Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
    // ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
    // ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
    // trdi in mehki klobuki
    // ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo
  2. 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
  3. 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
    // ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem
  4. 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
    // trda preizkušnja huda, težka
  5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
    // knjiž. trda revščina huda, velika
    // zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
    // knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba
  6. 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
    // neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet
  7. 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
  8. 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
    ●     ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
    ♦     agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
trdo... prvi del zloženk  nanašajoč se na trd: trdodlak, trdoglav, trdokljun
kóža -e ž (ọ́) 
  1. 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
    1. a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža
    2. b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
      // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja
      // temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
  2. 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno
    // živalske kože
    // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
  3. 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
    1. a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
    2. b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
      // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
      ●       ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
      ♦       kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
skórja -e ž (ọ̄) 
  1. 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje
    // drevesna skorja
  2. 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
    // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca
  3. 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
    ♦     agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
    // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje
  4. 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
  5. 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
    ●     cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
stólica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. učno-znanstvena enota oddelka univerze: ustanoviti stolico za slovenski knjižni jezik; stolica za mladinsko psihologijo
    // učiteljsko mesto na taki enoti: prevzeti stolico na univerzi; zasesti stolico za novejšo zgodovino
  2. 2. star. glavno mesto: majhen kraj se je razvil v stolico velike države; zgodovina slovenske stolice
  3. 3. med. iztrebljanje: bolnik ima neredno stolico / imeti trdo stolico trdo blato
    ●     iz Rima so prenesli papeško stolico v Francijo papeški sedež; bil je njegov naslednik na škofovski stolici škofovskem položaju
    ♦     rel. sveta stolica papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj
ležíšče -a s (í) 
  1. 1. kar je namenjeno za ležanje, spanje: v sobi sta dve ležišči; imeti slabo ležišče; postlati ležišče; vstati z ležišča; premetavati se po ležišču; mehko, trdo, zasilno ležišče; oblazinjeno ležišče; širina ležišča / v sezoni je hotel najel tudi ležišča pri zasebnikih; počitniški dom ima petdeset ležišč / hotelska cena za ležišče za prenočevanje, prenočišče
    // otroško, pomožno ležišče; v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
    // mesto, prostor za ležanje, spanje: ležišče je imel na senu; pripraviti komu ležišče ob peči; ležišče na goli klopi
    // mesto, prostor, kjer žival (pogosto) leži: pes se je umaknil na ležišče; mokro ležišče prašičem škoduje; zajčje ležišče
  2. 2. kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine; nahajališče: najti, odkrivati nova ležišča; ležišče premoga / odpiranje, raziskovanje ležišč / ležišče nafte, plina
  3. 3. mesto, predmet, na katerem kaj leži, sloni: razstavljati stroje in jih trgati z ležišč / ležišče za žarnico
    // grad. mesto na podpori, na katerem leži, sloni nosilni element: izdelati ležišča; ležišče strešne konstrukcije; ležišče nosilca
  4. 4. zastar. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: Turki so se umaknili v svoje ležišče
    ♦     anat. ležišče organa mesto, kjer je, se nahaja organ; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; teh. ležišče del cevi pri orožju, kjer je nameščen naboj
jájce -a s (á) 
  1. 1. z lupino obdana spolna celica z dosti hranilnih snovi, iz katere se razvije nov organizem, zlasti pri pticah in plazilcih: leči, odlagati jajca; mladiči se izležejo iz jajc; aligatorjeva, golobja, želvina jajca / kobilica izleže med travo več jajc jajčec; mravljinčja jajca mravljinčje bube; žabja jajca žabja jajčeca, obdana s sluzjo
    // taka celica pri domači perutnini, zlasti kokoši: jajce se stre, ubije; kuhati, lupiti, vložiti jajca; nasaditi jajca koklji; nesti, valiti jajca; pobirati jajca iz gnezd; koklja sedi na jajcih; gnilo, pokvarjeno, staro, sveže jajce; kokošja, račja jajca; jajce z dvema rumenjakoma; embalaža za jajca; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; z njim ravnajo kakor z jajcem zelo obzirno; sedi kot koklja na jajcih zelo vztrajno; podobna sta si kot jajce jajcu / jajce zakrkne; izpihati, izpiti jajce; jajce ocvreti, raztepsti, razžvrkljati, stepsti / (v) mehko kuhano z nezakrknjenim rumenjakom, (v) trdo kuhano jajce z zakrknjenim rumenjakom; na (volovsko) oko ocvrto jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom; jajca v prahu posušena in drobno zmleta
  2. 2. nav. mn., pog. moška spolna žleza, modo: odstraniti jajca mladim samčkom; bikova jajca / nizko suni ga v jajca
  3. 3. kar je po obliki podobno jajcu: jajce iz sladkorja
    ●     vulg. zberi vsa ta jajca in jih prodaj nepomembne, malo vredne stvari; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; ekspr. Kolumbovo jajce navidez nerešljiv problem, enostavno in domiselno rešen; ekspr. kukavičje jajce problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega; iron. jajce več kot puta ve otroci si domišljajo, da vedo več kot odrasli; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol
    ♦     agr. prehladiti jajca med valjenjem predolgo pustiti jajca brez ogrevanja; čajna ali pitna jajca zelo sveža jajca, ki se morejo uživati surova; konsumna jajca namenjena prehrani; valilna jajca sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev; gastr. nadevano jajce razpolovljeno kuhano jajce, nadevano s pretlačenim rumenjakom in dodatki; med. jajce nastajajoči organizem v prvih mesecih nosečnosti
pestíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: predstojnik ga je pol ure pestil zaradi neizpolnjene norme; pestil je stražarja, ker ga ni zbudil / upniki ga pestijo, zato je prodal gozd; občina jih pesti zaradi neprijavljenega zaslužka
    // z grožnjami, silo vplivati na koga, da bi storil, povedal kaj: zasliševalec ga je pestil, kje je tisti dan bil; toliko časa so jih pestili, da so priznali / trdo so ga pestili, a ni izdal nikogar
  2. 2. ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem, težkem položaju: pestijo jih veliki davki; suša jih je pestila pol leta; klub pestijo finančne težave / čas, delo me pesti
    // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestile so jih velike skrbi / bolezen ga pesti zelo bolan je; lakota ga je pestila zelo je bil lačen
  3. 3. star. tepsti, pretepati, zlasti s pestmi: tako so ga pestili, da je obležal nezavesten
  4. 4. zastar., v zvezi pestiti roke stiskati roke v pest: pestil je roke in stiskal zobe
    ●     ekspr. za vsak dinar me pesti hoče natančno vedeti, za kaj je bil uporabljen, zapravljen denar; ekspr. profesor ga je pol ure pestil pred tablo spraševal težko učno snov
poprijéti -prímem dov., poprijél; nam. poprijét in poprijèt (ẹ́ í) 
  1. 1. napraviti enega od gibov pri izmeničnem prijemanju zaradi premikanja: ne obračaj volana samo z eno roko, poprimi; še enkrat poprijeti vrv in povleči
    // prijeti, navadno močneje: poprijeti palico, sabljo / poprijeti kovček / trdo je moral poprijeti konje; plesalci so se poprijeli in zaplesali / poprijeti s kleščami / poprijeti za veslo prijeti
  2. 2. nav. ekspr. začeti delati, pomagati delati, navadno bolj: ni vedel, kje naj poprime; vsi morajo poprijeti; v drugi polovici leta bo treba poprijeti / poprijeti na kmetiji, pri hiši / on poprime za vsako delo
