Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

v predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ)
    1. 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran
      // sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo
      // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige
    2. 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz
    3. 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz
    4. 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo
      // pog. dogovoriti se za v soboto
      // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo
    5. 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod
    6. 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste
    7. 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo
    8. 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh
    9. 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino
      // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela
    10. 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo
    11. 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji
      // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo
    2. 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini
    3. 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki
    4. 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu
    5. 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji
      // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu
      // najtoplejši dan v zadnjih desetih letih
    6. 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini
    7. 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini
    8. 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku
    9. 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu
    10. 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu
    11. 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu
    12. 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike
      ●       smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem
v [vé in və̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, v véja tudi v-ja (ẹ̄; ə̏) triindvajseta črka slovenske abecede: napiši v; veliki V
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti v
♦ lingv. dvoustnični v; obl. V izrez izrez v obliki črke V
v... predpona  
  1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje
    1. a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo
    2. b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti
    3. c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati
    4. č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved
    5. d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog
    6. e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo
    7. f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga
  2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec
  3. 3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 
  1. 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
    // premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
    // oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
    // tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
  2. 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
    // pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
    // opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
    // z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala
  3. 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
    // pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
    // pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl
  4. 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
    // mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
    // ajda gre iz zemlje klije
    // od pečenke je šel prijeten vonj
    // premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
    // širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi
  5. 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
  6. 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
    // ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala
  7. 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
    // vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
    // segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
    1. a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
    2. b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
      // z glagolskim samostalnikom izraža
    3. a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
      // publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
      // iti v spopad s kom spopasti se
      // ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli
    4. b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
      // postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
  9. 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
    // pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
    // tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
    // s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
  10. 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
    // to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
    // biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre
  11. 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
    // izraža, da je kaj ustrezno
    1. a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
    2. b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
    3. c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
  12. 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
  13. 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
  14. 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
    // žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela
  15. 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
    // gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
    // pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
    // izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
  16. 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
    // z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
    // pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
    // no, ona pa gre in se poroči
    ●     pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
    ♦     ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) 
  1. 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
    1. a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
    2. b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
    3. c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
      // premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
  2. 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
    // piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
    // ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
    // po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
    // s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena
  3. 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
    // zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi
  4. 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
    // prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi
  5. 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
    // pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana
  6. 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
    // pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse
  7. 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
    // pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
    // brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat
  8. 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
    // pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
    // izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
    // začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo
  9. 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
    // z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
    // pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil
  10. 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
  11. 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
    // izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati
  12. 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
  13. 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal
  14. 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
    // znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam
  15. 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
    1. a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
      // priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
      // pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada
    2. b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
    3. c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
      ●       pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
      ♦       rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
takó prisl. (ọ̑) 
  1. I. 
    1. 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
    2. 2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
      // izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
      // izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga
    3. 3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
      // izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
      // izraža
      1. a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
      2. b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
    4. 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
      // izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
      // ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba
    5. 5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
      // pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
      // pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
    6. 6. poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / ekspr.: vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
      // navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; redko teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
    7. 7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
    8. 8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
      // izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
    9. 9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t.i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
    10. 10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
    11. 11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
      // v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
      // v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo
    12. 12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
    13. 13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
      // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
      // s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja
    14. 14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
      // poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
    15. 15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
      // pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze
      // vzel jo je kar tako, brez dote
    16. 16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč
      // kar tako, bosa je hodila po rosi
      // v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba
      // njegov izgovor ni kar tako
      // brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako
    17. 17. v medmetni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
      // izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
      // izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
    18. 18. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; ekspr. v kavarno sta šla. Tak tako
      // izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
      // izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
  2. II. v vezniški rabi
    1. A) med členi v stavku
      1. 1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
      2. 2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
      3. 3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
    2. B) med stavki
      1. 1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
        // za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
        // v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
      2. 2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
        // v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
    3. C) za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
    4. Č) z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
      1. a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
      2. b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
      3. c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
        ●         iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih
vzéti vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á) 
  1. 1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot
    // narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem
    // prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti
  2. 2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
    1. a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
    2. b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim
    3. c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel
      // star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti
    4. č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto
      // najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč
  3. 3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga
  4. 4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti
    // narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo
    // kot kletvica: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj
    // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo
  5. 5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil
  6. 6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti
    1. a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo
    2. b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
      // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom
      // poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon
  7. 7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice
    // narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati
    // narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca
  8. 8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil
    // pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi
  9. 9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
    // v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
    // predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / žarg., šol. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo
  10. 10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči
  11. 11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame
    // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost
  12. 12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče neglede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem
    // v velelniku izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem
  13. 13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se
  14. 14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto
    // narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del
  15. 15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti
    // preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti
    // izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
    ●     nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolne odnose (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto dinarjev na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
    ♦     ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; jur. vzeti prstni odtis; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) 
  1. 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
    // del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
    // notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
    // kot označba na pošiljki v roke XY
  2. 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
    // nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro
  3. 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
  5. 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
  6. 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
    // izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira
  7. 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
    // v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah
  8. 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
  9. 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
  10. 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
    ●     ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
    ♦     elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
pásti pádem dov., stil. pàl pála (á ā) 
  1. 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
    1. a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
    2. b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
      // prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
      // listje je že padlo z drevja odpadlo
  2. 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
    // v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge
  3. 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
    // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je
  4. 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
    // nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga
  5. 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
    // navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo
  6. 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
    // priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
    // s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli
  7. 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
    // publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
    // publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom
  8. 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
  9. 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
    // ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
    // začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi
  10. 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
    1. a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
    2. b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
      // pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
      // nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
  11. 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
    // padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena
  12. 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
  13. 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
  14. 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
  15. 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
    ●     pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
    ♦     fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel
réd -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) 
  1. 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
    // kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
    // stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
  2. 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
    // zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis
  3. 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
  4. 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
    // v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
    // v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
  5. 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
    // pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
    // razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red
  6. 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
  7. 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
  8. 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
  9. 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
  10. 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
  11. 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
    // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede
  12. 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
  13. 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
  14. 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
  15. 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
    // v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu
  16. 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
    1. a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
    2. b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
    3. c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
      ●       samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
      ♦       gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 
  1. 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
  2. 2. prijeti, zgrabiti kaj
    1. a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
    2. b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
      // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
  3. 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
    // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok
  4. 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
    // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna
  5. 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
  6. 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
  7. 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
  8. 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
    1. a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
    2. b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah
      // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno
  9. 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
    1. a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
    2. b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
    3. c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok
  10. 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
  11. 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži
    // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža
  12. 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
  13. 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi
    // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl
    // naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
    // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila
  14. 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
  15. 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
    // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven
  16. 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
  17. 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč
    ●     ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
    ♦     igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
tá tá tó zaim., ed. m. téga tudi tegà, tému tudi temù, za neživo tá, za živo in v samostalniški rabi téga tudi tegà, tém tudi tèm, tém tudi tèm; ž. té, téj tudi tèj stil. tì, tó, téj tudi tèj stil. tì, tó; s. téga tudi tegà, tému tudi temù, tó, za živo tudi téga tudi tegà, tém tudi tèm, tém tudi tèm; mn. m. tí, téh tudi tèh, tém tudi tèm, té, téh tudi tèh, témi; ž. té dalje kakor m.; s. tá dalje kakor m., le tož. tá; dv. m. tádva tudi tá dvá stil. tá, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma), tádva tudi tá dvá stil. tá, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma); ž. tédve tudi té dvé tudi tì dvé tudi tídve stil. tì, téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma), tédve tudi té dvé tudi tì dvé tudi tídve stil. tì téh (dvéh) tudi tèh (dvéh), téma (dvéma); s. kakor ž. (ȃ ọ̑) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga
      1. a) v (neposredni) bližini govorečega: poglejte, čigav je ta nož; odprite ta zaboj, prosim; popazite nekoliko na to malo deklico / kam naj denem to torbo; za kaj rabite to orodje / sprejmite, prosim, to darilo; izvolite, to pecivo smo pripravili prav za vas / vidite, ta fant, ki stoji pred vami, vas je rešil / knjiž., ekspr. včeraj sem sedel na tem istem stolu prav tem
      2. b) glede na drugo govorečemu najbližja: pojdite po tej poti, ona druga je prestrma; odidite skozi ta vrata tu, tista tam so zaklenjena / tega mladeniča spredaj poznam osebno, tistega v drugi vrsti po videzu, onega za njim pa sploh ne / kar to srajco bom vzel, druge mi niso všeč
        // izraža, da se govoreči nahaja na njem, pred njim: danes bomo ostali na tem bregu reke, jutri jo bomo pa prebredli; v tej deželi sem zdaj prvič; v tej sobi se ustavimo, da si ogledamo razstavljene predmete / ta stran hriba je sončna, druga pa osojna / ta stran tkanine je enobarvna, druga pa vzorčasta
    2. 2. izraža, da kaj poteka, obstaja v času govorjenja o njem: prej je skočil slabo, ta skok se mu je pa posrečil; to pesem res lepo pojejo; glej, to vajo dela res dobro / ta predsednik je dosti boljši od prejšnjega / v tem vremenu ne moremo jadrati / star. ta čas ti res ne morem pomagati zdaj; ta hip bom šel; še ta večer se bo vrnil nocoj; ekspr. ta ura se pa vleče; to leto hiše ne bo dokončal letos
      // pri datiranju 10. tega meseca [t.m.]
      // izraža, da je kaj glede na drugo najbližje času govorjenja: to pomlad se bo oženil; to pot je uspel; v tej vojni je bilo dosti žrtev; to noč je bil potres nocoj
      // kdo pa je ta fant, ki je šel pravkar mimo
    3. 3. izraža, da se o osebi ali stvari pravkar pripoveduje: tuje letalo je neopazno preletelo deželo. Ta dogodek je vse vznemiril; ni hotel izpolniti povelja, čeprav je veliko tvegal. Ta pogumni nastop je druge presenetil; veliko sem vam že pripovedoval o njej: to dekle je dobra športnica in uspešna študentka / bilo je že sedem. Ob tej uri so otroci navadno še spali / publ.: zidamo nov zdravstveni dom. Boste kaj prispevali v ta namen za to; gospodinjila je dobro in v tem oziru ji ni mogel ničesar očitati glede tega, v tej stvari; ni jih hotel vznemirjati, iz tega razloga se ni poslovil zaradi tega
      // ekspr. najmlajši je bil najbolj ubogljiv, zdaj ji pa prav ta otrok dela največ skrbi; knjiž., ekspr. hišo so sprva nameravali podreti, zdaj bodo pa to isto hišo obnovili prav to
    4. 4. izraža, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem: sprejeli so te sklepe: odbor se sestaja enkrat mesečno, za vsako odločitev je potrebno soglasje večine in o njegovem delu bo obveščena javnost; ob slovesu jim je rekel te besede: želim, da si med seboj pomagate
    5. 5. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja
      1. a) nejevoljo: le kod hodi ta natakar; mnogo hudega so mi prizadejali ti sosedovi; povejte temu vašemu vratarju, naj bo bolj vljuden; če bi me le ta glava nehala boleti / oh, ta mladina, zmeraj kaj hoče / ta presneti sneg; ta grda babnica, spet ga je ogoljufala
      2. b) občudovanje, presenečenje: ta fant, kako moško vam stopa; ta otrok, koliko že zna / ta zrak, kako se diha
        // poudarja pomen besede, na katero se veže: ta revež mu ne bo kos; to knjižico boš pa že prebral; še to malo mi hočejo vzeti / mnogo stvari je bilo sumljivih: ta čudni mir, to osvetljevanje z reflektorji
    6. 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta ki je znan, a se noče, ne more natančneje imenovati: vrnili se bodo ta in ta dan; ta in ta številka avtomobila
    7. 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubnost oseb ali stvari: na ulici srečam tega in onega znanca; pojavljati se v tej ali oni obliki
      ●       star. še ta dan je ni pozabil še zdaj, do danes; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. iti s tega sveta umreti; ekspr. on ni za ta svet ima nestvarne, zanesenjaške nazore; ekspr. pri tej priči moraš iti takoj (zdaj)
  2. II. v samostalniški rabi
    1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, ki je
        1. a) v (neposredni) bližini govorečega: vidite, ta, ki stoji pred vami, vas je rešil; kakšna lepa srajca, to bom kupil
        2. b) glede na drugo govorečemu najbližja: oglej si te fante. Ta na levi je znan košarkar, oni drugi za njim pa prvak v plavanju
          // izraža prostor, na katerem, pred katerim se govoreči nahaja: vse sobe so lepe, vendar je ta najlepša / obe strani tkanine sta pravi, le da je ta bolj gladka
      2. 2. izraža to, kar poteka, obstaja v času govorjenja: prva vožnja se mu ni posrečila, ta je odlična, po tej ni mogoče pričakovati boljše; prejšnja služba ni bila dobra, s to sem pa zadovoljen / prejšnji teden sem bil bolan, ta pa že lahko delam
        // izraža to, kar je glede na drugo najbližje času govorjenja: prejšnje vojne so bile hude, ta pa je bila najhujša / vsako noč dobro spim, to pa nisem mogel / kdo je ta, s katerim si pravkar govoril
      3. 3. izraža osebo ali stvar, o kateri se pravkar pripoveduje: doma živi samo še oče. Ta je že precej star; zdravnik je tako naročil, in ta že ve, kaj je prav; doživel je nesrečo, vendar o tej ni hotel govoriti; prvi potresni sunek je bil močen, po tem, za tem je bilo več šibkih za njim; ob cesti stoji hiša, za to je dvorišče za njo
        // publ. ima brata. Le-ta je sodnik
      4. 4. ekspr. izraža osebo ali stvar, kot jo določa odvisni stavek: kdor ne dela, ta ne zasluži plačila
      5. 5. ekspr. nadomešča izpostavljeni stavčni člen v vlogi osebka ali predmeta: sin, ta je šele prebrisan; kruh, tega imam rad; vina, tega se ne brani
      6. 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta izraža osebo ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more natančneje imenovati: mi smo ti in ti in hočemo to in to; igralec ta in ta je bil odličen / pog. on je za vas številka ta pa ta in nič drugega
      7. 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubne osebe ali stvari: ta ali oni se je že zmotil; govorili so o tem in onem
    2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano stvar v bližini govorečega, na katero se navadno usmerja pozornost koga: katera rastlina je to; to je fant, o katerem sem vam pripovedoval; kaj to ropota? Toča pada / to je moj brat, to pa moj prijatelj
        // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: to, kar se nabira na šipi, so vodni hlapi; to, da se telo giblje okoli osi, se imenuje vrtenje; za to, kar se je zgodilo, še niso našli razlage; bal se je zlasti tega, da bi se vozilo pokvarilo; obljubil mi je tudi to, da bo delo opravil pravočasno; želi si samo to, da bi bil zdrav / kaznovan je bil zaradi tega, ker je škodo povzročil iz malomarnosti; na vrh so hoteli kljub temu, da niso imeli dobre opreme
        // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja trditev: lepo je to, da mu pomagaš; da bi delal, to mu ni všeč; to, kar ste rekli, za nas ni novo; govoriti, to ni težko / hitro se razburi. To ni dobro
        // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se veže: če je kdo potreben pomoči, potem je to on; ni mogel hoditi tako hitro, kot bi to rad
      2. 2. izraža pravkar povedano: otroci kričijo in ropotajo, to ga zelo moti; ekspr. ustanoviti je hotel podjetje, vendar iz tega ni bilo nič / kaj boš delal popoldne? Zakaj me to sprašuješ / fant je zdrav. Glede tega ste lahko brez skrbi; otrok je bil dosti bolan. Menili so, da se zaradi tega slabše razvija zato; ranjen je bil, pa se je kljub temu rešil izraža nasprotje s prej povedanim; branili so mu, vendar se je kljub temu odločil za ta poklic / podjetje je takrat dobro uspevalo. To, publ. temu pa že dolgo ni tako
        // izraža, kar je določeno z navajanjem, naštevanjem: rad bi vam rekel to: hvaležen sem vam za sodelovanje; to je rekel in odšel / še to: načrta ne bom spreminjal
      3. 3. v zvezi to je, to se pravi uvaja drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: prišel je sam, to je [tj.] brez družine in sorodnikov; poznam ga, to se pravi, vem le, kako mu je ime
        ●         pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta mož je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; ta je (pa) ekspr. ta je pa bosa to ni res, to je izmišljeno; ekspr. ta je pa res debela ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna; ekspr. ta je pa dobra česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. soseda je dobra gospodinja. Ta pa, ta izraža pritrjevanje; ekspr. mislite, da se bodo delavci uprli. To ravno ne izraža zanikanje s pridržkom; ekspr. veseljak je. To pa, to izraža pritrjevanje; ekspr. je že popravil avto? Saj to je tisto, še začel ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. vlak ima zamudo. Samo to, samo tega se še manjka to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; star. mrzlo je bilo, da nikoli tega zelo; knjiž. nedolgo (od) tega je živel tukaj pred kratkim; publ. ni znano, kaj je na tem če je res in koliko je res; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak da ga izboljšamo ni naš cilj; pog. otroci so premalo na zraku, v tem je stvar to je glavna težava; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
  3. III. v vezniški rabi
    1. 1. v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi kljub temu da čeprav: kljub temu da je star, še dela; ni mu pomagal, kljub temu da bi mu lahko
    2. 2. navadno v zvezi poleg tega, zraven tega za izražanje dodajanja k prejšnjemu: dela v tovarni, poleg tega pa študira; zamuja in zraven tega je len / ekspr. v sobi je mrzlo in povrhu tega še temno
    3. 3. v zvezi zaradi tega za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato: zmanjkalo jim je kurjave, zaradi tega bodo prenehali kuriti; vzdržljiv je in spreten, zaradi tega so ga sprejeli
    4. 4. z vejico, v zvezi in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kupil je novo knjigo, in to pesmi; prišlo je dosti ljudi, in to starih, mladih pa tudi otrok
    5. 5. v zvezi v tem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi skoraj istočasno z dejanjem nadrednega: v tem ko se je posvetilo, je počilo
    6. 6. v protivnem priredju, v zvezi s tem da za izražanje omejevanja; vendar: prišel bo, s tem da bo malo zamudil
    7. 7. v protivnem priredju, v zvezi kljub temu za izražanje nasprotja s prej povedanim: bila je bogata, kljub temu ni mogla dobiti ženina; prim. le členek, potem, predtem, ta člen, taisti, tale, to, zatem
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
    // pog. nazaj dati vrniti
    // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
    // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
    // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
    // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
  3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
    2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
  5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
    // kot klic pri dražbi kdo da več?
  6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
    // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
    // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
    // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
    // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
    // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
  8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
    // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
    // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
  9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
  10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
  11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
  12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
      ●       beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
      ♦       rel. dati odvezo; šah. dati mat
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) 
  1. I. v osebni rabi
    1. 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
    2. 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
      // tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani
    3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
      1. a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
      2. b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
      3. c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
        // to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame
      4. č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
      5. d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
        // izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
  2. II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
    1. a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
    2. b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
      // njej je bilo dvajset let bila je stara
      // ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo
    3. c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
    4. č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
    5. d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
    6. e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
  3. III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
  4. IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
    1. a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
    2. b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
      // v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
  5. V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
    ●     ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) 
  1. 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
    // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
    // knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
    // kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
    // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
    // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
  3. 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
    // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
  4. 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
    // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
  5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
  6. 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
  7. 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
  8. 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
  9. 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
    1. a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
    2. b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
    3. c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
      ●       igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
      ♦       bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
živéti -ím nedov., žível (ẹ́ í) 
  1. 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano
  2. 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj
  3. 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode
    // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur
  4. 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu
  5. 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju
    // v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši
  6. 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
    // kako živiš
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti
  7. 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost
  8. 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo
    // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
  9. 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami
    // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate
  10. 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega
    // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja
    // ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij
  11. 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi
  12. 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno
    // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več
  13. 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju
  14. 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali
    // z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje
  15. 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda
    ●     ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo
življênje -a s (é) 
  1. 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
    // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
  2. 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl
    // pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
    // s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
  3. 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
    1. a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
    2. b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno
      // ekspr. ženska dvomljivega življenja
    3. c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
    4. č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
    5. d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
    6. e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
      // bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
  4. 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja
    // ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
  5. 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
  6. 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
  7. 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
  8. 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
  9. 9. celota dogajanja
    1. a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
    2. b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
    3. c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
  10. 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
  11. 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
  12. 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
  13. 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
  14. 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
  15. 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
    ●     ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
    ♦     anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
držáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
    // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
    // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
  2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
  3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
    // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
    1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
    2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
    3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
    4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
    // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
    // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
  6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
    // držati blago na zalogi
  7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
  8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
  9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
  10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
  11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
  12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
  13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
  14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
  15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ●     ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦     lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
léto1 -a s (ẹ́) 
  1. 1. čas dvanajstih mesecev, ki se začne 1. januarja in traja do 31. decembra: leto ima 365 dni; lansko, letošnje, preteklo, prihodnje leto; prva četrtina leta; na koncu, ob koncu, v začetku leta / koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra; navadno ki ima 365 dni, prestopno leto ki ima 366 dni; novo leto ki se bo ali se je pred kratkim začelo
    // ekspr.: razglasili so ga za človeka leta najpomembnejšo osebnost; dogodek leta najpomembnejši dogodek
    // navesti rojstno leto letnico; mesec in leto dogodka nista znana / katerega leta je to bilo; še istega leta, isto leto se je vrnil; umrl je lansko leto lani; tisto leto je bila lepa jesen; to leto ga še nisem videl letos; vsako leto nas obišče; vse leto je bil bolan; rodil se je leto pred njo; koliko plače ima na leto letno; tam je žetev dvakrat na leto; to bomo naredili še v tem letu še letos; tam je živela do leta 1961; članek je iz leta 1970; po letu 1900 se je stanje izboljšalo; vojna se je končala v letu 1945; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664; razmere pred letom 1945 / pri datiranju: Prešeren je umrl 8. februarja 1849. leta [l.] ali leta 1849; 1. maja tega leta [t. l.] leta, v katerem se to govori, piše
    // kot voščilo srečno novo leto
    // s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: mokrotno, sušno leto / mednarodno geofizikalno leto v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu; hroščevo leto ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči; Mozartovo leto s posebnim poudarkom na uprizarjanju Mozartovih del; olimpijsko leto; obilno ribje leto; lani je bilo sadno leto so sadna drevesa dobro obrodila; leto 1967 je bilo mednarodno leto turizma
    // s prilastkom čas dvanajstih mesecev z drugačnim stalnim začetkom: lovsko leto ki traja od 1. aprila do 31. marca; muslimansko leto; šolsko leto ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; prvi razred je obiskoval v šolskem letu 1930/31; študijsko leto ki traja od 1. oktobra do 30. septembra
  2. 2. navadno s števnikom čas dvanajstih mesecev: od takrat sta minili dve leti; že tretje leto poteka, odkar ga ni; četrt, pol leta / delovno, službeno leto / že več kot dve leti se ni oglasil; obljubil je, da bo plačal čez tri leta; pogodbo je sklenil za eno leto; ob letu, star. k letu se vidimo čez eno leto; že leto dni je v tujini eno leto; tam bo ostal leto dni eno leto; takrat je obljubil, leto kasneje pa se je premislil; star. danes leto je odšel pred enim letom; star. pridi danes leto čez eno leto
    // petnajst let zapora / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta
    // s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: otroku je dve leti; ima, star je že eno leto; hiša je stara sto let; do sedmega leta je živel pri starših do starosti sedmih let; pog. v deveto leto gre pred kratkim je bil star osem let; z desetimi leti je šel od doma ko je bil star deset let; določiti leta starosti; dekle osemnajstih let; do starosti pet let, petih let; ženska pri sedemdesetih letih stara približno sedemdeset let; otrok v devetem letu od izpolnjenega osmega leta do izpolnjenega devetega leta starosti
    // kot opozorilo mladini do 16. leta vstop prepovedan
  3. 3. mn. starost, življenjska doba: ko sem imel jaz ta leta kakor ti, sem bil že samostojen; med njima je precejšnja razlika v letih / biti istih let; biti v zrelih letih; moški srednjih let; ženska mojih let; velik za svoja leta
  4. 4. mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: ta leta so bila zanj srečna; tistih let se bom vedno spominjal / dekliška, fantovska, mladostna leta; otroška leta je preživel v domači hiši; ekspr. šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; leta zorenja / poznava se iz dijaških let; tako sem navajen iz, od mladih let; na stara leta, v starih letih je beračil ko je bil star; človek se mora učiti v mladih letih ko je mlad
    // z oslabljenim pomenom leta mladosti mladost; pren., knjiž. meščanska družba je bila takrat še v otroških letih
    // omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: takrat so bila huda leta; vojna leta; leta krize; razvoj gospodarstva v povojnih letih
    // knjiž., z vrstilnim števnikom omejeno trajanje desetih let, z začetkom, kot ga nakazuje števnik: šestdeseta leta prejšnjega stoletja so preobrat; v dvajsetih letih našega stoletja; kriza tridesetih let; v začetku osemdesetih let
  5. 5. mn., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dolgo omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: od takrat so minila že leta / leta (in leta) je pisal to knjigo / dolga leta je trajalo, preden je plačal dolg
  6. 6. letnik: tretje leto filozofije je študiral na Dunaju; dohitel ga je znanec, medicinec v zadnjem letu / Delo, leto V., št. 3
  7. 7. redko, navadno s prilastkom kar se pridela v (enem) letu; letina: letos je bilo dobro leto; pomlad je obetala dobro leto
    ●     star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. kako hitro tečejo leta čas; dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili, kupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti; pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara; leto na leto, leto za letom se dogaja isto kar naprej, vedno; leto in dan ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. tam sneg leto in dan ne skopni nikoli; ekspr. leto in dan je spal v hlevu vedno; star. čez leto in dan približno čez eno leto; boj za prvo mesto je iz leta v leto, od leta do leta hujši vedno hujši; vsako leto hujši; ekspr. umor je bil pojasnjen šele čez leta, po letih po dolgem času; evfem. mož gre že v leta se stara; evfem. biti v letih star, starejši; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; z leti raste tudi njegova trma čim starejši je, tem bolj je trmast; z leti je zanimanje začelo upadati sčasoma, polagoma; šalj. Abrahamova leta starost okoli petdeset let; šalj. že sedem hrvaških, laških let te nisem videl zelo dolgo; šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let; star. mlado leto pomlad; ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1.januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri kom, v kaki dejavnosti; ekspr. prebili smo sedem suhih let čas revščine, pomanjkanja; bolnik je vsako leto slabši vedno slabši; ekspr. rad bi dal nekaj let življenja, da bi bilo to res zelo želim; vznes. biti v cvetu let mlad; pog. dobiti pet let (zapora) biti obsojen na pet let (zapora); pog., ekspr. že sedemdeset let imam na grbi star sem že sedemdeset let; močen kljub letom kljub starosti; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
    ♦     agr. rodno leto v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; astr. astronomsko leto čas, ki ga porabi Zemlja, da enkrat obkroži Sonce; kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; Lunino ali lunarno leto ki ima 354 dni; sončno ali solarno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; zvezdno ali sidersko leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; ekon. gospodarsko ali poslovno leto ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. proračunsko leto koledarsko leto, za katero je narejen proračun; računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev; fiz. svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; ta zvezda je oddaljena od zemlje štiri svetlobna leta; rel. sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. v katerem je toliko česa
    1. a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
    2. b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
    1. a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
      // nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo
    2. b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
      // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
      // izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
      // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
  3. 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
    1. a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
    2. b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
      // čas polnega razcveta baročne umetnosti
  4. 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
    // napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
    // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
    // to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
    // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno
  5. 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
  6. 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
    // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
    ●     ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
    ♦     agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
se zaim., imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se, daj. si 
  1. I. 
    1. 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja
      1. a) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: na sliki se ni prepoznal, ni prepoznal niti sebe; narediti si hišo; s tem škodujejo le sebi; morala si je priznati, da ji je bila predstava všeč; predlagal je tudi sebe; ustrelil je njo, potem še sebe / pazi, da si ne raztrgaš obleke, zlomiš roke
      2. b) s predlogi se rabi daljša oblika: okrog sebe je videl same neprijazne obraze; poleg sebe ni želela imeti nikogar; pritisniti koga k sebi; obrnil je cev proti sebi; vedno misli samo na sebe; o sebi ni rada govorila; pred seboj so gnali ujetnike / vsak pri sebi dobro ve, kaj mora storiti; pri sebi nisem imel dovolj denarja; ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav; pred seboj so imeli še ves dan, še dolgo pot / dežnik nosi vedno s seboj; vzemite me s seboj; zaklenite vrata za seboj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: posadila sva otroka na stol medse; spet se jezi nase; spraviti koga podse / vase zaljubljen človek; je bolj zaprt vase; vse so obdržali zase
      3. c) pri prehodnih glagolih, navadno v krajši obliki: gledati se v ogledalu; hraniti se, pohvaliti se, tolažiti se; se redno umivaš? / dekle se že vidi kot nevesta / naročiti si steklenico piva; tega si nikoli ne odpustim / greti se ob peči; skrivati se / namučiti se, razigrati se / elipt.: če se že moraš počesati, pa se; se kaj spoznaš na elektriko? Malo se
    2. 2. v zvezi s sam poudarja odnos do osebka
      1. a) v nepredložni zvezi: niti z besedo ne omeni samega ali sam sebe; samemu ali sam sebi se je zdel zelo pogumen; samemu sebi ni imel kaj očitati; zaradi hrupa ni slišala niti same ali sama sebe / bilo jo je sram same sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
      2. b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; zmaga nad samim seboj; biti nezadovoljen s samim seboj / pesem sama na sebi ni dosti vredna; okoliščine same po sebi niso ugodne / sklenil je sam pri sebi, da ostane; ekspr. nehaj se pretvarjati, saj smo sami med seboj / zdaj je verjel sam vase; hiša stoji sama zase; publ. to dejstvo samo zase govori o njihovih sposobnostih
    3. 3. v zvezi s sam poudarja, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: vrata so se odprla sama od sebe; sam od sebe sem jim povedal; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; vse se je uredilo kar samo od sebe / to se razume samo po sebi
    4. 4. izraža obojestransko, vzajemno dejavnost osebkov: vedno so se dražili; sestre se obiskujejo bolj poredko; kmalu se bosta poročila; sosedje se prepirajo; kdaj se vidiva / bojevati se, dogovoriti se s kom; mlad se je oženil; pozdraviti se, srečati se s kom; stepel se je s sošolcem; dopisovati si, mežikati si, seči si v roke; kot brata sva si / okrepljen: posvetovati se med seboj; stvari se med seboj niso dale uskladiti / med seboj sprijeti deli
      ●       ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. kar sebi pripiši sam si kriv; ekspr. s sebi lastno zavzetostjo se je lotil dela z zavzetostjo, ki je značilna zanj; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen; pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen; ekspr. prekositi samega sebe biti boljši, uspešnejši, kot se pričakuje; ta pa ne da, pog. ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; pog., ekspr. niti besede ni spravil iz sebe, dal od sebe prav ničesar ni rekel; publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo; k sebi klic živini na levo; priti k sebi pog. čelo so mu močili z vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti in piti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je zredil; pog. vzeti k sebi na svoj dom; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; pog. nimam kaj nase dati obleči; pog. položiti roko nase narediti samomor; pog. ta vojskovodja je spravil pol Evrope podse osvojil, si podredil; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. ne more spraviti niti grižljaja vase (po)jesti; klicati vsakega zase posebej; obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; ekspr. vsi ga hvalijo, sam zase pa mislim, da tega ne zasluži poudarja osebni odnos, nasprotje; publ. v tej disciplini so bili naši tekmovalci razred zase precej boljši od drugih; druge soditi po sebi izraža merilo, vzor pri posnemanju, poustvarjanju; pog. biti pri sebi zavedati se; biti krepek; knjiž. čutijo se oropani, osiromašeni, ne sami pri sebi nesamostojni, negotovi; tega se ne da naučiti, to mora imeti človek v sebi prirojeno; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; pog. pod seboj ima pet delavcev vodi pet delavcev; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; preg. vsak je sebi najbližji vsak poskrbi najprej zase
  2. II. se kot morfem
    1. 1. nastopa pri glagolih
      1. a) ki brez tega morfema ne obstajajo: bahati se, bati se, bojevati se, kujati se, lotiti se česa, ozirati se, smejati se, usesti se, zavedati se, znebiti se / potiti se; zdi se mi, da vem / bleščati (se), jokati (se), lagati (se); oddahniti se in oddahniti si
      2. b) ki so tvorjeni iz nedovršnikov s predpono in s tem morfemom: izdišati se; načakati se, nahoditi se, naigrati se, najesti se; prenajesti se; razgovoriti se
    2. 2. 3. os. ed. za izražanje dejanja s splošnim, nedoločenim osebkom: govori se, da bo on postal direktor; o tem se danes veliko piše
      // za izražanje pogostne uresničitve, možnosti dejanja: tu se gre na Triglav; po tej poti se pride v vas / tam se dobro je, živi / tu se ne sme kaditi / tako se bere v starih knjigah je zapisano
    3. 3. za izražanje neprehodnosti dejanja, ki ga osebek ni deležen po lastni volji: izgubil se je v gozdu; ubil se je v gorah; udariti se / steklenica se je razbila
    4. 4. za izražanje trpnega načina:
      1. a) tu se dobijo ribe; otava se kosi v avgustu; trgovine se odprejo ob osmih; taka stvar se ne pove naglas; blago se dobro prodaja; hiša se že zida / vzame se bela moka, pecilni prašek, sladkor / dojenček se kopa v banji; planinec, neprav. planinca se pogreša že dva dni planinca pogrešajo
        // rodil sem se 11. oktobra
      2. b) večkrat se najde kaj koristnega; nič se ne ve / brat, to se pravi, najbližji sorodnik; naredi, kar se da
    5. 5. za izražanje brezosebnosti: dani se, jasni se; od napora se ji megli pred očmi / pokazalo se je, da ima prav
    6. 6. nav. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku za izražanje dogajanja brez volje, hotenja osebka: kolca se mi; zdeha se mi / kar samo se mu smeje / hoče se mi spati (nekoliko) sem zaspan
      // želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre
  3. III. si kot morfem
    1. 1. nastopa pri glagolih, ki brez tega morfema ne obstajajo, navadno za izražanje rahle osebne prizadetosti: drzniti si, opomoči si / prizadevati si / oddahniti si, odpočiti si
    2. 2. ekspr. za izražanje osebne, čustvene udeležbe pri dejanju: naj si vzame, kolikor hoče / peti si, žvižgati si / kdo bi si mislil kaj takega; ne morem si kaj, da ne bi ugovarjal; dajati si opravka z vrtom ukvarjati se
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
    // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
    // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
    // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
    1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
    2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
    3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
    4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
    5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
  2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
    // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
  3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
  4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
    1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
    2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
    3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
  5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
    // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
    ♦     adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 
  1. 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
  2. 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
    // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
    // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
  3. 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
    // imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
  4. 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
    2. b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
    3. c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
    4. č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
    5. d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
      // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
      // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
    // ima sina zdravnika
    // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo
  7. 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
  8. 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
    1. a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
      // ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav
    2. b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
      // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
  9. 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
    // to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
  10. 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
    // imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti
  11. 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
    1. a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
    2. b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
      // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
      // konj ima belo liso na čelu
  12. 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
  13. 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
  14. 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
  15. 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
  16. 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
    // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati
  17. 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
  18. 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
    // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
    ●     ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
    ♦     lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
pádati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. zaradi izgube ravnotežja, opore prihajati
    1. a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: opotekal se je in padal; padati na obraz, naprej, vznak / drevesa so padala z velikim truščem; brazde so pri oranju lepo padale
    2. b) z višjega mesta: pri hoji po vrvi so sprva padali; ptice so zaradi mraza padale z vej / zavitki so mu padali iz naročja
      // večkrat prenehati biti nameščen kje: stekelce pri očalih mu pada iz okvira; naramnica mu pada z rame / listje že pada z drevja odpada
  2. 2. premikati se v smeri navzdol zaradi lastne teže: v sanjah se mu je zdelo, da pada; podoba pastirja, ki pada v prepad; gledal je snežinke, kako se v vetru dvigajo in padajo; padati z veliko hitrostjo
    // premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol zaradi lastne teže
    1. a) pojavljati se: preden se je ulila ploha, so padale le debele kaplje; na tem mestu pada kamenje; vulkanski prah pada včasih tako na gosto, da se zmrači / v tem letnem času pogosto pada toča; sodra pada; dopoldne je padal dež je deževalo; v hribih bo padal sneg bo snežilo
      // brezoseb. kaže, da bo padalo deževalo
    2. b) prihajati kam: jabolka padajo na cesto in se obtolčejo; na mesto so padale bombe; seme pada na preorano zemljo / ekspr. čebele so težko obložene padale na brado so sedale, se spuščale; saje padajo na tla se usedajo
      // udarjati, zadevati: kaplje so padale po dežniku; ekspr. če bi solze padale po trdi skali, bi se omehčala / ekspr.: palica je padala po njegovem hrbtu; trde pesti so padale po njem; brezoseb. padalo je po glavi, hrbtu, rokah; pren., ekspr. težko padajo njegove besede
  3. 3. pojavljati se, nastopati na površini: svetloba pada na mizo; njegova senca je padala na pesek / zavese so bile spuščene, da sonce ne bi padalo v sobo sijalo
    // ponoči pada rosa
    // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: v tem času že začne padati slana; ekspr. na zemljo pada noč noči se
  4. 4. pog. nepričakovano, nenapovedano prihajati: v sobo so padali drug za drugim kakor brez uma / pisma s fronte so le poredkoma padala v našo hišo
  5. 5. biti v položaju v smeri navzdol: črni brki mu padajo čez ustnice; dolgi lasje so ji padali na ramena
    // navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padajo; narediti zavesi dvojni rob, da lepše pada
  6. 6. biti čedalje nižji v določeni smeri: pot je začela padati; planota proti jugu rahlo pada / ekspr. strmo pobočje pada v sotesko
  7. 7. manjšati se, zniževati se, navadno v precejšnji meri: zračni pritisk pada; njegov vpliv pada; zanimanje za knjigo je začelo padati / cene padajo; kvaliteta izdelkov pada / obisk pada / publ. dinar pada vrednost dinarja se manjša
    // publ. kulturno padati postajati manj kulturen
    // prihajati na nižji ton, manjšo glasnost: pesem je padala in naraščala; glas ji je postopoma padal
    // s prislovnim določilom prihajati v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: padal je čedalje globlje; sovražniki naše države so padali vse nižje in nižje
  8. 8. biti drug za drugim osvojen, vdajati se: mesta so padala skoraj brez odpora / zaradi izdaj so padale tudi javke
    // publ. izgubljati vpliv, veljavo, položaj: stare teorije padajo in nastajajo nove / rekordi padajo jih presegajo
    // politična nasprotja padajo izginjajo
  9. 9. biti drug za drugim ubit v boju: na fronti so padali možje in fantje / publ. v Gramozni jami so padali talci so streljali talce
    // ekspr. ljudje so padali od neke čudne bolezni umirali; zaradi insekticidov so čebele padale v rojih; padali so kot muhe
  10. 10. ekspr., navadno v zvezi s po ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: ni mogel do besede, kar naprej so padali po njem / sovražniki so padali po naši deželi si jo prisvajali, jo napadali
  11. 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: padajo očitki, da so ljudje premalo obveščeni; med streljanjem so glasno padali ukazi; padala so vprašanja vpraševali so
    // žarg., šol. padali so ukori dani so bili
  12. 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja, kot ga nakazuje določilo: padati v apatijo; padal je v hude duševne krize; pog. zdelo se mu je, da pada v nezavest omedleva; publ.: padati v obup postajati obupan; iz dneva v dan pada v večjo odvisnost postaja bolj odvisen
    // publ. padati v napako delati napako
  13. 13. pog. večkrat priti na, biti na: državni prazniki padajo na različne dneve v tednu / njegovo bivanje v Franciji pada v čas okupacije v Franciji je bival med okupacijo
    ●     pog. v prepirih so padale ostre besede bile izrečene; ekspr. za to bodo še glave padale bodo ljudi ubijali; ekspr. če ne boš ubogal, bo padalo boš tepen; ekspr. padati iz hajke v hajko doživljati pogostne hajke; ekspr. zadovoljiti se z drobtinami, ki padajo z bogatinove mize z dobrinami, ugodnostmi, ki so za tega, ki jih da, nekaj nepomembnega, odvečnega; pog. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo; vznes. fantje so padali v prerane grobove prezgodaj umirali; ekspr. te besede so mu padale v srce so ga prizadevale; pog. težke veke mu same od sebe padajo vkup postaja zelo zaspan
    ♦     mat. funkcija pada z večanjem neodvisne spremenljivke se odvisna spremenljivka zmanjšuje
hodíti hódim nedov., hójen (ī ọ́) 
  1. 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
    // akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
    // cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
    // opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni
  2. 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
    // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo
    1. a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
    2. b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
  3. 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
  4. 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten
  6. 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
  7. 7. iti
    1. a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
    2. b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
    3. c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
      // nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
      ●       pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
tičáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek
    // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu
    // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel
    // v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži
  2. 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt
  4. 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala
    // za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira
    // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih
    // tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu
    ●     ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
    // dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
    // ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
    ♦     šport. vreči kopje
    // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
    // vreči oporišče v zrak razstreliti ga
  2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
    // vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
    // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
  3. 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
    // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
  5. 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
  7. 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
  8. 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
  9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
    // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
  10. 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
    // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
  11. 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
    // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
    ●     ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
ležáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali; vojaki so ležali in spali; ležati na postelji; ležati v senci; mirno ležati; napol ležati v naslonjaču; negibno, vznak ležati; ležali so tesno drug ob drugem kakor sardine; ležati na boku, na hrbtu, trebuhu; ležati na obrazu tako, da je obraz pritisnjen tesno na podlago; ležati z rokami pod glavo; leži kot klada; leži kot mrtev negibno
    // plavalec leži na vodi in se odpočiva negibno, v iztegnjenem položaju na površini vode
    // maček leži na peči
    // biti v takem položaju zaradi spanja, počitka: lenuh leži do devetih; dolgo leži / zvečer gre zgodaj ležat spat
    // v taborišču je ležal na slami, golih tleh za ležišče je imel slamo, gola tla
    // biti v (pretežno) takem položaju zaradi bolezni: prehladil se je in leži; že mesec dni leži je bolan
    // od ponedeljka leži v bolnici je
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču ležijo njegovi predniki; rad bi ležal v domači zemlji; kdo leži tukaj
  3. 3. pog., v zvezi s pri, z imeti spolni odnos, spolne odnose: ležati pri dekletu; ona leži z drugimi
  4. 4. biti nameščen na podlagi z daljšo, širšo stranjo: ena bukev še stoji, dve pa že ležita; knjige na polici ležijo in stojijo; vse prekle so po nevihti ležale
  5. 5. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se na površini: zvezek leži na klopi; vzel je denar, ki je ležal na mizi; na pohištvu leži prah; na travi leži rosa; po pločniku ležijo smeti / sneg leži meter na debelo
    // biti, nahajati se na določenem mestu, navadno na večji površini: mesto leži ob reki; okoli jezera ležijo gozdovi; ta dežela leži na severu; njiva leži v ravnini; pokrajina leži pred nami kot na dlani je dobro, razločno vidna
    // kje leži Amerika; v ljudskih pesmih leži, leži ravnó poljé
    // biti, nahajati se kje sploh: oči ležijo pod čelom; njegove oči so ležale globoko v jamicah; knjige ležijo v omari; ti organi ležijo v trebušni votlini; gred leži počez je nameščena
    // dlačice ležijo v eno smer / nad reko leži meglica; pod zemljo ležijo naravni zakladi; za hlevom je ležal kup gnoja / z oslabljenim pomenom: okoli njiju je ležal opoldanski mir; čudna napetost leži v zraku; senca nezaupanja leži med njima
  6. 6. s prislovnim določilom biti kje nastanjen iz vojaških vzrokov: ležati v strelskih jarkih, okopih; star. vojska leži pod trdnjavo
  7. 7. biti, zadrževati se kje brez koristi: po skladiščih ležijo velike zaloge; denar leži v blagajni, doma / pismo je tri dni ležalo na pošti ni bilo dostavljeno naslovniku
    // čakati na primernost za uporabo: meso naj pred uporabo en dan leži; vino mora nekaj časa ležati, preden gre v prodajo
  8. 8. knjiž., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na obrazu ji leži zadrega; na ustnicah ji je ležal blažen nasmeh; v njenem pogledu leži žalost / v glasu leži trpkost
  9. 9. z oslabljenim pomenom, s povedkovnim določilom izraža stanje osebka: leži bolan, nezavesten, pijan; knjige ležijo razmetane / leži v hudi vročici; leži za pljučnico / cesta je prazna ležala pred njim; ležal je zvezan na tleh
    ●     žarg. jeziki mu ležijo lahko, z uspehom se jih uči; publ. poudarek predstave je ležal na tem prizoru je bil; ekspr. čez tri ure bo že vsa trava ležala bo pokošena; star. trdnjava že leži je porušena; je osvobojena, zavzeta; publ. igralcu ta vloga ne leži ni v skladu z njegovo igralsko usmerjenostjo, je ne more dobro odigrati; ekspr. denar ne leži na cesti se ne zasluži na lahek način; ekspr. za vse so krivi oni, to leži na dlani je očitno, jasno; v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu je položen na mrtvaški oder; ekspr. povej, kar ti leži na duši, na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ekspr. to dejanje mu težko leži na duši čuti se krivega; publ. krivda za to leži na inteligenci tega je kriva inteligenca; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni; star. žena leži na porodu je blizu poroda; je pred kratkim rodila; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ležati na tleh ekspr. sunil sem ga in že je ležal na tleh padel na tla; ko je bukev ležala na tleh, so jo začeli obsekavati ko je bila podrta, posekana; star. oblast, zakon in red so v tistih časih ležali na tleh so bili brez veljave, moči; že dolgo leži v grobu, pod zemljo je mrtev, pokopan; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. ne bi se mu bilo treba toliko truditi, lahko bi ležal doma v senci počival, živel brez dela; pog., ekspr. ta človek mi leži v želodcu mi je zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; vznes. mirno leži med svečami je na mrtvaškem odru; publ., ekspr. takrat je bila igralka na vrhu slave in občinstvo ji je ležalo pred nogami jo je občudovalo, oboževalo; letos je sneg dolgo ležal dolgo ni skopnel; ekspr. v hipu sem ležal vznak v snegu padel vznak v sneg; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
    ♦     geom. kot leži nasproti osnovnici; točka leži na premici; navt. ladja leži v pristanišču je privezana ob pomolu ali zasidrana; šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi
preíti -ídem stil. préjdem dov., preídite stil. préjdite; prešèl prešlà prešlò tudi prešló, stil. prêšel prêšla (í, ẹ́) 
  1. 1. priti čez kaj: preiti potok; čete so prešle travnik in se ustavile na robu gozda / čez most, po mostu so prešli na drugo stran reke / vojaki so v največji tišini prešli cesto prečkali
    // s težavo smo prešli ostri rob grebena / ekspr. prešel je že pol sveta, pa še ni videl tako lepega kraja / hladna fronta je ponoči prešla naše kraje / publ. hkrati z gledališčem je prešel v novo stavbo tudi lutkovni oder / strup je prešel v živce in mišice
    // priti mimo česa: prešla sta planšarske koče in se začela vzpenjati v hrib; bali so se, da preidejo dogovorjeno zborno mesto / stopil je hitreje, da bi jo prešel prehitel; pren., ekspr. preiti strogo, trdo preizkušnjo
  2. 2. s predlogom spremeniti, menjati
    1. a) okolje: vsi potniki so prešli iz prvega v zadnji vagon / cela četa je prešla k partizanom
    2. b) način dela, delovanja: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja; podjetje je prešlo na nov način računanja stroškov / iz teorije preiti v prakso / od vina je prešel na žganje začel je piti žganje
      // od pisanja komedij je prešel na pisanje dram / takoj so prešli na dnevni red (sestanka)
    3. c) način obstajanja: pri delu mišic je prešel sladkor v mlečno kislino / tu preide hrib v ravnino; cesta nenadoma preide v stepo / bela barva je prešla v sive odtenke / preiti od besed k dejanjem / ekspr. smeh velikokrat preide v jok
    4. č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: po očetovi smrti bo imetje prešlo na sina; hiša je prešla v last občine / mesto je po nekajurnem boju prešlo v roke napadalcev so ga zavzeli napadalci
      // precej materinih lastnosti je prešlo na hčer
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: prešli so v napad, v obrambo; zabava je prešla v bučno razgrajanje / učiteljica je prešla od razlage k spraševanju / konj je prešel v lahen dir / dan je prešel v noč znočilo se je
  3. 3. publ. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero; preseči: poročilo je prešlo okvire bežnega poročanja / trpljenje je prešlo meje človeške vzdržljivosti / njena kriza je že prešla svoj vrh
  4. 4. knjiž. miniti, končati se: čas, primeren za sajenje, je že davno prešel; ko so mu rano previli, mu je prešla vsa bolečina; nevarnost je kmalu prešla / prešla so leta, preden sta se znova srečala / nevihta je prešla brez hujših posledic / za vselej jih je prešla volja do razgrajanja / kam je prešlo njegovo bogastvo izginilo
  5. 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: njen obraz je prešel nasmeh / v hipu ga je prešla jeza, slabost; spoznanje jo je prešlo kot blisk
    ●     ekspr. kljub mrazu rože niso prešle niso zmrznile; ekspr. tako so se ustrašili, da jim je beseda prešla da niso mogli govoriti; pog. novi znanci so kmalu prešli na ti so se začeli tikati; ekspr. strah mu je prešel v kosti vedno se je bal; meso in kri ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; preiti v navado navaditi se; stavek je že prešel v pregovor postal; publ. domačini so prešli v vodstvo že v prvem polčasu so dosegli prednost v igri; knjiž. njegovo ime je prešlo v zgodovino postal je znan zaradi svojih dejanj; preiti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; knjiž. kmalu ji je prešlo ji je odleglo, stanje se ji je izboljšalo
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) 
  1. 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
  2. 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
    // v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
    // knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
    1. a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
      // zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov
    2. b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
    3. c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
    4. č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
      // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
      // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
  4. 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
  5. 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
    ●     ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
    ♦     šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
    // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
  2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
    1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
    2. b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
  3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
    // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
  5. 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
  6. 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
  7. 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
  8. 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
  9. 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
  10. 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
  11. 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
  12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
  13. 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
    // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
  14. 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
    ●     ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
čàs čása m (ȁ á) 
  1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
  2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
    // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
    // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
    // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
    // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
    // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
    // od tistega časa ni več govoril
  3. 3. omejeno trajanje
    1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
    2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
    3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
    4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
    5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
  4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
    // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
    // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
    ●     odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
    ♦     astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 
  1. 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
    // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu
  2. 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
    // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
    // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč
  3. 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
    // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
  4. 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja
    // z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
    // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste
  5. 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način
    // z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
    // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno
  6. 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
    // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje
  7. 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
  8. 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
    // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti
  9. 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
  10. 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
    ●     star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
    ♦     fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti
zakopáti -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 
  1. 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
    // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine
  2. 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
    // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe
  3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
  4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške
    ●     žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah
žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 
  1. 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
  2. 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
  3. 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
    // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje
  4. 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
    // živo oglje še tleče
    // živa rana ki se še ne celi
    // pazi, če je ogenj kje še živ
  5. 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
    // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede
  6. 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
    // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
    // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
    // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa
  7. 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
    // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa
  8. 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
    // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
    // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa
  9. 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
  10. 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
  11. 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
    // živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil
  12. 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
  13. 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
    ●     ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
    ♦     agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
vtakníti in vtákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
    ♦     agr. vtakniti jarmnik v jarem
    // dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
    // ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala
  2. 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
  3. 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtakniti koga v internat; vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
    // vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor
  4. 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
    ●     pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je
nè prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) 
  1. I. 
    1. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
      1. a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok
      2. b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
      3. c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč
        // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar
        // pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti
        // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
    2. 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
    3. 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
    4. 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
      // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
    5. 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep
      // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
      // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho
      // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
      // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
  2. II. elipt.
    1. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res
    2. 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne
      // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
  3. III. 
    1. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja
      // pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne
    2. 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
      // malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil
      // počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
      // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
  4. IV. v vezniški rabi
    1. 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
    2. 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
    3. 3. za izvzemanje
      1. a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
      2. b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on
        // stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
    4. 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ...
  5. V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil
    ●     ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. dati kaj v tak položaj
    1. a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
    2. b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
      // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
      // kot nagovor ljudje, odprite
  2. 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
    // s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
    // pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili
  3. 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
    // narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
    // narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo
  4. 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
    // na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
  5. 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
  6. 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
    // pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
    // odpreti novo delovno mesto
  7. 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
    // dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
    // narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
  8. 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
    // začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem
  9. 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
    // publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
  10. 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
    ●     ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
    ♦     fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
ostáti ostánem dov. (á ȃ) 
  1. 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
    // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino
  2. 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
    // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen
    // akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju
    // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj
  3. 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
    // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
    // ne prenehati
    1. a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
    2. b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile
      // nekaj ljudskih šeg je ostalo
    3. c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
  5. 5. z dajalnikom ne prenehati biti
    1. a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
      // drevesu je ostalo le še nekaj listov
    2. b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
  6. 6. ne prenehati biti
    1. a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
    2. b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji
  7. 7. biti še
    1. a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
    2. b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
    3. c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
      // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane
  8. 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje
    // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal
  9. 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
  10. 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
    1. a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil
      // brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi
    2. b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
    3. c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
    4. č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
      // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
    5. a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama
    6. b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
    7. c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme
      ●       pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
      ♦       jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali
pa vez.  
