strméti -ím nedov. (ẹ́ í) 

1. 1. gledati, navadno nepremično: strmeti predse, v tla; molče, osuplo, srepo, topo, zamaknjeno strmeti / ekspr. za njo je strmelo mnogo pogledov
2. 2. biti negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: poslušali so ga in strmeli; strmel je ob surovem vedenju svojega očeta; strmeti od groze, začudenja; tako se je spremenil, da je kar strmela / strmel je nad njeno prijaznostjo njena prijaznost ga je zelo presenečala, osupljala; presenečeno, začudeno je strmel nad tem odkritjem
   ● ekspr. visok vrh strmi v nebo štrli; ekspr. žarometi so strmeli proti nebu bili obrnjeni, usmerjeni

strmé knjiž.: strme ga je občudovala; poslušala jo je, strme v tla

strmèč -éča -e: sedela je, strmeč skozi okno; strmeče oči; prisl.: strmeče so jo poslušali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 7. 2024.