    // začeti, navadno za kom
    1. a) peti: kmalu so poprijeli še drugi; poprijeti napev; poprijel je s tenorjem; pevci so tiho poprijeli
    2. b) govoriti: sosed je hitro poprijel / tudi meni se tako zdi, je zaupno poprijel / knjiž. čez nekaj časa je poprijel besedo gost
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: poprijela me je želja, da bi pobegnil; tako razpoloženje ga še ni poprijelo
preíti -ídem stil. préjdem dov., preídite stil. préjdite; prešèl prešlà prešlò tudi prešló, stil. prêšel prêšla (í, ẹ́) 
  1. 1. priti čez kaj: preiti potok; čete so prešle travnik in se ustavile na robu gozda / čez most, po mostu so prešli na drugo stran reke / vojaki so v največji tišini prešli cesto prečkali
    // s težavo smo prešli ostri rob grebena / ekspr. prešel je že pol sveta, pa še ni videl tako lepega kraja / hladna fronta je ponoči prešla naše kraje / publ. hkrati z gledališčem je prešel v novo stavbo tudi lutkovni oder / strup je prešel v živce in mišice
    // priti mimo česa: prešla sta planšarske koče in se začela vzpenjati v hrib; bali so se, da preidejo dogovorjeno zborno mesto / stopil je hitreje, da bi jo prešel prehitel; pren., ekspr. preiti strogo, trdo preizkušnjo
  2. 2. s predlogom spremeniti, menjati
    1. a) okolje: vsi potniki so prešli iz prvega v zadnji vagon / cela četa je prešla k partizanom
    2. b) način dela, delovanja: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja; podjetje je prešlo na nov način računanja stroškov / iz teorije preiti v prakso / od vina je prešel na žganje začel je piti žganje
      // od pisanja komedij je prešel na pisanje dram / takoj so prešli na dnevni red (sestanka)
    3. c) način obstajanja: pri delu mišic je prešel sladkor v mlečno kislino / tu preide hrib v ravnino; cesta nenadoma preide v stepo / bela barva je prešla v sive odtenke / preiti od besed k dejanjem / ekspr. smeh velikokrat preide v jok
    4. č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: po očetovi smrti bo imetje prešlo na sina; hiša je prešla v last občine / mesto je po nekajurnem boju prešlo v roke napadalcev so ga zavzeli napadalci
      // precej materinih lastnosti je prešlo na hčer
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: prešli so v napad, v obrambo; zabava je prešla v bučno razgrajanje / učiteljica je prešla od razlage k spraševanju / konj je prešel v lahen dir / dan je prešel v noč znočilo se je
  3. 3. publ. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero; preseči: poročilo je prešlo okvire bežnega poročanja / trpljenje je prešlo meje človeške vzdržljivosti / njena kriza je že prešla svoj vrh
  4. 4. knjiž. miniti, končati se: čas, primeren za sajenje, je že davno prešel; ko so mu rano previli, mu je prešla vsa bolečina; nevarnost je kmalu prešla / prešla so leta, preden sta se znova srečala / nevihta je prešla brez hujših posledic / za vselej jih je prešla volja do razgrajanja / kam je prešlo njegovo bogastvo izginilo
  5. 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: njen obraz je prešel nasmeh / v hipu ga je prešla jeza, slabost; spoznanje jo je prešlo kot blisk
    ●     ekspr. kljub mrazu rože niso prešle niso zmrznile; ekspr. tako so se ustrašili, da jim je beseda prešla da niso mogli govoriti; pog. novi znanci so kmalu prešli na ti so se začeli tikati; ekspr. strah mu je prešel v kosti vedno se je bal; meso in kri ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; preiti v navado navaditi se; stavek je že prešel v pregovor postal; publ. domačini so prešli v vodstvo že v prvem polčasu so dosegli prednost v igri; knjiž. njegovo ime je prešlo v zgodovino postal je znan zaradi svojih dejanj; preiti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; knjiž. kmalu ji je prešlo ji je odleglo, stanje se ji je izboljšalo
prijémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. delati, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: v zadregi je prijemal gumbe na obleki; močno, sunkovito prijemati / prijemati koga za roko; od bolečin se je prijemala za glavo / s prsti, z rokami prijemati
  2. 2. delati, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijemati s kleščami; prijemati znamke s pinceto / čeljusti stroja so prijemale in drobile kamenje
    // prihajati v tesen stik z deli česa: spodnji del ključa prijema v ključavnico / gume dobro prijemajo na suhem cestišču
  3. 3. s pritiskanjem na kaj onemogočati (enakomerno) gibanje česa: kolesa nekaj prijema, zato se ne vrtijo
  4. 4. trdno se nameščati v podlago: skala je krušljiva, zato klini slabo prijemajo; v trhli deski vijaki ne prijemajo
  5. 5. jemati komu prostost: kmalu so začeli prijemati napredne ljudi
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: spet me prijema kašelj; večkrat ga prijemajo krči; otroka je prijemala zaspanost
    // izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te prijema; brezoseb. prijema me, da bi se razjokal / brezoseb. prijema jih, da bi povedali resnico radi bi
  7. 7. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijemal je učence zaradi izostankov; prijemajo ga, ker je zapravil toliko denarja
    // zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: prijemati dolžnike, naj vrnejo denar; prijemali so jih, kdo je sodeloval pri kraji / čeprav ga bodo ostro, trdo prijemali, ne bo nič izdal
  8. 8. žarg. učinkovati, delovati: ta zdravila pri njej ne prijemajo več / preizkusiti bo treba, kako prijemajo zavore
  9. 9. rib. jemati vabe: v takem vremenu ribe ne prijemajo; pren. ženske na njegovo govorjenje ne prijemajo
    ●     ekspr. prijemati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. postajal je močnejši in prijemal je tudi za nekatera dela jih opravljal; ekspr. za glavo se je prijemal, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. ne prijemajte za orožje ne začenjajte se bojevati, pripravljati se na boj; ekspr. smejal se je, da se je za trebuh prijemal zelo se je smejal
    ♦     čeb. smreka že prijema začenja mediti
skrívati -am nedov., stil. skrivájte; stil. skrivála (í) 
  1. 1. dajati, imeti kaj na takem mestu, da se ne opazi, ne vidi: skrivati blago; kaznovali so ga, ker je skrival hudodelca; skrivati ranjence; skrivati pod posteljo, v kleti; skrivati kaj pred otroki; denar skriva kot kača noge / skrivati obraz v dlani, z ruto / čelo ji skrivajo lasje pokrivajo
    // delati, da kdo česa ne more opaziti: skrivati svoja čustva, jezo, ljubezen, žalost
    // delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: skrivati svoj pravi namen; vem, da nekaj skriva pred menoj; skrival je, da je bil že večkrat zaprt
  2. 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: gora skriva še veliko premoga
    ●     pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara
skúhati -am dov. (ú ȗ) 
  1. 1. narediti hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: dobro skuha zlasti domače jedi; ekspr. še močnika ne zna skuhati nič ne zna skuhati
    // skuhati kosilo, večerjo / skuhati na mleku, v slani vodi / skuhati na kuhalniku / skuhati na elektriko, plin
    // narediti, da postane hrana v vreli vodi (bolj) užitna: skuhati meso, zelenjavo; skuhati v pokriti posodi; v ekonom loncu se živilo hitro skuha / skuhati čaj, kavo / skuhati kaj do mehkega; skuhati jajca (v) mehko, (v) trdo; fižol se je le napol skuhal; krompir se je preveč skuhal / ekspr. skuhala je poln lonec, pa je še zmanjkalo
    // dati kaj v vrelo vodo zaradi čiščenja, pranja: perilo je treba še skuhati
  2. 2. pripraviti hrano, obrok hrane: nikogar nima, da bi ji skuhal; vsak dan skuha in pospravi / ne ve, kaj bi skuhala; skuhati polento za večerjo; vsak dan skuhajo tisoč kosil / skuhati gostom, za družino / skuhati svinjam
  3. 3. pridobiti kaj z delovanjem toplote: skuhati marmelado; skuhati žganje / skuhati oglje
  4. 4. ekspr. povzročiti neprijetnosti, težave: boji se, da nam ne bi kaj skuhali; ta bo že kakšno skuhal; vem, kdo je to skuhal / ženski sta mu skuhali nesrečo; skuhati zaroto; precej presenečenj jim je že skuhal
    ●     ekspr. lepo godljo, kašo nam je skuhal povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne vem, če bo ta kaj pametnega skuhal naredil; ekspr. tisto neverjetno zgodbo o njem so skuhali nevoščljivci so si izmislili; ekspr. kar si je skuhal, naj sam poje sam naj čuti, trpi posledice svojih nepremišljenih dejanj; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
búča -e ž (ú) 
  1. 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
  2. 2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
    ♦     elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča
  3. 3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
    ●     pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
čík -a m (ȋ) 
  1. 1. kos zvitega tobaka za žvečenje: odgrizniti, žvečiti čik
