Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

tráčnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica: izdelovati tračnice; polagati tračnice; pritrjevati tračnice na železniške pragove
     
    žel. glava tračnice glava tirnice; noga tračnice noga tirnice
    // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice
  2. 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: tračnice avtomobilskega sedeža; tračnice za zavese
Število zadetkov: 1