povzpéti se -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. premakniti se navzgor, kviškua) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje // premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje // priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti 3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto;
stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija
● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
stŕm2 -a -o tudi -ó prid., stŕmejši (r̄ ŕ) ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec;
strme skalne stene;
pot je zelo strma;
strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu // glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm
● ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti
♦ vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepomstŕmo tudi strmó prisl.:
pot se strmo dviga; strmo je gledala vanj; spustil se je strmo navzdol; letala so skušala pristajati čim bolj strmo; sam.: hiša stoji na strmem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
usàd -áda m (ȁ á) 1. vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol: ustavili so se nad usadom 2. odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju: naselje se ruši zaradi usadov in udorov;
usadi prsti in kamenja / zemeljski usad // gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov; odstranjevanje usada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
prilepíti in prilépiti -im, tudi prilépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z uporabo lepila pritrditi kako stvar na drugo: prilepiti plakat;
prilepiti znamko na pismo / samica prilepi jajčeca na vodne rastline pritrdi; pren., ekspr. prilepiti komu politično etiketo // pritrditi v elektronski dokument besedilo, element od drugod: v ciljnem oknu je postavil kurzor na mesto, kamor je nameraval prilepiti besedilo // ekspr. močno pritisniti: prilepiti obraz na hladno šipo; ob prvih strelih so se prilepili k tlom 2. ekspr. dodati, pridati zlasti kaj nepotrebnega: prilepiti igri idejo;
govornik je prilepil uvodnim mislim tudi snovno razporeditev govora / na osnovno zgodbo je prilepil vrsto filozofskih razmišljanj 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; dati: prilepiti komu klofuto, poljub
● ekspr. zaradi zelene barve so avtobusom prilepili vzdevek zelenci so jih imenovali; ekspr. prilepiti oči, pogled na koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. krik, ukaz ga je prilepil na mesto je povzročil, da se ni ganil, premaknilprilepíti se in prilépiti se, tudi prilépiti se
1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: blato se mu je prilepilo na čevlje; mokra obleka se je prilepila na telo; sedi, kakor bi se prilepil na stol nepremično; dolgo / z lovkami se prilepiti na plen se prisesati / ekspr. hiše so se prilepile ob strmo pobočje stojijo ob strmem pobočju
2. ekspr. nepovabljen, nezaželen se pridružiti: prilepiti se družbi; na cesti se mu je prilepil sumljiv moški / na ulici se je prilepil nanj detektiv ga je začel vztrajno zasledovati; prilepiti se na kolesarja pred seboj začeti vztrajno voziti tik za njim
● ekspr. prilepile so se še druge težave dodatno so se pojavile; ekspr. prilepil se je nanjo in se ga ne more znebiti začel si je vztrajno prizadevati za njeno naklonjenost; ekspr. prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; biti pogosto v njegovi družbi proti njegovi volji
prilépljen -a -o:
na pobočje prilepljena vas; slabo prilepljena znamka; ta ideja je drami prilepljena; prilepljeno besedilo je označeno z rumeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
gróbljast -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na grobljo: tam je svet razdrapan in grobljast / hodila sta po strmem, grobljastem plazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
kaskáda -e ž (ȃ) knjiž. manjši stopničasti slap: umetno narejena kaskada;
kaskade in fontane / voda pada v več kaskadah; pren., ekspr. kaskada besed, smeha
♦ geogr. brzica; grad. del odtočnega kanala v obliki stopnice, ki omogoča v strmem terenu predpisani padec kanala; zaporedje takih delov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
podòr1 -ôra m (ȍ ó) knjiž. podiranje, rušenje, navadno zemlje, kamnine, ki ima spodkopano podlago: podor stropa v podzemeljski jami / v rudniku je prišlo do manjših podorov / podor skalovja na strmem pobočju; pren., ekspr. gospodarski podor // plast zemlje, kamnine, nastala zaradi podiranja, rušenja: rov zaključuje podor, ki ne dopušča prehoda; skalni podor je zaprl vhod v jamo / vrh hriba je dostopen po nevarnem podoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