  2. 2. pog. ostanek dogorele cigarete ali cigare; ogorek: pohoditi, ugasniti čik; stikati po tleh za čiki
    // ekspr. cigareta: danes nisem pokadil niti (enega) čika
  3. 3. žarg. negativna ocena (v šoli): ob konferenci sem imel tri čike
    ●     pog. padel je kot čik zelo močno, trdo; neskl. pril.: pog. čik gumi žvečilni gumi
domàč -áča -e prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na dom 1:
    1. a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
    2. b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
    3. c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
    4. č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
  2. 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
    // ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
  3. 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
  4. 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
    // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
    ●     ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
    ♦     ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
držáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
    // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
    // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
  2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
  3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
    // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
    1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
    2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
    3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
    4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
    // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
    // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
  6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
    // držati blago na zalogi
  7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
  8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
  9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
  10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
  11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
  12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
  13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
  14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
  15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ●     ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦     lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
gláditi -im nedov., tudi gladíla (á ȃ) 
  1. 1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
    // slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
  2. 2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
    // ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
    ●     ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
    // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
    // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
    // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
    1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
    2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
    3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
    4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
    5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
  2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
    // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
  3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
  4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
    1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
    2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
    3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
  5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
    // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
    ♦     adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
gradívo -a s (í) 
  1. 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma
  2. 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo
  3. 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 
  1. 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
  2. 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
    // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
    // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
  3. 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
    // imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
  4. 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
    2. b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
    3. c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
    4. č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
    5. d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
      // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
      // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
    // ima sina zdravnika
    // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo
  7. 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
  8. 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
    1. a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
      // ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav
    2. b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
      // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
  9. 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
    // to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
  10. 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
    // imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti
  11. 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
    1. a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
    2. b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
      // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
      // konj ima belo liso na čelu
  12. 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
  13. 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
  14. 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
  15. 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
  16. 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
    // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati
  17. 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
  18. 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
    // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
    ●     ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
    ♦     lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
izšólati -am dov. (ọ̑) 
  1. 1. omogočiti komu, da konča šolo, študij: mati je sama izšolala štiri otroke; podjetje je izšolalo precej delavcev
  2. 2. s šolanjem usposobiti koga za opravljanje določenega poklica: izšolati za akademske poklice / izšolati lovskega psa / njega je izšolalo trdo delo in ne šole
  3. 3. z vajo napraviti kaj bolj sposobno: izšolati svoj okus; posluh se da izšolati / izšolati pevski glas
ljubíti in ljúbiti -im nedov. (ī ū) 
  1. 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav., ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo
    // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti
  2. 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod
  3. 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša
    // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo
  4. 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja
  5. 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla
    // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi
  6. 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti
    ●     knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč
    ♦     rel. ljubiti Boga
lupína -e ž (í) 
  1. 1. mehek, sočen ovoj sadov, plodov: odstraniti banani, jabolku, krompirju, pomaranči lupino; sadje z debelo, tanko lupino / zelena orehova lupina; bodičasta lupina kostanja, žira ježica
    // pospravil je jabolčne lupine olupke
  2. 2. trd, suh ovoj sadov, plodov: streti, zdrobiti lupino; izluščiti jedrce iz lupine; valovi so premetavali ladjo kakor orehovo lupino / lešnikova, orehova lupina; pren., ekspr. za njegovo trdo lupino se skriva dobro srce
  3. 3. ovoj jajca, navadno trd, apnenčast: natreti, razbiti lupino; pišče je prekljuvalo tanko lupino / jajčna lupina; mehka kožnata lupina kačjega jajca
  4. 4. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali: školjka odpre, zapre lupino; lupina je gladka, rebrasta / lupina morskega ježka
    // zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa lupina
  5. 5. zunanji del kakega predmeta, zlasti okroglega: lupine granat / od čolna je ostala samo lupina / ekspr. stali so v lupini velikanske dvorane
