izmakníti in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ī á) - 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti
// z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal - 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel
- 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto
// evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna - 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila
- 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo
● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran
izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se - 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju - 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi
- 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč
● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal
izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pofúliti -im dov., tudi pofulíla (ú ū) pog., ekspr. - 1. vzeti, ukrasti: pofulil mu je denarnico; zavojček mu je pred nosom pofulil
- 2. v zvezi z jo naskrivaj oditi, pobegniti: pofulila sta jo, preden se je možakar vrnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pohôpati -am dov. (ȏ) pog., ekspr. - 1. vzeti, ukrasti: hotel mu je pohopati motor
- 2. aretirati, zapreti: zaradi ovadbe so ga pohopali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pohôpsati -am in pohópsati -am dov. (ȏ; ọ̑) pog., ekspr. - 1. vzeti, ukrasti: neznanec mu je pohopsal denarnico
- 2. aretirati, zapreti: nocoj so pohopsali dva osumljenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pokrásti -krádem dov., stil. pokràl pokrála (á ȃ) drugega za drugim ukrasti: v nekaj dneh so mu pokradli ves denar;
pokrasti jabolka;
ekspr. vrata zaklepa, sicer bi ji vse pokradli;
ujeli so fanta, ki je veliko pokradel po vasi
● zastar. tatovi so ga hoteli pokrasti okrasti; tu in tam so kaj pokradli ukradlipokráden -a -o: vrednost pokradenega blaga je bila velika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pòsmúčarski -a -o prid. (ȍ-ȗ) obl. ki je za po smučanju: posmučarska oblačila posmukati jagode, zrnje;
posmukati liste z vej // ekspr. s smukanjem narediti, da česa ni več na čem: dež in veter sta drevje že posmukala- 2. ekspr. vzeti, ukrasti: iz dimnice je posmukal vse klobase in zbežal; vse posmuka, kar mu pride pod roko
- 3. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: otroci so drug za drugim posmukali iz hiše; pog. ni čakal do konca, kar posmukal jo je
posmúkan -a -o: posmukano grmičje, listje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
posmúkniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. - 1. oplaziti, oprasniti: veja ga je posmuknila po licu
- 2. vzeti, ukrasti: iz žepa ji je posmuknil denarnico / pri kupčiji so ga grdo posmuknili ogoljufali, prevarali
● ekspr. iztegnila je roko in posmuknila prt z mize hitro potegnila; ekspr. rad se je malo posmuknil okoli brhke natakarice se ji je podobrikal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
poúzmati -am dov. (ȗ) star. vzeti, ukrasti: nekdo jim je pouzmal denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
speljáti spéljem tudi -ám dov., spêlji speljíte; spêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. narediti, povzročiti, da se vozilo začne premikati: konj je težko speljal naloženi voz / voznik je prižgal motor in speljal
// nepreh. začeti se premikati: na poledeneli cesti, v blatu avtomobil težko spelje - 2. nar. zvoziti: speljati drva iz gozda; speljati s tovornjaki
- 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: speljati vodo s travnika, v jarke; pren. režiser si je prizadeval speljati nove tokove v slovensko gledališče
- 4. narediti, da je kaj v določenem prostoru in ima določeno smer: speljati cesto mimo mesta; speljati plinovod, vodovod v naselje; speljati progo po dolini; speljati v loku, naravnost / speljati trto po brajdi / speljati promet po obvozni cesti
// nav. ekspr. usmeriti, obrniti: speljati pogovor na šport; speljati pozornost poslušalcev drugam; speljati razpravo na stranski tir - 5. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: sošolci so ga speljali na izlet; fant je pošten, pa so ga drugi speljali (na slaba pota); speljal ga je v klet in ga pošteno opil / v svet ga je speljala želja po boljšem življenju; nespametno je ravnal, ko se je dal speljati v tako tvegano zadevo; pren. mesečina jih je speljala na sprehod
- 6. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljati komu najboljše delavce / speljati prijatelju dekle / speljati športnemu tekmecu kolajno
// vzeti, ukrasti: tatovi so mu speljali konja; speljati komu listnico iz žepa
● ekspr. speljati koga na led, v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. speljati vodo na svoj mlin narediti kaj v svojo korist
speljáti se nav. ekspr. - 1. zdrsniti: sneg se je speljal s strehe; speljati se po hribu
- 2. priti skozi kaj ovirajočega: speljati se skozi luknjo v plotu
spelján -a -o: čez reko je speljan most; cesta je speljana naravnost; pot je speljana v vijugah; voda je speljana v jarek; dobro speljano križišče; prim. izpeljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
spésniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. vzeti, ukrasti: fant mu je spesnil denar;
spesniti zavojček s police
● nar. večkrat spesne kako robato nehote reče, povespésniti se - 1. izmuzniti se, izmakniti se: snop se je spesnil z voza / sreča se mu je spesnila iz rok
- 2. brezoseb. zdrsniti, spodrsniti: na mokri skali se mu je spesnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
spízditi -im dov. (ī ȋ) vulg. 1. vzeti, ukrasti: Pravkar mi je nekdo spizdil uro 2. izginiti, oditi: Spizdi od tu, preden pokličem policijo E ↑pízditi
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
súniti -em dov. (ú ȗ) - 1. narediti hiter, kratek in sorazmerno močen gib: suniti z glavo, roko; suniti s pestjo navzgor / suniti z nožem proti komu
// preh. s takim gibom udariti, zadeti: suniti nasprotnika; suniti koga s kolenom v trebuh / suniti kroglo s palico; suniti koga z nožem v srce zabosti; suniti s čevljem v vrata brcniti
// nesi previdno, da koga ne suneš; po nesreči se suniti v nos / puška ob strelu sune v ramo - 2. preh., s prislovnim določilom z (močnim) sunkom spraviti kaj s kakega mesta, na kako mesto: suniti knjigo z mize, pod mizo; suniti kozarec od sebe; suniti pijanca čez prag; suniti zaboj nazaj
♦ šport. suniti kroglo (dvajset metrov) - 3. preh., pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kdaj pa kdaj ga rad sune kak kozarček / suniti žganje vase
- 4. preh., pog. ukrasti: suniti komu avtomobil, denarnico
● ekspr. nenadoma je sunil iz sebe: Pojdi sunkovito izgovoril, rekel; ekspr. suniti delavca na cesto odpustiti (z dela)
súnjen -a -o: vrniti sunjeno denarnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
ukrásti ukrádem dov., stil. ukràl ukrála (á ȃ) - 1. vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: ukrasti denarnico, potni list; jabolka je ukradel na sosedovem vrtu; ekspr. ukradla je vse, kar je mogla / pes je ukradel klobaso
// povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete: ukrasti komu čast, dobro ime; iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo
// ekspr. povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh: pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje / ukradla ji je fanta prevzela - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik: ukrasti življenju kanček sreče / po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja / če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in prišel / ukrasti dekletu poljub
● ekspr. ukrasti komu čas zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari; ekspr. ukrasti komu prepričanje, slog prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega; ekspr. ukrasti komu srce pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen
ukrásti se ekspr. na skrivaj, neopazno oditi: ukrasti se iz hiše / ponoči se je ukradel iz vasi / ukrasti se zasledovalcem
// prikrasti se: preoblečen se je ukradel v dvorano / skozi listje so se ukradli sončni žarki
ukráden -a -o: ukraden avtomobil, denar; ukraden poljub; zadovoljiti se z redkimi trenutki ukradene sreče; sam.: skriti, vrniti ukradeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.