1. 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti
   // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal
2. 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel
3. 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto
   // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila
5. 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo
   ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran

izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 
1. 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla
   // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju
2. 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi
3. 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč
   ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal

izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. vzeti, ukrasti: pofulil mu je denarnico; zavojček mu je pred nosom pofulil
2. 2. v zvezi z jo naskrivaj oditi, pobegniti: pofulila sta jo, preden se je možakar vrnil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. vzeti, ukrasti: hotel mu je pohopati motor
2. 2. aretirati, zapreti: zaradi ovadbe so ga pohopali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. vzeti, ukrasti: neznanec mu je pohopsal denarnico
2. 2. aretirati, zapreti: nocoj so pohopsali dva osumljenca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

pokráden -a -o: vrednost pokradenega blaga je bila velika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 2. ekspr. vzeti, ukrasti: iz dimnice je posmukal vse klobase in zbežal; vse posmuka, kar mu pride pod roko
2. 3. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: otroci so drug za drugim posmukali iz hiše; pog. ni čakal do konca, kar posmukal jo je

posmúkan -a -o: posmukano grmičje, listje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. oplaziti, oprasniti: veja ga je posmuknila po licu
2. 2. vzeti, ukrasti: iz žepa ji je posmuknil denarnico / pri kupčiji so ga grdo posmuknili ogoljufali, prevarali
   ● ekspr. iztegnila je roko in posmuknila prt z mize hitro potegnila; ekspr. rad se je malo posmuknil okoli brhke natakarice se ji je podobrikal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da se vozilo začne premikati: konj je težko speljal naloženi voz / voznik je prižgal motor in speljal
   // nepreh. začeti se premikati: na poledeneli cesti, v blatu avtomobil težko spelje
2. 2. nar. zvoziti: speljati drva iz gozda; speljati s tovornjaki
3. 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: speljati vodo s travnika, v jarke; pren. režiser si je prizadeval speljati nove tokove v slovensko gledališče
4. 4. narediti, da je kaj v določenem prostoru in ima določeno smer: speljati cesto mimo mesta; speljati plinovod, vodovod v naselje; speljati progo po dolini; speljati v loku, naravnost / speljati trto po brajdi / speljati promet po obvozni cesti
   // nav. ekspr. usmeriti, obrniti: speljati pogovor na šport; speljati pozornost poslušalcev drugam; speljati razpravo na stranski tir
5. 5. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: sošolci so ga speljali na izlet; fant je pošten, pa so ga drugi speljali (na slaba pota); speljal ga je v klet in ga pošteno opil / v svet ga je speljala želja po boljšem življenju; nespametno je ravnal, ko se je dal speljati v tako tvegano zadevo; pren. mesečina jih je speljala na sprehod
6. 6. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljati komu najboljše delavce / speljati prijatelju dekle / speljati športnemu tekmecu kolajno
   // vzeti, ukrasti: tatovi so mu speljali konja; speljati komu listnico iz žepa
   ● ekspr. speljati koga na led, v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. speljati vodo na svoj mlin narediti kaj v svojo korist

speljáti se nav. ekspr.  
1. 1. zdrsniti: sneg se je speljal s strehe; speljati se po hribu
2. 2. priti skozi kaj ovirajočega: speljati se skozi luknjo v plotu

spelján -a -o: čez reko je speljan most; cesta je speljana naravnost; pot je speljana v vijugah; voda je speljana v jarek; dobro speljano križišče; prim. izpeljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

spésniti se 
1. 1. izmuzniti se, izmakniti se: snop se je spesnil z voza / sreča se mu je spesnila iz rok
2. 2. brezoseb. zdrsniti, spodrsniti: na mokri skali se mu je spesnilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. narediti hiter, kratek in sorazmerno močen gib: suniti z glavo, roko; suniti s pestjo navzgor / suniti z nožem proti komu
   // preh. s takim gibom udariti, zadeti: suniti nasprotnika; suniti koga s kolenom v trebuh / suniti kroglo s palico; suniti koga z nožem v srce zabosti; suniti s čevljem v vrata brcniti
   // nesi previdno, da koga ne suneš; po nesreči se suniti v nos / puška ob strelu sune v ramo
2. 2. preh., s prislovnim določilom z (močnim) sunkom spraviti kaj s kakega mesta, na kako mesto: suniti knjigo z mize, pod mizo; suniti kozarec od sebe; suniti pijanca čez prag; suniti zaboj nazaj
   ♦ šport. suniti kroglo (dvajset metrov)
3. 3. preh., pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kdaj pa kdaj ga rad sune kak kozarček / suniti žganje vase
4. 4. preh., pog. ukrasti: suniti komu avtomobil, denarnico
   ● ekspr. nenadoma je sunil iz sebe: Pojdi sunkovito izgovoril, rekel; ekspr. suniti delavca na cesto odpustiti (z dela)

súnjen -a -o: vrniti sunjeno denarnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: ukrasti denarnico, potni list; jabolka je ukradel na sosedovem vrtu; ekspr. ukradla je vse, kar je mogla / pes je ukradel klobaso
   // povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete: ukrasti komu čast, dobro ime; iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo
   // ekspr. povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh: pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje / ukradla ji je fanta prevzela
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik: ukrasti življenju kanček sreče / po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja / če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in prišel / ukrasti dekletu poljub
   ● ekspr. ukrasti komu čas zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari; ekspr. ukrasti komu prepričanje, slog prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega; ekspr. ukrasti komu srce pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen

ukrásti se ekspr.  na skrivaj, neopazno oditi: ukrasti se iz hiše / ponoči se je ukradel iz vasi / ukrasti se zasledovalcem
// prikrasti se: preoblečen se je ukradel v dvorano / skozi listje so se ukradli sončni žarki

ukráden -a -o: ukraden avtomobil, denar; ukraden poljub; zadovoljiti se z redkimi trenutki ukradene sreče; sam.: skriti, vrniti ukradeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.