strmína -e ž (í) 1. svet, ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: hoditi po strmini;
nevarna strmina;
na travnati strmini mu je spodrsnilo / z lahkoto je premagal strmino; vzpenjati se v strmino; blaga, huda strmina / bila sta že v strmini na strmem delu poti, pobočja
● ekspr. mojster belih strmin (dober) smučar2. nagnjenost določene ravnine glede na osnovno ravnino: spreminjati, zmanjšati strmino;
strmina strehe // zelo nagnjena določena ravnina glede na osnovno ravnino: naklon, nagib strmine
♦ geom. tangens naklonskega kota premice ali ravnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
žábica -e ž (á) 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica;
regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica;
vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine
● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči
♦ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; glasb. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
dŕsen -sna -o tudi -ó prid. (r̄) 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna;
vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju;
pren. ta teorija se giblje na precej drsnem območju 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati
♦ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast mazivadrsnó prisl., v povedni rabi:
zjutraj je bilo zelo drsno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
klánec -nca m (á) strmi del poti, ceste: srečala sta se na klancu;
šel je po hudem, strmem klancu / pot ima precej klancev / stopati, voziti v klanec navkreber// nagnjen svet, strmina: spustil se je po klancu v dolino; hiša stoji pod klancem / star. iti čez klanec grič, hrib
♦ fiz. poševna ravnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
kolovòz -óza m (ȍ ọ́) 1. ozka, preprosta pot za vprežna vozila: v vas se pride po strmem, kamnitem kolovozu / kolovoz gre tik ob hiši 2. s predlogom ustaljen način življenja, delovanja; kolesnica, tir: še zmeraj je v starih, zvoženih kolovozih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
opéšati -am dov. (ẹ̑) 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi;
opešati od lakote;
v strmem klancu so konji opešali 2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal;
v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale; med boleznijo mu je opešalo srce 4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala opéšan -a -o:
opešan človek; duševno opešan; opešana živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
plézati -am nedov. (ẹ̑) 1. premikati se navzgor, kvišku, pomagajoč si z nogami in rokamia) po čem navpičnem: opice spretno plezajo;
plezati na telefonski drog, mlaj;
plezati po drevju / plezati navzdol
● ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugihb) po strmem, skalnatem svetu: alpinisti plezajo po stenah;
plezati v Kamniških Alpah / že več let pleza se ukvarja s plezanjem2. premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami, tako, da je telo blizu podlage: otroci radi plezajo;
plezati čez plot, po klopeh / ekspr. po vseh štirih plezati navkreber 3. vzpenjati se, dvigati se: plezati po lestvi na drevo / bršljan pleza po deblu plezáje :
plezaje po strmini, so se zelo utrudili
plezajóč -a -e:
plezajoč na drevo, si je strgal obleko; plezajoče živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
povzpénjati se -am se nedov. (ẹ̑) 1. premikati se navzgor, kviškua) po strmem svetu: povzpenjati se na hrib, v breg / povzpenjati se po strmini b) zlasti po čem navpičnem: povzpenjati se po lestvi / povzpenjati se po stopnicah // premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpenjati se na konja, tovornjak / povzpenjala se je na prste, da bi kaj videla se vzpenjala2. nav. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: kulturno se hitro povzpenjajo / v tej drami se avtor povzpenja višje kot v vseh drugih delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
sankáč -a m (á) kdor se sanka: sankači so se spuščali po strmem bregu // športnik, ki se ukvarja s sankanjem: tekmovanje sankačev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
sestópati -am [səstopati in sestopati] nedov. (ọ̄) premikati se navzdol, dola) po strmem svetu: sestopati z gore;
sestopati čez plaz, na južnem pobočju, po ledenem žlebu;