  1. I. navadno v protivnem priredju, z vejico
    1. 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim
      1. a) na čelu stavka: obljubil je bil, pa ni držal besede; rad bi šel v kino, pa ne sme / rekla je, da bi denar vrnila, pa da ga nima / če je tebi prav, pa meni ni; namesto da bi pazil, pa spi / okrepljen: rekel je, da ga ne bo, pa je le prišel; previden je, pa vendar odločen
      2. b) zapostavljen: obljubil je, besede pa ni držal; jaz delam, ti pa lenariš; morda je tebi prav, meni pa ni; eno tekmo so izgubili, tri pa dobili; avtobus je zamudil, peš je pa predaleč / govori iz zavisti, ne pa iz dobrote; res je med najboljšimi, ni pa prvi / elipt. praviš, da ni pridna. Kakšna pa / če misliš, da ti bomo verjeli, se (pa) motiš
        // za izražanje nepričakovanega: nihče ni mislil nanjo, pa je stopila v hišo; gledam skozi okno, pa priteče sosed / verjeli smo mu, on pa (gre in) nas pusti na cedilu / mlad, pa tako pokvarjen / jaz — pa v pokoj, kaj še; ti — pa junak
        // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, pa še ta težko
    2. 2. za izražanje rahlega nasprotja: po travi so pajčevine, na njih pa se blešči rosa; igrišče je majhno, razen tega pa blatno / vozijo po levi, to pa je prepovedano / dan se je nagibal, nebo se je pooblačilo, gozd pa je umolknil / v deželi je bil mir, ki pa ni bil mir
      // za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: večkrat se razjezi, pa ne brez vzroka; potrebno nam je znanje, pa resnično znanje / hladen, pa ne leden obkladek; grad stoji na vrhu strmega, pa ne previsokega hriba
      // za krepitev prislova, ki uvaja zadnji člen zaporedja: samo pozdravim jih, potem pa grem; gleda izpod čela, nazadnje pa zagrabi kol / dela v tovarni, hodi tudi na lov, pa še kmetuje pomalem / kot zaključek: drugače pa je vse v redu; pravzaprav pa je poštenjak / sicer pa še nismo končali
      // ekspr., med členi v stavku, navadno okrepljen za stopnjevanje: pozdrav vsem, posebno pa očetu; to utegne trajati tedne, pa cele mesece; tega ne privoščim nikomur, najmanj pa tebi / poznam ga, pa bolje kot ti; strahopetec je, pa večji kot drugi / taki krivici se bodo uprli, pa še kako se bodo
    3. 3. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: boji se, pa se skriva; dosti dela ima, pa rad pozabi; ni plačal davkov, pa so ga rubili; sedi v pisarni, pa misli, da je bogvekaj / dolgčas mu je, ko pa nima nobenih prijateljev
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: to je zanimiv primer, pa je prav, da si ga ogledamo; vemo, da je pridno delal, pa ga bomo nagradili / ekspr. pameti ne sme manjkati niti cestarju, pa je ne bi bilo treba pesniku
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: odmakni opornik, pa se bo vse zrušilo; plačaj, pa te ne bomo tožili; njo bi vzel, pa bi bilo drugače / ne bom ti več razlagal, pa bi bil poslušal / če ti ni všeč, pa pojdi; če nočeš, pa pusti
      4. č) ekspr. dejstva, kljub kateremu se dejanje prejšnjega stavka uresniči: Jože je odličnjak, pa nima inštruktorja kakor ti; takoj ga je spoznal, pa ga je videl samo enkrat
    4. 4. nav. ekspr., v prislovni rabi, z vezniki poudarja nasprotje: moja bo obveljala, pa če se na glavo postaviš; premagal ga bom, pa če je še tako močen / premalo premislimo, zato pa je vse narobe / nikar se ne izmikaj, če pa vem, kje si včeraj hodil; čemu ti bo toliko denarja, ko pa ne moreš vsega porabiti
  2. II. pog., med členi v stavku, brez vejice
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: prinesi kruha pa sira; daj mi papir pa pero; jama je široka pa globoka; hodi počasi pa previdno; vonj po pečenki pa (po) klobasah; pospravi krožnike pa kar je še na mizi / elipt. vprašal ga je, kaj pa kako je opravil
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: šumenje macesnov, borovcev pa smrek
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: fant je še mlad pa norčav pa zaljubljen
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: ves vik pa krik je zaman; čast pa slava; sem pa tja sempatja; tu pa tam tupatam
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tam je sam pesek pa spet pesek; tako ne bo šlo, ne pa ne
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: koliko je ena pa ena; dve pa dve; bilo jih je sto pa pet / star je pet let pa tri mesece
      // navadno okrepljen za dodajanje: povedala je samo materi pa (še) teti; žejna je pa lačna tudi; porabil je cel tisočak pa še nekaj
    5. 5. navadno v zvezi ta pa ta, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta pa ta dan; to pa to bi še bilo treba urediti; to se napravi tako pa tako / tovariš ta pa ta / to pa ono ti imam še povedati
  3. III. pog., v vezalnem priredju, brez vejice, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: jej pa pij; molči pa čaka; ves dan sedi v sobi pa bere; sam sem to slišal pa videl / izpil je pa vstal; poberi svoje stvari pa odidi / naročil je, da bo prišel v urad pa (da bo) sprejemal stranke / pri različnih osebkih tudi z vejico pred pa ne bo dolgo, pa pride noč
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: pili so, peli pa šale zbijali
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino pa gleda televizijo pa bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: ves dan vpije pa razgraja; kar jokaj pa stokaj
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka pa čaka; ne dam pa ne dam; ne gre pa ne gre mu z učenjem; ni pa ni hotel odpreti; samo spal pa spal bi
    4. 4. za izražanje namena: pojdi pa zapri vrata; skoči k njim pa jim povej
  4. IV. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod I, zlasti 3, in III
      1. a) ekspr.: bodite mirni. Pa nobenega šepetanja; preveč delaš. Pa ti je počitek potreben; za danes dovolj. Pa drugič spet; zbogom. Pa brez zamere; glejte no, se je začudil. Pa vam gre res po sreči; vsakdo mora delati. Pa to sam veš / lepo ženo ima. Pa še pridna je povrhu; bil je postaven fant. Pa si je tudi domišljal
      2. b) navadno okrepljen: zelo dobro šofira. Pa mu kljub temu ne dovolijo voziti; vem, da se norčuje. Pa mu vendar ne zamerim
      3. c) miličnik me je zapisal. Pa sem moral plačati kazen
      4. č) s podrednim veznikom: se bo že naveličal. Pa če se ne; zaspi! Pa če ne morem
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. Pa ti; pa bo res prišel; pa je to sploh mogoče / pa še kaj pridi, je dostavila / pa smo spet doma; pa naj bo po tvojem / No — pa? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: pa še to. Včeraj mi je pisal Janez / ja, da ne pozabim. Pa brata pripelji na večerjo
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: pa da mi nikdar več ne greš tja; pa to naj bo pridnost; pravi, da nima denarja. Pa mu ti verjameš; pa delal, kdo bo / ti si pa priden nisi priden
      ●       pog. jurček je pa ja ena najboljših gob poudarja samoumevnost povedanega; pog. ali boš kozarček vina? Pa ja (da) izraža soglasje, pritrditev brez pridržka; ekspr. pomagati je treba, pa je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; pog., ekspr. kar bo, pa bo izraža vdanost v usodo; ekspr. da je bolan? Pa menda (ja) ne izraža zaskrbljenost; ekspr. ne dam, pa mir besedi nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; pog., ekspr. če ti nisi nor, pa nič nočem, pa nič ne rečem izraža prepričanje o resničnosti povedanega; pog. pa imaš, ko si tako nestrpen izraža zadovoljstvo, privoščljivost; pog. če noče, pa noče izraža sprijaznjenje z odločitvijo koga; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. pa še kako ga imam rad izraža veliko mero ali stopnjo povedanega; pog., ekspr. daj mi tisočak. Pa še kaj izraža močno zavrnitev; iron. junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; pog. pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene; pog. morda je res. Pa kaj zato izraža brezbrižnost; pog. no ja, sem pa mevža izraža sprijaznjenje z dano trditvijo; ekspr. smem v kino? Kaj pa še izraža močno zavrnitev; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih; ekspr. mislite, da so nas čakali? Kje pa izraža močno zanikanje, zavrnitev; pog., ekspr. včeraj smo ga pa (pili) precej vina smo popili; pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; ekspr. tam imajo denarja še pa še zelo veliko; ekspr. tako predstavo bi še pa še gledal večkrat in z velikim veseljem; ekspr. ta pà, ta — ta je res sposoben izraža pritrjevanje; ekspr. veseljak je, to pà, to izraža pritrjevanje; pog. zdaj pa imamo, ko smo tako dolgo čakali izraža nezadovoljstvo, razočaranje; prim. sempatja, tupatam, zdajpazdaj
ríniti -em nedov. (í ȋ) 
  1. 1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila; pomagati riniti; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil
  2. 2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati
    1. a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi; riniti zaboj čez prag; tisti za hrbtom so me rinili naprej
    2. b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini
    3. c) kam sploh: riniti polena pod kotel; riniti ključ v ključavnico; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep
      // ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti
  4. 4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo; rinil je vanj s pištolo; umikala se je, on pa je rinil za njo
  5. 5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj; tudi on je rinil za mojo sestro
  6. 6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo; neprestano rine vame, kaj mi je; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji
    // vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke
  7. 7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi; riniti v nesrečo, nevarnost
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati
  8. 8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino; kam rineš v takem vremenu; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto
  9. 9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem; za silo, nekako še rinemo; stroški so tako veliki, da komaj rinemo
    ●     ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; žarg., šol. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; žarg., šol. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval
jáma -e ž (á) 
  1. 1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame; kopati, narediti, zasuti jamo; pasti, stopiti v jamo; jame od bomb; jame za sajenje dreves
    // nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah
  2. 2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib; raziskovati jame; spustiti se v jamo; skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama
  3. 3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo
    // teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama
    // nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama
  4. 4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo; spustiti se v jamo; zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku
    // s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami
  5. 5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob: izkopati komu jamo; spustiti krsto v jamo; zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami
  6. 6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov; pren. jama greha, hudodelstva
    ●     ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
    ♦     geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
    // delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
    // prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust
  2. 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
    1. a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
    2. b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
      // turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred
    3. c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
      // evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
      // star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali
    4. č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
  3. 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
    // povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke
  4. 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
    // ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
    // ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje
  5. 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
    1. a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
    2. b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
      // delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
  6. 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
    // delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela
  7. 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
  8. 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
    // v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
    // predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov
  9. 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
  10. 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
    // jemati kapljice za oči kapati si jih v oči
  11. 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
    ●     pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
vídeti -im nedov. in dov. (í ȋ) 
  1. 1. z vidom zaznavati: prižgal je luč, da so videli; gleda, pa ne vidi; videti letalo, oblake; videti nesrečo; skozi okno je videl prihajati vojake; ali ne vidiš, da se že dani; videti se v ogledalu; ostro, razločno videti; videti kaj s prostim očesom; znamenje se vidi že od daleč / v duhu, v sanjah videti kaj / zastar., v nedoločniku to videti, so vsi ostrmeli ko so to videli
    // nepreh. biti sposoben z vidom zaznavati: otrok ne vidi, je slep; kljub starosti še dobro vidi; po poškodbi na desno oko ne vidi več / s temi očali vidi le na daleč
  2. 2. dov. seznaniti se s čim z gledanjem: filma, slike nisem videl; videti najnovejšo razstavo; hotel je videti, kaj so napisali / ekspr. to sem videl na lastne oči / tega filmskega igralca še nisem videl; publ. jutri bomo v mestu videli nov film ga bodo predvajali
    // ekspr. videl je že pol sveta prepotoval, spoznal
  3. 3. dov. spoznati, ugotoviti z gledanjem: ko je videl, da mu sledijo, se je skril; vsi so videli, da mu je dekle všeč / v očeh je bilo videti odobravanje / kot sem videl, vam je to že znano
    // spoznati, ugotoviti sploh: ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto; zdaj bomo videli, če kaj znaš; kakor vidiš, se je zelo poboljšal / kot opozorilo, grožnja: kar poskusite, boste že videli; to bomo šele videli
  4. 4. zaznavati, da kaj je, obstaja: videti spremembo; poletnih večerov prej kakor da ni videl / krivic, napak niso hoteli videti / ne vidim potrebe, da bi tako hiteli po mojem mnenju ni treba tako hiteti
  5. 5. iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj: po drevju je videl, da se bliža pomlad; videti je, da bo lepo vreme; vidi se, da sta iz mesta / ekspr. konca pogajanj še ni videti
  6. 6. dov., ekspr. priti skupaj s kom: ko ga bom videl, mu bom povedal; nikoli več se nista videla; vsako leto se vidijo za praznike / videla se bova ob šestih pred pošto / ne vidiva se prvič se že poznava
  7. 7. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: na sliki vidimo dele stroja; tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih / na trgu je videti različno blago / redko te je videti v naši družbi redko prihajaš v našo družbo
  8. 8. v zvezi z v biti mnenja, da kaj kje je, obstaja: v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino; v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek / v njem so videli velikega pesnika; v ženski vidijo predvsem mater
  9. 9. ekspr. skrbeti za koristi, ugodnosti koga: mati je videla samo hčer; samo sebe vidi / videti brata v pomanjkanju pomagati mu
  10. 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi biti videti izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo: pot je videti dobra; bil je videti utrujen; videti je mlajši, kot je v resnici; od daleč sta videti enaka / utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden / videti je, da so ga odpustili; bilo je videti, kot da se izmika
  11. 11. v zvezi rad videti izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: radi bi videli, da bi se vrnil; ne vidi rada, da kadim; rajši vidim, da greste / ekspr.: vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim vsakemu je všeč, vsakemu ugaja; rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne
  12. 12. v medmetni rabi izraža
    1. a) opozorilo na to, kar se zazna z očmi: vidite, kako se bliska; vidiš, oni tam si je zlomil nogo; vidiš, mavrica
    2. b) opozorilo na ugotovitev, spoznanje: vidiš, za to gre; takole se to dela, vidiš; saj vidiš, da sem prestar zate / vidiš, pa še vedno živi / na takšen stroj pišem, vidite
    3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: vidiš, kakšen si; ga vidiš, kako se dela lepega; čakamo, ali ne vidiš; kaj ne vidiš, da so vsi umolknili
    4. č) podkrepitev trditve: ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl; boš videl, kako ga bova premagala; sam vidiš, kako je zaposlen
    5. d) začudenje, presenečenje: da ste jo videli, kako je jedla; (ga) vidiš, kako zna, če hoče; vidiš, vidiš, ta je pa živahen / ali prav vidim
    6. e) spodbudo: no, vidiš, saj gre
      ●       ekspr. dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl tudi po ves mesec je bil zdoma; ekspr. njegova glava že dolgo ni videla glavnika že dolgo se ni počesal; ekspr. kdo je že kaj takega videl izraža ogorčenje, zgražanje; pog. pazi, da te kdo ne vidi ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil; ekspr. česa takega svet še ni videl izraža veliko občudovanje, zgražanje; ekspr. posojenega denarja ni videl nikoli več ni ga dobil nazaj; ekspr. belega kruha takrat še videli nismo nikoli ga nismo jedli; ekspr. šole od znotraj še videl ni v šolo sploh ni hodil; pog., šalj. videti Abrahama dočakati petdeset let; iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil; ekspr. on vidi le denar samo za denar, materialne koristi mu je; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; ekspr. vse zvezde je videl zelo se je udaril; zelo je bil tepen; ekspr. videl mu je v srce (s)poznal je njegove misli, čustva; ekspr. mene na gostiji ne bodo videli gostije se ne bom udeležil; ekspr. le kaj vidi na njej izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. zdaj vidim to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. žensk ne mara niti videti ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi; ekspr. živega ga ne morejo videti zelo ga sovražijo; ekspr. skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače); ekspr. vse vidi črno je pesimistično razpoložen; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. hitro je videl, koliko je ura spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. bil je v stiski, nikamor naprej ni videl ni našel izhoda iz stiske; drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev; ekspr. rad bi videl tistega, ki bi to zmogel po mojem mnenju tega ne zmore nihče; ekspr. veselje ga je bilo videti vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. kar vidim ga, kako bo presenečen živo si predstavljam; zelo bo presenečen; ekspr. nočem te več videti nočem, da bi bil še v moji bližini; pog. rada se vidita zaljubljena sta drug v drugega; pog. toliko dela ima, da se ne vidi iz njega zelo veliko; ekspr. bil je lačen, da se je skozenj videlo zelo; ekspr. otroci rastejo, da se kar vidi zelo hitro; zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; več oči več vidi; o svetem Vidu se skozi noč vidi je noč najkrajša
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
    // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
  2. 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
    // grel si je mrtve roke otrple, premrle
    // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
  3. 3. ki je, obstaja brez
    1. a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
    2. b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
    3. c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
    4. č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
      // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
  4. 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
    // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
    // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
  5. 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
    // odstavljeni voditelj je politično mrtev
    // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
  6. 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
    // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
  7. 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
    // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
  8. 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
  9. 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
    ●     žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
    ♦     adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
okó očésa s, v pomenu parni organ vida mn. očí ž (ọ̑ ẹ̑) 
  1. 1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk; oko in uho / oči ga bolijo; brisati si, drgniti, meti si oči; z roko si zasloniti oči pred svetlobo; zavezati komu oči; iz oči tečejo solze; potegniti si klobuk čez oči; škiliti na levo oko; zamižati na eno oko; gledati koga v oči; smet mu je padla v oko; po nesreči ga je sunil v oko; pomežikniti z desnim očesom; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči; ekspr. krvave oči / črne, sive oči s črno, sivo šarenico; ekspr. imeti mačje oči zelenkaste, podolgovate
    // negovati okolico oči; nebo je bilo jasno kot ribje oko; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa zelo
    // solze so ji prišle, stopile v oči začela je jokati; imeti solze v očeh jokati; s solzami v očeh ga je prosila jokajoč
    // ličiti si oči / na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan / kapljice za oči; pren., ekspr. noč z bleščečimi očmi; lokomotiva z velikimi očmi
    // to čutilo glede na svojo sposobnost: oči so mu oslabele; slep na eno oko; publ. v vojni je izgubil obe očesi je oslepel na obe očesi; ekspr.: imeti mačje oči dobro videti v temi; mrtve, ugasle oči / daljnovidne, kratkovidne oči
    // nav. ekspr., z glagolom izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: čutil je njene oči na sebi / njihove oči so počivale na domači hiši dalj časa so jo gledali; oči so ji uhajale proti oknu pogledovala je proti oknu; njegovo oko se je ustavilo na njej začel jo je gledati; sodnikove oči so se zapičile vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes ni imel očesa zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje neprestano jo je gledal; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; pasti oči na avtomobilu dalj časa ga poželjivo gledati; upreti oči v koga začeti ga gledati; spogledljivo je zavijala oči gledala, pogledovala; bliskala, streljala je z očmi jezno ali živahno pogledovala; ošiniti kaj z očmi nahitro pogledati; prebadati koga z očmi strogo, pozorno ga gledati
    // z oslabljenim pomenom: pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi jezno, prijazno, žalostno; na stvar gleda s treznimi očmi trezno, z očmi svojega časa kot večina sodobnikov
    // nav. ekspr. to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja: oči se kar bliskajo od jeze; oči so se jim smejale; iz oči je sijalo hrepenenje; hladne, ledene oči; preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči
  2. 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja: marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo; skrivali so se radovednim očem radovednim ljudem; bila je prijetna za moške oči za moške; žensko oko to razliko hitro opazi ženska; oko strokovnjaka, umetnika strokovnjak, umetnik
    // ubili so ga pred materinimi očmi vpričo matere
  3. 3. s prilastkom očesu podoben del česa: krompirjeva očesa; oko cepiča; oko pri trti / kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
    // na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
    ●     ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; ekspr. kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja vsenaokrog; ekspr. oči je ne ubogajo več ne vidi več dobro; ekspr. če me oko ne vara če se ne motim; star. mačeha ji ni dala dobrega očesa ni bila dobra z njo; pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči; ekspr. ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. ni mogla verjeti lastnim, svojim očem da je res; imeti oči ekspr. fant je imel oči na pecljih je zelo radovedno gledal; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala; ekspr. oči bi ji izkopala, izpraskala zelo sem jezna nanjo; pog. močna svetloba mu je jemala oči ga je slepila; ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli; ekspr. odpreti oči komu omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse oči nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom, resnico ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. zaprl, zatisnil je svoje trudne oči umrl je; ekspr. ko je umiral, sem mu zatisnil oči pokril oči z vekami; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; iz oči v oči ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost; izpred oči ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči z oddaljevanjem postal neviden; ekspr. izgini, poberi se mi izpred oči odidi; nočem te več videti; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. na oko ni napačna po videzu, zunanjosti; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; pomeriti na oko po videzu oceniti velikost česa; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. spanca ni mogla več priklicati na oči ni mogla več zaspati; na oko so razločevali vse rudnine takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali; ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; rumena barva bije, bode v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; ekspr. gledati smrti v oči biti v smrtni nevarnosti; metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; ekspr. to je lepo za oko, ni pa praktično na videz; ekspr. to je preveč na očeh vzbuja preveč pozornosti; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; ekspr. umiral je vsemu svetu na očeh vsi so ga videli, ko je umiral; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je bolj cenila, spoštovala; pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; bila je črna pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; imela je kolobarje pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. to imejte zmeraj pred očmi upoštevajte pri svojem delovanju; ekspr. ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi mislim nanj; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi neopazno; hkrati, obenem; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; preleteti z očmi stavek, rokopis nahitro pogledati, pregledati; nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem vse je opazila; zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi imam do tega drugačen, drug odnos; gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi intuitivno spoznavati kaj; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču); v njenih očeh je slabič po njenem mnenju, mišljenju; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; ekspr. pred izložbo so ga bile same oči zelo jo je gledal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani; ekspr. zagovarjati se pred očmi javnosti pred javnostjo; ekspr. oko postave, javnega reda miličnik, policist; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; več oči več vidi; takrat je veljalo: oko za oko če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; preg. daleč od oči, daleč od srca; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
    ♦     agr. oko gosto olistan poganjek; očesa v siru luknje; cepljenje na speče oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; meteor. orkansko oko središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra; min. mačje oko poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem; tigrovo oko poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem; rad. magično oko priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost; teh. oko luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje; zool. pikčasto oko preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne jamice; sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
prôstor -óra m (ó ọ́) 
  1. 1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor
  2. 2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor
  3. 3. s stenami, ploskvami omejen del tega
    1. a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli
    2. b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov
  4. 4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi
    // kot ukaz psu prostor
    // del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso
  5. 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu
  6. 6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu
    // v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo
    // za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora
  7. 7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje
    ●     publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi
    ♦     biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati
vôda -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi vódo (ó) 
  1. 1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa: voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne; snov, ki vpija vodo; bistra, čista, kalna, motna voda; mrzla, topla voda; gladina vode; za vodo neprepustna plast; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda
    // ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu: voda vre; čistiti, črpati, greti, natakati vodo; piti vodo; sladkati, soliti vodo; zajemati vodo iz vodnjaka; kuhati na vodi, v vodi; potešiti žejo z vodo; razredčiti mleko z vodo; postana, sveža voda; voda za hlajenje motorja; voda za kuhanje, napajanje, pranje; kozarec, vedro vode; poraba vode; zbiralnik vode / odpadna voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; pitna voda; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda v kateri so se kuhale (suhe) hruške
  2. 2. tudi mn. ta tekočina kot reka, jezero, morje: voda dere, klokota, šumlja; voda izvira pod hribom; vode naraščajo, upadajo; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje; regulirati vode v nižini; zajeziti vodo; iti v vodo; bresti po vodi; globoka, plitva voda; žuborenje vode; mlin na vodo; ob vodi živeča ptica; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode; ribolovna voda v kateri je dovoljen ribolov; stoječe vode naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; zdravilne vode / smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln
  3. 3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov: iztisniti vodo iz kumar; nekateri sadeži imajo veliko vode
  4. 4. poljud. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč: otrok ni mogel zadržati vode; pregledati vodo / bolniku se voda zapira ima težave z odvajanjem seča
    // vodi podobna telesna tekočina sploh: voda mu je zalila pljuča; v kolenu ima vodo
  5. 5. navadno s prilastkom vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože: dišeča, lasna voda; kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje; ustna voda; voda za britje
    ●     pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi; ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost; ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; evfem. tišči ga na vodo opraviti mora malo potrebo; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; ekspr. mnogo vasi je pod vodo je poplavljenih; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril; publ. teritorialne vode teritorialno morje; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel še veliko časa bo minilo; knjiž. sta olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; počutiti se kot riba v vodi ugodno, prijetno; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti; knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči; star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
    ♦     fiz. destilirana voda; anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; geogr. arteška voda ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; danja, izdanja voda; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; podtalna ali talna voda ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; geol. juvenilna voda ki nastane iz magme in pride prvič v obtok; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; nevtralne vode; kem. voda spojina vodika in kisika; klorirana voda; kristalna voda ki je v kristalu vezana na molekule; mehka voda ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; težka voda v kateri je težki vodik; trda voda ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kozm. brezova, koprivna voda; med. bolnika žene na vodo prepogosto si mora izpraznjevati mehur; burova voda ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline; med., vet. plodova voda ki obdaja plod v maternici; meteor. meteorna voda; min. mineralna voda ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi; petr. termalna voda naravna topla ali vroča voda; strojn. napajalna voda ki jo črpalka potiska v parni kotel; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki
stánje1 -a s (ā) navadno s prilastkom  
  1. 1. kar je v kakem času določeno z dejstvi, nanašajočimi se
    1. a) na kvaliteto, uporabnost, sposobnost obstajanja česa: stanje hiše po potresu; stanje vozila ob prevzemu; vzdrževati orodje v dobrem stanju; sadje je v takem stanju, da ga je treba takoj porabiti / z oslabljenim pomenom stanje posevkov je po zadnjem dežju boljše posevki so po zadnjem dežju boljši
    2. b) na telesne ali duševne sposobnosti, funkcije koga: kontrolirati stanje bolnika po operaciji; ranjenec je v kritičnem stanju / duševno in telesno stanje; zdravstveno stanje otroka ob vpisu v šolo
    3. c) na količino, množino česa: stanje zalog se ni spremenilo; nadzorovati stanje vode ob deževju / število dispanzerjev se je v primerjavi s predvojnim stanjem podvojilo številom
      // gmotno stanje se mu je izboljšalo / nespremenjeno številčno stanje otrok v razredu število
      // kar je v kakem času pri čem določeno z razmerami, okoliščinami, kakimi dejstvi sploh: poročati o stanju na fronti; zahtevati podatke o stanju v podjetju / stanje v kmetijstvu se izboljšuje; povzročil je nesrečo, ker ni upošteval stanja na cesti; izgubiti pregled nad gospodarskim in političnim stanjem v državi / stanje v ozračju
  2. 2. kar nastopi pri kom kot posledica določenega duševnega ali telesnega dogajanja: bil je potrt in bal se je, da bo to stanje dolgo trajalo; spal je in v tem stanju so ga ujeli; bolezenska stanja; zbuditi koga iz hipnotičnega stanja; stanje nezavesti / vznes. njegova žena je v blagoslovljenem stanju noseča
    // z oslabljenim pomenom: biti v budnem stanju buden; narediti kaj v vinjenem stanju vinjen
    // kar nastopi pri čem, kje kot posledica določenega dogajanja, procesa, dejstev sploh: v podjetju je zavladala zmeda in to stanje je bilo težko odpraviti; anarhično stanje v družbi; brezvetrno stanje / obdelovati jeklo v razžarjenem stanju / publ., z oslabljenim pomenom: tovornjak je v nevoznem stanju nevozen; tehtati kaj v suhem stanju suho; stanje muževnosti pri drevju muževnost
    // izjemno ali izredno stanje v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine; obsedno stanje v nekaterih državah v katerem na določenem področju vojaška uprava zamenja civilno oblast
  3. 3. fiz., kem., v zvezi agregatno stanje vsaka od možnosti pojavljanja snovi, določena z gibanjem molekul, atomov: plinasto, tekoče, trdno agregatno stanje
    ●     neustalj. včeraj ni bil v stanju napisati pisma ni bil sposoben, ni mogel
    ♦     fin. razlika med dejanskim in knjiženim stanjem; fiz. breztežnostno stanje stvari; jur. brezustavno stanje; osebno stanje pravno pomembne značilnosti osebe glede na spol, starost, državljanstvo; lingv. glagoli stanja glagoli, ki ne izražajo dejanja ali procesa; v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; polit. brezdržavno stanje; zool. letargično stanje živali
položáj -a m (ȃ) 
  1. 1. način, kako je kaj nameščeno
    1. a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
    2. b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
    3. c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
      // železniški signal je v položaju Stoj
  2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
  3. 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
    // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici
  4. 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
    // njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor
  5. 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
    // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
    // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
    // položaj na lestvici se je spremenil mesto
  6. 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
    1. a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
    2. b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
      ●       publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
      ♦       aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
tiščáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju: moker sneg je tiščal veje k tlom; tiščal ga je k steni, ob steno; tiščati koga proč od sebe
    // na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino: tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa
  2. 2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem: tiščati lice k šipi, na šipo; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena
    // objemajoč imeti tesno ob čem: tiščal jo je k sebi; tiščati otroka na prsi; tiščala sta se drug k drugemu
  3. 3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: tiščati koga za vrat
    // trdno držeč imeti kje: v roki je tiščal denar; tiščati pipo med zobmi, v ustih
  4. 4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: levico je tiščal na prsih; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest
  5. 5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje: čevlji me tiščijo; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi; obveza tišči je pretesno ovita
    // taka hrana jo tišči v želodcu; nekaj me tišči v glavi; brezoseb. v grlu, prsih, želodcu ga tišči
  6. 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam: ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo; ne tíšči v hribe v takem vremenu; otrok tišči ven / hči tišči z doma; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo
    // prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno
  7. 7. ekspr., s predlogom vsiljivo približevati se komu: sédi tam in ne tíšči k nama; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem
    // v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: dekleti tiščita za moškimi; že dolgo tišči za njo
    // v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji
  8. 8. ekspr. pojavljati se kje v veliki količini: kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
  9. 9. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: davki so tiščali ljudstvo; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
    ●     ekspr. denar ga tišči ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil; mleko tišči kravo zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje; ekspr. tiščati denar hraniti ga, biti skop; pog. obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. kar naprej tišči glavo v knjige veliko bere, študira; ekspr. tiščati glavo v pesek (kot noj) ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; ekspr. tiščati glave skupaj si šepetati; se družiti, biti skupaj; ekspr. žalost mu je tiščala grlo bil je zelo žalosten, prizadet; ekspr. v vsako reč tišči svoj nos se vmešava; ekspr. dozdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico niso hoteli spoznati resnice; star. tiščati pene imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; ekspr. obljuba ga tišči za vrat mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral; ekspr. tiščala je svojo, zato je odnehal vztrajala je pri tem, kar je rekla; ekspr. besede so mu tiščale na jezik, a je molčal rad bi govoril; ekspr. vedno tišči v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; evfem. tišči ga nastran opraviti mora veliko, malo potrebo; ekspr. vedno tiščijo skupaj so skupaj, si prizadevajo biti čimveč skupaj
správiti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da kdo ali kaj
    1. a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spraviti lisico iz luknje; spraviti zamašek iz steklenice; komaj so spravili omaro skozi vrata; kroglica je šla lahko ven, nazaj je pa dolgo ni mogel spraviti; spravili so se na vrh drevesa in kričali splezali, zlezli
      // spraviti les iz gozda zvleči, zvoziti; spraviti letake mimo straže pretihotapiti jih; ekspr. spraviti čevlje na noge s prizadevanjem jih obuti; z enim udarcem ga je spravil na tla podrl, prevrnil
      // odvetniku je uspelo spraviti ga iz zapora / od doma, od hiše spraviti koga pregnati, odpoditi, izriniti; spraviti oviro s poti odstraniti jo; spraviti luske z ribe ostrgati jih
      // spraviti madež s tkanine očistiti jo
      // spraviti lakoto s sveta odpraviti jo
    2. b) gre, pride kam z določenim namenom: nisem ga mogel spraviti k zdravniku / spraviti otroke v posteljo
    3. c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spraviti listje, zemljo na kup; spraviti kazalec naprave v navpičen položaj; spraviti se hitro pokonci vstati
      // ekspr. spraviti pijanca na noge doseči, da vstane; ekspr. spraviti vso hišo pokonci vse zbuditi, sklicati
      // spraviti podatke v medsebojno zvezo (miselno) jih povezati
    4. č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spraviti kaj iz ravnotežja / spraviti stvari v red urediti jih; spraviti stvari v sklad uskladiti jih
      // spraviti koga k zavesti, ekspr. k pameti; spraviti koga v bes, obup, zadrego; spraviti koga v nesrečo onesrečiti ga
    5. d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spraviti koga na boljše delovno mesto / spraviti koga iz organizacije; spraviti koga k vojakom, v šolo / spraviti ljudi pod svojo oblast podrediti si jih; pog. ta vladar je spravil podse velik del polotoka je osvojil, si je podredil
  2. 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da začne kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spraviti konja v dir; spraviti napravo v gibanje / spraviti koga v jok, smeh / spraviti koga na drugačne misli
  3. 3. ekspr., v zvezi z ob narediti, doseči, da kdo kaj izgubi: spraviti koga ob denar, premoženje / spraviti koga ob čast, ob živce; spraviti koga ob glavo
  4. 4. narediti, da pride kaj s polja na določeno mesto: spraviti poljske pridelke, seno
  5. 5. dati kaj nazaj na določeno mesto: spravi igrače, danes se ne bomo igrali / spraviti meče v nožnice
  6. 6. dati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spraviti dokumente, slike; spraviti ključ pod predpražnik; spraviti na skritem, varnem kraju; dobro, skrbno spraviti / ekspr. kar spravi denar (v žep) sprejmi, vzemi ga; vzemi ga nazaj, ne sprejmem ga; spraviti si kaj za spomin
  7. 7. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: spraviti sprte sosede; spraviti se med seboj; spraviti se s sovražnikom
    ●     pog., ekspr. s težavo je spravil iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil do tega, da je kaj povedala; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; ekspr. spraviti si koga z vratu znebiti se, otresti se ga; ekspr. spraviti koga h kruhu doseči, da ima delo, zaposlitev; pog. spraviti koga k sebi doseči, da se zave; doseči, da si opomore; ekspr. spraviti koga na boben povzročiti prisilno dražbo, gospodarski propad; pog., ekspr. spraviti koga na hladno aretirati, zapreti ga; ekspr. spraviti koga na kolena pokoriti, premagati ga; spraviti koga na led prevarati, ukaniti ga; spraviti na noge ekspr. kopeli so ga spravile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. dogodek je spravil vso policijo na noge policija je začela akcijo; ekspr. spraviti dramo na oder doseči, da se uprizori, začne uprizarjati; spraviti koga na beraško palico povzročiti, da izgubi vse premoženje; ekspr. spraviti kaj na papir napisati; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. na svet je spravila tri zdrave otroke rodila; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spraviti komu policijo na vrat pripeljati, privesti; ekspr. pijača ga je spravila pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. ta bolezen ga je spravila pod rušo, pod zemljo zaradi nje je umrl; spraviti pod streho ekspr. deset cmokov spraviti pod streho pojesti; ekspr. spraviti hišo pod streho dograditi, dozidati; pokriti s streho; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; ekspr. spraviti prireditev pod streho uspešno jo izvesti; ekspr. spraviti koga pred puške povzročiti, da je ustreljen; pog. spraviti v denar prodati; ekspr. spraviti koga v grob povzročiti njegovo smrt; spraviti zadevo v javnost obvestiti o njej javnost; ekspr. urednik je pesmi spravil v predal jih ni objavil; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; pog. spraviti v promet stare zaloge prodati, porabiti jih; ekspr. spraviti koga v kozji rog premagati ga, biti boljši kot on; pog. spraviti vase skledo solate pojesti; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; spraviti skup, skupaj pog. ta izpit boš pa že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; star. pismo skup spraviti s težavo napisati; pog. lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali
lovíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
  2. 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
    1. a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
    2. b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
      // delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
      // ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
  3. 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
    // ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
    // ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala
  4. 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
    // iskati, zasledovati živali z namenom
    1. a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
    2. b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
      // ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
  5. 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
    // naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje
  6. 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
    // prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina
  7. 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
  8. 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
    ●     nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
    ♦     etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
lúč -i in -í ž (ú; ū) 
  1. 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
    // v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje
    // priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo
    // pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin
  2. 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo
  3. 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč
  4. 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč
    // duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči
  5. 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja
  6. 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja
    // navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma
    ●     knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja
    ♦     avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem
zapíčiti -im dov. (í ȋ) s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog; zapičiti kol globoko v tla; zapičiti vilice v meso; pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle
● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti
spustíti -ím dov., spústil (ī í) 
  1. 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko
    // narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo
    // narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo
  2. 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo
    // narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo
  3. 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start
  4. 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo
    ●     zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno
    ♦     vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico
síla -e ž (í) 
  1. 1. kar ni telo in premaguje vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju: na podlago, predmet deluje sila; izračunati, meriti silo; zaradi velike sile se telo deformira ali se začne gibati; smer sile / drobilna, pogonska, zaviralna sila; kemična, magnetna, parna sila
  2. 2. kar je povzročeno z delovanjem osebka na koga ali kaj z namenom premagati nasprotovanje, ovire: upreti se sili / ker pijanec ni hotel iti ven, so uporabili silo / odpraviti silo v odnosih med ljudmi; s silo nič ne dosežeš; ekspr. napasti koga s surovo silo / na silo delati na silo; na silo odpreti; na silo se smehljati proti lastni volji
    // nav. ekspr., v zvezi delati, storiti komu silo siliti, prisiljevati koga: ne delaj človeku sile / delati silo jeziku / evfem. storiti ženski silo posiliti jo; knjiž. grozil je, da si bo storil silo da bo naredil samomor
  3. 3. telesna ali duševna sposobnost za premagovanje vztrajanja koga ali česa v določenem stanju, položaju: v organizaciji, tovarni so znali izkoristiti sile mladih; ob tem dogodku je spoznal svojo silo / duševne, telesne sile; spoznavne, ustvarjalne sile; življenjske sile mu pešajo / napeti, uporabiti vse svoje sile, da bi se skala premaknila / delati s podvojeno silo; z vso silo je zamahnil; ranjenec se je z zadnjimi silami privlekel do hiše močmi
    // publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi
  4. 4. značilnost česa glede na premagovanje vztrajanja koga ali česa drugega v določenem položaju, stanju: reka nima več prejšnje sile; sila udarca ga je spravila na tla; izkoriščati silo vetra / sila spomina, strasti, volje; sila zgleda moč
    // boj se je nadaljeval z nezmanjšano silo silovitostjo, jakostjo
  5. 5. nav. mn., s prilastkom ljudje, organizirana skupina, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: pomembna zmaga naprednih, revolucionarnih, socialističnih sil; sile, ki želijo vojno / ekspr. na delu so mračne sile; organizirane, publ. subjektivne sile; delavski razred kot vodilna sila
    // ljudje, organizirana skupina, sposobna fizično, z orožjem nastopati proti nasprotniku: poslati v boj nove sile; obrambne, partizanske sile; sile četrte divizije so napad odbile / letalske, pehotne sile; sile Združenih narodov; publ. sile reda milica, vojska
    // policijske, vojaške sile
  6. 6. nav. mn., s prilastkom država, družbena skupnost, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: evropske, kolonialne sile / publ. spopad med jedrskimi silami državami, ki imajo jedrsko orožje; sporazum velikih sil / država je postala pomembna pomorska sila
  7. 7. navadno s prilastkom kar premaguje vztrajanje koga v določenem položaju, stanju: ljubezen je nepremagljiva sila; neznana sila ga je vlekla k oknu
    // v zvezi gonilna sila kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: ljubezen je gonilna sila njegovega ustvarjanja / on je gonilna sila društva
  8. 8. nav. mn., s prilastkom pojavi, dejstva, kot jih nakazuje prilastek, glede na sposobnost premagovati vztrajanje koga ali česa v določenem položaju, stanju: besnenje elementarnih, naravnih sil / v krščanstvu nadnaravne, peklenske sile
  9. 9. zelo neugodno, težko stanje, ki zahteva nujno posredovanje, pomoč: sila je velika, pohitimo; če bo sila, pokličite dežurnega / hraniti denar za hudo silo; predlagana rešitev je samo izhod v sili / knjiž. v smrtni sili stiski, nevarnosti; klic v sili radijsko sporočilo o nujni prisotnosti koga kje
  10. 10. pog., v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža, da komu kje ni (preveč) hudo, težko: ali ti je pri nas kakšna sila; ni mi sile, pa vendar želim oditi; sile vam ni moglo biti, saj ste bili siti in na toplem / iron. ravno sila ti je bila to narediti ni ti bilo treba tega narediti
  11. 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi ni sile izraža omejitev povedanega na majhno, nepomembno stopnjo, količino: slišati je, da je bolan. Oh, ni sile / boš veliko zaslužil? Ne bo sile
  12. 12. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za silo izraža stopnjo ali mero, ki zadostuje, čeprav s težavami, za uresničitev dejanja, stanja: za silo govori angleško, nemško; za silo sem se ogrel / kako se imaš? Za silo gre / za prvo silo smo preskrbljeni
  13. 13. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
  14. 14. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi od sile izraža visoko stopnjo, količino: od sile natančen človek / imeti od sile opravkov / v povedni rabi ta človek je od sile zelo sposoben, iznajdljiv; zelo neprijeten, nesramen
    // v povedni rabi izraža nejevoljo, jezo: to je pa že od sile: kadar pridem, ga ni
    ●     ekspr. ti si pa sila zelo sposoben, iznajdljiv; delovna sila publ. v rudniku so zmanjševali delovno silo število delavcev; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi; publ. predstavniki sedme sile novinarji, poročevalci; pog. kaj pa naenkrat taka sila, ostanite še malo kaj se vam tako mudi; publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire; publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč; ekspr. sila je za delo težko ga je dobiti; preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
    ♦     agr. zakol v sili zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda; ekon. produktivne ali proizvajalne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; elektr. pritezna sila ki povzroči delovanje releja ali pritegnitev kotve magneta; fiz. sila količina, ki izraža delovanje telesa na telo; razstaviti silo na komponente; centrifugalna ali sredobežna sila; centripetalna ali sredotežna sila; jedrske sile ki delujejo med protoni in nevtroni; odbojna, oviralna, privlačna sila; sila trenja s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je vzporedna s stično ravnino; dvojica ali par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; paralelogram sil paralelogram, s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; premica sile premica, na kateri deluje sila z danim prijemališčem; geol. eksogene sile ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; endogene sile ki imajo svoj izvor v zemeljski obli; jur. skrajna sila stanje, ko je kdo ogrožen brez lastne krivde in se brani sam ali ga brani kdo drug; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; kem. molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami; teh. osna sila v smeri osi predmeta, stroja; potisna, vlečna sila; voj. oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; živa sila za boj usposobljeni ljudje; prim. posili
poglédati -am dov., pogléj in poglèj pogléjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
    // upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj
    1. a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
    2. b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
  2. 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
  3. 3. s prislovom s pogledom izraziti
    1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
    2. b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
  4. 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
  5. 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
  6. 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
  7. 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
  8. 8. v medmetni rabi izraža
    1. a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
    2. b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
    3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
    4. č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
      ●       ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
zarézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo; križno zarezati kostanj; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal
  2. 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj: zarezati črte na palico; zarezati znamenje v deblo / ekspr. drobec mu je zarezal rano / reka je globoko zarezala strugo vrezala
  3. 3. s potegom, potegi priti z rezilom v kaj: vzela je nož in zarezala v hlebec; zarezati z žago v hlod; zarezati s skalpelom v kožo; ostro, globoko zarezati v kaj / zarezati s koso v deteljo
    // rezaje začeti prodirati, prodreti: plug je zarezal v zemljo; rezilo je globoko zarezalo v les
  4. 4. preveč odrezati na kakem mestu: pri krojenju zarezati blago
  5. 5. povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti: ledeno jezero je kar zarezalo / mraz je zarezal
    // povzročiti ostro bolečino: zarezal ga je kašelj; v prsih ga je nekaj zarezalo
    // ekspr. povzročiti neugodje: neprijazen glas ga je zarezal / njegove besede so ga zarezale
  6. 6. ekspr. ostro se oglasiti: glas motorja je zarezal v tiho jutro; v mirno ulico je zarezal otroški jok
    ●     ekspr. s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje prvi začel kulturno delovati; ekspr. vojna je globoko zarezala v njihovo življenje močno vplivala nanj
mésto -a s (ẹ́) 
  1. 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta
    // novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim
    // Novo mesto
    // pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
    // v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto
  2. 2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek
    // izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu
  3. 3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto
  4. 4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo
    // del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu
  5. 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto
    // kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v internatu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora
  6. 6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta
  7. 7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka
    // pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto
  8. 8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
    // publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu
  9. 9. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
    // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
    ●     publ. samo skupščina je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija; biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi; publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
    ♦     lingv. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo
zaríti -ríjem dov., zaríl in zarìl (í ȋ) s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj: zariti prste v mehko volno / zariti kol v seno / zariti nohte v dlani; zariti plug v zemljo zariniti; zariti želo v žrtev zabosti, zapičiti
// ekspr. zariti obraz v blazino, dlani tesno položiti na blazino, dlani
spúščati -am nedov. (ú) 
  1. 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol
    // delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo
    // delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev
  2. 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo
    // delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja
  3. 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo
    ●     žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih
    ♦     vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve
zràk zráka m (ȁ á) 
  1. 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje
  2. 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak
  3. 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče
  4. 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka
  5. 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku
    // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak
  6. 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku
    ●     redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene
    ♦     fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
jêzik -íka m (é í) 
  1. 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
    // kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni
  2. 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
    // pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
    // ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
    // kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
    // nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav
  3. 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
    // angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
    // navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil
  4. 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
    // knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni
  5. 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
    ●     ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
    ♦     anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
metáti méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) 
  1. 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
    // ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
    // pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
    // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
    // razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
    // metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
    // ta stroj kar meče podatke iz sebe
  2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
    // ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
    // besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
    // metati nasmeške, poklone na levo in desno
    // v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati
  7. 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
    // publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
    ●     bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
    ♦     šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš
svét -á m (ẹ̑) 
  1. 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo
    // v različnih religijah stvarjenje sveta
    // nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi
  2. 2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
    // s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika
    // zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu
  3. 3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
  4. 4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
    // tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav
    // ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom
  5. 5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
    // del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
    // tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča
  6. 6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
  7. 7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
    // celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
    // celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij
  8. 8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
    // nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet
  9. 9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
  10. 10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
  11. 11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske
    // temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki
    // črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje
    // slovanski svet Slovani
  12. 12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
  13. 13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
    // življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
    // življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta
  14. 14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
    // ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje
    // pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi
    // cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
    ●     ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih področij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta vsepovsod; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
    ♦     filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
    1. a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
    2. b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
  2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
  3. 3. narediti, povzročiti
    1. a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
    2. b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
  4. 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
  5. 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
  6. 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
  7. 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
  8. 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
    // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
    // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
    // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
    ●     žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) 
  1. 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
    ♦     šport. viseti na bradlji, drogu
    // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
    // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
  2. 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
    // ekspr. z neba visijo oblaki
    // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
  3. 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
  4. 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
    // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
    // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
    // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
  7. 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
    // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
  8. 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
  9. 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
  10. 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
    ●     žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) 
  1. 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
    2. b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
      // postati deležen
    3. a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
    4. b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
  3. 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
    // najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
    // z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
  6. 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
    // knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi
  7. 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
  8. 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
    // dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
    ●     žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
    ♦     navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
šóla1 -e ž (ọ̑) 
  1. 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice
    // ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji
    // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo
    // reformirati šolo šolstvo
    // star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe
    // ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce
    // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola
  2. 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra
  3. 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma
    ●     žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati
    ♦     etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa
véra -e ž (ẹ́) 
  1. 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
  2. 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
    ♦     rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
  3. 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
    // vera v posmrtno življenje
    // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
  4. 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
  5. 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
    // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
    // pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
  6. 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
  7. 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
  8. 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
  9. 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
  10. 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
    ●     star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
zapréti -prèm dov., zapŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. dati kaj v tak položaj
    1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
    2. b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
      // z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
  2. 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
    // narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož
  3. 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
    // na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo
  4. 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
  5. 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
    // narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko
  6. 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
    // narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
    // narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
    // narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem
  7. 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
  8. 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
    // publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja
  9. 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
    ●     ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
    ♦     igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli
slàb slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) 
  1. 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti
    // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo
    // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden
    // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek
  3. 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja
    // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev
  4. 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek
    // ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo
  5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba
  6. 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba
  7. 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano
  8. 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba
    // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji
  9. 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil
    // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim
  10. 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo
  11. 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo
    ●     poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli
jêdro -a s (é) 
  1. 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
    // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
  2. 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
    // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu
    // oče in sin sta v jedru enakega značaja
    // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
  3. 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
    // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
    // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
  4. 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča
    // omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
  5. 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
  6. 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
  7. 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
    ●     knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno
    ♦     arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
lúknja -e ž (ȗ) 
  1. 1. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izvrtati luknjo; ogorek je naredil luknjo v preprogi; prebiti luknjo v led; zamašiti luknjo v čolnu; luknja v deski; luknja v rokavu; zakrpati luknjo v nogavici; premer luknje / ključavnična luknja / pog. tako se je zredil, da je moral razširiti pas za dve luknji da ga zapenja dve luknji bolj proti koncu
    // ekspr. prazno mesto, vrzel: na policah je dosti lukenj, ki kažejo izgubljene knjige / žarg. napadalec je izkoristil luknjo v obrambi in dal gol; pren. v njegovem znanju je bilo dosti lukenj
  2. 2. v kako snov narejena vdolbina, zlasti globlja, ožja: delati, dolbsti luknjo v led, les, skalo; globina, širina luknje / blodil je po gozdu in padel v luknjo; podzemeljske luknje / luknje v siru, zobu / ekspr. na cesti je veliko lukenj
  3. 3. bivališče živali, zlasti pod zemljo: muren prileze iz luknje; miš je zbežala v luknjo / lisičja, mišja luknja
  4. 4. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: rad bi se preselil iz te luknje; stanovati v kletni, podstrešni luknji; temačna luknja / v mestu ni mogel dobiti nobene luknje, zato se je v službo vozil sobe, stanovanja
  5. 5. ekspr. zapor, ječa: bati se luknje / iti za teden dni v luknjo; spraviti, vtakniti koga v luknjo; že večkrat je bil, sedel v luknji
  6. 6. ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v kaki ozki dolini: ta vas je luknja; pet let je služboval v neki zakotni luknji
    ●     ekspr. poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; žarg., šol. po drugi uri imam luknjo prosto uro sredi pouka; ekspr. imeti luknjo v žepu biti brez denarja; ekspr. našel, poiskal je luknjo v predpisu izkoristil je premalo natančno formuliran predpis, da se je izognil izpolnjevanju tega; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; ekspr. ta avto je zvrtal luknjo v mojo denarnico zanj sem potrošil precej denarja; ekspr. vsako (mišjo) luknjo sva pregledala, pa ga nisva našla vse kraje sva natančno pregledala; star. prosil ga je luknjo tobaka tobaka, kolikor se ga da enkrat v pipo
    ♦     gozd. sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
pót -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta) 
  1. 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
  2. 2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
    // s prilastkom ta del ozemlja, prostora
    1. a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
    2. b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
      // Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
      // možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
  3. 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
  4. 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
    1. a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa
      // ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja
      // po poti jesti med potjo
      // kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
    2. b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
      // navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
  5. 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
  6. 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v socializem; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
  7. 7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
    // publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela; utreti pot marksizmu
  8. 8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti
    // v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
  9. 9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
  10. 10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
    ●     ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
    ♦     aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
stopíti in stópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) 
  1. 1. narediti korak: stopil je enkrat, dvakrat, pa se je ustavil; kadar stopi, ga zaboli noga; previdno stopi, da ne padeš / na to nogo ne sme stopiti prenesti teže pri hoji, stanju; stopiti na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotakniti podlage
    // dati, položiti nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: stopiti na gredico; stopiti na kačo, žebelj; stopil je na vsako stopnico posebej; pazi, kam stopiš
    // z dajalnikom dati, položiti nogo na kaj z vso težo s slabim namenom: stopiti kači na glavo; stopil je premagancu na prsi
  2. 2. s korakom, koraki začeti biti kje: stopiti iz hiše na cesto; stopiti s stopnice; stopiti na hodnik; stopil je predenj in ga prosil; stopite bližje, malo naprej; stopiti vstran / ekspr. deževalo bo, stopi po dežnik pojdi
    // s premikom prenehati ali začeti biti v kakem položaju: zaradi sunka je jermen stopil iz vdolbine / ekspr. oči so mu stopile iz jamic izbuljil je oči
  3. 3. pojaviti se zlasti na površju: pot mu je stopil na čelo / pri teh besedah so ji stopile solze v oči
  4. 4. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: stopiti v novo leto; stopil je v devetnajsto leto pred kratkim je bil star osemnajst let
    // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: zakon bo stopil v veljavo prihodnje leto začel veljati; stopiti v pokoj upokojiti se; s tem dnem so stopili v vojno; stopiti v zakon poročiti se
    // publ. stopiti v akcijo začeti akcijo
    // stopiti v učiteljski poklic postati učitelj
  5. 5. postati član česa: stopiti v društvo, stranko / stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
  6. 6. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je stopila nova generacija; stopiti v svet politike / stopiti pred javnost, v javnost
    ●     ekspr. kri mu je stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. utrujenost jim je stopila v noge od utrujenosti so začeli težko hoditi; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; publ. stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka; knjiž. stopiti na Parnas začeti pesniti; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; publ. stopiti pred matičarja, star. pred oltar poročiti se; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je stopilo v glavo ga je (nekoliko) upijanilo; publ. ti problemi so stopili v ospredje postali pomembni, pereči; publ. v takih razmerah so osebne težave stopile v ozadje izgubile pomembnost, vrednost; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; pog. stopili so skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; pog. če boste še vi stopili zraven, bodo lažje delali če se boste pridružili; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
udáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
    // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
    // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč
  2. 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
  3. 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
  4. 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
  5. 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
  6. 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
    // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
    // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva
  7. 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
  9. 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
  10. 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
    // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči
  11. 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
    // udariti po sadjevcu začeti ga piti
  12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
  13. 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
  14. 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
    ●     ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
rásti rástem tudi rásem nedov., stil. rastó; rástel in rásel (á) 
  1. 1. postajati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: človek raste približno dve desetletji; drevo, žival lepo raste; lasje, nohti hitro rastejo; raste kot konoplja hitro
    // rasti v dolžino, višino; rasti krivo, naravnost
    // nastajati, kazati se zaradi takega razvoja: fantu že raste brada; gobe rastejo najbolj po dežju; ptiču raste novo perje; otroku so začeli rasti zobje
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razvijati v to, kar izraža dopolnilo: grm že raste v drevo; dekle raste v močno, postavno žensko / rasti iz fanta v moža
    // ekspr. postajati starejši, zrelejši: fant hitro raste, kmalu bo cel mož
  2. 2. s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: rastla je brez staršev, pri babici, v mestu; rastli so med vojno; ti otroci rastejo kot koprive za plotom brez varstva, vzgoje
    // rasti v revščini
  3. 3. s prislovnim določilom biti kje, nahajati se v stanju, značilnem za živo rastlino: lišaji rastejo navadno na severni strani dreves; na njivi raste pšenica / ekspr. v teh krajih raste dobro vino trta, katere grozdje daje dobro vino
    // pri nas palme ne rastejo ne uspevajo
  4. 4. nav. ekspr. postajati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu raste; pleša mu je rastla daleč proti tilniku / mesto raste na vse strani se širi; zaradi močnega deževja je reka rastla naraščala; testo je lepo rastlo vzhajalo; knjiž. dan se je nagibal in sence so rastle se daljšale
      // dan raste postaja daljši
    2. b) po številu: naša družina je iz leta v leto rastla; mestno prebivalstvo raste hitreje kot vaško narašča
  5. 5. dosegati višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup okoli njega je vse bolj rastel; temperatura raste / od jeze mu je glas vedno bolj rastel / ekspr.: njena ljubezen do glasbe je rastla; upanje, žalost raste; v njem raste prepričanje, da bo ozdravel
    2. b) glede na količino: dohodki, dolgovi rastejo; proizvodnja, promet raste narašča
    3. c) glede na možni razpon: cene rastejo; nasilje v mestih raste / nesnost pri kokoših je začela rasti se je začela večati
      // prihajati na višji ton, večjo glasnost: glas harmonike je rastel in padal; melodija je rastla / mrmranje je rastlo v godrnjanje
      // ekspr. razvijati se, napredovati: ta slikar raste od razstave do razstave / gospodarsko, umetniško rasti / rasti v razumnosti / rasti v dobrega nogometaša
  6. 6. ekspr. v vedno večji meri nastajati, kazati se kot posledica dela: izpod noža mu je iz kosa lesa rastla figurica / v okolici rastejo nove hiše; zidovi so rastli kar pred njihovimi očmi / ob pripovedovanju je pred nami rastla podoba domovine
  7. 7. nav. ekspr. postajati viden, opazen v vedno večjem obsegu: iz megle, mraka so rastle hiše / luna raste
  8. 8. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem kazati jezo, razburjenje: ker mu sin ni odgovarjal, je oče vedno bolj rastel / kam spet gresta, je rastel
    // navadno s prislovnim določilom postajati bolj samozavesten, ponosen: od sreče, ob pohvalah je kar rastel
    ●     ekspr. greben mu raste postaja domišljav, prevzeten; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča; ekspr. minute so rastle v ure, njega pa še ni bilo minilo, preteklo je že več ur, veliko časa; knjiž. vsa ta spoznanja rastejo iz pisateljevega notranjega življenja izvirajo; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; pog. čez glavo mu raste prenehava se ga bati, meniti se za njegove opomine; ekspr. raste v njenih očeh vedno bolj ga ceni, spoštuje; ekspr. delo mu kar raste pod rokami vedno več ga ima; ekspr. tak človek ne raste za vsakim plotom težko je srečati, spoznati takega človeka; preg. iz malega raste veliko
léga1 -e ž (ẹ́) 
  1. 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
    // način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak
  2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
  3. 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
    // imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
    // nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča
  4. 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
    // lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege
  5. 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
    // položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega
  6. 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
    ●     pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
    ♦     fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) 
  1. 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
    // ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
    // ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz
  2. 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
    // suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
    // ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
    // v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu
  3. 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
    // ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
    // ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
    // ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra
  4. 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
  5. 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
  6. 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
  7. 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
  8. 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
  9. 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
    // ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
    // njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
    ●     suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
    ♦     adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
vkljúčiti -im dov. (ú ȗ) 
  1. 1. vzpostaviti (s stikalom) električni tok in s tem omogočiti delovanje česa: vključiti gramofon, likalnik, televizijski sprejemnik; aparat se vključi s pritiskom na gumb, s stikalom; grelec se vključi avtomatsko / vključiti električni tok
    ♦     elektr. vzpostaviti električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico
  2. 2. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: v podjetje so vključili več novih obratov; v to občino so vključili še nekaj okoliških vasi / nove borce so vključili v drugo četo
    // narediti, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti: vključiti pomivalni stroj med kuhinjske elemente / vključiti slovensko književnost v evropsko / vključiti rezultate analiz v raziskavo / vključiti v ceno prevoz všteti; vključiti v program nekaj pevskih točk vstaviti
  3. 3. narediti, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti: vključiti koga v športno društvo / vključiti otroke v vzgojno-varstvene ustanove / poskušali so ga vključiti v svojo družbo
  4. 4. narediti, da kdo začne sodelovati pri kaki dejavnosti: vključiti v preiskavo različne strokovnjake; vključiti v razpravo nove priče / vključiti koga v igro, pogovor
vŕh -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 
  1. 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami
    // Mali vrh
    // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov
  2. 2. zgornji, navadno zoženi del
    1. a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh
    2. b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
      // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika
  3. 3. najvišja točka, najvišji del
    1. a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha
    2. b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu
      // z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči
      // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate
  4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
    // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati
  5. 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba
    // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti
  6. 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
    // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije
  7. 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu
  8. 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
    // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje
  9. 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
  10. 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
  11. 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
    ●     nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦     alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu
pŕvi -a -o štev. (ȓ) 
  1. 1. ki v zapovrstju ustreza številu ena: prvi dan v tednu; hodi v prvi razred; otroci iz prvega zakona; v prvi polovici leta; otrok v prvem letu starosti / dne 1. [prvega] septembra; Filip I. / prvi maj je praznik mednarodnega delavskega gibanja; prva izdaja časopisa; prva svetovna vojna; prvo berilo berilo za začetni pouk branja in pisanja
    // nav. ekspr. pred katerim ni bilo ničesar iste vrste: prvi avtomobili so bili podobni kočijam; s prvim udarcem ga je pobil na tla; doživljati prvo ljubezen; njegova prva pot je bila k materi
  2. 2. po vrednosti, kvaliteti najboljši: voziti se v prvem razredu; cesta prvega reda / na turnirju je bil prvi; biti na prvem mestu / blago prve vrste / prvi menu obsežnejši, dražji menu
    // žarg., šol. on je prvi matematik v razredu
    // nav. ekspr. ki je po pomembnosti na najvišji stopnji: prvi pogoj za uspeh; otroci so njena prva skrb; kmalu so mu zaupali prvo vlogo glavno vlogo
    // bil je prvi človek v kolektivu / prva dama slovenske popevke
  3. 3. ki je glede na odločanje na najnižji, začetni stopnji: vprašanje so obravnavali na prvi instanci; organ prve stopnje / prva kontrola
    // nav. ekspr. ki šele nastaja, se začenja: prvi mrak; odšla sta že v prvem jutru / zbudil ga je iz prvega spanja / prvi in zadnji krajec
  4. 4. ki leži, je spredaj, pred čim: prva sedeža v avtomobilu / prvo kolo sprednje kolo
    ●     prvi april dan, ko so v navadi šale in potegavščine; prvi človek po bibliji Adam; ekspr. vsem se je prikupil na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; imeti prvo besedo pomembno vlogo pri odločanju; uboga na (prvo) besedo takoj; prva dama v meščanskem okolju naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; pog. blago ima iz prve roke neposredno od proizvajalca; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
    ♦     avt. dati v prvo prestavo; ekon. (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; filat. ovitek prvega dneva ovitek, na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; film. prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; fiz. prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; jur. sodišče prve stopnje; lingv. prvi sklon; prva oseba oseba, ki izraža govorečega; mat. enačba prve stopnje enačba z neznankami v prvi potenci; med. prva pomoč; opeklina prve stopnje; muz. prvi alt; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; prva violina član skupine v simfoničnem orkestru, ki igra navadno glavne melodije; šah. igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu; šol. študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; voj. kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina; zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878
zavíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. spremeniti smer svojega
    1. a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
    2. b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
  4. 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
    // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
  5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
  6. 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
    // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
  7. 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
  8. 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
    ●     ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
zapísati in zapisáti -píšem dov., zapíšite (í á í) 
  1. 1. s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: kdo je prvi zapisal to besedo; zapisati izjavo, misli koga; zapisati podatke v beležnico; vse si je skrbno, sproti zapisal / zapisal je dosti ljudskih pesmi zbral v pisni obliki
    // zdravnik mu je zapisal dieto predpisal; pod besedilo je zapisal svoje ime se je podpisal; zapisati zvok na magnetofonski trak posneti
    // napisati: zapiši veliki B; zapisati število z besedo, s številko; zapisati opombo na rob / zapisati s kredo, svinčnikom / vse to sem ti zapisal v pismu / zapisati oceno knjige
    // prikazati s črtami, pikami: zapisati potresni sunek; z aparatom zapisati utripanje srca
  2. 2. napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom: policist ga je ustavil in zapisal; zapisati voznika
