Beseda velerejka (kot ženska, ki se ukvarja z velerejo živali) ne obstaja v slovarjih. Ne obstaja pa niti beseda velereja, ki pa jo je mogoče najti v nekaj virih (npr. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-6FG7FMTS/c75e35a3-e41a-4146-a7b0-64b1436478fd/PDF in http://www.genska-banka.si/wp-content/uploads/2018/08/Salehar_2012_prva_kranjska.pdf, ki referira na nadaljnji pisni vir). Pojem je očitno zloženka iz vele (link url)* (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=vele) in reja (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=reja). V slovarjih ne obstaja niti beseda *vejerejec, ki pa jo je mogoče najti v enem viru (http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-J5GAM452/22f3e737-4941-47e9-a886-fbce898347f4/PDF).

Beseda rejec je običajna (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=rejec), ženska oblika rejka pa je dosegljiva v Pleteršnikovem slovarju (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=rejka) in Besedišču (http://bos.zrc-sazu.si/cgi/ada.exe?name=besedisc&expression=rejka). Vendar je besedo rejka mogoče najti v standardni klasifikaciji poklicev 2008 (https://www.stat.si/skp/Esearch.aspx) kot žensko obliko besede rejec. V slovarjih (SSKJ, Pleteršnikov slovar in Besedišče) je mogoče najti kombinacije živinorejec/živinorejka (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=živinorejec), prašičerejec/prašičerejka (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=prašičerejec) in svinjerejec/svinjerejka (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=svinjerejec in http://bos.zrc-sazu.si/cgi/ada.exe?name=besedisc&expression=svinjerejka).

Ob enakih izhodiščih, kot je iz besede rejec (pa tudi živinorejec, prašičerejec in svinjerejec) mogoče ustvariti besedo rejka (pa tudi živinorejka, prašičerejka in svinjerejka), je iz besede velerejec ustvarjena beseda velerejka. Je dopustno tako ustvarjanje besede velerejka? Za določen namen bi moral ugotoviti, ali je mogoče oblikovati besedo – samostalnik, ki je sestavljen le iz ene besede. Za namen uporabe opisi »ženska, ki se ukvarja z velerejo živali«, »ženska, ki se ukvarja z rejo živali na veliko/debelo«, »ženska, ki se ukvarja z rejo živali v velikem številu« ali podobno niso primerni oziroma uporabljivi.

Ali je sicer mogoče s podobnimi prijemi/načini (po analogiji) ustvarjati dopustne besede, ki jih sicer ni v slovarjih?

Logatčani poleg delov kraja, nekoč naselij, ki jih danes uradno zaznamujejo ulice (Čevica, Martinj Hrib, Tabor ...), približno ločimo tudi gornji/gorenji/zgornji in dolnji/dolenji/spodnji Logatec. Zedinjeni nismo ne glede oblike pridevnika ne glede geografske meje med tema deloma Logatca, pa tudi ne glede zapisa z malo oziroma veliko začetnico. Zanima me torej, ali je prav gornji/gorenji/zgornji in dolnji/dolenji/spodnji ali Gornji/Gorenji/Zgornji in Dolnji/Dolenji/Spodnji Logatec?

Iz zgodovinskih knjig, ki omenjajo Logatec (rimsko Longaticum, srednjeveško: Logach, Logatz, Logatsch, Logacz), lahko povzamemo, da so imeni Dolenji in Gorenji (ne dolnji in gornji ali spodnji in zgornji) Logatec začeli uporabljati v 16. stoletju. Logatec pa je danes manjše mesto, ki spada v Občino Logatec in je nastalo po drugi svetovni vojni z združitvijo nekdanjega Gorenjega in Dolenjega Logatca ter več okoliških krajev (uradno torej gornjega in dolnjega Logatca ne poznamo več, ločimo ju le prebivalci, pa še to le približno, saj ne gre za geografsko ali kako drugače natančno ločeni naselji, za kateri bi vedeli, kje poteka meja). Kraja Gornji Logatec in Dolnji Logatec tako uradno ne obstajata več - ni ulic s takima imenoma, ni krajevnih tabel, ničesar, niti že desetletja nista navedena na nobenem zemljevidu, poleg tega se tako ne imenujeta niti krajevni skupnosti (dolnji Logatec bi sicer lahko bila Krajevna skupnost Naklo, gornji Logatec pa Krajevna skupnost Tabor).

