maróga1 -e ž (ọ́)
lisa, navadno temnejša: na steni so se delale maroge; bela mačka z rumenimi in rjavimi marogami / hrbet je bil poln marog od udarcev
● star. sončne maroge sončne pege
// zastar. napaka, madež: svoje dolžnosti je opravljal redno in brez vsake maroge; baharija je huda maroga tega človeka
♦ les. furnir z marogami z nenavadno obarvanimi ali oblikovanimi mesti; med. mrtvaška maroga mrliška lisa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.

pȃtina -e ž

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.

podóčnik podóčnika samostalnik moškega spola [podóčnik] ETIMOLOGIJA: iz podočen iz ↑pod + ↑oko - več ...
podočnják podočnjáka samostalnik moškega spola [podočnják] ETIMOLOGIJA: iz podočen iz ↑pod + ↑oko - več ...
roštati [rọ̑štati rọ̑štam] nedovršni glagol

peči, pražiti, da jed postane temnejša

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.

strán Frazemi s sestavino strán:
bíti na stráni, bíti na stráni kóga/čésa, dáti kàj na strán, drúga strán medálje, íti na strán, na vsè straní, na vsè štíri straní, na vsè štíri straní nebá, na vsè štíri straní svetá, nasprótna strán, obrníti nôvo strán zgodovíne, obrníti še êno strán čésa/v čém, spŕte straní, státi na stráni, státi na stráni kóga, šálo na strán, znájti se na stráni kóga

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.

tón -a m (ọ̑)
1. zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve: zaigrati, zapeti ton; znižati, zvišati ton; dolg, kratek ton; glasen, tih ton; nizek, visok ton; jakost tona; melodija iz osmih tonov
2. vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki lastnosti: ta ton mi je všeč; tapete so v istem tonu kot preproge; na sliki prevladujejo modri toni; svetel, temen ton; topli, veseli, živahni toni / barvni ton
// z izrazom količine svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove: stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat; ponaredek je za več tonov svetlejši
3. ed., navadno s prilastkom način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja: moti me tvoj cinični ton; v prijateljskem tonu napisano pismo; priznavajoč ton kritike
4. knjiž., s prilastkom značilnost, posebnost: modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev / ed.: politične razmere dajejo ton kulturniškemu razpravljanju; melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva / z oslabljenim pomenom njegove pesmi označujejo toni ironije
● pog. s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton glas; ekspr. obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton glasneje, odločneje spregovoril; rad. žarg. slika in ton zvočni zapis
♦ fiz. ton zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence; fiz., glasb. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; glasb. alikvotni toni sozveneči z osnovnim tonom; harmonični delni ton delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine osnovnega tona; osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; vodilni ton; barva tona lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; ton a, e; jezikosl. (osnovni) ton odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk; nizki ton nizko, rastoče izgovorjen tonem; visoki ton visoko, padajoče izgovorjen tonem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.

Število zadetkov: 7