  3. 3. navadno z dajalnikom v oporoki določiti koga za dediča: zapisati komu hišo, zemljišče / v kmečkem okolju zapisati komu kot v hiši izgovoriti; premoženje je zapisal nanjo prepisal
    // v oporoki mu je zapisal posestvo
  4. 4. star. vpisati, včlaniti: zapisati koga k planincem; zapisati otroka v šolo / zapisati se med protestante postati protestant; prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake prijaviti
  5. 5. knjiž. vstaviti, vnesti: zapisati kaj v seznam / učenca so zapisali v posebno skupino uvrstili
  6. 6. ekspr. narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega: zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju / zapisati koga smrti
    ●     ekspr. čas vselej zapiše pravično sodbo po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa; ekspr. svoje življenje je zapisal glasbi posvetil; ekspr. to zapiši na svoj račun tega si sam kriv; ekspr. to si zapiši v spomin, srce si zapomni; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo; nižje pog. kam pa je to za zapisati izraža začudenje, presenečenje nad čim
    ♦     lingv. zapisati prislov narazen, skupaj; šah. zapisati potezo; šol. zapisati učenca v dnevnik
têči têčem nedov., têci tecíte; tékel têkla (é) 
  1. 1. premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje oblike: tekočine tečejo; voda teče čez jez, med skalami; vino teče v sod; teči po cevi, strugi; teči v curku; počasi, ekspr. leno teči; teči in kapljati / iz rane teče gnoj, kri; solze ji tečejo po licih / brezoseb.: iz noge, rane mu teče; iz nosu mu teče; ob odjugi teče s streh / po ceveh teče plin / skozi vas teče potok; Sava teče v Donavo
    // premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev: pesek, žito teče v posodo / električni tok teče po žici
  2. 2. neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem: jermen, speljan po kolesu stroja, že teče / vrv se odvija in mu teče skozi dlani / predal teče po tirnicah, žlebičku / promet spet teče / ekspr., redko ladja teče po mirni gladini sorazmerno hitro plove, se premika
    // neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali neprenehoma vrteti se: če so kolesa dobro namazana, tečejo; žaga teče; gladko, lepo teči; teči in ustavljati se
    // neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati: kolovrat teče; motorji, stroji spet tečejo; ropotajoč, tresoč se teči / navita ura teče
  3. 3. trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot: po kratkem molku pogovor spet teče; priprave za zborovanje tečejo; razprava še teče / radijska oddaja teče že dva meseca / publ., z oslabljenim pomenom: tekel je boj za človeško življenje bojevalo se je; v dvorani teče predvajanje filmov se predvajajo filmi
  4. 4. neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se: dela tečejo po načrtu; misli, stavki gladko tečejo / grški filozof je rekel: Vse teče / pripoved, zgodba teče; življenje teče dalje
  5. 5. trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot: peto leto teče, odkar je odšel; čas hitro teče
  6. 6. s prislovnim določilom obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni smeri: cesta teče med njivami, skozi gozd; meja teče po reki / vrstice tečejo do roba strani; na licih mu plitvo tečejo gube / cevi, žice tečejo vzporedno
  7. 7. neprenehoma, brez prekinitve slediti si: oznake tečejo po abecednem redu; lihe številke tečejo po drugi strani ulice
  8. 8. premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe nogi odmaknjeni od podlage: otrok teče po cesti; teči po stopnicah; teči domov; teči komu naproti; teči in hoditi; teči kot zajec hitro
    // teči na avtobus / konj, pes je začel spet teči / teči na smučeh premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki
    // teči pred zasledovalci bežati
    // gojiti tek, ukvarjati se s tekom: teče že več let; teči in plavati
    // nastopati, tekmovati v teku: teklo bo deset tekmovalcev; teči na tekmovanju / teči za stavo
  9. 9. ekspr. hitro iti: nimam časa, tečem kupit kruh / teči po opravkih / pojdi hitro! Že tečem / dov. ko je pospravila, je tekla v trgovino
    ●     ekspr. denar teče v blagajno neprenehoma, v večji količini prihaja; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. tudi v tej deželi teče kri ljudje se bojujejo in umirajo; nar. ta lonec teče pušča; ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; publ. rok za pritožbe še teče še ni potekel; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; evfem. tečejo mu zadnje ure kmalu bo umrl; knjiž. zibelka mu je tekla v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva
    ♦     šport. teči sto metrov pod desetimi sekundami; teči na deset kilometrov
razmérje -a s (ẹ̑) 
  1. 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja
    // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu
  2. 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
    1. a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
    2. b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom
      // napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi
      // intimno, ljubezensko, spolno razmerje
      // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
  3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
    // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
    // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka
  4. 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
  5. 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
    ♦     fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin
zádnji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo
  2. 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
  3. 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige
    // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo
    // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci
  4. 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
  5. 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
    // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja
  6. 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala
    // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči
  7. 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
  8. 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
    // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni
  9. 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
  10. 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
  11. 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto
    // premisliti do zadnje podrobnosti
    ●     ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
    ♦     avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo
vključeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje česa: vključevati televizijski sprejemnik, ventilator s pritiskom na gumb; stroj se vključuje in izključuje avtomatsko
    ♦     elektr. vzpostavljati električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico
  2. 2. delati, da postane kaj sestavni del kake enote: vključevati osvojena ozemlja v svojo državo; vključevati manjša podjetja v večja
    // delati, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti: vključevati v revijo politične članke / vključevati športno vzgojo v šolsko dejavnost / vključevati rezultate analiz v raziskavo
    // imeti za sestavni del: ta zakon vključuje pravico do samoodločbe / publ. tak način dela vključuje napake dopušča, povzroča
  3. 3. delati, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti: vključevati ljudi v društva, stranke; vključevati otroke v razne izobraževalne ustanove
  4. 4. delati, da kdo sodeluje pri kaki dejavnosti: vključevati v preiskavo nove strokovnjake; vključevati mladino v raziskovanje javnega mnenja / vključevati novince v delo / vključevati koga v zabavo
vložíti -ím dov., vlóžil (ī í) 
  1. 1. dati kaj v notranjost česa: vložiti film v fotografski aparat; vložiti listine v mapo; vložiti papir v pisalni stroj; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan; vložiti steklo v okvir
    ♦     elektr. vložiti podatke, program v računalnik
  2. 2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vložiti češnje, kumarice; vložiti v kozarce; vložiti ribe v sode; vložiti za zimo
  3. 3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču
  4. 4. dati denar kam, da se poveča njegova količina: vložiti denar v banko / vložiti na hranilno knjižico
  5. 5. uporabiti denar za povečanje premoženja: veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje; vložiti prihranke v nepremičnine
  6. 6. ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: vložiti v razširjeno reprodukcijo; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev
  7. 7. rib. spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vložiti postrvi v potok
    ●     publ. vložiti vse sile v kaj zelo se za kaj potruditi, si prizadevati; publ. gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali; publ. v to delo so vložili tisoč ur za delo so porabili
zavŕtati -am dov. (r̄) 
  1. 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek
    // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les
  2. 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove
  3. 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec
    // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema
  5. 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma
    ●     ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga
lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
    // premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
    // navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
  2. 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
    // počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
  3. 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
    // lesti po vseh štirih
  4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
    // počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
  5. 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
  6. 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
    // rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
  7. 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
  8. 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
    ●     ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
obdržáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
    // ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
    // ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč
  2. 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
    // narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno
  3. 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
    // narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
    // ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo
  4. 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
    1. a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
    2. b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
  5. 5. ne prenehati
    1. a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
    2. b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti
      // obdržati družinske navade
    3. c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
  6. 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
    // ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
    ♦     šah. obdržati figuro
  7. 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
    // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
    // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost
  8. 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
  9. 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
    ●     obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
ôgenj ôgnja m (ó) 
  1. 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
    // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
  2. 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
  3. 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
    // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
  4. 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
  5. 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
    // kot ukaz ogenj
  6. 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
    ●     ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
    ♦     elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
síliti -im nedov. (í ȋ) 
  1. 1. s silo, pritiskom delati, povzročati, da kdo kaj naredi, dela, česar noče, ne želi: siliti koga delati, k delu; siliti otroka, naj jé; silil se je, da bi zaspal; siliti se z jedjo, pijačo / siliti koga v zakon
    // povzročati, da kdo kaj naredi, dela sploh: okoliščine nas silijo, da tako ravnamo / bolezen jo sili v posteljo
  2. 2. navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu
    1. a) iti, priti kam: živina sili v koruzo; nikar ne sili v tem slabem vremenu na pot; otrok sili ven, med tovariše / sovražna vojska sili vedno bolj proti mestu / ekspr. mladi silijo v šole, tovarne / ekspr. nikar tako ne sili v njihovo družbo
    2. b) uresničiti, kar izraža dopolnilo: niso silili v pogajanja / kar naprej sili v tepež
      // ekspr. prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: nikar ne sili v nesrečo, pogubo
  3. 3. nav. slabš., v zvezi z za zelo vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: veliko deklet je sililo za njim; že dolgo sili za poročeno žensko
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom kljub nasprotovanju, prizadevanju koga prihajati kam, pojavljati se kje: pramen las ji je silil na čelo / smeh mu sili na ustnice; solze so jim silile v oči / brezoseb. sili ga na bruhanje, na jok; sili ga k smehu, na smeh, v smeh
  5. 5. agr. z ustrezno temperaturo, vlago vplivati na seme, gomolj, da se pospeši razvoj rastline: siliti krompir, radič, tulipane
    ●     ekspr. iz besed je silila zadrega je bila opazna; ekspr. podleski že silijo na dan začenjajo (vidno) rasti; ekspr. zlobnost sili na dan postaja opazna, vidna; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; ekspr. spanec mu sili na oči postaja zaspan; evfem. zdravilo sili na vodo povzroča, da se mora hoditi na malo potrebo; ekspr. nebotičniki silijo pod nebo so zelo visoki; ekspr. siliti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kri mu je silila v glavo, lica zardeval je; šalj. pijača mu že sili v glavo opijanja se, postaja pijan; ekspr. žito sili v klasje poganja klasje; ekspr. mraz sili v kosti zelo hladno je; ekspr. to mi že dalj časa sili v misel o tem razmišljam; ekspr. silil je vanj z vprašanji vsiljivo ga je spraševal; ekspr. v nos silijo prijetne vonjave prijetno diši; pog. zmeraj (se) sili v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. mrak sili v sobo mrači se; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. silili so ji ga za moža vsiljivo svetovali, naj se z njim poroči
spomín -a m (ȋ) 
  1. 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke
  2. 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja
    // v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu
  3. 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu
  4. 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu
  5. 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov
  6. 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin
    ●     ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv
    ♦     etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu
srcé -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 
  1. 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča
    // kupiti goveje srce / srce v omaki
    // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
    // ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
    // ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
    // iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram
  3. 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
  4. 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
  5. 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
    // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
    // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja
  6. 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
  7. 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
  8. 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
    ●     star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
    ♦     anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
    // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel
  2. 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
  3. 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
    // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
  4. 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
    // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
    ●     pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
    ♦     ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
prehájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. hoditi čez kaj: drug za drugim so prehajali cesto; vojska je cel dan prehajala reko / čez našo deželo so večkrat prehajale vojne vihre / toplota prehaja s toplejšega telesa na hladnejše
    ♦     lingv. glagolsko dejanje prehaja na predmet
    // redko iti mimo česa: večkrat je prehajal njihovo hišo, pa se nikoli ni oglasil pri njih
  2. 2. s predlogom spreminjati, menjavati
    1. a) okolje: začeli so prehajati v sosednji oddelek; gostje so počasi prehajali v senco / velika večina vojakov je prehajala h gverilcem / prehajati od znanosti k politiki
    2. b) način dela, delovanja: gimnazije so prehajale z razrednega na predmetni pouk; od lahkih vaj postopoma prehajamo na težje / od pisanja pesmi je prehajal k pisanju črtic in novel / pri poučevanju je treba prehajati od znanega k neznanemu / prehajamo na drugo točko dnevnega reda začenjamo obravnavati probleme, predstavljene v drugi točki dnevnega reda
    3. c) način obstajanja: pri delu mišic prehaja sladkor v mlečno kislino; voda že pri navadni temperaturi prehaja v plinasto stanje / tu stena prehaja v položno pobočje / barve jesenskega gozda so prehajale iz žareče rumenih v motno rjave / pomlad je prehajala v poletje
    4. č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: posestvo prehaja od očeta na sina; mesto je prehajalo iz rok sovražnikov v roke domačih / hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo
      // dolžnosti, pravice prehajajo na dediče
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začeli so prehajati v napad, v obrambo / pogovor je prehajal v prepir; zabava je prehajala v bučno razgrajanje
  3. 3. publ. pojavljati se nad določeno stopnjo, mero; presegati: publikacija ponekod prehaja značaj dokumentacije; njegova dramska praksa je daleč prehajala teoretična pojmovanja
  4. 4. knjiž. minevati, končevati se: leta mi zelo hitro prehajajo; noč je prehajala za nočjo, njega pa ni bilo domov
  5. 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: ob misli, kaj vse bi se lahko zgodilo, jo je prehajala groza; zaradi smradu me je prehajala slabost / po vsem telesu jo je prehajala hladna drhtavica
    ●     ekspr. to mu že prehaja v navado tega se navaja; ekspr. ponižnost in vdanost ji že prehajata v meso in kri popolnoma se ju bo navadila; knjiž. ti dogodki prehajajo v zgodovino postali bodo znani zaradi svoje pomembnosti; knjiž. ko je vzel zdravilo, mu je začelo prehajati se mu je začelo stanje boljšati
uvŕščati -am nedov. (ŕ) 
  1. 1. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrščati stare stole med nove; uvrščal jih je v različne skupine
  2. 2. delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrščati besedilo v antologije, berila / uvrščati posnetke v oddajo; uvrščati vprašanja na dnevni red / uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave
    // delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi / na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto
  3. 3. delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco / žreb jih uvršča v tretjo skupino
  4. 4. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: to žival uvrščajo med sesalce / uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta
    // delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko / uvrščajo ga med najboljše športnike / to ga uvršča med popularne politike
  5. 5. delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrščati kaj med gospodarske panoge
státi stojím nedov., stój stójte; stál (á í) 
  1. 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo
    // nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati
    // stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj
    // biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno
  2. 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid
    // vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto
    // vreča stoji pokonci
    // s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri
  3. 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo
    // z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je
    // v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad
    // ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena
  4. 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji
    // biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje
    // z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni
  5. 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa
  6. 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure
  7. 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate
  8. 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji
  9. 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo
    ●     ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
    ♦     lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
vstopíti in vstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) 
  1. 1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih
    // stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo
  2. 2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih
  3. 3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica
    // vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se
  4. 4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente
  5. 5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike
  6. 6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje
    // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati
    ●     ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje
    ♦     alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon
tók -a m, mn. tokóvi in tóki (ọ̑) 
  1. 1. nepretrgano, v določeni smeri gibajoča se snov, zlasti tekočina, plin: tok teče, se vrtinči; zajel ga je topel zračni tok; prestreči, zaustaviti tok z oviro
    // nepretrgano, v določeni smeri gibajoči se del vode v reki, jezeru, morju: tok nese, zgrabi čoln; zabresti v tok / spustiti se s čolnom po toku; plavati proti toku, s tokom / blatni tok v jezeru; mešanje mrzlih in toplih oceanskih tokov
  2. 2. navadno s prilastkom v strugi tekoča voda: raziskovati podzemne tokove; dolžina, širina (rečnega) toka / reka je plovna samo v enem delu svojega toka; odpadne vode odvajajo neposredno v rečni tok v reko
    // potok je spremenil tok strugo, smer tečenja
  3. 3. nepretrgano gibanje zlasti tekočine, plina v določeni smeri: sredi reke je tok najmočnejši; tok nastane, pojema, se ustavi; enakomeren, počasen, vijugast tok; stalen tok tekočine, zraka; hitrost, smer toka
  4. 4. navadno v zvezi električni tok gibanje naelektrenih delcev: električni tok nastane, se prekine; snov, ki ne prevaja električnega toka / električni tok teče po žici; izključiti tok
    // to gibanje glede na učinek, ki ga povzroča, delo, ki ga opravi: električni tok ga je stresel, ubil; varjenje z električnim tokom / ogrevati prostore z električnim tokom z električno energijo; preskrba, varčevanje z električnim tokom / gospodinjski, industrijski tok električna energija, namenjena za uporabnike v gospodinjstvih, v industriji
  5. 5. s prilastkom strnjeno, v določeni smeri premikajoča se skupina ljudi, stvari: policija je skušala zaustaviti tok demonstrantov; tok ljudi na cesti
  6. 6. s prilastkom prehajanje ljudi, stvari z enega mesta na drugo na določenem področju: proučevati selitvene, turistične tokove; glavni prometni tokovi / kolonizacijski tok
    // prehajanje stvari, blaga z enega mesta na drugo v kaki dejavnosti: gospodarski tokovi; uvozni in izvozni tokovi / blagovni tokovi; informacijski tokovi
  7. 7. s prilastkom kar obstaja, se dogaja z nepretrganim sledenjem kakih enot, pojavov: zaustaviti tok besed; tok misli, spominov se je pretrgal / obrniti tok dogodkov potek
    // z oslabljenim pomenom: tok časa; tok dogajanja v pripovedi; slediti toku razprave razpravi; publ. v toku šolanja je zamenjal več učiteljev med šolanjem
  8. 8. s prilastkom delovanje, dejavnost na kakem področju, določena s posebnim sistemom idej, sredstev: filozofski, literarni tokovi v 19. stoletju; novi politični tokovi / razvojni tokovi v gledališču; v slikarstvu je prevladal realistični tok realistična smer
    ●     ekspr. predati se toku dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
    ♦     elektr. anodni tok; enofazni, trifazni tok; enosmerni, izmenični tok; inducirani tok; jakost toka; fiz. energijski tok količina, določena kot energija, ki jo telo odda ali prejme v časovni enoti; svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; toplotni tok količina, določena kot toplota, ki preide v časovni enoti skozi dani presek; geogr. dolnji ali spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; Zalivski tok topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik mimo Skandinavije proti Severnemu Ledenemu morju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; meteor. navzdolnji, navzgornji zračni tok; vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka
zaplêsti -plêtem dov., zaplêtel in zaplétel zaplêtla, stil. zaplèl zaplêla (é) 
  1. 1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril
    // narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico
  2. 2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke; zaplesti nogo v žico
    ●     ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj
  3. 3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo; veter je zapletel vrvi
  4. 4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel; po nepotrebnem zaplesti zadevo; zaplesti komu življenje
    // narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko; zaplesti odgovor
    // narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel
  5. 5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno; zaplesti koga v kako zadevo, zaroto; zaplesti se v škandal
    // narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave
    // z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro; zaplesti koga v pogovor; zaplesti se v prepir
  6. 6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu; dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje
in vez.  
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve, ali in kdaj naj pride; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // ekspr. ti si spletkar in nič drugega
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: rdeče, modre in zelene barve
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni
      // ekspr., redko, v zvezi in — in tako — kakor: ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: čast in slava mu; strah in trepet vse okolice; hrušč in trušč; zna brati in pisati; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tisoči in tisoči slavijo zmago; trajalo bo leta in leta; dnevi so daljši in daljši; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez čezinčez; krog in krog kroginkrog
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: ena in tri je štiri [1+3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr. tisoč in več
      // navadno okrepljen za dodajanje: lačna je in žejna tudi; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]; in tako naprej [itn.]
    5. 5. ekspr., navadno okrepljen za stopnjevanje: ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih; to ne briga nikogar in vas najmanj; pozdrav vsem in posebno tebi
    6. 6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta in ta dan; človek s tako in tako preteklostjo; treba bo še toliko in toliko denarja / tovariš ta in ta
    7. 7. ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz — in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč
    8. 8. z vejico, v zvezi in sicer, in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka
      ●       ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. prigovarjajo mu, on pa ne in ne trdovratno se upira, noče; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh
  2. II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost: otroci se tiščijo peči in se grejejo; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz; popil je in vstal; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: to ga grize in peče; pomagaj si, kakor veš in znaš
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka in spet čaka; trkam in trkam, pa se ne odpre; ni in ni hotel odnehati; pog. otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj kar naprej denarno podpiraj, plačuj; star. po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo
    4. 4. za izražanje namena: pojdi in zapri vrata; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo
    5. 5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen; ti odhajaš, in jaz ostanem sam
      // za izražanje nepričakovanega: obljubil je vse, in potem ni dal nič; ni minilo pol ure, in že se je mračilo
      // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko
    6. 6. navadno z vejico za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla
    7. 7. ekspr., navadno okrepljen čeprav, četudi: trden ostani, in naj se svet podre; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat
  3. III. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4—7:
      1. a) ekspr.: bodite mirni. In nobenega šepetanja; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl. In rekel je: Hodi za menoj
      2. b) navadno okrepljen: rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo
      3. c) miličnik ga je ustavil. In je moral plačati kazen
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. In ti; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No - in? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: In še to. Ali ne pogrešate sonca?
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: In da se mi kaj takega ne ponovi več; In temu naj bi se reklo vestno delo; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel
igráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
    1. a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
    2. b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev
  2. 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir
  3. 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala
  4. 4. biti dejaven v določeni
    1. a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar
    2. b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi
      // ekspr. samo popiva in igra
  5. 5. ukvarjati se, navadno poklicno
    1. a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi
    2. b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
  6. 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
  7. 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
    1. a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih
    2. b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena
  8. 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
    // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
    ●     pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
    ♦     igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno
kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 
  1. 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
    1. a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
    2. b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
  2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
  4. 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
    1. a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
      // šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
    2. b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
    3. c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
    4. a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
      // ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
    5. b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
      // ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
      // gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
      // ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
      // kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
    6. c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
      // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
      // s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
      // z njim gre h koncu umrl bo
  5. 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
  6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
    // na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
    // star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
    // v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
  7. 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
  8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
  9. 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
    // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
  10. 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
  11. 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
  12. 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
  13. 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
    // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
    ●     ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca
védeti vém nedov. (ẹ́) 
  1. 1. imeti kaj v zavesti
    1. a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
    2. b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet
    3. c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo
    4. č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
    5. d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se
  2. 2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle
  3. 3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
    // star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati
  4. 4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
  5. 5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
  6. 6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, navadno v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje
    1. a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano
      // to bom naredil ne vem kako
    2. b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj
      // iskal sem ga ne vem kje vse marsikje
      // o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat
    3. c) stopnje: ni kdo ve kako pameten
    4. č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli
    // z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
    // v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da
  9. 9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da)
    // z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem
  10. 10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čimprej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar
    // izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš
    // poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
    ●     ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
    // navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
    // navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo
  2. 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
    // imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi
  3. 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
    // dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
    // proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
    // pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja
  4. 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
    // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine
  5. 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
    // dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
    // pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
    // za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
    // pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati
  7. 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
    ●     delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
    ♦     fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
okvír -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 
  1. 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko
    // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala
    // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini
    // vratni okvir (vratni) podboj
  2. 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena
  3. 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih
  4. 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru
    ●     publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana
    ♦     grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje
vès vsà vsè [vəs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ə̏ ȁ ȅ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja
      // ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi
      // ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta
    2. 2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
      1. a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli
      2. b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu
    3. 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil
    4. 4. poudarja polno mero, stopnjo
      1. a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je
      2. b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini
    5. 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko
    6. 6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih
    7. 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi
    8. 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
  2. II. v samostalniški rabi
    1. 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja
      // dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton
    2. 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški
    3. 3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo
  3. III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse
    ●     na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno
zlát -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / poljud. zlati pesek zlatonosni pesek
    // ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
    // zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata
  2. 2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / poljud. zlata bronsa bakrova bronsa
    // zlata barva
    // ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober
  3. 3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
  4. 4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna
    // v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
    // ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni
  5. 5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
    // zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante
  6. 6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
    // poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje
  7. 7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
    ●     ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot — zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
    ♦     agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astr. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; muz. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata
èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) 
  1. 1. izraža število ena [1]
    1. a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
      // bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti
    2. b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
    3. c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
      // nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
  2. 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
    // izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
    // izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati
  3. 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
    // ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar
  4. 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
  5. 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
    // ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
    ●     ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
krí krví ž (ȋ) 
  1. 1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
    // človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi
    // brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
    // nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje
  2. 2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
    1. a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
    2. b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
    3. c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
    4. č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
  3. 3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
    1. a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
      // zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok
    2. b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
      ●       ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
      ♦       anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)
smŕt -i ž (ȓ) 
  1. 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
    // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
    // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti
  2. 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
    // pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja
  3. 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
  4. 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
  5. 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
    1. a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
    2. b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
      // v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
    ●     ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
    ♦     agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) 
  1. 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
    // navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira
  2. 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
  3. 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
  4. 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
    // narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor
  5. 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
  6. 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
    // ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini
  7. 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
  8. 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
  9. 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
    ●     star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
    ♦     grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
žé in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) 
  1. 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima
    // izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok
  2. 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja
    1. a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice
    2. b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene
  3. 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani
  4. 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo
    // izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil
    // poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja
  5. 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti
    // izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel
    // izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več
  6. 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal
    // izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal
    // izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili
  7. 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti
  8. 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj
    // v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje
    // v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega
  9. 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci
    // izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj
  10. 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano
  11. 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni
  12. 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti
  13. 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev
  14. 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli
    // bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli
  15. 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali odkod že
  16. 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj
    // z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna
    // ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko
  17. 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče
    // izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič
    ●     bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan)
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) 
  1. 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
    // ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
    // tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
    // ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
  2. 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
    // pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti
  3. 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
  4. 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
    // stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
    // kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje
  5. 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
    ●     ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
    ♦     geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 
  1. 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
    // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta
  2. 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
    // težki portali masivni; težke črne kite debele
    // težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del
  3. 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
  4. 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
    // za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen
  5. 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
    // izvedeti težko resnico zelo neprijetno
    // težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
    // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
    // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev
  6. 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
    // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost
  7. 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
    // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva
  8. 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
  9. 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
  10. 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
    // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja
  11. 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
    // od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi
  12. 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
    // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
    ●     pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
    ♦     agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
zrásti zrástem in zrásem dov., zrásel in zrástel (á) 
  1. 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
    // z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi
  2. 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
  3. 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
  4. 4. nav. ekspr. postati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
    2. b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
  5. 5. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel
      // od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel
    2. b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
    3. c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
      // razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
  6. 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
  7. 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
  8. 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
  9. 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
  10. 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
    // navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
    ●     ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj
kàkor vez. (ȁ) 
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako velik kakor oče; toplo je kakor poleti / igralci so isti kakor lani / program je trajal toliko časa kakor včeraj; dohodkov je toliko kakor izdatkov kolikor
    2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: sin je že večji kakor oče; premer cevi je manjši kakor meter / ni tako priden kakor sestra / blago nima več tolikšne cene kakor prej
    3. 3. za izražanje podobnosti: ukazuje kakor diktator; povsod se vede kakor doma / bled kakor zid; naglo kakor blisk; podobna sta si kakor jajce jajcu zelo
    4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: srečala sta se kakor po naključju; fanta imajo kakor za svojega / mož se je kakor prebudil; redko zdaj se mu kakor ne ljubi delati nekako, nekam
    5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: ne kaže drugega kakor molčati; nobeden ji ni rekel drugače kakor mati / kdo drug je kriv nesreče kakor ti
    6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki; enako je oblečen pozimi kakor poleti / kakor v hvali pretirava tudi v graji; publ. predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico in
    7. 7. star. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar; kot: jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko; kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist
  2. II. v odvisnih stavkih
    1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih; ona dela tako, kakor delajo druge / pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev / predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil; izdali smo prav toliko, kakor smo si namenili kolikor
      2. b) imela bo manjšo doto, kakor se misli / ni vse tako, kakor je bilo / plačal je več, kakor sem zahteval
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: maha z rokami, kakor bi orehe klatil; zdi se, kakor da ni rešitve; dela se, kakor da me ne bi poznal
      4. č) ne kaže drugega, kakor da potrpimo; v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid
      5. d) kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila
        // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala; vstopajo, kakor kdo pride; publ. kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov / s širokim pomenskim obsegom: kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina; kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena / vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv ker, saj; pošten kakor je, ni zahteval potrdila
        // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: ostani ali pojdi, kakor že hočeš; kakor je videti, še ne bo miru; uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame / kakor sem rekel: ne dam pa ne dam; kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim / »ostal boš doma!« »Kakor ukazujete«
    2. 2. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi kakor hitro za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot; vprašam ga, kakor hitro se vrne; kakor je ura devet, že sedi v krčmi
    3. 3. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe; kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil
    4. 4. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil; kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati če ga ima še tako rad
      // star. hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla čeprav
    5. 5. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede; človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi, samoobramba, spolni nagon itd.
    6. 6. nav. elipt., pog., z nedoločnim zaimkom ali prislovom za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine: »kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor je kakšna«; hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje; bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje
      ●       pog. kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši saj nisi nič boljši; to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali samoumevno, gotovo; pog. monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro drugo jutro; ekspr. otrok je trmast kakor le kaj zelo; »ne bom se uklonil.« »Kakor misliš« izraža obzirno zavrnitev povedanega; pog. dosegel je toliko kakor nič prav nič; star. vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel ki je šel
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á) 
  1. 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
    // lahki kamen lehnjak
    // ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica
  2. 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
  3. 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
  4. 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
    // lahek potres
    // v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
    // lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja
  5. 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
  6. 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
  7. 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
    // ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte
  8. 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
    ●     pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
    ♦     agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
pogrézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak
    // redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino
    // spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost
stráh -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 
  1. 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
    // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega
    // bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je
    // bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega
  2. 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo
    // hiša strahov v cirkusu
    // nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas
  3. 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
  4. 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
    ●     ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
    ♦     psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) 
  1. 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
    // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
    // najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
    1. a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
    2. b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
  3. 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
    2. b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
    3. c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
  4. 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
    // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
    // ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
    // publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
    ●     ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 
  1. 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
    // na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
    // z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
    // povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
  2. 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
    // a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
    // pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
    // izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti
  3. 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
  4. 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
  5. 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
  6. 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
  7. 7. uporabiti za koga ali kaj
    1. a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
    2. b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
    3. c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
  8. 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
  9. 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
  10. 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
    // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
  11. 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
  12. 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
    2. b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
      // poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
  13. 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
  14. 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
  15. 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
  16. 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
    // nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je
  17. 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
  18. 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
    // izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
  19. 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
    ●     ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
upréti uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke
    // dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata
  2. 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce
    ●     ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati
nòv nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) 
  1. 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
    // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom
  2. 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
  3. 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
    // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje
  4. 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
    // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
    // ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta
  5. 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
    // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti
  6. 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
  7. 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
  8. 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
    ●     ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
    ♦     film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
prihájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja; videl je prihajati skupino vojakov; po cesti prihajata dve ženski; hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi
  2. 2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam; zakaj prihajaš tako pozno; ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira
  3. 3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati
  4. 4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad; iz kuhinje prihaja prijeten vonj; slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko
  5. 5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica; solze ji prihajajo v oči; čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče
  6. 6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman
  7. 7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
    1. a) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode; športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
      // prihajati v spore s kom
    2. b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja; star. vroče, tesno jim prihaja
    3. c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren; dekle prihaja vsak dan lepše
      ●       evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; odtod prihaja tudi ime kraja izvira
upírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
    // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
  2. 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
    ●     ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
uredíti -ím dov., urédil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv
    ♦     mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
    // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek
  2. 2. narediti, da pride kaj v stanje
    1. a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu
    2. b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode
    3. c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname
  3. 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti
  4. 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti
  5. 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose
    // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis
  6. 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom
  7. 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil
  8. 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti
    // glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal
    // urediti formalnosti opraviti
    // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko
zbòr zbôra m (ȍ ó) 
  1. 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
  2. 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
    // upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin
  3. 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora
    // pevski zbor
  4. 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
    // ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu
  5. 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
    // v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva
  6. 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
    // šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
  7. 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
    ♦     jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
    1. a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
    2. b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
    3. c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
      // izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
    4. č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
  3. 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
    ●     ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
obràz -áza m (ȁ á) 
  1. 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
    // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
    1. a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni
      // obraz se mu je v trenutku zresnil
    2. b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
    1. a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
    2. b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
  4. 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
    ●     ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je
potísniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s prislovnim določilom s sunkom spraviti
    1. a) na drugo mesto, v drug položaj: potisniti ročico stroja na desno; potisnil jo je na stol; potisnila je lase pod ruto; potisniti zapah v odprtino; potisniti naprej, navzgor; klobuk si je potisnil na čelo / potisniti ustnice naprej
    2. b) z določenega mesta, položaja: sila, ki potisne lavo iz ognjenika; potisniti knjigo od sebe odriniti
    3. c) kam sploh: potisniti čoln v morje; potisniti mizo k zidu; potisnila mu je blazino pod glavo; potisniti naboj v cev; potisniti koga v sobo; skrivaj mu je nekaj potisnila v roko dala
  2. 2. s sunkom (od zadaj) povzročiti premikanje, hitrejše premikanje: potisniti avtomobil; potisniti gugalnico; potisniti voz v klanec / naprava, ki potisne letalo
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj: jezikovno, narodnostno mejo so hoteli potisniti čimbolj proti jugu / potisniti sovražno vojsko čez mejo
  4. 4. nav. ekspr., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potisnili so ga v rezervo; drugi so ga potisnili v to zadevo / razmere so ga potisnile v osamljenost / blokada je potisnila državo v izoliranost
    ●     ekspr. potisniti komu nož med rebra zabosti ga z nožem; knjiž. tako zatiranje je potisnilo ljudstvu orožje v roke povzročilo, da se je uprlo, začelo bojevati; ekspr. ta skupina je potisnila generala na čelo stranke mu omogočila prvo, vodilno mesto v stranki; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; ekspr. potisniti kaj v pozabo pozabiti; ekspr. vsi bi me radi potisnili v zakon bi radi, da bi se poročil(a)
správljati -am nedov., stil. spravljájte; stil. spravljála (á) 
  1. 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem delati, da kdo ali kaj
    1. a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spravljati zamašek iz steklenice; otroci so se spravljali na vrhove dreves plezali, lezli
      // spravljati les iz gozda vlačiti, voziti; spravljati izdelke na tržišče / pog. spravljati ljudi čez mejo delati, da pridejo ilegalno v tujino; spravljati ljudi pred sodišče / spravljati ovire s poti odstranjevati jih; spravljati madeže s preproge čistiti jo
    2. b) gre kam z določenim namenom: spravljati koga k zdravniku / spravljati otroke v šolo
    3. c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spravljati zemljo na kup; spravljati seno v kopice; spravljati napravo v vodoraven položaj / ekspr. spravljati onemogle na noge prizadevati si, da vstanejo
      // spravljati kaj v zvezo s kom (miselno) povezovati kaj s kom
    4. č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spravljati iz ravnotežja / spravljati stvari v red urejati jih
      // ekspr. spravljati koga k pameti; spravljati koga v nevarnost; tako ravnanje me spravlja v obup, zadrego
    5. d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spravljati svoje ljudi na boljša delovna mesta / spravljati koga iz odbora / spravljati ljudi pod svojo oblast podrejati si jih
  2. 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem delati, da začenja kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spravljati kaj v gibanje, nihanje / spravljati ljudi v smeh
  3. 3. ekspr., v zvezi z ob delati, da kdo kaj izgublja: spravljati koga ob denar / spravljati koga ob dober glas, ob dobro ime; spravljati koga ob živce
  4. 4. delati, da pride kaj s polja na določeno mesto: spravljati poljske pridelke
  5. 5. dajati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spravljati listine, plačane račune
  6. 6. s svojim delovanjem, vplivom si prizadevati, da kdo preneha imeti, kazati odklonilen odnos do koga: spravljati sprte prijatelje
    ●     ekspr. s težavo je spravljal besede iz grla govoril; ekspr. spravljati sovražnike s poti ubijati, moriti; ekspr. spravljati kmete na boben povzročati prisilno dražbo, gospodarski propad; ekspr. spravljati otroke na svet rojevati; pog. spravljati v denar prodajati; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. spravljati skupaj denar zbirati, varčevati
visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
    // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode
    // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah
  2. 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
    // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok
  3. 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko
    // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest
    // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani
  4. 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton
  5. 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
    // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje
  6. 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
    // v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce
    // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
  7. 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
  8. 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam
  9. 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita
    // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok
  10. 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje
    // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja
    ●     poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦     agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia
vtíkati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
    // dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
    // ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo
  2. 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
  3. 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
    // vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko
  4. 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
    ●     ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo
zabíti -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
  2. 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
    // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik
  3. 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
  5. 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
  6. 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
  7. 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
  8. 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
  9. 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
    ●     žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
poglèd -éda m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
    // nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
    // z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
    // nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
    1. a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
    2. b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
  2. 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
  3. 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
    1. a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
    2. b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
  4. 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
  5. 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
    // v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
  6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
    1. a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
    2. b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
      // v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
  7. 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
    ●     od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti
túj -a -e prid. (ȗ ú) 
  1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
    // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
    // margarina se rada navzame tujega vonja
    // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
  2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
    // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
  3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
  4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
  5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
  6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
  7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
    // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
    // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
  8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
  9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
  10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
  11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
  12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
  13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
  14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
      // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
      ●       ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
      ♦       ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja
uvrstíti -ím dov., uvŕstil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrstiti ovce med koze; uvrstiti v drugo skupino / uvrstiti koga v sprevod
  2. 2. narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrstiti članek v knjigo, revijo / uvrstiti pogovor v oddajo; uvrstiti vprašanje na dnevni red; uvrstiti koga na seznam
    // narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: uvrstiti poglavje na konec knjige; uvrstiti prizor v drugi del filma / na seznamu so ga uvrstili na peto mesto
  3. 3. narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco / ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino
  4. 4. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: uvrstiti žival med zveri
    // narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela / uvrstiti koga med lažnivce
  5. 5. narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline; uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete
zajésti -jém dov., 2. mn. zajéste, 3. mn. zajedó tudi zajéjo; zajéj in zajèj zajéjte; zajédel zajédla, stil. zajèl zajéla (ẹ́) 
  1. 1. ekspr. porabiti, zapraviti za jed, hrano: zajedel je ves denar; vse je zajedel in zapil / sin ga bo zajedel mu bo porabil, zapravil imetje za jed, hrano
  2. 2. ekspr. prebiti, preživeti zlasti v uživanju jedi, hrane: večino časa zaje in zapije
razvíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. narediti, da kaj preneha biti
    1. a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
    2. b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
    3. c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
  2. 2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili
    // razviti moderen tehnološki postopek
    // narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando
  3. 3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
  4. 4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
  5. 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
    ●     publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
    ♦     mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
úra -e ž (ū; v pomenu naprava/ȗ) 
  1. 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč
    // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro)
    // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro)
    // avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote
  2. 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
  3. 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov
    // šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika
  4. 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h / ekspr. uživati ure mladosti
  5. 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
  6. 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure
  7. 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
    // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok
  8. 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem
    ●     šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
    ♦     biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja
vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
  2. 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
  3. 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
  4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
  5. 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
  6. 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti
    // vrniti komu dobro s hudim
  7. 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo
    // ekspr. vrniti sanjača v stvarnost
  8. 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
    ●     knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo
zagrísti -grízem dov. (í) zasaditi zobe v kaj: pes je zagrizel v rokav / zagristi v ustnice / kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob ugriznil
// ekspr. začeti jesti: na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič
● ekspr. zagristi v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega
prelívati -am nedov., tudi prelivájte; tudi prelivála (í) 
  1. 1. z vlivanjem spravljati kaj tekočega v drugo posodo: prelivati bencin; prelivati tekočino v manjše posode
    // delati, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: prelivati torto s čokolado
    // prekrivati površino česa s tekočo snovjo: cesto prelivajo z asfaltom
  2. 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: svoja doživetja, razpoloženja je prelival v pesmi, zvoke / prelivati misli v stavke
    // dajati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: prelivati novelo v dramo / prelivati pesnitev v drug jezik prevajati
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: prelivati del dobička v druge dejavnosti, organizacije; denar se preliva v sklade
  4. 4. pretapljati: prelivati zvonove v topove
  5. 5. teči, zlivati se čez kaj: valovi so prelivali krov ladje
  6. 6. redko oblivati, polivati: od napora ga preliva znoj
    ●     ekspr. o tej stvari ne kaže več prelivati črnila pisati; ekspr. prelivati kri bojevati se, ubijati; vznes. prelivati kri za domovino biti ranjen, umirati v boju za domovino; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; knjiž. tako je bila prestrašena, da je prelivala vodo, ko jo je natakala ptičem v kletki polivala; ekspr. prelivati znoj za kaj zelo se truditi
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) 
  1. 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
    // ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
    // ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj
  2. 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
    // prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled
  3. 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
  4. 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
  5. 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
    // podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega
  6. 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
  7. 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
  8. 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
    // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
  9. 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
    ●     ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
kót -a m (ọ́) 
  1. 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku
    // jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
    // s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor
    // hitro najde vsak skriven, varen kot
    // manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
  4. 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
  5. 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
  6. 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
  7. 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
    // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot
  8. 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
    ●     ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
    ♦     alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
postáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, da pride kaj
    1. a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
    2. b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
    3. c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
    4. č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
  2. 2. narediti, da pride kdo
    1. a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
    2. b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
  3. 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
  4. 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
    // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
  6. 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
  7. 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
  8. 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
    ●     ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
    ♦     jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede
pròst prôsta -o stil. -ó prid., prostéjši in prôstejši (ȍ ó) 
  1. 1. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom: vse sem naredil, do večera sem prost; otroci so dosti prosti / ob sobotah in nedeljah so delavci prosti / dva prosta delavca je mojster poslal po cement
    // s katerim lahko človek sam razpolaga, ker nima določene obveznosti: prvi prosti večer so se spet sešli / ima veliko prostega časa; v prostem času se rad sprehaja / ob novem letu bodo štirje dnevi prosti / proste sobote
  2. 2. navadno z rodilnikom ki ga to, kar izraža dopolnilo, ne veže, ne omejuje: vojaščine sem prost / carine prosto blago / star.: biti prost krivde biti oproščen krivde; biti prost predsodkov biti brez predsodkov
  3. 3. ki pri določenem dejanju ni vezan, omejen s kako zahtevo, predpisom: pri izbiri pomočnikov ste prosti / razvezal se je in zdaj je prost / star. prosti stan stan neporočenih
  4. 4. ki ni oviran, omejen v svobodi gibanja: konji se pasejo prosti; biti prost kot ptiček na veji / lahko greste, jim je rekel stražar, prosti ste
  5. 5. ki ne ovira, omejuje gibanja zaradi določenega predmeta, dejstva: odstranili so skale in cesta, pot je bila prosta / vojska je z orožjem izsilila prost prehod / knjižnica s prostim dostopom knjižnica, v kateri imajo bralci sami neposreden dostop do knjig
    // elipt. vstop prost vstop je vsakomur dovoljen; za vstop ni treba plačati vstopnine
  6. 6. ki ni zaseden, oddan: v avtobusu ni nobenega prostega sedeža več; dvorana je danes prosta / v hotelih je še dovolj prostih sob / razpisati prosta dela in naloge
  7. 7. ki ni s čim povezan, oviran in se lahko uporabi za določen namen: prosti konec vrvi je ovil okoli stebra / v desni roki ima dežnik, leva pa je prosta
  8. 8. ki opravlja svoje delo, dejavnost brez pripomočkov: risati s prosto roko; s prostim očesom nevidna žival
  9. 9. star. preprost, neizobražen: učeni in prosti ljudje / knjiga je namenjena prostemu ljudstvu
  10. 10. star. neolikan, prostaški: ne bodi tako grob, tako prost; njegovo prosto vedenje jih je odbijalo / ni hotela poslušati prostih šal
  11. 11. zastar. preprost, enostaven: oblečena je bila v zelo prosto obleko / razložiti s prosto besedo / prosti vojak navadni vojak
    ●     besedilo se v prostem prevodu glasi takole v prevodu, ki ni dobeseden; ritem pesmi je prost ni vezan na določeno shemo; star. rad hodi v prosto naravo v naravo, ven; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; ekspr. imeti proste roke biti pri odločitvah brez prejšnjih obveznosti; pri delu mu je pustil proste roke ga ni oviral, onemogočal; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; pog. imeti tri proste vožnje brezplačne vožnje; publ. prosto morje morje, ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; odprto morje
    ♦     anat. prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; ekon. prosti trg trg brez trgovinskih omejitev; proste cene; prosta carinska cona del pristanišča, ki je odprt za mednarodni promet in v katerem veljajo razne olajšave; prosta prodaja količinsko neomejena prodaja vsakemu kupcu; fiz. prosti elektron elektron, ki ni vezan na strukturo atoma; prosti pad gibanje prostega telesa v prostoru brez zraka zaradi delovanja teže; gastr. prosta potica jed iz vlečenega ali nekvašenega testa navadno z nadevom iz skute, znana v Beli krajini; kem. prosti kisik kisik, ki ni vezan v spojino; lingv. prosti stavek stavek z enim povedkom; navt. prosta luka luka, izločena iz carinskega območja države, ki ji pripada; prosta plovba plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda; šah. prosti kmet kmet, ki ga pri napredovanju proti nasprotnemu robu šahovnice ne more ovirati noben nasprotnikov kmet; šol. prosti spis izvirno oblikovan pismeni izdelek, ki se ne nanaša na neko že oblikovano besedilo; šport. prosti met met žoge v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosti premet; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju; rokoborba v prostem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi z rokami in nogami po vsem telesu; prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosta vaja telovadna vaja brez orodja in brez pomoči drugih; voj. prosti korak korakanje brez sočasne izmenjave iste noge
ték1 -a m (ẹ̑) 
  1. 1. glagolnik od teči: tek ga je utrudil; upočasniti tek; med tekom se ozirati; hiter, poluren tek; zasopel od teka / preiti iz teka v hojo; spustiti se v tek / tek magnetofonskega traku / tek motorja, ure / knjiž., redko tek bolezni, proizvodnje potek, razvoj
    // publ.: preiskava je v teku teče; priprave so v polnem teku / naravni, nepričakovani tek stvari; tek njegovega življenja je bil preprost
    // šport, ki obstaja v tem, da se teče: gojiti tek; ukvarjati se s tekom / rekreacijski tek; tek na smučeh
    // športna disciplina, pri kateri si tekmovalec prizadeva čim hitreje preteči kako razdaljo: zmagovati v teku; pravila teka / tekmovati v tekih
    // tekma te športne discipline: prvi trije v vsakem teku se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje
  2. 2. publ., z rodilnikom, v zvezi z v izraža čas trajanja kake časovne enote, kakega dogajanja; v času, v obdobju: stvar bo končana v teku enega leta, tedna; v teku treh mesecev se je to zgodilo enkrat / v teku pogovora spoznati namen srečanja med pogovorom
    ●     žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; star. mnogi so že končali svoj zemeljski tek življenje; redko tek njegovih misli se je spremenil tok; redko hiter tek reke tok; tek skozi šibe nekdaj kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb
    ♦     avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela; šport. tek vsaka od dveh voženj v določeni hitrostni disciplini, katerih rezultata se seštevata; drugi tek motokrosa, slaloma; maratonski tek na razdaljo 42,195 km; orientacijski tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida; patrolni tek tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško; smučarski tek smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu; štafetni tek; tek čez drn in strn kros; tek na dolge, kratke proge; tek na sto metrov; tek z ovirami s preskakovanjem za to postavljenih ovir
za predl., v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- (ȃ) 
  1. I. z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije; domov je prišla še za dne podnevi; že za mladosti je težko živel v mladosti; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
  2. II. s tožilnikom
    1. 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
      // za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk
    2. 2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / neprav. odpotoval je za Pariz v Pariz
    3. 3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico; bati se za koga; vleči za lase; privezati konja za ograjo; izvedeti za novico, resnico; glasovati za predlog; stresla ga je za ramo; prijeti se za rob mize; potegniti, pog. pocukati za rokav; držati se za roke; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj; zanimanje za koga
      // za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar; prositi za miloščino, podporo; bojevati se za oblast, svobodo; poskrbeti za red / prošnja za podporo
    4. 4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo; izvoliti, razglasiti za predsednika; hoteti, imeti koga za prijatelja; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
    5. 5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar; za ta letni čas je razmeroma mrzlo; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno; s tem zanj še ni konec težav
      // za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve; len za hojo, pisanje; dovzeten za kaj; biti trden za svoja leta; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo
    6. 6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega; veljati za poštenjaka; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno; razglasiti listino za neveljavno
    7. 7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago; dobiti za darilo; klop ima tudi za ležišče; boj za obstanek; telica bo za pleme; krompir za seme; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav
      // komite za kulturo; svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo; pripravljati se za na pot; knjige za na razstavo; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano; zbuditi otroka za v šolo
    8. 8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico; vzeti koga za moža; najeti za pomočnico / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
    9. 9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
    10. 10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni; odpotovali so za ves teden; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
      // za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
      // star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez: solata bo za nekaj dni zunaj; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam
    11. 11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero; honorar za članek; zaboj za drva; prostor za kadilce; spored za nedeljo; kupiti lak za nohte; ukrepi za omejevanje uvoza; učbenik za osmi razred; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
    12. 12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino; bežati, teči kakor za stavo; nekaj je govoril sam zase potiho
      // ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo; naseliti se za stalno; za trdno skleniti zatrdno
      // za dobro vzeti
    13. 13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal; nimaš se za kaj bati; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič; biti kaznovan za krajo; za to me je hotela tožiti; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
    14. 14. za izražanje mere: umakniti se za korak; biti za ped manjši; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov; biti močen za dva; reka je narasla za dvajset centimetrov; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan; imeti denar za sproti; povečati za štirikrat; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
    15. 15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata; prodajati šmarnico za cviček; zamenjati travnik za njivo; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
      ♦       zal. za založbo Peter Novak
    16. 16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično; bankovec za sto dinarjev / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
    17. 17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
  3. III. z orodnikom
    1. 1. za izražanje položaja
      1. a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt; postaviti se, teči za kom; otroci so stali v vrsti za materjo; riba se je pognala za mušico; izginiti za ovinkom; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami; zadaj za vasjo je igrišče
      2. b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
      3. c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek; sedeti za mizo; za reko raste jelševje
    2. 2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
    3. 3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč; za torkom je sreda / za pionirji so nastopili mladinci / najhujše je že za nami; za seboj je imel dolgo pot; zapreti vrata za seboj
    4. 4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro; v boju je padel mož za možem; pila je počasi, požirek za požirkom; voz za vozom se je izgubljal v temi
    5. 5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom; nositi obleko za sestro
    6. 6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
      1. a) ki naj se spozna, zazna; po: poizvedovati, povpraševati za kom; pogledati za vremenom kakšno je vreme
      2. b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
      3. c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom; hudo mu je za materjo
    7. 7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
    8. 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
      ●       neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. jesti za tri zelo veliko; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora; pog. imaš za posoditi tisoč dinarjev lahko posodiš; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa, zagotovo, zamlada, zatrdno ipd.
da vez.  