Po pravilih Slovenskega pravopisa je jasno, da v naselbinskih imenih pišemo vse sestavine z veliko začetnico. Ampak pri gornjem/dolnjem Logatcu ne gre za npr. Gornji Grad, temveč za nenatančno vrstno oznako, ki je ostala iz zgodovine. Verjetno torej za zapis gornji/dolnji Logatec velja opomba (http://bos.zrc-sazu.si/c/sp/sp2001_pravila.pdf: stran 14, razdelek 71), da se razločevalni dodatki (npr. glede na nebesno stran ipd.) k naselbinskim imenom pišejo z malo začetnico.

Temu nekako pritrjuje tudi pojasnilo o zemljepisnih imenih pokrajin in označevanju lege znotraj celin dr. Draga Kladnika, ki je že objavljeno kot odgovor v Jezikovni svetvalnici: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/582/zemljepisna-imena-pokrajin-in-označevanje-lege-znotraj-celin.

Kako pišemo sklanjane oblike zemljepisnega imena Devinsko gospostvo? V Devinskem/devinskem gospostvu, v okviru Devinskega/devinskega gospostva, itd.?

S kolegi smo naleteli na dilemo o ustreznosti zapisa etnonima nemške jezikovne manjšine (Cimbri ali Kimbri) v severni Italiji, in sicer opažamo, da je v virih stanje izredno neenotno celo v strokovni literaturi. Zanimajo nas seveda tudi oblike za ustrezne izpeljanke.

Etimološki slovar pravi, da se je beseda emancipacija v slovenskem jeziku pojavila v 20, stoletju, jaz sem jo pa slučajno zasledil v časopisu, ki je izšel že v 19. stoletju, in sicer "Kmetijske in rokodelske novice" iz dne 12. 04. 1871, ki ga najdete na naslovu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NJK7EO74/9074a577-43c6-4ce9-940e-772498a796f5/PDF Citat iz 117. strani: "Vsem je gotovo želeti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srečo, in ko se to zgodi v polno meri, bodo tudi najbolj sebični moški prav radi priznavali samostalnost ženskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti. Zanima me, ali gre v slovarju za napako ali pa slovar ne navede časa prve pojavnosti, temveč čas, v katerem je beseda prešla v vsakodnevno rabo. Čeprav se mi zdi čudno, da bi časopis, ki je namenjen neizobraženi kmečki družbi, pisal besede, ki jih ne bi nihče razumel.

Kako naglasimo priimek Kosovel?

V soglasju z izdajateljem prevajam pravila namizne igre Kellia. V napotkih za prevajanje so avtorji priporočili, da se grška beseda kellion (pl. kellia) ohranja tudi v prevodu.

Zastavilo se je vprašanje, ali naj kellion, pl. kellia, obravnavamo kot:

• samostalnik moškega spola (kellion, kelliona, pl. kellioni, kellionov...),
• samostalnik ženskega spola (kellion, kellione, kellioni, ..., pl. kellione, kellion,...),
• ali pa celo, da bi edninska oblika kellion, ki bi jo v ednini sklanjali po moški sklanjatvi (po zgledu stadion), v množinski obliki spremenila spol v ž.: kellia, kellij.

Kako ravnati pri zapisovanju tujih zemljepisnih imen, kadar obstajajo nasprotujoče si smernice za posamezne jezike iz katerih izhaja ime? Vprašanje se mi je porodilo ob objavljenem prevodu članka o gori z izvirnim zapisom Rysy na slovenski Wikipediji (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rysy).

Goro si delita Poljska in Slovaška. V jezikih obeh držav je ime gore zapisano kot Rysy. Glede zapisovanja imen iz poljščine in slovaščine sta v Slovenskem pravopisu prisotni nasprotujoči si smernici glede zapisa črke ⟨y⟩.

