ú medm. (ȗ) posnema tuljenje, hud jok: u, u, u, zavija burja okrog oglov;
u, u, je prestrašeno jokal otrok // posnema glas sove: u, u, u, se je oglašala sova; sam.: zaslišali so zategli sovji u, u, u
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ú m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ú úja (ū) dvaindvajseta črka slovenske abecede: napisati u;
veliki U;
cev v obliki črke U // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi u
♦ metal. profil U in U profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ù medm. (ȕ) - 1. izraža začudenje, presenečenje: u, kako si bila pridna; hitro, hitro! U, kaj pa je
- 2. izraža podkrepitev trditve: u, kako bobni; u, si občutljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
u... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) v zvezi s se usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega: ugrezati se, usedati se / ulekniti se
- b) premikanja stran: ubežati, uiti, uteči / umakniti se
- c) dosege zaželenega namena, cilja: ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se
- č) v zvezi s se zmanjšanja česa kot posledice dejanja: ukuhati se, uskočiti se, usušiti se
- d) v zvezi s se napake, pomote pri dejanju: umeriti se, uračunati se, ušteti se
- e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem: urezati, ustriči / usekati se
- f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): ubraniti, uloviti / uleči se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: udor, udoren, udrtje, usedlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) - 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
- 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
- 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
- 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
- 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
- 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
// huda ura neurje - 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
// hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
// nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
♦ čeb. huda gniloba
hudó - 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
- 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
- 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúdočúden -dna -o prid. (ȗ-ū ȗ-ȗ) zastar. zelo čuden, nenavaden: vse je bilo oblito s čudočudno svetlobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
družíti in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ī ú ū; ū ȗ) - 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo
// povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze - 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto
- 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo
družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se - 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni
● preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo - 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júgojúgovzhòd -óda m (ȗ-ȗ-ȍ ȗ-ȗ-ọ̄) smer na nebu ali zemlji med jugom in jugovzhodom: na tem mestu zavije cesta proti jugojugovzhodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júhuhú tudi jùhuhú medm. (ȗ-ȗ; ȕ-ȗ) izraža veselje, razigranost: zavriskajmo, juhuhu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lúčati tudi lučáti -am, in lúčati -am nedov. (ú á ú; ū ȗ) metati: lučati kamenje, žogo;
dečki so lučali kepe na mimoidoče / lučati psovke v obraz, žaljivke za kom / star. fantje so se za šalo lučali // zastar. obmetavati: nabili so ga, ker je lučal psa; lučati se z jabolki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pridružíti in pridrúžiti -im, tudi pridrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: pridružiti manjšo skupino večji / pridružiti ozemlje ene države k drugi državi; delovni organizaciji se je pridružilo več sorodnih organizacij; pridružiti si manjša podjetja / skupini so pridružili še nekaj delavcev dodali; pridružiti se mednarodni organizaciji včlaniti se vanjopridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se - 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo
// začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla
// že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju se je vključil vanj
// pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik
// začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram - 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina
- 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi
pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot
pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje
♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
profíl -a m (ȋ) - 1. obris obraza, gledanega od strani: gledati, občudovati profil koga; prepoznati koga po profilu; ima lep, pravilen profil / grški profil pri katerem je nos v isti črti s čelom
- 2. v zvezi v profilu od strani: narisati koga v profilu; slikati se v profilu
- 3. oblika navadno prečnega prereza predmeta: določiti profil izdelka; aerodinamični profil letalskih kril; kvadratni, okrogli, trikotni profil
// prečni prerez: narisati profil tal; oblika profila / prečni profil - 4. teh. navadno kovinska palica z značilno obliko prečnega prereza: tega profila je zmanjkalo; izdelovati, prodajati profile; aluminijasti, jekleni profili; debeli, tanki profili; valjani, vlečeni profili; žica, pločevina in profili
- 5. knjiž., navadno s prilastkom bistvene lastnosti, značilnosti česa: ugotoviti sociološki profil tistega časa; politični profil države / duhovni, umetniški profil pisatelja
● poklic ozkega profila poklic manjše zahtevnostne stopnje, za katerega zadošča krajše strokovno izobraževanje; poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje
♦ avt. avtomobilske gume z globokim profilom globoko narezane gume; geol. geološki profil geološki presek; grad. svetlobni ali svobodni profil zagotovljen prostor cestnega, plovnega, železniškega vozišča, v katerega ne sme nič segati iz okolice; metal. profil I in I profil katerega presek je podoben veliki tiskani črki I; profil U in U profil; ped. poklicni profil natančen opis dejavnosti, značilnih za določen poklic, ter telesnih in psihičnih lastnosti, potrebnih za uspešno opravljanje teh dejavnosti; psih. osebnostni profil grafični prikaz posameznikovih osebnostnih lastnosti; strojn. profil zoba pri zobniku; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
razdružíti in razdrúžiti -im, tudi razdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) - 1. narediti, da kaka celota preide v sestavne enote: pred leti združeni podjetji so spet razdružili / razdružiti občino na, v dve novi razdeliti
♦ mat. razdružiti množico na delne množice - 2. knjiž. ločiti: razdružiti zlepljene liste / s silo razdružiti pretepača / vsakdanje težave so prej dobra prijatelja razdružile
● knjiž. po nekaj letih zakona sta se razdružila razvezala; zastar. s prijateljskim stiskom rok smo se razdružili razšli, poslovili
razdrúžen -a -o: v preteklosti so bili naši narodi razdruženi; razdruženo podjetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
razsúl in razsùl -úla [uu̯] m (ȗ ū; ȕ ú) knjiž., redko razsulo: razsul države je bil neizogiben
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
uhuhú tudi ùhùhù medm. (ȗ; ȕ-ȕ-ȕ) - 1. posnema glas sove: za hišo se je oglasilo: uhuhu, uhuhu
- 2. posnema tuljenje, hud jok: kako je to hudo, uhuhu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zalúčati tudi zalučáti -am, in zalúčati -am dov. (ú á ú; ū ȗ) vreči: zalučati kamen, kopje;
zalučati torbo na tla, v kot / zalučati žogo visoko v zrak / zalučati komu očitke, žalitve v obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) - 1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti - 2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost - 3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod - 4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
- 5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ ekon. združiti obratna sredstva
združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se - 1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo
// priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem - 2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili
- 3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu sovražniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja
- 4. imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti
● ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila
♦ biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo
združívši star.: združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo
zdrúžen -a -o - 1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi
● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij
♦ ekon. združeno delo oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju - 2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
úkati -am nedov. (ū) - 1. oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fantje, pastirji ukajo; ukati in vriskati / ukati po cesti
- 2. oglašati se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova uka / nar. dolenjsko vlak uka
ukajóč -a -e: ukajoč nadaljevati pot; ukajoča sova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zaúkati -am dov. (ū) - 1. oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fant je zaukal; svati so zaukali / glasno zaukati
- 2. oglasiti se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova zauka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bogoslúžen -žna -o prid. (ȗ; podpomen ú ū) nanašajoč se na bogoslužje: bogoslužni red;
bogoslužne knjige / bogoslužno dejanje // star. ki služi bogu, pobožen: bil je bogoslužen starček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čêbul tudi čebùl -úla [uu̯; nenaglašeno tudi čəb] m (é ú; ȕ ú) nar. čebula: puliti čebul
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izlúžiti -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) - 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži
- 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo
♦ agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti
izlúžen tudi zlúžen -a -o: izlužena snov; izluženo seme, zelišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júg in jùg júga m (ȗ; ȕ ú) - 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju sonca opoldne: določiti jug; veter piha od juga, z juga; letalo leti proti jugu; usmeriti ladjo na jug / Grčija leži na jugu (od) Jugoslavije / magnetna igla kaže smer sever-jug
// južna stran neba ali zemlje: jug je že jasen; na jugu in severu se dvigajo gore / označiti na zemljevidu jug - 2. publ. južni del kake geografske ali politične celote: italijanski jug; na jugu dežele raste južno sadje; razlike v porabi lesa med severom in jugom v Evropi / ekspr. jug se upira prebivalci južnega dela
// ekspr.: bratski jug južni del Jugoslavije; slovanski jug države, dežele južnih Slovanov
♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna - 3. topla področja, zlasti okrog Sredozemskega morja: ptice se jeseni selijo na jug; sončni, topli jug; arhitektura mesta kaže bližino juga
- 4. topel veter, ki piha z juga: jug buči, piha, vleče, ekspr. podi oblake; jug topi sneg / videti je, da bo nastopil jug južno vreme, odjuga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
juke-box tudi džuboks -a [džúbóks -a in džúbòks -bôksa] m (ȗ-ọ̑; ȗ-ȍ ȗ-ō) glasbena naprava z velikim številom gramofonskih plošč, ki omogoča reprodukcijo z zaželene plošče, glasbeni avtomat: opremiti lokal z juke-boxom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
krušíti in krúšiti -im, in krúšiti -im nedov. (ī ú; ú ū) povzročati, da odpadajo majhni, drobni deli s površja kake stvari: začel je lomiti ključavnico in krušiti desko;
ne kruši stenekrušíti se in krúšiti se, in krúšiti se zaradi delovanja zunanjih sil izgubljati s površja majhne, drobne kose: omet se kruši; kamenje se je začelo krušiti / lonec se že kruši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lúžiti -im, in lužíti in lúžiti -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. les. z lužilom povzročati v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: lužiti les
- 2. metal. s tekočino izločati iz kamnine ali rude topljivo snov: lužiti bakrovo rudo
- 3. star. prati z lugom: lužiti perilo, platno
● star. to ga je lužil ostro opominjal, ostro ošteval
♦ usnj. namakati kože v raztopini apna in natrijevega sulfida
lúžen -a -o: mizica iz luženega hrastovega lesa; lužena koža; temno lužen
♦ metal. lužena pločevina dekapirana pločevina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múžiti se -im se, in mužíti se in múžiti se -im se nedov. (ū ȗ; ī ú) biti muževen: bukev se muži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nakrušíti in nakrúšiti -im, in nakrúšiti -im dov. (ī ú; ú ū) s krušenjem načeti, poškodovati: nakrušiti omet, zid;
ob padcu se je lonec nakrušil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naposlúšati se -am se, in naposlúšati se tudi naposlušáti se -am se dov. (ú; ú á ú) zadovoljiti svojo potrebo, željo po poslušanju: znal je tako zanimivo pripovedovati, da se ga niso mogli naposlušati / ekspr. zdaj smo se pa že naposlušali tvojega tarnanja naveličali poslušati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
narúšiti -im, in narušíti in narúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) nekoliko porušiti, razrušiti: potres je narušil stare stavbe;
opuščen kozolec se je narušil // publ. nekoliko pokvariti, poslabšati: narušiti ravnotežje sil; zdravje se mu je narušilonarúšen -a -o: narušen zid; narušeno zdravje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naslúšati -am, in naslúšati tudi naslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) star. poslušati: naslušal sem, odkod prihaja šum / pazljivo je naslušal vsako besedo // prisluškovati: potuhniva se, tukaj bom naslušalnaslúšati se, in naslúšati se tudi naslušáti se naslišati se: ne more se je nagledati in naslušati / naslušal se je njenih neumnosti naveličal poslušati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odkrušíti in odkrúšiti -im, in odkrúšiti -im dov. (ī ú; ú ū) s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega: odkrušiti velik kos ometa, skale;
kamen se odkruši / vrh gore se je odkrušil / ekspr. odkrušiti košček kruha odlomiti // s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega: granata je odkrušila zid; pri jedi si je odkrušil zobodkrúšen -a -o: odkrušen grušč, kamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
okrušíti in okrúšiti -im, in okrúšiti -im dov. (ī ú; ú ū) - 1. s krušenjem nekoliko poškodovati: s stolom je okrušil steno; krogle so na več mestih okrušile zid / okrušiti rob skodelice oškrbiti; pren., knjiž. poznejši razvoj je marsikaj okrušil
- 2. odkrušiti: s palico je okrušil kos ometa; pod nogo se mu je okrušil kamen od skale / okrušil je košček čokolade odlomil
okrúšen -a -o: okrušeni stebri; okrušen zob; okrušena posoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
olúžiti -im, in olužíti in olúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) - 1. les. z lužilom povzročiti v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: olužiti les, vrata
- 2. teh. odstraniti vrhnjo, zgornjo plast s kovine z luženjem: pred cinjenjem ta mesta pločevine olužimo
● star. pred vsemi ga je olužil ostro opomnil, oštel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
omúžiti -im, in omužíti in omúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) zastar. olupiti, obeliti (kaj muževnega): omužiti hlodeomúžiti se, in omužíti se in omúžiti se postati muževen: trte so se omužile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
plúg in plùg plúga m (ȗ; ȕ ú) - 1. orodje, priprava za oranje: obračati plug na koncu njive; lesen, železen plug; deli pluga; plug in brana / lemežni, traktorski, vprežni plug / držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
- 2. navadno v zvezi snežni plug naprava za odstranjevanje snega: cesto so očistili s snežnim plugom
- 3. nar. vzhodno oral: imeli so pet plugov zemlje
- 4. šport. lik pri smučanju, pri katerem sta sprednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen: smučarji so se učili delati plug
♦ agr. dvobrazdni, kotni plug; dvojni ali obračalni plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; rigolni plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov; grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ponudíti in ponúditi -im, in ponúditi -im dov. (ī ú; ū ȗ) - 1. narediti, da lahko kdo kaj
- a) dobi: ponuditi komu cigareto; ponuditi kri za ranjence; ponuditi nagrado; za podkupnino je ponudil sod vina; ponudila se mu je dobra služba / ponuditi komu gostoljubje, prijateljstvo; ponuditi nasprotniku spravo / ponuditi stol / kot vljudnostna fraza ali vam smem ponuditi prostor / z oslabljenim pomenom: vrh hriba je ponudil lep razgled po dolini; z okna se je ponudil pogled na cvetoče drevje
- b) kupi, najame: ponuditi kupcu najnovejše blago / hotel je ponudil turistom zanimiv program; založba je ponudila bralcem nov roman / ponuditi v nakup, naprodaj
- 2. postreči s čim, servirati kaj: ponudil jim je kruha, vina in mesa; ponuditi večerjo; sadje je ponudila na pladnju / to jed ponudimo s solato
- 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da se lahko uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: ponuditi odpoved; predsednik je ponudil odstop; ponudil ji je pomoč; ponudil mu je stavo
● publ. predsednik mu je ponudil besedo dal; ekspr. ponudil ji je poroko, zakon izrazil željo, naj se poroči z njim; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; publ. ponudili so mu, naj predava na fakulteti predlagali; zastar. gosta je ponudil z žganjem mu je postregel
ponudíti se in ponúditi se, in ponúditi se izraziti pripravljenost za kako dejanje: ponudil se ji je za spremstvo; ponudil se je, da ga odpelje v mesto / ponuditi se za delo, za prostovoljca; ponuditi se v službo / ponudil se jim je za poslanca
● ekspr. če se bo ponudila priložnost, bom odpotoval bo nastala, bo
ponúden in ponújen -a -o: odklonila je ponudeni čaj; sedel je na ponudeni stol; bila je hvaležna za ponudeno službo; nekateri igralci so ponudene vloge odklonili; cena ponudenega blaga je previsoka; sam.: postregli so mu, pa ponudenega ni hotel jesti; zadovoljil se je s ponudenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
porúšiti -im, in porušíti in porúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: porušiti barako, bunker; potres je porušil velik del mesteca; hiša se je porušila / z bombardiranjem porušiti mesto; ekspr. naselje so do tal porušili; porušiti železniško progo razbiti, razdejati
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: porušiti ravnovesje v naravi; porušiti simetrijo; vsi upi so se mu porušili
- 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: porušiti teorijo / porušiti predsodke odpraviti
● publ. porušiti državni rekord preseči; strop se je porušil podrl, udrl
porúšen -a -o: porušen most; zid je nekoliko porušen; požgane in porušene vasi; varnost in red sta bila porušena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poslúšati -am, in poslúšati tudi poslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) - 1. zavestno, hote s sluhom zaznavati: sedel je mirno in poslušal; poslušati bitje srca; poslušati hrup; poslušal sem, kako je pokalo v daljavi; gledati in poslušati; molče, napeto, pazljivo poslušati; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo
