tǫ̑g, tǫ́ga, adj. 1) straff, steif, starr, Guts., Jarn., Mur., Kor.-Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Koborid (Goriš.), Kor.-Erj. (Torb.); togo hoditi po prstih, Telov.; — iti v tog (nam. v togo?) = počasi iti, Podkrnci-Erj. (Torb.); — 2) fest, stark: t. remen, toge niti, tog človek (ein Mensch von festem Körperbau), Jarn.-Kres III. 476.; togo zvezati, fest zusammenbinden, Jarn. (Sadj.).

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.

tǫ́ga 1., f. 1) die Trägheit, Mik., UčT.; v togo se podati, träge werden, C., Z., UčT.; — 2) die Beschwerlichkeit, die Verdrießlichkeit, Habd.-Mik.; — 3) die Schwermuth, C.; — die Traurigkeit, kajk.-Dalm., Rez.-Baud., nk.; (prim. tuga).

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.