Pri slovaščini črko ⟨y⟩ zamenjujemo z ⟨i⟩. V SP je podan tudi primer: Banská Bystrica – Bánska Bístrica. Tudi poljski trdi i, zapisan s črko ⟨y⟩ v slovenščini še najbolj ustreza i-ju in ga tako tudi izgovorimo. SP pravi, da lastna imena iz poljščine večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v poljščini, nekatera lastna imena pa so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Pri konkretnem primeru velja omeniti še, da v delu Poljske, kamor sega gorovje Visoke Tatre, živi tudi slovaška manjšina.

Za imena družabnih medijev (Facebook, Twitter ...) ste že odgovorili, da se pišejo z veliko začetnico. Ali ne bi bila po SP 2001, člen 147 primernejša mala začetnica? Zanima me tudi, ali zapišemo na Youtubu ali na Youtubeu.

SSKJ ima za pridevnik pretvorben primer pretvorbna pravila in pretvorbna slovnica, Pravopis pa pretvorbena slovnica. Sta pravilni obe obliki?

Zanima me, kako je z zapisom besede kazoo (glasbilo). Je pravilna varianta kazoo, kazu ali oboje?

V medijih se pojavlja manjša zadrega glede pravilnega naslova britanskega princa Harryja. Je vojvoda Sussexški, Susseksški ali Susseški? In ali je v izgovorjavi dovoljeno "saseški", ali mora biti "sasekški"?

Pri reševanju križanke me je presenetilo, da je v isti križanki ena rastlina poimenovana žižula, druga pa feijoa. Kako pojasnjujete različno podomačevanje?

Zakaj imajo veliko Slovencev priimek na -ar in od kod izvor tega?

Zanima me, kako pravilno zapisati pojme maltuzianstvo, maltuzianski ipd. – z j ali brez njega. V virih je zapis v glavnem z j, SSKJ2 pa navaja brez njega.

Ali je mogoče racionalno razložiti, zakaj se tako veliko število krajev v Prekmurju in Prlekiji končuje na ci?

Kako bi oblikovali svojilni pridevnik, izpeljan iz besede lubje? Gre za poimenovanje živega organizma, ki uspeva na lubju. Kako je z izrazom lubjeva? Je reč sploh možna? Podobna dilema nastane ob izrazih gorovje, ivje ipd. Nujno pa je treba oblikovati svojilni pridevnik iz lubja, ne more se reči ki raste na lubju ...

Zanima me, zakaj je pridevnik tvorjen iz zempljepisnega imena Wales lahko waleški, velški ali valižanski, pri zemljepisnem imenu Novi Južni Wales (ki očitno izvira iz prvega) pa le novojužnowaleški (in ne npr. novojužnovaližanski). Podobno je pri prebivalcih, kjer Novojužnovaližan ni pravilno. Kaj je razlog za to? Ali konkreten razlog sploh obstaja, ali gre le za "luknjo v sistemu"?

Na tej točki, ko smo že pri Walesu, me zanima tudi, zakaj pišemo Wales s črko W, ime države Zimbabve pa z V (četudi je to v vseh uradnih jezikih te države zapisano z W), torej zakaj smo tako selektivni pri uporabi "tujih črk"?

Hvala za pomoč

Kaj je pravilnejše novo- ali novigraški ali novo- in novigrajski?

Vzgojena in izobražena sem bila v prepričanju, da je verjeli ali ne (nepotreben) suženjski prevod iz »srbohrvaščine«, tako rekoč kroatizem, in da je treba namesto tega uporabljati če verjamete ali ne, verjemite ali ne ali kaj podobnega. Zdaj pa me neka prevajalska in lektorska agencija prepričuje, da "s tem slovnično in pravopisno ni nič narobe" in da "se pogosto uporablja". Slednje je žal res, toda ali je zaradi tega tudi (že) popolnoma sprejemljivo?

Prosim za pojasnitev pravilne rabe toponima za kraj (danes italijanski Redipuglia), ki zaradi avtohtone naseljenosti in polpreteklih dogodkov zaseda pomemben prostor v slovenski duhovni zgodovini. Zaradi različnih nesoglasnih teorij je nujna standardizacija v prid uporabe strokovno čim bolj utemeljene inačice.