  1. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
    1. a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
    2. b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
    3. c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
      // navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
  2. 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
  3. 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
    // s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila
  4. 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
  6. 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
  7. 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
  8. 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
  9. 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil
    // minila so leta, da nisem bil doma (od)kar
    // ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
  10. 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje
    1. a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
    2. b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
    3. c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
    4. č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
    5. d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
  11. 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
  12. 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
    ●     kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
vrtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak
  2. 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli
    // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču
  3. 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem
  4. 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom
  5. 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat
    // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo
  6. 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo
    // zna vrteti jezik spretno govoriti
  7. 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu
    ●     pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je
jásen -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) 
  1. 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
    // knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
    // knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja
  2. 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
    // nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov
  3. 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
    // podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
    // navedite same jasne primere, zglede
  4. 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
    // v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna
  5. 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
    // v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne
  6. 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
  7. 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
    // veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
    // srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur
  8. 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
  9. 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
    ●     o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina
škárje -rij ž mn. (ȃ) 
  1. 1. orodje za rezanje iz dveh rezil, ki se ob pritisku na ročaja odpirata v obliki črke V: nabrusiti škarje; rezati, striči s škarjami; konica, uho škarij / kleparske, krojaške, vrtnarske škarje; ovčje škarje za striženje ovc; vrtne škarje; škarje za živo mejo; škarje za pločevino / ročne škarje
    // teh. stroj za rezanje, striženje pločevine: škarje so se pokvarile / strojne škarje
  2. 2. kleščam podoben prvi par nog pri nekaterih rakih: rak zgrabi hrano s škarjami / jesti meso z repa in škarij
  3. 3. ekspr. položaj med dvema postrani približujočima se nevarnostma: žarometa sta dobila letalo v škarje; vsekakor moramo priti iz tankovskih škarij / škarje, v katerih so se znašli, so se vse bolj zapirale položaj med približujočima se nevarnostma je postajal vse bolj brezizhoden; avtomobil je prišel, vozil v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
    // dobiti koga z nogami v škarje
    // navadno s prilastkom položaj med dvema nasprotujočima si stvarema sploh: v škarjah med udobnostjo in hitrostjo so se avtomobilski proizvajalci odločili za drugo; biti v škarjah želja in dolžnosti
  4. 4. ekon., navadno s prilastkom neusklajenost, nesorazmerje: škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov / škarje cen se odpirajo neusklajenost, nesorazmerje se veča, zapirajo neusklajenost, nesorazmerje se manjša
    ●     ekspr. filmu škarje ne bi škodile krajšanje; ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; žarg., šport. narediti škarje dvigniti smuči med letom v različni višini; ekspr. mojster je spet segel po škarjah spet začel rezati, striči; postavljati mlaj s škarjami z drogovoma, spetima na enem koncu v obliki črke V
    ♦     agr. škarje podolgovata kosa lesa, pritrjena v obliki črke V na zadnji konec ojesa, s konci krakov pa na sprednji del voza; etn. nastaviti, poslati škarje med mlačvo ob pripravljanju slame za streho naskrivaj nastaviti, poslati navzkriž povezani palici, obroč in bat skupaj z nekaj pijače, štrukljev, cvetjem in posmehljivim pismom; grad. streha na škarje streha, pri kateri sta na škarnike, strešne tramove z obeh strani vodoravno pribita po dva vzporedna ploha; les. škarje stroj za obrezovanje furnirja; zlagati deske v škarje zlagati jih v obliki črke V ali X; teh. škarje okovje z dvema krakoma, navadno v obliki črke V, za omejevanje odpiranja določene plošče; vrata (pri omari) na škarje; tisk. krožne škarje stroj za razrezovanje lepenke z okroglimi noži, ki se vrtijo
tríje tudi trijé trí trí štev., rod., mest. tréh, daj. trém, tož. trí, or. trémi (ȋ; ẹ̑) 
  1. 1. izraža število tri [3]
    1. a) v samostalniški rabi: dve in ena je tri; od šestih so ostali samo trije; bila je sama proti trem / ura je tri; vstati ob treh zjutraj 3h; čakati od treh do štirih (popoldne) 15h
      // igrati v treh; korakati po tri in tri tako, da so trije v vrsti
    2. b) v prilastkovi rabi: obvlada tri svetovne jezike; tri četrt ure; delajo v treh izmenah; tri tisoč; tri ure hoda; drama v treh dejanjih; po treh letih; pog. naročiti tri vinjake tri kozarčke vinjaka
      // v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / tri dimenzije dolžina, širina, višina
    3. c) v medmetni rabi: daj, skoči, ena, dve, tri; otroci, začnimo: tri, štiri
      // neskl. izraža številko tri: ležati v sobi številka tri; tekma se je končala s tri proti ena / pog. pri matematiki je dobila tri oceno dobro
  2. 2. v zvezi z dva, štiri izraža približnost: spil je dva, tri kozarce soka; v dveh, treh letih si zemlja opomore; počakaj tri, štiri minute
    ●     ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; ekspr. mi ne živimo kar tako v tri dni brez smisla, cilja; star. pred sodnikom vzdigniti tri prste priseči; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. štel bom do tri, potem pa... izraža opozorilo, da bo prišlo do izvršitve, odločitve v najkrajšem času; ekspr. delati, jesti za tri zelo dosti; ekspr. ena dva tri in že ga ni več v trenutku; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena; preg. za družbo so potrebni vsaj trije
    ♦     lingv. tri pike ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja; trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; šah. skakač na f3; mat v treh potezah; šport. pravilo treh sekund pri košarki pravilo, po katerem noben napadalec ne sme ostati v označenem prostoru pod nasprotnikovim košem več kot tri sekunde
zavíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. spreminjati smer svojega
    1. a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
    2. b) poteka: cesta, proga zavija
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
  3. 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
    // zavijati oči, z očmi od jeze
  4. 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
    // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
  5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
  6. 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
    // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
  7. 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
  8. 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
  9. 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
    ●     ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
    // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
    // zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
  2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
    // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
  3. 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
    ●     ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
    ♦     jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina
    // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko
    // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov
  2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
    // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi
    // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra
  3. 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje
  4. 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec
    // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
    // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge
  5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem
    // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
    ●     doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
    ♦     agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja
pogrézati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak
    // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah
    // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove
rodíti -ím dov. in nedov. (ī í) 
  1. 1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka
    // dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi
    // rodila mu je sina in hčer
    // spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča
  2. 2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže
  3. 3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj
    // dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate
    ●     publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; žarg. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
tísti -a -o zaim. (ȋ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
      1. a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
      2. b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
        // izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
    2. 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
    3. 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
      // poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti
    4. 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
      // poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala
    5. 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
      ●       ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
  2. II. v samostalniški rabi
    1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
        1. a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
        2. b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
      2. 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
      3. 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose
        // ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
    2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
        // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
      2. 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to
        // pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
        ●         ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja
vráta vrát s mn. (á) 
  1. 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
    // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
    // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata
  2. 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
    // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance
  3. 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
    // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom
  4. 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo
    // Postojnska vrata
    // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
  5. 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
    ●     ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
    ♦     elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 
  1. 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
    // vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
  2. 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
    // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje
  3. 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
  4. 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
    // ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
    // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
  5. 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
  6. 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
  7. 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
  8. 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
    ●     ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
    ♦     agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 
  1. 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
    // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo
  2. 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
    // kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede!
  3. 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
    // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko
  4. 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
    // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora
  5. 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
    // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede
  6. 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
  7. 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
    // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda
  8. 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
  9. 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
    // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
    ●     beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
    ♦     lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
pravíca -e ž (í) 
  1. 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica
    // načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica
  2. 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj
    1. a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / v socialistični Jugoslaviji je tudi slovenščina dobila večje pravice / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; samoupravne pravice; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti
    2. b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica
    3. c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih
      // kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice
      // v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica komandanta / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti
  3. 3. ekspr. oblast, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran
  4. 4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele
  5. 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava
  6. 6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici
    // izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici
    // izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
    ●     star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; redko jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, miličnik; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
    ♦     jur. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo občanu možnost sodelovati v družbenopolitičnem življenju in pri izvrševanju javne oblasti; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
sónce -a s (ọ̑) 
  1. 1. nebesno telo, okoli katerega krožijo zemlja in drugi planeti našega zvezdnega sestava: zemlja kroži okoli sonca; mrk sonca; površina sonca; oddaljenost zemlje od sonca / v astronomiji Sonce in Luna
    // to nebesno telo, kot se vidi z zemlje: sonce je visoko na nebu; sonce se blešči, sije, sveti; danes sonce greje, pripeka, žge; sonce gre za goro; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; ekspr. sonce se je nagnilo h goram; nevihta je minila in posijalo je sonce; oblak je zakril sonce; gledati v sonce; rastlina se obrača za soncem; bledo, svetlo, pesn. rumeno sonce; ekspr. krvavo, zlato sonce; pekoče, toplo, vroče, žareče, žgoče sonce; navidezna pot sonca; svetloba, žarki sonca; sveti se kot sonce; kot sonce čist značaj; lepa kot sonce; to je jasno kot sonce popolnoma
    // morda bo jutri sonce sončno; pozimi je malo sonca sončnega vremena; po soncu je ura pet glede na njegov položaj na nebu; dan brez sonca ko sonce ni vidno
    // ekspr.: sonce gleda z neba, se vozi po nebu; sonce se poslavlja, se smeje / pri označevanju časovnosti: vstal sem zgodaj in do sonca sem bil že daleč do sončnega vzhoda; star. še za sonca je prišel domov pred sončnim zahodom; vstajati pred soncem pred vzhodom, s soncem ob vzhodu sonca
    // ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska
  2. 2. svetloba, žarki, prihajajoči neposredno od tega nebesnega telesa: občudovati sonce na vodni gladini; knjiž., ekspr. sonce lije skozi okno; ekspr. cesta, hiša je vsa v soncu; okna se lesketajo, svetijo v soncu; ekspr. slapovi sonca; biti obsijan, obžarjen od sonca / pogledati predmet proti soncu tako, da sončna svetloba pada nanj in ga presvetljuje; očala za sonce sončna očala
    // pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: stopiti iz veže na sonce; njive ležijo na soncu; ob soncu je mesto lepo
    // toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: sonce ga greje v hrbet; sonce je posušilo roso; sonce mu škodi, ga utruja; pokrivalo ga je varovalo pred soncem; od sonca razgret kamen; na soncu posušene gobe / pri označevanju krajevnosti: greti se, ekspr. peči se na soncu; ne hodi po soncu; ekspr. kam greš v tem soncu
    // svetloba in toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: uživati sonce; pomanjkanje sonca; les, počrnel od sonca in dežja; biti zagorel od sonca; ekspr. nastavljati obraz soncu / jutranje, opoldansko sonce; majsko, jesensko, zimsko sonce / južno sonce
  3. 3. nebesno telo, središče drugih zvezdnih sestavov: okoli sonc krožijo drugi planeti; sonca v vesolju
  4. 4. vznes. sreča, veselje: srce si želi sonca / v njenih očeh je bilo sonce / to so otroci sonca veseli, srečni ljudje
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom kdor ima pozitivno lastnost, kot jo izraža prilastek, v zelo veliki meri: dekle je sonce lepote; bil je sonce pravice
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zasijalo je sonce svobode; sonce sreče je zatonilo; sonce upanja
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pod soncem poudarja trditev: ni ga človeka pod soncem, ki bi to zmogel; v tistem trenutku sem bil najsrečnejši človek pod soncem; ti si največji lenuh pod soncem; nič pod soncem ga ne zanima; ni mu enakega pod (božjim) soncem
  8. 8. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce; obsevati se z višinskim soncem
    ●     ekspr. on je sonce, okoli katerega se vse vrti vpliven, mogočen človek; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. v njegovo sobo sonce nikoli ne posije njegova soba je obrnjena od sonca; njegova soba je mračna, temačna; pog. sonce se me je hitro prijelo hitro sem ogorel; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. jaz sem tam doma, kjer sonce vzhaja na vzhodu; ekspr. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni; ekspr. ne bom več gledal sonca umrl bom; ekspr. tri leta nisem videl sonca sem bil v zaporu; ekspr. rad bi še gledal sonce živel; pog. pojdi mi s sonca umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš sončno svetlobo; knjiž. jeseni gredo lastovke za soncem na jug; ekspr. fantovsko sonce luna; vznes. živeti pod svobodnim soncem v svobodni deželi; publ. sonce rimske države je takrat že zahajalo država je slabela, ni bila več mogočna; vznes. Prešeren, sonce naše literature najpomembnejši pesnik; vznes. sin je bil sonce njenega življenja imela ga je zelo rada; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi; ekspr. nič lažjega pod soncem to je zelo lahko narediti, opraviti; nič (ni) novega pod soncem na svetu; star. deset sonc je že od takrat let; ekspr. tako te bom, da boš devet sonc, tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. slika je polna sonca naslikana s svetlimi, rumenkastimi barvami; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
    ♦     astr. Sonce je v Strelcu; Sonce stopi v znamenje Strelca; Mars je v konjunkciji s Soncem; geogr. polnočno sonce pojav, da sonce na polarnem področju poleti tudi opolnoči ostane nad obzorjem
sprejéti spréjmem dov., sprejmíte tudi spréjmite; sprejél; nam. sprejét in sprejèt (ẹ́ ẹ́) 
  1. 1. z izrazitvijo svoje volje narediti
    1. a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke
    2. b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje
      ♦       šah. sprejeti remi
    3. c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo
  2. 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati
    // ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili
  3. 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami
  4. 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
    1. a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti
    2. b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje
      // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga
  5. 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan
    // sprejeti tujo besedo
    ●     ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
    // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu
    // sprejeti družbene norme
  6. 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo
  7. 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti
    1. a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka
    2. b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj
      // biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena
  8. 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu
    // ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
vtísniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s pritisnjenjem spraviti v kaj: vtisniti koščke sadja v testo; vtisniti kovinsko mrežico v zmehčano steklo / zrak vtisne živo srebro v cev potisne
  2. 2. s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem: vtisniti predmet v vosek; vtisniti stopalo v sneg
    // s pritisnjenjem narediti kaj v kaj: vtisniti jamico v glino; vtisniti okrasek v maslo / vtisniti vzorec v papir, tkanino / ekspr. žalost ji je vtisnila gube
    ♦     papir., tekst. vtisniti moare
  3. 3. s pritisnjenjem, pritiskanjem vbočiti: pri trčenju vtisniti leva vrata avtomobila
  4. 4. ekspr. z močnim delovanjem povzročiti, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtisniti otrokom v zavest, da je izobrazba potrebna / vtisniti komu kaj v glavo
  5. 5. narediti, povzročiti, da ima kaj kako lastnost, značilnost: vtisniti svojemu vedenju odločnost / publ. vtisniti deželi sodoben pečat; vtisniti izvedbi drugačen značaj dati
méra -e ž (ẹ́) 
  1. 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere
    // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina
  2. 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico
  3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha
  4. 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero
    // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo
  5. 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah
    // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo
  6. 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
    // zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno
  7. 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere
  8. 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera
    ●     pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek
    ♦     ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor
utápljati -am nedov. (ā) 
  1. 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki
    // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali
  2. 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači
  3. 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije
délo -a s (ẹ́) 
  1. 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
    // trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to
  2. 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
    // to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole
  3. 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
    // to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu
  4. 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
    // s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine
  5. 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
  6. 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
    // iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
    // s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku
  7. 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
  8. 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
    ●     to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
    ♦     ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
vstópati -am nedov. (ọ̄) 
  1. 1. stopati v prevozno sredstvo: potniki so vstopali in izstopali; vstopati v avtobus, dvigalo; vstopati pri sprednjih vratih
    // stopati v kaj sploh: gledalci vstopajo v dvorano; vstopati skozi vrata; hrupno, po prstih vstopati / vstopati v državo na mejnih prehodih
  2. 2. prihajati v kaj, v notranjost česa: del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci / hladilna tekočina vstopa zgoraj priteka; skozi odprtino vstopa svetloba
  3. 3. postajati član kake organizacije, društva: vstopati v kulturna društva, politične organizacije / dov. z današnjim dnem vstopam v klub
  4. 4. začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: instrumenti so vstopali drug za drugim; pevci vstopajo na dirigentov znak
  5. 5. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: v književnost vstopa mlada generacija; vstopati v svet gledališča
  6. 6. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: vstopati v novo leto; vstopati v zadnje desetletje stoletja / vstopati v obdobje industrializacije / vstopati v novo življenje
    // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: vstopati v vojno s kom / predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja
    ●     ekspr. pesnik vstopa v nove svetove v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja; ekspr. zvoki so vstopali vanj zaznaval jih je
kópati tudi kopáti -am in -ljem nedov. (ọ́ á ọ́) v vodi odstranjevati umazanijo s telesa: mati kopa otroka; kopati bolnika; pogosto se umivati in kopati / ob reki kopajo konje
// dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: roko mora kopati dvakrat na dan; ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi
♦ fot. kopati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; izpirati film
kràj krája m (ȁ á) 
  1. 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
    // navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
    // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
  2. 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
    // navadno s prilastkom ta del
    1. a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
    2. b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
    3. c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
    4. č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
      // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
  3. 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
    // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
  4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
    1. a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
    2. b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
      // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
  5. 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
    1. a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
    2. b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
  6. 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
  7. 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
    ●     ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
    ♦     adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja
mréža -e ž (ẹ́) 
  1. 1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice: delati, plesti mrežo; ograditi z mrežo; gosta, redka, tanka mreža; kovinska, žična mreža; mreža iz viter, vrvi; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo pajčevino
    // priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib: izdelovati, krpati, sušiti mreže; nastaviti, razpeti, vleči mreže; vreči mrežo v vodo; ujeti v mrežo; zajeti ribe z mrežami; najlonske mreže / ribiška mreža
    // navadno s prilastkom priprava iz tega izdelka sploh: zamenjati mreže v čistilniku; presejati pesek skozi mrežo; postelja s kovinsko mrežo z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino; nesla je kovček in mrežo torbo iz mreže
    // napeti gugalno mrežo; lasna, ležalna mreža; kovana okenska mreža; mreža za listje; mreža zoper komarje
  2. 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži: narediti mrežo iz testa; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe; mreža gubic ob očeh; pajčevinasta mreža oblakov; modrikasta mreža žil / pesn.: mreža dežja; gledati skozi mrežo solz
  3. 3. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju; omrežje: daljnovodna, električna, kanalska mreža; razdelilna mreža za plin; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom izboljšati cestno mrežo ceste
  4. 4. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: izpopolniti gostinsko mrežo; organizirati knjigotrško mrežo; gosta meteorološka mreža; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / publ. odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti cel sistem
    // med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost: vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži
  5. 5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi: nastavlja mu mreže; izmotal se je iz njenih mrež; dobil ga je v svoje mreže; ujel se je v ljubezenske mreže
    ●     publ. domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo dali gol; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala; ekspr. povsod je imel razpredene svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; ekspr. padel je policiji v mrežo policija ga je odkrila, ujela; ekspr. biti za mrežo biti zaprt (v ječi)
    ♦     agr. koreninska mreža vse korenine ene rastline; čeb. matična mreža pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka; elektr. mreža elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica; svinčena mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; fiz. uklonska mreža množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; geogr. stopinjska mreža iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli; geom. mreža telesa v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa; mat. mreža sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo; funkcijska mreža sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; min. ploskovna mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; papir. milimetrska mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje; rib. globinska mreža ki je postavljena v globino; stoječa mreža ki se postavi na določenem območju; viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vlačilna mreža ki se razpeta vleče po morskem dnu; šport. mreža del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča; igra na mreži pri tenisu, odbojki igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo; tekst. mreža tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi; voj. zaporna mreža žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča
sedéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. biti v takem položaju, da je teža telesa pretežno na zadnjici: nekateri so sedeli, drugi stali; sedeti na klopi, stolu, v naslanjaču; sedeti na tleh; sedeti pri peči, pod drevesom; sedeti v sedlu; mirno, negibno, udobno, vzravnano sedeti; molče, zamišljeno sedeti; sedeti s prekrižanimi nogami, okobal; sedi kot kup nesreče obupano, žalostno; sedi kot pribit mirno, nepremično
    // maček sedi na soncu
    // biti v mirujočem položaju, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela sedi na cvetu; ptič sedi na veji / koklja sedi na jajcih vali
  2. 2. imeti sedež, (stalno) mesto: sedi pri sosednji mizi; sedeti v drugi klopi; na premieri smo sedeli v prvi vrsti
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža
    1. a) da osebek dela to, kar nakazuje določilo: sedeti pri šivalnem stroju; sedeti pri zajtrku / sedeti brez dela / sedeti s prijatelji ob kozarcu vina piti vino; vse dneve sedi pri knjigah bere, študira; ves večer je sedel pred televizorjem je gledal televizijo
    2. b) navzočnost v kakem prostoru: vse dneve sedi v gostilni / sedeti pri frizerju
    3. c) opravljanje dejavnosti, funkcije, kot jo nakazuje določilo: sedeti v pisarni, uradu / zanima ga, kdo sedi v tem odboru; že nekaj let sedi v redakciji, upravi
  4. 4. pog., ekspr. biti v zaporu: sedel je pet let; že večkrat je sedel; sedeti zaradi tatvine / sedeti v zaporu, za zapahi
  5. 5. žarg., um. biti na razpolago za upodabljanje; pozirati: sedel je že več slikarjem; sedeti za portret
  6. 6. biti nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: ta klobuk je prevelik in mu ne sedi; obvezo namestimo tako, da sedi; vijak še ne sedi
    // ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje: očala mu sedijo na nosu / težka glava mu je sedela na debelem vratu
    ●     žarg. vadili so tako dolgo, da jim je pesem, snov sedela da so pesem, snov dobro obvladali, znali; ekspr. sedeti na zatožni klopi biti obdolžen, obtožen česa; knjiž. sedeti na lovorikah počivati na lovorikah; pog., ekspr. saj ne sedim na milijonih nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal; ekspr. na prestolu je sedel le nekaj let vladal je; publ. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju; ekspr. sedeti na dveh stolih poskušati imeti korist pri dveh navadno izključujočih se stvareh; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo; ekspr. trdno je sedel v sedlu obvladoval je položaj; ekspr. sedeti križemrok brez dela; sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; ekspr. sedeti (kakor) na iglah, trnih, žerjavici biti zelo nestrpen, nemiren; tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; bolje slabo sedeti kot dobro stati
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
    // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
  2. 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
    // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
  3. 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
    // otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
  4. 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
  5. 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
    // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
  6. 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
    1. a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
    2. b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
      // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
  7. 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
  8. 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
  9. 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
    // omogočati, da kdo
    1. a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
    2. b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
  10. 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
    // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
  11. 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
  12. 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
    // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
    // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
  13. 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
    ●     pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
    ♦     aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
vráčati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
  2. 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
  3. 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
  4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
  5. 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
  6. 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
  7. 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
  8. 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
    ●     ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
vríniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
  2. 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
  3. 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
  4. 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
    // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo
  5. 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
  6. 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
    // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja
nótranji tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 
  1. 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice
  2. 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke
  3. 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče
    // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve
    // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole
  4. 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda
  5. 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni
  6. 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma
    ♦     anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem
podóba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
    1. a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
    2. b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
      // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
  2. 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
  3. 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
    // zunanja podoba predmetov
    // zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila
  4. 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
  5. 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
    // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem
  6. 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
    ●     star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
    ♦     rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba
utoníti utónem dov. (ī ọ́) 
  1. 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku
  2. 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
  3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
    ●     ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito
zaplétati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. s pletenjem zadelovati, krpati: zapletati luknje v košari / zapletati star koš z vitrami / ekspr. brajda zapleta okno (rastoč) zakriva
  2. 2. delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zapletati vrvi / veter ji je zapletal dolge lase
  3. 3. delati kaj tako, da se težko uredi, razreši: zapletati problem, vprašanje, zadevo; še tako preproste stvari zapleta
    // delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta
  4. 4. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo; zapletati se v zaroto
    // delati, povzročati, da je kdo deležen česa: zapletati koga v neprijetnosti; zapletati se v težave
    // z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapletati otroka v igro; zapletati koga v pogovor; zapletati se v razpravo
  5. 5. lit. postopno začenjati dogajanje: zapletati roman
    ●     zapletati steklenico opletati; zapletati venec v lase vpletati
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í) 
  1. 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
    // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
    // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
  2. 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
    // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
  3. 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
  4. 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
  5. 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
  6. 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
    // ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
    // kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
  7. 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
  8. 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
    ●     fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 
  1. 1. izraža voljo, željo osebka
    1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
      // elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
    2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
      // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
      // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
  2. 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
    // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
  3. 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
  4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
  5. 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
    // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
  6. 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
  7. 7. v zvezi z reči uvaja
    1. a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
    2. b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
  8. 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
  9. 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
    // piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
    ●     ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
    // nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo
  2. 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
    // ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost
  4. 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
    // naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja
  5. 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
    // z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj
  6. 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
  7. 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
    1. a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
    2. b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
  8. 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
    ●     ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
    ♦     bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
rázred -éda m (á ẹ́) 
  1. 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit
    // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci
    // biti vprašan pred razredom
    // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu
  2. 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda
  3. 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti
    // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije)
  4. 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev
  5. 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi
    // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi
  6. 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov
  7. 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk
    ♦     aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred
sklàd skláda m (ȁ á) 
  1. 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov
  2. 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi
  3. 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok
    // upravni odbor sklada
  4. 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva
  5. 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja
    1. a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico
    2. b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom
      // v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni
      ●       publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost
      ♦       agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
máli -a -o prid. (ȃ; sam. iz prislova ā) 
  1. 1. določna oblika od majhen:
    1. a) mali in veliki kazalec; razložiti male krožnike; odsekati si mali prst; zvoniti z malim zvonom; male in velike črke; otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki; velika in mala začetnica; mala žlička; v svojem malem stanovanju; mala vrata
    2. b) pog.: mali golaž; malo pivo
    3. c) spori v malih kolektivih; mali narodi
    4. č) topovi z malimi dometi
    5. d) poznal je njegove male in velike sposobnosti; te male spremembe nas ne bodo rešile
    6. e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi; kaj dela tvoj mali sin
    7. f) mala kmetija, trgovina; male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet; mala buržoazija drobna buržoazija
      // mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest drobna posest
    8. g) male in velike napake
    9. h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija; Mala vas; kot pristavek k imenu Pipin Mali
  2. 2. v zvezi mala potreba izločanje seča: mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo; iti na malo potrebo
    ●     nar. mali božič praznik (svetih) treh kraljev; mali bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; publ. mali ekran televizija; mali golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; mali hlapec hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela; (mali) oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglasi rubrika v časopisu s takimi obvestili; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; star. mali srpan julij; mali stric očetov ali materin bratranec; star. mali traven april; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; publ. mala Evropa devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost; nar. mala južina popoldanska malica; nar. mala maša mali šmaren; mala matura nekdaj zaključni izpit po nižji srednji šoli; mala plošča gramofonska plošča s premerom 17 cm; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; ekspr. biti v malih nebesih zelo srečen; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
    ♦     anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; mali krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; astr. mali planet asteroid; Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; bot. mali zimzelen; mala kopriva; mala štorovka; etn. mali kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; fiz. mala kalorija enota za merjenje toplote, tisočina kalorije; gled. mali oder gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela; lov. mali lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mala divjad manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad; muz. mali f četrti ton v mali oktavi; rel. mali greh kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; mali šmaren praznik Marijinega rojstva 8. septembra; soc. mali kmet kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje; mali lastnik drobni lastnik; šah. mala rokada rokada na kraljevo stran; šport. mali nogomet nogomet, pri katerem igra samo sedem igralcev na sorazmerno manjšem igrišču; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; zgod. mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni; zool. mali skovik; mala rovka
naredíti -ím dov., narédil (ī í) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
    // narediti šotor postaviti
    // iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
    // narediti stopnicam ograjo
    // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
    // deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
    // toča je naredila dosti škode
    // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
    // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili
  2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
    1. a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
    2. b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
  3. 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
  4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
    // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
    ●     nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
    ♦     gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
právi -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet
    // ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas
  2. 2. ki je v skladu
    1. a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo
    2. b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak
    3. c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava
      // ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren
  3. 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal
  4. 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen
  5. 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti
    1. a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen
    2. b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh
    3. c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat
      // pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal
    // izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila
  7. 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda
    ●     ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati
    ♦     anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši
stópati1 -am nedov. (ọ̄) 
  1. 1. delati korake: otrok stopa okorno, počasi; previdno stopaj, da ne padeš / na desno nogo še ne sme stopati prenašati teže pri hoji, stanju; stopati na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotikati podlage
    // dajati, polagati nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: ne stopajte na gredice in zelenice; počasi je stopal na kline lestve; trdo stopati; stopal je tiho kot mačka
  2. 2. s korakom, koraki začenjati biti kje: stopali so na klop, da bi bolje videli; drug za drugim so stopali na oder; stopali so predenj in ga pozdravljali
    // iti, hoditi: počasi je stopal proti hiši; stopal je na čelu kolone, ob vozu; stopali so po strmi stezi / stopal je s hitrimi koraki; pren. stopati po poti napredka
  3. 3. pojavljati se zlasti na površju: pot mu je stopal na čelo / solze ji stopajo v oči
  4. 4. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: z jutrišnjim dnem stopamo v novo leto; stopa v dvajseto leto življenja pred kratkim je bil star devetnajst let
    // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: pri tej starosti delavci stopajo v pokoj; nepremišljeno stopati v zakon se poročati
    // publ. delavci so stopali v gladovne stavke so začenjali z gladovnimi stavkami
  5. 5. postajati član česa: pionirji so stopali v mladinsko organizacijo / stopati k partizanom, pog. v partizane
  6. 6. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: s tem romanom stopa pisatelj v slovensko književnost
    ●     knjiž. stopati na plan izkazovati, uveljavljati se; ekspr. stopati komu na pot ovirati ga pri kaki dejavnosti, delu; publ. mladi pisatelji stopajo na prizorišče se začenjajo pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. pred javnost stopa že s četrto knjigo izdal je že četrto knjigo; ekspr. kri ji rada stopa v glavo, lica večkrat, hitro zardeva; ekspr. vino mu je stopalo v glavo ga je (nekoliko) upijanjalo; stopati v korak premikati se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. stopati v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; publ. socialni problemi stopajo v ospredje postajajo pomembni, pereči; publ. v vojnem času stopajo osebne težave v ozadje izgubljajo pomembnost, vrednost
vrívati -am nedov. (í) 
  1. 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske
    ♦     teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor
  2. 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice
    // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja
  3. 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja
  4. 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo
    // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo
  5. 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe
  6. 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati
    // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) 
  1. 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
    // pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje
  2. 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
    // ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
    // v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan
  3. 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
  4. 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
    ●     star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
    ♦     agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
ko vez.  
  1. I. v odvisnih stavkih
    1. 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
      1. a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
      2. b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
      3. c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
        // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
    2. 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
    3. 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
      // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
    4. 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
    5. 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
    6. 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
  2. II. pog., med členi v stavku kakor, kot:
    1. a) dela ko v prejšnjih časih
    2. b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
    3. c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
    4. č) tega ne povej drugemu ko njemu
      ●       nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej
odnòs -ôsa m (ȍ ó) 
  1. 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive
    // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
  2. 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
    1. a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
    2. b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje
      // diplomatski odnosi
    3. c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
  3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
  4. 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
    ●     ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
  5. 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
    ♦     ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama
pobráti -bêrem dov., stil. poberó; pobrál (á é) 
  1. 1. s prijemom, prijemi narediti, da kaj ni, ne leži več na tleh: sklonil se je in pobral kruh / pobrati kamenje na njivi; zjutraj so krompir izkopali, popoldne pa pobrali; pobrati sadje v sadovnjaku / pobrati ranjene in mrtve na bojišču / pobrati listke na kupček spraviti
    // postopno narediti
    1. a) zlasti s prijemi, da kaj preneha biti na določenem mestu: pobrati opeko s strehe; pobrati perilo (z vrvi); pobrati posodo z mize; pobrati repo iz jame; pobrati zavese sneti
      // s čopičem pobrati odvečno barvo odstraniti; pobrati koščice iz marelic izločiti; ekspr. hudournik je pobral prst odnesel; pobrati smetano z žlico posneti; s srpom pobrati travo med kamenjem požeti; pobrati zelenjavo z gred pospraviti
    2. b) da kje česa ni več na razpolago: drva je že nekdo pobral; blago so kupci hitro pobrali pokupili; vstati morate zgodaj, drugače bodo gobe že pobrali potrgali
  2. 2. s prijemom, prijemi narediti, da pride kaj k osebku zlasti s tal: pobral je kamen in ga zalučal; pobrala je letak in ga skrila / otrok v tej starosti že pobere igračo vzame v roko; redko pobral je palico in klobuk in šel vzel je; naučiti psa pobrati predmet vzeti ga v gobec; žarg., avt. avto je pobral žebelj zapičil se mu je v gumo
    // narediti, da pride kaj, navadno od kod, k osebku v posest, zlasti kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah pobral dosti dragocenosti; vlomil je v avto in pobral vse osebne predmete / njihove dohodke je pobral oče
    // z dajalnikom zlasti postopno narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: otroci so mu pobrali igrače; sovražniku so pobrali dosti topov / tistim, ki so prepisovali, je pobral zvezke vzel
    // pobrali so jim živino in pridelke / ekspr.: bolezen mu je pobrala lica zaradi bolezni je shujšal; neuspeh mu je pobral vso voljo do dela; agrarna reforma mu je pobrala dosti zemlje zaradi nje je izgubil
  3. 3. narediti, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: pobrati glasovnice; pobrati jajčka; vsako jutro pobere mleko in ga odpelje v mlekarno; pobrati smeti dvakrat tedensko; učitelj ga je določil, da pobere zvezke
    // narediti, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobrati članarino, vstopnino
  4. 4. narediti, da kaj pride od kod v kaj, kam, zlasti s prijemi: pobrala je fižol v pehar in mizo pobrisala; pobrati jabolka v košaro / vsega sena ne moremo pobrati naenkrat naložiti
    // ekspr.: ladja je pobrala brodolomce na svoj krov sprejela; avtobus je pobral vse potnike vsi so šli lahko v avtobus
  5. 5. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: v kateri knjigi si pobral te čudne ideje / to besedo je pobral pri svojih vrstnikih naučil se jo je od njih; ne vemo, kje je pobral to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo; v gostilni so ljudje premlevali, kar so pobrali tu in tam izvedeli, slišali
  6. 6. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: zahrbtna bolezen, jetika ga je pobrala / otroška doba pobere več fantov kot deklic v otroški dobi umre; jesen pobere večino os, čmrljev in metuljev v jeseni jih večina pogine; brezoseb. nahitro jo je pobralo
    // uničiti: ajdo je pobrala slana; toča je pobrala tretjino pridelka / sonce je pobralo sneg stopilo
    // kot kletvica strela, vrag naj pobere vse skupaj
  7. 7. pog. porabiti, zasesti: postelje poberejo preveč prostora / tovarne poberejo dosti toka / prevoz pobere veliko denarja veliko stane
  8. 8. žarg. dobiti, doseči: ženska ekipa je pobrala vse medalje; s svojim konjem je pobrala številne nagrade / z oslabljenim pomenom: njegov film je pobral največ priznanj; pobrati zmago zmagati
  9. 9. pog., ekspr., v zvezi z jo oditi, zbežati: okupatorji so začeli sumiti, moral jo je pobrati iz mesta; ob pretepu je najbolje, če jo pobereš; pobral jo je kot strela na cesto / pobrati jo na Triglav
  10. 10. pog. s silo odpeljati, prijeti: pobrali so jih, ker so jih ob nesrečnem dogodku dobili na cesti / pobrali so ga kar iz hleva
  11. 11. ekspr. vzeti za moža, za ženo: sinovi so pobrali mestne gospodične; le zakaj bi morala pobrati prav njega
    ●     žarg., avt. avto pobere vsako jamo se nobeni ne ogne; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič pobral bo umrl; publ. gora je spet pobrala dvoje žrtev spet sta se dva ponesrečila v gorah; pog., ekspr. noč ga je pobrala ponoči je skrivaj odšel; ekspr. vse bo pobral vrag, če ne bodo bolj pazili vse bo propadlo; pog. umakni se, drugače boš še katero pobral boš tepen; ekspr. pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. besede, ki jih je pobral iz tvojih ust slišal pri tebi; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; pog. pobrali so ga k vojakom vzeli; pog. hitro je pobral melodijo si jo zapomnil; žarg. avto je lepo pobral ovinek izpeljal; pobrati stopnice priti po njih; pog. bolezen ga je zelo pobrala zelo je shujšal
    ♦     med. pobrati šive po operaciji; obrt. pobrati petljo narediti, da je spet popletena
smísel -sla [əu̯] m (ȋ) 
  1. 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako
  2. 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel
  3. 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti
  4. 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja
    // ta človek nima smisla za humor
    // posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi
  5. 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov
  6. 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih
    ♦     fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel
spáti spím nedov., spì spíte; spál (á í) 
  1. 1. biti v stanju telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: ne ropotaj, oče spi; otroci že spijo; pes spi; ekspr. v hiši že vse spi; vsi so spali, le on je bedel; otrok ji je spal v naročju; spal je vso noč, do jutra; obrnil se je in spal naprej; brezskrbno, dobro, mirno, trdno spati; ekspr. sladko spati; skrbi mu ne dajo spati; ne morem spati; spali so obuti; spi kot jazbec, klada, polh trdno; spi kot otrok mirno, brezskrbno; spi kot top, kot ubit zelo trdno; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno
    // ekspr. mesto je že spalo / kot vljudnostna fraza: (ste) dobro spali; kako si spala / kot voščilo dobro spite / knjiž., z notranjim predmetom spati mirno spanje; brezoseb.: rekel je, da se na senu dobro spi; takrat se je spalo na skednju; ekspr. kako bi se še spalo rad(i) bi še spal(i)
    // biti navadno v ležečem položaju zaradi takega počitka: vsak dan spi do osmih; rad spi pri odprtem oknu / dati otroke spat; hoditi pozno spat; iti, odpraviti se spat; elipt. otroci, spat
    // s prislovnim določilom imeti kje ležišče, prostor za tak počitek: fant spi na postelji; spati na prostem, na tleh; vsi otroci spijo v eni sobi; od danes ne boš več spala tukaj / spali boste pri nas prenočevali; dali so me spat v najlepšo sobo / kokoši spijo blizu zajcev; živina v planinah spi zunaj
  2. 2. ekspr. biti nedejaven, nedelaven: trdil je, da mladina v klubu spi; ti dve prireditvi kažeta, da vendarle ne spimo / med poukom je večinoma spal ni sodeloval
    // društvo spi
  3. 3. ekspr. biti v stanju neaktivnosti; počivati: pozimi rastline spijo; zemlja še spi / jezero spi je mirno; valovi so še spali jezero, morje je bilo mirno
  4. 4. knjiž., s prislovnim določilom biti navzoč, a nedejaven: v gorivu spi toplotna energija / spolnost v otroku še spi / ali tvoja vest spi
    // biti kje sploh: rudno bogastvo spi pod zemljo / v srcu spita bolečina in ljubezen; to upanje je že dolgo spalo v njem
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču spijo njegovi starši; rad bi spal v domači zemlji
  6. 6. evfem., v zvezi s pri, z spolno občevati: spati pri dekletu, z dekletom
    ●     ekspr. takrat so ljudske množice še spale niso še poznale, niso se še zavedale svojih pravic; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden; knjiž., ekspr. spati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; star. odkar se zavedam, nisem spal pod svojo streho nisem imel doma; ekspr. glede tega lahko mirno spiš si lahko brez skrbi; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; ekspr. sonce gre spat zahaja; ekspr. spati smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati; kakor si si postlal, tako boš spal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. nesreča nikoli ne spi nesreča nikoli ne počiva
vréti vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso
    // preh. sok vremo deset minut
    // ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta
  2. 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal
    // ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči
  3. 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba
  4. 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev
  6. 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast
    // brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi
    ●     ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila
    ♦     agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč
zapeljáti -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
    // dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
    // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho
  2. 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
    // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor
  3. 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
  4. 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
  5. 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
  6. 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
    // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
    // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil
  7. 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
    // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
    ●     ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
    ♦     rel. zapeljati koga v greh
združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) 
  1. 1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
    // narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
    // narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti
  2. 2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
    // narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
  3. 3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
    // narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod
  4. 4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
  5. 5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
    ●     združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
    ♦     ekon. združiti obratna sredstva
skočíti skóčim dov. (ī ọ̑) 
  1. 1. z odrivom, zlasti z nogami, se oddaljiti od podlage: skočil je, da bi dosegel veje; skočil je dovolj visoko, da ga vrv ni zadela / skočiti iz jame, z drevesa; skočiti čez ograjo; skočiti na premikajoči se vlak / skočiti v vodo / kopalec je skočil na glavo, na noge / skočiti s padalom / obupal je in skočil skozi okno s skokom skozi okno naredil samomor
    // s takim odrivom opraviti določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skoči trikrat / skočiti pet metrov
  2. 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom se hitro pojaviti: ob letalskem napadu so vsi skočili s ceste v gozd; skočiti k ranjencu / skočil je na kolo in se odpeljal s takim odrivom se usedel nanj; daj, skoči za njim hitro steci
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom zelo hitro vstati: ob trkanju je skočil iz postelje, izza mize; skočiti kot ris / skočiti na noge; skočiti kvišku, pokonci / ko je to slišal, je kar skočil
  4. 4. nav. ekspr. z odrivom, z določenim namenom se premakniti v položaj, kot ga izraža določilo: dva moška sta skočila nanj; vsa vesela mu je skočila okrog vratu / pes je skočil v tujca / sovražnik jim je skočil v hrbet
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom za kratek čas hitro se oddaljiti, oditi kam z namenom, kot ga izraža določilo: samo po kruh, v trgovino skočim; kar počakaj, telefonirat je skočil / skočiti na kratek obisk; za dva dni je skočil v Celovec
  6. 6. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljiti od podlage: spet je skočila iskra / plamen je skočil na sosednjo hišo
  7. 7. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se premakniti iz določenega položaja in se vanj več ne vrniti: ob eksploziji so vrata skočila s tečajev / roka mu je skočila iz sklepa; vlak je skočil s tira je iztiril; ročica je skočila nazaj
  8. 8. ekspr. povečati se, narasti: cene prevoza so spet zelo skočile
    ●     ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne boš dobil tega, pa če iz kože skočiš če se še bolj jeziš; če si še tako prizadevaš; ekspr. mislil sem, da je svet skočil s tečajev da se je zgodilo kaj zelo hudega; ekspr. skočiti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. srce mu je skočilo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. skočiti v hlače, v obleko hitro se obleči; ekspr. skočiti v zakonski jarem poročiti se; ekspr. kako je bilo? so nestrpno skočili vanjo so jo nestrpno vprašali; ekspr. skočila bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. iz zime smo kar skočili v pomlad zelo hitro prešli; ekspr. po neumnosti sem skočil v to nehote prišel, se zapletel; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se
    ♦     šport. skočiti v daljino, v višino
prelíti -líjem dov. (í) 
  1. 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
    // narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
    // prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina
  2. 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
    // dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
  4. 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
  5. 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
  6. 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
    ●     ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
skòk skóka in skôka m (ȍ ọ́, ó) 
  1. 1. glagolnik od skočiti:
    1. a) skok čez potok, skozi okno / skok z mesta, z naletom; skok na glavo, na noge; skok naprej, vstran / teči v dolgih skokih; ekspr. z enim skokom je bil iz hiše, pri oknu / v skoku ujeti žogo / pri tretjem skoku se je poškodoval / narediti, publ. izvesti skok
    2. b) še skok po časopis, pa se vrnem domov / iti na kratek skok k sosedu na kratek obisk
      // razdalja, višina, ki se doseže z odrivom od podlage: izmeriti skok; drugi skok je bil zelo visok
      // nav. ekspr., v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: hoditi skok pred drugimi; cilj je samo še skok daleč
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom hitro, nenadno povečanje: skok cen, proizvodnje; skoki in padci temperature naraščanje
    // publ. država je naredila velik gospodarski skok je v kratkem času gospodarsko zelo napredovala, se razvila
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom nenaden prehod z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: miselni skoki / za ta film so značilni veliki časovni skoki
  4. 4. star., v prislovni rabi, s predlogom zelo hitro: na skok je bil fant na drevesu; ubogati na skok / v enem skoku se je spremenil nenadoma
    // jezditi skok na skok; zastar. jezditi na skok na splav
  5. 5. star. galop: skok je konja utrudil; pognati v skok; prijezditi v skoku
    ●     ekspr. tu ima reka kar precejšen skok padec; star. zaigrati za skok za ples, zlasti poskočen; ekspr. vedela je za njegove skoke čez plot za nezvestobo v zakonu
    ♦     alp. preplezati skok mesto, zlasti večje, kjer se gorsko pobočje zelo strmo, navpično prelomi; šport. dvojni skok; levji skok preval letno; smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; skok čez konja, kozo preskok čez konja, kozo; skok v daljino atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni, v višino v navpični smeri; skok ob palici ali s palico atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice; skoki v vodo; skok s padcem; prvak v smučarskih skokih; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. biti sposoben za skok biti sposoben skočiti, dvigniti se v položaj, ki omogoča paritev
tàm prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tam leti letalo; pokazal je z roko: tam se je ponesrečil; znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo; tisto tam je ajda; pog. vi tam pri vratih, pomaknite se naprej / kje je gledališče? Tam na drugi strani ceste; tam gori na vrhu so razvaline gradu; vidite, tam, kjer cesta zavije v hrib, je nevaren ovinek; na tistem vrhu tam zidajo kočo / tu je svet močviren, tam pa se dviga in je rodoviten na tistem področju
    // tukaj pobarvaj zeleno, tam pa rumeno; cev tam pušča
  2. 2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz; kako živite tam pri vas; bila je noč, tam daleč je pokalo; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki / star. doma je tam od Gorice iz Gorice, z Goriškega
    // ostanite tam, kjer ste; vedno se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujejo; kjer je prosila za pomoč, (tam) so ji pomagali; tam, kjer ne raste nič drugega, rastejo lišaji / kot poziv straže stoj, kdo tam / z oslabljenim pomenom: pesn. stoji, stoji tam beli grad; pog. nič ne dela, samo (tam) okrog se potepa
  3. 3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: padel je v jarek in tam obležal; staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo na njenem mestu; preselil se je v mesto in se tam, star. le-tam zaposlil / poglej v slovar, kaj tam piše / stal je na balkonu in od tam opazoval povorko / zaposlil se je pri gradbenem podjetju in tam ostal do upokojitve pri njem
  4. 4. v zvezi s tu izraža mesto, ki je v predhodnem besedilu bolj oddaljeno: če primerjamo to področje z obmorskim, vidimo, da so tu zime ostre, tam pa mile / tu je pesnik uporabil drugačna izrazna sredstva kot tam v prej omenjenem, obravnavanem delu
    // pripoved je nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal
    // v zvezi s tu, tukaj izraža enega od več nedoločenih krajev: srečali so tu samotnega pastirja, tam kakega turista / potres je zdaj tu zdaj tam, ne da se ga predvideti; tatvine so bile enkrat tukaj, enkrat tam; dela malo tukaj, malo tam, kakor se pokaže potreba / tu in tam je rastlo kako drevo tuintam; tu pa tam so plavali oblački tupatam
  5. 5. nar. tja: gremo tam; splezaj tam gor
  6. 6. v zvezi tam in tam izraža kraj, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: rojen tam in tam; študiral tam in tam; doma od tam in tam
  7. 7. nav. ekspr. na tisti stopnji, v tistem stanju, položaju: spet smo tam, kjer smo bili; zdaj so tam, ko jih nihče več ne upošteva
  8. 8. z oslabljenim pomenom poudarja približnost časovne določitve: tam nekje jeseni bodo o tem razpravljali; obiskal jih bo tam okrog novega leta; tam sredi drugega meseca se otrok že nasmehne
    ●     ekspr. ključ smo izgubili, zdaj smo pa tam v neprijetnem, kočljivem položaju; ekspr. potrebna je največja previdnost, če ne smo tam bomo doživeli katastrofo; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; pog. živi tam čez v tujini; star. potovali so sem pa tam v različne smeri; star. sem pa tam, tam pa tam so se zbrale v kavarni semintja, kdaj pa kdaj; pri navajanju vira glej opombo 5 prav tam na istem kraju (v knjigi), v istem delu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju
z predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž 
  1. I. z rodilnikom
    1. 1. za izražanje usmerjenosti stran
      1. a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe
      2. b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega
      3. c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
    2. 2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
    3. 3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
    4. 4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
  2. II. z orodnikom
    1. 1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
    2. 2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom, s tovarišem; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
    3. 3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati
      // spoznanje ga je navdalo z grozo / redko Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvatsko na Avstrijo, Hrvatsko
      // imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo
    4. 4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom
    5. 5. za izražanje prisotnosti
      1. a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
      2. b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci
      3. c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
    6. 6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
    7. 7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo
      ●       ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
      ♦       biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
ob predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
    1. 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
      1. a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
      2. b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
        // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
    2. 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
    3. 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
      1. a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini
        // sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju
      2. b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
      3. c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane
        // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
    2. 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
      // za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
    3. 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
    4. 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
      // za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
    5. 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
      // za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
      // za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
      ●       publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
      ♦       šol. študij ob delu
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
    // vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
    // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave
  2. 2. delati, da je kaj
    1. a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
    2. b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
      // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
  3. 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
  4. 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
  5. 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
    // vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo
  6. 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
  7. 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
    // delati, da je kdo dolžen
    1. a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
    2. b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
  8. 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
    // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega
  9. 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
  10. 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
  11. 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
  12. 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
    // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico
  13. 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
    // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
    ●     star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
    ♦     elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju
ísti -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; isti jezik govoreči ljudje; vrnili so se po isti poti; rojena sta istega leta; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu / vsak dan odhaja od doma ob istem času; naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu / knjiž., ekspr. ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed prav ta
    // ekspr., v zvezi z en poudarja nespremenjenost, ponavljanje: vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice; v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje; na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor; skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed
  2. 2. pog. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
    1. a) med seboj; enak: dvojčka sta čisto ista
    2. b) pri dveh ali več osebah, stvareh: imajo iste cilje, interese; vsi so v istem položaju; besedi z istim pomenom; imata obleko iste barve; sta iste starosti; vsi so istega mnenja
    3. c) od določenega, primerjanega: delo je opravil v istem času kot drugi; iste čevlje ima kakor ti; ima isto bolezen kot oče; zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil
      // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse isti; vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti
  3. 3. pog., navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene; enak: nič se ni spremenil, vedno isti je; čisto ista je kot pred petimi leti
  4. 4. zastar., v zaimenski rabi ta, tisti: v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik; isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa / obrnil se je k sinu — isti je stal s povešeno glavo pred njim / pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali jih; podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust da bi mu dovolilo
    ●     zastar. prišla sta oba v isti čas istočasno, hkrati; ekspr. vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej prav takrat; govoriti, najti isti jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. meče vse v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; ekspr. vse bi rad povedal v isti sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem
líti líjem nedov., 3. mn. stil. lijó (í) 
  1. 1. silovito in v velikih količinah, močnem curku teči: voda lije; deževnica lije s strehe; potoki lijejo po pobočju / ekspr.: kri lije po roki; pot mu v curkih lije s čela, po hrbtu; solze ji lijejo iz oči, po licih; sveča dogoreva in vosek lije po svečniku se močno cedi, teče; brezoseb. tako se poti, da kar lije z njega zelo se poti
    // knjiž., ekspr. usipati se, padati: zrna lijejo sejalcu iz rok / zlati lasje ji lijejo čez ramena, po vratu
    // knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: luč lije iz okna na cesto; sonce lije skozi odprto okno; mesečina lije v sobo / veter lije skozi line
  2. 2. preh., knjiž., nav. ekspr. izločati kaj tekočega v velikih količinah: oblaki lijejo potoke vode z neba; oko lije solze / vzdihovala je in lila solze jokala; mati lije solze po mrtvem sinu žaluje, toži; pren. svetilka lije rumeno luč; luna lije bledi svit na zemljo
  3. 3. knjiž., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda lije hlad; ubrana melodija lije iz sobe; iz grl lije pesem / mir mu lije v srce; nove sile mu lijejo v telo; strah ji lije v dušo
    // ekspr. izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: pesem zvonov lije nad poljem; sladek vonj je lil po zraku; groza, ljubezen lije iz oči je opazna, vidna v očeh
  4. 4. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premikati: z vseh cest lijejo množice; po vseh potih so lili begunci v mesto; nepretrgan tok ljudi in vozil je lil po cesti
  5. 5. brezoseb. zelo, močno deževati: že ves dan lije; lilo je v curkih; lije kakor iz škafa, vedra; lije kakor za stavo / v osebni rabi: dež lije iz oblakov, izpod neba; dež lije na zemljo; dež lije curkoma
  6. 6. izdelovati z zlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: liti krogle, zvonove
  7. 7. star. vlivati, zlivati: liti vodo v vino / liti žganje v grlo
    ●     ekspr. na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; vznes. lili so kri za domovino bili so ranjeni, umirali so v boju za domovino; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; pog., ekspr. kar lilo je iz njega imel je hudo drisko; knjiž., redko glas je lil polno zvenel
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
    // premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh
  2. 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
    // dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
    // otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov
  3. 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
    // uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede
  4. 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
  5. 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
    ●     dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
    ♦     rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
móč -í ž (ọ̑) 
  1. 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
    // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
    // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
  2. 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
  3. 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
    // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
  4. 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
    // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
  5. 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
    // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
  6. 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
  7. 7. značilnost česa
    1. a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
    2. b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
    3. c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
  8. 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
  9. 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
    // iz vse moči prepevati zelo glasno
  10. 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
    ●     šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
    ♦     bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
oblíka -e ž (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
  2. 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
    // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
  3. 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
  4. 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
    // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
  5. 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
