1. 1. velika divja žival; zver: sestradana bestija je planila na plen; pren., slabš. kakšna bestija je v tej ženski
2. 2. ekspr. surov, zloben človek: te bestije so ga umorile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. velika divja žival; zver: požrešna beštija / ekspr. odpelji mulo, te beštije ne maram več videti
2. 2. ekspr. surov, zloben človek: tista beštija pretepa otroke; to so beštije, ti ljudje / kot psovka molči, beštija; ti beštija ti; kot kletvica beštija, sem jaz kriv?

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
2. 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
   // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža

brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. knjiž. neizrazit, medel: nedoločne in brezobrazne oblike
2. 2. zastar. nesramen, surov, brezobziren: brezobrazni napadi na pisatelja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

brutálno prisl.: brutalno se vede; stavka je bila brutalno zadušena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
   ♦ zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 1459
2. 2. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti
   // ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot; birokratski despot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

drakónsko prisl.: drakonsko kaznovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

drástično prisl.: drastično kaznovati, prikazati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda; pren. kritiki gorjačarji
2. 2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. goveje meso: radi jemo govedino; kuhana govedina; govedina v solati
2. 2. slabš. neroden, navadno surov človek: prava govedina je / kot psovka molči, govedina neumna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
   ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
   // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
2. 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh: z irhovino si je obrisal očala; hlače, rokavice, suknjič iz irhovine / nositi irhovino; oblečen v irhovino
2. 2. slabš. neroden, navadno surov človek: od te irhovine ne moreš kaj drugega pričakovati / kot psovka zdaj pokaži, kaj znaš, irhovina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. izraža prenehanje opravljanja dela, opravila
   1. a) z nedoločnikom: rad bi nehal delati; nehati govoriti, peti; nehaj že nalagati v peč; ni hotel nehati žvižgati / detelja je nehala rasti / brezoseb. že včeraj je nehalo snežiti / v osmrtnicah nehalo je biti dobro srce naše mame
   2. b) publ., z orodnikom: nehati z delom; nehati z izpraševanjem nehati izpraševati
      // ekspr.: nehaj s to neumnostjo; nehaj s tem
   3. c) elipt.: začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali; tepel je konja, čeprav so mu prigovarjali, naj neha / dež je nehal; ploha je nehala; brezoseb. poglej, če je že nehalo nehalo deževati, snežiti
      // redko brezskrbno veselje je nehalo se je končalo
      // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto; končati: začeli so s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom
2. 2. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nehaj, da sta se že ločila
   ● ekspr. tak, nehaj že izraža zapoved; zastar. tako je ta človek nehal umrl; star. jeza ga je nehala minila; zastar. nehati od dela nehati delati; knjiž. njegove pesmi so nehale biti zanimive niso bile več zanimive

néhati se raba peša  končati se: pouk se je že nehal; vsaka stvar se kdaj neha; naše veselje se je nehalo / tam se gozd neha
● se vse neha ekspr. tu se pa res že vse neha izraža nezadovoljstvo, ogorčenje; ekspr. včasih je že tako surov, da se vse neha zelo surov; ekspr. pri denarju se vse neha kadar gre za gmotne stvari, se ljudje ne menijo za prijateljstvo, sorodstvo; z malim se začne, z velikim se neha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

nèkultúrno prisl.: nekulturno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

nèspodóbno prisl.: nespodobno govoriti, se vesti; sam.: to pa res ni nič nespodobnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. razpokan: opokla gorska stena
2. 2. grob, surov: opokle šale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nekvašen: jesti opresne štruklje / opresni kruh
2. 2. surov, svež: opresno zelje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

posurovèl in posurovél -éla -o: posurovel človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki ni kuhan; surov: presna krma za prašiče; to zelenjavo jedo presno; presno mleko, sadje / presno maslo
2. 2. knjiž. svež: zaviti kaj v presne trtne liste; presno zelenje; to maslo ni več popolnoma presno / presne in konzervirane ribe; ker niso mogli pojesti vseh jabolk presnih, so jih sušili / rana je še presna
   ● star. presno testo nekvašeno testo; nar. presno zelje redkejša jed iz zelja in krompirja; sam.: um. slika na presno freska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

presuróvo prisl.: presurovo ravnati s kom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker; surovi diamant; surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena
2. 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov; surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane
3. 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina; stavba v surovem stanju / surov zid neometan
   // ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo
4. 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo
   // ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov
5. 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost
   ♦ agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojena

suróvo prisl.: surovo ravnati; surovo obtesan ploh; sam.: pojesti kaj surovega; delo je v surovem gotovo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. teh. kos materiala, namenjen za predelavo ali obdelavo: popiliti surovce
2. 2. ekspr. surov človek: bala se je tega surovca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nav. mn. neobdelana, neočiščena snov v naravnem stanju, namenjena za proizvodnjo, predelavo: izkoriščati surovine; zaloga surovin; les, rude in druge surovine; nafta kot surovina za bencin / energetske, industrijske surovine; odpadne surovine; umetne tekstilne surovine
2. 2. ekspr. surov človek: s to surovino zlepa nič ne opraviš / kot psovka da te ni sram, surovina pijana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zagovédno prisl.: zagovedno se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
   // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
   // ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver
2. 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna
3. 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
   ● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina
   // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad
2. 2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca
3. 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. zverski: zverinski lov / ekspr. zbral se je ves zverinski svet vse zverine
2. 2. ekspr. zelo surov, okruten: zverinski človek; zverinski mučitelj / ubili so ga na zverinski način

zverínsko prisl.: zverinsko pretepati, tuliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na zveri: zverski gon; zversko zobovje / zversko prebivališče
2. 2. ekspr. zelo surov, okruten: zverski človek / zversko dejanje / zverska krutost, surovost zelo velika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
   // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo
2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
   // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
   // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim
3. 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo
   // divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev
   // v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali
   // človek je žival, ki misli in govori
   ♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival
   // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč
2. 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike
3. 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo
   // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali
   // moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna
4. 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil
5. 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš
6. 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo
   // klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli
   // goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj
   ● šalj. ščetinasta živina prašiči
2. 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nav. ekspr. navadno večja domača žival, ki se redi, vzreja zaradi gospodarskih koristi, zlasti manjše govedo: živinče se pase; pomolsti, vpreči živinče; bolehno, preplašeno živinče; dela kot živinče, pa še ni dovolj zelo, hudo
   // vprežno živinče
   // ed., redko manjšalnica od živina: skrbi za konje in drugo živinče
2. 2. ekspr. kdor opravlja zelo težka, naporna dela: otrok ni živinče / ali misliš, da sem tovorno živinče
3. 3. slabš. kdor dela, kar se naroči, zahteva: neumno živinče mu seveda ni ugovarjalo
4. 4. ekspr. nasilen, surov človek: to živinče jo bo uničilo / kot psovka pusti me, živinče
5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: na lov je prišlo nekaj imenitnejših živinčet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

živínsko prisl.: živinsko razgrajati; živinsko pijan človek; po živinsko delati s kom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač: psa je odpeljal živoder
2. 2. brezobziren, surov človek: ne bodi tak živoder

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.