Zanima me, kako se sklanja ime Petar. Raba kaže, da se v pogostejših zvezah (npr. Grašo, Zrinjski, Ugrin …) sklanja kar enako kot Peter, kar se sicer sliši naravno, ni pa najbolj logično glede na druga podobna lastna in občna imena, ki jih sklanjamo drugače, npr. Bučar, Cerar, rakar, fijakar … Med podobnimi imeni mi pride na misel še Mitar. Kako bi torej sklanjali Petar, Mitar in druga podobna imena?

Navezal bi se še na sklanjanje kraja Podkoren. Nedavno sem zasledil, da zapišemo v Podkorenu. V spominu imam, da se ime kraja izgovarja s polglasnikom in pričakoval bi v Podkornu, kar očitno ne drži. Ali to pomeni, da tudi prebivalci kraja tako izgovarjajo ime?

Prosim, če bi mi lahko svetovali ali skušali razjasniti naslednjo dilemo:

Kemik s priimkom Zeise je v 19. stoletju pripravil kemijsko spojino, poimenovano z njegovim imenom. Na spletu naletimo na dvojico zadetkov: Zeisova sol oz. Zeisejeva sol. Toda v nemško govorečem prostoru in tudi drugje sta v rabi dva priimka: (1) Zeis; v tem primeru bi se zdel zapis Zeisova sol nedvoumen ali morda ne (podobno kot naš Zois/ova)! in (2) Zeise; sklepal bi, da tu Zeisova sol odpade (protislovje glede na zgoraj). Kaj nam preostane: Zeiseva ali Zeisejeva sol?

Poleg bolj ali manj tradicionalnih poimenovanj pokrajinskih enot z imeni nekdanjih dežel (Koroška, Štajerska, Primorska, Goriška, manj Kranjska) in njihovih delov (Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Kras, Bela Krajina) ali zemljepisnih enot (Dravsko polje, Savinjska dolina,) obstajajo tudi tradicionalna poimenovanja po krajih (Tolminsko, Bovško, Koprsko, Vipavsko, Kočevsko, Celjsko, Kozjansko, Cerkljansko).

Vendar pa se zadnje čase pojavljajo tudi nova, netradicionalna poimenovanja po drugih krajih, ki včasih niso dajali imen svoji okolici. Predvsem to opažam pri ustnem poročanju radijskih in televizijskih krajevnih poročevalcev, ki kar vsako upravno enoto ali celo občino poimenujejo z imenom glavnega kraja.

In tako slišimo, da se je kaj zgodilo ne le na Koprskem, pač pa tudi na Piranskem in na Izolskem; in ne le na Vipavskem, temveč tudi na Ajdovskem in Sežanskem in Ilirskobistriškem; in da je poleg Kočevske tudi Ribniško in Grosupeljsko; na Gorenjskem se pa dogaja kaj ne le na Kranjskem (pa ni mišljena dežela Kranjska, temveč zgolj mestna občina Kranj), pač pa tudi na Jeseniškem in celo na Kranjskogorskem.

Pa seveda z zgledi nisem bil in tudi nisem mogel biti izčrpen.

Kaj meni jezikovna stroka o tem pojavu širjenja. Saj vem, da se jezik razvija in da je raba pogosto argument, ampak - meni se zdi stvar posiljena in neokusna.

Še namig: mogoče bi lahko pojav kdo širše (s primeri, mogoče z anketo in statistično) obdelal v diplomski ali drugi nalogi.

Katero poimenovanje je pravilno: Terska dolina ali Terske doline? Na spletu, v geograskih društvih, zgodovinskih zapisih ipd. je namreč najti obe varianti.

V občilih se dvojnično pojavljata obe začetnici mafijskih klanov, mala in velika: kavaški/Kavaški klan; škalarjski/Škaljarski klan.

Ali bi morali ta imena obravnavati kot občna ali kot lastna?

SP 2001 za npr. kukluksklan predvideva malo začetnico (to deluje nenavadno, saj je opredeljen kot teroristična organizacija), E-pravopis pa že z veliko Kukluksklan, drugi zgledi so klan krokodila, klan orla.

So razlike med "ustanovitvenim" poimenovanjem kriminalne združbe in poimenovanji, s katerimi mediji poimenujejo združbo, ali je razloček v vrsti organizacije oz. združbe?