    // ekspr. (majhen) čoln, (majhna) ladja: vse tri lupine so se v viharju s tovorom in ljudmi potopile
  6. 6. ekspr. kar je za kaj nepomembno: pomembno je jedro, ne lupina; njegova prijaznost je samo lupina / knjiž., z oslabljenim pomenom: lupina njegovega slabotnega telesa skriva bogato dušo; lupina videza obdaja resnico
    ●     ekspr. počasi je zlezel iz svoje lupine postal dejaven, sproščen; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
    ♦     arhit. lupina neravna, navadno izbočena tanka plošča, ki pokriva prostore večjih razsežnosti; bot. semenska lupina tanek ovoj semena; um. lupina stene, stropi, ki obdajajo in oblikujejo prostor
nebó -á s (ọ̑) 
  1. 1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba
    // publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; jugoslovansko nebo
  2. 2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
  3. 3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
  4. 4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
  5. 5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
    // izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
    ●     vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
    ♦     anat. mehko, trdo nebo
pásti pádem dov., stil. pàl pála (á ā) 
  1. 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
    1. a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
    2. b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
      // prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
      // listje je že padlo z drevja odpadlo
  2. 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
    // v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge
  3. 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
    // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je
  4. 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
    // nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga
  5. 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
    // navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo
  6. 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
    // priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
    // s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli
  7. 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
    // publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
    // publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom
  8. 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
  9. 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
    // ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
    // začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi
  10. 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
    1. a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
    2. b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
      // pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
      // nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
  11. 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
    // padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena
  12. 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
  13. 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
  14. 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
  15. 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
    ●     pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
    ♦     fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel
posájati -am nedov. (á) 
  1. 1. drugega za drugim vsaditi: posajati rože / na vrtu je posajal krompir
  2. 2. povzročati, da se kdo znajde v sedečem položaju: otroke je drugega za drugim posajal na voz / žena je goste posajala za mizo / ekspr. klobuk je navadno trdo posajal na glavo dajal
preizkúšati -am tudi preskúšati -am nedov. (ú) 
  1. 1. z uporabo ugotavljati ustreznost, učinkovitost česa: preizkušati motorje; novo zdravilo še preizkušajo / preizkušati učinkovitost strupa
    // delati kaj, da se ugotovi stopnja
    1. a) določene duševne, telesne lastnosti: preizkušati svojo moč, reflekse, vzdržljivost; vaški fantje so se večkrat preizkušali v moči / ne preizkušaj njegove zvestobe
    2. b) določene lastnosti česa: preizkušati trdoto kamnov / preizkušati vzorce mleka glede na okus, vonj
    3. c) česa sploh: preizkušati hitrost pisanja na pisalni stroj / znanje učencev sproti preizkuša preverja
      // delati kaj, da se ugotovi resničnost, pravilnost česa: preizkušati rezultate
  2. 2. delati, povzročati, da postane kdo utrjen, izkušen v čem: kandidate temeljito preizkušajo / ekspr. življenje jih trdo preizkuša
    // nav. ekspr. prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: preizkušali so ga na vse načine, vendar je ostal trden / ne preizkušaj me ne izzivaj me, ne draži
    ●     ekspr. ostra burja je preizkušala njihove suknje zelo je pihala; ekspr. začel je preizkušati strune igrati
prijátelj -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijatelj; imeti prijatelje; dober, velik, zaupen prijatelj; prijatelj mojega sina; prijatelj iz otroških let / že v šoli so postali prijatelji / iron. ti si pa lep prijatelj / družinski, mladostni, osebni prijatelj / kot nagovor dragi prijatelj
    // kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos: Jugoslavija ima v svetu veliko prijateljev; biti prijatelj otrok, revežev / pes je človekov prijatelj / Društvo prijateljev mladine
    // s prilastkom kdor s kom dobro sodeluje, zlasti v gospodarstvu: poslovni, trgovski prijatelj
  2. 2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: gozd je njegov prijatelj; otroku so se živali smilile, zato je pridno krmil svoje prijatelje / krilati prijatelji ptiči
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj: oddaja za prijatelje dobre glasbe; biti prijatelj narave, pog. dobre kapljice; nisem prijatelj dolgih sprehodov / to vino ima veliko prijateljev mnogo ljudi ga kupuje, pije; publ. prijatelji smučanja so bili s počitnicami zadovoljni smučarji
  4. 4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem
    ●     ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo, olajšujejo delo; iron. v stanovanju je našel domačega, hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; prijatelja spoznaš v nesreči; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
    ♦     gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami
privíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. z vrtenjem v določeno smer
    1. a) namestiti: priviti pokrovček na kozarec; priviti vijake, žarnico; priviti s ključem / na leseno steno je privil kljuke za obešanje plaščev z vijakom, vijaki pritrdil
    2. b) narediti, da kaj močneje pritiska kaj, je trdno nameščeno: matico je treba še priviti; priviti vreteno pri stiskalnici; močneje priviti; odviti in priviti
      // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da kaj nima več (popolnoma) proste poti: privil je pipo, da je voda prenehala teči
  2. 2. objemajoč narediti, da je kdo tesno ob čem: mati je privila otroka na prsi; otrok se je privil k materi / privil jo je k sebi
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi s cena zvišati, dvigniti: trgovci so privili cene / priviti davke
  4. 4. ekspr. prisiliti, pregovoriti koga: privili so ga, da je spregovoril
    ●     oče je sina trdo privil prijel; priviti petrolejko narediti, da manj ali bolj sveti; publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov
skrepenéti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž.  
  1. 1. otrdeti, otrpniti: noge so mu skrepenele; skrepeneti od mraza / skrepeneti od groze; ob tem prizoru bi skoraj skrepenel / neopran čopič skrepeni; pren. smeh mu je skrepenel na ustnicah
  2. 2. strditi se: lava na površju skrepeni / sneg skrepeni zmrzne
    // skrepeneti v trdo skorjo
stópati1 -am nedov. (ọ̄) 
  1. 1. delati korake: otrok stopa okorno, počasi; previdno stopaj, da ne padeš / na desno nogo še ne sme stopati prenašati teže pri hoji, stanju; stopati na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotikati podlage
    // dajati, polagati nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: ne stopajte na gredice in zelenice; počasi je stopal na kline lestve; trdo stopati; stopal je tiho kot mačka
  2. 2. s korakom, koraki začenjati biti kje: stopali so na klop, da bi bolje videli; drug za drugim so stopali na oder; stopali so predenj in ga pozdravljali
    // iti, hoditi: počasi je stopal proti hiši; stopal je na čelu kolone, ob vozu; stopali so po strmi stezi / stopal je s hitrimi koraki; pren. stopati po poti napredka
  3. 3. pojavljati se zlasti na površju: pot mu je stopal na čelo / solze ji stopajo v oči
  4. 4. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: z jutrišnjim dnem stopamo v novo leto; stopa v dvajseto leto življenja pred kratkim je bil star devetnajst let
    // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: pri tej starosti delavci stopajo v pokoj; nepremišljeno stopati v zakon se poročati
    // publ. delavci so stopali v gladovne stavke so začenjali z gladovnimi stavkami
  5. 5. postajati član česa: pionirji so stopali v mladinsko organizacijo / stopati k partizanom, pog. v partizane
  6. 6. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: s tem romanom stopa pisatelj v slovensko književnost
    ●     knjiž. stopati na plan izkazovati, uveljavljati se; ekspr. stopati komu na pot ovirati ga pri kaki dejavnosti, delu; publ. mladi pisatelji stopajo na prizorišče se začenjajo pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. pred javnost stopa že s četrto knjigo izdal je že četrto knjigo; ekspr. kri ji rada stopa v glavo, lica večkrat, hitro zardeva; ekspr. vino mu je stopalo v glavo ga je (nekoliko) upijanjalo; stopati v korak premikati se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. stopati v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; publ. socialni problemi stopajo v ospredje postajajo pomembni, pereči; publ. v vojnem času stopajo osebne težave v ozadje izgubljajo pomembnost, vrednost
šóla1 -e ž (ọ̑) 
  1. 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice
    // ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji
    // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo
    // reformirati šolo šolstvo
    // star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe
    // ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce
    // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola
  2. 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra
  3. 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma
    ●     žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati
    ♦     etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa
šólati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. omogočati komu, da (si) načrtno pridobiva znanje, spretnosti: šolati svoje otroke; šolati na svoje stroške; dali so ga šolat v mesto / ekspr. sina šola za zdravnika
  2. 2. poučevati koga z namenom, da si načrtno pridobiva znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: šolati mizarje, učitelje; šolati strokovnjake za vodstvene delavce; letalske organizacije šolajo svoje člane na najnovejših motornih letalih; jezikovno šolati novinarje / šolati pse za odkrivanje mamil, ponesrečencev
  3. 3. z vajo delati kaj bolj sposobno: šolati svoj posluh / šolati pevski glas / ekspr. šolati oko v razpoznavanju odtenkov
    ●     ekspr. življenje ga je trdo šolalo imel je težko življenje; žarg., agr. šolati vino z določenimi postopki usmerjati naravne biokemične procese pri zorenju mošta v vino
teptáti -ám [tudi təp] nedov. (á ȃ) 
  1. 1. s hojo, udarci nog
    1. a) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
    2. b) delati, urejati: teptati pot, smučišče
    3. c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti
  2. 2. s hojo, udarci nog
    1. a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo; konji so teptali žito
    2. b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla
  3. 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
  4. 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
    // kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
    ●     evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tla
tíkva -e ž (ȋ) nar. vzhodno  
  1. 1. buča: saditi tikve / jesti tikve; zrela tikva
  2. 2. glava: udariti koga po tikvi / imeti prazno, trdo tikvo
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) 
  1. 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
    // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila
  2. 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
  3. 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
  4. 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
    // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
  5. 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
  6. 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
  7. 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
    ●     ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
udárjati -am nedov. (á) 
  1. 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom
    // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla
    // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala
    // z nogo udarjati takt
  2. 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno
  3. 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo
  4. 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah
  5. 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan
    // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se
    // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem
  6. 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče
  7. 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča
    ●     ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel
utrdíti -ím, in utrdíti in utŕditi -im dov., utŕdil (ī í; ī ŕ) 
  1. 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom
    // z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji
  2. 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo
  3. 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
  4. 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo
  5. 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil
    // narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj
  6. 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko
  7. 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje
  8. 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo
  9. 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest
    // v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav
  10. 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
    ●     ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila
    ♦     fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi
vsakdánjost -i ž (ā) 
  1. 1. lastnost, značilnost vsakdanjega: vsakdanjost opravkov, življenja
  2. 2. celota česa vsakdanjega: opisovati vsakdanjost; spomini mu poživljajo dolgočasno vsakdanjost
    // kar je vsakdanje: trdo delo je naša vsakdanjost / spregovoriti nekaj nepomembnih vsakdanjosti
zatrésniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. silovito zaloputniti: zatresniti pokrov skrinje; jezno zatresniti z vrati / prepih je zatresnil okno
  2. 2. ekspr. silovito vreči: zatresnil je krožnik na tla / zatresnil je slušalko na vilice trdo položil
zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
  2. 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
    // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo
  3. 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti
  4. 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
    // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
    // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg
  6. 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
    ●     ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim
česáti čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 
  1. 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove
    // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj
  2. 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo
  3. 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič)
  4. 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak
gomárati -am nedov. (ȃ) star.  
  1. 1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere
  2. 2. garati: ves teden gomara po njivah in travnikih; trdo gomarati
hríbovec -vca m (ī) 
  1. 1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci; popisoval je trdo življenje hribovcev
  2. 2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni
jêdro -a s (é) 
  1. 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
    // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
  2. 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
    // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu
    // oče in sin sta v jedru enakega značaja
    // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
  3. 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
    // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
    // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
  4. 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča
    // omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
  5. 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
  6. 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
  7. 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
