àko in ako vez. (ȁ) star. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: jed bo okusnejša, ako dodaš malo smetane;
ako bi bili držali skupaj, bi več dosegli;
to bi ti zmogla, ako bi hotela;
ako imaš čas, pridi / z oslabljenim pomenom ako se prav premisli, nimate vzroka za pritoževanje / rad bi govoril z njim. Ako le pride? / ako bi se mi izpolnila vsaj ta želja / v članku je vprašanje nakazano, ako ne celo rešeno 2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: ako je otrok zbolel, je bedela pri njem 3. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: ako si (tudi) na koncu sveta, zdaj se moraš vrniti / umirilo se mu je srce, ako ne v sreči, pa vsaj v upanju 4. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: saj mi ne zameriš, ako sem odkrit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
poléči -léžem dov., polézi polézite; polégel polêgla; nam. poléč in polèč (ẹ́ ẹ̑) 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli;
polegli so in zaspali // drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi;
megla se je polegla po dolini 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila
● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči lečipoléči se
1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo
2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel
● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven
polégel -êgla -o:
polegle strasti so se spet budile
poléžen -a -o:
kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
pomiríti -ím dov., pomíril (ī í) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti;
pomiriti bolnika;
fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili;
pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede;
le s težavo ju je pomiril;
pomiriti se brez pravde;
pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo;
šel je na deželo, da bi se pomiril // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilopomiríti se
1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo
2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem
pomírjen -a -o:
pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
potolažíti in potolážiti -im, in potolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati je potolažila otroka;
z lepimi besedami jo je potolažil;
otrok se hitro potolaži in pozabi / ekspr. potolažiti komu srce / pesem nas je potolažila
● ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potolažiti lakoto;
s čajem si je potolažila žejo / ekspr. vsaj malo si je potolažil želodec 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potolažiti očetovo jezo;
njeno ogorčenje se ni hotelo potolažiti / razburkano morje se je potolažilo umirilopotolážen -a -o:
potolažen bolnik; njegova radovednost je bila potolažena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
razbíjanje -a s (í) glagolnik od razbijati: kladivo za razbijanje kamenja / razbijanje kozarcev / slišalo se je razbijanje po vratih / razbijanje po klavirju / razbijanje srca se je umirilo / razbijanje enotnosti v stranki / razbijanje iluzij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
salónar salónarja samostalnik moškega spola [salónar] 1. navadno v množini eleganten nizek ženski čevelj s srednje visoko ali visoko peto1.1. navadno v množini eleganten nizek moški čevelj
ETIMOLOGIJA: ↑salon
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
umiríti -ím dov., umíril (ī í) 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri;
njen smeh ga je umiril;
ekspr. pesem ji je umirila srce // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila umiríti se
1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
// ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile
2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali
umírjen -a -o
1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.
umiríti se -ím se
dovršni glagol,
glagol ravnanja s premikanjemv posplošenem pomenu kdo/kaj postati manj intenziven
(Proti jutru) se (ji) je otrok umiril in zaspal.
ANDREJA ŽELE: Vezljvostni slovar slovenskih glagolov, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024
vrvênje -a s (é) 1. glagolnik od vrveti: vrvenje se je umirilo;
nemirno, živahno vrvenje;
prometno, sejemsko vrvenje;
vrvenje ljudi, mravelj;
vrvenje v dvorani / vrvenje čustev 2. petje vrvivk: ocenjevati vrvenje / vodno vrvenje petje, pri katerem se sliši, kot da bi bila v grlu voda; žvenkljajoče vrvenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.