  6. 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
  7. 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
    // oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
    ●     publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
    ♦     adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala
plávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati pod vodo
    // gojiti plavanje, ukvarjati se s plavanjem: plavati je začela pred tremi leti; plavati in drsati
  2. 2. premikati se
    1. a) po vodi sploh: po morju plavajo ladje; v daljavi plava jadrnica / ledene gore so plavale proti jugu
    2. b) po zraku: po nebu plavajo beli oblaki; hodi, kakor bi plavala / ekspr. mesec je mirno plaval skozi oblake / ekspr. nad travnikom so plavali metulji; pren. pogled mu željno plava po vrhovih
      // nav. ekspr. širiti se, razširjati se: vonj akacij plava v zraku; ubrano zvonjenje plava čez dolino / samo njuna glasova sta plavala v temi
  3. 3. z oslabljenim pomenom biti, nahajati se prosto
    1. a) v vodi, na vodni površini: na gladini plavajo veliki oljni madeži / zavese morajo pri pranju v vodi plavati; prosto plavati / les na vodi plava ne potone
    2. b) kje sploh: rumenjak plava na vrhu beljaka / nad travniki plava rahla megla / ekspr. na njenem obrazu plava smehljaj; pren. njena podoba mu vedno plava pred očmi
  4. 4. ekspr. biti deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: plavati v blaženosti, veselju / plava samo v svojih spominih / plavati v denarju, izobilju / krompir kar plava v maščobi je zelo zabeljen
    // njene oči še vedno plavajo v solzah
  5. 5. žarg. ne biti trden, gotov v kakem delu, kaki dejavnosti: sredi dejanja se je igralec zmedel in začel plavati; vi ne boste plavali, saj imate besedilo napisano / v tej stroki že dolgo plavajo
    ●     žarg., avt. avtomobil plava ne vozi stabilno zaradi tanke plasti vode med kolesi in površino ceste; ekspr. dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. plavati mrtvaka mirno ležati na hrbtu na vodni površini; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. od sreče plavati v oblakih biti zelo srečen; ekspr. večkrat plava v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
    ♦     šport. plavati kravl, metuljčka; plavati 400 m mešano
prenêsti -nêsem dov., prenésel prenêsla (é) 
  1. 1. z nošenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti bolnika v drugo sobo; prenesti stole na balkon; prenesti čez vodo, na varno; na rokah, v košu prenesti; hitro, varno prenesti / progo so v celoti podrli in prenesli drugam
    // narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti sedež organizacije v drug kraj / prenesti sestanek v dvorano / prenesti začetek predstave na poznejšo uro preložiti, prestaviti
    // narediti, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenesti težo na roke, z ene noge na drugo; teža se s tem prenese na opornik / ekspr. prenesel je pogled z enega na drugega; prenesti pozornost na koga / svoja materinska čustva je prenesla na tega človeka; pren. prenesti težišče dela na drugo področje
  2. 2. narediti, povzročiti, da kaj kam pride: živec prenese dražljaj do možganskega središča / prenesti sliko, zvok na daljavo
  3. 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročiti, da to dobi (še) kdo drug: prenesti dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se bo prenesel tudi nanje; njena plemenitost se je prenesla na otroke / prenesti bolezen; muha lahko povzročitelja te bolezni prenese na človeka; klice se prenesejo tudi z dotikom
  4. 4. narediti, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenesti kroj s krojne pole na blago; prenesti pripombe v rokopis; prenesti en sistem znakov v drugega / prevajalec je odlike dela ustrezno prenesel v domači jezik / prenesti ideje v prakso, življenje
  5. 5. navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: prenesti odgovornost na druge; njegova pooblastila so prenesli na odbor; nekatere zadeve se lahko prenesejo na krajevno skupnost
  6. 6. ekspr. prestati, pretrpeti: prenesti je moral veliko krivic, očitkov / v teh letih je prenesel veliko gorja
  7. 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
    1. a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: cigaretnega dima ne prenese; organizem injekcije ni prenesel; ta človek prenese veliko alkoholne pijače; tako hrano njegov želodec dobro, težko prenese; prenesti brez posledic / bolnik hrane več ne prenese ne more več jesti
    2. b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa ne prenese; prenese tudi hud mraz; vročino dobro prenese / prenesel bi še bolj vročo vodo / pogleda na kri ne prenese
    3. c) ob sprejemanju kakega stanja: trpljenje težko prenese / ekspr. njegovo srce te žalosti ni preneslo
    4. č) zaradi delovanja, vplivanja česa: če je treba, prenese hud napor; srce prenese tudi redkejši zrak / aluminij kisline ne prenese; most take teže ni prenesel vzdržal
      // električna napeljava je dovolj močna, da bo to prenesla
      // ne pokazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: takih očitkov, podtikanj ne prenese; mirno je prenesel tudi to sramoto / misli na smrt ne prenese
  8. 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: tega človeka ne prenesem / take grobosti ne prenesem
    ●     take besede, zveze to besedilo ne prenese taka beseda, zveza ni primerna za to besedilo; ekspr. čoln ga je prenesel čez zaliv prepeljal; jezikovna norma te besede ne prenese po jezikovni normi ta beseda ni dovoljena; ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; čipkaste zavese prenesejo le enobarvne stene so primerne le za enobarvne stene; ekspr. njegov žep bo to prenesel lahko bo plačal; nikogar ni bilo, da bi nanj prenesel svojo obrt mu jo dal, izročil; ekspr. prenesi mu moje prisrčne pozdrave sporoči; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; pog. kar sliši, prenese naprej pove drugim; ovadi; ekspr. ptič se je trudno prenesel na drugo drevo preletel, zletel; ekspr. streljanje se je preneslo v dolino sedaj streljajo v dolini
    ♦     jur. prenesti lastninske pravice na drugega; mat. prenesti člene v enačbi
trétji -a -e štev. (ẹ́) 
  1. 1. ki v zapovrstju ustreza številu tri: tretji dan v tednu; hodi v tretji razred; tretji rod izseljencev; dobiti tretjo nagrado; sedeli smo v tretji vrsti; otrok v tretjem letu; na tekmovanju je zasedel tretje mesto / tretji [3.] avgust; kralj Edvard III. / od doma je odšla že pred tretjo (uro) 3h; 15h / vsak tretji učenec je zbolel / tretja izdaja časopisa; strah pred tretjo svetovno vojno; tretje dejanje
    // po vrednosti, kvaliteti za stopnjo nižji od dobrega: cesta tretjega reda; gostišče tretje kategorije / blago tretje vrste
    // glede na pomembnost, odločanje na najvišji stopnji: organ tretje stopnje / v upravnem postopku ni tretje instance
  2. 2. nanašajoč se na osebe, ki niso v odnosu, razmerju z določeno osebo, skupino, niso udeležene v zadevi, stvari: to sem izvedel od tretje osebe / dokumenti ne smejo priti v tretje roke; informacija iz tretje roke
    ●     tretji rajh nemška država od 1933 do 1945; publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom; umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije globine, plastičnosti; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; ekspr. kovati koga v tretje nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati
    ♦     avt. dati v tretjo prestavo; ekon. tretja industrijska revolucija hitra kvalitetna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; film. tretji plan kar je v prizorišču za drugim planom; jur. tretja oseba oseba, ki v pravnem razmerju ni stranka; sodišče tretje stopnje; lingv. tretji sklon; tretja stopnja pridevnika presežnik; mat. tretji koren kubični koren; tretja potenca števila; med. opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; rel. tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; tretja božja oseba; šol. študij na tretji stopnji do 1980 študij na podiplomski stopnji; zgod. tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje; Tretja [III.] internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
naráva -e ž (ȃ) 
  1. 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek
    // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
  2. 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje
    // ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave
  3. 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari
    // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave
  4. 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava
  5. 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo
    ●     ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
    ♦     filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave
nôga -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó) 
  1. 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O
    // prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom
    // kot povelje k nogi postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; kot vzklik na noge vstani(te)
    // konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot kletvica pasja noga, tega pa nisem vedel
    // del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami
  2. 2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola
    ●     teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; neustalj. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; neustalj. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
    ♦     aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih
svój svôja -e zaim. (ọ́ ó) 
  1. 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo
  2. 2. izraža splošno pripadnost osebku: doseči, opustiti svoj namen; zadrževati svojo jezo; upokojena je bila na svojo željo / šel je tja na svojo odgovornost; hrano pridelujejo le za svoje potrebe / čriček se oglaša s svojim čri čri
    // izraža razmerje med osebkom in okolico: izboljšati svoj položaj; paziti na svojo čast; izpolnjevati svoje dolžnosti; delavci razpravljajo o težavah svoje delovne organizacije; boriti se za svoje pravice
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka: razvajati svoje otroke; obiskati svojo mater; zaupati svoji prijateljici; ima svoje dekle / svojim gostom je razkazal hišo; s svojimi volivci nima dovolj stikov; poklicati svoje spremstvo / med nami imajo svojega človeka privrženca, somišljenika; tja so poslali svoje ljudi / dobro pozna svoj jezik; ljubiti svojo domovino
  4. 4. izraža izhajanje od osebka: v svojem članku trdi nasprotno; s svojim delom se je vsem prikupila / pisatelj je objavil svoj življenjepis; luna ne sveti s svojo svetlobo z lastno; hraniti otroka s svojim mlekom dojiti
  5. 5. izraža (stalno) povezanost z osebkom: čakati na svoj avtobus; imeti svoj stalni prostor pri mizi / ekspr.: vsak dan je hotel imeti svoj zrezek in svoj vrček piva; prihaja vsak dan ob svoji uri
  6. 6. izraža ustreznost, določenost: prilagajanje zahteva svoj čas; potrpi, vse bo urejeno ob svojem času; dati, spraviti kaj na svoje mesto / to blago ni najboljše, a ima vseeno svoje kvalitete
  7. 7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste: imeti svoj način govorjenja, pisanja; imela je svojo držo, hojo / to je bil svoje vrste svet / v naši književnosti zavzema ta pisatelj čisto svoje mesto
  8. 8. pog., z izrazom količine izraža približnost; okoli: ta sod drži svojih sto petdeset litrov; jama je globoka svojih trideset metrov / ni več mlad, ima svojih petdeset let
  9. 9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša: pesem je dosegla svoj namen; v zadnjem času je kriza dosegla svoj vrh; v tej hiši je živel od rojstva do svoje smrti; tudi naš program ima svoje slabe strani / v svoji neprevidnosti je obljubila vse, kar so zahtevali od nje
  10. 10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; za svojo osebo priznam, da mi je vseeno / trener je bil sam za svojo osebo prepričan, da bodo zmagali
  11. 11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: biti sam svoj gospodar; kmalu boš sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
    // v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: pravijo, da je pust in sam svoj človek; stara je in precej sama svoja
    ●     svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej; ekspr. v nedeljo so imeli naši smučarji svoj dan so bili zelo uspešni; star. svoje dni so se dobro razumeli včasih, nekdaj; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; publ. razumevanje za naravo je dobilo, našlo svoj izraz v planinstvu se je izrazilo, se je pokazalo; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. pusti ju pri miru, saj vidiš, da imata svoje pogovore zaupne; ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; prisl.: po svoje si lahko srečen; ni jim všeč, da delamo po svoje, star. po svojem; ekspr. po svoje ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; živeti po svoje; komentatorja sta bila — seveda vsak po svoje - zelo konkretna; sam.: pog. dekle že ima svojega fanta; tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni; dajte vsakemu svoje kar zasluži, kar mu pripada; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. odsedel je svoje, zdaj bo začel znova prebil, preživel je določen čas v zaporu; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; vedno si je izmišljala nekaj svojega, posebnega; nikoli niso imeli nič svojega; pog. če ti bo zmanjkalo denarja, bom jaz dal iz svojega; kot poziv svoji k svojim; priti med svoje svojce, sorodnike; pog. vzeti za svojega posvojiti; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; star. ob svojem je lahko redil samo eno kravo z lastno krmo
števílo -a s (í) 
  1. 1. kar izraža, koliko enot kaj obsega: povedati število; zapisati število z besedo, s številko; računati s števili; majhno število; število nič; poštevanka števila tri / nizko, visoko število majhna, velika vrednost števila
    // dokazati svojo trditev s števili s številkami
    // ekspr. tri tisoč petsto je okroglo število / simbolno število po ljudskem verovanju ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen
  2. 2. s prilastkom količina, izražena s številkami: število njegovih prekrškov narašča; število naročnikov se je podvojilo, povečalo, zmanjšalo; ugotoviti število preživelih; majhno, precejšnje, ekspr. skromno število zaposlenih; skupno število najdenih predmetov; število stalnih zob je dvaintrideset / dobil je največje število nagrad; ekspr. nepregledno število gledalcev zelo veliko
    // priti v velikem številu; publ. zbora so se udeležili v polnem številu vsi
    // učenci, petintrideset po številu, so pripravili razstavo fotografij
    // ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez števila izraža veliko količino: bilo jih je brez števila; dala mu je brez števila nasvetov; brez števila ur je porabila za zbiranje gradiva
    ●     star. vzeti v število revne in bolne upoštevati; ekspr. on je zraven samo za število je nepomemben, brezpomemben; zato, da bi jih bilo več
    ♦     fiz. kvantno število ki določa energijo atoma, molekule; Machovo število ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah; magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; kem. atomsko število ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; masno število vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru; lingv. (slovnično) število slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti ena, dve ali več; mat. deliti, množiti, odštevati, seštevati števila; algebraično število; celo, decimalno, mešano število; dvomestno, enomestno število; dvoštevilčno število; enoimensko, istoimensko, raznoimensko število; iracionalno število ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; kompleksno število ki je vsota realnega in imaginarnega števila; liho, sodo število; Ludolfovo število ki izraža razmerje med obsegom in premerom kroga; pi; mersko število ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote; naravno število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; negativno število manjše od nič; občno število ki se piše s črko; okrajšano število pri katerem so izpuščene zadnje decimalke; periodično število v katerem se decimalke ponavljajo; posebno število ki se piše s številko; pozitivno število večje od nič; racionalno število ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; recipročni števili katerih produkt je enak ena; relativno število ki ima predznak; sestavljeno število; teorija števil teorija, ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; teh. oktansko število ki izraža odpornost bencina proti klenkanju; zgod. rimsko število v srednjeveških listinah ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu
zlésti zlézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z lezenjem priti: kača je zlezla na skalo / ščurek zleze pod smeti, v kot
  2. 2. priti kam, odkod, pomagajoč si z rokami in nogami: zlesti iz jame, izpod postelje; zlesti na peč, voz; zlesti pod mizo; zlesti skozi okno v hišo; previdno je zlezel v vodo / zlesti čez ograjo, na drevo splezati
    // ekspr. počasi, navadno tudi s težavo iti, priti: zlesti izza mize; zlesti za omaro
  3. 3. počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je zlezla z rame; očala so mu zlezla na nos; ruta ji je zlezla za vrat
  4. 4. ekspr. izleči se: iz bube zleze metulj; iz jajca je zlezla račka
    ●     ekspr. fant jim je zlezel v srce vzljubili so ga; ekspr. hiša je zlezla na kup se je podrla, razpadla; ekspr. hvala mu je zlezla v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo, v lase opil se je; šalj. pijača mu je zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. strah mu je zlezel v kosti zbal se je; žarg. učenec je komaj zlezel s težavo izdelal v šoli; pog. veke so mu zlezle skupaj zadremal je; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev postal odrasel, samostojen; ekspr. navadno zleze iz postelje ob devetih vstane; ekspr. zlesti iz težav rešiti se iz neugodnega položaja; ekspr. zlesti na zeleno vejo gmotno si opomoči; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. zgodaj je zlezel pod odejo šel spat; ekspr. zlesti v dolgove zadolžiti se; ekspr. zlesti v dve gubé dobiti sključeno držo; ekspr. zlesti v hlače, v škornje obleči se, obuti se; evfem. zlezla je z njim v posteljo spolno je občevala z njim; pog. kar zlezla je skupaj omedlela; ekspr. v družbi, službi je visoko zlezel dosegel visok družbeni, službeni položaj; prim. izlesti
kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 
  1. 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo
    // koš stelje / oprtni koš; koš za listje
    // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
  2. 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
  3. 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
  4. 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
  5. 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
    // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev
  6. 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
  7. 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
  8. 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
    ●     ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
    ♦     agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
  2. 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
    // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
  3. 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
    // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
  4. 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
  5. 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
  6. 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
  7. 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
    ●     ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
po predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
    1. 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
    2. 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
    3. 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
      1. a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
      2. b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
    2. 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
    3. 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
      // za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku
    4. 4. za izražanje premikanja
      1. a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
      2. b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
    5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
      1. a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
      2. b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
      3. c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
    6. 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
      // ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
      // zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih
    7. 7. za izražanje merila, vodila
      1. a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
      2. b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
        // za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
    8. 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
      // neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami
    9. 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
    10. 10. za izražanje vira, izvora
      1. a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
      2. b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
    11. 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
    12. 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
      // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo
    13. 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
      ●       ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
      ♦       šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.
ták -a -o zaim. (á) 
  1. 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: poglejte, tak je bil most pred razstrelitvijo; taka barva vam ne pristaja; taka igrača ni primerna, izberite drugo; tako uro mi dajte, prosim
    // izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava: tako vreme je primerno za sprehod; v takem prijetnem razpoloženju vas še nisem videl
    // pri navajanju izraža lastnost, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem: predlagam tak dnevni red; vprašanja so bila taka: kam potujete, kaj boste tam delali / naš dogovor je tak: najprej delo, nato plačilo
  2. 2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin: pretepa se in pije, takega človeka pa se vsi izogibajo; bili so brez hrane in orožja. V takem položaju niso mogli vzdržati / načrti so bili narejeni za take in podobne primere; star. take in enake misli so ga vznemirjale
    // izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek: tak človek je, da vse oprosti; tak je, da se ne more odločiti; ni tak, da bi ne dal, če je treba / vzela je (takega) fanta, ki se spozna na kmečka dela; ni (take) stvari, ki se je ne bi lotil; želel si je pravo ladjo, tako za na morje / v takem položaju je, da se mora odločiti; take neumne stvari govori, da ga nihče noče poslušati
  3. 3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku: bila je prijazna in taka je tudi ostala; bila je vsa razburjena, take je še ni videl
    // izraža
    1. a) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim: kupil je tak avtomobil, kot ga imate vi; njegov oče je bil prav tak, kot so vsi drugi / hotel je čevlje, take, kot jih nosijo sošolci / (taka) je kot sraka, vse odnese; (taka) je kot srnica
    2. b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar določa odvisni stavek: ni tak, kot sem si ga predstavljal; kazen je taka, kot jo je zaslužil / svet opisuje tak, kakršen je v resnici; kakršno obleko si naredil, tako boš nosil
  4. 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik: tega oblačila še tak dež ne premoči; takega reveža ni daleč naokoli; menda ni taka napaka, če malo drugače misli; odkril je še tako skrivnost / bilo je tako neurje, da je vse uničeno / ekspr. zdaj je priložnost, da nikoli take / iron.: niste me počakali. Hvala lepa za tako prijaznost; pridnost pa taka / kot vzklik taka smola, prepozni smo
    // ekspr. izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik: tak kruh, kar naprej bi ga jedel; taka pšenica, kar gledal bi jo; tako dekle, le kje se je vzelo / ta voda je dobra, da ni take
    // ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: tak hud pes, še ugriznil me bo; tak lep dan, vi pa sedite v zaprtem prostoru; naredil je tako neumno napako, da ni mogoče razumeti; tako prazno glavo imam, ne morem se spomniti / ni taka groza, če ne boš šel; ni taka (huda) reč, če tega ne ve / taka škoda, da se nismo srečali / tak niče, pa še ugovarja; kaj pa boš s takim otrokom na tako težki poti / nič se ne vznemirjajte, to je samo taka navada / lenoba ti taka, delat pojdi; o, ti reva ti, še tepel bi se
  5. 5. ekspr. izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati: kaj boste z njim, ko ima tako preteklost; kakšen pa je? No, tak, boste že videli / njegov uspeh je bolj tak; hiša je taka, ne vem, kako bi se izrazil / ubogaj ga, ne bodi tak; če boš tak do mene, tudi jaz ne bom boljši / dekle je tako noseče
    // v zvezi kar tak ki ostane v prvotnem, nespremenjenem stanju: šla je ven kar taka; naj vam steklenico zavijem? Ne, kar tako mi dajte
    // v zvezi tak in tak, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: bolezen ima tak in tak potek; obljubili so mu tako in tako plačo; pog. ugotoviti tako pa tako stanje
    // v povedni rabi, v zvezi tak ali tak kakršenkoli: sprejeti ga morajo, naj bo tak ali tak; stvari se bomo lotili, pa naj bo uspeh tak ali tak; naj bo blago tako ali tako, te cene ni vredno
  6. 6. publ., v zvezi kot tak poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine: poudarek je na vrednosti človeka kot takega; resnica kot taka je boleča; stvar kot taka ga ne zanima; o učenju kot takem so povedali bolj malo / bil je strokovnjak in kot tak še posebej odgovoren zato
    ●     ekspr. tak delavec je, da ga je treba iskati zelo dober; iron junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; slabš. ne bodi tak kmet neroden, neuglajen človek; ekspr. ni maral ne takih ne drugačnih zapletov nobenih, nikakršnih; ekspr. ni mu všeč ne v taki ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. pomoč potrebuje, pa naj bo taka ali drugačna kakršnakoli; ekspr. taka reč je bila zaradi njega zelo so se razburjali, vznemirjali; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (zelo) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč, taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. nabrali ste dosti jurčkov. Ni taka reč izraža pritrditev s pridržkom; pog. naj vam takoj naredim? Ni taka sila ne mudi se zelo; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; pog., ekspr. slišal bo pridigo, da (še) nikoli take zelo bo oštet; preg. kakršen oče, tak sin; preg. kakršna ptica, taka pesem od vsakogar se lahko pričakuje le to, kar zna; preg. kakršna setev, taka žetev dobro začeto delo daje uspehe; sam.: njemu in takim ne smeš zaupati; ekspr. devetih takih se ne boji; najti morajo takega, ki že vse zna; ekspr. športnik je, da malo takih zelo dober; ekspr. če je taka, pa grem; ekspr. misliš, da je vseeno, pa ni taka ni tako; pog. dobil je tako pod rebra, da mu je zmanjkalo sape tak udarec; ekspr. take je govoril, da so se vsi smejali; ekspr. žalostni časi, ti pa take počenjaš neprimerne stvari; pog. prekliči, če ne ti bom tako primazal, pripeljal te bom močno udaril; ekspr. tako mu je rekel, da mu je sapo zaprlo zelo ostro ga je zavrnil; hči se gosposko oblači in v družbi poseda. Taka ne dela; ekspr. polje je rodovitno, da malo takih zelo; pog. v takem je prijetno hoditi v takem vremenu; o njem si ne morem misliti česa takega; pog. ima dvajset let ali kaj takega približno dvajset let; ekspr. odpotoval je. Kaj takega izraža veliko začudenje; ekspr. kaj takega pa še ne izraža ogorčenje, zgražanje; pog. kaj je to takega, če se loči nič hudega, izrednega ni; pog. nič takega ni, če se enkrat zmoti ni hudo; pog. bere časopise, revije in tako podobne stvari
zakopávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati: zakopavati poginule živali
    // dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se skrije, prikrije: zakopavati orožje, zaklad
  2. 2. ekspr. dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino
  3. 3. ekspr., v zvezi z v delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopavati doživetja vase, v svojo dušo
  4. 4. ekspr. delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopavati koga v dolgove / zakopavati podjetje v velike stroške
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
    // ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
    // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
    // lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
  2. 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
    // z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
    // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
  4. 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
  5. 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
  6. 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
    // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
  7. 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
  8. 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
    ●     ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
    ♦     agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
mêhek in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) 
  1. 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto
    // ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati
    // gospodje v cilindrih in mehkih klobukih
    // ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo
  2. 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji
  3. 3. knjiž. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita
  4. 4. knjiž. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka
    // pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje
  6. 6. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo
  7. 7. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava
    ●     mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
    ♦     agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; lingv. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400
posláti póšljem dov., pôšlji pošljíte (á ọ́) 
  1. 1. narediti, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom: poslati brzojavko, pismo; naročene knjige so jim že poslali; poslal ji je rože / poslati prošnjo komisiji / poslati pomoč ponesrečenim / poslati sporočilo sporočiti
    // poslati knjigo po kurirju, po pošti / poslati delo v oceno
  2. 2. izraziti željo, zahtevo
    1. a) navadno s prislovnim določilom da kdo odide kam, navadno z določeno nalogo, z določenim naročilom: poslal ga je ven; tja smo poslali delegacijo; poslati otroka v trgovino po mleko in kruh / poslati enoto v boj; poslal ga je v izvidnico / otroke je poslala spat; poslali so ga na zdravljenje / oče ga je poslal v šole ga je šolal
    2. b) v zvezi s po da kdo pride h komu: poslala je ponj; poslati so morali po zdravnika / poslati po pomoč
  3. 3. ekspr. izraziti svoja čustva, razpoloženje, navadno z gibom, pogledom: z roko ji je poslal poljub / poslala mu je zapeljiv pogled
    ●     publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; ekspr. poslati komu kroglo v glavo ustreliti ga; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; evfem. poslati koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; publ. podjetje je poslalo na trg nov izdelek dalo v prodajo; ekspr. lahko te pošljem po cigarete si mlajši; ekspr. poslali so ga po kostanj v žerjavico opraviti je moral nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; publ. poslati sporočilo v eter, po etru sporočiti po radiu; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; pog. poslati most v zrak minirati ga; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
sénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. razmeroma temna ploskev za osvetljenim neprosojnim telesom: senca nastane, se premika; njegova senca je padala na steno; luč povzroča, ekspr. meče sence; izrazita, ostra senca; temna senca oblaka; sence tovarniških dimnikov, hiš / ekspr. igra svetlobe in sence
    // ed. del, predel, kamor svetloba prihaja samo posredno: sence je ob cesti dovolj; stopiti iz sence; postaviti mizo v senco; delati, ležati v senci; dobrodejna hladna senca; gosta senca dreves / temperatura zraka v senci / drevesa dajejo dovolj sence
  2. 2. temnejše mesto na fotografiji, sliki: na posnetku so sence preveč ostre; razporeditev svetlobe in senc na sliki
  3. 3. ekspr. nejasno, v obrisih vidna postava: za šipo se je prikazala senca; črne sence so se potikale okrog; videla je senco za seboj, zato je še pospešila korak
  4. 4. rad. območje, v katerem je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen: sprejemnik je v elektromagnetni senci; novi pretvornik posreduje signal v televizijsko senco / radarska senca
  5. 5. knjiž. kar kaže, izraža neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: v njegovem pogledu je bila senca; obraz ji je spreletela senca; ni opazil sence v njenih očeh / z oslabljenim pomenom senca otožnosti mu je ležala na obrazu
  6. 6. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina, množina: to je vzbudilo v njej senco dvoma; pokazal ni niti sence strahu; šalo mu je vrnil brez sence zlobe / ne prenese niti sence kritike
  7. 7. ekspr., v povedni rabi kar je po kvaliteti zelo malo podobno primerjanemu: njegova prva dela so le senca poznejših; reprodukcija je le senca originala
    ●     knjiž. na družino je legla senca postala je zaskrbljena, žalostna; knjiž. na njeni vesti ni ležala nobena senca ni storila nobenega slabega, ničvrednega dejanja; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pog. ne delaj mi sence umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. ti dogodki mečejo senco nanj ga kažejo slabšega, kot je; ekspr. razpršila sta sence, ki so ležale med njima pojasnila nesporazume, razrešila spore; ekspr. stopil je iz sence postal je opažen, pomemben; ekspr. biti, ostati, živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; imela je črne sence pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. grozeča senca vojne nevarnost; ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari; srebrne sence na vekah oči polepšajo na veke naneseno ličilo srebrne barve; ekspr. zdaj je le še senca samega sebe zelo se je (telesno, duševno) spremenil; vznes. oditi v kraljestvo senc umreti; žarg., polit. vlada v senci v meščanskodemokratičnih državah vlada, ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah; nesreča se ga drži kot senca pogosto je nesrečen; hodi, plazi se kot senca počasi, brezvoljno; postal je tak kot senca zelo shujšan, bled; spremlja ga kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
    ♦     geom. nasebna na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali, odsebna senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba; med. senca bolezenska sprememba na pljučih, vidna na rentgenskem posnetku kot svetla lisa
vlóžek -žka m (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. kar je v kaj vloženo: prstan s smaragdnim vložkom; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik; higienski vložek vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času (mesečnega) perila; lasni vložek na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; posteljni vložek podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje; (zidni) vložek element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve vijaka; vložek za električno žepno svetilko
  2. 2. nav. mn. priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v obuvalo: vložki zmanjšujejo prostornost čevljev; nositi vložke / ortopedski vložki / vložki za čevlje
  3. 3. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo: dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki / pesemski vložek pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo
  4. 4. obl. v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine: čipkast vložek za blazino; tančičen vložek pri obleki
  5. 5. igr. znesek, ki se vloži pri igri na srečo: podvojiti vložek; igrati za velike vložke / hazardni vložek
  6. 6. jur. skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu: vložki sestavljajo register / zemljiškoknjižni vložek
  7. 7. geol. tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti: vložki apnenca v flišu
    ●     redko ima precejšen vložek v banki precejšnjo vlogo
    ♦     elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z izolirnim plaščem; gastr. jušni vložek kar se že pripravljeno da v juho; metal. vložek količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; rib. vložek v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za povečanje količine teh živali v njej
kríž -a m (í) 
  1. 1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
  2. 2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
    // gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo
    // blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame
  3. 3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa
    // trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest
    // redko dati kaj na križ navzkriž, križem
  4. 4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
    // ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ
  5. 5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
  6. 6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
  7. 7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
  8. 8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
    ●     star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
    ♦     alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astr. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ
lás -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ) 
  1. 1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo
    // umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
    // mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih
    // stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave
    // krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
    // star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk
  2. 2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
    1. a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič
      // za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl
    2. b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
      ●       šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
      ♦       agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche
ústa úst s mn. (ú ū) 
  1. 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
    // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe
  2. 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
    // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih
  3. 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
  4. 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
  5. 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
  6. 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
    // usta podzemne železnice vhod, izhod
    // okrogla usta kitare zvočnica
    ●     ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
    ♦     les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
vdréti vdrèm tudi vdêrem dov., stil. vderó; vdríte tudi vderíte; vdŕl (ẹ́ ȅ, é) 
  1. 1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire: v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda; v cevko je vdrl zrak
  2. 2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje: tuje čete so vdrle v mesto; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote
  3. 3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vdrli v avtomobil; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak
    // na silo, s silo priti kam sploh: vdreti v blagajno, skrinjo; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata na silo, s silo odpreti jih
  4. 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga priti kam: v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje
  5. 5. ekspr. silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine
vkleníti vklénem dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo
    // tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila
    // nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
  3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme
    // spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
    // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
    ●     ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem
zasékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo
    // z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino
  2. 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico
  3. 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano
    // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu
  4. 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh
  5. 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico
  6. 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel
  7. 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče
    ♦     voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne
mír -ú in -a m (ȋ) 
  1. 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
  2. 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
    // podpisati mir
    ♦     zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne
  3. 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
    // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
    // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru
  4. 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
    // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda
  5. 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
    // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom
  6. 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
    ●     ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
na predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
    1. 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
      // za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
      // opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge
    2. 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
      // za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo
    3. 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
      // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro
    4. 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
      // ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
      // ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek
    5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
    6. 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
      // za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
      // za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
    7. 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
      // za izražanje sredstva ali orodja
      1. a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
      2. b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
        // za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
    8. 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
      // molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje
    9. 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
      // čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
      // kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
      // za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
      // za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
      // kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
    2. 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
      // ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
      // je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
      // zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji
    3. 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
    4. 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
    5. 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
    6. 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
      // učiti se na napakah
      ●       ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
      ♦       lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
nóč -í ž (ọ̑) 
  1. 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. dan: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč
  2. 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja
    // knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
    ●     noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
    ♦     bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč
sistém -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih teles, enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: pojmovati atom, vesolje kot sistem
    // astr. taka skupina nebesnih teles s skupnim središčem, sestav: sončni, zvezdni sistemi / geocentrični, heliocentrični sistem; planetni sistem vsa nebesna telesa, ki krožijo okoli Sonca
  2. 2. geogr. skupina med seboj povezanih naravnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: gorski, jamski sistem; rečni sistem reka z vsemi pritoki
  3. 3. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: izboljšati, zgraditi sistem; alarmni, hladilni, krmilni sistem; hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem področju, ki tvorijo zaključeno celoto; namakalni sistem / obrambni sistem jarkov in nasipov
  4. 4. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, prebavni sistem / mezgovni sistem mezgovnice in bezgavke v organizmu; žilni sistem; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača
  5. 5. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: ustvariti sistem; sistem idej, načel, pojmov; pisava je sistem znakov za pisno sporazumevanje / nasprotja med filozofskimi, ideološkimi sistemi / merski sistemi
  6. 6. načrtno, razumsko urejen skupek enot, načel, postopkov, ki določajo kako dejavnost, zlasti glede na dosego določenega cilja; red, načrt: izboljšati, spremeniti sistem dela, igranja, nagrajevanja; tekmovalni, vzgojni sistem / pog. on nima sistema ne dela, ne misli urejeno, načrtno, premišljeno; v navideznem neredu odkriti sistem red, urejenost; delati brez sistema, po sistemu
    // tak skupek glede na osnovno načelo, po katerem je urejen: abecedni, časovni, kartotečni, točkovni sistem / desetprstni sistem tipkanja
  7. 7. celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje, (družbena) ureditev: revolucionarno spreminjati družbeni sistem / demokratični, federativni, republikanski sistem; samoupravni socialistični sistem
  8. 8. celota predpisov, pravil, ki urejajo kako družbeno področje: davčni, denarni, politični sistem
    ♦     agr. saditi po vrstnem sistemu saditi v vrstah, med katerimi je določena, predpisana razvrstitev in razdalja; biol. naravni sistem rastlinstva in živalstva razvrstitev rastlinstva in živalstva v skupine po sorodnosti; ekon. degresivni sistem nagrajevanja po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost; družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; gospodarski sistem po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; elektr. informacijski, operacijski, računalniški sistem; trifazni, večfazni sistem; fiz. mednarodni sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom; opazovalni sistem koordinatni sistem za določanje lege in ure za merjenje časa; geom. koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni, premočrtni koordinatni sistem; sistem premic, ravnin skupnost premic, ravnin s predpisano lastnostjo; grad. montažni sistem gradnje pri katerem se uporabljajo vnaprej izdelani montažni elementi; jur. volitve po večinskem sistemu; delegatski volilni sistem po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; kem. periodni sistem elementov razporeditev kemičnih elementov po naraščajočih atomskih številih v obliki tabele; lingv. glasovni sistem jezika; lit. naglasni, zlogovni metrični sistem; mat. desetiški, dvojiški sistem; logaritemski sistem; odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; metal. napajalni sistem s pomočjo katerega se prepreči nastanek lunkerja v ulitku; min. kubični sistem v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; monoklinski sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena; kristali v heksagonalnem, rombičnem sistemu; muz. atonalni, tonalni sistem; četrttonski sistem v katerem je oktava enakomerno razdeljena na štiriindvajset tonov; navt. kardanski sistem priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave ostanejo zmeraj v vodoravni legi; prekrivalni sistem izdelave čolnov pri katerem se deske opločja delno prekrivajo; ptt simultanski sistem ki omogoča istočasno delovanje dveh ali več ločenih telefonskih ali telegrafskih zvez na istem vodu; sinhronski (telegrafski) sistem pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono; rad. oddajni, sprejemni sistem; televizijski sistem; soc. odprt družbeni sistem v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šah. obrambni sistem; švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk; teh. zavorni sistem
žèp žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é) 
  1. 1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi
  2. 2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami
  3. 3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi
    // voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa
  4. 4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep
    ●     ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; žarg., aer. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
    ♦     mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
oséba -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
    // publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
    // prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
  2. 2. s prilastkom človeški posameznik
    1. a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
    2. b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
  3. 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
  4. 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
  5. 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
    // prepričana je o pomembnosti svoje osebe
  6. 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
  7. 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
    ●     star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
    ♦     filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba
ljudjé ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 
  1. 1. množina od človek, razen 4:
    1. a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali
    2. b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev
    3. c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje
    4. č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje
    5. d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh) ; Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar)
    6. e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo
  2. 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi
  3. 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli
    ●     ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek
národen -dna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na narod:
    1. a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
    2. b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
    3. c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
  2. 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
  3. 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
    // pisal je narodne igre / narodna prosveta
    ●     narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
    ♦     ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
nêsti nêsem nedov., tudi nesó; nésel nêsla (é) 
  1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in hoditi: nesti kovček; nesti naročje drv; nesti zastavo na čelu sprevoda; ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel; nesti na glavi, hrbtu; nesti na nosilih, v košu; daleč, hitro, težko nesti / lisica je nesla v gobcu kokoš
    // dov. in nedov. tako držati kaj in iti kam z določenim namenom: nesi jim malico; nesi mu podpisat; nesti otroka k zdravniku; nesti na trg; nesti aparat v popravilo; pog. nesti denar na banko v banko
    // pog. knjigo moraš nesti nazaj vrniti
  2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
    1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok ga je nesel v vrtinec; valovi so nesli čoln proti skalam; veter nese pesek tudi po več sto kilometrov daleč; ekspr. množica ga je kar nesla po trgu; pesn. kam te, lastovka, nesejo peruti kam letiš
      // knjiž. veter je nesel glasove po gozdu
    2. b) da kaj prihaja kam: veter jim je nesel prah v oči; brezoseb. vso pot ji je neslo dež v obraz / ekspr. letalo jih je neslo v domovino
  3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom
    1. a) povedati mu kaj: nesem mu veselo novico, da se je vrnil sin; nesti komu sporočilo / nesi mu pozdrave
    2. b) dati mu kaj: dala mu je poljub in mu rekla, naj ga nese sinu / vznes. partizani nesejo prostost še neosvobojenim bratom
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kam gre: sama kljubovalnost ga je nesla v takem vremenu v planine; nemir ga je nesel v svet; le kaj ga nese k sosedu / brezoseb.: že večkrat ga je neslo v tujino; kam te je pa neslo tako hitro kam si šel, hitel
  5. 5. dov. in nedov., s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: nesti kozarec k ustom; nesti žlico v usta; nesti si tobak pod nos / knjiž. nesla si je roke pred oči in zajokala
  6. 6. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je delovanje česa tako, kot nakazuje določilo: puška, top nese daleč, previsoko / njegov daljnogled malo nese / žarg., šport. ta skakalnica dobro nese omogoča dolge, varne skoke
  7. 7. pog., navadno s prislovnim določilom biti boljši, sposobnejši: kot govornik nese vsakega advokata; pri delu nese vsakogar / ni več mlada, vendar nese vsako dekle je lepša, privlačnejša
    // Kolumba so za pet stoletij nesli Vikingi prehiteli
  8. 8. pog. dajati, prinašati korist: gostilna, obrt dobro nese; brezoseb. ni mu dovolj neslo, pa je pustil / to nese lepe dobičke
  9. 9. pri perutnini izločati jajca: jarčke so začele nesti / nesti debela jajca
    ●     redko leseni most bo težko nesel tako težo vzdržal; ekspr. moral je popustiti, sicer bi ga nasprotniki nesli premagali; spravili v neugoden, slab položaj; noge nesejo ekspr. noge ga več ne nesejo ne more več hoditi; ekspr. naj gre, kamor ga noge nesejo kamor hoče; ekspr. šel je, kamor so ga noge nesle brez naprej določenega cilja; ekspr. teci, kolikor te noge nesejo kolikor hitro moreš; ekspr. kamor oči nesejo, so sama polja vse naokrog; star. pesmi bodo nesle tvojo lepoto po deželi razširjale, razglašale; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro; ekspr. to te bo neslo ne boš uspel; ne boš utegnil opraviti dela; pog., ekspr. spet neseš glavo, kožo naprodaj se izpostavljaš smrtnim nevarnostim; pog., ekspr. slišal je kričanje, pa je nesel nos k oknu je pogledal skozi okno; ekspr. problem sem nesel s seboj na počitnice mislil sem nanj tudi na počitnicah; žarg., šport. nesti tekmece za šest točk premagati s šestimi točkami; pog. lepo doto je nesla od hiše dobila; vznes. jutri ga bodo nesli k večnemu počitku ga bodo pokopali; ekspr. nesti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; pog. če ga bo celo noč tako neslo, nas bo do jutra zametlo če bo tako snežilo; pog., ekspr. dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ekspr. pojdi že, bog te nesi izraža nejevoljo, nestrpnost
primér -a m (ẹ̑) 
  1. 1. stvar, enota, po kateri se more očitno, neposredno spoznati, dokazati kak splošnejši pojem, pravilo: povedati primer; dokazati trditev na primerih; ponazoriti pravilo s primeri; dober, nazoren, prepričljiv primer; primeri za samostalnik: človek, zemlja, življenje; povedati kaj kot primer / povedati kaj za primer za zgled, ponazoritev
    // v zvezi na prímer tudi na primér izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro je gojiti šport, na primer [npr.] kolesarjenje, plavanje; marsikaj pogrešam, na primer knjige / bili so na primer časi, ko je bila lakota; recimo, na primer, da začne goreti: kaj bi storili / piše se tudi skupaj naprímer
  2. 2. stvar, enota iz skupine stvari, enot, na katero se kak pojem, pravilo nanaša: pojdimo od primera do primera, pa bomo videli, če ustrezajo trditvi; tega načela ne moremo posplošiti na vse primere / to so sami lahki primeri, jih boš že izračunal
    // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: ta stavba je primer arhitekture 18. stoletja; to je značilen primer sožitja med rastlino in živaljo / muzej hrani več primerov takega orodja primerkov
    // to je, žal, edini primer podpore naših prizadevanj / ekspr. njegovo dejanje je kričeč primer neodgovornosti, neosveščenosti / publ. poznamo več primerov nezakonitih gradenj več nezakonitih gradenj
    // pojav, dogodek, v katerem se pojavlja to, kar izraža določilo: popisati vse primere te nalezljive bolezni / med otroki v razredu je več primerov uši / pri tej bolezni so smrtni primeri redki
  3. 3. kar se primeri, zgodi in je zaradi določenih lastnosti predmet
    1. a) pozornosti: primer je vzbudil splošno ogorčenje; o tem primeru so časopisi veliko pisali / primer tega podjetja ni osamljen
    2. b) določene obravnave: primer ni lahek: zlomljena je medenica; tako težkega, zapletenega primera še nisem imel / v spornih primerih odloča žirija / primer Kovač je sodišče zaključilo zadevo
  4. 4. žarg. oseba glede na bolezen, poškodbo kot predmet obravnave: ambulanta sprejema vse primere / nekaj postelj za najnujnejše primere je zmeraj na razpolago
  5. 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža, da se ob mogoči uresničitvi dejanja, položaja, kot ga določa prilastek, uresniči dejanje, kot ga izraža povedek: v najslabšem primeru ostanemo doma; v tem primeru se takoj vrni; v primeru dežja predstava odpade / v primeru, če se izdelek pokvari, takoj sporočite če se izdelek pokvari; v primeru, da vam stvar ne ustreza, jo lahko vrnete če vam stvar ne ustreza
    // v izjemnih primerih je to dovoljeno izjemoma; takoj poravnajte račun, v nasprotnem primeru bomo ukrepali sicer, drugače; v nobenem primeru ne popusti nikakor; v vsakem primeru se oglasi vsekakor
    // v zvezi z za izraža namen uresničitve dejanja, kot ga izraža povedek, glede na možnost uresničitve dejanja, položaja, kot ga določa prilastek: zavarovati se za primer poškodbe, smrti / za vsak primer poglej še enkrat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti
    ●     publ. so primeri, da ravnajo igralci drugače dogaja se; ekspr. zanj sem samo še primer, nič več človek, za katerega se nihče posebej ne zanima; star. zapustil je dela, ki jim ni primera primere; redko postavljati komu koga za primer za zgled
    ♦     jur. precedenčni primer; zavarovalni primer glede na katerega se zavaruje
tóčka -e ž (ọ̑) 
  1. 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama
    // majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk
  2. 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera; prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti
  3. 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja
    // navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode
  4. 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče
    // publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
  5. 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi
    // v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti
    // publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v kolektivu
  6. 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov
    1. a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona
    2. b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki
    3. c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka
  7. 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk
    // s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke
  8. 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami
    ●     publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi
    ♦     alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti; voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim
uhó ušésa s (ọ̑ ẹ́) 
  1. 1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu
    // to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; na eno uho slabo sliši; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr. čeprav je napel ušesa, ni nič slišal; ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr. škripanje jim je paralo ušesa povzročalo velik občutek neugodja, bolečino; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; šumelo ji je v ušesih imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi motenj v delovanju organizma; zvoni mu v ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona
    // ekspr.: zdaj pa odpri ušesa poslušaj, prisluhni; za uho ta glasba ni privlačna za poslušanje; to je prijetno za oko in uho / ekspr. vleči na ušesa prisluškovati
    // ekspr.: na lastna, svoja ušesa sem to slišal sam, osebno; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom da je res
    // ekspr.: poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa nepazljivo; vpijejo, da gre skozi ušesa zelo; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi zelo pozorno
    // nav. ekspr. izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: njegovo uho je poslušalo domačo govorico; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo
  2. 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja: marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa za ženske; uho glasbenika, strokovnjaka glasbenik, strokovnjak
    // to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa o tem je slišal tudi on
    // govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali
  3. 3. zunanji del tega čutila: ušesa mu štrlijo; striči z ušesi; kosmata ušesa; majhna, velika ušesa; oslovska, zajčja ušesa; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes; potegniti kapo čez ušesa; dati si svinčnik za uho; prijeti, vleči koga za ušesa; popraskati se za ušesom; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa ta del s sluhovodom; dati vato v uho v sluhovod
  4. 4. s prilastkom temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa: prijeti škaf za ušesa; šivankino uho se odlomi; uho klina, motike, škarij
    // luknja v takem delu: vrtati ušesa v kamnite sekire; vdeti nit v uho
  5. 5. mn., ekspr. zavihani, zmečkani ogli: njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih
    ●     ekspr. sama ušesa so ga bila pazljivo je poslušal; ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. ušesa si maši, zatiska pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. naviti komu ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. ta prevod žali moja ušesa je slab; do ušes odpreti usta zelo, na široko; ekspr. vanjo je bil do ušes zaljubljen zelo; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho udari ga; ekspr. vse mu nosi na ušesa pripoveduje, česar ne bi smel; ekspr. povedati kaj na uho zaupno; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. iti skozi šivankino uho narediti kaj težko uresničljivega; ekspr. melodija gre v uho je prijetna; lahka za zapomnjenje; ekspr. piši me v uho izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; pog. je še moker, zelen za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; nar. medvedje uho zimzeleni gornik; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega
    ♦     anat. notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; bot. mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; zajčje uho rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast; lov. ušesa daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic; med. izpirati ušesa s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo; vnetje srednjega ušesa; zool. morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata
dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 
  1. 1. izraža število dve [2]
    1. a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro
      // korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav., slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah
    2. b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
    3. c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
      // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
  2. 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore
  3. 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka
    ●     je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja
    ♦     šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo
korák -a m (ȃ) 
  1. 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
    // dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov
  2. 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
    // noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
    // zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
    1. a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
      // ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu
    2. b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
  4. 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
  5. 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
    ●     ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
    ♦     elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
línija -e ž (í) 
  1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
    // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
  2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
  3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
  4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
    // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
  5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
  6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
  7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
    // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
    // obris, kontura: linija profila, nosu
    // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
    // vitka linija
  8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
    // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
  9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
  10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ●     žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦     jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
pod predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pód- (ọ̑)
    1. 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k spodnji strani česa ali dosege takega položaja
      1. a) ne da bi nastal neposreden dotik: zlezel je pod mizo; stopiti pod streho / poglej pod mizo / spustiti rokav pod komolec / v zvezi do pod se rabi rodilnik voda sega do pod kolena
      2. b) tako da nastane neposreden dotik: pod kozarec je podložil krožnik; postavi pručko pod noge; rokoborec je spravil nasprotnika podse / podstavek za pod vazo
      3. c) tako da ostane zgoraj samo površina: potopil se je globoko pod vodo / dati knjigo pod klop na polico klopi
      4. č) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: otroka je stisnila pod plašč; zlesti pod odejo / jopica za pod suknjič
        // za izražanje premikanja, usmerjenosti v nižji položaj v bližini česa ali dosege takega položaja: pot vodi pod vrh hriba / priti do pod klanca
    2. 2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kdo se je skril pod ta psevdonim
      // publ. za izražanje mesta, na katero pride predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: knjigo vpiši pod št. 2.500 / prestopek spada pod člen 8 obravnava ga člen 8; to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki
    3. 3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: življenjski standard je padel pod minimum; tečaj dolarja je zdrknil pod doslej najnižjo vrednost; zjutraj je temperatura padla pod minus pet stopinj
    4. 4. za izražanje podreditve, prehoda v odvisnost: priti pod tujo oblast; polk je prišel pod poveljstvo sposobnega starešine; pog. Cezar je spravil podse pol Evrope je osvojil, si je podredil
      // publ. priti pod pritisk javnega mnenja, pod vpliv koga / postaviti straže pod strogo nadzorstvo / vzeti pod svoje varstvo
    5. 5. redko za izražanje približevanja časovni meji; proti: pod jesen se začnejo zbirati lastovke; pride pod večer / star. moderna je nastopila pod konec stoletja
  2. II. z orodnikom
    1. 1. za izražanje položaja na spodnji strani česa
      1. a) ne da bi obstajal neposreden dotik: vedriti pod drevesom; metla je pod mizo; letalo kroži pod oblaki; otrok se skriva pod posteljo / opomba pod črto / epicenter potresa je bil pod mestom
      2. b) tako da obstaja neposreden dotik: blazino ima pod glavo; knjiga leži pod zvezki / sneg škriplje pod nogami / svetilka visi pod stropom / podstavek pod vazo
      3. c) tako da ostane zgoraj samo površina: plavati pod vodo; krt rije pod zemljo / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
        // knjige ima pod klopjo na polici klopi
      4. č) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: pod jopičem ima volneno srajco; ostati pod odejo; vas leži pod globokim snegom
        // za izražanje nižjega položaja v bližini česa: travnik leži pod cesto; stati pod oknom; počivati pod vrhom / vas pod hribom; boji pod Moskvo; potok pod vasjo / pod komolcem ima brazgotino / njiva pod mlinom nižje ob potoku
    2. 2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kaj razumeš pod to besedo; potuje pod tujim imenom; ta proces je znan pod izrazom elektroliza; roman je izšel pod naslovom Jesen; objavlja pod psevdonimom / pod pretvezo naklonjenosti; pod videzom poštenosti / ekspr. izkoriščal ga je pod krinko prijateljstva / ladja plove pod tujo zastavo je vpisana v ladijski vpisnik tuje države
      // publ. za izražanje mesta, na katerem je predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: brošuro najdeš pod signaturo A 22; ta slika je razstavljena pod št. 333 ima številko 333
      // pod točko dve so obravnavali delitev osebnih dohodkov pri drugi točki
    3. 3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: ni vstopnic pod trideset dinarjev; otroci pod desetimi leti / stanje vode je pod normalo; letošnja januarska temperatura je pod dolgoletnim povprečjem / igrati pod svojimi zmožnostmi / pog. deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj
    4. 4. za izražanje odvisnosti, podrejenosti: vojska je pod sposobnim poveljnikom; seja pod predsedstvom maršala Tita / pog. pod seboj ima deset delavcev vodi deset delavcev; publ. orkester pod taktirko znanega dirigenta / pod nadzorstvom učitelja; odpeljati pod stražo / pod vsestransko zaščito / pog. aparat je še pod garancijo
    5. 5. za izražanje razmer, časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo pod Avstrijo; pod Napoleonom se je zelo okrepila narodna zavest južnih Slovanov; pod fašistično okupacijo je bilo hudo
    6. 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: opazovati pod mikroskopom; ohladiti se pod prho / trava pada pod koso / star. končati pod mečem biti obglavljen
      // za izražanje (fizikalne) energije, ki omogoča delovanje sredstva, stroja: omrežje je pod napetostjo; lokomotiva je pod paro
    7. 7. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: opotekati se pod težkim bremenom; jez je popustil pod pritiskom vode; steklo se zdrobi pod udarcem / pod radovednimi pogledi sosedov je vsa zardela
      // za izražanje nagiba, razloga, zaradi katerega se kaj dogaja: ravnati pod vplivom družbe, mamil / publ.: aretiran je pod obtožbo; ukrepati pod silo razmer, pod vtisom dogodkov
    8. 8. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: delati pod slepečo svetlobo / kupovati pod ugodnimi pogoji; pod takimi pogoji ni mogoče gospodariti; dam ti knjigo pod pogojem, da jo kmalu vrneš / ekspr. četa se umika pod točo krogel
      // za izražanje merila, vodila: meriti pod pravim kotom; reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / kajenje je pod kaznijo prepovedano; izpovedati pod prisego / publ. pod tem zornim kotom, vidikom
      // za izražanje načina, kako dejanje poteka: operirati pod narkozo; delati pod stalnim pritiskom
      ●       evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. tako pod nič pa tudi ni brez vrednosti; pog. pod noge je še zmeraj lepa ima lepe noge; tukaj piha pod noge v noge; pod častjo mu je, da bi prosil preponosen je; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. že dolgo je pod ključem je zaprt v ječi; ekspr. njegov članek je pod kritiko slab, nekvaliteten; ekspr. plaz ga je pokopal pod seboj zasul
      ♦       agr. saditi pod motiko seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko; šport., pri košarki skok pod košem; prim. podnoč, podvečer
potegníti in potégniti -em dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. s sunkovitim gibom spraviti
    1. a) bližje k sebi: potegniti otroka na prsi; potegniti vrv gor; potegniti plezalca navzgor / potegnil je krožnik k sebi in začel jesti
    2. b) iz česa, s česa: potegniti žebelj iz deske; iz morja so potegnili polno mrežo rib; potegniti meč iz nožnice; potegniti nit iz tkanine; potegnil je voz izpod kozolca; otrok je potegnil prt z mize; potegniti kožo z živali odreti žival
      // potegnila je denarnico iz torbice vzela; potegniti roke iz žepa
    3. c) na drugo mesto, v drug položaj: potegniti klop v senco; potegniti zavese skupaj / potegniti klobuk čez oči; potegnila je krilo čez kolena; potegniti si ruto na oči; ekspr. potegnila je obleko nase se hitro oblekla; sonce sije v sobo, potegni rolete spusti
      // potegnil ga je v kot in mu nekaj pripovedoval
  2. 2. krajši čas vleči: potegniti za vrv / potegniti za zvonec / potegnil ga je za rokav
  3. 3. premakniti kaj po površini: potegniti s čopičem po zidu; potegniti z dlanjo po kolenih; potegniti z jezikom po čem; potegnila je z likalnikom po tkanini; potegniti z roko po čelu; z žebljem je potegnil po zidu in naredil prasko / potegniti z glavnikom, s prsti skozi lase
  4. 4. s sunkovitim gibom spraviti v delovanje: potegniti ročico, zavoro / potegniti vodo v stranišču
  5. 5. s črtanjem narediti: potegniti črto; potegniti mejo na zemljevidu
  6. 6. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: potegniti dim iz cigarete / močno potegniti cigaro / pog.: potegnil je požirek vina izpil; potegniti iz steklenice
  7. 7. začeti peljati, voziti: konj je težko potegnil naloženi voz / avtobus, vlak je že potegnil / žarg. na ravni cesti malo bolj potegnem hitreje vozim
  8. 8. pog. odpeljati: te bom jaz potegnil na postajo; z novim avtomobilom so se potegnili na izlet
  9. 9. pog. speljati, napeljati: čez travnik so potegnili novo cesto; potegniti elektriko in vodovod do hiše; okoli vrta bom potegnil ograjo naredil; potegniti vrv med dvema koloma napeti
  10. 10. nav. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: predavatelj je potegnil predavanje; diskusija se je potegnila čez poldan / zjutraj je potegnil s spanjem spal dalj kot navadno
  11. 11. začeti pihati, vleči: potegnil je močen veter; brezoseb. hladno je potegnilo
  12. 12. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: potegnili so ga v nevarno pustolovščino; slaba družba ga je potegnila za seboj
  13. 13. žarg. nalagati, prevarati: spet ga je potegnil
  14. 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: potegniti jo spat; brez slovesa jo je potegnil od doma / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
  15. 15. pog. dobiti, prejeti denar: potegnil je lep honorar; za nastop potegne do deset tisoč dinarjev
    ●     ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; pog., ekspr. potegnil je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; težko je potegniti mejo med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; pog. selitev bom še malo potegnil odložil; pog. potegniti zadrgo zapeti, zapreti; žarg. avto potegne tudi do sto petdeset kilometrov njegova največja hitrost je 150 km na uro; ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. potegniti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; žarg. potegniti bankovec iz obtoka vzeti; publ. iz razprave lahko potegnemo nekaj sklepov naredimo; ekspr. sončen dan me je potegnil na sprehod povzročil, da sem odšel na sprehod; star. potegniti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo potegniti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; pog. ob tem dogodku je potegnil s sestro, ne z bratom izrazil, da se strinja z njo in jo podpira; ekspr. z zgodbo je potegnil za seboj vse poslušalce povzročil, da so ga pazljivo poslušali
račún1 -a m (ȗ) 
  1. 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun
    // nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju
  2. 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo
    // tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun
    // v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun
    // pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil
    // pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun
  3. 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun
  4. 4. v zvezi na račun izraža
    1. a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja
    2. b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice
  5. 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune
    ●     pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
    ♦     adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina
skríti skríjem dov., skrìl tudi skríl (í ȋ) dati kaj na tako mesto, da se ne opazi, ne vidi: brat mu je skril čevlje; skriti dokumente, dragocenosti, pisma; skriti orožje; skriti na podstrešje, pod plašč, v bunker; ubežnika so skrili pred zasledovalci; dobro skriti; skriti na varno / koklja skrije piščance pod peruti / skriti obraz v dlani; ekspr. tako je bilo mrzlo, da so skrili nosove v kožuhe; skriti roke v žepe dati, vtakniti
// žepe lahko skrijemo v šivih
// narediti, da kdo česa ne more opaziti: skriti svoja čustva, negotovost, zadrego, žalost; skriti jok, smeh, solze; znal je skriti, da ga skrbi / niti brezhibna obleka ni skrila njegove debelosti
// narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: skriti svoje poreklo; skriti resnico; skriti svoje sodelovanje s partizani
● ekspr. skriti glavo v pesek ne hoteti videti neprijetne resnice, ne se sprijazniti z njo
umakníti in umákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja
    1. a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo
    2. b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna
      // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo
  2. 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda
  3. 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho
    // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete
  4. 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop
    ●     ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati
vtihotápiti -im dov. (á ȃ) skrivaj, na nedovoljen način prinesti, spraviti
  1. a) čez državno mejo v državo: vtihotapiti mamila; vtihotapiti prepovedane knjige v državo / vtihotapiti čez mejo
  2. b) v kaj sploh: vtihotapiti orožje v zapor / vtihotapiti študente brez vstopnic v gledališče / vtihotapiti nasprotnike v organizacijo; pren. vtihotapiti tujo ideologijo
zadržáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
  2. 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke
  3. 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje
  4. 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež
  5. 5. narediti, da se kaj ne širi
    1. a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino
    2. b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto
  6. 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole
  7. 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo
    ♦     jur. zadržati postopek
  8. 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen
  9. 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
    // z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak
  10. 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu
    // s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
    // povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta
  11. 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel
zažréti -žrèm dov., zažŕl (ẹ́ ȅ) nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo; vse zažre in zapije
znájti se znájdem se dov., znášel se znášla se (á) navadno s prislovnim določilom  
  1. 1. nehote, po naključju priti kam, pojaviti se kje: znajti se na robu prepada; izvidnica se je znašla v sovražnikovem obroču; nenadoma se je znašel pred stražarjem; znajti se zunaj / po naključju sta se znašla v istem avtobusu
    // ekspr. priti kam, pojaviti se kje sploh: na zborovanju so se znašli najrazličnejši ljudje; ves premočen se je znašel v kuhinji; znajti se pred zaprtimi vrati / čez dva dni se je knjiga znašla na njegovi mizi
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: znajti se v kočljivem, neprijetnem položaju; znajti se v precepu, stiski, zadregi, zagati; gospodarstvo se je znašlo v težavah; znajti se pred zahtevno nalogo, pred nerešljivim problemom / znajti se v pasti
  2. 2. izraža sposobnost osebka, da ugotovi, določi svoj položaj v prostoru: prvi hip se ni znašel, kje je; ker se v mestu slabo znajde, se je izgubil; v megli, temi se je težko znajti / v novem okolju so se že znašli; pren. v mojih zapiskih se ne bo nihče znašel
  3. 3. izraža sposobnost osebka, da najde ustrezno rešitev: fant je pameten, se bo že znašel; novinec se težko znajde; trgovec se je znašel in takoj razprodal zaloge; dobro, povsod, vedno se znajti / znajdi se (sam); znajdi se, kot veš in znaš / s svojim uglajenim vedenjem se znajde v vsaki družbi
    ●     ekspr. nagrada se je znašla v pravih rokah nagrado je dobil ustrezen, primeren človek; ekspr. znajti se na cesti, pred vrati izgubiti službo ali stanovanje; ekspr. znajti se na stranskem tiru izgubiti vodilno vlogo, mesto; ekspr. spodrsnilo mu je in znašel se je na tleh, v vodi padel je na tla, v vodo; prim. iznajti
vlágati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. dajati kaj v notranjost česa: vlagati film v kaseto; vlagati listke v škatlo / vlagati stekla v okvire / vlagati snope v kozolec
    ♦     elektr. vlagati disketo v disketno enoto
  2. 2. dajati, spravljati živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vlagati gobe, hruške; vlagati v kis; vlagati za zimo
  3. 3. dajati kam vloge, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: hitro reševati zahtevke, ki jih vlagajo zavarovanci; vlagati v vložišču
  4. 4. dajati denar kam, da se poveča njegova količina: vlagati prihranke v banko / vlagati denar na hranilno knjižico
  5. 5. uporabljati denar za povečanje premoženja: veliko vlagati / vlagati denar v nepremičnine
  6. 6. ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: vlagati v kmetijstvo, rudarstvo
  7. 7. rib. spuščati ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vlagati ribe v zunanje bazene
    ●     publ. vlagati vse sile v kaj zelo se za kaj truditi, si prizadevati; publ. v delo vlagajo veliko truda pri delu se zelo trudijo, si zelo prizadevajo
vólja -e ž (ọ́) 
  1. 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju
    // svobodna volja
    // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje
  2. 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti
    // pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti
    // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se
  3. 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel
    // knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče
  4. 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje
  5. 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo
  6. 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo
    // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato
  7. 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža
    1. a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati
    2. b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj
    3. c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
    4. č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda
    5. d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga
      ●       izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno
      ♦       filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
známenje -a s (á) 
  1. 1. kar omogoča sklepanje na
    1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
    2. b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
  2. 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
  3. 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
  4. 4. gib, zvok, s katerim se
    1. a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
    2. b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
  5. 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
    // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
    // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki
  6. 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
  7. 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
  8. 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
    ●     knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
    ♦     astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
kot vez.  