    ●     knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno
    ♦     arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
kládivo tudi kladívo -a s (á; í) 
  1. 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno
    // čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo
    ●     srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
  2. 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj
    ♦     alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje
korákati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. hoditi v enakomernem ritmu z nekoliko napetimi nogami: korakal je na čelu sprevoda; korakati po dva in dva, v parih; korakajo drug za drugim / korakati po taktu
    ♦     šport. strumno korakati korakati z napetimi nogami in udarjanjem ob tla
  2. 2. ekspr. iti, stopati: ob njegovi strani je korakala hčerka; trdo je korakal po mostovžu / mirno koraka svoji prihodnosti naproti
    ●     ekspr. korakati s časom prilagajati se razmeram; biti napreden
krupón -a m (ọ̑) usnj. vsak od dveh delov kože s hrbta goveda ali prašiča: desni, levi krupon
// usnje iz te kože, navadno za podplate: nepremočljiv, odporen krupon / komerčni krupon trdo podplatno usnje za težko obutev
krúšnik -a m (ȗ) 
  1. 1. krušnjak: v krušniku je imel hrane za tri dni
  2. 2. nar. vzhodno preužitkar: trdo življenje krušnika
léga1 -e ž (ẹ́) 
  1. 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
    // način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak
  2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
  3. 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
    // imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
    // nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča
  4. 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
    // lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege
  5. 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
    // položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega
  6. 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
    ●     pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
    ♦     fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja
odbijáč -a m (á) 
  1. 1. vsaka od dveh odbojnih plošč na sprednjem in zadnjem koncu tirniških vozil za prestrezanje, blažitev sunkov pri zadevanju: odbijači so trdo udarili drug ob drugega; voziti se na odbijačih; sprednji, zadnji odbijači / tramvajski, vagonski odbijači
    // priprava za blažitev sunkov sploh: na tla pri vratih so pritrdili gumijast odbijač / avtomobilski odbijač
    ♦     navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik
  2. 2. redko branilec: napadalci in odbijači
odredíti2 -ím dov., tudi odrédi; odrédil; odrejèn (ī í) 
  1. 1. redko zrediti: odrediti prašiča
  2. 2. zastar. preživiti, prehraniti: trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke
  3. 3. zastar. vzgojiti: svoje otroke je dobro odredil
otopíti1 -ím dov., otópil (ī í) 
  1. 1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna
  2. 2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute; alkohol mu je otopil živčevje
  3. 3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo
    // povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest
skalíti3 -ím dov., skálil (ī í) razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju: skaliti kovino
usušíti -ím dov., usúšil (ī í) 
  1. 1. z odstranitvijo vode, vlage narediti suho: usušiti kruh za drobtine / deklica je usušila solzne oči
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: pri kartanju so ga usušili
  3. 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane suh, izčrpan: bolezen jo je usušila; trdo delo in slaba hrana sta jih hitro usušila
    ●     ekspr. dva litra so ga usušili popili
véčidel [tudi eu̯] prisl. (ẹ̑) 
  1. 1. večinoma, povečini: sadje je večidel še trdo; večidel so ljudje že odšli / delali so večidel ponoči; pogovarjali so se večidel o otrocih
  2. 2. navadno, ponavadi: večidel jemo doma; prihajali so večidel ob praznikih
zŕno -a s (ȓ) 
  1. 1. vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z nakopičenimi hranilnimi snovmi: zrna kalijo, zorijo; zrna že padajo iz klasov; luščiti zrna; debela, drobna, velika zrna; okroglo, podolgovato zrno; prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno; fižol z belimi zrni; moknati del zrna / ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno; grahovo, sojino zrno; majhen kot gorčično, makovo zrno / mleti, pražiti zrna ječmena, kave / žitna zrna
  2. 2. okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa: iz kosa kremena narediti zrna; drobna, gladka, ploščata zrna; zrno peska, zlata; zrna soli, zdravila, zdroba; zrna toče / knjiž. zadelo ga je svinčeno zrno krogla, šibra
  3. 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: v trditvi je zrno resnice; v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti
    ●     knjiž. ločiti zrno od plev ločiti, vzeti dobro iz slabega; preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
    ♦     agr. goleno, plevno zrno; bot. pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici; fot. zrna mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma; min. kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna
cilínder -dra m (í) 
  1. 1. glavni sestavni del batnega stroja, valj: motor s štirimi cilindri; parni cilinder; cilinder črpalke
  2. 2. steklen ščitnik za svetilko: zakajen cilinder na petrolejki
  3. 3. visoko, trdo moško pokrivalo: nositi cilinder; zložljivi cilinder; gospodje v črnih cilindrih
    ♦     geom. cilinder valj; kem. merilni cilinder steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov
copátek -tka m (ȃ) manjšalnica od copat: otrok naj bo v sobi v copatkih / ekspr. damski copatki s svilenimi čopki
♦ kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom
čáka -e ž (á) 
  1. 1. nekdaj visoko, trdo vojaško pokrivalo: huzarska čaka; čaka z rdečo perjanico
  2. 2. iz papirja narejeno pokrivalo: dečki z lesenimi puškami in s papirnatimi čakami
hrôščev -a -o prid. (ó) nanašajoč se na hrošče: hroščeva krila / hroščevo leto leto, ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči
♦ zool. hroščeva pokrovka trdo sprednje krilo pri hrošču
hudímanov -a -o prid. (í) evfem. hudičev: hudimanove zvijače / ti hudimanovi smrkavci mu ne dajo miru / imel je hudimanovo srečo
jahálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na jahanje: jahalni pribor / jahalna steza / jahalni bič biču podobna usnjena priprava, navadno pletena; jahalni konj konj, ki je primeren, izurjen za jahanje; jahalni škornji škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; jahalne hlače hlače, ki so ob spodnjem delu noge oprijete, ob stegnu pa razširjene; jahalna obleka obleka iz jahalnih hlač in suknjiča
kalíti2 -ím nedov. (ī í) razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju: kovač je kalil in brusil svedre / kovina se da kaliti / kaliti jeklo
♦ metal. površinsko kaliti
kítast -a -o prid. (í) nanašajoč se na kito: ima močen, kitast vrat; kitaste roke / kitasto meso starih živali trdo
// jopica s kitastim vzorcem
komêrčen -čna -o prid. (ȇ) zastar. komercialen, trgovski, trgovinski: komerčne uredbe / imenovan je za komerčnega svetnika
♦ usnj. komerčni krupon trdo podplatno usnje za težko obutev
korákniti -em dov. (á ȃ) knjiž. narediti korak, stopiti: negotovo je koraknil naprej / trdo korakne proti vratom
koščák -a m (á) 
  1. 1. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje: koščake je težko stolči / na vrtu ima nekaj koščakov dreves s takimi orehi
  2. 2. ekspr. krepek, trden človek: bil je mlad koščak z rjavo brado
    ♦     zool. manjši sladkovodni rak z ozkim glavoprsjem in belkastimi nogami, Astacus torrentium
lótati -am nedov. (ọ̑) teh. spajati kovinske dele z lotom: lotati žlebove / mehko, trdo lotati
némški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo: nemški jezik; nemška književnost / nemški film; nemško-slovenski slovar / nemška klasična filozofija; nemška trgovska mornarica; nemško taborišče / nemški ovčar srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barve
♦ bot. nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus; nemška detelja lucerna; lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako; rel. nemški viteški red
// med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije: partizani so uničili nemški bunker / nemška okupacija slovenskega ozemlja
otrdíti -ím dov., otŕdil (ī í) 
  1. 1. narediti, da postane kaj trdo, trše: otrditi platno s škrobom; otrditi rezilo s kaljenjem
  2. 2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno: mraz mu je otrdil prste
  3. 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten: pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce
