Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

umiríti -ím dov., umíril (ī í)
1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
upokojíti -ím dov., upokójil (ī í)
1. narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: upokojiti delavca; pri šestdesetih letih se je upokojila / invalidsko upokojiti
 
pravn. predčasno upokojiti upokojiti pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa zaposlenosti
2. knjiž. umiriti, pomiriti: prijazne besede so ga upokojile / upokojiti strasti
potíšati -am dov. (ȋ)
1. postati tih, tišji: govorjenje je potišalo; brezoseb. v dvorani je potišalo
2. povzročiti, da postane kaj tiho, tišje: potišati glas, jok / potišati radio / potišati otroke pomiriti, umiriti
3. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potišati jezo; razburjenje se je potišalo
razbíjati -am nedov., stil. razbijála (í)
1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
 
fiz. razbijati atome
// nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
// delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
// nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
// delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost
6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
● 
ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratno
stíšati -am dov. (ȋ)
narediti, da postane kaj tiho, tišje: stišati glas, jok / stišati orkester; stišati razposajene otroke pomiriti, umiriti
tôlčenje -a [tou̯čenjes (ó)
glagolnik od tolči: zaslišalo se je tolčenje s kladivom; močno, rahlo tolčenje / tolčenje kamenja / tolčenje orehov / umiriti tolčenje srca
vrtoglàv in vrtogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglav človek; bolnik je vrtoglav; biti vrtoglav od plesa; hodila je po sobi kakor vrtoglava
// ekspr. ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek: vrtoglav prepad; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino
2. ekspr. ki se pri hoji, premikanju opoteka: ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer
3. ekspr. nespameten, nepremišljen: vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje; vrtoglava pustolovščina
4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom zelo velik, visok: vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj zelo hiter
● 
zastar. ne verjemi tem vrtoglavim ljudem goljufivim, sleparskim; zastar. umiriti vrtoglave otroke razposajene, živahne
žívček -čka m (ȋekspr.
manjšalnica od živec: porezati mikroskopske kožne živčke; živčki v hrbtenjači; možgani, srce in živčki / zaradi stresa so bili njegovi živčki napeti kot struna; umiriti svoje živčke / je pravi živček, niti sekundo ni pri miru
nátosképtik -a m (ȃ-ẹ́)
kdor ima odklonilen, skeptičen odnos do zveze NATO: z argumenti so želeli umiriti natoskeptike
objéstnež -a m (ẹ̑)
ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža; mladi objestneži
razgrajáč -a m (á)
ekspr. kdor (rad) razgraja: umiriti razgrajača; razgrajači in pretepači
trepèt -éta m (ȅ ẹ́)
glagolnik od trepetati: umiriti trepet rok; trepet ustnic od zadrževanega joka / trepet svetlobe na steni
● 
ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet dijakov je vzbujal v dijakih velik strah; ekspr. s strahom in trepetom čakati kaj z velikim strahom
újčkanje -a s (ȗ)
glagolnik od ujčkati: umiriti dojenčka z ujčkanjem; ujčkanje otroka na rokah
izmiríti -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ī í)
knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti
// publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se
nèumirljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da umiriti: neumirljiv fant / ekspr. neumirljivo iskanje resnice
oddahníti se in oddáhniti se -em se in oddahníti si in oddáhniti si -em si dov. (ī á)
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
// ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili; oddahniti se od dela, truda; zastar. čas je, da oddahnemo
 
ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel; oddahniti se od skrbi, sreče
ozdravéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati zdrav: ni veliko upanja, da bi ozdravel; ozdraveti od pljučnice
2. ekspr. čustveno se pomiriti, umiriti: le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila
potíšiti -im dov. (í ȋ)
knjiž. pomiriti, umiriti: komaj so potišili otroke; veter se je potišil
primíriti -ím dov., primíril (ī í)
knjiž. pomiriti, umiriti: skušal ga je primiriti; dolgo časa se ni mogel primiriti
skulírati se -am se dov. (ȋpog.
sprostiti se, umiriti se: v hribih se lahko skuliraš; daj, skuliraj se (malo)!
umirítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od umiriti: umiritev otrok / zdravila za umiritev kašlja / umiritev rečnih tokov / umiritev cen / želja po umiritvi
umírjenje -a s (ȋ)
glagolnik od umiriti: umirjenje nihala / umirjenje vode v strugi / čustveno umirjenje
Število zadetkov: 22