// s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: prebral bom članek, poslušajte; poslušati glasbo, radijsko oddajo, pogovor; poslušal je, kaj govorijo; z zanimanjem poslušati / poslušati govornika, pevca njegov govor, petje; ekspr.: saj me sploh ne poslušaš; samo napol me poslušaš nepazljivo; publ. poslušajte nas spet danes teden ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na programu danes teden ob isti uri - 2. pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: poslušala je, a vse je bilo tiho; poslušal je, kdaj bo zaslišal zvonec / poslušal je proti postaji, če se že bliža vlak; knjiž. poslušati v temo
- 3. redko prisluškovati: poslali so ga tja, da bi poslušal; ali ste poslušali za vrati
- 4. upoštevati pri svojem ravnanju: poslušati nasvet / žena je ugovarjala, on pa je ni poslušal; ko bi bil mene poslušal, bi vsega tega ne bilo; ne poslušaj takih svetovalcev / ekspr. poslušati pamet, razum; knjiž. poslušati glas srca
// ubogati: reci ji ti, mene ne posluša; poslušati starše / poslušati povelje, ukaz; njegova dolžnost je bila poslušati, kar so mu ukazali - 5. udeleževati se kot slušatelj predavanj na visoki šoli: poslušati svetovno književnost / poslušati predavanja iz slavistike / poslušal je še Ramovša njegova predavanja
- 6. ekspr. izraža negativen, odklonilen odnos osebka do govorjenega: tvojega zmerjanja ne bom več poslušal; nerad, težko poslušam tako govorjenje; zoprno mi je poslušati te neumnosti; zabavljanja nisem mogel več poslušati / nehajte, kdo vas bo poslušal
- 7. v medmetni rabi izraža
- a) željo, prošnjo: poslušaj, mama, ali mi boš kupila čevlje; poslušajte, pridite jutri, pa se bova dogovorila
- b) nejevoljo, nestrpnost: poslušaj, zdaj te imam pa dosti; poslušaj, ali me imaš za norca; tako res ne gre, poslušajte
- c) ugovor: poslušajte, to je vendar zlagano; ampak poslušajte, jaz sam ne morem nič urediti
- č) začudenje, presenečenje: poslušaj, ali je kaj takega mogoče
● rad bi ti nekaj povedal. Poslušam govori, povej; ekspr. pazi, tukaj stene poslušajo verjetno tukaj kdo prisluškuje; ekspr. vsak dan poslušam pritožbe proti vam se pritožujejo proti vam; knjiž., ekspr. poslušati naravo, nočno tihoto doživljati jo, vživljati se vanjo; pog. še dolgo je potem poslušal, da je tat so mu očitali, so ga zmerjali; pog. vedno poslušamo, kakšna je mladina se govori; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. poslušal ga je s srcem ne samo z ušesi vživel se je v njegovo govorjenje; ekspr. poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ne morem mu pojasniti, ker ne zna poslušati z govorjenjem ne da sogovorniku možnosti, da bi govoril, povedal svoje mnenje; ekspr. on se rad posluša veliko govori in ima to, kar pove, za zelo pametno; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. tako lepo govori, da bi ga kar naprej poslušal zelo lepo govori
poslušáje star.: sedela je pri oknu, poslušaje fantovsko petje; napeto poslušaje, je gledal v daljavo
poslušajóč -a -e: otroci sedijo okoli nje, poslušajoč pravljico; predavati pazljivo poslušajočim udeležencem; sam.: poslušajoči so se ob teh besedah vznemirili
poslúšan -a -o: publ. zelo poslušana radijska oddaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
prerúšiti -im, in prerušíti in prerúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) zastar. pretrgati, prekiniti: prerušiti molk;
krik je prerušil tišino / govor so prerušili z navdušenim ploskanjemprerúšen -a -o: prerušen molk; razvoj je bil s tem prerušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
razlúžiti -im, in razlužíti in razlúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) usnj. namočiti kože v raztopini organskih kislin, navadno z dodatkom amonijeve soli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
razrúšiti -im, in razrušíti in razrúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: razrušiti hišo; potres je razrušil veliko naselij; grad se je razrušil; ekspr. razrušiti mesto do tal, v nič
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: razrušiti ravnovesje v naravi / razrušiti družinsko življenje
razrúšen -a -o: razrušena hiša; mesto je bilo do tal razrušeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
rúšiti -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda
- 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
- 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati
rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se - 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
- 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
- 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
// izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti
rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
skrušíti in skrúšiti -im, in skrúšiti -im dov. (ī ú; ú ū) - 1. redko odkrušiti: skrušiti kamen od skale / skrušiti zid
- 2. nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo zelo žalosten, prizadet: materina smrt jo je skrušila; ob tej novici se je skrušil
skrúšen -a -o: skrušen človek; biti skrušen; ves skrušen mu je odgovoril; skrušenega srca ga je prosil za pomoč
● ekspr. opazoval je njegovo skrušeno postavo sključeno; prisl.: skrušeno priznati krivdo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
súbkontinènt -ênta in -énta m (ȗ-ȅ ȗ-é, ȗ-ẹ́) geogr. velik, precej samostojno oblikovan del kontinenta; podcelina: indijski subkontinent
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
súperintendènt -ênta in -énta m (ȗ-ȅ ȗ-é, ȗ-ẹ́) v protestantskem okolju predstojnik večje cerkvene upravne enote: postati superintendent / superintendent Trubar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
túnf in tùnf túnfa m (ȗ; ȕ ú) nar. tolmun: skočiti v tunf;
globok tunf
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
újevski -a -o prid. (ū) lingv. nanašajoč se na glas u: ujevski samoglasniki / ujevska osnova osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -u
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
últramikroskóp tudi últramikroskòp -ópa m (ȗ-ọ̑; ȗ-ȍ ȗ-ọ́) fiz. mikroskop, ki uporablja uklonjeno svetlobo: analizo je opravil z ultramikroskopom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zrúšiti -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
- 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči
zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se - 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo
- 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo
- 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel
zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
áeroklúb in aêroklúb -a m (ȃ-ȗ; ȇ-ȗ) klub letalcev amaterjev ali ljubiteljev letalstva: biti član aerokluba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
begosúmen -mna -o prid. (ú ȗ) jur. osumljen želje po begu: begosumen obdolženec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
belogrúd -a -o prid. (ȗ ū) pesn. ki ima bele grudi: belogrudo dekle / belogrudi labodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
belorún -a -o prid. (ȗ ū) knjiž. ki ima belo runo, dlako: beloruna ovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bistroúmen -mna -o prid., bistroúmnejši (ú ū) ki je bistrega uma: bil je sloveč in bistroumen mož;
bistroumen učenec / prepričal ga je na najbistroumnejši način; bistroumna opombabistroúmno prisl.: vprašanje so zelo bistroumno rešili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bistroúmiti -im nedov. (ū ȗ) knjiž., ekspr. brezuspešno si prizadevati govoriti bistroumno: bistroumil je o nekaki obči človečnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
blagodúh -a -o prid. (ȗ ū) zastar. ki blago, prijetno diši: blagoduho cvetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
blagodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) zastar. ki je blage duše; plemenit, blag: blagodušna žena;
tako blagodušna je, da vse žrtvuje zanj / njegov blagodušni in jasni obrazblagodúšno prisl.: blagodušno se je nasmehnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bljúvati -am in bljújem tudi bljuváti bljúvam in bljújem nedov., bljúval tudi bljuvál (ú; á ú) - 1. izmetavati iz želodca; bruhati: pijanec bljuva
- 2. redko s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bljuva lavo; pren., ekspr. strojnice bljuvajo proti letalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bljúven -vna -o prid. (ū ȗ) redko bljuvalen: bljuvna sol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bogoljúben -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ljubi boga, bogu vdan: bogoljubni ljudje // ki je bogu všeč: storiti bogoljubno dejanjebogoljúbno prisl.: bogoljubno živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bratoljúben -bna -o prid. (ú ū) nanašajoč se na bratoljubje: bil je plemenit in bratoljuben / bratoljubna dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bregúše -gúš ž mn. (ú ȗ) nar. bregeše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brezdúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je brez usmiljenja, sočutja: brezdušen malopridnež, trinog / boj proti brezdušnemu izkoriščanju // slabš. ki je brez čustev sploh: bil je brezdušen birokrat / brezdušen obraz, smehljajbrezdúšno prisl.: brezdušno zatirati podložnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brezkúžen -žna -o prid. (ú ū) med. ki je brez kužnih klic: brezkužna gaza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brezljúden -dna -o prid. (ú ū) star. ki je brez ljudi, neobljuden: pristati na brezljudnem otoku / brezljudne ulice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brezlúsk -a -o prid. (ȗ ū) redko ki je brez lusk: brezluske ribe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brezokúsen -sna -o prid. (ú ū) ki je brez (dobrega) okusa: brezokusna juha / brezokusna kravata neokusna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brezúh -a -o prid. (ȗ ū) knjiž., redko ki je brez uhlja, uhljev: brezuh pes
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brezúpen -pna -o prid., brezúpnejši (ū ȗ) ki ne vzbuja upanja: brezupen položaj;
brezupna ljubezen;
njegova bolezen je brezupna;
vse prizadevanje je bilo brezupno / brezupen in pobit je hodil okrog / njene besede so bile brezupne
● ekspr. brezupen nered v poslovanju zelo velikbrezúpno prisl.: brezupno gledati; dolgo in brezupno je jokala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brljúzgniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. pljuskniti, brizgniti: apno mu je brljuzgnilo v lice / brljuzgniti vodo v obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brúhati -am nedov. (ū ȗ) - 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč
// s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke - 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto
● ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami - 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust
bruhajóč -a -e: bruhajoč vulkan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. izvreči iz želodca: bruhniti pijačo iz sebe
// s kašljanjem izvreči kri iz pljuč: bolnik je bruhnil kri; pren., ekspr. bruhniti psovko; bruhnila je iz sebe vso prikrito mržnjo - 2. s silo izvreči v velikih količinah: dimnik je bruhnil oblak dima; žaromet je bruhnil snop oranžne svetlobe
- 3. nepreh. s silo udariti na dan: voda bruhne iz razpok; pren. sovraštvo je bruhnilo na dan; brezoseb. nesramnež, je bruhnilo iz dekleta
- 4. ekspr., navadno v zvezi bruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: bruhniti v jok, v solze; bruhniti v krohot, v smeh
- 5. nar. za kratko dobo iti, oditi kam: Če vam je všeč, pa bruhnem tja gôri in vam prinesem tisto reč (I. Tavčar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brúmen -mna -o prid., brúmnejši (ú ū) - 1. zastar. pobožen: brumen krščanski človek; žena je brumna in poštena
- 2. šalj. prizadeven, vnet: brumen ljudskoprosvetni delavec; v list so pisali brumni propagandisti
brúmno prisl.: brumno živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brúsniti -em dov. (ú ȗ) redko s silo izvreči iz ust: pokusil je, a takoj brusnil iz ust;
pren., ekspr. brusniti psovko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
brzostrúžen -žna -o prid. (ū ȗ) teh., v zvezi brzostružno jeklo jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati; hitrorezno jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bùc in búc medm. (ȕ; ȗ) otr. pri nagajivem zbadanju: s prstom je podražil otroka: buc buc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búcniti -em dov. (ú ȗ) otr. narahlo dregniti ali zbosti: mama, bucnil me je;
pazi, da se ne bucneš s škarjami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búčen2 -čna -o prid. (ú ū) - 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna
// poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje - 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen
búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búden -dna -o prid. (ú ū) - 1. ki ne spi: vso noč je bil buden; jutro jih je našlo še budne / otroci so že budni zbujeni
- 2. ekspr. pazljiv, skrben: buden stražar; biti moramo budni in pripravljeni
búdno prisl.: paznik nas je budno nadziral; budno spremljati razvoj političnih dogodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bugivugi tudi boogie-woogie -ja [búgivúgi] m (ȗ-ȗ) hiter ples s trdim ritmom, po izvoru iz Severne Amerike: plesati bugivugi // skladba za ta ples
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búhati -am nedov. (ū ȗ) - 1. s silo in z zamolklim glasom udarjati na dan: iz dimnika buhajo oblaki isker; ogenj buha skozi odprtino
// ekspr. s silo se zadevati ob kaj: veter buha v okna - 2. preh., zastar. suvati, dregati: mimogrede so ga buhali v rebra
● ekspr. topovi buhajo zamolklo streljajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. s silo in z zamolklim glasom udariti na dan: snop isker buhne iz dimnika; plamen buhne skozi odprtino; pren. togota je buhnila iz njega; brezoseb. molči, je buhnilo iz nje
// ekspr. s silo se zadeti ob kaj: veter je buhnil v okna - 2. ekspr., redko zelo hitro priti, oditi: buhniti v sobo; pren. vsa kri mu je buhnila v glavo
- 3. preh., redko s silo vreči: buhnil ji je vodo v obraz
● ekspr. buhniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. buhniti s kolom ob podnico močno udariti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búkati se -am se nedov. (ū ȗ) navadno v zvezi s svinja kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: svinja se buka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búkniti -em dov. (ú ȗ) s silo in z zamolklim pokom udariti na dan: plamen bukne iz peči;
pren. nenadoma je buknil upor
● ekspr. bukniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star. - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
- 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búkvice -vic ž mn. (ū ȗ) manjšalnica od bukve: drobne bukvice / mašne bukvice molitvenik // poselske bukvice v stari Avstriji dokument z osebnimi podatki in podatki o pristojnosti in delu posla, služabnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búljiti -im nedov., tudi buljíla (ú ȗ) nepremično gledati: buljiti predse;
buljiti v tla;
buljiti s pijanimi očmi;
topo buljiti / ekspr. kaj buljiš vame / preh. buljiti oči
● ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študirabuljèč -éča -e: bulječe oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bùm in búm medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, zamolkel glas pri udarcu: bum! je zagrmel strel;
boben, srce udarja bum bum bum;
telebnil je, bum, na tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bùmf in búmf medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, glas pri padcu, udarcu: bumf! je počilo;
mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf / sname torbo in — bumf v kot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búmfniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. plosko pasti: bumfnil je v blato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búniti se -im se nedov. (ú ȗ) neustalj. upirati se, puntati se: delavci se bunijo / pog., ekspr. kaj se pa buniš!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bùnk in búnk medm. (ȕ; ȗ) posnema glas pri udarcu, padcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búnkniti -em dov. (ú ȗ) udariti s pestjo: pošteno ga je bunknil v rebra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búren1 -rna -o prid., búrnejši (ú ū) zelo glasen: buren smeh;
burni klici;
sprejeli so ga z burnim ploskanjem // poln nemira: burni časi, dogodki; imela je burno preteklost; burno življenje / bil je burne krvi // ki naglo in živahno poteka: buren polet industrije / burna debata, polemikabúrno prisl.: srce mu burno bije; burno sta se pozdravila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búriti -im nedov. (ū ȗ) knjiž. - 1. delati razgibano, valovito: veter buri morsko gladino; morje se je začelo buriti
// vznemirjati, razvnemati: odločitev komisije ga je burila / ti dogodki so burili ljudem kri; buriti domišljijo, duha - 2. nepreh., redko razburjeno se premikati, divjati: buril je po sobi z nožem; pren. po žilah mu buri uporna kri; strast buri po človeku; življenje je še burilo v njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búrkniti -em dov. (ú ȗ) knjiž., redko nemirno se zagnati, pljuskniti: voda burkne v posodi;
pren. kri je burknila v njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búšiti -im dov. (ú ȗ) - 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: voda buši iz votline; pren. smeh buši iz njega; jeza buši na dan
- 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušiti iz hiše; bušil je izza vogala; bušiti v sobo / bušiti pokonci; pren. kri buši v glavo
// s silo se zadeti ob kaj: val buši ob skalo; veter je bušil v nas / smrad buši v obraz - 3. preh., ekspr. s silo vreči: bušil je vanj prgišče peska / bušiti vase kozarec vina; pren. bušil je vanjo psovko; razjezil se je in bušil vanje: Tepci
● ekspr. bušiti na obraz s silo pasti; ekspr. bušiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búškniti -em dov. (ú ȗ) raba peša - 1. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: val buškne ob skalo
- 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: buškniti skozi vrata; pren. kri mu buškne v glavo
- 3. preh., ekspr. s silo vreči: zgrabil je škaf in bušknil vodo po tleh
- 4. preh., redko suniti, dregniti: bušknil ga je v hrbet
● ekspr. buškniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
búšniti -em dov. (ú ȗ) - 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: plamen je bušnil iz strehe
- 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušniti v sobo; pren. kri mu je bušnila v glavo
// s silo se zadeti ob kaj: veter mu je bušnil v obraz
● ekspr. bušniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bútati -am nedov. (ū ȗ) - 1. s silo se zadevati ob kaj: valovi butajo ob skale; vpila je in butala z glavo ob zid; veter buta v okna
// ekspr. močno udarjati: butati po vratih - 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: topovi butajo; brezoseb.: slišali smo, kako je na fronti butalo; v fužini noč in dan sopiha in buta