pokróvka -e ž (ọ̄) kovinski, navadno okrogel predmet, ki se rabi za pokrivanje (kuhinjske) posode: vzdigniti pokrovko z lonca; pokriti s pokrovko; pren., ekspr. industrijski dimniki in avtomobilski izpuhi so ustvarili nad mestom pokrovko iz plinov in prahu
♦ zool. hroščeva pokrovka trdo sprednje krilo pri hrošču
poríbati -am dov. (ȋ) z ribanjem očistiti: poribati pod, stopnišče, tla / poribati hodnik, kuhinjo; ulica je čista, kot bi jo poribali
// ekspr. podrgniti: s snegom mu je poribal lica; z obema rokama si je trdo poribal obraz / poribal sem si oči pomencal
poteptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so poteptali travo; s čevlji poteptati rože / poteptati črva
    // s teptanjem povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so poteptali človeka; na tleh ležečega človeka so poteptali brez usmiljenja
  2. 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: poteptati ogenj
  3. 3. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: poteptal je njuno ljubezen; vse, kar je bilo med nama, je poteptala v blato / poteptal je svojo čast
    // prekršiti, prelomiti: poteptati prisego; s tem je poteptal zakon
  4. 4. s teptanjem narediti kaj trdo, sprijeto: poteptati sneg / s smučmi poteptati skakalnico
    ●     ekspr. morala je poteptati take misli, upe nehati tako misliti, upati; ekspr. sovražnika so poteptali v prah premagali
prekljúvati -am in -kljújem tudi prekljuváti -kljúvam in -kljújem dov., prekljúval tudi prekljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem narediti luknjo skozi kaj: pišče prekljuva jajčno lupino; prekljuvati drevesno skorjo
ríbati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. s premikanjem po ribežnu delati iz živila majhne kose, dele: ribati repo, zelje; ribati sir / ribati na lističe
  2. 2. čistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri: ves dan je ribala in pospravljala; ribati pod, stopnice / ribati kuhinjo / ribati na suho
  3. 3. ekspr. drgniti: desnico je ribal ob hlače; ribati ozeble roke s snegom; z obema rokama si je ribal obraz / dekle si je ribalo zaspane oči melo
risálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na risanje: risalni pribor; risalne potrebščine / risalne vaje / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje; risalni list list risalnega papirja določenega formata; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje; risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; risalna deska deska, na katero se pritrjuje, daje papir pri risanju; risalno pero pero za risanje zelo tankih črt s tušem
♦ geom. risalna ravnina ravnina, na katero se rišejo projekcije danih tvorb; obrt., tisk. risalna igla orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v kovino; teh. risalna miza miza za tehnično risanje, pri kateri se da spreminjati naklonski kot risalne ploskve
spájkanje -a s (ȃ) glagolnik od spajkati: spajkanje cevi; spajkanje in varjenje / mehko, trdo spajkanje; gorilnik za spajkanje priprava, v kateri zgoreva plin pod pritiskom, pomešan s kisikom iz zraka
spájkati -am nedov. (ȃ) teh. spajati kovinske dele s spajko: spajkati cevi; spajkati z električnim spajkalnikom / mehko, trdo spajkati
steptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s teptanjem narediti kaj trdo, sprijeto: steptati sneg, zemljo
    // s teptanjem narediti, urediti: steptati pot; steptati smučišče
  2. 2. s teptanjem poškodovati ali uničiti: steptati travo / steptati črva / ekspr. v jezi ga je hotel steptati
    ●     ekspr. steptati koga v prah uničiti ga, onemogočiti ga
stólči stólčem [ou̯] dov., stólci stólcite in stolcíte; stólkel stólkla (ọ́) 
  1. 1. s tolčenjem narediti iz česa majhne, drobne dele: stolči kamenje, poper; stolči v možnarju; stolči s kladivom / stolči jabolka / ekspr.: bunker so stolkli s topom razstrelili, uničili; vse so stolkli, kar jim je prišlo pod roke uničili, razbili
    // s tolčenjem odstraniti lupino: stolči lešnike, orehe
  2. 2. s tolčenjem odstraniti: stolči omet z zidu / ekspr. nevihta je stolkla opeko s strehe povzročila, da je padla opeka
  3. 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj trdo, sprijeto: stolči sneg z lopato / dež je stolkel zemljo
  4. 4. nav. 3. os., ekspr. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah; pobiti: toča je stolkla pšenico / toča je stolkla vinograde; brezoseb. letos je vse stolklo
  5. 5. ekspr. natepsti, pretepsti: stolkli so ga, da se je nezavesten zgrudil; stolči koga do krvi
    ●     redko stolči beljak v sneg stepsti; ekspr. zaletel se je z avtomobilom in ga stolkel zelo poškodoval; ekspr. stolči preprosto ležišče zbiti, narediti; ekspr. mesto so stolkli v prah popolnoma uničili, razrušili
strníščast -a -o prid. (í) podoben strnišču: strniščast travnik / ekspr. podrgnil jo je s svojo trdo, strniščasto brado / ekspr. po obrazu je bil ves strniščast poraščen, neobrit
škórenj -rnja m (ọ̑) nav. mn. obuvalo, ki sega do kolena ali čez: nositi, obuti, sezuti škornje; pološčiti škornje; gumijasti, usnjeni škornji; škornji z nagubanimi, trdimi, visokimi golenicami / delovni škornji; jahalni škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; otroški, ženski škornji; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; vojaški škornji
● ekspr. italijanski škorenj Apeninski polotok; ekspr. okupiral jih je nemški škorenj vojska nacistične Nemčije; ekspr. ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem pod tujo vojaško oblastjo
♦ med. mavčni škorenj mavčna obveza za nogo; zgod. španski škorenj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
tólči tólčem [ou̯] nedov., tólci tólcite in tolcíte; tólkel tólkla (ọ́) 
  1. 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
  2. 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
    1. a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
    2. b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
    3. c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
  3. 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
    // ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša
  4. 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
    // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče
  5. 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
  6. 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
  7. 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
  8. 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
  9. 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
  10. 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
    // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala
  11. 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
  12. 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
  13. 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
    // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko
  14. 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
    ●     ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
    ♦     etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
vzmetênje in vzmétenje -a s (é; ẹ̑) glagolnik od vzmetiti: končati vzmetenje; vzmetenje avtomobilov, koles
// celota naprav med kolesi in zgornjim delom vozila, s katerimi je vozilo vzmeteno: poškodovati vzmetenje; mehko, trdo vzmetenje; vzmetenje koles, na kolesih; vozilo brez vzmetenja
♦ teh. hidravlično, pnevmatično vzmetenje; vzmetenje z listnimi vzmetmi
vzmetíti -ím in vzmétiti -im nedov. in dov. (ī í; ẹ́ ẹ̑) opremljati z vzmetjo, vzmetmi: vzmetiti vozilo
zaríniti -em dov. (í ȋ) s potiskanjem, sunkom narediti, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj: zariniti kol v seno; zariniti palico v sneg / zariniti si roke v lase / zariniti iglo v žilo zabosti; zariniti lopato v zemljo zasaditi; zariniti meč v nožnico vtakniti, poriniti
// s potiskanjem spraviti v določen položaj: trdo je zarinil zapah, zatič
● nar. pobral je kamen in ga zarinil proti meni vrgel
zarisoválen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se zarisuje: zarisovalno orodje
♦ obrt., tisk. zarisovalna igla orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v kovino
zatégel -gla -o [əu̯] prid. (ẹ́) ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom
// pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive
● zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo
zgáziti -im tudi izgáziti -im dov., zgazíla in zgázila tudi izgazíla in izgázila (á ȃ) 
  1. 1. z gaženjem narediti kaj sprijeto, trdo: težko je bilo zgaziti visoki sneg / težki tovornjaki so zgazili zemljo
    // z gaženjem narediti: zgaziti pot do planinske koče
  2. 2. z gaženjem poškodovati ali uničiti: živina je zgazila travo; pren. življenje jih je zgazilo
zjekleníti -ím dov., zjeklénil (ī í) knjiž. narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: vojna je ljudi zjeklenila / težko življenje mu je zjeklenilo značaj