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor
    2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
    3. 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina
    4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi
    5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
    6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
    7. 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled
  2. II. v odvisnih stavkih
    1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
      2. b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti
      4. č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
      5. d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
        // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
        // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
    2. 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
      ●       star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj
króg -a m (ọ̑) 
  1. 1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga; polmer kroga; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi
    // sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga
  2. 2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči
    // v krogu je blodil po gozdu
  3. 3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev
  4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov enot
    // krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine
    // mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi; obisk so pripravili diplomatski krogi; finančni, gospodarski, poslovni krogi; mariborski kulturni krogi; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov
  5. 5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje, območje, sfera: razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog
  6. 6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih
  7. 7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga; ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu; brezupen začarani krog / začarani krog misli
    ●     ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge; spet ima kroge pod očmi kolobarje; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog; žarg., šport. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč
    ♦     astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; magnetni krog; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni
líst -a m (ȋ) 
  1. 1. navadno zelen, ploščat del rastline, ki raste iz veje, stebla: list odpade, požene; listi rumenijo, se sušijo, venejo; drevo, rastlina poganja, razvija liste; mesnati listi; suhi, uveli, zeleni listi; list lipe; zajedavci na listih; drgeta, trese se kot list v vetru; sonce je žgalo in noben list se ni ganil bilo je popolnoma mirno, brez vetra
    // bukovi, hrastovi, tobačni listi; krompirjevi listi; dodati jedi lovorov list / list za listom odpada
    // kar je temu podobno: stresti liste krompirja v ponev / na liste zrezana jabolka
  2. 2. pravokoten kos papirja, zlasti za pisanje: na mizi leži list; popisati, preganiti, pretrgati list; prepisati na čist list nepopisan
    // črtani list ki ima črte; grafični list odtis v kaki grafični tehniki
    // tak kos
    1. a) spet z drugimi v knjigo, zvezek: v knjigi manjka list; iztrgati iz beležnice list; počasi obrača liste in šepetaje bere; zvezek ima šestdeset listov; knjiga z zamazanimi, zavihanimi listi / naslovni list
    2. b) s prilastkom prirejen za različne namene: izpolniti anketni list; notni, risalni list / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo
      // s prilastkom temu podobna tanka plast česa: namazati liste testa z nadevom; list furnirja
  3. 3. s prilastkom dokument, (javna) listina: orožni list; izdati, podaljšati potni list; poljud.: mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; imeti obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti; poročni list izpisek iz poročne matične knjige; predložiti rojstni list izpisek iz rojstne matične knjige
  4. 4. časopis, revija: tuji listi pišejo o borzni krizi; list poziva vlado, naj začne pogajanja; izdajati, ustanoviti list / dijaški list Lipica; družinski list; gledališki list periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano zlasti na uprizarjana dela; urednik literarnega lista / Uradni list Socialistične republike Slovenije
  5. 5. star. pismo: brati list; sin ji je poslal list; materin list
  6. 6. ploščat kovinski del orodja, orožja, priostren v rezilo: zlomiti list; list kopja; list kose, lopate, sekire, žage; konica lista
    ●     ekspr. dovolj je, obrni list začni govoriti o čem drugem; knjiž., ekspr. otrok je še nepopisan list je še brez globljih spoznanj, izkušenj; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti
    ♦     agr. gnojiti pod list med rastjo; bot. čašni listi zunanji listi dvojnega cvetnega odevala; črtalasti list dolg in ozek; deljeni list z zarezami, ki segajo bolj ali manj globoko v listno ploskev; pernati list; plodni listi; sestavljeni list iz lističev; venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; igr. list karte, ki jih ima igralec razporejene v roki; min. list najtanjša plast rudnine, ki se da odklati; navt. list širši del vesla; vpisni list dokument ladij s prostornino nad deset brutoregistrskih ton, ki vsebuje podatke o ladji; rel. list odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; krstni list dokument s podatki o krstu kake osebe; strojn. list del propelerja v obliki podolgovate vijačne ploskve; šol. matični list interni dokument, v katerem se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu; tekst. list del brda, v katerem so vpete nitnice; trg. list format pol papirja z mero 210 x 297 mm; garancijski list; zool. morski list ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu, Solea; suhi list v Indiji in Avstraliji živeči metulj, z zloženimi krili podoben suhemu drevesnemu listu, Kallima; živi list v južni Aziji živeča žuželka z velikimi krili, podobna rastlinskemu listu, Phyllium; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo; tovorni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini
planíti in plániti -em, tudi plániti -em dov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. nenadoma, zelo hitro
    1. a) priti, oditi: planiti iz hiše; planiti skozi vrata, v sobo / otroci so planili v vodo / v jurišu planiti med hiše / ekspr.: solze so ji planile iz oči, v oči zajokala je; vlak je planil v predor zelo hitro zapeljal
      // planiti v beg, tek začeti bežati, teči; pren. v sobo so planili glasovi; odprl je vrata in iz kuhinje je planila luč
    2. b) se približati: planila je k očetu; planiti k oknu; planila sta drug proti drugemu
    3. c) vstati: planiti iz postelje; planili so pokonci in zbežali / planiti na noge
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi planiti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: ko ga je zagledala, je planila v jok; planil je v krohot, smeh
  3. 3. ekspr., s predlogom napasti: ko se je prikazal izza hiše, so planili po njem; planil je nanj kot lev, ris
    // ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: kritiki so planili po njem
  4. 4. ekspr. nenadoma močno zagoreti: ko je zapihal veter, je ogenj planil; brezoseb. iz tleče žerjavice je planilo
  5. 5. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: nenadoma je planil vanj veter / stopil je iz teme in vanj je planila močna sončna svetloba / v nosnice mu je planil vonj po trohnobi
  6. 6. ekspr., v zvezi s po začeti hlastno jemati, si prisvajati: planiti po plenu, zlatu / po očetovi smrti so otroci planili po posestvu / planiti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti
    // bralci so kar planili po znanstveni fantastiki zelo so jo brali
    ●     ekspr. tega nisem jaz naredil, je planil hitro rekel; ekspr. kri, rdečica ji je planila v obraz zelo je zardela; ekspr. med ljudi je planila novica med ljudmi se je razvedelo; ekspr. kar planilo je iz njega silovito, brez pridržkov je izrazil svoja čustva, svoje razpoloženje; ekspr. planila mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; ekspr. planil je ob žalitvi razburil, razjezil se je
potopíti -ím dov., potópil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj pod (vodno) gladino: potopiti vedro v vodnjak / labod je potopil glavo / potopiti ladjo / zbirno jezero je potopilo del doline zalilo, poplavilo
  2. 2. utopiti: potopiti mladega mačka / potopiti v vinu svojo žalost
smér -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑) 
  1. 1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod-zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni
    // kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana—Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu
  2. 2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v kolektivu ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri izboljšanja odnosov za izboljšanje
  3. 3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer
  4. 4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer
    ●     spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški
    ♦     alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer
stàr stára -o stil. -ó prid., staréjši stil. stárji stil. stárši (ȁ á) 
  1. 1. ki je v zadnjem obdobju življenja: star človek; žival je bila že stara; ni si mislil, da je star
    // ki je v poznem obdobju rasti: star radič je grenek; kosili so že staro travo; posekati staro drevje
  2. 2. ki nima več potrebne, ustrezne kakovosti za uživanje: imeli so samo star kruh; star sir; krompir je že star; staro kislo mleko ni več okusno
    // ki že ima vse ustrezne značilne lastnosti: gnojiti s starim gnojem; stara slivovka
  3. 3. ki ima razmeroma veliko let, ant. mlad: ima starega moža; fant je že precej star; po videzu je že star; star kot Metuzalem, kot svet zelo
    // gozd starih hrastov / pog. za to vlogo je bila igralka že stara prestara
  4. 4. značilen za starega človeka, zlasti po videzu: njegov obraz je postal star; ima staro, nagubano kožo / ostre poteze na obrazu so jo delale staro / redko spregovoril je s starim, tresočim se glasom starčevskim
  5. 5. z izrazom količine izraža število časovnih enot, preteklih od rojstva koga ali od nastanka česa: midva sva enako stara; koliko si star; star je pet let; stroji so stari že več kot petdeset let; zadosti je stara, da bi to morala vedeti
  6. 6. ki obstaja že dolgo časa: stari običaji; šah je že stara igra / razvaline starega gradu; kupiti staro hišo; obiskovati stara mesta / mladi in stari narodi; izvira iz stare rodbine / poravnati stare dolgove; njuno prijateljstvo je že staro / te metode so že stare
    // ki je po času nastanka (zelo) oddaljen od sedanjosti: zbirati stare rokopise; proučevati stare kamnine; zapela jim je več znanih starih pesmi; to gorovje je zelo staro
    // ki je dalj časa v uporabi: kupil je star avtomobil; obleki se pozna, da je stara / doma imajo dragoceno staro pohištvo starinsko
    // odkupovati star papir, staro železo / slabš. na podstrešju je polno stare šare
  7. 7. ki se že dalj časa ukvarja s kako dejavnostjo: kot star matematik bi moral to znati; je že star mizar, ribič, voznik / star partizan je in ve, kako je treba ravnati
    // nav. ekspr. ki je to, kar je, postal že pred daljšim časom: stari prijatelji so se zbirali v mestni kavarni / star član društva dolgoleten
    // on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; je star znanec miličnikov miličniki imajo mnogokrat opraviti z njim
  8. 8. ki je obstajal, bil narejen pred drugim iste vrste: preklicati stare dogovore; proslavo je pripravil še stari odbor; prodajati po stari ceni; v veljavi so ukrepi stare vlade / stari in novi del mesta; na nekaterih mestih se nova cesta zelo približa stari / stari način dela / stari dinar ob denominaciji dinarja 1965 v razmerju do novega 100 : 1; stari Grki Grki do začetka 5. stoletja; stari Rim Rim do propada rimskega cesarstva; stari Rimljani Rimljani do propada rimskega cesarstva; stara Avstrija Avstrija do 1918; stara Jugoslavija Jugoslavija od leta 1918 do 1941
    // vključen v kako skupnost pred drugim: stari in novi člani organizacije; stari sodelavci
    // ki je od prejšnje letine, zaloge: jedo še stari krompir; pokurili so skoraj že ves stari premog; prodati staro vino
  9. 9. že od prej znan, poznan: pri ponovnem zagovoru je navajal stare dokaze; na sestanku so se pogovarjali o starih, a še nerešenih problemih / obvladati staro učno snov / ne more se odreči staremu načinu življenja
    // tak kot je bil prej, nekoč: vrniti predmetu staro obliko; čez nekaj trenutkov je njen obraz dobil stare poteze / želel si je, da bi se vrnili stari časi
  10. 10. ki je po izvoru od tam, kjer živi; prvoten: novi naseljenci so premagali stare; stare rastlinske vrste so na tem ozemlju počasi izginjale
  11. 11. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od sedanjega: star kroj obleke; star način izdelave / ima zelo stare nazore; premagati staro miselnost
    ●     stari cent 56 kg; v starih časih je bilo tukaj jezero nekoč; na stare dni je moral beračiti na starost; naš oče je človek starega kova, stare šole v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. v teh zadevah je star maček izkušen, spreten, prebrisan človek; nar. stari mesec ali stara luna zadnji krajec; stari oče oče očeta ali matere; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno; stari starši starši očeta ali matere; publ. stari svet Evropa, Azija in Afrika; žarg. stara bajta študent z mnogo semestri; ekspr. ostala je stara devica neporočena; nekateri izseljenci so se vrnili v staro domovino v kraje, kjer so bili rojeni, so prej živeli; ekspr. on je stara korenina krepek, trden človek; stara mati mati očeta ali matere; pog., ekspr. to je pa stara pesem to ni nič novega; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo; ekspr. stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš; dolgoletni znanec, tovariš; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; varčevati za stara leta starost; preg. stara navada železna srajca stare navade človek zelo težko spreminja
    ♦     geol. stari zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi praveku; lingv. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 8. do 11. stoletja; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju; rel. stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; zgod. stari vek obdobje sužnjelastniške družbene ureditve; boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
tŕgati -am stil. tŕžem nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov: trgati nit, papir; trgati razvaljano testo; trgati na koščke; trgati volno v kosme; trgati tkanino podolgem; trgati in striči / trgati šive, vezi; ekspr. pes je trgal verigo si je prizadeval pretrgati jo; ne trgaj knjige ne uničuj s trganjem
    // s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine: trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso
  2. 2. ekspr. delati, da kaj ni več strnjeno, celo: trgati obroč zasledovalcev; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino prekinjali
    // njeno pripovedovanje je trgal jok prekinjal
    // ločevati, deliti: doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati deliti
  3. 3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo: trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
    // delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh: trnje mu je trgalo obleko / ekspr.: ostre skale so trgale čolnom dna; tanki so trgali asfalt / ekspr. volk je trgal svoj plen
  4. 4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa: trgati gumbe s plašča; trgati liste iz zvezka; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda; v roki ima marjetico in trga list za listom puli
    // s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline: trgati češnje; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez obirali; letos so trgali v lepem vremenu imeli trgatev
    // s sunkovitimi potegi ločevati od tal: trgati jurčke; trgati plevel, rože
  5. 5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema: trgati komu knjigo iz roke; trgal ji je otroka iz naročja; trgala je svojo roko iz njegove; pren., ekspr. trgati komu oblast iz rok
    // ekspr. spravljati koga iz neprijetnega stanja: trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti; počasi se je trgal iz revščine
  6. 6. ekspr. delati, povzročati
    1. a) da je kdo manj skupaj s kom: trgati očeta domu, družini; delo ga je trgalo od žene; trgati se od družbe
    2. b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je trgal od nje; v tujini se je trgal od domačih
    3. c) da kdo manj dela kaj: trgati koga od dela; šport ga trga od študija
  7. 7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov; trgati komu petino plače
  8. 8. brezoseb. imeti sunkovite bolečine: trga ga po rokah, zobeh; trga jo v križu, rami
    ●     ekspr. otrokov jok ji je trgal srce jo je čustveno zelo prizadeval; ekspr. kašelj mu je trgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce mu je bilo zelo neprijetno; ekspr. voda je trgala bregove s silo v kosih odstranjevala; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu je bil urednik; pog. trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov kaže njihovo pravo, resnično bistvo; ekspr. trgati komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. noge komaj trga od tal zelo težko hodi; ekspr. trgati verige suženjstva osvobajati se suženjstva; ekspr. trgati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
véčen -čna -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
  2. 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
  3. 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
    // ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah
  4. 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
  5. 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
  6. 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
  7. 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
    // v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
    ●     ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
    ♦     geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
vnêsti vnêsem dov., vnésel vnêsla (é) 
  1. 1. z nošenjem spraviti v kaj: vnesti prtljago v sobo / vnesti v državo določeno količino denarja
  2. 2. z določenim postopkom narediti, da kaj pride v kaj: vnesti v snov barvilo, lepilo; vnesti v telo prenašalca bolezni, strup; z gnojili vnesti v zemljo manjkajoče snovi
    ♦     elektr. vnesti podatke v (elektronski) računalnik
  3. 3. s pisanjem, risanjem narediti, da kaj postane del česa: vnesti v grafikon podatke; vnesti številke v tabelo / pisar. vnesti kaj v zapisnik zapisati; publ. stroške za telefonski priključek bo treba vnesti v predračun jih upoštevati v predračunu
  4. 4. narediti, povzročiti, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo: vnesti spremembe v gospodarstvo
    // narediti, povzročiti, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo: vnesti v tekmo več živahnosti / govorice so vnesle v ljudi nezaupanje
lók -a m (ọ̑) 
  1. 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
    // kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok
  2. 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
  3. 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
  4. 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
    // v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku
  5. 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
  6. 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
    ●     knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
    ♦     anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega
pést -í ž (ẹ̑) 
  1. 1. roka s tako skrčenimi prsti, da se dotikajo upognjene dlani: dvigniti pest; odpreti, stisniti pest; tiščati kovanec v pesti; s pestjo groziti, žugati; udariti, razbijati s pestjo po mizi; za pest velika odprtina; kakor pest debel kamen / prsti so se mu skrčili v pest; stisniti roko v pest / bojevanje s pestmi
    // star. roka, prsti: zgrabil ga je s koščenimi pestmi za ovratnik in ga stresel / rokavi za pestmi so umazani na zapestjih
  2. 2. s predlogom prostor med skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: izbiti komu kamen iz pesti; v pesti je tiščal nekaj drobiža / ekspr. stisnil mu je kovanec v pest skrivoma dal
  3. 3. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: pest drobiža; dala ji je dve pesti moke / dobiti za pest zlatnikov / pest prediva; odžeti pest pšenice
    // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: teh nekaj pesti sena bomo že še pograbili; dragocena je vsaka pest zemlje / redko: v svoji lasti nima niti pesti zemlje prav nič; okoli hiše je komaj za pest zemlje zelo malo
  4. 4. ekspr. (telesna) moč, sila: morali so se pokoriti njegovi pesti; če ne bo šlo drugače, jim bo treba to dokazati s pestjo z nasiljem; krojiti si, pisati si pravico s pestmi
  5. 5. nekdaj dolžinska mera, približno 10,5 cm: petnajst pesti dolg / meriti na pesti
    ●     pog. pazi se, ker me močno srbijo pesti zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala; držati, tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog., ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel; kmalu jim je pokazal svoje pesti jih fizično napadel; publ. partizanska vojska je postala udarna pest narodne oblasti udarna (vojaška) moč, sila; ekspr. to je pravici pest v obraz to je grobo kršenje pravice; pog. dobiti koga v pest ujeti in kaznovati ga; pog. kogar je dobil v pest, vsak je moral poslušati njegovo tarnanje kogar je srečal, s komer se je pogovarjal; ekspr. priti v pest paragrafom zaradi kršenja zakonitosti biti kaznovan; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. lakota, žeja ga ima v pesteh zelo je lačen, žejen; ekspr. začelo se je s prepirom, končalo s pestmi s tepežem, pretepom; pog. na sestanku je treba udariti s pestjo po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; publ., ekspr. z jekleno pestjo narediti red v državi z oboroženimi silami, nasiljem; delati na lastno pest na svojo roko; ekspr. to je človek nagle jeze in trdih pesti je močen, divji človek, zlasti v tepežu, pretepu; publ., ekspr. režim železne pesti ki temelji zlasti na vojaških, policijskih metodah in nasilju; ekspr. upošteva samo moč pesti telesno moč; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši
    ♦     jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem
ród -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 
  1. 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
  2. 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
    // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu
  3. 3. značilnost glede na prednike
    1. a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
    2. b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet
    3. c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
  4. 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini
    // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno
    // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu
  5. 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod
  6. 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod
    // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga
  7. 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
  8. 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu
    ●     ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
    ♦     agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom
skupína -e ž (í) 
  1. 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah
  2. 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah
  3. 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti
    ♦     kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani
zaplávati -am dov. (ȃ) 
  1. 1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju
    // plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo
    // plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla
  2. 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali
  3. 3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku
  4. 4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo
  5. 5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor; zaplavati v reševanje problema
  6. 6. žarg. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali
    ●     ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
zdàj prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku: zdaj si ti na vrsti; ura je zdaj točno deset; zdaj nimam časa, pridi pozneje; prav zdaj govorijo o tebi / zdaj je vsega konec; zdaj je priložnost, da te seznanim z njo / do zdaj ni imel težav z zdravjem dozdaj; od zdaj bo ona skrbela za to odzdaj
    // ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost; za zdaj bi bilo to dovolj zazdaj
    // izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni prihodnosti: zdaj, na večer se bodo pripeljali; zdaj, ta hip pride oče domov; takoj zdaj pojdi k zdravniku / elipt.: zdaj pa na delo; zdaj, otroci, pa vsi spat
    // izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: zdaj je bil tu; zdaj, ta trenutek mi je sporočil; prav zdaj sem se spomnil
  2. 2. izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času: zdaj sem tu že popolnoma domač; ta ulica se zdaj imenuje drugače; za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila; še zdaj mi je žal, da ni vztrajal; že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo; zdaj šele vem, kaj sem izgubil / vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma / prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
  3. 3. izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti: zdaj nanj ne bo treba več čakati; zdaj boste videli, kaj bo / prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi tokrat
  4. 4. izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti: zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik / zdaj so ga že poznali
  5. 5. izraža istočasnost dejanja: povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj / zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko odtujila
  6. 6. z oslabljenim pomenom poudarja zahtevo: zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal; vstani, zdaj že ne boš spal / zdaj dobro poslušaj; zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo / elipt. pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
    // v vprašalnih stavkih izraža negotovost, nejevoljo: naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj; avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov; kdo naj zdaj še komu verjame / elipt. ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj
  7. 7. ekspr. izraža nasprotje s prej povedanim: tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete / si zdaj pomirjen; še zdaj ne verjameš / zdaj je pa že čas, da začnete
    // v vezniški rabi, navadno okrepljen za izražanje
    1. a) opozoritve na prehod k drugi misli: in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta / zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
    2. b) nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli / in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
  8. 8. navadno v zvezi zdaj — zdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: zdaj se smeje, zdaj vzdihuje; pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela; pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega; ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani; hodil je zdaj sem, zdaj tja / zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi; ekspr. srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
  9. 9. ekspr., v zvezi zdaj zdaj izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti: pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma; videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze; zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
  10. 10. v vezniški rabi, v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zdaj ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku: zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet; zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove; zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
  11. 11. v medmetni rabi izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi: dvignite, zdaj / pozor, pripravljeni, zdaj
    ●     ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi; pog. zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen izraža nezadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori; ekspr. mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; star. popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe kdaj pa kdaj, včasih; sam.: nenehno trajajoči zdaj; čas je sestavljen iz samih zdajev; prim. zazdaj
drúgi -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 
  1. 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna
    // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
    // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco
  2. 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
    // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati
  3. 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava
    ●     knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
    ♦     film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji
híša -e ž (í) 
  1. 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
    // mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
    // ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
    ♦     arhit. alpska hiša; panonska hiša
  2. 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
    // pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
    // z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
    // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove
  3. 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
    // Modna hiša v Ljubljani
    // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo
  4. 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
  5. 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
    ●     ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
štéti štéjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
  2. 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
  3. 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
  4. 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
    // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
  5. 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
    // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
    ●     ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo
šuméti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter
    // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli
    // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada
    // ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas
  2. 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak
  3. 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju
    ●     ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale
  4. 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih
    // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj
utopíti -ím dov., utópil (ī í) 
  1. 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu
    ●     ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži
    ♦     les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev
dvígniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
  2. 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
    // da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste
  3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
    // dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali
  4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
    // priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
    // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
    // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili
  5. 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
  6. 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
    // dvigniti ljudi k uporu, v upor
  7. 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
    ●     pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
    ♦     lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča
med predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka méd- (ẹ̑)
    1. 1. za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z dvema mejnima točkama, ali dosege tega položaja: vložiti rastlino med lista; pes stisne rep med noge; med sosedna vrtova so postavili plot / pot pelje med dva visoka hriba
      // za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z več mejnimi točkami, ali dosege tega položaja: luna se skrije med oblake; plevel se zaseje med pšenico; pomesti med smeti / preriniti se med gledalce; večkrat pride mednje
    2. 2. za izražanje razdeljevanja: razdeliti zemljo med kmete; razdati denar med reveže / narod je razkosan med tri države
    3. 3. za izražanje pripadnosti: šteti med najboljše; polh spada med glodavce; uvrstiti koga med prijatelje
  2. II. z orodnikom
    1. 1. za izražanje stanja v položaju, omejenem z dvema mejnima točkama: sestra stoji med bratoma; potok teče med gozdom in travnikom; ekspr. med nebom in med zemljo / razdalja med točkama; cesta med Ljubljano in Vrhniko / nočne temperature med 5° in 10° C; pren. razmejitev pravic med upravo in delavskim svetom
      // za izražanje stanja v položaju, omejenem z več mejnimi točkami: hiša stoji med drevjem; pot se vije med njivami; pismo je založeno med papirji; prišlo je novo gradivo, med tem je nekaj zate / petelin se šopiri med kokošmi; bolezen se pojavlja med otroki
    2. 2. za izražanje pripadnosti: ta jabolka so med najboljšimi; vsakdo med nami ga pozna; najboljši med njimi; on je zmeraj med prvimi
      // za izražanje izbora: izbor med sadnimi vrstami; odločati se med mestnim in podeželskim življenjem
    3. 3. za izražanje medsebojnega odnosa: med seboj govorijo nemško; otroci se kosajo med seboj; vsi člani kolektiva se tikajo med seboj; pogajanja, sovraštvo med nasprotniki; stiki med državami / delili so si izkupiček med seboj / podobnost, razlika med njim in bratom
    4. 4. za izražanje časa, ki ga omejujeta dve točki: otroci med petim in desetim letom; priti na obisk med peto in šesto uro / med prvim in drugim poglavjem povesti je minilo leto
      // za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo med okupacijo, vojno; zaspati med poukom, vožnjo / med tednom zgodaj vstaja vse dni razen v nedeljo
      // med pasjimi dnevi je najbolj vroče
      // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: med ploskanjem je stopil v dvorano; povedati med glasnim smehom; ekspr. doraščati med trdim kmečkim delom
      ●       premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; pog. šel je med postopače postal je postopač; stopiti med vrata v prostor, ki ga oklepa okvir vrat; med drugim je povedal tudi to zgodbo povedal je razne stvari in to zgodbo; ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; stati med vrati v prostoru, ki ga oklepa okvir vrat
      ♦       šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; prim. medtem
mlín -a m (ȋ) 
  1. 1. naprava za mletje žita: pognati, ustaviti mlin; popraviti mlin; nasuti žito v mlin / ob vodi enakomerno klopota mlin; mlin melje, stoji; potok žene nekaj mlinov in žag; jezik ji teče kot mlin / parni, ročni, vodni mlin; valjčni mlin; mlin na veter; mlin na kamne pri katerem drobijo zrnje mlinski kamni
    // zmes je pripravljena za mlin / ob potočku so otroci postavljali mline mlinčke; pren., ekspr. življenje ga je potegnilo v svoj mlin; mlin časa ga je zmlel; priti v mlin opravljivosti
    // stavba ali prostor s tako napravo: ob potoku stoji mlin; iti v mlin; zapuščen mlin / plavajoči mlini na Muri / dati nekaj pšenice v mlin; nesti, peljati v mlin
  2. 2. naprava za mletje kake druge snovi: žerjav prenaša rudo v mlin; mlin za cement, papir, premog, sadje / grozdni, kavni, sadni mlin
    ●     slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; ekspr. goniti, speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
    ♦     etn. babji mlin naprava, v kateri se za pusta starejše ženske šeme spremenijo v mlada dekleta; panjske končnice z babjim mlinom; igr. mlin položaj treh kamenčkov istega igralca v eni vrsti na igralni deski z mrežastimi liki; igra, v kateri se sestavljajo iz kamenčkov taki položaji; strojn. kroglični mlin; palični mlin; mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi; zool. mlin del ptičjega želodca z močno mišičnato steno
slíka -e ž (ȋ) 
  1. 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu
    // delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič
  2. 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8
  3. 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike
    // upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša
  4. 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin
  5. 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj
  6. 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva
    // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem
  7. 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah
    ●     ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati
    ♦     film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu
tólči tólčem [ou̯] nedov., tólci tólcite in tolcíte; tólkel tólkla (ọ́) 
  1. 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
  2. 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
    1. a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
    2. b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
    3. c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
  3. 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
    // ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša
  4. 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
    // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče
  5. 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
  6. 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
  7. 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
  8. 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
  9. 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
  10. 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
    // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala
  11. 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
  12. 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
  13. 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
    // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko
  14. 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
    ●     ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
    ♦     etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
vstòp vstópa m (ȍ ọ́) 
  1. 1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ. hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo
    // dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: imeti vstop v vse lokale; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo; otroci imajo prost vstop otrokom ni treba plačati vstopnine
  2. 2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih
    ♦     alp. vstop v steno mesto, kjer se začne plezalni vzpon; navt. ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče
zapírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. dajati kaj v tak položaj
    1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata
    2. b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe
      // z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati
  2. 2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta
    // delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik
  3. 3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo
    // na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo
  4. 4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev
  5. 5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje
  6. 6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete
    // delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe
  7. 7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča
    // delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
    ♦     ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
  8. 8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe
  9. 9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet
    // publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje
  10. 10. poljud. povzročati nenormalno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira
    ●     prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati
zasadíti -ím dov., zasádil (ī í) 
  1. 1. s sajenjem narediti, da kaka površina ni prazna: zasaditi njivo s krompirjem / zasaditi ulico s kostanji
    // s sajenjem narediti, da začne kje kaj rasti: zasaditi drevje, rože / zasaditi vinograd; pren. oblast je zasadila svojo ideologijo v mišljenje mnogih ljudi
  2. 2. narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: zasaditi motiko v zemljo / jezno mu je zasadila nohte v obraz; ekspr. zasaditi zobe v hruško; pren. zasaditi oster pogled v koga
    // narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasaditi oporni kol poleg mladega drevesa; zasaditi sekiro v tnalo; zasaditi zastavo pred šotor
    ●     zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati; ekspr. zasaditi komu nož v srce zelo prizadeti koga; ekspr. na novo odkritem otoku so zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so namestili svojo zastavo; zastar. zasaditi koga za mizo posaditi
združeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
    // delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
    // delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati
  2. 2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
    // delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost
  3. 3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
  4. 4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
  5. 5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
    // notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje
  6. 6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
  7. 7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
  8. 8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
    ●     država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
    ♦     čeb. združevati čebelje družine; jur. združevati delo vzpostavljati razmerja v delovnem procesu
sám1 -a -o tudi -ó zaim. (ȃ á) 
  1. 1. izraža, da je kdo brez stikov, povezave ali ni skupaj z drugimi: vsi so odšli, spet sem sam; želel je biti sam z njo; ostali smo sami sredi gozda; pohiti, otroka sem pustila samega; našel jo je samo doma; čisto, ekspr. strašno sam / na obisk je prišel sam; nikamor ne boš šla sama / otroci so ostali sami na svetu brez staršev, bližnjih; že nekaj let živi sama / nič ne bi rekla, če bi bilo več otrok pri hiši. Tako pa sem sama edinka
    // ekspr.: bil je sam samcat, star. samcat sam; ostal je sam samcat na njivi popolnoma sam
    // živeti sam zase
  2. 2. izraža, da kdo dela, je brez pomoči, sodelovanja drugih: pri tem prizadevanju je bil sam; otrok že sam hodi; naredi, ugani, znajdi se sam; vse delo je morala opraviti sama / predsednik bo sam uredil zadevo; sama bom govorila z njim / sam si to hotel, želel; pravico ima, da se odloči sam; sam se je prijavil oblastem; sam veš, vidiš, kako to gre / biti, igrati sam proti trem / mozoljev ne smemo stiskati sami
  3. 3. izraža, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: lasje se mu sami kodrajo; baraka se že sama podira; ljubezen je nekaj, kar pride samo / ekspr.: besede so mu kar same letele na papir; pecivo se je kar samo topilo v ustih / snov se lahko vname sama, brez dotika s plamenom
    // v zvezi s se poudarja tako dogajanje: stara peč se je podrla sama od sebe; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; mislili so, da se bo vse uredilo kar samo od sebe; to ni zraslo samo od sebe; to se razume samo ob sebi; okoliščine same po sebi niso ugodne; to je samo po sebi umevno
  4. 4. izraža osebni zaimek: sam ni pil, zato ni maral pijancev; pomagali so nam, čeprav tudi sami nimajo dovolj; drugi so zadovoljni, sam pa mislim, da nekaj ni v redu; po tem pogovoru sama ni vedela, kaj naj si misli
    // z osebnim zaimkom poudarja osebo, na katero se nanaša: tudi vi sami ste malo krivi; ti nazori so del njega samega; nje same ni mogel prestrašiti, otroci pa so se bali; ekspr.: želi si pravičnejši svet, on sam pa še zdaleč ni tako pravičen; ti sama me boš spravila v grob
    // poudarja pomen besede, na katero se veže: sam njegov nastop je bil izreden; minister je moral odstopiti, predsednik sam pa se je znašel v zelo neprijetnem položaju / gre predvsem za njen odnos do sočloveka, do samega dela
  5. 5. v zvezi s se poudarja odnos do osebka
    1. a) v nepredložni zvezi, navadno ujemajoč se v sklonu: samemu ali sam sebi naj pripiše, če bo kaj narobe; s takim ravnanjem škodi samemu sebi; hvali samega ali sam sebe; obvladati samega sebe; samo ali sama sebe je zaničevala / alkoholik ni več gospodar samega sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
    2. b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; stanovanje sta imela popolnoma sama zase; hiša stoji sama zase; besedilo samo na sebi ni nič posebnega; zmaga nad samim seboj; bila je nezadovoljna s samo seboj
  6. 6. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: sem sam svoj in ravnam, kakor hočem; z zaposlitvijo je postala sama svoja; poročila se je in postala sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov in grajskih davščin svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
    // v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: govorili so, da je pust in sam svoj človek; ko bi ne bila tako boječa in sama svoja
    ●     star. žena je zaupala možu, da ne bosta več dolgo sama da je noseča; ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; nar. ne bodi tako sam svoj trmast; nar. zdaj, ko nisem več sama (s seboj), me puščaš v sramoti ko sem noseča; sestre so se poročile, ona pa je ostala sama neporočena, samska; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase; sam.: nar. sinu so dali ime po meni, tako je želela sama žena; poklicati, zvabiti koga na samo; večkrat je poskusil na samem govoriti z njo; sklenil je, da bo na samem obračunal z njim; hiša stoji na samem
skúhati -am dov. (ú ȗ) 
  1. 1. narediti hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: dobro skuha zlasti domače jedi; ekspr. še močnika ne zna skuhati nič ne zna skuhati
    // skuhati kosilo, večerjo / skuhati na mleku, v slani vodi / skuhati na kuhalniku / skuhati na elektriko, plin
    // narediti, da postane hrana v vreli vodi (bolj) užitna: skuhati meso, zelenjavo; skuhati v pokriti posodi; v ekonom loncu se živilo hitro skuha / skuhati čaj, kavo / skuhati kaj do mehkega; skuhati jajca (v) mehko, (v) trdo; fižol se je le napol skuhal; krompir se je preveč skuhal / ekspr. skuhala je poln lonec, pa je še zmanjkalo
    // dati kaj v vrelo vodo zaradi čiščenja, pranja: perilo je treba še skuhati
  2. 2. pripraviti hrano, obrok hrane: nikogar nima, da bi ji skuhal; vsak dan skuha in pospravi / ne ve, kaj bi skuhala; skuhati polento za večerjo; vsak dan skuhajo tisoč kosil / skuhati gostom, za družino / skuhati svinjam
  3. 3. pridobiti kaj z delovanjem toplote: skuhati marmelado; skuhati žganje / skuhati oglje
  4. 4. ekspr. povzročiti neprijetnosti, težave: boji se, da nam ne bi kaj skuhali; ta bo že kakšno skuhal; vem, kdo je to skuhal / ženski sta mu skuhali nesrečo; skuhati zaroto; precej presenečenj jim je že skuhal
    ●     ekspr. lepo godljo, kašo nam je skuhal povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne vem, če bo ta kaj pametnega skuhal naredil; ekspr. tisto neverjetno zgodbo o njem so skuhali nevoščljivci so si izmislili; ekspr. kar si je skuhal, naj sam poje sam naj čuti, trpi posledice svojih nepremišljenih dejanj; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
vsadíti -ím dov., vsádil (ī í) 
  1. 1. dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsaditi češnjo; vsaditi krompir; vsejati in vsaditi
  2. 2. dati, namestiti trdno, za trajno v kaj: vsaditi ključavnico v vrata; vsaditi nov zob v grablje / vsaditi preklo v zemljo
  3. 3. dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsaditi kruh, potico / vsaditi v peč
  4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok; vsaditi novo vizijo v človeka
    ♦     čeb. vsaditi roj dati roj v panj; med. vsaditi vnesti tujo, navadno umetno snov v telo
zakadíti -ím dov., zakádil (ī í) 
  1. 1. s kajenjem povzročiti, da zrak v kakem prostoru ni čist: kadilci so zakadili sobo / peč je zakadila celo hišo / zakaditi z dimom
  2. 2. začeti kaditi: zakadil je cigareto; z užitkom zakaditi
  3. 3. knjiž. vdihniti in izdihniti dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: zbrali smo se, da malo zakadimo / zakaditi hašiš
  4. 4. ekspr. s kajenjem zapraviti: precej denarja zakadi
  5. 5. star. z veliko silo zagnati: zakaditi knjige v kot
žrêlo -a s (é) 
  1. 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
  2. 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
    // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
  3. 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
    // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
  4. 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
  5. 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
  6. 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
    ●     ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
    ♦     alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
mísel -sli [əu̯] ž (ȋ) 
  1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
  2. 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
    // izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim
  3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
  4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
    1. a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
    2. b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
  5. 5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
    // navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo
  6. 6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
  7. 7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
  8. 8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
    1. a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
    2. b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj marksistične misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
    3. c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
      // knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
  9. 9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
  10. 10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
    ●     ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
    ♦     bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; muz. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe
nàš náša -e zaim. (ȁ á) 
  1. 1. izraža svojino skupine oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe: naš avto, vrt; naša vas; to je naše / naše oči
    // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina: govorimo o našem slovstvu / silvestrovali smo v našem kulturnem domu; od naših športnikov smo več pričakovali
  2. 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: naš namen; naša hvaležnost, skrb; naše veselje
    // izraža razmerje med to skupino in okolico: naš razvoj; naš ugled je zrasel
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: naši otroci, predniki; naša teta / naši znanci / naš jezik, narod / naša domovina / nar. naš ata so rekli
  4. 4. izraža izhajanje od te skupine: naš predlog; naše pismo delegatu / kot vljudnostna fraza ob smrti naše sožalje
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino: to je naš vlak; naše omizje
  6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: naš Triglav; naše morje / dela za našo stvar / to je naš človek privrženec, somišljenik
  7. 7. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: junak našega romana je v sebi razdvojen; v našem predavanju se bomo dotaknili tudi vprašanja estetike / naša povest se začenja v krčmi
    // vznes., v nekaterih deželah, v vladarskih razglasih moj: v desetem letu našega vladanja
  8. 8. pri štetju let, v zvezi naše štetje izraža, da se izhodiščno leto veže z nastopom krščanstva: naše štetje se razlikuje od mohamedanskega / našega štetja ali po našem štetju; pred našim štetjem
    ●     umetnost našega časa sedanjega; v naših časih je bilo drugače ko smo bili še mlajši; knjiž. v našem primeru ne gre za krivdo v primeru, ki ga obravnavamo; ekspr. v mladosti je ves svet naš se ne zavedamo nobene omejitve; pog. danes boš naš naš gost; pog. tat bo kmalu naš ga bomo kmalu ujeli; prisl.: pog. govoriti po naše v jeziku, ki je tu v rabi; sam.: naši so zmagali naši vojaki, športniki; ali boš kaj obiskal naše moje sorodnike, svojce; tu ni nič našega naše lastnine; hodi po našem po našem svetu; prim. moj, najin
péti pôjem nedov., pój pójte tudi pôj pôjte; pél (ẹ́ ó) 
  1. 1. oblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: dolgo v noč sta še pela; zibala je otroka in mu pela; glasno, veselo, žalostno peti; poje kot slavček zelo lepo
    // peti od sreče, veselja; peti si v tolažbo / na vasi so peli fantje / ne zna peti / ekspr. glasovi so peli zdaj milo, zdaj otožno
    // preh. izražati, posredovati določeno besedilo s petjem: te pesmi pojejo ob bedenju pri mrliču; peti podoknice, uspavanko, žalostinko; navdušeno, ubrano, ekspr. od srca peti narodne pesmi; to pesem znajo prav peti samo domačini; partizansko pesem je začel bolj recitirati kakor peti / tiho je pel (pesem) o ljubezni, svobodi; pren., pesn. nebo je pelo himno lepote poslavljajočemu se soncu
  2. 2. glasbeno se izražati z glasom: peti ob spremljavi klavirja; učiti se peti / peti po notah, star. iz not; not ne pozna, zato poje le po posluhu; peti nizko, visoko z nizkim, visokim glasom
    // peti alt, bas, sopran / ekspr. navadno poje junaške vloge besedila za te vloge
    // arijo iz opere poje znana solistka; vse pesmi bo zapel otroški zbor
    // ukvarjati se, navadno poklicno, s petjem: poje pri zboru, kot solist; peti v operi; nehala je peti / pog. več let je pela na koru bila je cerkvena pevka
  3. 3. ekspr. izražati misli v vezani besedi: veliko je pel o bratstvu, ljubezni, soncu / ta pesnik poje zelo žalostno vsebina njegovih pesmi je žalostna
    // star. pesniti: pel jim je v domačem jeziku / pel je nesmrtne pesmi / na tvojo lepoto zdaj pojem
  4. 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: ti kar komu drugemu poj o tem, meni ni treba; nikar mi več ne poj; lepo poješ, vendar te ne bom poslušal; vedno poje eno in isto
  5. 5. oglašati se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju pojejo ptiči; slavček je pel vso noč; vsak večer posluša, kako pojejo črički, murni
  6. 6. ekspr. dajati, oddajati enakomerno ponavljajoče se zvoke: jeklo je pod udarci čudno pelo; strune, žice so pele / zvonovi so peli čez hribe in doline / motor je enakomerno pel brnel
    // z oslabljenim pomenom izraža delovanje, dejanje sploh: poletje je in grablje pojejo; pile in žage pojejo ves dan / pisalni stroji so peli; telefon je pel vse dopoldne zvonil
    // puške in topovi so neutrudno peli
    ●     ekspr. cepec v njegovih rokah ni več pel kakor nekdaj nič več ni mogel tako mlatiti, delati; nič več ni bil tako močen; ekspr. duša mu poje od sreče, veselja zelo je srečen, vesel; ekspr. v teh vaseh zelo pojejo izgovarjajo besede, stavke tako, da je melodija izrazita; ekspr. kadar je nagajal, je pela leskovka, šiba je bil tepen z leskovo palico, šibo; je bil tepen sploh; ekspr. o tem poje neka stara pesem to je vsebina pesmi; ekspr. pri nas je v glavnem pela polenta smo jedli v glavnem polento; ekspr. v gozdu je pela sekira v gozdu so sekali; pog. radio mu poje od jutra do večera ga posluša; ekspr. kar naprej mu pojejo hvalo, slavo zelo ga hvalijo, slavijo; šalj. žena mu spet poje levite ga ošteva; pog. ob letu bo pel novo mašo bo postal duhovnik; ekspr. utegne ti huda, slaba, trda peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo
    ♦     lov. divji petelin poje se oglaša z značilnim glasom v času parjenja; muz. dvoglasno, enoglasno peti
potápljati -am nedov. (ā) delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: fantje so s palicami potapljali ledene plošče na reki / potapljati vrečko s čajem v vrelo vodo / potapljati noge v vodo; brezoseb. med neurjem je čoln premetavalo in potapljalo
♦ igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih so
predál -a m (ȃ) 
  1. 1. škatli podoben del v kosu pohištva, ki se da izvleči: odpreti, zapreti predal; vzeti iz predala; zložiti v predal; iskati po predalu; globok, skriven predal; spodnji predal v predalniku; pisalna miza s predali / ročaji za predale
    // prostorsko ločen, omejen del česa; predelek: razdeliti skrinjo v dva predala; skrivni predali v kovčku; torbica s predaloma; pren. skriti predali srca
  2. 2. nar. visoka, zgoraj odprta naprava iz desk za shranjevanje žita: stresati žito v predale / veseliti se polnih predalov v kašči
  3. 3. nav. mn., zastar. rubrika, stolpec: polniti predale lista s pesmicami; napadi v predalih dnevnikov
    ●     publ. ob tem dogodku so obtožbo spet potegnili iz predala so jo začeli spet obravnavati; ekspr. vsako stvar postavi, uvrsti v svoj predal postavi, uvrsti v kako skupino glede na enake ali podobne lastnosti; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo
    ♦     bot. pretini delijo plodnico v predale; les. angleški predal z nižjo sprednjo stranico; ptt poštni predal [p. p.] zaklenjena, navadno omarici podobna priprava v poštnem poslopju za spravljanje pošiljk, ki jih naslovnik sam prevzame
zató prisl. (ọ̑) 