- 3. preh., pog. suvati, dregati: kaj me pa butaš
● ekspr. srce buta močno bije; brezoseb., ekspr. v glavi mi buta čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino; pog. ne butaj z vrati ne loputaj
butajóč -a -e: butajoči valovi; butajoča bolečina v glavi
bútan -a -o nar. vzhodno, v zvezi s koča narejen iz zbite ilovice: stanovati v butani koči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bútiti -im dov. (ú ȗ) raba peša butniti: ladja buti ob skalovje / butiti v sobo / butil ga je ob tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bútniti -em dov. (ú ȗ) - 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
- 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
- 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
- 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
- 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
● pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
cúkati -am nedov. (ú ȗ) pog. - 1. sunkoma potegovati: cuka ga za lase, rokav; cukati za vajeti / ona me pri česanju tako cuka / cukati nitke iz blaga puliti, vleči
- 2. brezoseb. imeti sunkovite bolečine; kljuvati, trgati: cuka me v rami
- 3. ekspr. piti (alkoholne pijače): kupil je sod vina in zdaj ga cuka / rad ga cuka
● pog. motor cuka ne teče gladko, se zaustavlja; žarg. riba cuka prijema; pog. otroci se cukajo za bonbone pulijo, prerivajo; pog. rad se cuka z otroki za šalo ruje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
cúkniti -em dov. (ú ȗ) pog. - 1. sunkoma potegniti: konj je cuknil, toda voz se ni premaknil; cukniti koga za rokav
- 2. ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): cukni malo žganja, ker si vroč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
cúnjati se -am se nedov. (ū ȗ) trgati se (na kose): obleka se mu že cunja / ekspr. nad jezerom so se cunjale megle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
cúriti -im in curíti -ím nedov. (ú ȗ; ī í) redko cureti, curljati: po obrazih žanjic je začel curiti znoj;
voda mu je curila iz obleke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
cúrniti -em dov. (ú ȗ) izteči, izliti se v tankem curku: kri je kar curnila iz rane // preh., ekspr. zliti majhno količino tekočine: curni malo žganja v čaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
cvrkútniti -em dov. (ú ȗ) - 1. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: v grmičju je nenadoma cvrkutnil ptič
- 2. dati cvrkutanju podoben glas: vrata so v tečajih glasno cvrkutnila; sedel je z vso težo na klop, da je cvrkutnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
častiljúben -bna -o prid. (ú ū) knjiž. častihlepen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čeljústiti se -im se nedov. (ū ȗ) slabš. hvaliti se, bahati se: čeljusti se, da bo sam napravil red
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
človekoljúben -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
črnokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima črn kljun: črnokljuna ptica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúčniti -em dov. (ú ȗ) star. počepniti, počeniti: previdno čučne na tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) - 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati - 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
- 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
// v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čudíti se in čúditi se -im se nedov. (ī ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil;
čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju;
ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem;
ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati;
čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla;
na ves glas se je čudil;
star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepotičudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil
čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede
čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúkati -am nedov. (ū ȗ) - 1. oglašati se z votlim, kratkim glasom: sove skovikajo in čuki čukajo
- 2. pog., slabš. pripovedovati, navadno kaj neprijetnega: pojdi čukat starim babam, jaz te ne bom poslušal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúrimúri -ja m (ȗ-ȗ) ljubk. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren: izbezal je čurimurija iz luknjice / pri klicanju čurimuri, pridi ven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúrimúri medm. (ȗ-ȗ) posnema glas murna, črička: murni pojejo čurimuri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša - 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
- 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik - 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
čúti2 čújem nedov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša biti buden; bedeti: ali spiš ali čuješ;
čul je do polnoči / vso noč budno čujejo; med boleznijo je čula ob moji postelji; čuti pri mrliču // knjiž. posvečati čemu vso skrb: skrbno je čula nad otrokovim zdravjemčujèč -éča -e in čujóč -a -e: čuječ pozno v noč; prim. čuječ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
debelokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima debel kljun: debelokljuni ščinkavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
deloljúben -bna -o prid. (ú ū) ki ljubi delo: bil je zelo deloljuben in skrben
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šaladobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
docúrniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. priliti majhno količino tekočine: docurniti malo žganja v čaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dokúhati -am dov. (ú ȗ) skuhati do konca: fižol je trd, treba ga je še dokuhati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dolgokljún -a -o [u̯g] prid. (ȗ ū) ki ima dolg kljun: dolgokljune rečne ptice / dolgokljun čoln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dolgorún -a -o [u̯g] prid. (ȗ ū) knjiž. ki ima dolgo runo, dlako: trop dolgorunih ovc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dolgoúh -a -o [u̯g] prid. (ȗ ū) ki ima dolga ušesa, dolge uhlje: dolgouh osel, zajec / dolgouha glava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
domoljúben -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ljubi dom, domovino: domoljubne ženske / domoljuben pesnik pesnik, ki piše domoljubne pesmi
♦ lit. domoljubna lirika lirika, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine in naroda; domoljubna pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
doplúti -plôvem in -plújem dov., tudi doplovíte (ú ó, ú) s plutjem priti kam: ladja je doplula do brega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dopústen1 -tna -o prid. (ú; lingv. ȗ) ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj;
tak odstotek vode v maslu je še dopusten;
najmanjša dopustna plača;
dopustna razlika v ceni
♦ lingv. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; dopustni veznik podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek; teh. dopustna napetost, obremenitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
doslutíti in doslútiti -im dov. (ī ú ū) knjiž., redko dojeti, doumeti: njegov duh ni mogel doslutiti globin pesnikovega dela;
do dna je doslutil življenjsko silo tega naroda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dosúti -sújem dov., dosúl in dosùl (ú ȗ) dodatno, zraven nasuti: dosuti žita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
double scull double sculla [dúbl skúl in dábl skál] m (ū-ȗ; ȃ-ȃ) šport. tekmovalni čoln za dva veslača s po dvema vesloma: voziti z double scullom / dobila sta zlato kolajno v double scullu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
doúmen -mna -o prid. (ú ū) zastar. doumljiv, razumljiv: to je popolnoma doumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
drúgi -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna
// po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
// glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco - 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
// ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati - 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji
drúgi -a -o - 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo - 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
drúgorojèn -êna -o prid. (ū-ȅ ū-é) ki se rodi drugi po vrsti: drugorojeni otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
drùm in drúm medm. (ȕ; ȗ) posnema nizek, zamolkel glas pri igranju na glasbilo: drum, drum / drumla drumla drum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
drúžen -žna -o prid. (ú ū) - 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode; pren. ustvarjena sta za družno pot
// nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju - 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje
// ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni
♦ zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius
drúžno prisl.: družno sva korakala po prašni cesti; družno se bomo lotili dela; čreda se družno pase ob gozdu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dúhati -am nedov. (ū ȗ) z vohom zaznavati: duhati cvetje;
duhali smo vonj po sveže pečenem kruhu;
pren., ekspr. v tej stvari je duhal dobro kupčijo // biti sposoben za zaznavanje vonja: šakal duha mrhovino že na velike razdalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dúniti -em dov. (ú ȗ) redko udariti, suniti: s pestjo ga je dunil / veter je dunil v vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dúrce dúrc ž mn. (ū ȗ) - 1. manjšalnica od duri: odpreti, zaloputniti durce; durce omarice; ekspr. iskri konjički so se ustavili šele pred mestnimi durcami
- 2. star. kos blaga pri kratkih moških hlačah, ki se spredaj odpenja; bavtara: hlače na durce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dúšiti se -im se nedov. (ú ū) redko hrupno zagotavljati, zatrjevati: dušil se je, da bo vse izdal, če mu ne ustrežejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dúti dújem nedov. (ú ū) star. pihati, vleči: veter duje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dvánajstúren in dvanájstúren -rna -o prid. (ȃ-ȗ; á-ȗ) ki traja dvanajst ur: dvanajsturni vojaški spopad;
čakalo ga je nepretrgano dvanajsturno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dvógúb -a -o prid. (ọ̑-ȗ ọ̑-ū) ki ima dve gubi: dvogubi telovnik / star. dvogubi škrlatni plašč dvojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dvoúmen -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba;
dvoumno besedilo zakona;
dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično // s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovodvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dvoúmiti -im nedov. (ū ȗ) redko dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
èjdún in éjdún medm. (ȅ-ȗ; ẹ̑-ȗ) pog. izraža podkrepitev trditve: ejdun, hitro si napravil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
èjdúš in éjdúš medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: ejduš, ali te bom namlatil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
enodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki vsebuje, izraža isto mnenje: enodušna sodba;
enodušno odobravanje / poslušalci so ga prekinili z enodušnim smehom / v tem je bil ves razred enodušenenodúšno prisl.: enodušno so pozdravili ustanovitev organizacije; enodušno so zahtevali svobodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
enoúmen -mna -o prid. (ú ū) ki se da razumeti samo na en način: tekst ni vedno enoumen;
enoumna definicija;
enoumno vprašanjeenoúmno prisl.: enoumno odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
fùj in fúj medm. (ȕ; ȗ) izraža zoprnost, gnus: fuj, to naj bo juha!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
fúnt -a m (ȗ ū) - 1. angleška ali ameriška utežna enota, približno 454 g: funt zlata
// nekdaj utežna enota, približno pol kg: funt mesa je bil po grošu - 2. denarna enota Velike Britanije in nekaterih drugih držav: cena v funtih
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
fúnt štêrling fúnta štêrlinga tudi fúnt štêrlinga m (ȗ-ȇ ū-ȇ) denarna enota Velike Britanije; funt: tisoč funtov šterlingov;
padanje vrednosti funta šterlinga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
globokoúmen -mna -o prid. (ú ū) knjiž. sposoben globoko, prodorno umevati, misliti: globokoumen kritik, mislec // ki vsebuje globoke, tehtne misli: globokoumen pogovor; globokoumne besede / globokoumni nazori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
- 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina - 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
- 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
- 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo
// gluha zemlja nerodovitna
● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge
glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali
glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
glúmiti -im nedov. (ū ȗ) - 1. zastar. igrati (v gledališču): znala je dobro peti in glumiti; glumiti majhno vlogo / otroci so glumili vojake so se igrali
- 2. ekspr. kazati se drugačnega, kot biti v resnici, pretvarjati se: prepričan je bil, da ta človek glumi / glumiti cinika / svojo žalost je le glumil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
glúp -a -o prid. (ȗ ú) zastar. neumen, nespameten: bil je glup;
glupa ženska / imela ga je za glupega filistra / glup nasmeh; glupe gosposke šegeglúpo prisl.: glupo vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gnúsen -sna -o prid., gnúsnejši (ú ū) ki vzbuja gnus: gnusna golazen / ekspr. gnusen je bil videti / gnusna beseda; gnusno dejanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gnúsiti se -im se nedov. (ú ȗ) z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gnusi;
vse se ji je gnusilo / ekspr. njegovo ravnanje se ji je gnusilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
goljúf -a m (ū ú) kdor goljufa: goljuf je in malopridnež;
pretkan goljuf
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gorjúp -a -o prid. (ȗ ū) - 1. knjiž. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek: gorjup spomin; gorjupe življenjske izkušnje
- 2. zastar. ki je neprijetnega okusa kot pelin: gorjupa tekočina
● pesn. izpiti gorjupo čašo doživeti veliko hudega, težkega
gorjúpo prisl.: gorjupo se je nasmehnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gostoljúben -bna -o prid. (ú ū) ki rad izkazuje gostoljubje: to je zelo gostoljuben človek;
naš narod je gostoljuben;
gostoljubna družina / to je zelo gostoljubna hiša; sprejel ga je pod gostoljubno streho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gostorún -a -o prid. (ȗ ū) knjiž. ki ima gosto runo, dlako: gostoruni ovni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
grúčiti se -im se nedov. (ú ȗ) ekspr., redko zbirati se, kopičiti se: na nebu so se gručili temni oblaki;
okrog njega se radi gručijo otroci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
grúditi -im nedov. (ú ȗ) star. gristi, glodati: gruditi prepečenec, skorjo kruha
● ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen; star. vest ga grudi ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivdegrúditi se - 1. padati, klecati: noge so odpovedale, začel se je gruditi / grudil se je pod bremenom
- 2. zbirati se, kopičiti se: na nebu so se grudili črni oblaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
grùnt grúnta m (ȕ ú) večje kmečko posestvo: kupiti, prodati grunt;
grunt in bajta / priženil se je na grunt; je doma z grunta / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15-20 ha // pog. posestvo, kmetija: imajo velik grunt
● prevzeti grunt postati njegov gospodar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
grústiti se -im se nedov. (ú ȗ) redko gnusiti se, studiti se: jed se mi grusti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gúbiti -im nedov. (ú ȗ) zastar. gubati: gubiti čelo / hlače so se gubile mečkale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gúgniti -em dov. (ú ȗ) redko zagugati: gugniti zibelko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
gúzniti -em dov. (ú ȗ) nizko umreti: vsak čas bo guznila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hajdúčiti -im nedov. (ú ȗ) redko hajdukovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hladnodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) knjiž. hladnokrven, hladen: hladnodušen človek / hladnodušno vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hrúmen -mna -o prid. (ú ū) knjiž. hrupen: hrumno obmorsko pristanišče / zaslišali so se streli in hrumni glasovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hrúst -a -o prid. (ȗ ū) star. velik, zelo močen: imel je hrustega hlapca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hrústiti se -im se nedov. (ú ȗ) star. hvaliti se, bahati se: zmeraj se hrusti s svojo močjo / kaj se ustiš in hrustiš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hrústniti -em dov. (ú ȗ) - 1. dati kratek, odsekan glas pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: pri vsakem grižljaju je presta hrustnila; jabolko hrustne
- 2. dati hrustanju podoben glas: oreh je hrustnil pod čevljem; brezoseb. stisnil ga je, da je kar hrustnilo
● ekspr. odlomil si je kos hlebca in hrustnil vanj ugriznil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hudomúšen -šna -o prid. (ū ȗ) - 1. dobrodušno šaljiv in nagajiv obenem: hudomušen človek; hudomušna ženska / hudomušen obraz; hudomušne oči / hudomušen pogled; hudomušna beseda, namera
- 2. zastar. čemeren, siten: ne bodi vendar tako hudomušen
hudomúšno prisl.: hudomušno se nasmehniti, pomežikniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hudoúren -rna -o prid. (ū ȗ) - 1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed
- 2. redko hudourniški: preko skal drvi hudouren potok; hudourna struga
- 3. ekspr., redko vihrav, divji: ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla
hudoúrno prisl.: otroci so hudourno vreli skozi šolska vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hudoúriti -im nedov. (ū ȗ) ekspr. teči kot hudournik: vode hudourijo po pobočjih v dolino // razburjeno se premikati, divjati: hudourila je po hiši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
húkniti -em dov. (ú ȗ) - 1. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: hukniti v mrzle roke / hukniti v ogledalce
- 2. oglasiti se z glasom hu: sova je huknila / veter hukne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
húliti se -im se nedov. (ú ū) pritajeno, sključeno hoditi: lisica se huli okrog kokošnjaka / tesno stisnjen k zemji se huli proti vasi; pren. mrak se je hulil v vežo // ekspr. neodkrito, potuhnjeno se vesti: zmeraj se huli, nikoli ne pogleda v oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
hùš in húš medm. (ȕ; ȗ) - 1. izraža hud mraz: huš, danes je pa zelo mraz
- 2. izraža nagel premik, prelet: huš! je zletel ptič iz grmovja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
húškniti -em dov. (ú ȗ) - 1. šumeč hitro, sunkovito se premakniti: lisica huškne mimo; ptice so hušknile z drevesa; raketa je hušknila v zrak / veter je hušknil po brajdi