// okrepiti, utrditi: trdo delo mu je zjeklenilo mišice
zríbati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. s premikanjem po ribežnu narediti iz živila majhne kose, dele: zribati repo, zelje; zribati ali nastrgati korenje / zribati na rezance
  2. 2. očistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri: zribati tla / zribati kuhinjo
  3. 3. ekspr. zdrgniti: zribati ozeble roke s snegom; zribati si obraz
abecédarski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na abecedarje ali abecedo: trdo je držal svinčnik in risal okorne abecedarske črke / abecedarska vojska abecedna vojska
gorníški -a -o prid. (ȋ) knjiž. planinski, alpinističen: gorniška odprava na Himalajo; za seboj ima trdo gorniško šolo v domačih in tujih gorah
izvíniti -em in zvíniti -em dov. (í ȋ) natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: tako trdo ga je prijel, da mu je izvinil roko; izviniti si nogo v gležnju
kompozíten -tna -o prid. (ȋ) knjiž. sestavljen, zložen: trdo gorivo kompozitnega tipa
♦ um. kompozitni kapitel kapitel z značilnostmi jonskega in korintskega kapitela
lótanje -a s (ọ̑) glagolnik od lotati: mehko, trdo lotanje / gorilnik za lotanje priprava, v kateri zgoreva plin pod pritiskom, pomešan s kisikom iz zraka
nèrazcépen -pna -o prid. (ȅ-ẹ̄) ki se ne da razcepiti, razdeliti: trdo, nerazcepno poleno
♦ mat. nerazcepna enačba enačba, v kateri ni mogoče nobene strani razstaviti na faktorje
odgojeváti -újem nedov. (á ȗ) zastar. vzgajati: odgojevati otroke; odgojevati za trdo življenje / odgojevali so jo med samimi fanti
otočánka -e ž (ȃ) ženska, ki živi na otoku ali je doma z otoka: trdo življenje otočank
pigmentírati -am nedov. in dov. (ȋ) biol. povzročati pigmentacijo: te snovi pigmentirajo trdo zobno tkivo; bradavice se v tem času pigmentirajo s temnejšim obrobkom
podzglávje -a s (ȃ) kar se da pod glavo: izbral si je odejo za podzglavje; trdo podzglavje / redko podzglavje je bilo mokro od solz blazina
preorientírati -am dov. (ȋ) publ. preusmeriti: preorientirati uporabo s tekočega goriva na trdo; preorientirati vzgojo otrok; podjetje se je preorientiralo na izdelovanje plastičnih predmetov / preorientiral se je na študij zgodovine
zatrdíti -ím, in zatrdíti in zatŕditi -im dov., zatŕdil (ī í; ī ŕ) zastar. utrditi: zatrditi pas s trdo podlogo
● zastar. to je rekel, da bi svojo misel še bolj zatrdil utemeljil, podkrepil
zmečíti -ím in zméčiti -im dov., zméči tudi zmêči; zméčil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) star. zmehčati: zmečiti trdo kožo; kruh se je v mleku zmečil / njega bomo že zmečili
želézo -a s (ẹ́) najbolj razširjena težka kovina srebrno bele barve: pridobivati železo; rja razjeda železo; taliti železo; krhko, lomljivo, trdo železo; vroče železo; livarna železa; zlitine železa in drugih kovin; predmeti iz železa; ekspr. tega pa ne bo vzdržal, saj ni iz železa; železo in jeklo / kovati, piliti, stružiti, valjati železo / lito železo oblikovano z ulivanjem v forme; z višjim odstotkom ogljika za ulivanje
// pog. železen predmet: udaril ga je z železom; z razbeljenim železom vžigati znamenja
// predmeti, izdelki iz železa: topot konj se je mešal z žvenketom železa / zbirati staro železo
● ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ta avtomobil je za (med) staro železo je dotrajan, neuporaben; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ metal. surovo železo ki pride iz plavža; železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910° C; min. meteorsko ali izpodnebno železo iz meteoritov; telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo; teh. betonsko železo za v beton; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L; okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga; palično železo v obliki palic
éstrih -a m (ẹ̄) grad. kompaktna obloga tal, ki se kašasto nanese na trdo podlago in se nato strdi: polagati estrih; asfaltni, cementni estrih
frésko -a m (ẹ̑) tekst. volnena tkanina iz trdo sukane preje, tkana v platneni vezavi: obleka iz freska
gravêr -ja m (ȇ) kdor vrezuje črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: bil je graver in cizeler; graver kamna, stekla
gravírati -am nedov. in dov. (ȋ) vrezovati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: gravirati datum, napis; gravirati v baker, v steklo / prstan je dala gravirati
grenadín -a m (ȋ) tekst. preja iz naravne svile, trdo sukana iz več niti: presti grenadin
// redka tkanina iz te preje: svileni, volneni grenadin
jêdrce tudi jédrce -a s (ē; ẹ̄) notranji, užitni del nekaterih sadov, ki imajo trdo, olesenelo lupino: izbirati jedrca iz luščin; tolči orehe in luščiti jedrca; zmleti, zrezati jedrca; lešnikova, mandeljnova, orehova jedrca / bučna, sončnična jedrca
♦ biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; vet. okroglo ali ovalno znamenje na grizni ploskvi spodnjih sekalcev pri konju, po katerem se presoja njegova starost
karborúnd -a m (ȗ) teh. zelo trdo brusilno sredstvo: obdelovati material s karborundom
♦ min. spojina silicija z ogljikom
klìk medm. (ȉ) posnema glas pri udarcu, trku ob trdo snov: klik, klik, so se zadevale kroglice / pritisne na žepno uro, klik, in pokrovček se odpre
kosténec -nca m (ẹ̄) nar. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje; koščak: trl je kostence
labradórec tudi lábradorec -rca m (ọ̑; ȃ) srednje velik lovski pes črne, rjave, umazano bele barve s plosko visečimi uhlji in kratko, gosto, trdo dlako: gojiti labradorce
lájka -e ž (ȃ) delovni severni pes z gosto in trdo dlako ter s košatim, zavitim repom: vpreči lajke v sani
pájčevnica -e ž (ȃ) anat. ovojnica osrednjega živčevja med trdo mreno in žilnico
pènk medm. (ȅ) posnema visok glas pri udarcu, trku ob trdo snov: penk, je udaril kamen, ki je priletel s skale; pritisnil je na petelina in sprožil: penk
pìk medm. (ȉ) posnema odsekan glas pri udarcu, trku ob trdo snov: priletela bo krogla in pik / pik, pik, pik, kljuvajo sinice zrnje
plènk medm. (ȅ) posnema glas pri udarcu, trku ob trdo snov: plenk, je zažvenketala šipa in se sesula; kladivo udarja po nakovalu plenk, plenk / voda kaplja plenk, plenk
● pog., ekspr. on je (malo) plenk plenk čudaški, neumen
plìnk medm. (ȉ) posnema visok glas pri udarcu, trku ob trdo snov: plink, je krogla zadela čelado; pobijal je žarnice na drogovih: plink, plink, plink
pólcilínder -dra [u̯c] m (ọ̑-í) trdo, zgoraj izbočeno moško pokrivalo: nositi polcilinder
razkalíti -ím dov., razkálil (ī í) narediti, povzročiti, da kaljeno jeklo ni več (tako) trdo: toplota rezilo razkali; pri vrtanju se sveder lahko razkali
roženína -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase; roževina: kopitna roženina / porezati volu roženino na parkljih
// snov iz tega tkiva: okviri očal iz roženine / prodajati roženino izdelke iz te snovi
♦ gozd. gostejši in temnejši les na zakrivljenem delu debla ali na spodnji strani vej pri iglavcih
roževína -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase: roževina na parkljih se obrablja; obrezati kopitno roževino; plast roževine; počasna rast roževine
// snov iz tega tkiva: glavnik iz roževine / umetna roževina
stŕda prisl. (ȓ) redko trdo, močno: strda udariti po mizi / česar ni dosegel zlepa, je skušal doseči strda zgrda
strdíti -ím, in strdíti in stŕditi -im dov., stŕdil (ī í; ī ŕ) narediti, da postane kaj trdo, trše: strditi glino z žganjem v peči / mraz strdi vodo v led
● ekspr. hudo trpljenje ga je strdilo utrdilo; naredilo trdega, brezčutnega
strjeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj trdo, trše: strjevati glino v peči / kri iz rane mu je strjevala lase lepila
terakóta -e ž (ọ̑) neloščena, zelo trdo žgana glina rdečkasto rjave barve: kip, posoda iz terakote
// izdelek iz take gline: razstavljati terakote
tìk medm. (ȉ) posnema kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov: tik, tik, tik, udarjajo dežne kapljice ob šipo / srce bije tik, tik, tik
tík2 -a m (ȋ) kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov: tik kapljice
trdíti -ím, in trdíti in tŕditi -im nedov. (ī í; ī ŕ) delati, da postane kaj trdo, trše: trditi kako snov s sušenjem / trditi stene stavbe utrjevati
● ekspr. težko življenje ga je trdilo utrjevalo; delalo trdega, brezčutnega
trdodlák in trdodlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima trdo dlako: trdodlak pes
trdolupínast -a -o prid. (í) ki ima trdo lupino: trdolupinasti orehi / trdolupinasto jajce
trdomesnàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima trdo, čvrsto meso: trdomesnate češnje
vgravírati -am dov. (ȋ) vrezati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: vgravirati ime, napis; vgravirati v baker, steklo
žímavec -vca m (í) srednje velik lovski pes z ostro, trdo dlako: gojiti žimavce / nemški žimavec
Število zadetkov: 139