  1. I. 
    1. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga
      // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu
    2. 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj
      // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov
    3. 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro
    2. 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro
    3. 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan
    4. 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha
      ●       ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog
denár -ja m (á) 
  1. 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
    // ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
    // kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
    // kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
  2. 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
    ●     ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
    ♦     ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
góvor -a m (ọ̑) 
  1. 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
    // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
    ●     iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
  2. 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
  3. 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
    // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
  4. 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
  5. 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
    ♦     lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
lés -á stil. -a m (ẹ̑) 
  1. 1. snov, iz katere so deblo, veje, korenine dreves in grmov: pridelek, prirastek lesa / les gori, se napne, vpija vlago; les poka, strohni, se suši; impregnirati les; sekati, skobljati, žagati les; škodljivci uničujejo les; uporabljati les za izdelavo orodja; vrezati črke v les; črviv, preperel, suh, trhel, žilav les; les je grčav, mehek, trd; kos lesa; lastnosti, struktura lesa; obdelava, predelava lesa; vrste lesa; kip je iz lesa; palice iz različnega lesa iz različnih vrst lesa; grče, razpoke v lesu; ne stoj, kakor bi bil iz lesa / bukov, hrastov, lipov, smrekov les / les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; rezbariti v lesu iz lesa
    // mn.: eksotični lesovi vrste eksotičnega lesa; lesovi svetle barve
  2. 2. kosi iz te snovi, navadno za določeno uporabo: izvažati les; spravljati les iz gozda; spuščati les po drči; delavci zlagajo les; kubični meter lesa; skladovnice lesa na žagi; trgovina z lesom / gradbeni les za gradnje ali za pomožne konstrukcije; stavbni les za lesene konstrukcije v stavbi; tesani, žagani les; les za kurjavo
  3. 3. redko gozdna drevesa, gozdno drevje: posekati les in ga pripraviti za žago; pridelovanje drobnega lesa; sečnja lesa / tak les raste povsod tako drevo, tak grm; goji topolov les topolovo drevje
  4. 4. nav. mn., knjiž. gozd: les šumi; veter je bučal skozi lesove; iti po drva v les; mračni lesi / les zarašča pašnike
    ●     žarg., um. umetnik tokrat razstavlja samo les umetniške izdelke iz lesa; on je iz drugačnega lesa kot jaz (po naravi) drugačen; pog., ekspr. biti (malo) čez les čudaški, neumen; vznes. Kristus visi razpet na lesu v krščanskem okolju na križu; gostinska soba je vsa v lesu stene so obložene z lesenimi deskami, ploščami; dati na ogenj nekaj blagoslovljenega lesa v krščanskem okolju vejic iz snopa šibja in zelenja za cvetno nedeljo; nar. gadov les grm s celorobimi listi in črnimi plodovi; krhlika; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; nar. pasji ali volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; star. popotni les popotna palica
    ♦     agr. rastni, rodni les; bot. božji les zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; gozd. črni les les iglastega drevja; okrogli les ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; pozni les gostejša plast lesa v letnici; prodati stoječi les ali les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana; kem. suha destilacija lesa; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mehki, trdi les; tehnični les ves les razen drv; pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; vezani les vezane in panelne plošče; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino; teh. celulozni les za pridobivanje celuloze
oblást -í in -i ž (ȃ) 
  1. 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
    // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je
  2. 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
    // spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let
  3. 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
    // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
  4. 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
    // določen organ, ki ima pravico odločati
    1. a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
    2. b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
  5. 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
    ●     ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
    ♦     jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe
verjéti -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á) 
  1. 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori
  2. 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil
    // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali
  3. 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže
  4. 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu
    // biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji
    // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo
  5. 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad
    // z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi
  7. 7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem
    ●     ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame
vrézati vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati
    // lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom
    ♦     teh. vrezati navoj
  2. 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom
klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 
  1. 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
    // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
    // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
    // klicati (cene) na dražbi izklicevati
  2. 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
    1. a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
    2. b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
      // beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
      // klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
      // ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
    3. c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
      // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
  3. 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
  4. 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
    // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
  5. 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
    ●     vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
    ♦     igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom
nebésa -bés s mn. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani: pekel, vice in nebesa / iti v nebesa / pri omenjanju pokojnega rajnki, Bog mu daj nebesa, je bil pravičen mož / ekspr. prositi nebesa milosti Boga
  2. 2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je nebesa / to so prava nebesa za plesalce / narediti si nebesa na zemlji
  3. 3. knjiž. navidezno usločena ploskev nad obzorjem; nebo: oblaki so zatemnili nebesa; sinja nebesa
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nebes izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: njihovo gorje kipi do nebes / hvaliti, povzdigovati koga do nebes
  5. 5. v medmetni rabi, v zvezi sveta nebesa izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: sveta nebesa, boš tiho ali ne
    2. b) začudenje, navdušenje: sveta nebesa, kako je lepo
      ●       ekspr. z njihovim prihodom so se mu odprla nebesa je postal zelo srečen, zadovoljen; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih, malih nebesih zelo srečen; godi se mu kot v nebesih zelo dobro; to je gotovo kakor bog v nebesih to je res, resnično; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
      ♦       rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih
ozádje -a s (ȃ) 
  1. 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
    // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
  2. 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga
  3. 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
  4. 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
    // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
    ●     ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
    ♦     anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
spremeníti -ím tudi izpremeníti -ím dov., spremêni tudi spreméni tudi izpremêni tudi izpreméni; spreménil tudi izpreménil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kaj ni več tako, kot je bilo: spremeniti načrt, vsebino, zaporedje; vreme se bo spremenilo / spremeniti predpis, zakon / spremeniti obliko česa; ko jo je zagledal, se mu je obraz spremenil / spremeniti ceno; spremeniti količino, obseg / spremeniti svoje mišljenje, mnenje o čem
    // povzročiti, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: to doživetje ga je spremenilo; v mestu se je popolnoma spremenil / do mene, proti meni se ni spremenil
  2. 2. narediti, da kaj ni več isto, kot je bilo: spremeniti mejo, smer / spremeniti ime, naslov; spremeniti predmet pogovora / spremeniti kraj bivanja preseliti se
  3. 3. v zvezi z v narediti, povzročiti, da kaj postane kaj drugega: spremeniti sladkor v alkohol; poseko so spremenili v travnik; voda se spremeni v paro / iz preprostega fanta se je spremenil v domišljavca / spremeniti misel v dejanje uresničiti jo
    // zaporno kazen so mu spremenili v denarno; ljubezen se je spremenila v sovraštvo
    ●     od jeze je spremenil barvo zardel je; prebledel je; iz zdravstvenih razlogov mora spremeniti podnebje mora živeti v drugih podnebnih razmerah; redko posteljnino spremenijo vsak dan zamenjajo; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; publ. moštvo je spremenilo rezultat v svoj prid je doseglo prednost v igri
stán -ú m (ȃ) 
  1. 1. stanje posameznika glede na sklenitev zakonske zveze: spremeniti stan / samski stan; zakonski stan; star.: prosti stan samski stan; naveličati se vdovskega stanu vdovstva
    // v obrazcih stan: poročen
  2. 2. star., s prilastkom skupina ljudi z istim poklicem: iz potrebe po obrambi je nastal stan vojakov; socialni položaj učiteljskega, uradniškega stanu
    // poklic: ni vedel, v katerem stanu naj si služi kruh
  3. 3. družbeni sloj: dvigniti se v meščanski stan; biti oblečen svojemu stanu primerno / socialni stan
  4. 4. star., s prilastkom stanje: hitro je ugotovil dejanski stan; njegove hlače so še v dobrem stanu / hotela ji je olajšati težek stan položaj
    ●     četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. zapustil je samski stan poročil se je; star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; star. vedno je v stanu napraviti kakšno neumnost je pripravljen; star. ni v stanu presoditi, kaj je prav in kaj ne ni sposoben
    ♦     voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; zgod. deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; drugi stan v fevdalizmu posvetno plemstvo; prvi stan v fevdalizmu visoka duhovščina; tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje
zdŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
    // pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
  2. 2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
    // hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok
  3. 3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
  4. 4. redko pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
  5. 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala
    // globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
    ●     ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala
dôba -e ž (ó) 
  1. 1. s prilastkom omejeno trajanje
    1. a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
    2. b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
    3. c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
      // povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
  2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
    // velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
    // star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob
  3. 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
  4. 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
    ●     atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
    ♦     arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
štírje štíri -i štev., tož. štíri (í) 
  1. 1. izraža število štiri [4]
    1. a) v samostalniški rabi: dvakrat dve je štiri; od desetih so ostali samo štirje; bil je sam proti štirim / ura je štiri; vstajati ob štirih zjutraj 4h; čakati od štirih do petih (popoldne) 16h
      // igrati v štirih; korakati po štiri in štiri tako, da so štirje v vrsti; žrebiček se je valjal po travi in brcal z vsemi štirimi z nogami
    2. b) v prilastkovi rabi: knjiga je prevedena v štiri svetovne jezike; štiri tisoč; štiri ure hoda; komedija v štirih dejanjih; vozilo ima pogon na vsa štiri kolesa; pred štirimi leti / štirje letni časi; štiri strani neba
    3. c) v medmetni rabi: otroci, začnimo: tri, štiri
      // neskl. izraža številko štiri: oddaja na kanalu štiri; stanuje v bloku številka štiri; tekma se je končala s štiri proti ena / pog. v spričevalu ima same štiri prav dobre ocene
  2. 2. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri, da je lahko zlezel pod mizo / hoditi, kobacati, plaziti se, ekspr. laziti po vseh štirih
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi / vsaki novosti se je upiral z vsemi štirimi
    ●     ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; ekspr. bil je uspešen obrtnik, z vsemi štirimi na zemlji realen, trezen; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. vsega ne morem opraviti, saj nimam štirih rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; ekspr. vedno si je želel imeti svoje štiri stene, zidove bivališče, dom; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; veter je raznesel pepel na vse štiri strani, ekspr. na vse štiri vetrove izraža neurejeno, neusmerjeno premikanje iz središča
    ♦     obrt. krilo na štiri pole; šah. lovec na b4
zanêsti -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) 
  1. 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
    // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti
  2. 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
    // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
    // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla
  3. 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
  4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti
    // to bolezen so k nam zanesli priseljenci
  5. 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
  6. 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
    ●     pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
    // dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
    // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
    // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
    // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
  2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
  3. 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
    2. b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
      // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
  5. 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
  6. 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
    // pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
  8. 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
  9. 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
  10. 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
    ●     ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dívji -a -e prid. (í) 
  1. 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
  2. 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
    // divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
  3. 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
  4. 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
    // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
    // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
    // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
  7. 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
  8. 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
    // divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // divji lovec, ribič
    ●     pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
    ♦     bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
mólk -a [u̯k] m (ọ̑) 
  1. 1. stanje, ko se ne govori: nastal je molk; molk je trajal precej dolgo; v sobi je nekaj časa vladal molk; pregnati molk; z vprašanjem je prekinil molk; ekspr. padel, pogreznil, zavil se je v molk; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk; knjiž. mrzel molk; ekspr. težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom
    // ekspr. stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov: ptice se še niso zbudile iz molka; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk stojijo, ne delajo; molk topov
    // ekspr. tišina, mir: okrog hiš je bil molk; vse se izgublja v temo in molk; molk noči
  2. 2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja: kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku; ni zdržal dolgo v molku; obdati se z molkom; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja
  3. 3. ekspr. stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: ukazati, zapovedati molk o čem; do konca vztrajati v molku; strašen molk; knjiž. zakon molka
  4. 4. knjiž., ekspr. stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del: po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk med drugo svetovno vojno nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju
    ●     ekspr. dogodek je zagrnjen v molk o njem se ne govori, ne piše; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. omejeno trajanje
    1. a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
    2. b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
  2. 2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
  3. 3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu
    // najmanjše časovno obdobje
    ♦     ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje
pri predl., z mestnikom  
  1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko je kaj v neposredni bližini česa: sedeti pri mizi; stati pri oknu; ležati na klopi pri peči / bitka pri Sisku / posekati drevo pri korenini; hoditi pri kraju ceste / greti se pri ognju
    ♦     geogr. Besnica pri Kranju
    // za izražanje kraja, kjer se dogaja dejanje: vstopnice lahko kupite pri blagajni; vstopil je pri sprednjih vratih / pog. sestali se bomo pri Slonu v kavarni, restavraciji Slon
  2. 2. za izražanje pripadnosti osebi, stvari: zob pri brani, grabljah; udi pri človeku; ročica pri plugu; ovratnik pri srajci / laboratorij je pri inštitutu / to sem bral pri Cankarju / Gostilna pri Figovcu
    // za izražanje navzočnosti, udejstvovanja kje: bil je štiri leta pri partizanih; sin je pri vojakih; v službi je pri železnici / tehnik pri gradbenem podjetju; pog. dela pri filmu v filmski proizvodnji
    // dela pri stroju; sodelovati pri predstavi, pevskem zboru / pri delu ga nihče ne prekosi
    // za izražanje odnosa do koga, stika s kom: oglasiti se pri profesorju; vprašati pri sosedu / pri očetu je naletel na odpor; obisk pri prijatelju; pri tem učitelju se bo treba veliko učiti; ekspr. pri njej si opravil
  3. 3. za izražanje bivanja, obstajanja
    1. a) v določeni družbeni skupnosti, zlasti družini, narodu, državi: pri Slovencih to ni v navadi / pog.: pri nas mu bo dobro v naši družini, v našem kolektivu; pri nas pravimo temu tako v našem kraju
    2. b) v določenem okolju sploh: otroci so pri sosedovih; stanuje pri starših
  4. 4. za izražanje lastnosti ali stanja osebka: biti pri zavesti; ohraniti, ostati pri življenju
  5. 5. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjala sta se pri kozarcu vina; sprehajati se pri mesečini; ne hodi ven pri takem vremenu
    // za izražanje pogoja ali vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: pri tolikih stroških konkurenca ni mogoča; pri taki vzgoji ne more biti uspeha / zasilno zavoro smemo potegniti le pri nevarnosti; to zdravilo se jemlje le pri visoki temperaturi
  6. 6. za izražanje povezanosti s kom, čim: pri čevljih so posebno važni podplati; pri hiši je treba še dosti narediti; pri kadilcih lahko pride do zastrupitve z nikotinom; pri otrocih ni dobro popuščati
    // navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje udeležbe, dejavnosti pri čem: pri bombardiranju je bilo ubitih več ljudi; pri branju pesmi se je večkrat zmotil; pri igri so se sprli; pasti pri izpitu; asistirati pri operaciji; iti za pričo pri poroki; pri pouku ne pazi dovolj / ostati pri kosilu / biti pri frizerju; pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kvartanju
  7. 7. nav. ekspr. za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: pri vsem bogastvu ni srečen; pri sivih laseh je videti kar mlad; pri petih otrocih je še zelo mladostna
  8. 8. za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: v šolo je šel pri šestih letih / pri petdesetih je začel pisateljevati star približno petdeset let
    // čevelj mu zaškriplje pri vsakem koraku; pri slovesu so vsi jokali; zasačili so ga pri tatvini / pri hoji se je spotil
  9. 9. za izražanje razmerja, sorazmerja: zaslužil je sto dinarjev pri kilogramu; blago se je podražilo za dvesto dinarjev pri metru
  10. 10. pog. za izražanje sklicevanja na kaj: prisegel je pri svojih otrocih / kot podkrepitev pri moji duši, da ni res; pri spominu na mater ti obljubljam
    ●     pog. biti, ležati pri dekletu imeti spolni odnos, spolne odnose; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pog. biti pri moči močen, krepek; kdo bo ostal pri otrocih pazil nanje; ekspr. bil je pri priči mrtev takoj; pog. ni čisto pri sebi ne zaveda se popolnoma; sam pri sebi misli drugače natihem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. vse večere presedi pri televiziji gleda televizijski spored; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven nič ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; tega pri najboljši volji ne zmorem sploh
séči séžem dov., sézi sézite; ségel ségla; nam. séč in sèč (ẹ́) 
  1. 1. iztegniti roko z namenom priti do česa, prijeti kaj: segla je na polico in vzela z nje knjigo; seči v žep po robec; seči za odmikajočim se predmetom / seči po klobuku; z roko si je segel v lase / seči komu pod roko prijeti ga za nadlaket, komolec; pri pozdravu prijateljsko, prisrčno sta si segla v roke; pren. sovražnik je segel po naših krajih
  2. 2. zajeti določeno časovno obdobje: v pripovedovanju je segel deset let nazaj / s to povestjo seže avtor v šestnajsto stoletje
  3. 3. pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se do kod: slabo vreme je seglo do naših krajev; smrad iz tovarne seže do mesta; voda je segla do hiš / sveder ne seže dovolj globoko / novica je segla tudi v naš kraj / njegova oblast, slava daleč seže
    // imeti učinek do kod: do naših krajev radijski oddajnik ne seže; svetilnik je segel pet kilometrov daleč
    // biti, nahajati se v prostoru do kod: gozd seže ponekod do doline; omara seže do polovice sobe / to hribovje seže nad tisoč metrov nadmorske višine je visoko nad tisoč metrov
    // otrok seže z nosom do mize; seže mu komaj do ramen
  4. 4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: med govorom je večkrat segel po kozarcu; po daljšem času je spet segel po cigaretah je začel spet kaditi; rad seže po dobri knjigi rad bere dobre knjige; oče je redko segel po palici je redko tepel
  5. 5. ekspr. uporabiti: pri raziskavah je segel po novih preparatih; v obrambi je segel po orožju
    ●     ekspr. njegove besede so jim segle do srca, v srce so jih prizadele; ekspr. mraz seže do kosti zelo je mrzlo; ekspr. kamor oči sežejo, so sama polja vsenaokrog; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; seči komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. moral je seči globoko v žep veliko plačati; publ. tekmovalec je danes segel po najvišji lovoriki je zmagal; segla sta si v roke pobotala sta se; sklenila dogovor; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano
svetíti in svétiti -im nedov. (ī ẹ́) 
  1. 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti
  2. 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil
  3. 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji
  4. 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami
    ●     pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled
višína -e ž (í) 
  1. 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom
    // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha
  2. 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni
  3. 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave
  4. 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine
  5. 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame
  6. 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona
  7. 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino
    ●     pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja
    ♦     astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice
vrtínec -nca m (ȋ) 
  1. 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži
    // s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča
    // ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog
  2. 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec
    // v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili
    // ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja
  3. 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu
    // velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk
zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 
  1. 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
  2. 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
    // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
    // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame
    // žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
    ♦     mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
  3. 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
  4. 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
  5. 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
    // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
  6. 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
  7. 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
    ●     publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil
zlíti zlíjem dov. (í) 
  1. 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca
    ●     ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
  2. 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala
žálost -i ž (á) 
  1. 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje
    // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo
    // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo
  2. 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost
  3. 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti
  4. 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo
  5. 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost
    // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost
  6. 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne
    // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost
    ●     v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna
    ♦     um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce
glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
    // križem gledati škiliti
    // kot kletvica mandi te gleda
    // imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
    // mladiči že gledajo
    // preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se
  2. 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
  3. 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
  4. 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
  5. 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
  6. 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
  7. 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
  8. 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
    ●     vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
  2. 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
    // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele
  3. 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
  4. 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
    // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
    // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl
  5. 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
    ●     ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
    ♦     etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu
móker môkra -o stil. -ó prid. (ó ó) 
  1. 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo
    // slikati na moker omet svež omet
    // evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
    // ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker
    // ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku
  2. 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
  3. 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme
  4. 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje
    ●     zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno
    ♦     adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva
odpírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. dajati kaj v tak položaj
    1. a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa
    2. b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir; odpirati predal; kar naprej je odpirala in zapirala torbico
      // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati
  2. 2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma
    // s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo
  3. 3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe; odpirati školjko; na široko odpirati veke; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej
    // delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi; odpirati obroč
    // delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož; škarje se nerade odpirajo
  4. 4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati
    // na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin; ne odpiraj vode v kopalnici
  5. 5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine
  6. 6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta
  7. 7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste; odpirati kegljišče v gostilni
    // delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem
  8. 8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo
    // začenjati kaj sploh: odpirati debato; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem
  9. 9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča
    // publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi
    ●     ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli; publ. odpirati možnosti za kaj dajati; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh
potískati1 -am nedov. (í) 
  1. 1. s prislovnim določilom s sunki spravljati
    1. a) na drugo mesto, v drug položaj: potiskati ročico na levo in desno; potiskati šivanko skozi blago; potiskati naprej, navzgor; pogosto si je potiskal klobuk nazaj / srčna mišica potiska kri v žile; črpalka potiska vodo po ceveh
    2. b) z določenega mesta, položaja: potiskati koga s klopi
    3. c) kam sploh: potiskati slamo v slamoreznico; začela ga je obzirno potiskati v vežo
  2. 2. s sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: ena lokomotiva vleče, druga potiska; potiskati voziček / potiskati pred seboj
  3. 3. delati, povzročati, da kaj spremeni položaj: potiskati jezikovno mejo proti jugu; sonce potiska meglo v dolino / sovražnika potiskajo čez reko
  4. 4. nav. ekspr., v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potiskali so ga v to, sam tega ne bi storil / s tem so domačine potiskali v revščino; to jih je potiskalo v mezdno razmerje
    ●     publ. potiskati koga v kot, v ozadje dajati, pripisovati komu majhno pomembnost, vrednost; ekspr. stvar so trdovratno potiskali nazaj ovirali, zavirali; ekspr. grenko sedanjost so potiskali stran niso hoteli misliti nanjo
stísniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo
    // obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo
    // tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil
    // ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino
  2. 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila
    // trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho
  3. 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet
    // narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe
  4. 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil
    // s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo
  5. 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje
    // s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube
  6. 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale
  7. 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus
    // naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal
  8. 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje
  9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je
  10. 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo
    // brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne
  12. 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave
    ●     ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti
tlà tál [tau̯ in tal] s mn., mest. tléh, or. tlémi tudi tlí (ȁ á) 
  1. 1. površina, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: tla se majejo, tresejo; tla so se pod težkim bremenom udrla; plavalec je začutil tla pod nogami dno; krilo ji sega do tal; žoga se je odbila od tal; pest ga je tiščala k tlom; pasti, sesti na tla; vreči kaj ob tla; s peto udariti ob tla; gledati v tla; ležati na tleh; razliti, razsuti kaj po tleh; pri tleh piha; mrzla, spolzka, suha tla / stopiti na mesečeva tla; pren. postaviti sklepanje na trdna tla
  2. 2. spodnja površina zaprtega prostora, po kateri se hodi: čistiti, loščiti tla; obložiti tla s keramičnimi ploščicami; zavesa sega od stropa do tal; čevlje je pustil v veži na tleh / umazana tla vagona / betonska, kamnita, parketna tla
  3. 3. zemeljska površina kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: konj je s kopitom kopal tla; sneg je pokril tla; veje segajo do tal; letalo se je dvignilo s tal; padel je z vrha strehe na tla
  4. 4. trdna plast pod zemeljsko površino: voda izpodkopava tla; iz tal molijo skale; rečna struga se vse globlje zajeda v tla; sledovi potresa so vidni v tleh; naplavinska, ognjeniška tla
    // vrhnji del te plasti, ki omogoča uspevanje rastlin: tla brez gnojenja se kmalu izčrpajo; obdelati, prekopati tla; osiromašiti tla s sekanjem gozdov; mlado rastlinje poganja iz tal; prepustna, prhka, zbita tla; sestava, vrste tal / apnena, lapornata, peščena tla; gozdna tla; nerodovitna, rodovitna tla; to cvetje dobro uspeva v vrtnih tleh; pren. take razmere so bile plodna tla za razcvet umetnosti
  5. 5. navadno s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi: kraška, močvirna, puščavska tla; ravninska tla; oblikovanost tal / ekspr.: zapustiti domača tla domovino; življenje na tujih tleh v tujini
    // publ., z oslabljenim pomenom: napredno gibanje se je širilo zlasti na univerzitetnih tleh na univerzi; predsednik je pozdravil goste na tleh Jugoslavije v Jugoslaviji
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do tal popolnoma, čisto: do tal porušiti; hiša je zgorela do tal; do tal razrvani temelji družbe / do tal se priklanjati zelo
  7. 7. ekspr., v povedni rabi, v zvezi na tleh izraža zelo nizko stopnjo: disciplina je na tleh; vse naše delovanje je bilo takrat še na tleh / država je gospodarsko na tleh
    ●     ekspr. tla mu gorijo pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal počutil se je zelo ogroženega, nemočnega; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz tal izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v sama nova oblačila; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrastel; pog. bilo je čisto, da bi lahko jedel s tal zelo čisto; ekspr. spraviti koga na tla preprečiti mu odpor, samostojno delovanje; ekspr. izginil je, kot da bi se v tla pogreznil, udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. sunil sem ga, in že je bil na tleh je padel na tla; ekspr. misliš, da denar po tleh pobiram da ga na lahek način zaslužim; star. stanovati pri tleh v pritličju; ekspr. bombni napad je izravnal mesto s tlemi popolnoma ga je porušil; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedel resničnosti, mogočega, dovoljenega; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh; ekspr. čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem
    ♦     agr. humozna tla ki vsebujejo veliko humusa; lahka z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi, težka tla z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. nosilna tla
vživéti se -ím se dov., vžível se (ẹ́ í) 
  1. 1. živeč v novem okolju začeti živeti skladno z njim: vživeti se v mestu, tujini; preseljene živali so se dobro vživele
    // živeč v novi skupnosti vključiti se vanjo: otrok se je kmalu vživel v novo družino / lepo se vživeti mednje
  2. 2. navadno v zvezi z v priti v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno: vživeti se v delo, novo dolžnost; vživel se je v misel, da je bolan
  3. 3. navadno v zvezi z v priti v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja: vživeti se v čustvovanje, položaj koga / vživeti se v nekdanje čase / vživeti se v film; vživeti se v vlogo
vžívljati se -am se nedov. (í) 
  1. 1. živeč v novem okolju začenjati živeti skladno z njim: v mestu se nekateri priseljenci hitro vživljajo
    // živeč v novi skupnosti vključevati se vanjo: otrok se je počasi vživljal v novo družino / lepo se vživlja med nas
  2. 2. navadno v zvezi z v prihajati v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno: vživljati se v delo; vživljati se v kako misel
  3. 3. navadno v zvezi z v prihajati v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja: vživljati se v položaj koga / vživljati se v tujo miselnost / vživljati se v nasprotnika / vživljati se v film, zgodbo
dežêlen -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:
  1. a) deželni jezik
  2. b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela
    ♦     zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele
  3. c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 
  1. 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
    // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
    // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
  2. 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
    // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
  3. 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
    // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
  4. 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
  5. 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
  6. 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
  7. 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
    ●     knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
meglà -è in mègla -e [məg] ž, rod. mn. mègel stil. meglá (ȁ ȅ; ə̀) 
  1. 1. v ozračju nizko nad zemljo zgoščeni vodni hlapi, ki povzročajo slabo vidljivost: megla se dviga, nastopi, se spušča; megla se gosti, se razkadi; po kotlinah leži megla; iz megle rosi; bela, siva megla; gosta, redka megla; jesenska, jutranja megla; ekspr.: po dolini se valijo, vlečejo megle; nad vodo visi megla; veter razganja meglo; debela megla gosta; gore so zavite v meglo / jutri bo megla megleno
    // pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ob megli je vidljivost slaba; zaiti v megli
    // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabo vidljivost: snežna megla; megla prahu; megla škropiva
  2. 2. ekspr. nejasnost, nedoločenost, negotovost: pregnati meglo iz duše; zdaj tava v megli in mraku; njegova umetnost se potaplja v abstraktne megle / z oslabljenim pomenom: razpršiti megle predsodkov; prihodnost je zavita v meglo negotovosti; zdrsnil je v meglo nezavesti
    ●     ekspr. megla se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo; ekspr. če je malo več pil, mu je razum ovila megla ni mogel več logično misliti, trezno presojati; ekspr. to obdobje zgodovine je še zavito v meglo je še neraziskano, nejasno; kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš, greš; spominjam se tega kakor v megli nejasno; od razburjenja je videl vse (kot) v megli nejasno, nerazločno
    ♦     meteor. inverzna megla ki nastane v kotlinah in dolinah ob toplotnem obratu; nizka megla ki leži neposredno nad zemeljsko površino; visoka megla ki se dviga v višje zračne plasti; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
nasprótje -a s (ọ̑) 
  1. 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
    ♦     soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
  2. 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
    // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
    ●     evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo
od predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje premikanja iz položaja
    1. a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
    2. b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
      // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
      // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
  2. 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
    // vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965
  3. 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
    // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
  4. 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
    1. a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
    2. b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
    3. c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
  5. 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
    // publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
    // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
    // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti
  6. 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
  7. 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
    // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
    // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata
  8. 8. za izražanje pripadnosti
    1. a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
    2. b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
      // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
      // vzel je vdovo od brata po bratu
  9. 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
    // to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov
  10. 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
    // od njega imam samo škodo
  11. 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
  12. 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
    // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo
  13. 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
    ●     publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
    ♦     lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
pláti póljem nedov., pôlji poljíte; plál in plàl (á ọ́) 
  1. 1. s sunkovitim zajemanjem spravljati vodo iz česa: plati vodo iz čolna, korita
    // knjiž. s sunkovitimi gibi delati, da kaj prehaja na drugo mesto: plal je dim v luknjo, da bi izgnal lisico / srčna mišica polje kri v žile poganja, potiska
  2. 2. agr. odstranjevati pleve s sunkovitimi premiki posode: plati oves, pšenico
  3. 3. napenjati se in upadati: konjem so plale lakotnice; nosnice so mu nemirno plale / knjiž. prsi so ji hitro plale
    // knjiž. gibati se, valoviti: klasje polje v vetru; morje je mirno plalo / v žilah polje kri teče, kroži; na trdnjavi so plale zastave plapolale, vihrale
  4. 4. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: skozi okno je plala svetloba; v sobo je plal vonj sveže trave / za njo je plal duh po kavi
    // izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: glas zvonov je plal nad vasjo; v zraku je plal sladek vonj
  5. 5. knjiž., ekspr. biti, obstajati v veliki meri: po tej zmagi polje v njem nova moč; razburjenje je plalo po mestu; brezoseb. v njej je plalo od sreče / strah polje po moji duši strah me je; v srcu mi polje obup obupan sem
    ●     knjiž. kri ji je začela plati hitreje vznemirila se je; knjiž., ekspr. srce mu je močno plalo, ko je čakal nanjo bílo; knjiž., ekspr. srce mu kipi in polje zelo vesel, srečen je; knjiž., ekspr. v mestu polje življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; knjiž., redko z zajemalko je plala vzkipelo kavo zajemala in zlivala nazaj; zastar. plal mu je vodo na čelo zlival
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 
  1. 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
    // ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj
  2. 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
    // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi
  3. 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
  4. 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
  5. 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
    // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
    // to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim
  6. 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
  7. 7. narediti vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
      // svojih čustev na zunaj ni pokazal
    2. b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
    3. c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
      ●       pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
postávljati -am nedov., stil. postavljájte; stil. postavljála (á) 
  1. 1. delati, da pride kaj
    1. a) kam v pokončnem stanju: postavljati knjige na polico, steklenice v shrambo / pri hoji je postavljal palico daleč predse
    2. b) kam sploh: kadar je deževalo, je postavljala lončnice ven / postavljati ovire za tek
    3. c) kam z določenim namenom: postavljati mejnike, prometne znake / postavljati naprodaj, na ogled / ločil ne zna postavljati
    4. č) iz ležečega v pokončni položaj: vsak dan je hodil za nekaj ur postavljat keglje; bolnik se je s težavo postavljal na noge
  2. 2. delati, da pride kdo
    1. a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavljali v vrsto; rad se je postavljal pred vrata in ogledoval mimoidoče / konj se je postavljal na zadnje noge
    2. b) kam z določenim namenom: postavljati straže, zasedo / učitelj je otroke za kazen postavljal v kot
  3. 3. graditi, zidati: v prostem času je pomagal sosedu postavljati hišo; postavljati ograjo / postavljati spomenike narodnim herojem / postavljati šotore sestavljati ogrodje in nanj napenjati šotorsko krilo
  4. 4. nav. ekspr. določati, izbirati koga za določeno delo, funkcijo: radi so ga postavljali za razsodnika v sporih / postavljali so ga na odgovorna mesta / postavljati koga za zgled
    // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: tega prijatelja postavlja visoko nad druge / postavljati svoja dognanja ob tuja primerjati
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postavljati predloge, zahteve; otrok neprenehoma postavlja vprašanja / postavljati diagnozo
  6. 6. publ. uprizarjati, izvajati: to delo so postavljali že v mnogih gledališčih
  7. 7. nav. ekspr. določati, predpisovati: postavljati norme, pravila, roke / postavljali so cene novim izdelkom
  8. 8. nav. ekspr. ponujati, streči: postavljati jedi na mizo / pijačo so postavljali pred goste v sobi pred jedilnico
    ●     ekspr. postavljati prihodnost, ugled, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postavljati koga na laž dokazovati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; ekspr. začeli so postavljati na noge novo vojaško organizacijo ustanavljati; to vprašanje so že večkrat postavljali na dnevni red začeli obravnavati; publ. postavljati pod vprašaj celotno delovanje organizacije dvomiti o kvaliteti njenega delovanja; ekspr. to ga postavlja v slabo luč razkriva njegove negativne, slabe lastnosti
    ♦     šport. postavljal je dobre, rekordne čase dosegal dobre, rekordne rezultate pri hitrostnem športu; na prvenstvih postavljajo nove svetovne rekorde dosegajo; tisk. postavljati sestavljati črke v besede
zelèn -êna -o prid. (ȅ é) 
  1. 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste
    // koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
    // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice
    // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja
  2. 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena
  3. 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno
    // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih
  4. 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti
    ●     publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
    ♦     agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea
zvíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati
  2. 2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot
    // z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj
  3. 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha
    // kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija
  5. 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija
    ●     ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme
globína -e ž (í) 
  1. 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja
    ●     kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg
    // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora
    // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča
  2. 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna
  3. 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde
  4. 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči
    // najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti
  5. 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi
    // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike
  6. 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin
  7. 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal
    ♦     strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom
pêta -e tudi -é ž (é) 
  1. 1. del stopala pod nartom: poškodovati si peto; zbodel se je v peto; nekaj časa hodi po prstih, nato po petah; brcniti žogo s peto; vso peto ima ožuljeno; gleženj, nart in peta / čepeti na petah; zasukala se je na peti in odšla / ekspr. nosi haljo do pet dolgo (do pet)
    // vojak je udaril s petami v pozdrav
    ●     teče, da ga pete komaj dohajajo zelo hitro; pog. igrajo tako poskočno, da vsakogar srbijo pete da si vsakdo želi plesati; ekspr. brusiti pete hitro hoditi, teči; nizko iztegniti pete umreti; slabš. lizati pete komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; ekspr. pete si lahko obrusiš, pa boljšega ne najdeš lahko zelo veliko prehodiš; ekspr. odmakniti, odnesti, pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. hitro zna sukati pete hoditi, plesati; ekspr. obesiti, prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. gori mu pod petami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. imeti koga pod peto ukazovati, gospodovati mu; ekspr. neprestano ji je za petami hodi za njo, jo zasleduje; ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; to je njegova Ahilova peta slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi proti njemu; ekspr. fant je hitrih, urnih pet lahko hitro hodi, teče; ekspr. samo hitre pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. junak, poštenjak je od pet do glave zelo je junaški, pošten; ekspr. biti nov od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. več ima v peti kakor ti v glavi neprimerno več ve kot ti; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
  2. 2. zadnji spodnji del obuvala: peta se ji je odlomila; gumijasta, lesena, usnjena peta / čevlji z nizko, visoko peto
    // del nogavice, ki pokriva peto: nogavico je spletla do pete; na peti imaš luknjo; lepo krojena, zaokrožena peta / trenirke s peto s hlačnicami, podaljšanimi čez peto
  3. 3. del kakega orodja, priprave, s katerim se ta na kaj naslanja, opira, pritrjuje: jambor se je prelomil nad peto; peta kose drsi po tleh široki del rezila ob ročaju; peta pluga del pluga, ki drsi po dnu brazde
    ♦     navt. peta krmila del krmila, vsajen v ležišče v gredlju
  4. 4. nar. kos kruha, odrezan ob strani hlebca: rad bi peto, ne pa sredice / peta kruha
podáti -dám dov., 2. mn. podáste in podáte; podál (á) 
  1. 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočiti, da ta lahko to prime, vzame: podal mu je klobuk in torbo; podati kozarec; podati opeko / utapljajočemu se je podal kol pomolil; podal mu je roko, da bi zlezel iz vode / star.: podal mu je knjigo v spomin podaril; podal mu je vizitko dal
    ●     knjiž. podati komu roko dati; podali so si roke in naredili krog prijeli so drug drugega za roke; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata
    // knjiž. postreči s čim, servirati kaj: po kosilu so podali kavo; ukazal je, naj podajo večerjo
    // šport. vreči, odbiti žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podati žogo; podati z glavo
  2. 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočiti seznanitev s čim: na začetku je podal evropski okvir dogajanja pri nas v tem času; v knjigi je podal svoje poglede; publ.: podati na simpoziju svoje izsledke poročati o njih; podati po opravljeni kontroli svoje mnenje povedati, napisati
    // umetniško podati pokrajino upodobiti
    ♦     šol. podati učno snov
    // z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spraviti kaj v neposredno zaznavno obliko: podati besedilo / glavnega junaka je podal zelo doživeto odigral, zaigral; pesem je podal preveč čustveno zapel
    // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: podati izjavo pred sodiščem; podati poročilo o delu odbora poročati; podati predlog predlagati; podati ugovor, zahtevo
rávno prisl. (á) nav. ekspr.  
  1. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: ravno on je to storil / ravno tisto obleko bom kupil; avtomobil je ustavil ravno pred hišo / ravno tak je kot oče; ravno tako govori kot njegov brat; danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj; ravno toliko vem kot ti / v vezniški rabi: siten je, ravno zato ga ne maram; to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje rokov / v povedno-prislovni rabi premalo delamo, to je ravno / v medmetni rabi ravno prav, takoj pridem
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: ne grem s teboj, ravno nalašč ne; obleka mu je ravno prav; ravno toliko časa imava, da greva v trgovino
    // navadno v zvezi s še izraža omejitev za uresničitev dejanja: zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak; skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla / ravno trideset dinarjev imam še za avtobus samo, le
  2. 2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav; dež ni ravno potreben; ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo
    // izraža nezadostno stopnjo: hrana ni ravno dobra; dekle ni ravno lepo; ni ravno najbolj pameten, je pa priden
  3. 3. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravno odpeljal / v vezniški rabi zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno
  4. 4. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: ravno odhajal je, ko sem prišel / v vezniški rabi ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec
  5. 5. natančno, natanko: danes je ravno pet let od očetove smrti; ravno tri metre blaga potrebujem za plašč
    ●     ekspr. zakaj naj plačam ravno jaz izraža nezadovoljstvo, očitek; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; iron. ti se pa ravno spoznaš na te stvari nič se ne spoznaš; ekspr. ravno treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; star. kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen čeprav
resníca -e ž (í) 
  1. 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
  2. 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
  3. 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
  4. 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev
  5. 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
  6. 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
    // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli
    ●     resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
    ♦     filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk
sónčen -čna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
    // sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
    // ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave
  2. 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
    // ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
    // ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
    // z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
    ●     Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
    ♦     astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
úpanje -a s (ȗ) 
  1. 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
    // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam
  2. 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
  3. 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
  4. 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
    // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti
  5. 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
    ●     zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
    ♦     mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen
uvêsti uvêdem dov., uvêdel in uvédel uvêdla, stil. uvèl uvêla (é) 
  1. 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvesti novega delavca, novinca / uvesti koga v delo, kupčijo
    // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvesti koga v filozofijo; uvesti se v teorijo / ekspr. uvesti koga v skrivnosti narave
  2. 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvesti koga v družino, klub / poroka ga je uvedla v višjo družbo
  3. 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: uvedli so peterokrako zvezdo kot oznako partizanske vojske; uvesti računalnike v tovarne in urade / uvesti nove izraze začeti uporabljati; uvesti slovenščino v vojsko / uvesti novo kulturno rastlino začeti jo gojiti
  4. 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvesti nov davek; uvesti obvezno šolanje / publ. uvesti stroge varnostne ukrepe
    // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvesti disciplino, red; uvesti enakopravnost / uvesti novo rubriko / uvesti še eno avtobusno progo / publ.: uvesti izboljšavo izboljšati; uvesti spremembe spremeniti
    // odločiti, da se kaj začne: uvesti disciplinski postopek proti komu; uvesti preiskavo
  5. 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo; stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode
  6. 6. knjiž. narediti uvod v kaj: televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe / igro uvede igralec s kratko pesmico začne
    ●     knjiž. uvesti nit, trak skozi luknjico napeljati, potegniti; knjiž., redko hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano neposredno pripelje
    ♦     kem. uvesti tri nitroskupine v toluen nadomestiti, zamenjati jih; mat. uvesti novo neznanko
naróčje -a s (ọ̑) 
  1. 1. prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen: pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri; položiti glavo v materino naročje; sesti komu v naročje; v naročju je držala odprto knjigo; prazno naročje; pren. spustiti krsto zemlji v naročje
    // vznes. varstvo, zavetje: domovina, vrnil se bom v tvoje naročje / z oslabljenim pomenom hiteti v naročje gora
  2. 2. s predlogom prostor med eno ali obema upognjenima rokama in prednjim delom telesa: drva so ji začela padati iz naročja; vzeti otroka v naročje; držati, nesti v naročju; hodila je po sobi z dojenčkom v naročju
  3. 3. z rodilnikom količina, ki gre med upognjeni roki in prednji del telesa: prinesti dve naročji drv; vreči živini naročje sena; ekspr. natrgal je celo naročje rož
    ●     ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; šalj. biti v Abrahamovem naročju mrtev, na onem svetu; knjiž. biti v Morfejevem naročju spati; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda
potém in potèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 
  1. I. 
    1. 1. izraža, da se dejanje zgodi
      1. a) po krajšem ali daljšem presledku: kaj sta se potem pogovarjala, pa res ne vem; to ti bom že potem povedal; zdaj nimam časa, pridi potem; potem se več let nista srečala / dan potem je zbolel; kmalu potem je odšel; malo potem sem ga srečal na postaji / nesporazumov je bilo dosti prej in potem
      2. b) po predhodnem dejanju: šel je v službo, pa se je kmalu potem vrnil / domov je prišel šele potem, ko se je zmračilo
    2. 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: ljudje niso znali brati, kaj so jim potem pomagale knjige in časopisi; vse se draži, kako naj potem človek kaj privarčuje
    3. 3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potem; kaj pa si potem; dobro, naj potem jaz vse naredim / elipt.: in kaj potem; pa kaj potem; pa potem
    4. 4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
      1. a) v času: premisli, potem govori; najprej je obljubljal, potem pa se je premislil; prej je bil kmet, potem pa je študiral; sprva je pela potiho, potem pa čedalje glasneje
      2. b) v kraju: sprevod je šel čez most, potem pa na levo; do Logatca se pelješ z vlakom, potem pa z avtobusom
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: jedli so juho, potem pečenko, nazadnje potico; cveti vseh barv: škrlatno rdeči, potem modri, potem rumeni, potem mešanica vseh odtenkov / ekspr. on je najprej direktor, potem dolgo nič, potem šele človek
      // navadno okrepljen za dodajanje: v sobi visi bratova slika, potem še očetova in materina; mož je že star, potem tudi malo naglušen
    2. 2. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: kupcev je malo. Potem bo sejem slab
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: no, tudi vidva sta prišla, potem nas je že deset
      3. c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če si moker, potem se preobleci; če je to res, potem bo hudo; če nima prič, (potem) bo imel veliko sitnosti / plačaj, potem te ne bomo tožili / ekspr. kaj potem, če ni bogata, da je le pridna
        // ekspr. za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potem pa ne vem, če je res; in potem se še najdejo ljudje, ki ga zagovarjajo
    3. 3. v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi potem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: potem ko je prišel domov, je pisal dolgo v noč; potem ko bo nehal brati, ga pokliči / privezali so ga na kol, potem ko so ga skoraj do golega slekli; prim. ta
težáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. neugoden telesni ali duševni občutek zaradi nepravilnega delovanja organizma: težave so zaradi jemanja zdravil ponehale; blažiti, lajšati težave; bolnik ima težave v želodcu, z jetri; toži o težavah pri iztrebljanju / hormonske, prebavne težave motnje; spolne težave; težave v puberteti; težave starosti nadloge
    // duševne, telesne težave
  2. 2. kar povzroča, da je komu življenje bolj težko: težave v družini se kopičijo; ekspr. pestijo ga težave; otroci mu delajo, povzročajo težave; ekspr. s tako odločitvijo si je nakopal, naprtil težave; mirno prenaša težave; govoriti o svojih težavah; poklicne, zdravstvene, življenjske težave; težave v službi / težave potovanja neprijetnosti
    // ekspr. križi in težave
    // kar povzroča, da se kako delo, kaka dejavnost težje opravlja, težje poteka: v podjetju so nastopile, so se pojavile težave; denarne težave ovirajo redno izhajanje revije; sneg povzroča težave v prometu; predvidevati težave pri gradnji mostu; kljub težavam opraviti nalogo; poslovne težave; prehodne težave / reševati težave probleme
    // nav. mn., s predlogom položaj, v katerem je kdo deležen česa neugodnega: rešiti se iz težav; priti v denarne težave; ekspr. zabresti v težave; biti, znajti se v težavah; pomagati ljudem v težavah
  3. 3. kar komu kaj otežuje zlasti zaradi nezadostne izurjenosti, sposobnosti: otrok ima težave pri ravnanju z žlico; vadil je toliko časa, da je vajo naredil brez težav
  4. 4. v zvezi brez težav(e) izraža opravljanje česa brez truda, napora: brez težav je hodil dve uri; odpreti steklenico brez težav / našli so ga brez posebne težave ne da bi si dosti prizadevali; brez težav si je vse zapomnil zelo lahko
    // izraža, da je za kaj dovolj ugodnih okoliščin, možnosti: iz tega blaga brez težav naredite jopico in krilo; s to krmo brez težav redi tri krave
  5. 5. v zvezi s težavo izraža opravljanje česa s trudom, naporom: le s težavo je dvignil kovček / s težavo se je prerival naprej; s težavo si zapomni le s precejšnjim prizadevanjem
    // ekspr. prav s težavo ga je prosil nerad
    // izraža, da je za kaj malo ugodnih okoliščin, možnosti: tu rastlinstvo le s težavo uspeva
    ●     pog. z otroki so težave otroci povzročajo skrbi; pog. z vodo so težave, je težava vode ni dovolj na razpolago; voda ni ustrezne kakovosti; pog. z njim bodo še težave ne bo ravnal v skladu z željami, voljo koga; skočiti čez jarek zanj ni nobena težava težka stvar; jezik mu dela težave jezika ne zna dobro; ima težave pri učenju težko se uči; ima težave s spanjem slabo spi; ekspr. ima srčne težave je zaljubljen
vesêlje -a s (é) 
  1. 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali
    // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje
  2. 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli
    // ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja
    // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje
  3. 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga
    // ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega
    // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil
  4. 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja
    // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo
    // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem
  5. 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato
    // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno
    ●     otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
zajémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost
    // navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila
  2. 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo
  3. 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak
  4. 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja
    // delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo
  5. 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati
    // zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima
  6. 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane
    // imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja
  7. 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike
  8. 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva
  9. 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir
    ●     star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za
zlívati -am nedov., tudi zlivájte; tudi zlivála (í) 
  1. 1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh; zlivati juho na krožnik; umazanijo zlivajo v jamo; voda se je zlivala čez rob
    ●     ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti
  2. 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovala
če vez.  
  1. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka
    1. a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati
    2. b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje
    3. a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba
    4. b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed
    5. c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo
    6. č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si
      ●       ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar
  2. 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
  3. 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo
    // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno
  4. 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem!