počasi, previdno sestopati b) zlasti po čem navpičnem: sestopati po lestvi, stopnicah / rudarji sestopajo v jamo // stopati s česa: sestopati z voza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
sestopíti in sestópiti -im [səstopiti in sestopiti] dov. (ī ọ́ ọ̑) premakniti se navzdol, dola) po strmem svetu: na vrh so se povzpeli po eni poti, sestopili pa po drugi;
sestopiti po severni strani / sestopiti v Vrata b) zlasti po čem navpičnem: sestopiti po lestvi // stopiti s česa: sestopiti s konja, z voza; pren., knjiž. sestopiti z višav filozofije na realna tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
štúka -e ž (ú) pog., med drugo svetovno vojno lahki bombnik, zlasti nemški, ki bombardira med strmim spuščanjem: štuke so v strmem letu metale bombe;
tuljenje štuk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
zdŕkati -am nedov. (ȓ) zastar. spodrsavati, zdrsavati: na strmem pobočju so zdrkali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
zdŕsnjenje -a s (ȓ) glagolnik od zdrsniti: zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju / zdrsnjenje na ledu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
dŕča -e ž (ŕ) plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah;
še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči;
pot so nadaljevali kar po drči // teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče
♦ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
lôvt -a m (ȏ) nav. mn., nar. prepadno območje v manj strmem svetu: samo gamsi pridejo čez lovte;
steza drži nad lovtom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
pikírati2 -am nedov. in dov. (ȋ) voj. leteti v strmem letu proti cilju na tleh; strmoglavljati: letala so začela pikirati;
bombniki so pikirali na progo in odmetavali bombe;
pren. riba je v lepem loku pikirala v globino reke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
pláz2 -ú stil. -a m (ȃ) 1. gmota snovi, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: plaz drsi, se sproži, utrga;
plaz je zasul del ceste;
prožiti, razstreljevati plazove;
reševati izpod plazu;
plaz debel, kamenja;
zbudilo jih je bobnenje, grmenje plazu;
nevarnost plazov;
drli so v dolino kakor plaz / kamniti, snežni, zemeljski plaz / podmorski plaz; pren. gibanje je naraslo v mogočen plaz
♦ alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; pršni plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; talni plaz pri katerem zdrsnejo vse plasti snega// taka gmota na mestu, kjer se ustavi: plezati čez plazove in skale; hiša stoji na velikem plazu / plaz je že skopnel 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa premikajočega se: plaz tankov se vali po pobočju / govornik je zasul poslušalce s plazom besed, informacij; pesem je sprožila plaz polemik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
pôlza -e [pou̯za] ž (ó) knjiž. plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino; drča: spustiti hlod po polzi
♦ agr. drog na sprednjem delu voza, po katerem pri zavijanju drsi, se premika sora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
strmogláviti -im dov. (á ȃ) 1. pasti, navadno navpično in z velike višine: letalo je strmoglavilo v bližini glavnega mesta;
plezalcu je spodrsnilo in strmoglavil je v prepad / strmoglaviti z višine petsto metrov / galeb je strmoglavil proti morju // ekspr. pasti sploh: otrok je strmoglavil z gugalnice in si potolkel kolena 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ljudstvo je strmoglavilo tirana;
odkrili so zaroto, katere namen je bil strmoglaviti vlado 3. preh., ekspr. pahniti, poriniti: strmoglavil ga je z mostu 4. voj. prileteti v strmem letu proti cilju na tleh: letalo je strmoglavilo in odvrglo bombe strmoglávljen -a -o:
zapreti sodelavce strmoglavljenega predsednika; strmoglavljena oblast, vlada; iskati strmoglavljeno letalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
strmoglávljati -am nedov. (á) 1. padati, navadno navpično in z velike višine: letalo je že strmoglavljalo, ko se je pilotu posrečilo izskočiti / galebi so strmoglavljali v razpenjeno morje in lovili ribe // ekspr. padati sploh: vodne kapljice so iz slapa strmoglavljale v jezero 2. ekspr. delati, povzročati, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: strmoglavljati vladarje 3. voj. leteti v strmem letu proti cilju na tleh: letala so strmoglavljala na mesto in odmetavala bombe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
usadína -e ž (í) knjiž. gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol; usad: hiša stoji na usadini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.