Tiskanje

izmiríti -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ī í) knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti
// publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se

izmírjen

tudi zmírjen -a -o:

izmirjen s seboj

nèumirljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da umiriti: neumirljiv fant / ekspr. neumirljivo iskanje resnice

objéstnež -a m (ẹ̑) ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža; mladi objestneži

oddahníti se in oddáhniti se -em se in oddahníti si in oddáhniti si -em si dov. (ī á)

1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
// ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili; oddahniti se od dela, truda; zastar. čas je, da oddahnemo
● ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel; oddahniti se od skrbi, sreče

ozdravéti -ím dov. (ẹ́ í)

1. postati zdrav: ni veliko upanja, da bi ozdravel; ozdraveti od pljučnice
2. ekspr. čustveno se pomiriti, umiriti: le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila

ozdravèl

in ozdravél -éla -o:

ozdravele vojake so poslali nazaj na fronto

potíšati -am dov. (ȋ)

1. postati tih, tišji: govorjenje je potišalo; brezoseb. v dvorani je potišalo
2. povzročiti, da postane kaj tiho, tišje: potišati glas, jok / potišati radio / potišati otroke pomiriti, umiriti
3. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potišati jezo; razburjenje se je potišalo

potíšan

-a -o:

govoriti s potišanim glasom

potišano šumenje morja

potíšiti -im dov. (í ȋ) knjiž., redko pomiriti, umiriti: komaj so potišili otroke; veter se je potišil

primíriti -ím dov., primíril (ī í) knjiž., redko pomiriti, umiriti: skušal ga je primiriti; dolgo časa se ni mogel primiriti

razbíjati -am nedov., stil. razbijála (í)

1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
♦ fiz. razbijati atome
// nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
// delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
1. a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
2. b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
// nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
// delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost
6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni

razbijáje

razbijaje po vratih, je zbudil otroke

razbijajóč

-a -e:

umiriti razbijajoče srce

razgrajáč -a m (á) ekspr. kdor (rad) razgraja: umiriti razgrajača; razgrajači in pretepači

stíšati -am dov. (ȋ) narediti, da postane kaj tiho, tišje: stišati glas, jok / stišati orkester; stišati razposajene otroke pomiriti, umiriti

stíšati se

1. postati tih, tišji: pogovor se je stišal; brezoseb. v razredu se je stišalo / glasovi so se stišali v šepetanje
2. ekspr. postati manj intenziven, manj izrazit; poleči se: hrup, vihar se stiša / bes v njem se ni stišal; bolečina se je polagoma stišala

stíšan

-a -o:

vprašati s stišanim glasom

prisl.: stišano govoriti

tólčenje -a [ou̯] s (ọ́) glagolnik od tolči: zaslišalo se je tolčenje s kladivom; močno, rahlo tolčenje / tolčenje kamenja / tolčenje orehov / umiriti tolčenje srca

trepèt -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od trepetati: umiriti trepet rok; trepet ustnic od zadrževanega joka / trepet svetlobe na steni
● ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet dijakov je vzbujal v dijakih velik strah; ekspr. s strahom in trepetom čakati kaj z velikim strahom

újčkanje -a s (ȗ) glagolnik od ujčkati: umiriti dojenčka z ujčkanjem; ujčkanje otroka na rokah

umirítev -tve ž (ȋ) glagolnik od umiriti: umiritev otrok / zdravila za umiritev kašlja / umiritev rečnih tokov / umiritev cen / želja po umiritvi

umiríti -ím dov., umíril (ī í)

1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila

umiríti se

1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
// ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile
2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali

umírjen

-a -o

1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno

umírjenje -a s (ȋ) glagolnik od umiriti: umirjenje nihala / umirjenje vode v strugi / čustveno umirjenje

upokojíti -ím dov., upokójil (ī í)

1. narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: upokojiti delavca; pri šestdesetih letih se je upokojila / invalidsko upokojiti
♦ jur. predčasno upokojiti upokojiti pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa zaposlenosti
2. knjiž. umiriti, pomiriti: prijazne besede so ga upokojile / upokojiti strasti

upokojíti se

knjiž.

umiriti se:

pri tej starosti bi se že lahko malo upokojil

/ ulica, vas se je upokojila

/ želje so se upokojile

upokojèn

-êna -o:

upokojena učiteljica

vrtoglàv in vrtogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)

1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglav človek; bolnik je vrtoglav; biti vrtoglav od plesa; hodila je po sobi kakor vrtoglava
// ekspr. ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek: vrtoglav prepad; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino
2. ekspr. ki se pri hoji, premikanju opoteka: ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer
3. ekspr. nespameten, nepremišljen: vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje; vrtoglava pustolovščina
4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom zelo velik, visok: vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj zelo hiter
● zastar. ne verjemi tem vrtoglavim ljudem goljufivim, sleparskim; zastar. umiriti vrtoglave otroke razposajene, živahne

vrtoglávo

prisl.:

vrtoglavo hoditi

cene vrtoglavo rastejo

vrtoglavo visoki stroški

sam.: pot ni za vrtoglave

Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar novejšega besedja