// ekspr. hitro, sunkovito se premakniti: otrok je hušknil na cesto; hušknil je v hišo kakor tat - 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, za kratek čas se pojaviti: zadovoljen smehljaj mu je hušknil preko obraza; rdečica ji je hušknila v lice
- 3. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: huškniti v premrle roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
húšniti -em dov. (ú ȗ) huškniti: sova je hušnila nad vrhovi / neznanca sta hušnila kot duh skozi zadnja vrata / ob zidu je hušnila nerazločna senca / iz suhljadi je hušnil droben plamenček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbljúniti -em dov. (ú ȗ) redko izvreči iz želodca; izbruhniti: izbljuniti jed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbljúvati -am in -bljújem tudi izbljuváti -bljúvam in -bljújem dov., izbljúval tudi izbljuvál (ú; á ú) izmetati iz želodca; izbruhati: izbljuvati jed, pijačo;
pren., ekspr. izbljuval je vso svojo nezadovoljnost
♦ čeb. čebela izbljuva medičino spravi medičino iz medne golšeizbljúvati se, tudi izbljuváti se izbruhati se: ko se je izbljuval, mu je odleglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbrúhati -am dov. (ū ȗ) - 1. izmetati iz želodca: izbruhati pijačo; vse, kar je pojedel, je izbruhal
- 2. s silo izmetati v velikih količinah: ognjenik je izbruhal veliko lave
● ekspr. tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov izdelajo, proizvedejo - 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: besede je kar izbruhal / vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil
- 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izbruhati svojo jezo, žalost
izbrúhati se prenehati bruhati: ko se je izbruhal, mu je odleglo / izbruhati se v kletvicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbrúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo
- 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin
- 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil
- 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje
● ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla - 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh
- 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar
// pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbúbiti se -im se dov. (ú ȗ) knjiž. priti, nastati iz bube: metulj se je izbubil;
pren., ekspr. iz tega gizdalina se je izbubil dostojen, pameten mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. nav. ekspr. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: v sodu se je naredil led in izbuhnil dno; zid se je izbuhnil
♦ les. les se izbuhne se izboči - 2. nar. izbuljiti: prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči
izbúhnjen -a -o: izbuhnjen zid; na kolenih izbuhnjene hlače; izbuhnjene oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbúljiti -im dov. (ú ȗ) v zvezi z oči na široko odpreti veke in potisniti zrklo navzven: izbuljiti oči od strahu, začudenja;
v grozi so se ji izbuljile oči / ekspr. ko je to slišal, videl, je kar oči izbuljil presenečeno se je začudilizbúljen -a -o: gledati z vodenimi, izbuljenimi očmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izbúnčiti -im dov. (ú ȗ) ekspr. potisniti kaj navzven v obliki bunke, bunčice: izbunčil je Adamovo jabolko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izcúkati -am tudi scúkati -am dov. (ú ȗ) pog. izpuliti, izvleči: izcukati nitko iz blaga / v pretepu so mu izcukali polovico las populili; prim. scukati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izdúhati -am in zdúhati -am dov. (ū ȗ) redko izvohati: pes je izduhal kost / izduhati skrivnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izginúl tudi zginúl -a -o [uu̯] prid. (ȗ ú) knjiž. ki je izginil: izginulega sina še iščejo / izginule živalske vrste / evfem. izginule slike je galerija dobila nazaj ukradene, vzete; prim. izginiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izjegúljiti se -im se dov. (ú ȗ) slabš. zelo spretno, iznajdljivo izogniti se kaki dolžnosti, neprijetnosti: ne boj se zanj, ta se bo že izjeguljil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izkljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok
- 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine
// preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave
♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
- 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake
// ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
izkljúčen -a -o - 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet
♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati - 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno«
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izkljúvati -am in -kljújem tudi izkljuváti -kljúvam in -kljújem tudi skljúvati -am in skljújem tudi skljuváti skljúvam in skljújem dov., izkljúval tudi izkljuvál tudi skljúval tudi skljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem spraviti iz česa: izkljuvati črva iz lubja;
ptiči so mu izkljuvali oči;
pišče se je izkljuvalo iz jajca;
pren., ekspr. najbolj skrito misel so hoteli izkljuvati iz njega
● preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo; prim. skljuvati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izkúhati -am dov. (ú ȗ) - 1. s kuhanjem dobiti, izločiti iz česa: izkuhati maščobo iz mesa
- 2. s (predolgim) kuhanjem povzročiti, da jed nima več zase značilnih snovi, lastnosti: izkuhati govedino
izkúhan -a -o: izkuhana klobasa ni okusna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izmúčiti -im tudi zmúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči: kašelj bolnika izmuči;
z zasliševanjem so jo tako izmučili, da je omedlela;
ekspr. izmučiti koga do smrti;
na potovanju se je izmučil;
duševno, telesno se izmučitiizmúčen tudi zmúčen -a -o: izmučen človek; izmučen obraz; izmučen od vročine; na smrt izmučen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izmúzniti se -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) - 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok
- 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina
- 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti
● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izpljúniti -em dov. (ú ȗ) izvreči iz ust: izpljuniti kri, slino;
izpljuniti prežvečeni košček mesa;
izpljuniti skozi zobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izpljúsniti -em dov. (ú ȗ) s hitrim premikom posode spraviti tekočino iz nje: izpljusniti čaj iz skodelice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izpljúvati -am in -pljújem in izpljuváti -pljúvam in -pljújem dov., izpljuvál in izpljúval (ú; á ú) izmetati iz ust: izpljuvati kri;
odkašljal se je in izpljuval slino;
pren., ekspr. ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalceizpljúvati se, in izpljuváti se s pljuvanjem spraviti sluz iz pljuč, sapnika: ne more se izpljuvati / počakal je, da se je izpljuval da je nehal pljuvati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izplúti -plôvem in -plújem dov., tudi izplovíte (ú ó, ú) s plutjem priti iz česa: ladja izplove iz pristanišča;
srečno so izpluli iz tajfuna;
ob mraku smo izpluli skozi ožino na široko morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izplúžiti -im dov. (ú ȗ) šport. narediti plug: smučar na koncu vožnje izpluži / izplužiti smuči; prim. splužiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izpúhniti -em dov. (ú ȗ) s puhanjem naenkrat spraviti iz ust, pljuč: izpuhnil je oblaček dima;
izpuhniti toplo sapo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izpúkniti -em dov. (ú ȗ) nar. izpuliti, izdreti: izpukniti las, zob;
izpukniti nit iz blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izračúniti -im dov. (ū ȗ) zastar. izračunati: izračuniti brez napake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) - 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
- 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
// redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izsúti -sújem dov., izsúl in izsùl (ú ȗ) - 1. s sipanjem spraviti iz česa: izsuti moko iz vreče, pesek iz zaboja / izsuti kovance na mizo / storži so že izsuli svoja semena; ekspr. oblaki so izsuli vso točo
// s sipanjem napraviti, da v čem ni več določene vsebine: izsuti vrečo, zaboj - 2. ekspr. brez obotavljanja, premišljanja reči, povedati: izsul je dolgo vrsto številk; izsul je take zabavljice nanj, da so vsi osupnili
izsúti se sipajoč se priti iz česa: moka, pšenica se je izsula iz vreče
izsút -a -o: izsuta vreča; izsuto zrnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izsúvati -am tudi -sújem in izsuváti -súvam tudi -sújem dov., izsúvaj izsúvajte in izsuvájte; izsuvál tudi izsúval (ú; á ú) s suvanjem spraviti iz česa: pijanca so izsuvali iz gostilne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
iztrebúšiti se -im se dov. (ú ȗ) knjiž., ekspr. izbočiti trebuh: iztrebušil se je in prekrižal roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izúmiti -im dov. (ū ȗ) - 1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju: izumiti pisavo za slepe; izumiti računski stroj
- 2. ekspr. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: to čudo je izumil pesnik
izúmljen -a -o: stroj je bil izumljen za olajšanje dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izúriti -im dov. (ȗ ȗ) z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo: izuriti pilote;
izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako živalizúrjen -a -o: izurjen borec, padalec; tura je primerna le za izurjene planince; konj je izurjen za jahanje; vojaki so dobro izurjeni v streljanju; izurjeno oko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izústiti -im dov. (ȗ ȗ) ekspr. reči, povedati: izustiti besedo, ime, opazko / kako si upa kaj takega izustiti; komaj je to izustil, že so planili po njem; odločno izustiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
izvohúniti -im dov. (ú ȗ) ekspr. s prikritim poizvedovanjem izvedeti: izvohunil je, da se pripravlja napad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
jegúljiti -im nedov. (ú ȗ) redko zvijajoče se premikati: močeril okorno jegulji po blatu
● ekspr., redko nikar ne jegulji, povej naravnost ne izmikaj sejegúljiti se knjiž., ekspr. vrteti se, zvijati se: obrisi streh se jeguljijo v valovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júd -a m, im. mn. júdje in júdi (ȗ ú) - 1. pripadnik judovske vere: judje in katoličani
- 2. stiskač, oderuh: nikar si ne izposojaj pri tem judu
- 3. nar., v krščanskem okolju otrok, ki (še) ni krščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júgovzhòd -óda m (ȗ-ȍ ȗ-ọ̄) - 1. smer na nebu ali zemlji med jugom in vzhodom: veter piha z jugovzhoda; oditi proti jugovzhodu
- 2. publ. jugovzhodni del kake geografske ali politične celote: osvojiti jugovzhod celine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júgozahòd -óda m (ȗ-ȍ ȗ-ọ̄) - 1. smer na nebu ali zemlji med jugom in zahodom: reka teče proti jugozahodu / jugozahod je oblačen jugozahodna stran neba
- 2. publ. jugozahodni del kake geografske ali politične celote: jugozahod države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júškniti -em dov. (ú ȗ) nar. zavriskati, zaukati: zamahnil je s palico v pozdrav in kratko jušknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
júžiti se -im se nedov. (ú ȗ) brezoseb., knjiž. postajati pod vplivom južnega vetra topleje: po novem letu se je južilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kalúžati se -am se nedov. (ū ȗ) slabš., redko kopati se, navadno v luži, mlaki, blatu: divji prašiči so se kalužali in čohali ob drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
klapoúh -a -o prid. (ȗ ū) - 1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapouh zajec; klapouha svinja
- 2. star. potrt, pobit: ves klapouh hodi okrog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
klapoúšen -šna -o prid. (ū ȗ) - 1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapoušen zajec; klapoušna svinja
- 2. ekspr. potrt, pobit: vrnil se je klapoušen; čemerna, klapoušna ženska / kaj bi s takim klapoušnim, bojazljivim možem ponižnim, strahopetnim
klapoúšno prisl.: držal se je pobito, klapoušno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
klapoúšiti -im nedov. (ú ȗ) ekspr. - 1. migati s (klapastimi) ušesi: mladi voli so se slinili, stezali vrat in klapoušili
- 2. potrto, pobito hoditi: kakor bolan maček je klapoušil okoli hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
klapoúšniti -em dov. (ú ȗ) zastar. dati klofuto, čofniti: klapoušnila ga je po obeh licih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kljúčiti -im nedov. (ú ȗ) knjiž. kriviti, upogibati: ključiti hrbet, rame;
ključiti se pod bremenom / skrb ga je ključila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kljúniti -em dov. (ú ȗ) nar. - 1. udariti s kljunom; kavsniti: koklja je kljunila pišče / petelin ga je kljunil v roko
// hitro, sunkovito seči s kljunom po čem: kokoš je kljunila pšenico, travo / galebi so tu in tam kljunili po bilkah - 2. ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kljuni malo žganja / rad ga kljune
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kljúvati -am in kljújem tudi kljuváti kljúvam in kljújem nedov., kljúval tudi kljuvál (ú; á ú) - 1. hitro, sunkovito segati s kljunom po čem: kokoš kljuva zrnje; ptice so vneto kljuvale črvičke / kokoši so začele kljuvati zobati
// udarjati, tolči s kljunom: žolna kljuva po deblu / kokoš kljuva pišče - 2. brezoseb. imeti ostre, ponavljajoče se bolečine: v prstu mi kljuje; v sencih mu je neznosno kljuvalo
- 3. ekspr. povzročati neugoden duševni občutek: v njem je kljuvala zavest krivde; v srcu ji kljuje skrb; brezoseb. v duši mu je neprestano kljuvalo
kljúvati se, tudi kljuváti se tepsti se (s kljunom): petelina sta se kljuvala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
klofútniti -em dov. (ú ȗ) klofniti: z vso močjo ga je klofutnila po obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kopúniti -im nedov. (ú ȗ) navadno v zvezi s petelin skápljati: kopuniti petelina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
koristoljúben -bna -o prid. (ú ū) nanašajoč se na koristoljubje: koristoljubna žena / koristoljubno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kožuháti -ám tudi kožúhati -am nedov. (á ȃ; ū ȗ) nar. štajersko odstranjevati s koruznega storža krovne liste; ličkati: včeraj so kožuhali pri sosedovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kratkoúmen -mna -o prid. (ú ū) star. nespameten, neumen: le kako je mogel biti tako kratkoumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
krepkodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) star. pogumen, odločen: to lahko stori samo zelo krepkodušen mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
krivokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima kriv kljun: krivokljun ptič
♦ zool. krivokljuni prodnik ptica z dolgim, navzdol ukrivljenim kljunom, Calidris ferruginea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
krivoúst -a -o prid. (ȗ ū) ki ima kriva usta: krivousta ženska / krivoust obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
krúcniti -em dov. (ú ȗ) nar. zahodno klecniti: kolena so mu krucnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
krùh krúha m (ȕ ú) - 1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh; postregli so s kruhom in vinom; star, suh kruh; zadišalo je po svežem kruhu; kruh s kiselkastim okusom; drobtina kruha; skorja, sredica kruha; dober je kot kruh; tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha / hlebec, štruca kruha; kos kruha / mesila je testo za kruh / kruh vzhaja; peči kruh / knjiž., z oslabljenim pomenom že zgodaj je okusil kruh bridkosti
// tako živilo v obliki hlebca, štruce: odlomiti kos, krajec kruha; dobro zapečen kruh / bel(i), črn(i) kruh; Grahamov kruh; koruzni, rženi kruh; mlečni, oljnati kruh; kruh iz ajdove moke / (pletena) košarica za kruh / rezati kruh na kose, rezine / pog.: četrt kruha, prosim; kupiti več kruhov
// kos, odrezan od hlebca, štruce: nadrobiti kruh v mleko; namazati kruh z maslom; na kruh je dal sir / pog. pojedel je tri kruhe - 2. ekspr. pridelek, navadno žitni: toča je uničila ves kruh / letos bo dosti kruha / zemlja je rodila slab kruh
- 3. ekspr. delo, zaposlitev, ki daje zlasti materialne dobrine: za vse ne bo kruha; upal je, da bo dobil kruh; imeti, izgubiti (dober, slab) kruh; dolgo je iskal kruha / tovarna daje kruh veliko ljudem / končno je prišel h kruhu / biti, priti ob kruh; šel je v tujino za kruhom
// s prilastkom delo, poklic sploh: opustil je kmečki kruh; rudarskega kruha ne zmore več; slab pisateljski kruh / pomagal mu je do gosposkega kruha - 4. ekspr. (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: truditi se za kruh; borba, skrb za (vsakdanji) kruh / kruh si je služil s kmetovanjem / pri hiši je veliko kruha / to delo je njegov kruh
● kruh se je lepo dvignil vzhajal; ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, pomanjkanju; ekspr. (belega) kruha je pijan, sit zaradi izobilja je objesten, predrzen; ekspr. sprl se je z (belim) kruhom zavrnil je donosen položaj, službo; vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; za lenuha ni kruha len človek ne more pričakovati materialnih dobrin; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
♦ etn. obredni kruh pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; gobasti kruh z neprožno sredico; pekovski kruh; rel. darovati (pri maši) kruh in vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
krút -a -o prid., krútejši (ȗ ū) ki v svojem ravnanju, dejanju zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja nepopustljivo nasilje, nepopustljiv pritisk: krut človek, sovražnik;
krut in sebičen je / krut odnos do ujetnikov; kruta strogost / to so bili kruti časi / ekspr. kruta resnica // knjiž., ekspr. zelo hud: krut mraz / kruta kazen / živi v kruti revščinikrúto - 1. prislov od krut: kruto ravna z njim
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: vse se mu kruto maščuje; kruto se varaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúhati -am nedov. (ú ȗ) - 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati; zna zelo dobro kuhati; kuha in pospravlja; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin
// imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo; kuhati v pokriti posodi; kuha in peče; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku
// imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo - 2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca
- 3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje; neprestano nekaj kuha; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj
● pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zelo
♦ les. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi
kúhati se ekspr. - 1. pojavljati se v visoki stopnji: v srcu se mu kuha bes, sovraštvo; v njem se kuha jeza
- 2. biti, zadrževati se v vročini: ljudje so se kuhali v nabito polni dvorani / bilo je tako vroče, da se je kar kuhal
kuhajóč -a -e: težko je zadrževal kuhajoče se sovraštvo
