Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

ubóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
1. nav. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: otroci so v vojni najbolj ubogi; šel je domov ves strt in ubog / njeno ubogo srce je polno dvomov; ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo / ubogi siromak se je vsem smilil; uboga sirota; ubogo trpeče ljudstvo / ubogo paro vsi izkoriščajo / kot nagovor ubogi otrok, kaj so ti storili
2. ekspr. slaboten, onemogel: po bolezni je še vsa uboga / njegove uboge noge ga ne držijo več
3. star. ki ima malo materialnih dobrin; reven, siromašen: njegov oče je samo ubog kmet; niso tako ubogi, kot si mislite; iz tujine se je vrnil še bolj ubog / uboge vasi revne
4. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: prepirajo se za tisto ubogo premoženje
// z oslabljenim pomenom poudarja majhno količino: kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje, pog. fičnike
5. ekspr. skromen: vzela je svojo ubogo prtljago in odšla; v mestu imajo samo en ubog hotel
● iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo
dúh1 -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ)
1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / ropotajoči duh paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
glúpost -i ž (ú)
star. neumnost: iz oči mu je odsevala glupost / on da je sam in ubog, kakšna glupost
bóre1 -- prid. (ọ̄)
1. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: taka bore dota / s tem bore orožjem ne boš nič opravil
// star. usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog: bore kmet; bore sinko
2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: v bore petih letih
// z rodilnikom še tisto bore trave so poteptali; še to bore spanja mi je ukradel
bóri -a -o prid. (ọ̄)
1. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: preživlja se z boro plačo / še borega stola ne vzdignem, tako sem slab
// star. usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog: toča je zelo prizadela bore kmete
2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: le še borih pet dni mu je ostalo za učenje
kmetíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od kmetič: ubog kmetiček; tam so stale hišice kmetičkov in kočarjev
mártrnik -a m (ȃ)
1. zastar. mučenec2: priporočiti se martrnikom
2. nar. mučenik, trpin: on je samo ubog martrnik
3. nar. mučitelj: živinski martrnik
4. nar. koroško pijača iz že nekoliko otisnjenih sadnih tropin: sod martrnika
prédec -dca m (ẹ̑)
zastar. predilec: bil je samo ubog predec; predec bombaža
jáden -dna -o prid. (ā)
zastar. nesrečen, ubog, beden: jadni berači; jadna domovina / jadno kljuse
nebóre2 -- prid. (ọ̄) zastar.
1. reven, ubog: nebore otrok, ne ve, kaj ga čaka
2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: še tisto nebore upanja mu je splahnelo
obubóžati -am dov. (ọ̑)
nav. ekspr. postati reven, ubog: po nekaj letih so popolnoma obubožali; preh. vojne so ljudi obubožale
Število zadetkov: 11