ekstremízem -zma m (ī) 
  1. 1. delovanje, prizadevanje za kako nalogo z ekstremnimi sredstvi, postopki: odvrniti vodstvo od ekstremizma
    // teženje, usmerjenost k ekstremnemu: v njegovih starejših delih še ni opaziti ekstremizma
  2. 2. alp. ekstremna alpinistika: napisal je članek o ekstremizmu pri nas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

gòn gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo
// želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

gravitácija -e ž (á) 
  1. 1. fiz. pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase, težnost: teorija gravitacije
  2. 2. gospodarska, prometna usmerjenost k določenemu središču, teženje: gravitacija vasi k mestu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

inklinácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. nagnjenje, teženje: dijakova izredna inklinacija k literaturi; inklinacija k uživanju alkoholnih pijač / inklinacija k tej bolezni je podedovana nagnjenost, dovzetnost
    // razlog za njegovo inklinacijo k tej nazorski skupini ni znan usmerjenost
  2. 2. knjiž. nagnjenost, naklon: inklinacija pobočja, terena
  3. 3. fiz., navadno v zvezi magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri: izmeriti magnetno inklinacijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

instínkt -a m (ȋ) 
  1. 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu; živalski instinkt; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu
    // redko želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

krepóst -i ž (ọ̑) 
  1. 1. raba peša moralno, značajsko pozitivna lastnost: poveličeval je njegove kreposti; skromnost, zmernost in druge kreposti / star. kreposti naroda dobre lastnosti, odlike
  2. 2. star. poštenost, neoporečnost: treba je napraviti take razmere, da bo krepost spoštovana; znan je po svoji kreposti
  3. 3. zastar. moč, krepkost: ohraniti mladeniško krepost / krepost in lepota domačega jezika / spoznati krepost pripomočka učinkovitost
    ●     šalj. je utelešena krepost zelo pošten, zmeren; ekspr. kaj bi se mučil s krepostjo zakaj bi bil zmeren, zdržen
    ♦     rel. vztrajno obvladovanje moralno negativnih nagnjenj in teženje k dobremu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

nagòn -ôna m (ȍ ó) 
  1. 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni; predati, prepustiti se nagonu; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu
  2. 2. knjiž. želja, sla: imeti morilski, razdiralni nagon; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

težênje -a s (é) glagolnik od težiti: teženje k popolnosti; teženje za ciljem / teženje vasi k mestu
● knjiž. čutiti v sebi nenavadno teženje željo, hrepenenje; knjiž. idejno teženje dobe usmerjenost, usmeritev; knjiž. razdruževalna teženja razdruževalne težnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

uteléšati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide
  2. 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje
  3. 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana
    // imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

užitkárjenje -a s (á) ekspr.
teženje za uživanjem, užitki: V parku je precej bazenov in plaž s privlačnim drobnim peskom, ki z malo domišljije spominjajo na užitkarjenje pod tropskim soncem E ↑užitkáriti

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

užítkarskiSSKJ -a -o prid. (ȋ) ekspr.
ki se nanaša na teženje za uživanjem, užitki: užitkarsko poležavanje; užitkarsko popotovanje; Atene so poskrbele za užitkarsko kulturno poletje z zmagovalno kombinacijo vrhunskih grških in svetovnih umetnikov E ↑užítkar

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

vzgòn vzgôna m (ȍ ó) 
  1. 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila
  2. 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Število zadetkov: 12