kúhan -a -o: jesti kuhan fižol, kostanj; na mleku kuhani riž; krompir je že kuhan; napol kuhana jed / kuhano maslo maslo, ki se mu s kuhanjem izloči voda; mehko ali v mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom
● rdeč kot kuhan rak zelo; ekspr. kuhan in pečen je pri njih pogostokrat, dostikrat je pri njih
♦ gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúkati1 -am nedov. (ū ȗ) - 1. oglašati se z glasom kuku: kukavica kuka
- 2. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, ki je podoben glasu kukavice, naznanjati čas: ima uro, ki kuka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúkati2 -am nedov. (ū ȗ) - 1. nav. ekspr. gledati, navadno skrivoma, pritajeno: kukati izza drevesa, vogla; kukati skozi ključavnico; priprl je vrata in kukal v kuhinjo / iz luknje je kukala lisica; pren. izza oblakov je kukalo sonce
- 2. ekspr. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice; gledati: izpod krila ji kukajo čipke / prvi zvončki že kukajo iz zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kú-klúx-klán in kúklúksklán -a [-kluks-] m (ȗ-ȗ-ȃ) v Združenih državah Amerike tajna teroristična organizacija, ki se bori zlasti proti enakopravnosti črncev: člani ku-klux-klana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúkú medm. (ȗ-ȗ) - 1. posnema glas kukavice: kuku, kuku, se oglaša kukavica iz gozda
- 2. otr., pri igri izraža opozorilo nase: kuku, tukaj sem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúkúc medm. (ȗ-ȗ) otr., pri igri izraža opozorilo nase: odkrije si obraz in reče otroku: kukuc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúkúk medm. (ȗ-ȗ) - 1. posnema glas kukavice: po gozdu odmeva: kukuk, kukuk
- 2. otr., pri igri izraža opozorilo nase: kukuk, me vidiš?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kultúrbúnd -a m (ȗ-ȗ) med obema vojnama organizacija nemške narodne manjšine v predvojni Jugoslaviji, v kateri so leta 1939 prevzeli vodstvo nacisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kultúrbúndovec -vca m (ȗ-ȗ) med obema vojnama član kulturbunda: petokolonaška dejavnost kulturbundovcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kùnšt kúnšti ž (ȕ ȗ) nižje pog., navadno v povedno-prislovni rabi umetnost, znanost: to narediti je velika kunšt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúnšten -tna -o prid. (ú ū) nižje pog. bister, pameten, učen: kunšten človek / kunštne besede / ne bodi tako kunšten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kùp kúpa m (ȕ ú) - 1. s prilastkom kar je navadno brez reda združeno v obliko polkrogle: gnojni kupi; iz kupa knjig je vzel najnovejšo izdajo; brskal je po kupu pepela, smeti; velik kup slame; kupi zemlje / z oslabljenim pomenom: znašel se je pred kupom razvalin; zaril se je v kup sena in zaspal
// določena količina kake snovi, predmetov: zložiti kaj v kupe; knjige, zložene v treh kupih
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kup bankovcev je vzel s seboj; pred njim je ležal kup časopisov; dobil je cel kup pisem / zbral je kup dokazov; kup novic, vprašanj; imam še kup opravkov / pri hiši je kup žensk; kup deklet se je zbralo okrog njega - 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, v izraža, da se kaj navadno brez reda združuje v obliki polkrogle: nametati kaj na kup; dračje je nosil, spravljal na kup / seno je že na kupu / ekspr. v kupih se dviguje para
// ekspr. izraža, da je kaj drugo poleg drugega: še nikoli ni bilo na kupu toliko ljudi / ima veliko denarja na kupu / star. vse je prišlo na (en) kup naenkrat
// mn., ekspr. izraža veliko količino, množino: takega blaga je na kupe; zasluži na kupe denarja
● zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje; vse grmi na kup se podira, propada; ekspr. denar mu kar leti na kup ga na lahek način zasluži; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; star. vse v (en) kup ti je vseeno; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúšniti -em dov. (ú ȗ) nižje pog. poljubiti: kušnil jo je na lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kúžiti -im nedov. (ú ȗ) okuževati: s kašljanjem je kužil otroka / bolnik kuži zrak; pren., ekspr. nova misel je kužila evropski proletariat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lahkodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) zastar. neprizadet, ravnodušen: je lahkodušen človeklahkodúšno prisl.: pripovedoval je tako lahkodušno, kot da bi se ga vse to nič ne tikalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lahkoúmen -mna -o prid. (ú ū) - 1. star. ki v ravnanju, odločitvah premalo misli na možne posledice; lahkomiseln: ne zaupajo mu, ker je malomaren in lahkoumen / prazne in lahkoumne besede
- 2. knjiž., redko bister, (duševno) prožen: to je lahkoumen človek
- 3. zastar. lahko razumljiv: njegove pesmi so lahkoumne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lenúšiti -im nedov. (ú ȗ) zastar. lenariti: popivati in lenušiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lepodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: biti lepodušen estet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lepoúmen -mna -o prid. (ú ū) knjiž. ki pozna, ljubi lepoto v umetnosti: izobražen in lepoumen človek / lepoumno govorjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ljúb -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) - 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož
// ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče - 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka
● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima
ljúbo tudi ljubó - 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala
- 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je
● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš
ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ljubosúmen -mna -o prid. (ú ȗ) - 1. ki čuti bojazen, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: ljubosumen mož; njegova žena je zelo ljubosumna; bolestno ljubosumen / mož je bil ljubosumen na soseda čutil je bojazen, da bi mu sosed odvzel ljubezen, naklonjenost žene
// ki vsebuje, izraža ljubosumnost: ljubosumni pogledi - 2. v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: biti ljubosumen na svoje tovariše / ljubosumen je na njihove uspehe
ljubosúmno - 1. prislov od ljubosumen: ljubosumno opazuje njeno vedenje
- 2. ekspr. izraža veliko zavzetost, skrbnost: ljubosumno varovati svoje pravice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ljút -a -o prid., ljútejši (ȗ ū) zastar. - 1. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divji: zgodbe o ljutih Turkih / bojevati se z ljutim sovražnikom
// ki napada človeka; hud: ljut zmaj; ljuta zver
// zelo jezen, besen: kadar je bil ljut, so se ga vsi bali; ljut ko ris - 2. silovit, divji: ljut boj; boril se je z ljutim viharjem
ljúto prisl.: ljuto se bojevati; vihar ljuto vrši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lopútniti -em dov. (ú ȗ) - 1. glasno zapreti, zlasti vrata: pograbil je klobuk in pri odhodu jezno loputnil z vrati
- 2. ekspr. dati močen, zamolkel glas: nekje je loputnilo okno / vrata so loputnila in vlak se je premaknil
- 3. ekspr. slišno, plosko pasti: prerezal je vrv, da je truplo loputnilo na tla; lestev je loputnila po tleh
- 4. preh., star. udariti, lopniti: loputnil je konja čez hrbet; loputniti koga po plečih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lúč -i in -í ž (ú; ū) - 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje
// priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo
// pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin - 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo
- 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč
- 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč
// duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči - 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja
- 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja
// navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma
● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja
♦ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lúskniti -em dov. (ú ȗ) knjiž., redko loputniti, treskniti: jezno je lusknil z vrati in odšel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lúšten -tna -o prid. (ú ȗ) pog. čeden, ljubek: nekoč je bila luštna;
luštno dekle / imeti luštno postavo / kako luštno bluzo ima // prijeten, zabaven: s tako luštnim človekom se že dolgo nisem pogovarjal / razpoloženje je bilo luštno / biti lušten za družbo družaben, zabavenlúštno prisl.: tako luštno zna pogledati / v povedni rabi: pri vas je pa luštno; na izletu so se imeli luštno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
lúžiti se -im se nedov. (ú ȗ) knjiž., redko dobivati na površini luže: zaradi deževja se cesta luži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
malodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja: malodušen človek;
ne bodimo malodušni;
postati malodušen / malodušne misli; delati kaj z malodušnim srcemmalodúšno prisl.: malodušno govoriti
malodúšni -a -o sam.: govoril je tako odločno, da so se tudi najbolj malodušni nekoliko pomirili; v njegovem govorjenju je bilo nekaj malodušnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
maloúmen -mna -o prid. (ú ū) evfem. nespameten, neumen: maloumen človek / slabo in maloumno literarno delo; maloumno govorjenjemaloúmno prisl.: zakaj si se tako maloumno napil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mehkúžen -žna -o prid. (ú ū) ekspr. ki se zaradi navajenosti na udobje, pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: mehkužni otroci so kar naprej bolni;
predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni;
ne bodi tako mehkužen in len / v mestih je življenje vedno bolj mehkužno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mehkúžiti -im nedov. (ú ȗ) ekspr. povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobje je vojake vedno bolj mehkužilo;
mehkužiti se v varnosti in brezdelju / značaj se mu mehkuži // pretirano negovati, razvajati: le mehkuži ga, da ne bo za nobeno rabo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mehúrčiti -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje, mehurčke: z izdihavanjem zraka je mehurčil vodo / sluznica se mehurči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mehúriti -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje: mehuriti tekočino;
ko voda vre, se kadi in mehuri / kužne bolezni, ki mehurijo kožo; listi se mehurijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mèjdún in méjdún medm. (ȅ-ȗ; ẹ̑-ȗ) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdun, je to lep pes
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mèjdúnaj in méjdúnaj medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdunaj, ali nam je trda predla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mèjdúš in méjdúš medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: mejduš, kako je lačen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mirnodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) knjiž. miren, ravnodušen: mirnodušen človek;
kljub izzivanju je ostal mirnodušenmirnodúšno prisl.: mirnodušno sedi in pije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
miroljúben -bna -o prid. (ú ū) - 1. ki ljubi mir, mirno življenje: miroljuben in prijazen človek je
// nav. ekspr. nenapadalen, nesovražen: miroljubna država / miroljubne živali / imeti miroljubne namene; miroljubna izjava / publ.: politika miroljubne koeksistence med narodi; reševati spore z miroljubnimi sredstvi - 2. publ. ki ni za vojaške namene; mirnodoben: miroljubno izkoriščanje atomske energije
miroljúbno prisl.: spor so rešili miroljubno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mladokljún -a -o prid. (ȗ ū) knjiž., ekspr. mlad, neizkušen: takrat sem bil še mladokljun in nepremišljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mlakúžen -žna -o prid. (ú ū) nanašajoč se na mlakužo: mlakužno blato / pes je prišel do potoka in začel lokati mlakužno vodo kalno, umazano // travnik je mlakužen / mlakužno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mòjdúnaj in mójdúnaj medm. (ȍ-ū; ọ̄-ū) pog. izraža podkrepitev trditve: mojdunaj, saj te bo podrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mòjdúš in mójdúš medm. (ȍ-ū; ọ̄-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: mojduš, kako nas je zeblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múčen -čna -o prid., múčnejši (ú ū) - 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
- 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
// poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje - 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje
múčno - 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múčiti -im nedov. (ú ȗ) - 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
múčiti se - 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múden -dna -o prid. (ú ū) zastar. zamuden: mudno delo / mudne obresti / mudni ste s tem delom v zamudi, nepravočasni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múhati -am nedov. (ū ȗ) redko odganjati komu muhe: muhajo ga in pahljajomúhati se nar. - 1. obotavljati se, obirati se: vola sta se muhala in ustavljala
- 2. ukvarjati se, pečati se: pošljite jih proč, kaj bi se muhali z njimi
- 3. v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, prilizovati se: kaj se pa danes tako muha okrog nje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múhav -a -o tudi múhav -áva -o prid. (ú; ú á) redko muhast: muhave salonske dame / muhava vdova / muhava žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múkepóln -a -o [u̯n] prid. (ú-ọ̑ ú-ọ́) star. poln trpljenja, težaven, mučen: mukepolno življenje / mukepolno delo / mukepolna negotovost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múkniti -em dov. (ú ȗ) nav. slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besedice ni muknil / čeprav ga je bolelo, ni niti muknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múksniti -em dov. (ú ȗ) slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besede ne muksne / poslušal je in si ni upal niti muksniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múlčiti -im nedov. (ū ȗ) agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múliti -im nedov., mulíla tudi múlila (ú ū) - 1. z gobcem trgati in jesti: krave so pridno mulile travo; čreda je takoj začela muliti / koze so mulile redko listje z grmičevja smukale
// zastar. jesti, žreti (kaj tršega): konji so mulili seno - 2. nar. dolenjsko puliti, trgati v šopih: nič ne pazi, kar muli; muliti plevel / otroci mulijo cvetje trgajo
múliti se nar., navadno v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, smukati se: mačka se je začela muliti okrog nje; piščanček se je mulil obme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múliti se -im se nedov. (ú ȗ) ekspr. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; kujati se: bila je užaljena in se je dolgo mulila / mulita se druga na drugo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
múšiti se -im se nedov. (ú ȗ) nar. dolenjsko, navadno v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, prilizovati se: muši se okoli deklet
● nar. muši se okrog gostilne, da bi ga kdo povabil hodi, se smuka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nabljúvati -am in -bljújem tudi nabljuváti -bljúvam in -bljújem dov., nabljúval tudi nabljuvál (ú; á ú) izmetati iz želodca določeno količino; nabruhati: veliko je nabljuvalnabljúvati se, tudi nabljuváti se nabruhati se: ko se je nabljuval, mu je takoj odleglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nabrúhati -am dov. (ū ȗ) - 1. izmetati iz želodca določeno količino: dolgo je bruhal, pa je le malo nabruhal
- 2. s silo izmetati določeno količino česa: ognjenik je nabruhal veliko lave / ekspr. tovarna nabruha polno dolino dima
● ekspr. nabruhala mu je v obraz vse svoje sovraštvo povedala, izrazila
nabrúhati se ekspr. prenehati bruhati: ko se je nabruhal, mu je odleglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nabúhniti -em dov. (ú ȗ) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je nabuhnil jadro;
rjuha se je nabuhnila od zajetega zraka // redko nabrekniti, oteči: zapestja so mu nabuhnila od tesnih vezi; ves je nekam nabuhnilnabúhnjen -a -o: nabuhnjeni listi; čepica z visoko nabuhnjenim vrhom; prim. nabuhel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nabúriti -im dov. (ū ȗ) knjiž., redko razjeziti, razdražiti: kaj ga je tako naburilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nabútati -am dov. (ū ȗ) - 1. ekspr. napolniti, natlačiti: nabutati koš, nahrbtnik; podstrešje so nabutali s senom
- 2. ekspr. natepsti, pretepsti: spet ga je nabutal; nabutali so ga, da je bil ves moder
- 3. nar. vzhodno nabiti, zbiti: nabutati zid iz ilovice
nabútati se ekspr. najesti se: pri kosilu se je pošteno nabutal
nabútan -a -o: ves je nabutan z učenostjo; nabutana zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nacúkati se -am se dov. (ú ȗ) pog., ekspr. napiti se (alkoholne pijače): nacukati se žganja / zopet se ga je nacukal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
načudíti se in načúditi se -im se dov. (ī ú ȗ) ekspr. v čudenju doseči veliko mero: ne more se načuditi taki revščini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nadebúden -dna -o prid. (ú ū) neustalj. nadobuden: to je delo mladega, nadebudnega umetnika / naš nadebudni sinko; naša nadebudna mladina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nadobúden -dna -o prid. (ú ū) knjiž. nadarjen, veliko obetajoč: umrl je mlad, nadobuden umetnik / ekspr.: v zibelki se je na vse grlo drl njun nadobudni potomec; njihov nadobudni sinko je pri izpitu spet padel; pren., ekspr. nadobudno pomladansko sonce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nadúhati se -am se dov. (ū ȗ) zadovoljiti svojo potrebo, željo po duhanju: ni se mogla naduhati omamnega vonja rož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nadúti -dújem dov. (ú ū) zastar., navadno kot deležnik na -l napihniti, napeti: veter je nadul jadranadút -a -o: nadut trup konja; prim. nadut
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nafrfúliti se -im se dov. (ú ȗ) ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se obleči, počesati: vsa se je nafrfulila in našemilanafrfúljen -a -o: nafrfuljeni lasje; bil je ves nafrfuljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naglúh -a -o prid. (ȗ ú) redko naglušen: bil je nagluh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naglúšen -šna -o prid. (ú ū) nekoliko gluh: star je že in naglušen;
precej naglušna ženska / naglušno uho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nagnúsen -sna -o prid. (ú ū) ekspr. gnusen: nagnusna gosenica, stenica;
nagnusna rana / izmij si obraz, ker si videti nagnusen / nagnusno ravnanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nahúditi -im tudi nahudíti -ím dov., nahúdil (ú ȗ; ī í) star. narediti, storiti kaj hudega: to ti je ona nahudila / tudi zima jim ne more nič nahuditinahúditi se, tudi nahudíti se razjeziti se: oče se je zelo nahudil nad njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nahúkniti -em dov. (ú ȗ) redko z izdihom zraka orositi, ovlažiti: nahukniti zrcalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nakljúčiti -im dov. (ú ȗ) nav. 3. os., star. odločiti, določiti: oče je naključil drugače / usoda je to naključilanakljúčiti se knjiž. zgoditi se, pripetiti se: naključil se je čuden dogodek; naključilo se je nekaj slabega; mogoče se naključi, da ga kje srečaš / naključila se mu je sreča, o kateri še sanjal ni doživel je srečo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nakljúvati -am in -kljújem tudi nakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., nakljúval tudi nakljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem načeti, poškodovati: fazani so nakljuvali krompir in peso / nakljuvati jajčeca
♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nakúhati -am dov. (ú ȗ) - 1. s kuhanjem priti do določene količine česa: nakuhati in nacvreti različnih dobrot; nakuhala je jedi za tri dni / nakuhati deset kozarcev marmelade / letos so nakuhali veliko žganja
- 2. ekspr. povzročiti neprijetnost, težave: kaj si spet nakuhal; pazi se, da ti kakšne ne nakuha
nakúhati se povečati svojo prostornino zaradi kuhanja: riž se je zelo nakuhal / bela moka se ne nakuha tako kot ajdova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nakúkati -am dov. (ū ȗ) po ljudskem verovanju s kukanjem našteti, odmeriti: kukavica mu je nakukala petnajst let;
ekspr. kukavica ji je nakukala veliko otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
namehúriti -im dov. (ú ȗ) narediti, povzročiti mehurje: veter je namehuril obešeno perilo;
zaradi vlage se je obloga namehurila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
namúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti komu veliko bolečin, neprijetnosti, težav: namučil jo je s svojim molkom;
ne hodi več k njim, dovolj so te namučilinamúčiti se zelo, dolgo se mučiti: namučil se boš s tem orodjem; veliko se je namučil, da je preživel družino / najbolj se je namučila z najmlajšim / to se je namučil z razglabljanjem veliko, intenzivno je razglabljal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
namúliti -im dov., namulíla tudi namúlila (ú ū) - 1. z muljenjem priti do določene količine česa: krava je namulila poln gobec zelenja
- 2. nar. dolenjsko napuliti, natrgati v šopih: pod smreko je namulil suhe trave
namúliti se ekspr. z muljenjem se nasititi: voli so se namulili sveže trave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
namúliti se -im se dov. (ú ȗ) ekspr. pokazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom: spet se je namulila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
namúzniti se -em se dov. (ú ȗ) s prikritim smehom, z določenim izrazom pokazati hudomušen odnos do česa: moški so se ob tej novici namuznili;
skrivaj, veselo, zadovoljno se namuzniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naperúšiti se -im se dov. (ú ȗ) knjiž. našopiriti se: kokoši so se naperušile / ekspr. ves se je naperušil in ga srepo pogledal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
napúhniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. - 1. napihniti, napeti: veter je napuhnil jadra
- 2. narediti koga domišljavega, prevzetnega: številni uspehi so ga napuhnili; zaradi te pohvale se je še bolj napuhnil
napúhnjen -a -o: napuhnjen gospod; postavil se je v svojo neposnemljivo napuhnjeno držo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naslúhniti -em dov. (ú ȗ) star. prisluhniti: napeto je nasluhnil glasovom / brž ko je nasluhnil, da odhaja v tujino, je o tem obvestil ostale slišal, izvedel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naslutíti in naslútiti -im dov. (ī ú ū) nekoliko zaslutiti: v njegovih pesmih je možno le tu in tam naslutiti njegovo osebno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nasúti -sújem dov., nasúl in nasùl (ú ȗ) - 1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: nasuti grah v posodo; nasula je za pest soli; brezoseb. snega je nasulo do gležnjev; pren., ekspr. nasula jim je veliko novic o njem
● ekspr. nasuti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico - 2. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: pot so že nasuli; na debelo nasuti s peskom
// z nasipanjem narediti kaj višje: zemljišče je treba na tem mestu še nasuti
nasút -a -o: s peskom nasuta pot; nasuta pregrada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
našemúriti -im dov. (ú ȗ) redko neprimerno, smešno obleči; našemiti: našemuriti otrokanašemúrjen -a -o: našemurjena ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
našešúriti -im dov. (ú ȗ) ekspr., redko okrasiti, olepšati: našešuriti klobuk s cvetlicaminašešúriti se našopiriti se, naščeperiti se: kokoš se je našešurila
našešúrjen -a -o: našešurjena kokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
naštúliti -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. dati čemu obliko štule: naštuliti lase na tilnikunaštúliti se neokusno, neprimerno se obleči: naštulila se je kot šoja
naštúljen -a -o - 1. deležnik od naštuliti: naštuljeni lasje
- 2. domišljav, prevzeten: naštuljen človek / naštuljen ton njegove kritike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
navdúšiti -im dov. (ū ȗ) - 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport
- 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike
navdúšen -a -o: navdušen planinec, športnik; navdušen pristaš nove umetniške smeri; zelo je navdušen za poezijo; poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci / govoriti navdušene besede; prisl.: navdušeno delati, govoriti, pozdravljati; predsednika so povsod navdušeno sprejeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèbúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ekspr. nepazljiv, neskrben: bili so nebudni, zato je prišlo do nesreče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèdoúmen -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) knjiž. nedoumljiv: nedoumne besede, misli / nedoumno sovraštvo, veseljenèdoúmno prisl.: nedoumno skrivnosten pojav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèdvoúmen -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) - 1. ki ni dvoumen: nedvoumno besedilo; njegovo stališče je nedvoumno / nedvoumna ugotovitev
- 2. ekspr. očiten, jasen: nedvoumna nezvestoba
nèdvoúmno prisl.: nedvoumno se izreči za kaj; nedvoumno odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nègostoljúben -bna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka gostoljubnosti: negostoljuben človek / to je zelo negostoljubna hiša / ekspr. pot jih je vodila skozi negostoljubne kraje neprijazne, dolgočasne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèljúb -a -o prid. (ȅ-ȗ ȅ-ū) - 1. ki (komu) ni ljub: ni se želel srečati z neljubim tekmecem; ta človek mu je iz več vzrokov neljub; neljubo sorodstvo / spomin nanj ji je neljub
- 2. nav. ekspr. ki prinaša nevšečnosti, težave: zgodila se je neljuba napaka, pomota; bal se je neljubih posledic / neljub dogodek, prizor; doživel je neljubo presenečenje
nèljúbo tudi nèljubó - 1. prislov od neljub: biti neljubo presenečen
- 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža nezadovoljstvo: neljubo mu je, da hodiš tja; neljubo mu je bilo govoriti o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nemčúriti -im nedov. (ú ȗ) slabš. govoriti nemško: s svojimi ženami so nemčurili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèmiroljúben -bna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) evfem. napadalen, sovražen: nemiroljubna država / nemiroljubni nameni; nemiroljubno dejanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèobčúten -tna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) knjiž. - 1. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: samo neobčuten človek stori kaj takega / mati jo je poslušala z neobčutnim obrazom
- 2. neobčutljiv: imel je neobčuten prst; po operaciji je ostala roka neobčutna / bil je neobčuten za vse okrog sebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèokúsen -sna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki ni okusen: neokusna jed;
kosilo je bilo zelo neokusno / neokusna kravata, obleka / ekspr. njegova pripomba je bila precej neokusna
● ekspr. neokusen človek neprijeten, zoprn; ekspr. rad pripoveduje neokusne šale nespodobne, opolzkenèokúsno prisl.: neokusno pripravljena jed; neokusno opremljeno stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèpodkúpen -pna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) star. nepodkupljiv: nepodkupen mož / v njem je veliko nepodkupnega ponosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèpogúmen -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka poguma, odločnosti: fant je preveč nepogumen / knjiž. do tega problema imajo nepogumen odnos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèporúšen -šna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) neporušljiv: utrdba se je zdela neporušna / neporušen mir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèposlúšen -šna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) neubogljiv: ne more ga biti vesela, trmast in neposlušen otrok je / uporni, neposlušni mladi ljudje nepokorni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèprebúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) knjiž., ekspr. trden, globok: s težavo ga je zbudila iz neprebudnega spanja
● knjiž., ekspr. padli so pod kroglami in obležali neprebudni mrtvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèpredúšen -šna -o prid. (ȅ-ū ȅ-ȗ) ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine: nepredušna posoda // ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten: nepredušna plastična obloganèpredúšno prisl.: nepredušno zapreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèprehúd -a -o prid. (ȅ-ȗ ȅ-ú) ekspr. ki ni (zelo) hud, ni (zelo) močen: zaliti z neprehudim kisom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèprikúpen -pna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka prikupnosti: pust, neprikupen človek / dekle neprikupne zunanjosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèpriljúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka priljudnosti: nepriljuden človek;
bila je zelo nepriljudna do njega, z njim / nepriljuden značaj / temna, nepriljudna kuhinja neprijetna, pusta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèprodúšen -šna -o prid. (ȅ-ū ȅ-ȗ) ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine: neprodušna posoda // ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten: neprodušna plast, snov; neprodušen za zraknèprodúšno prisl.: neprodušno zapreti; neprodušno zaprta steklenica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèrazdrúžen -žna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ekspr. ki se ne da razdružiti, ločiti: nerazdružna zveza / nerazdružna prijatelja zelo velika, dobranèrazdrúžno prisl.: nacionalna in idejna enotnost sta nerazdružno povezani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèrazrúšen -šna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) nerazrušljiv: nerazrušna stena / nerazrušna življenjska sila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèrazúmen -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) - 1. ki nima razuma, pameti: razumna in nerazumna bitja
// ki mu manjka razuma, pameti: ne bi si mislil, da so tako okorni in nerazumni / gledal ga je z velikimi, nerazumnimi očmi - 2. nerazsoden, nespameten: mlad, še nerazumen mladenič / nerazumno dejanje, ravnanje / evfem. kdo bo poslušal to nerazumno govorjenje neumno
- 3. star. ki se mu ne da ugotoviti pomen; nerazumljiv: mrmra nerazumne besede / nagovoril ga je v njemu nerazumnem jeziku
nèrazúmno prisl.: nerazumno gledati; ne ravnaj tako nerazumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèsamoljúben -bna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki ni samoljuben: nesamoljuben človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèspodbúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki ni spodbuden: na svojo prošnjo je dobil zelo nespodbuden odgovor;
možnosti za zaposlitev so bile precej nespodbudnenèspodbúdno prisl.: ti ukrepi so nespodbudno vplivali na izvoz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
neúk -a -o prid. (ȗ ū) star. neizobražen, nešolan: razumeli so ga brez težave tudi neuki ljudje / v teh stvareh je precej neuk neveden, nepoučen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
neúmen -mna -o prid., neúmnejši (ú ū) - 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo
// ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti
// kot psovka gos neumna
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor - 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel
// kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno
// ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli - 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen
- 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje - 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži
● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš
neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèuslúžen -žna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka uslužnosti, ustrežljivosti: neuslužen natakar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèutrúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) nav. ekspr. - 1. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo: neutruden delavec, pisatelj / občudovali so njegovo neutrudno delo / kljub neutrudnemu iskanju ga niso našli vztrajnemu
- 2. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neutrudna požrtvovalnost, pridnost
nèutrúdno prisl.: neutrudno delati, pisati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèvljúden -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka vljudnosti: nevljuden otrok;
biti nevljuden / nevljudno vedenjenèvljúdno prisl.: nevljudno odgovoriti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
neworleanški tudi neworleanski -a -o [prva oblika njúórli(e)n-; druga oblika njúorleán-] prid. (ȗ-ọ̑; ȗ-ȃ) nanašajoč se na New Orleans: neworleanški prebivalci
♦ muz. neworleanški jazz jazz v prvem obdobju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
njúhniti -em dov. (ú ȗ) povleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: njuhnil je in kihnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
njúriti -im nedov. (ū ȗ) nar. primorsko godrnjati, renčati: njuri kot medved
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nón plús últra prisl. (ọ̑-ȗ-ȗ) knjiž., zapostavljeni prilastek v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je restavracija non plus ultra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
núj in nùj -te medm. (ȗ; ȕ) star. izraža ukaz, spodbudo; daj: nuj, umij se;
nujta, zapojta že / zastar. nujte ga vprašati vprašajte ga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
obljúditi -im dov. (ú ȗ) knjiž. - 1. naseliti, poseliti: obljuditi deželo, otok / živali so spet obljudile rov / obljuditi zapuščeno hišo začeti prebivati, stanovati v njej
● knjiž. ljudje so spet obljudili ulice in trge prišli nanje, jih napolnili - 2. redko napolniti, poživiti: obljuditi svoj dramski svet z idejami; obljuditi tišino z lastnim glasom
obljúden -a -o: obljuden kraj; vrvež na obljudenih cestah; gosto, redko obljuden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
obplúti -plôvem in -plújem dov., tudi obplovíte (ú ó, ú) - 1. s plutjem priti okrog česa: obpluti otok / obpluti svet, zemljo / obpluti rt
- 2. s plutjem se izogniti: obpluti čeri, plitvino
- 3. s plutjem prepotovati: obpluti vso afriško obalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
obsúti -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) - 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
- 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili
- 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule
- 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo
- 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila
● star. rdečica ga je obsula zardel je
obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
obúpen -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ) - 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna
// ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna - 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina
// zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo - 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje
// grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna - 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz
obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
obúti obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) - 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči
- 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino
● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odbúriti -im dov. (ū ȗ) redko razburjeno oditi, oddivjati: odburiti iz hiše / niso še do konca opravile po hiši, že so odburile na njivo hitro odšle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odhúliti se -im se dov. (ú ū) pritajeno, sključeno oditi: pes se je odhulil od hiše / ob njegovih strogih besedah se je odhulila iz sobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odjúžiti se -im se dov. (ú ȗ) postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je odjužilo;
brezoseb. zadnje dni se je precej odjužiloodjúžen -a -o: odjužen sneg razmehčan, topeč se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odkúkati -am dov. (ū ȗ) prenehati kukati, peti: kukavice so odkukale / ura s kukavico je odkukala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odljúden -dna -o prid. (ú ū) - 1. ki ni rad med ljudmi: odljuden človek; sosed je precej odljuden
// ekspr. neprijazen, nepriljuden: domov je prihajal utrujen in odljuden; biti do koga, s kom odljuden / odljudno vedenje - 2. neprijeten, pust: odljuden gozd, kraj / odljuden zimski čas / hiša brez otrok se ji je zdela odljudna prazna, zapuščena
odljúdno prisl.: odljudno gledati, živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odlopútniti -em dov. (ú ȗ) glasno odpreti, zlasti vrata: odloputnil je vrata in planil ven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odmúliti -im dov., odmulíla tudi odmúlila (ú ū) z gobcem odtrgati: koza je odmulila šop trave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odpljúniti -em dov. (ú ȗ) redko s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic: odpljunil je cigareto in pognal motorodpljúniti se knjiž. izvreči slino, sluz: obrnil se je stran in se odpljunil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odpljúskniti -em dov. (ú ȗ) - 1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusknil zaboj s krova
- 2. s pljuskom odteči: morje je pljusknilo na obalo in spet odpljusknilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odpljúsniti -em dov. (ú ȗ) - 1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusnil s krova vse, kar ni bilo pritrjeno; pren., ekspr. nemir ga je odpljusnil v noč
- 2. s hitrim premikom posode spraviti del tekočine iz nje: odpljusniti vodo iz škafa
● redko mleko je odpljusnilo čez rob pljusknilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odplúti -plôvem in -plújem dov., tudi odplovíte (ú ó, ú) s plutjem oddaljiti se: ladja odplove iz pristanišča;
odpluti na odprto morje, proti otoku / ekspr. orel je odplul v višine odletel; pren., ekspr. njegove misli so odplule daleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odpúhniti -em dov. (ú ȗ) redko izpuhniti: odpuhniti oblak dima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odsúniti -em dov. (ú ȗ) - 1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko
// z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti - 2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa
odsúniti se knjiž. odriniti se: odsunil se je in splaval navzgor; močno se odsuniti; odsuniti se kot vzmet
odsúnjen -a -o: zapah je odsunjen; ekspr. odsunjena vrata v ograji odprta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odsúti -sújem dov., odsúl in odsùl (ú ȗ) s sipanjem odstraniti: dosuti in odsuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
odúhati -am dov. (ū ȗ) redko ovohati: pes je vse oduhal / odprl je čutarico in oduhal rum zaduhal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
oglúšen -šna -o prid. (ú ū) knjiž., redko oglušujoč: oglušen hrup, krik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ognúsen -sna -o prid. (ú ū) redko gnusen: ognusna žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ognúsiti -im dov., ognúšen in ognúsen (ú ȗ) ekspr. umazati, onesnažiti: blato je ognusilo studenec / njenega poštenja si ni upal nihče ognusitiognúsiti se zagnusiti se: jed se mu je ognusila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ojúžiti se -im se dov. (ú ȗ) postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je ojužilo;
brezoseb. zadnje dni se je ojužiloojúžen -a -o: na površini je sneg ojužen razmehčan, topeč se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
okljúvati -am in okljújem tudi okljuváti okljúvam in okljújem dov., okljúval tudi okljuvál (ú; á ú) - 1. s kljuvanjem načeti, poškodovati: okljuvati sadje; vrane so okljuvale koruzne storže
- 2. s kljuvanjem odstraniti: vrane so okljuvale meso do kosti / ptiči so okljuvali grozdje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
okrúten -tna -o prid., okrútnejši (ú ū) ki v svojem ravnanju, zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja veliko nasilje, velik pritisk: okruten gospodar, morilec / okruten izraz, obraz / okrutni udarci; okrutno ravnanje / okrutna zver krvoločna // ekspr. zelo hud: okrutna zima / prvo in najokrutnejše razočaranje v njegovem življenjuokrútno prisl.: okrutno so ga umorili; okrutno so ga zasmehovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
okúsen1 -sna -o prid., okúsnejši (ú ū) - 1. ki ima prijeten okus: okusna hrana; pripravlja zelo okusne jedi; okusna pečenka / ta rastlina je znana po velikih okusnih sadovih
- 2. ki ustreza merilom o lepem, primernem, skladnem: nosila je zelo okusno obleko; okusna oprema knjige; cvetlice v okusnih vazah; razstava je bila lepša in okusnejša kot lani / ekspr. napisi niso bili ravno okusni niso bili primerni
okúsno prisl.: okusno se oblačiti; okusno pripravljati hrano; okusno počesani lasje; okusno urejeno stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
okúsiti -im dov., okúšen (ú ȗ) - 1. zaznati z okusom: okusiti kislost vina, sladkost peciva
// ekspr. spoznati prijeten okus česa: ko je vino okusil, ga je še rajši pil / v tem času sem prvič okusil razne sladkarije jedel - 2. ekspr. doživeti, občutiti: okusiti krivice, zatiranje; okusil je mnogo težav in bridkosti / okusiti fronto, vojno / okusiti udobje spoznati
// komaj je okusila življenje malo spoznala
// z oslabljenim pomenom okusiti poraz biti poražen, uspeh uspeti
● ekspr. dostikrat je okusil palico bil tepen; ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
okúžiti -im dov. (ú ȗ) - 1. vnesti, prenesti bolezenske mikrobe v organizem: izolirati obolele, da ne bi okužili zdravih; okužiti poskusne živali; umetno okužiti; paziti, da se rana ne okuži / pri delu z bolniki se je okužil; pren., ekspr. s takim mišljenjem je okužil tudi druge; okužiti se z navdušenjem
- 2. prenesti povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: okužiti nasad, seme; okužiti s trosi, mikrobi
// prenesti povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: bolnik je okužil pribor; okužiti vodo / okužiti z radioaktivnimi snovmi; okužiti hrano s kemičnimi sredstvi
● ekspr. svet ga še ni okužil pokvaril
okúžen -a -o: biti okužen z domišljavostjo; okužene osebe, rastline, živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
omalodúšiti -im dov. (ū ȗ) knjiž. povzročiti, da postane kdo malodušen: hladen sprejem ga ni omalodušil;
s svojimi besedami jih je omalodušil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
omehkúžiti -im dov. (ú ȗ) star. pomehkužiti: udobno življenje človeka omehkuži;
v toplem hlevu se živina omehkužiomehkúžen -a -o: omehkuženi ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
omehúriti se -im se dov. (ú ȗ) knjiž. pokriti se z mehurji: koža opečenca se je omehurilaomehúrjen -a -o: omehurjen od kopriv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
omúliti -im dov., omulíla tudi omúlila (ú ū) - 1. z gobcem potrgati in pojesti: krava je omulila nekaj šopov trave
- 2. knjiž., redko pristriči, skrajšati: omuliti brado, rep
omúljen -a -o: omuljeni travniki; tu je zdaj vse omuljeno pomuljeno
● ekspr. omuljena srajca oguljena, izrabljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
operútiti se -im se dov. (ū ȗ) knjiž. dobiti peruti: mladiči so se že operutilioperúten -a -o: še ne operuten ptič / ekspr. stopiti v življenje brez operutenih pričakovanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
opljúniti -em dov. (ú ȗ) nar., v zvezi opljuniti (si) roke pljuniti (si) v roke: Zdajci .. si je zavihal rokave in si opljunil roke (F. Bevk)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
opljúskniti -em dov. (ú ȗ) s pljuskom zmočiti, politi: opljuskniti koga z vedrom vode / val ga je opljusknil po nogah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
opljúsniti -em dov. (ú ȗ) s pljuskom zmočiti, politi: opljusniti koga po hrbtu / val opljusne skalo; pren. svetloba za hip opljusne temni hodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
opljúvati -am in opljújem in opljuváti opljúvam in opljújem dov., opljuvál in opljúval (ú; á ú) s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos: skočila je proti njemu in ga opljuvala;
sliko so opljuvali in poteptali // ekspr. vzeti ugled, osramotiti: obsoditi in opljuvati človeka ni težko / opljuvati komu častopljúvan in opljuván -a -o: biti opljuvan in ponižan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
opogúmiti -im dov. (ū ȗ) narediti, da postane kdo pogumen: skušala ga je opogumiti;
ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumileopogúmljen -a -o: nekoliko opogumljen je nadaljeval z delom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
opúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. knjiž. s puhanjem obdati: v hipu jih opuhne gost dim / tak je, kot bi ga strela opuhnila oplazila
- 2. zastar. postati puhel: repa je opuhnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
orazúmiti -im dov. (ú ȗ) knjiž. povzročiti, da postane kdo razumen, preudaren: strah pred posledicami jih je orazumil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
oskrúniti -im dov. (ú ȗ) - 1. storiti dejanje, s katerim se izrazi nespoštovanje do stvari, ki se jim navadno izkazuje spoštovanje: oskruniti cerkev, grob; oskruniti spomenik žrtvam fašizma; oskruniti trupla padlih
- 2. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oskruniti komu čast; to bi oskrunilo njeno dobro ime; oskruniti se z zločinom
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: oskrunili so njene sanje; s to besedo je oskrunil njene spomine na moža
● ekspr. življenje ga še ni oskrunilo še je pošten, nepokvarjen; ekspr. vojaki so mu oskrunili ženo so spolno občevali z njo
oskrúnjen -a -o: oskrunjena deklica; oskrunjeno svetišče; njihova čista srca so bila zdaj oskrunjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
oskúbiti -im dov. (ú ū) neustalj. oskubsti: oskubiti kokoš / neurja so oskubila slamnato streho / oskubili so ga do zadnjega dinarjaoskúbljen -a -o: veverica z oskubljenim repom; oskubljena kokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
oskúten -tna -o prid. (ú ū) zastar. neprijeten, zoprn: oskuten nasmeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
oslutíti in oslútiti -im dov. (ī ú ū) knjiž. zaslutiti: v tem trenutku je šele oslutil pomembnost odločitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osmúkniti -em dov. (ú ȗ) - 1. s smukanjem, trganjem odstraniti: osmukniti jagode, liste
- 2. ekspr. oplaziti, oprasniti: veja ga je osmuknila po licu / konja je osmuknil z vajetmi
osmúkniti se ekspr., v zvezi z ob narahlo podrgniti se: maček se ji je osmuknil ob noge / vsak se je osmuknil obnjo
osmúknjen -a -o: osmuknjene veje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osmúliti -im dov., tudi osmulíla (ú ū) knjiž., redko osmukati: osmuliti poganjke / konj je osmulil najlepše klasje omulil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ostrokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima oster, koničast kljun: ostrokljuna čaplja / ostrokljuna jadrnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ostroúh -a -o prid. (ȗ ū) knjiž. ki ostro, zelo dobro sliši: ostrouhi dečki so ga že od daleč zaslišali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ostroúmen -mna -o prid. (ú ū) sposoben hitro dojemati in zelo prodorno misliti: ostroumen človek;
fant je ostroumen in priden / ostroumne misli; ostroumna pripombaostroúmno prisl.: vprašanje je zelo ostroumno rešil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ostúden -dna -o prid., ostúdnejši (ú ū) nav. ekspr. - 1. ki vzbuja gnus: ostudna golazen; ta jed je ostudna / ostuden prizor / ta človek je ostuden / odkrili so ostuden zločin; to je ostudna laž
- 2. z dajalnikom neprijeten, zoprn: hinavci so mi ostudni / v šoli mu je bila slovnica ostudna
● zastar. ima ostudno bolezen spolno bolezen
ostúdno prisl.: ostudno se spačiti; ostudno sladke besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ostúditi -im dov. (ú ȗ) zastar. pristuditi: vse to mu je ostudilo šolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osúkniti -em dov. (ú ȗ) nar. zasukati, obrniti: osukniti glavo;
osuknil se je in skočil skozi vrata;
osuknila se je kot vrtavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osúmiti -im dov. (ū ȗ) vzbuditi, izraziti sum o kom: osumiti koga tatvine, vohunstva;
osumili so ga, da je sodeloval z upornikiosúmljen -a -o: biti osumljen vohunstva; sam.: ekspr. ali sem tudi jaz na listi osumljenih ali sem tudi jaz osumljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osúpiti -im dov. (ú ȗ) knjiž. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi; osupniti: njegov jezni pogled jo je osupil;
govornikove besede so poslušalce osupile;
brezoseb. osupilo jo je, da se je že vrnilosúpljen -a -o: osupljen ženski glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osúpniti -em dov. (ú ȗ) nav. ekspr. - 1. zelo se začuditi: ob tej novici je osupnila; osupnil je nad njeno razgledanostjo
- 2. preh. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi: dogodek je osupnil javnost; vse je osupnila dečkova podobnost z dedom; brezoseb. osupnilo me je, da je kljub bolezni prišel
osúpnjen -a -o knjiž. osupel: bil je osupnjen nad njihovo neobčutljivostjo; ves osupnjen je stekel za njim; prisl.: osupnjeno pogledati, vprašati; prim. osupel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osúti osújem dov., osúl in osùl (ú ȗ) - 1. obdati rastline z zemljo: osuti krompir; osuti vrtnice; pren. zima je osula veje z ivjem; drevo se je osulo s cvetjem
- 2. povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade: veter je osul listje z drevja
osúti se - 1. v večjih količinah pasti s česa: zaradi slane se je listje osulo
// izgubiti cvete, liste, seme: cvet se posuši in osuje; paziti, da se snopi preveč ne osujejo - 2. knjiž., ekspr. miniti, preiti: poletje se je osulo skoraj neopazno / ljubezen, sreča, upanje se kmalu osuje; življenje se mu bo osulo
● star. izpuščaj se osuje po koži izpusti
osúl in osùl -úla -o: osulo igličevje
osút -a -o: krompir je že osut; trta je bila osuta in prazna; osuto seme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
osúvati -am tudi osújem in osuváti osúvam tudi osújem dov., osúvaj osúvajte in osuvájte; osuvál tudi osúval (ú; á ú) večkrat suniti, udariti, zlasti z nogo: osuval ga je in zapodil;
osuvati psa / osuvati z nogami / osuvati z nožem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ozkoúst -a -o prid. (ȗ ū) zool., v zvezi afriški ozkousti nosorog nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pfùj in pfúj medm. (ȕ; ȗ) izraža zoprnost, gnus: kakšne grde besede, pfuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pisúniti -im nedov. (ú ȗ) slabš. pisati, sestavljati: spet pisuni proti nam // slabo, nekvalitetno pisati: nekaj pisuni o umetnosti / ali še zmeraj pisuni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
plahodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) knjiž., redko plah, malodušen: plahodušen človek / plahodušne misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
plahútniti -em dov. (ú ȗ) - 1. hitro, slišno zamahniti s perutmi: ptič je plahutnil, a ni odletel; pren., knjiž. senca je plahutnila mimo okna
- 2. zaplapolati, zavihrati: jadro je plahutnilo in obmirovalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pljúča pljúč s mn. (ú ȗ) parni organ v prsni votlini, ki omogoča dihanje: imeti zdrava pljuča;
preiskovati pljuča;
človeška, živalska pljuča;
rentgenski posnetek pljuč / vnetje pljuč; rak na pljučih / kupiti goveja, telečja pljuča / dušena pljuča; pren., ekspr. gozdovi so pljuča pokrajine
● ekspr. na dirki je izhropel pljuča s hropenjem izčrpal; ekspr. zavpil je na vsa pljuča zelo; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden
♦ med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; vitalna kapaciteta pljuč; osluškovanje pljuč; kaverna v pljučih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pljúčka pljúčk s mn. (ú ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od pljuča: kokošja pljučka / skuhati telečja pljučka / pljučka v omaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pljúniti -em dov. (ú ȗ) - 1. izvreči iz ust, navadno slino, sluz: nabralo se mu je toliko sline, da je moral pljuniti; pljuniti kri; pljuniti na tla, v pljuvalnik; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
// na tak način izraziti omalovaževanje, prezir: pljuniti pred koga, za kom - 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: nič ne more storiti zanj, če noče pljuniti nase / pljuniti na svojo čast
● žarg. pljunil ji je precej denarja ukradel; ekspr. pljuniti na moralo, spodobnost ne zmeniti se zanjo, ne upoštevati jo; ekspr. pljunem na tvojo pomoč izraža veliko omalovaževanje; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pljúskniti -em dov. (ú ȗ) - 1. v sunku se premakniti: voda zavalovi in pljuskne; val je visoko pljusknil / blato je pljusknilo na vse strani
// nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: v steklenici je pljusknilo vino; voda je pljusknila
// z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: od časa do časa pljuskne veslo; riba je glasno pljusknila / ekspr. kamen je pljusknil v jezero padel - 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljuskne ob breg
// v sunku se razliti, izteči: iz vrča pljuskne mleko; val je pljusknil čez krov, na krov; pren., ekspr. v sobo pljuskne val smeha - 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljuskniti olje v posodi
// na tak način politi, izliti: vina ni spil, raje ga je pljusknil pod mizo; pljuskniti v koga vedro vode
● vsa kri ji je pljusknila v glavo udarila; ekspr. tako ga je pljusknil s široko dlanjo, da se je zvalil po tleh udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pljúsniti -em dov. (ú ȗ) - 1. v sunku se premakniti: voda v tolmunu je visoko pljusnila
// nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: vino v steklenici je pljusnilo
// z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: v temi pljusne veslo; pljusniti z repom - 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljusne ob čoln; pren., ekspr. na ušesa mu pljusne val smeha
// v sunku se razliti, izteči: mleko je pljusnilo čez rob; pazi, da ti voda ne pljusne za vrat - 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljusniti olje v posodi
// na tak način politi, izliti: pljusnil mu je kislino po rokah
● v obraz ji je pljusnila rdečica udarila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pljúvati -am in pljújem in pljuváti pljúvam in pljújem nedov., pljuvál in pljúval (ú; á ú) - 1. izmetavati iz ust, navadno slino, sluz: pljuvati kri; pljuvati v pljuvalnik; kašljati in pljuvati / kot opozorilo ne pljuvajte na tla / jedel je bučnice, luščine pa pljuval po tleh
// na tak način izražati omalovaževanje, prezir: pijanec je klel in pljuval; nazadnje so nehali pljuvati za njo - 2. ekspr. jemati ugled, sramotiti: tudi on je začel pljuvati nanj / zakaj pljuvaš na njeno čast
● ekspr. on pljuva na vse to se za vse to ne zmeni, tega ne upošteva; ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
plúnkniti -em dov. (ú ȗ) nav. ekspr. dati kratek, zamolkel glas ob premikanju tekočine: v sodu je komaj slišno plunknilo / nekaj je plunknilo v vodo padlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
plúti plôvem in plújem nedov., tudi plovíte (ú ó, ú) - 1. premikati se po vodi: po morju plovejo čolni, jadrnice, ladje; pluti k bregu, čez ocean, v pristan / pluti proti toku, z vetrom; pluti z razpetimi jadri / pluti okoli sveta, na odprto morje
- 2. nav. ekspr. počasi, mirno se premikati po zraku: po nebu plovejo oblaki; sonce plove nad oblaki / ptice so plule na jug letele; pren. z vetrom plovejo njegove misli
- 3. ekspr. širiti se, razširjati se: iz gozda plove mir; vesele melodije so plule pod nebo; oster zrak plove po dolini
● ladja plove pod jugoslovansko zastavo je vpisana v enega od ladijskih vpisnikov v Jugoslaviji; knjiž., redko nemirna kri mu je plula po žilah plala; ekspr. pluti s polnimi jadri proti cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. s strahom jo je opazoval, kam plove kam usmerja svoje življenje
♦ navt. pluti po kurzu
plovèč -éča -e in plujóč -a -e: ploveč proti jugu, so se bližali kopnemu; ploveče ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
plúžiti -im nedov. (ú ȗ) - 1. s (snežnim) plugom odstranjevati sneg: vozila so začela plužiti cesto že ponoči / plužiti sneg
- 2. nar. naravnavati plug pri oranju: po strmih njivah so težko plužili; nekaj časa sem gonil, nekaj časa pa plužil
- 3. šport. delati plug: učiti se plužiti / počasi so plužili po strmini
plúžen -a -o: plužena cesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pobljúvati -am in -bljújem tudi pobljuváti -bljúvam in -bljújem dov., pobljúval tudi pobljuvál (ú; á ú) z bruhanjem umazati; pobruhati: otrok jo je vso pobljuvalpobljúvan tudi pobljuván -a -o: pobljuvana tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pobrúhati -am dov. (ū ȗ) z bruhanjem umazati: pobruhati oblekopobrúhan -a -o: pobruhana tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pobúden -dna -o prid. (ú ū) ki daje pobudo: pobudna skupina;
bila je pobudna in podjetna / pobudne besede spodbudne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pobúniti -im dov. (ú ȗ) zastar. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: pobuniti tlačane proti gosposki;
ljudstvo se bo pobunilopobúnjen -a -o: pobunjeni kmetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poburžújiti se -im se dov. (ū ȗ) slabš. pomeščaniti se: poburžujil se je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pobútati -am dov. (ū ȗ) ekspr. večkrat močno udariti: pobutati na steno, po vratih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pocúkati -am dov. (ú ȗ) pog. večkrat sunkoma potegniti: pocukati koga za lase, rokav;
pocukati za vrv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pocúkniti -em dov. (ú ȗ) pog. sunkoma potegniti: pocukniti koga za lase, rokav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
podhúliti se -im se dov. (ú ū) knjiž., redko pritajiti se, sključiti se: stopil je za kamenje in se tam podhulilpodhúljen -a -o - 1. deležnik od podhuliti se: podhuljena drža
- 2. ekspr. neodkrit, neiskren: podhuljen smeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
podmúliti se -im se dov. (ú ȗ) potuhniti se: otrok se je podmulilpodmúljen -a -o: njegov smeh je bil neodkrit, podmuljen; prisl.: gleda podmuljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
podrúžbiti -im dov. (ū ȗ) - 1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v družbeno: podružbiti rudnike, tovarne / podružbiti gospodarstvo / podružbili so vsa proizvajalna sredstva
- 2. narediti, da se državne funkcije prenesejo na samoupravne organizacije in institucije: podružbiti politiko, znanost
podrúžbljen -a -o: podružbljene banke, tovarne; podružbljena znanost
♦ soc. podružbljeno delo produkcija na podlagi delitve dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
podsúti -sújem dov., podsúl in podsùl (ú ȗ) - 1. s sipanjem spraviti podse: sneg s strehe je podsul avtomobil; plaz je podsul hišo / podsuti rastline z zemljo
// tako navadno povzročiti smrt: ruševine so jih podsule; kamnit strop je podsul rudarje; brezoseb. očeta je podsulo v rudniku - 2. nav. ekspr. nasuti, dati: podsuti žito v stope / živini podsuj malo listja
podsúti se napolniti se z usipanjem: rov se je podsul
// usuti se, navadno po strmini: konju se je pod zadnjimi nogami podsula zemlja
podsút -a -o: reševanje podsutih rudarjev je trajalo vso noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
podúhati -am dov. (ū ȗ) z vohom zaznati: kruh je najprej poduhal / poduhati vrtnico
● ekspr. tobaka niti ne poduha sploh ne kadi; pog., ekspr. dal ti bom poduhati šibo pretepel te bom; kaznoval te bom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pofúliti -im dov., tudi pofulíla (ú ū) pog., ekspr. - 1. vzeti, ukrasti: pofulil mu je denarnico; zavojček mu je pred nosom pofulil
- 2. v zvezi z jo naskrivaj oditi, pobegniti: pofulila sta jo, preden se je možakar vrnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poginúl -a -o [uu̯] prid. (ȗ ú) ki je poginil: zakopati trupla poginulih živali;
prim. poginiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pogrúditi -im dov. (ú ȗ) star. zgristi, poglodati: hitro je pogrudil skorjo kruha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pogúben -bna -o prid., pogúbnejši (ú ū) ki ima neugoden, negativen vpliv na kaj: poguben nasvet;
pogubne besede, ideje / poguben vpliv / to je bilo zanj pogubno // ki ima zelo hude posledice: naredil je pogubno napako; pogubna zmota / pogubna bolezen bolezen, ki se konča s smrtjo
♦ med. pogubna bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pogúmen -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) - 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri
// ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje - 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel
pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pogúzniti se -em se dov. (ú ȗ) nar. zahodno zdrseti, spustiti se po zadnjici: otrok se je poguznil s peči;
pren. s strmine nad cesto se je poguznilo za voz zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pohúliti se -im se dov. (ú ū) knjiž. pritajiti se, sključiti se: ko zasliši korake, se pohuli za skalo / da ne bi izgubil službe, se je pohulil potuhnil, potajilpohúljen -a -o - 1. deležnik od pohuliti se: pohuljena hoja
- 2. ekspr. neodkrit, neiskren: pohuljen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pojúditi -im dov. (ú ȗ) slabš. narediti, povzročiti, da postane kdo stiskač, oderuh: kupčija ga je pojudila;
z leti se je pojudil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pokljúvati -am in -kljújem tudi pokljuváti -kljúvam in -kljújem dov., pokljúval tudi pokljuvál (ú; á ú) - 1. s kljuvanjem pojesti: kokoši so pokljuvale solato / redko pokljuvati proso pozobati
- 2. brezoseb. krajši čas imeti ostre, ponavljajoče se bolečine: v roki mu je kdaj pa kdaj pokljuvalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pokúhati -am dov. (ú ȗ) - 1. krajši čas kuhati: priliti vode in pokuhati; dodati zrezano hrenovko in jed pokuhati; ko se češnje pokuhajo, dodamo še jagode
- 2. s kuhanjem porabiti: pokuhala je že ves krompir / pokuhati sadje v žganje; vsa tekočina se je pokuhala
pokúhan -a -o: politi s pokuhanim sokom
● nar. štajersko bil je precej pokuhan potrt, pobit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pokúkati -am dov. (ū ȗ) - 1. nav. ekspr. pogledati, navadno skrivoma, pritajeno: pokukati izza drevesa; pokukati skozi ključavnico; pokukala je v njegovo sobo / pokukati iz luknje; pren. izza oblakov je pokukalo sonce
// pogledati: pokukala sta čez greben; radoveden pokuka skozi okno - 2. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice; pogledati: krilo ji je pokukalo izpod plašča / prvi žafrani in zvončki so že pokukali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
● ekspr. knjige še pokukal ni se ni učil, ni bral; ekspr. rad pokuka v kozarček rad ima alkoholno pijačo; ekspr. prvošolčki so pred dnevi prvič pokukali v razred prišli, stopili v šolo; ekspr. kako se postavlja, pa je komaj pokukal v svet komaj je postal samostojen, odrasel; ekspr. pokukati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pokúsiti -im dov., pokúšen (ú ȗ) dati v usta ali popiti, pojesti majhno količino česa za ugotovitev kakovosti zlasti glede na okus in aromo: pokusila je kavo, če je dovolj sladka;
vino je pokusil, nato pa popil;
kuharica jed večkrat pokusi / prinesla jim je pokusit, kakšno potico je spekla; povabil jih je, da bi pokusili novo vino // ekspr., navadno z nikalnico malo popiti, pojesti: kruha ni niti pokusil; vino je samo pokusil / črne kave sploh ne pokusi pije; svinine še dolgo ne bo smel pokusiti jesti // kot povabilo pokusite no kakšen piškot pojejte, vzemite
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pólbúden -dna -o [u̯b] prid. (ọ̑-ú ọ̑-ū) ki ni popolnoma buden, zbujen: komaj polbudna ni dobro razumela, kaj se dogaja // nanašajoč se na stanje, ko kdo ni popolnoma buden, zbujen: polbudno reagiranje / s tresenjem je spravil spečega v polbudno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poljúben -bna -o prid. (ú ū) katerega lastnosti, značilnosti niso določene: naredi poljuben stavek;
iks predstavlja poljubno število / knjiž.: z raketnim orožjem moremo zadeti poljubno točko na zemlji katerokoli, vsako; uporaba teh sredstev ni popolnoma poljubna je določena
● publ. ne pridejo poljubni turisti, ampak predstavniki turističnih agencij navadni
♦ šport. poljubne in obvezne vajepoljúbno prisl.: to zdravilo se lahko jemlje poljubno; poljubno velika razdalja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poljúden -dna -o prid. (ú ū) - 1. podan tako, da ga lahko razumejo tudi preprosti, manj izobraženi ljudje: poljudno predavanje / knjiga na poljuden način opisuje razvoj življenja / ta razlaga je preveč poljudna preprosta
// poljudna izdaja; poljudna raba besede raba besede pri velikem številu ljudi, ki ni v skladu s strokovnim poimenovanjem - 2. zastar., navadno v povedni rabi splošno znan, poznan: take knjige bodo težko postale poljudne / kljub ostrim ukrepom je ostal med ljudmi poljuden priljubljen, popularen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poljúditi -im dov. (ú ȗ) knjiž., redko razširiti, popularizirati: prizadevati si poljuditi dobra umetniška dela / poljuditi domače umetnike v tujini narediti znane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pólsúh -a -o [u̯s] prid. (ọ̑-ȗ ọ̑-ú) knjiž. napol suh: polsuho seno / posekati polsuha drevesa / polsuh potok potok, ki je skoraj brez vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pomehkúžiti -im dov. (ú ȗ) ekspr. povzročiti, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobno življenje jih je pomehkužilo;
ker se je pretoplo oblačil, se je pomehkužil;
pren. ta stranka se je čisto pomehkužilapomehkúžen -a -o: pomehkužen človek, organizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pomúčiti -im dov. (ú ȗ) krajši čas mučiti: s tem problemom je hotel malo pomučiti dijake;
naj se pomuči z delom, da ga bo pozneje znal ceniti / nekoliko se je pomučil z nalogo, a jo je le naredil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pomúliti -im dov., pomulíla tudi pomúlila (ú ū) z gobcem potrgati in pojesti: travo je pomulila živina;
pomuliti rastje ob potipomúliti se nar. naskrivaj, neopazno oditi: fant se je pomulil skozi vrata
pomúljen -a -o: pomuljena trava
● pomuljen človek potuhnjen, hinavski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pomúzniti se -em se dov. (ú ȗ) ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: kmalu se je pomuznil iz sobe;
stekla je in se pomuznila v klet / ošteli so ga, ker se je kar pomuznil skril, izginil
● ob tej novici se je pomuznil namuznil; nar. prerešetan od krogel se je pomuznil na tla je omahnil, padel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ponemčúriti -im dov. (ú ȗ) slabš. ponemčiti: take ljudi so z lahkoto ponemčurili;
kot uradnik se je ponemčuril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poneúmiti -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo neumen, omejen: denar, uspeh ga je poneumil;
ker bere same stripe in kriminalke, se je poneumilponeúmljen -a -o: poneumljeni bralci; živel je v poneumljenem okolju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poneúmniti -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. - 1. povzročiti, da postane kdo neumen, omejen: taka vzgoja je ljudstvo poneumnila in poplitvila; ko se boste poneumnili, bo prepozno / ne tepite ga po glavi, saj ga boste čisto poneumnili
- 2. nepreh. postati neumen, omejen: poneumnili so od branja slabe literature
poneúmnjen -a -o: bil je že skoraj popolnoma poneumnjen starec; ves dan je že poslušal ta poneumnjeni, neresni živžav okrog sebe; prisl.: poneumnjeno gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
ponúniti se -im se dov. (ú ȗ) knjiž., redko postati redovnica: njegova hči se je ponunila
● ekspr. ta ženska se je čisto ponunila živi osamljeno, zdržno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
popljúvati -am in -pljújem in popljuváti -pljúvam in -pljújem dov., popljuvál in popljúval (ú; á ú) - 1. s pljuvanjem umazati: popljuvati tla / od jeze ga je popljuval
- 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: popljuvali so svoje umetnike / vse vrednote so popljuvali
popljúvan in popljuván -a -o: popljuvana tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poplúžiti se -im se dov. (ú ȗ) nar. podrsati se: ne bi bilo .. nič posebnega, če bi se poplužil po gladkih stenah žrela (A. Luther - M. Klopčič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poprúsiti -im dov. (ū ȗ) narediti kaj prusko: poprusili so prebivalce nekaterih poljskih pokrajin;
nekaj knezov se je poprusilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
porúsiti -im dov. (ū ȗ) narediti kaj rusko: porusiti prebivalstvo;
morala se je porusiti / porusiti ime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
porúšen -šna -o prid. (ú ū) ki se da porušiti: ta utrdba je porušna
♦ teh. porušna preiskava preiskava, s katero se ugotavlja, pri kakšni obremenitvi se konstrukcija poruši; porušna obremenitev obremenitev, ki jo telo še prenese, ne da bi se porušilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poruváti -rújem tudi porúvati -am dov., poruvál tudi porúval (á ú; ū) - 1. drugega za drugim izruvati: poruvati kole iz zemlje / vihar je poruval drevesa
- 2. populiti: poruvati korenje, repo; poruvati plevel s koreninami vred / zobozdravnik mu je poruval zobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poskúsiti -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ) - 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
- a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl
- b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti
- 2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti
- 3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: novo cepivo so poskusili na živalih / poskusiti uporabnost nove iznajdbe
- 4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni
● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega
poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali
// poskusil se je tudi kot dramatik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poslúhniti -em dov. (ú ȗ) začeti (pazljivo) poslušati; prisluhniti: ko so zapeli, je tudi on posluhnil;
posluhniti pesmi // začeti pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: odprl je okno in posluhnil, a vse je bilo tiho; stopil je na oder in zamahnil z roko - ljudje so posluhnili
● nar. vzhodno posluhniti njegove nasvete upoštevati jih pri svojem ravnanju; nar. vzhodno moral je posluhniti in iti ubogati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poslúšen -šna -o prid., poslúšnejši (ú ū) - 1. ki (rad) uboga; ubogljiv: poslušen otrok; bila je pridna in poslušna
- 2. navadno z dajalnikom pokoren: biti poslušen staršem / kdor ni bil poslušen, je bil odpuščen / star. knez je bil poslušen bizantinskemu cesarju podrejen
// star. zvest, vdan: vaša najposlušnejša služabnica / poslušen priklon vdan, ponižen
● ekspr. noge mu niso več poslušne ne more več hoditi; slabš. bili so poslušno orodje v njihovih rokah ravnali, delali so po njihovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost
♦ lov. pes je poslušen pozoren na tistega, ki ga kliče, mu ukazuje
poslúšno prisl.: poslušno oditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
poslúžen -žna -o prid. (ú ū) star. ustrežljiv: poslužni prodajalci;
bil je vljuden in poslužen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
posmúkniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. - 1. oplaziti, oprasniti: veja ga je posmuknila po licu
- 2. vzeti, ukrasti: iz žepa ji je posmuknil denarnico / pri kupčiji so ga grdo posmuknili ogoljufali, prevarali
● ekspr. iztegnila je roko in posmuknila prt z mize hitro potegnila; ekspr. rad se je malo posmuknil okoli brhke natakarice se ji je podobrikal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
posmúliti se -im se dov., tudi posmulíla se (ú ū) ekspr. podobrikati se: možakar misli, da bo s tem vse poravnano, če se bo malo posmulil okrog hčere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
posúmiti -im dov. (ū ȗ) - 1. začeti sumiti: zbala se je, da bo mož kaj posumil; takoj je nekaj posumila; ob tem je posumil v fantovo poštenost; nehote, nekoliko posumiti / posumil ga je, da hoče zbežati osumil
- 2. ekspr. podvomiti: posumil je, da sta se srečala po naključju; posumila je o njegovi zvestobi
● ekspr. nikoli niso posumili vanj vedno so mu zaupali, verjeli
// navadno v zvezi z na pomisliti: ker ga ni bilo, so doma takoj posumili na nesrečo; ob pregledu je zdravnik najprej posumil na žolčne kamne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
posúti -sújem dov., posúl in posùl (ú ȗ) - 1. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: posuti cesto z gramozom, soljo / posuti s sesekljanim česnom, peteršiljem potresti
// posuti sladkor po pecivu; pren., ekspr. sonce je posulo travnik s cvetjem - 2. nar. zahodno podreti, porušiti: uporni kmetje so posuli grad; streho bo treba popraviti, sicer se bo hiša posula
● star. bežali so, da jih ne bi posulo kamenje zasulo; knjiž. posuti si glavo s pepelom pokesati se svojih slabih dejanj
posút -a -o - 1. deležnik od posuti: ceste še niso posute; s peskom posuto dvorišče
- 2. ekspr. biti poln česa: z bradavicami posut nos; s cvetjem posut breg; nebo je bilo posuto z zvezdami
● ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
potrmúljiti se -im se dov. (ú ȗ) nar. vzhodnoštajersko postati užaljen, namrgoditi se: velikokrat se je potrmuljilapotrmúljen -a -o: bled in potrmuljen se je stiskal v kot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
potrudíti se in potrúditi se -im se dov. (ī ú ū) z delom, aktivnostjo pokazati voljo, željo- a) da se kaj naredi ustrezno, dobro: za svojo vlogo se je zelo potrudil; pri nalogi se je premalo potrudil / potrudil se je popraviti zmoto; potrudil se je, da bi stvar dobro razložil / potrudili so se in delo pravočasno opravili hitro, dosti so delali; moral se je potruditi, da ga je dohitel ni ga dohitel z lahkoto
- b) da se kaj naredi sploh: zakaj se ne potrudiš in ne naučiš; ni se potrudil, da bi zaprl okno / potrudil se je stopiti v stik z njimi
// ekspr. priti, iti: potrudil se je do vrha; večkrat se je potrudil k vam / kot vljudnostna fraza potrudite se k predstojniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
potúhniti se -em se dov. (ú ȗ) nav. ekspr. - 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: potuhnili so se in čakali pomoči; potuhniti se v jarek, travo / potuhnil se je pred ljudmi; pren. žalost v njej se je potuhnila
- 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ljudje, ki jim je zaupal, so se sedaj potuhnili; nasprotniki so se potuhnili / potuhnil se je vase postal je neodkrit, neiskren
● ekspr. otrok se je potuhnil, mati pa je mislila, da spi se je naredil, da spi
potúhnjen -a -o - 1. deležnik od potuhniti se: prisluškoval je, potuhnjen pred vrati
- 2. neodkrit, neiskren: potuhnjen človek / potuhnjena žival / potuhnjen nasmeh, pogled
- 3. navidezno nenevaren: potuhnjena ledeniška gmota / potuhnjen mraz, veter; prisl.: potuhnjeno gledati; žival se je potuhnjeno plazila skozi grmovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
potújčiti -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. vzeti narodno zavest in znake narodnosti: ni dovolil, da bi mu potujčili otroke;
del slovenske inteligence se je potujčil / potujčiti imepotújčen -a -o: potujčeno prebivalstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
potúliti se -im se dov. (ú ū) ekspr. pritajiti se, sključiti se: pes se je potulil / potulil se je za zaveso in poslušal pogovor; pren. misli so se potulile
● ekspr. potuliti se iz dvorane neopazno, skrivaj oditi // postati neodkrit, neiskren: otrok se je potulilpotúljen -a -o: potuljen glas; potuljen pes; prisl.: potuljeno se nasmihati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
potúrčiti -im dov. (ú ȗ) narediti kaj turško: poturčiti prebivalstvo / to pokrajino so hoteli poturčitipotúrčen -a -o: poturčeno prebivalstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 7290 zadetkov.