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno
  6. 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel
  7. 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če!
imé -na s (ẹ̑) 
  1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
    1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
    2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
    3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
  2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
    // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
  5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
    ●     ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
    ♦     lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
klôbčič -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 
  1. 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič
    // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij
    // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi
  2. 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri
    1. a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek
    2. b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih
océna -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika
    // dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
    // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko
  2. 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni
    // opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih
    // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen
  3. 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi
    // prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja
    // ocena živil
    // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena
  4. 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog
    ●     publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju
    ♦     šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost
óni -a -o zaim. (ọ̑) 
  1. 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega
    1. a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom
    2. b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju
      // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni
  2. 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča
  3. 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj
  4. 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu
  5. 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest
    ●     oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek
plást -í ž (ȃ) 
  1. 1. navadno s prilastkom kar je v določeni debelini razprostrto po večji površini: na pohištvu je ležala precej debela plast prahu; gosta plast umazanije je prekrivala ulico; emulzijska, zaščitna plast; odstranil je plast gline; plug je zarezal v debelo plast zemlje / narediti plast betona; po dvorišču so nasuli plast peska / nekaterim gobam je treba odstraniti spodnjo plast klobuka / na vodi je plavala tanka plast nafte / ni je prepoznal, ker je imela na obrazu precejšnjo plast šminke / ekspr. vse je prekrivala spokojna plast noči / omet je odpadal v plasteh; po njivah je ležal sneg v debelih plasteh visok sneg
    // kar je, se nahaja v taki obliki v drugi snovi, med drugo snovjo: nekaj metrov pod površjem so odkrili bogato plast premoga; voda pronica skozi prepustno plast peska / pod glinasto plastjo je ležala peščena / zračne plasti
  2. 2. osebe, ljudje, povezani glede na socialni izvor, položaj v družbi: delavska, kmečka, meščanska plast prebivalstva; taki ljudje so tam privilegirana, vladajoča plast v družbi / družbene plasti prebivalcev / skušal se je prebiti v najvplivnejšo plast družbe
  3. 3. nar. kup, kopica, navadno sena, listja: po travniku so se kopičile plasti sena / veje je moral ravnati v plasti
    // pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: ko je kosil, je trava padala v mogočnih plasteh / vrgel je nekaj plasti sena na voz
    ♦     agr. kulturna plast zemlje; orna plast plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica; biol. zarodna plast celična plast gastrule; geol. plast kompleks še nesprijetih kamnin mlajšega geološkega obdobja; jurske plasti; geom. plast prostor med sosednjima glavnima stojnima ravninama; gozd. grmovna plast ki obsega vegetacijo do višine grmovja; grad. nosilna plast; meteor. inverzna temperaturna plast v ozračju, kjer temperatura z višino raste; plast oblakov; petr. plast del kamnine na večjem obsegu, ki se po barvi, sestavi, trdoti jasno loči od drugih delov; talna plast nad katero ležijo vse druge plasti istih skladov; strojn. mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; tekst. plast vlakna, naložena v večji širini in debelini
povléči -vléčem dov., povléci povlécite in povlecíte; povlékel povlékla; povléčen (ẹ́) 
  1. 1. krajši čas vleči: povleči za vrv / povleči za zvonec / povlekel ga je za rokav
  2. 2. z vlečenjem, potegom spraviti
    1. a) bližje k sebi: povleči vrv gor; povleči koga s seboj / povlekel ga je bližje
    2. b) iz česa, s česa: povleči nit iz tkanine / iz nahrbtnika je povlekel čutaro vzel
    3. c) na drugo mesto, v drug položaj: povleči klop v senco / povleči krilo čez kolena; ekspr. v naglici je povlekel nase obleko se hitro oblekel
  3. 3. premakniti kaj po površini: povleči s čopičem po zidu; povleči s palico po pesku / v zadregi je povlekla z roko po naslanjaču / povleči z glavnikom skozi lase
  4. 4. s črtanjem narediti: povleči črto
  5. 5. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: povleči dim iz cigarete / močno povleči cigaro / pog. povleči požirek vina izpiti
  6. 6. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: povlekli so ga v svojo družbo; s težavo so ga povlekli v akcijo / povleči državo v vojno
  7. 7. pog. odložiti, preložiti: selitev je povlekel še za en mesec / ne bo še šel v pokoj, bo še malo povlekel
  8. 8. nar. pobranati: zorati in povleči njivo
  9. 9. redko zapihati, potegniti: nenadoma je povlekla močna burja
    ●     ekspr. od časa do časa je povlekel dreto zasmrčal; pog., ekspr. povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. povleči koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo povleči za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) 
  1. 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
    // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila
  2. 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
  3. 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
  4. 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
    // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
  5. 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
  6. 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
  7. 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
    ●     ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
uréjati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole
    // v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke
  2. 2. delati, da prihaja kaj v stanje
    1. a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu
    2. b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike
    3. c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune
  3. 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico
  4. 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati
  5. 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose
  6. 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni
  7. 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati
    ●     delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje
vléči vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 
  1. 1. s silo, usmerjeno proti sebi
    1. a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor
    2. b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca
  2. 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
  3. 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
  4. 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike
  5. 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal
  6. 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti
    // kot opozorilo na vratih vleci
  7. 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
    1. a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev
    2. b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo
  8. 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
    // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca
  9. 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati
  10. 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo
  11. 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče
  12. 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
  13. 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči
  14. 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali
  15. 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
  16. 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel
  17. 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče
    // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče
  18. 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček
  19. 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo
  20. 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo
  21. 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo
    ●     ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo
    ♦     etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine
vozíti vózim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo
    // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro
  2. 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo
  3. 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
  4. 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj
  5. 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji
    // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti
    // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita
  6. 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita
  7. 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi
    ●     barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro
    ♦     avt. voziti v tretji prestavi
zbírati -am nedov. (ī í) 
  1. 1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene
    // delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave
  2. 2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
  3. 3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
  4. 4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
  5. 5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
    ●     bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest
oddélek -lka m (ẹ̑) 
  1. 1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; personalni, proračunski oddelek občinske skupščine
    // do 1975 pedagoško-znanstvena enota fakultete: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike
    // s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole
  2. 2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
    // del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce
    // grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje
  3. 3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
    ♦     voj. najmanjša vojaška enota
  4. 4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
    ●     zastar. posebni oddelek slovstva del
skúpaj prisl. (ȗ) 
  1. 1. izraža medsebojno združenost ali združevanje, ant. narazen: dati skupaj različne snovi; držati prste, stopala skupaj; držite se skupaj, da se ne izgubite; tovornjaki so zaradi varnosti vozili skupaj; znosil je vsa drva skupaj; ekspr. fantje iz cele vasi so drli skupaj; stali so blizu, tesno skupaj; na tej strani so vrste gosto skupaj / kot povelje pete skupaj, trebuh noter / pog. sestaviti, sklicati, zbrati (se) skupaj sestaviti, sklicati, zbrati (se)
    // toliko ljudi skupaj še nisem videl
    // izraža družbo, stike, povezavo z drugimi: bila sta skupaj v vojski; vedno so bili, ekspr. tičali skupaj; gorje, če ju najdejo skupaj; po večerji smo ostali še kako uro skupaj; pogosto so ju videli skupaj / ekspr. ne vem, kaj sta imela skupaj / ostani še skupaj z nami; skupaj z njim ureja literarno revijo; domov je prišla skupaj z zaročencem / skupaj so hodili na izlete, v šolo; spali, stanovali, živeli so skupaj v veliki hiši / delati, peti, učiti se skupaj / v medmetni rabi le skupaj, skupaj, prijatelji
  2. 2. izraža istočasnost: skupaj s sejmom bo tudi modna revija; preveč stvari skupaj se ne da delati; končati, začeti skupaj
  3. 3. navadno v zvezi z ves, vsi izraža izčrpnost, celoto navedene količine: knjižnica ima skupaj milijon knjig; vse skupaj stane, znese pet tisoč dinarjev; oba skupaj imata dovolj denarja / on ve več kot vsi drugi skupaj; pravda je stala več, kot sta bila njivica in gozd skupaj vredna / šli so po trije, štirje skupaj v skupini
    // plačala je in vse skupaj dala v košaro; vsi skupaj so se mu zdeli nekoliko smešni / ekspr.: spoznala je, da je vse skupaj brez smisla; s tem ste vse skupaj samo še poslabšali / v nagovoru: pridite sem, vsi skupaj; dober dan vsem skupaj
    ●     pog., ekspr. sam vzdigni vrečo, dosti te je skupaj si velik, močen; pog. v nekaj minutah je bil mitraljez spet skupaj sestavljen; ekspr. vse skupaj ni vredno počenega groša zelo malo, nič; pog. sošolci držijo skupaj se razumejo, med seboj podpirajo; pog. že dolgo hodita skupaj sta v ljubezenskem odnosu; iti skupaj barvi gresta lepo skupaj sta ustrezni glede na estetske lastnosti; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; pog. vse to ji nekako ni šlo skupaj ni mogla dojeti; pog. vožnja in pijančevanje ne gresta skupaj se medsebojno izključujeta; ekspr. denar mu kar leti skupaj ga na lahek način zasluži; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. spet sta padla, trčila skupaj se nepričakovano srečala; pog. kar padla, zlezla je skupaj omedlela; ekspr. saj nisva krav skupaj pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; priti skupaj pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. glede odškodnine še nista prišla skupaj se nista zedinila; ekspr. pazi se, bova že še prišla skupaj maščeval se ti bom; pog. imata se rada, tudi spala sta že skupaj spolno občevala; spraviti skupaj pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; pog. izpit iz matematike boš že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. čestitam, lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organizirali; pog. pohištvo spravljava skupaj kupujeva, zbirava; pog. stopili, usedli so se skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; pog. že nekaj let živita skupaj v zunajzakonski skupnosti; pog. ta dva nista za skupaj, ekspr. ne spadata skupaj nista taka, da bi lahko sodelovala; nista taka, da bi se lahko poročila
    ♦     lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen; šport. pri pluženju sta prednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen
sléd -ú stil. -a m, mn. sledóvi (ẹ̑) 
  1. 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani
    // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja
    // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti
  2. 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja
  3. 3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur
  4. 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče
    ●     ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; miličniki so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je
    ♦     jur. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije; kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
sréča -e ž (ẹ́) 
  1. 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči
    // ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči
  2. 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše
  3. 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči
    // nav., elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo
    1. a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče
    2. b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo
      // tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče
  4. 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda
  5. 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali
    // v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo
    ●     ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač
súkati -am in súčem nedov., tudi sukájte; tudi sukála (ú) 
  1. 1. vzdolžno viti kaj drugo okoli drugega, da nastane ena nit, en pramen: sukati pramene, vlakna / sukati volno / sukati niti v sukanec / ekspr. sukati (si) brke
  2. 2. premikati kaj okoli njegove osi v manjših, krajših premikih: med prsti sukati bilko; sukati glavo, telo; sukati volan zdaj v levo, zdaj v desno / sukati radijski gumb; sukati raženj / ekspr. na svatbi so fantje veselo sukali dekleta
  3. 3. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: to orodje, orožje zna dobro sukati / sukati iglo, šivanko šivati; spretno sukati kuhalnico kuhati; sukati meč mečevati se; sukati pero pisati; sukati volan voziti avtomobil, vozilo
    // zna sukati jezik spretno govoriti; hitro sukati pete hoditi, plesati
    ●     ekspr. ona pa zna sukati moške jih podrejati svoji volji, zahtevam; knjiž. sukati oči v strop obračati
vtiskováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskovati semena v zemljo; vtiskovati kaj globoko v pesek
  2. 2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskovati model v pesek; vtiskovati roko v sneg
    // s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskovati črke v glino; vtiskovati okraske v vosek / vtiskovati vzorec v papir, usnje
  3. 3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskovati komu v zavest, naj se bojuje do zmage / vtiskovati komu v spomin vrstni red opravil
  4. 4. delati, povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: dramatik vtiskuje živalim in pravljičnim bitjem človeške lastnosti / publ. njegovi pripovedi vtiskuje pečat velika angažiranost
zvíti zvíjem dov. (í) 
  1. 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
    // zviti rep
  2. 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
    // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj
  3. 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
    // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
    // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
  4. 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
    // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
  6. 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
  7. 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
    // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
    ●     ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila
žaréti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa
  2. 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo
    // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan
  3. 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela
    // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra
  4. 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele
  5. 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja
    // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala
  6. 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda
    ●     ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena
kómora -e ž (ọ̑) 
  1. 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila
    // teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin
  2. 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro
    ♦     navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo
položíti -ím dov., polóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj
    1. a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
    2. b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
      // udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
      // ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
      // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
  2. 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
    // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
  3. 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
  4. 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
  5. 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
  6. 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
  7. 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
    ●     ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
    ♦     lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
skákati in skakáti skáčem, stil. skákati -am nedov., skáčite, tudi skákaj, tudi skakájte (á á á; á) 
  1. 1. z odrivi, zlasti z nogami, se oddaljevati od podlage: skačem, da si okrepim noge; skakati pol metra visoko; skakati in tekati; skače kot žrebe / skakati na mestu / otroci skačejo čez potok; ptič skače z veje na vejo; skakati na vlak je nevarno / kopali so se in skakali v vodo / skakati na glavo, noge / skakati s padalom; skakati s smučmi; skakati z vrvico / pes je kar skakal, ko je zagledal gospodarja / skakati od veselja
    // s takimi odrivi opravljati določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skače trikrat / skakati na sedemdesetmetrski skakalnici / skakati daleč
    // gojiti skakanje, ukvarjati se s skakanjem: ta padalec, smučar skače že več let
  2. 2. z odrivi se premikati: kenguru ne teče, ampak skače; skakati proti domu; skakati po eni nogi
    // ekspr. razposajeno, živahno tekati, navadno ob igri: otroci skačejo na dvorišču
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi se hitro pojavljati: napadalci so skakali izza dreves / otroci radi skačejo pred avtomobile
  4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi zelo hitro vstajati: vojaki so že ob prvih strelih skakali z ležišč / skakati na noge; skakati kvišku
  5. 5. nav. ekspr. z odrivi, z določenim namenom se premikati v položaj, kot ga izraža določilo: kričali so in skakali nanj / pes je besno skakal v tujca / sovražnik jim je skakal v hrbet
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom v kratkih časovnih presledkih, z določenim namenom hitro opravljati kake poti: skakati od urada do urada; ves dan sem skakal po trgovinah
  7. 7. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljevati od podlage: iskre so skakale na vse strani / plameni so skakali s strehe na streho / njeni spretni prsti so vedno hitreje skakali po klavirju
    // poskakovati: žaga skače / ob udarcih so krožniki na mizi kar skakali
  8. 8. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se zelo hitro premikati iz določenega položaja: kazalec, priprava skače sem in tja
    // tako se premikati iz določenega položaja zaradi ohlapne namestitve: ni dobro pritrjeno, zato vijak, železo skače / noge mu skačejo v prevelikih čevljih
  9. 9. ekspr. hitro, naenkrat v visoki stopnji se spreminjati, naraščati in upadati: cene skačejo / temperatura skače gor in dol
  10. 10. ekspr. nenadoma prehajati z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: preveč skače, nič ga ne razumem / v svojih mislih, vprašanjih skače; skakati stran od snovi pogovora / ta film zelo skače od enega prizorišča na drugo
    ●     ekspr. kako bo skakala, ko bo to izvedela zelo bo jezna; ekspr. skakati čez ojnice, čez plot biti nezvest v zakonu; ekspr. skakati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; ekspr. črke mu skačejo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru; ekspr. njene misli so skakale druga čez drugo si hitro sledile in bile med seboj nepovezane; ekspr. skakati si v lase prepirati se; tepsti se; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
    ♦     šah. skakač skače se premika za dve mesti naprej in eno vstran; šport. skakati čez konja, kozo; skakati v daljino, višino; skakati v vodo; skakati s palico
speljáti spéljem tudi -ám dov., spêlji speljíte; spêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da se vozilo začne premikati: konj je težko speljal naloženi voz / voznik je prižgal motor in speljal
    // nepreh. začeti se premikati: na poledeneli cesti, v blatu avtomobil težko spelje
  2. 2. nar. zvoziti: speljati drva iz gozda; speljati s tovornjaki
  3. 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: speljati vodo s travnika, v jarke; pren. režiser si je prizadeval speljati nove tokove v slovensko gledališče
  4. 4. narediti, da je kaj v določenem prostoru in ima določeno smer: speljati cesto mimo mesta; speljati plinovod, vodovod v naselje; speljati progo po dolini; speljati v loku, naravnost / speljati trto po brajdi / speljati promet po obvozni cesti
    // nav. ekspr. usmeriti, obrniti: speljati pogovor na šport; speljati pozornost poslušalcev drugam; speljati razpravo na stranski tir
  5. 5. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: sošolci so ga speljali na izlet; fant je pošten, pa so ga drugi speljali (na slaba pota); speljal ga je v klet in ga pošteno opil / v svet ga je speljala želja po boljšem življenju; nespametno je ravnal, ko se je dal speljati v tako tvegano zadevo; pren. mesečina jih je speljala na sprehod
  6. 6. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljati komu najboljše delavce / speljati prijatelju dekle / speljati športnemu tekmecu kolajno
    // vzeti, ukrasti: tatovi so mu speljali konja; speljati komu listnico iz žepa
    ●     ekspr. speljati koga na led, v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. speljati vodo na svoj mlin narediti kaj v svojo korist
spremínjati -am tudi izpremínjati -am nedov. (í) 
  1. 1. delati, da kaj ni več tako, kot je bilo: spreminjati besedilo, načrt, vsebino; življenje se spreminja / listje že spreminja barve rumeni; spreminjati glas; spreminjati obliko česa; fizikalno, kemično se spreminjati; spreminjati se na bolje / spreminjati držo / spreminjati cene; spreminjati hitrost, količino, prostornino; število zaposlenih se spreminja
    // povzročati, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: taka srečanja človeka spreminjajo; življenje v samoti nas spreminja / otrok se je začel v novem okolju kmalu spreminjati
  2. 2. delati, da kaj ni več isto, kot je bilo: spreminjati meje; spreminjati smer / spreminjati imena, priimke / pogosto spreminja kraj bivanja se seli
  3. 3. v zvezi z v delati, povzročati, da kaj postane kaj drugega: spreminjati mehansko energijo v električno; spreminjati močvirja v rodovitno zemljo; voda se spreminja v paro / spreminjati se iz sovražnika v prijatelja / negodovanje se spreminja v jezo; ekspr. glina se pod njegovimi rokami spreminja v umetnino
    ●     od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; pavovo perje se lepo spreminja se kaže v različnih barvah, barvnih odtenkih; časi se spreminjajo in mi z njimi
    ♦     lingv. zveneči soglasniki se pred nezvenečimi spreminjajo v nezveneče
vròč tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 
  1. 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo
    // ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo
  2. 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka
    // ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha
  3. 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub
    // ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv
    // navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar
  4. 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija
    // ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja
  5. 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan
  6. 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče
  7. 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje
    ●     publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
    ♦     agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju
zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é) 
  1. 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
  2. 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
  3. 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
  4. 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
  5. 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
  6. 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
    ●     ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 
  1. 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
    // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
  2. 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
    // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
  3. 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
  5. 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
    // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
  6. 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
    ●     kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
    ♦     etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bôžji -a -e prid. (ó) 
  1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
    // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
    // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
  2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
    3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
    4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ●       božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦       bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
fórma -e ž (ọ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru; oblika: pravokotna forma stavbe; čevlji so izgubili prvotno formo / moderna forma pohištva / mokra obleka je še bolj poudarila njene oble forme / gotske forme na fasadi
    // videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: novi sistem delitve dohodka vpliva na nastajanje drugačnih organizacijskih form; umetnost je ena izmed form kulture; forme političnega življenja
    // s prilastkom način, kako se kaj dela: anketna forma poizvedovanja / vprašanja so bila podana v pisni formi
  2. 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost formi; predpisovati formo v umetnosti; vsebina in forma; mojster v formi / delo ima izbrušeno, izdelano formo
    // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: sprejeti nove forme; epska forma; glasbena forma; pesniške forme
  3. 3. ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi: držati se forme / ekspr. njegova uglajenost je gola forma
    // formalnost: preiskali so jih samo zaradi forme
  4. 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu: imeti, ohraniti, zgubiti formo; plavalci zopet prihajajo v formo; moštvo je v blesteči formi; olimpijska, vrhunska forma športnika / pog.: na zabavi so bili vsi v formi razpoloženi, dobre volje; danes mu delo ne gre, ni v formi ni razpoložen za delo
  5. 5. teh. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina, kalup: odpreti, sestaviti formo; peščena forma
    ♦     biol. forma sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od varietete; filoz. forma način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; lingv. forma sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva; oblika; muz. ciklična forma; tisk. forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči
knjíga -e ž (í) 
  1. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga
    // omara za knjige
    // delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja
  2. 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga
    // tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav
  3. 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah
    ●     ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra
    ♦     adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu
pás -ú tudi -a m, mn. pasóvi stil. pási; im., tož. dv. pasóva tudi pása (ȃ) 
  1. 1. podolgovat kos blaga, usnja, ki se nosi zapet, zavezan okrog telesa: zapeti, zategniti si pas; pretepal jo je s pasom; kovinski, usnjen pas / pas za hlače / trebuh mu visi čez pas; za pasom je nosil nož, pištolo
    ●     ekspr. za več let si je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
    // tak kos blaga, usnja kot del obleke, plašča: narediti mora še pas in žepe; letos so moderni barvasti, usnjeni pasovi; dolg, ozek pas; pas ima zadaj prišit; obleka brez pasu, s pasom / hlače, krilo na pas
  2. 2. del trupa tik pod prsnim košem: imela je vitek pas; obseg pasu in bokov / v pasu čuti hude bolečine / to vnetje se pojavlja okrog pasu in na prsih; prime ga čez pas in ga vzdigne / sleči se do pasu; od pasu navzdol je hrom / objel jo je okrog pasu
    // del obleke, plašča, ki pokriva ta del trupa: šivilja je morala pri obleki zožiti pas in razširiti prsni del / v pasu oprijet plašč; obleka je v pasu preozka / plašč je v pasu prerezan krojen iz dveh delov, zgornjega in spodnjega
  3. 3. navadno s prilastkom priprava za določene namene, ki se daje, namešča navadno okrog trupa: plavalni pasovi; delavec mora pri tem delu uporabljati varnostni pas / pas z naboji / pes ima nov ovratni pas / trebušni pas; pas za nogavice
  4. 4. navadno s prilastkom kar je podobno pasu: medved z belim pasom dlake okrog vratu; hiša z modrim pasom; ozek pas neba / ekspr., z oslabljenim pomenom: beli pasovi cest; na obzorju se blešči pas široke reke široka reka
    // kar se pojavlja, nastopa v ozki, podolgovati obliki: žlebasto upognjen betonski pas; voda je na obeh straneh struge odložila široka pasova proda; pas bodeče žice okrog mesta / ekspr. gora s pasom luči ob vznožju
  5. 5. navadno s prilastkom ozko in dolgo, podolgovato področje, območje česa: v širokem pasu naokoli ni bilo najti zavetja; med ladijskimi boki so bili ozki vodni pasovi; obrambni, utrdbeni pas; ob robu njiv, gozdov je širok varovalni, zaščitni pas; pas drevja; pas kopnega ob morju
    // ozemlje z določenimi značilnostmi: potresni pas ob Tihem oceanu; ustavili so se na meji snežnega pasu; vegetacijski pas / prebivalci obalnega pasu / nevtralni pas med vojskujočima se državama; gibanje v obmejnem pasu je omejeno na ozkem ozemlju ob državni meji
  6. 6. avt. del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer: cesta ima tri pasove / odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; prehitevalni pas; razmejiti vozne pasove
    ♦     aer., avt. varnostni pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem; agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; fiz. sevalni pas območje ob nebesnem telesu, iz katerega izhaja posebno elektromagnetno sevanje; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; med. kilni pas preveza, ki preprečuje izstop kile; navt. rešilni pas priprava za reševanje v morju, reki; rad. pas del radijskega ali televizijskega programa v določenem času, v katerem so navadno daljše oddaje, ki so si vsebinsko sorodne, podobne; šport. pas pas določene barve, ki označuje stopnjo znanja juda; črni mojstrski pas; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; vet. pas jermen, navadno pri konjski opremi, ki povezuje, spenja zaprežnice; voj. (vojaški) pas usnjen pas kot del uniforme
priklícati -klíčem dov., priklícala in priklicála (í ȋ) 
  1. 1. s klicanjem doseči, da se kdo odzove ali pride: predaleč so, ne boš jih priklical; vrata so ostala zaprta, nikogar ni priklical; priklicati otroke domov / koklja je priklicala piščance / priklicati gasilce na pomoč s signali / odšel je, ne boš ga več mogel priklicati nazaj ne bo se vrnil; večkrat sem vas poklical po telefonu, pa vas nisem mogel priklicati dobiti zveze z vami
    // nav. ekspr. doseči, da kdo kam pride sploh: z jokom je priklical vso družino v sobo; z ropotom boste priklicali sovražnika / hrup je priklical ljudi na cesto
  2. 2. nav. ekspr. narediti, doseči, da se kaj pojavi, nastopi: priklicati studenec izpod skale / sonce je priklicalo zvončke na dan / ljudje dostikrat sami prikličejo nesrečo izzovejo; naravna bogastva so priklicala hiter industrijski razvoj povzročila, pobudila
  3. 3. knjiž., ekspr. zbuditi, obuditi: priklicati narod iz političnega mrtvila; priklicati koga iz sanjarjenja v resničnost
    ●     ekspr. pesmi so mu priklicale solze v oči so ga ganile do solz; ekspr. spanca ni mogla več priklicati na oči ni mogla več zaspati; ekspr. priklicati komu vraga na vrat, v hišo povzročiti mu težave, skrbi; ekspr. priklicati komu kaj pred oči povzročiti, da na kaj misli, si v mislih predstavlja; ekspr. priklical mu je v spomin, v zavest neljubi dogodek opozoril, spomnil ga je nanj; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. mrtvega ne prikličeš več nazaj več ne oživiš
ségati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. iztegovati roko z namenom priti do česa, prijeti kaj: pogosto je segal na pladenj s pecivom; segati v vrečo / roka sega po kozarcu; segati po knjige / pri pozdravu segati komu v roko
  2. 2. zajemati določeno časovno obdobje: v pripovedovanju je segal daleč nazaj v preteklost / spomini mu segajo v mlada leta / s to povestjo sega avtor v sodobni svet
  3. 3. pri širjenju, napredovanju nahajati se do kod: smrad iz tovarne sega do mesta; ob poplavi je voda segala do hiš / korenine teh rastlin segajo globoko v zemljo
    // biti, nahajati se v prostoru do kod: do te meje sega listnati gozd; led je segal čez vso dolino; gorovje sega še v sosednje države / krilo sega čez kolena; lasje ji segajo do pasu; police segajo od tal do stropa / njegova moč, oblast sega daleč
  4. 4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: med pogovorom je pogosto segal po kozarcu; bralci radi segajo po dobrih knjigah radi berejo dobre knjige
    // turisti so segali po raznih spominkih so jih kupovali
  5. 5. ekspr. uporabljati: gospodinja sega le po najboljših čistilnih sredstvih
    ●     ekspr. kamor oči segajo, so sama polja vsenaokrog; ne sega mu niti do gležnjev po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; z vprašanji so mu segali v besedo so ga prekinjali; pripombe segajo v jedro problema se nanašajo na njegovo bistvo; segati v pogovor udeleževati se pogovora; ekspr. rad je segal po steklenici rad je pil (alkoholne pijače)
stálen -lna -o prid., stálnejši (ȃ) 
  1. 1. ki se ne spreminja, ne spremeni: stalni izdatki; stalne cene; vzdrževati stalno temperaturo in vlažnost zraka / stalno vreme dalj časa enako; dalj časa lepo; stalen značaj uravnovešen; beseda je dobila stalno pisno podobo ustaljeno
    // sestavljen iz vedno istih stvari, oseb: imeti stalen repertoar; čaj iz stalne mešanice; razstaviti stalno zbirko / stalna družba; stalno omizje
  2. 2. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: stalne naloge; vzeti koga v stalno oskrbo; pravica do stalne paše; stalna zaposlitev / ustanoviti stalno komisijo; odpreti stalno avtobusno progo; dobiti stalno gledališče / stalna konferenca mest; potrdilo o stalni nesposobnosti
    // ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo na določenem mestu: postaviti stalen bivak; stalni mejni prehodi; stalne naprave; stalna vesoljska postaja / stalni prebivalci kraja / stalni gostje gostje, ki se mudijo, ostanejo kje dalj časa
    // ki je, obstaja brez konca: na svetu ni nobena reč stalna / redko stalne barve obstojne
  3. 3. ki traja brez prekinitve, prekinitev: čutiti stalno bolečino v prsih; živeti v stalni negotovosti; stalna potreba po kisiku; biti pod stalnim nadzorstvom
    // ekspr. zelo pogost, pogosten: naveličati se stalnih opominov; stalni prepiri ga utrujajo; zaradi stalnega vetra ga je bolela glava; stalne pritožbe delavcev
  4. 4. ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti: sesti na stalni prostor ob oknu; dobiti stalni sedež v gledališču / navesti stalno bivališče kraj, kjer se kdo naseli, da v njem stalno živi
    // ki je s kom v kakem odnosu dalj časa, ob vsaki priložnosti: stalni naročniki revije; stalni obiskovalci razstav / dati blago najprej stalnim odjemalcem, strankam
    ♦     anat. stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; ekon. stalna plača nekdaj plača, ki jo prejema oseba s stalno zaposlitvijo; fiz. stalni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajni magnet; stalna deformacija deformacija, pri kateri se telo ne vrne v prvotno obliko; lingv. stalni naglas naglas, ki nastopa vedno na istem mestu v besedi; stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; lit. stalna pesniška oblika pesniška oblika, ki se uporablja nespremenjena že dalj časa; lov. stalna divjad divjad, ki živi stalno v istem lovišču; mat. stalni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka; stalna količina količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; ptt stalna telefonska zveza telefonska zveza, ki se lahko uporablja ne glede na čas ali v času, ko ustrezna centrala ne dela; šol. stalni učitelj nekdaj učitelj z opravljenim strokovnim izpitom; vet. stalni zob zob, ki ne izpade več; voj. stalna vojska vojska, ki jo ima kaka država v mirnem času
šè prisl. (ȅ) 
  1. 1. izraža nadaljevanje trajanja, obstajanja česa: on še dela, živi; ali jo še poznaš; zgodaj je, vsi še spijo; kriza še traja; vstopnice so še v prodaji / bil je še dan, a v gozdu je bilo že temno; zunaj je še toplo / še je bolan; še so pošteni ljudje na svetu; še je sposoben čustev / države se še naprej oborožujejo; še vedno redno telovadi
  2. 2. z zanikanim povedkom izraža, da se (pričakovano) dejanje ali stanje do trenutka govorjenja ne uresniči: ni še prišel; tega še nisem vedel; predstava se še ni začela; sonce še ni zašlo; tega še ni mogoče popraviti / dozdaj se še ni oglasil; kaj takega še nikoli nisem doživel, videl
    // izraža omejitev stanja, trditve do trenutka govorjenja: ni še čas za akcijo; nisi še prepozen; to še ni nobena starost; nisem še zdrav
  3. 3. izraža ponovitev dejanja ali stanja: povabila jih je, naj še pridejo; zvečer se bomo še videli; še zapleši / še boš vesel, čeprav si zdaj žalosten / v medmetni rabi navdušeni gledalci so vzklikali: še, še
  4. 4. izraža dopustitev dejanja ali stanja: še padla bo, če ne bo pazila; to ti bo vendarle še uspelo; še zbolel bo zaradi skrbi; s tem bodo morda še zadovoljni / kar naj gre, se bo že še kesal
    // izraža možnost uresničitve dejanja: pridelke so pred snegom še pospravili, drv pa niso pripravili; kritiko bi še prenesel, ne pa žalitev; na vlak boš še prišel, na avtobus pa ne
    // poudarja uresničljivost dejanja: vi boste to še dočakali; gotovo bo še prišel, kar počakaj
  5. 5. izraža dodajanje: tam so ostali še dva meseca; prišla sta še oče in brat; igrati še dve partiji; prinesite še eno pivo; dolij še malo vode; elipt. daj mi še / še nekaj se je zgodilo; še to ti moram povedati; govori z njim še enkrat; še malo potrpite / ob koncu bi še dodal, pripomnil / dela v tovarni, poleg tega pa še študira; sama hudobija te je. Pa še nesramen si; zmerjal ga je in povrhu še pretepel / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; ali niso tudi pri vas vlomili? Še tega bi bilo treba
    // poudarja, da je navedena količina preostanek od večje količine: od tisočaka mu je ostalo še dvesto dinarjev; do cilja je imel samo še sto metrov
  6. 6. izraža, da kaj ni omejeno na navedeno: še odrasli se ga bojijo; to je huda pijača še za krepkega moža / še celo z učitelji se prepira; izkoristil je vsako, še tako majhno prednost; ekspr. še tisto malo nam ne privoščijo / tam ne moreš uspeti, če si še tako prizadeven; če še tako prosiš, tega ne dovolim
    // krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: včasih še za kruh nima; zanj se še zmeni ne / še veliki talenti ne dosežejo cilja brez dela; pog. kaj še tega ne veš, kako ji je ime
  7. 7. izraža presenetljivost česa: zjutraj je šla še v službo, zvečer je bila že mrtva; nisem vsega porabil, še ostalo mi je; nazadnje je še pametno ravnal
  8. 8. poudarja navedeni čas z izključevanjem poznejšega: vse bom še danes uredil; še jutri lahko to dobite; še včeraj bi bilo mogoče / ne bodi nestrpna, še nocoj bo prišel
  9. 9. v nikalnem stavku, z izrazom mere, količine izraža nedoseženost kake mere, količine: še petnajst let ni stara; še tri kilograme ne tehta / ekspr. še malo ji ni podoben sploh ji ni podoben
  10. 10. poudarja pomen besede, na katero se nanaša: še zadovoljen boš, če jo boš dobil; obleka je še kar dobra; na sina je še posebej ponosna; še rad bo delal; čevlji so še skoraj novi; elipt. kako pa kaj zdravje? Še kar / napad jih je zmedel, še zlasti, ker je bil ranjen tudi poveljnik
  11. 11. navadno s primernikom krepi pomen primernika: pot je bila še daljša, kot smo predvidevali; bilo je še lepše; zdaj je še na slabšem kot prej; otrok se je še tesneje privil k materi / hotela se je še bolj poučiti o vsem; znal je še manj kot mi; še več bi pojedel, ko bi imel / ekspr.: ne strinjam se z njim, še več, preziram ga; osebe niso plastične, še manj pa psihološko izdelane in tudi psihološko niso izdelane
    // s presežnikom omejuje presežnik: predstava ni navdušila, še najboljša je bila glasba; ta mu je še najbolj všeč
  12. 12. ekspr., navadno v zvezi s kaj izraža močno zanikanje: kaj takega niso hoteli niti slišati, kaj še verjeti; naredil ni niti enega izpita, kaj še diplomo
    ●     ekspr. kje je še cilj cilj je daleč; ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; ekspr. kaj takega pa še ne izraža začudenje, nejevoljo; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. o tem se mu še sanja ne o tem nič ne ve; ekspr. si naredil izpit? Še vprašaš izraža samoumevnost pritrditve; ekspr. vzemi ga, še bog če te mara izraža hvaležnost, zadovoljstvo; ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice; ekspr. ali mislite, da ga je bilo sram? Kaj še ne; ekspr. smem v kino? Kaj (pa) še, uči se izraža zavrnitev; ekspr. ni se izdal, v resnici pa mu je bilo še kako žal zelo; še kakšen ekspr. hišo ima, pa še kakšno zelo lepo, veliko; ekspr. tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne velike; ekspr. spomin ima, pa še kakšen zelo dober; ekspr. nima ga rad, še manj pa koga drugega tudi drugih nima rad; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. še sreča, da je prišel izraža veselje, zadovoljstvo; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. spet si vse polil. Samo še enkrat izraža grožnjo, svarilo; ekspr. imeli so dela še in še zelo veliko; ekspr. lahko bi še in še naštevali dolgo; star. če bi imel svojega konja, bi bilo že še bi za silo shajal; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni dobro; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
tóliko prisl. (ọ̑) 
  1. 1. izraža sorazmernost količine, mere, kot jo določa sobesedilo: število postelj se je povečalo za sedemkrat, za prav toliko število osebja; vsaj za toliko se umakni, da pridem mimo / plačaj toliko, kolikor je vredno
    // v zvezi toliko in toliko izraža neznano ali namenoma neimenovano količino ali mero: ko bi imel toliko in toliko denarja / potrebujemo toliko in toliko moke, toliko sladkorja, masla, jajc
  2. 2. nav. ekspr. izraža veliko količino ali mero: toliko si imata povedati; to srečo zasluži, saj je že toliko pretrpela; pohiti, ne zaostajaj toliko; po toliko letih ga je komaj spoznala; s toliko pomagači so delo hitro opravili; hči nam je povzročila toliko skrbi; toliko je še ljudi, ki stradajo / ni se mu posrečilo, če se je še toliko trudil
  3. 3. izraža količino ali mero v nadrednem stavku, ki je v vzročno-posledičnem razmerju s podrednim stavkom: toliko je delal, da je zbolel; toliko ima, da sam ne ve koliko; počakaj vsaj toliko, da končam; toliko nas je, da smo si napoti; nimam toliko časa, da bi jih še čakal / elipt. toliko, da boš vedel
  4. 4. navadno s primernikom krepi pomen primernika: ti problemi so toliko resnejši, ker je v državi velika brezposelnost; ta avtomobil sploh ni njegov. Toliko slabše zanj; to velja toliko bolj za vas / kolikor bolj je uspevala v šoli, toliko ljubše je bilo staršem; kolikor več ima, toliko bolj skop je
  5. 5. v zvezi s kot, kakor izraža primerjanje: zdaj ne sejejo več toliko ajde kot včasih; ko bi bilo toliko kruha kot besed; ljudje ne berejo več toliko leposlovnih knjig kakor prej
  6. 6. v zvezi kolikor toliko izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: s honorarjem je kolikor toliko povrnil dolgove; živeli so kolikor toliko dobro; tudi ti si bil kolikor toliko kriv; te stvari so nam kolikor toliko znane
  7. 7. v zvezi toliko da izraža težavno uresničitev dejanja: prisluškovala je pri vratih in toliko da se je še pravočasno umaknila; s svojo boleznijo toliko da še živi / toliko da se še spominja; toliko da ga pozdravi
    // v vezniški rabi za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: toliko da so poželi žito, že se je začelo slabo vreme; toliko da je spregovoril, že so mu zaploskali
  8. 8. v nikalnih stavkih, v zvezi toliko da izraža, da je bilo dejanje blizu uresničitve: toliko da ni padel; drvel je in toliko da ni povozil otroka; toliko da se niso stepli zanjo; toliko da ni umrl od žeje
  9. 9. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je pogledal na uro; v kleti se vsake toliko časa zamašijo cevi / elipt. vsake toliko je čutila potrebo, da se osamosvoji
    ●     pog. dosegel je toliko kot nič prav nič; pog. toliko za danes izraža zaključek določenega dejanja; preg. toliko mora človek usta odpreti, kolikor si upa požreti; preg. kolikor glav, toliko misli
vdírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire: skozi razpoko je začel vdirati plin; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr. pesek jim je vdiral v nizke čevlje
  2. 2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje: manjše enote so vdirale čez mejo; vdirati v sosednje države
  3. 3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi vdirajo v avtomobile; vdirali so v bogate hiše
    // na silo, s silo prihajati kam sploh: ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata na silo, s silo odpirati jih
  4. 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga prihajati kam: pacienti so vdirali v ordinacijo; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje
  5. 5. ekspr. silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdirale bolezenske klice; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo
jàz mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) 
  1. 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča
    1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav., ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama
    2. b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam
    3. c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen
      // knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram
  2. 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat
  3. 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni!
    ●     pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami
načêlo -a s (é) 
  1. 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo
    // načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
    // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
  2. 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel
  3. 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
    ●     knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi
    ♦     ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih
nesréča -e ž (ẹ́) 
  1. 1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče
  2. 2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev
    // dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče
  3. 3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči
  4. 4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil
  5. 5. v prislovni rabi izraža
    1. a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči
    2. b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega
      ●       ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim
pésem -smi ž (ẹ̑) 
  1. 1. krajše literarno delo z ritmičnim besednim redom, s posebno glasovno ureditvijo, navadno z manjšim številom besed v vrstici: brati, deklamirati pesmi; pisati, star. zlagati pesmi; prevesti, uglasbiti pesem; romantična, satirična, tendenčna pesem; ciklus, zbirka pesmi; pesmi in pesnitve / ljubezenska pesem; ljudska pesem ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; umetna pesem katere oblika in vsebina je izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja; pesmi za otroke / ekspr. Župančičeva pesem je polna žara Župančičeve pesmi, pesništvo
  2. 2. vokalna skladba z literarnim delom kot besedilom: peti, poslušati pesmi; borbena, vesela pesem; besedilo, melodija, refren pesmi / ekspr. oglasila se je, zadonela je pesem / zaigrati pesem na harmoniko; žvižgati (si) pesem / cerkvena pesem; partizanska, zborovska pesem
    // izvajanje, petje take skladbe: to pesem moramo še izboljšati; zbor vadi novo pesem / v pesem se je mešal razposajen smeh
  3. 3. nav. ekspr., navadno s prilastkom določen skupek glasov, zvokov
    1. a) s katerimi se oglaša kaka ptica, žuželka: prisluhnil je pesmi čričkov, grlic / škrjanček je drobil svojo pesem je pel
      // pesem slavca je utihnila
    2. b) ki jih daje pojavljanje, gibanje, delovanje česa: pesem dežja, morja, vetra ga je pomirjala; pesem klopotcev, zvonov, žage / stroj je drdral svojo enolično pesem
      ●       knjiž. pesem je ugasnila v njegovih očeh ni bil več vesel, radosten; ekspr. zdaj je to (delati) pesem to je zelo prijetno, lahko delo, opravilo; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; pog., ekspr. kako se bo to končalo, je pa druga pesem izraža dvom, nezaupanje v tak konec česa, kot se kaže, napoveduje; pog., ekspr. zmeraj ista pesem zmeraj enako, neprimerno, nezaželeno govorjenje, ravnanje; pog., ekspr. vsi zaljubljenci pojejo isto pesem govorijo, ravnajo enako; knjiž., ekspr. labodja pesem pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjo; ekspr. sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem začeli so ga sekati; knjiž. vse to je še pesem prihodnosti se še ne bo kmalu uresničilo; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober
      ♦       etn. jurjevske pesmi; obredna pesem vsebinsko in melodično prirejena določenemu obredu; lit. anakreontska pesem; domovinska pesem ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine; epska pesem ki vsebuje pripoved, zgodbo; izpovedna pesem; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; lirska pesem ki vsebuje izpoved; lirsko-epska pesem ki vsebuje izpoved v pripovedi; meditativna pesem; množična pesem zborovska, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom; priložnostna pesem ki nastane ob določenem, pomembnejšem (zunanjem) dogodku in je nanj snovno vezana; pesem v enajstercih, svobodnem verzu; pesem v prozi zelo kratko (lirično) literarno delo; muz. črnska duhovna pesem ljudska pesem z religiozno, svetopisemsko snovjo, nastala med črnci v Združenih državah Amerike; dvoglasna, večglasna pesem
pretákati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s točenjem spravljati kaj tekočega v drugo posodo: pretakati mleko v kanglico; pretakati vino v nove sode
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: pretakati del dobička v druge dejavnosti; denarna sredstva se pretakajo v sklade
    ●     pretakati kri za domovino prelivati; ekspr. pretakati krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; ekspr. kaj bi pretakali solze jokali, žalovali
pŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s silo izpustiti (kaj tekočega) iz ust, nosu, da nastane kratek, oster glas: konj prhne; zaničljivo je prhnil in se obrnil stran / preh. prhniti komu slino v obraz
  2. 2. hitro, slišno zleteti: jata golobov prhne iz lin; vrabci preplašeno prhnejo v grmovje / ekspr. milijon isker je prhnilo v zrak; pren. črna misel mu je prhnila skozi možgane; novica prhne v svet
    // ekspr. steči, švigniti: zajec prhne iz detelje; otroci so prhnili na vse strani; gamsi so prhnili v ruševje; zasmejala se je in prhnila po stezi
    // ekspr. skočiti, planiti: prhnil je na konja in odjezdil; prhniti v vodo / prhniti pokonci
  3. 3. preh., ekspr. (s silo) vreči: prhniti si prgišče vode v obraz
  4. 4. zastar. zadeti se ob kaj: netopir prhne ob okno / zatohel zrak mu je prhnil v obraz
  5. 5. ekspr., v zvezi prhniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi so prhnili v krohot; dekleta so prhnila v smeh
    ●     raketa prhne da kratek, šumeč glas; ekspr. mislili so, da bo prhnila vanj skočila proti njemu, ga napadla; ekspr. kadar si zaželi, lahko prhne v mesto gre, odide; ekspr. to se te ne tiče, je zaničljivo prhnila hitro rekla
prodírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. s prislovnim določilom prihajati kam, premagujoč ovire: prodirati proti cilju, vrhu; prodirati v brezno, jamo; kljub slabemu vremenu so reševalci prodirali dalje / človek prodira vse globlje v vesolje / mokrota prodira v čevlje / nad naše kraje prodira mrzel zrak
    // z vojaško silo, bojem prihajati kam na nasprotnikovo ozemlje: s severne strani prodirajo tanki; sovražna vojska le počasi prodira
    // šah., šport. prihajati mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodirati po sredini igrišča / prodirati s kmetom, kraljico
  2. 2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov ali iz nje: konica svedra prodira vse globlje v skalo / zobje prodirajo dojenčku navadno v parih / prodirati ven
  3. 3. prihajati skozi kaj ovirajočega: voda prodira skozi zid / sonce prodira skozi vejevje
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: ta škodljivec je začel prodirati tudi k nam / računalništvo vedno bolj prodira v gospodarstvo / podjetje uspešno prodira na tuja tržišča
  5. 5. ekspr. uveljavljati se, postajati priznan, premagujoč ovire: tudi v našem podjetju prodirajo nove ideje; to spoznanje vse bolj prodira
  6. 6. s prislovnim določilom spoznavati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodirati v bistvo problema, življenja / prodirati komu v dušo
    ●     knjiž. požiralnik prodira prepono in prehaja v želodec gre skozi prepono; ekspr. uspešno prodirati v športni, umetniški vrh postajati najboljši športnik, umetnik
ravnáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
    // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo
  2. 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
    // vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi
  3. 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
  4. 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
  5. 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
    ●     ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
réden -dna -o prid., rédnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki se ujema, je v skladu s predpisi, načrti in je določen vnaprej: redne in dodatne delovne obveznosti; reden in izreden / redni delovni čas z zakonom določen polni delovni čas; redni letni dopust / poskusil bom urediti stvar najprej po redni poti
    // ki se ujema, je v skladu s predpisi, pravili in se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: jutri imamo redni letni zbor / redne letalske, prometne zveze / redni in posebni vlaki / redna izdaja, knjižna zbirka
  2. 2. ki ima s splošno veljavnimi predpisi, pravili določen status, pravni položaj: redni član društva; redni študent / redni član akademije akademik najvišje stopnje; redni profesor univerzitetni predavatelj najvišje stopnje
  3. 3. ki je tak, kot se pričakuje, mora biti: veter je močno oviral reden potek tekmovanja
  4. 4. ki se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: redni dnevni sprehod; redna radijska oddaja; redno čiščenje zob; sprva slučajna srečanja so postajala vse bolj redna
    // ki se ponavlja brez izostankov, preskokov: zahtevati redno dostavo časopisa; reden in nereden
  5. 5. ki dela kaj v enakomerno se ponavljajočih, sorazmerno kratkih časovnih obdobjih: redni bralci knjig; on je v tej hiši reden gost
  6. 6. ki ima, kaže smisel za red: redni učenci; reden in nereden / redno življenje
  7. 7. stalno organiziran in označen po zahtevah mednarodnega prava: v boju proti upornikom so sodelovale tudi redne čete; priznati partizane kot redno vojsko / redni diplomatski odnosi diplomatski odnosi, ki jih vzdržujejo stalne diplomatske misije
    ♦     jur. sprejeti zakon po rednem postopku po postopku v več stopnjah, določenih z zakonom; redna likvidacija likvidacija, ko delovna organizacija ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti; redna sodišča sodišča, ki odločajo predvsem v civilnih in kazenskih zadevah; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; min. redni žarek žarek, ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost; šol. redni izpitni rok; šport. v rednem času se je tekma končala neodločeno
sréda -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) 
  1. 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
    // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika
  2. 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
    1. a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
    2. b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
  3. 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
  4. 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
    ●     držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
    ♦     rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
stláčiti -im, in stlačíti in stláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) 
  1. 1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska
    1. a) zavzame manjši prostor: stlačiti seno; silažo je treba dobro stlačiti / stlačiti glino z nogami
    2. b) spremeni prvotno obliko: stlačiti klobuk, škatlo / stlačiti grozdje, sadje
  2. 2. s prislovnim določilom s tlačenjem spraviti kam: vso krmo so stlačili v silos; obleko je stlačil v nahrbtnik, vrečo / stlačiti zmleto meso v čreva / ekspr.: stlačiti knjigo v torbo dati; taka stvar se lahko stlači v žep / ekspr. v spored so stlačili marsikaj uvrstili; pren., ekspr. stlačiti znanje v učence
    // ekspr. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: vse obiskovalce so stlačili v eno sobo; vsi so se stlačili v dvorano / živeli so raje na deželi, niso se dali stlačiti v bloke
    ●     ekspr. fanta so stlačili v pisano majico, hlače in dokolenke oblekli; ekspr. kršilce reda so stlačili v zapor zaprli
zaíti -ídem stil. zájdem dov., zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo (í) 
  1. 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel
    ♦     astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje
  2. 2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla
    // nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri
  3. 3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota
  4. 4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko
  5. 5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide
    ●     ekspr. njegova slava je zašla je minila
zamakníti in zamákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
  2. 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
    ●     knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti
zíma -e ž (í) 
  1. 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla
    // ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
    ♦     astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
    // za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima
  2. 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
    ●     star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi
žíla -e ž (í) 
  1. 1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip žile / potipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce; ekspr.: vino poživlja žile telo; toplota se mu je razlila po žilah občutil je toploto po telesu
    // krvne žile
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilo; prirojena trgovska žila
    // nagnjenje, potreba: pretepaška žila se mu je umirila
  3. 3. bot. vrvasto razporejeni skupki celic v listu in steblu, ki prevajajo organske snovi in vodo z rudninskimi snovmi, raztopljenimi v njej: listne, stebelne žile; značilen potek žil v listu; razporeditev žil v steblu
  4. 4. tanka nepravilna plast v kamnini iz drugače obarvanih ali drugih mineralov: žile v marmorju; črn kamen z belimi žilami
    // navadno s prilastkom nahajališče česa v zemlji: bogata premogova žila; priti do vodne žile
    // petr. telo kamnine ali rude, ki ima obliko plošče: navpična, vodoravna rudna žila; vodna žila za vodo prepustna plast z večjo količino vode med dvema neprepustnima plastema; zlata žila kremenova žila, ki vsebuje zrna zlata
  5. 5. publ., navadno s prilastkom pomembna prometna pot: glavno mestno žilo omejujeta dva trga / ceste, železniške proge, reke so najpomembnejše prometne žile
  6. 6. plast trdega tkiva v mesu: odstraniti žile in maščobo od mesa / ekspr. napel je vse žile, da bi ga prepodil mišice, kite
  7. 7. del moškega spolovila nekaterih sesalcev: bikova žila; žila jelena
    // nar. močen korobač iz posušene bikove žile; bikovka, žilavka: pretepsti koga z žilo / bikova žila
    ●     star. vse žile je napenjal, da bi si izboljšal položaj sile; prerezati si žile usmrtiti se, poskusiti se usmrtiti s prerezom žil; star. delati na vse žile na vse pretege; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. kri ji je zastala, zledenela v žilah od strahu zelo se je prestrašila
    ♦     anat. koronarna žila ki v obliki venca obdaja srce; limfna žila po kateri se pretaka limfa; (žila) dovodnica; bot. listna žila; elektr. žila posamična žica v kablu, vodniku s pripadajočo izolacijo in morebitno dodatno opremo; med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica; zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; aritmija žile; zool. žile žili podobne tvorbe v krilih žuželk, ki jim dajejo oporo
jáven -vna -o prid. (á) 
  1. 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
    // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
  2. 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
  3. 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
    // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
    // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
  4. 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
    ●     javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
    ♦     ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
ozír -a m (ȋ) 
  1. 1. kar vpliva na ravnanje, odločitve: gospodarski oziri take določbe niso dovoljevali; pri svojem ravnanju ni upošteval moralnih ozirov; pravni, socialni oziri / publ.: storiti kaj iz političnih ozirov razlogov; potovanje je odpadlo iz zdravstvenih ozirov zaradi bolezni
    // upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah: motijo ga njegovi oziri; ravnati brez ozirov; iz ozira na prijatelja ni povedal vse resnice; oziri na druge mu tega niso dopuščali / ekspr. ima ozire na vse strani; publ. njegove bolezni niso jemali, vzeli v ozir upoštevali
  2. 2. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem oziru ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem oziru mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem oziru ga ne prekaša v ničemer
    // v nekem oziru imaš prav deloma; to je v vsakem oziru upravičeno popolnoma, čisto
  3. 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z ozirom glede na: z ozirom na prej omenjena dejstva ni mogoča drugačna sodba; z ozirom na razvoj narodnega vprašanja delimo ta čas v dve razdobji
    ●     publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; publ. ta primer je vreden posebnega ozira posebne obravnave
práviti -im nedov. in dov. (á ȃ) 
  1. 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
    1. a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati
      // ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
    3. c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
  2. 2. v sedanjem času izraziti misel
    1. a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
      // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
  3. 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
  4. 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
    // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
    // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro
  5. 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
  6. 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
    // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime
  7. 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
  8. 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
    2. b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
      // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
      // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
      // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
      ●       ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
sédež -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kar je namenjeno za sedenje: pripraviti sedeže; vstati s sedeža; sesti na sedež; mehek, slab, trd, udoben sedež; oblazinjeni sedeži; širina sedeža / preobleči sedeže; za sedež je izbral rogovilasto vejo / avtomobilski sedež; obnovljeni gledališki sedeži; ležalni sedež v vozilu, ki se da nagniti nazaj; pomožni sedež; priklopni sedež pomožni sedež brez nog, pritrjen na krajni sedež v vrsti
    // mesto, prostor za sedenje: sedež je imel pri oknu; odstopiti sedež starejšemu; pokazati, ponuditi komu sedež / rezervirati sedež na vlaku, v gledališču; ta avtomobil ima pet sedežev; sedeži in stojišča / balkonski, galerijski, ložni, parterni sedež; žarg., avt. smrtni sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu
  2. 2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost in njeno vodenje, upravljanje: sedež organizacije, podjetja / v tej stavbi je sedež občinske skupščine, sodišča / sedež vrhovnega poveljstva so premestili v zaledje
  3. 3. publ. pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; (poslanski) mandat: kandidirati za sedež v parlamentu; stranka je dobila večino sedežev v vladi / ministrski sedež ministrski položaj, ministrska funkcija
    ♦     aer. katapultni sedež v letalu ali vesoljski ladji, s katerim vred se ob nesreči pilot lahko izstreli; alp. sedež priprava iz vrvi, traku za spuščanje, zavarovanje plezalca pri plezanju; spuščati se v sedežu spuščati se po vrvi s preprijemanjem, popuščanjem enega konca vrvi, napeljane okrog plezalčeve noge in ramen; obrt. sklopni sedež ki se da zložiti tako, da se dvigne, zavrti okoli vodoravnih tečajev; rel. apostolski ali sveti sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; strojn. sedež ventila stični del med čepom in robom pretočne odprtine v ventilu
tláčiti -im, in tlačíti in tláčiti -im nedov. (á ȃ; ī á ȃ) 
  1. 1. povzročati, da kaj zaradi pritiska
    1. a) zavzema manjši prostor: tlačiti seno na vozu; tlačiti zelje / tlačiti ilovico z nogami
    2. b) spreminja prvotno obliko, položaj: ne tlači klobuka; s hojo, valjanjem tlačiti travo
      // povzročati, da se kaj mehkega zaradi pritiska stisne, razleze: tlačiti grozdje, sadje; tlačiti kuhan krompir, peso za prašiče
  2. 2. s prislovnim določilom s silo dajati, spravljati kaj v kaj, navadno brez reda: tlačiti perje, volno v blazino; tlačiti obleko v nahrbtnik; ded si je tlačil tobak v pipo / tlačiti si srajco za hlače / ekspr.: tlačiti knjige na polico, v torbo; skrivaj si je tlačil orehe v žepe; pren. tlačiti znanje v glavo
    // ekspr. hitro, veliko jesti: tlačiti hrano vase; tlačiti se z žganci / tlačiti si kruh v usta
  3. 3. ekspr. povzročati, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so tlačili v klet; vsi so se tlačili v dvorano / tlačili smo se skozi ozka vrata / ob tej uri se v avtobusu vedno tlačimo gnetemo, prerivamo
  4. 4. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: oblast je tlačila kmete; narodno, politično tlačiti
  5. 5. ekspr. preprečevati razvoj, pojavljanje česa: tlačiti dvom, jezo, strah / tlačiti jok, solze / tlačiti upor
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen stanja, kot ga določa samostalnik: tlači ga naduha; tlačila jih je revščina; tlači jo samota, skrb / ponoči jo je zopet tlačila mora; nesreča mu je tlačila srce
    ●     evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; ekspr. ni vreden, da zemljo tlači slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. te razmere so ga tlačile k tlom ga delale nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. vse tlači v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
    ♦     teh. s tlačilko dvigovati tlak tekočine, plina
vêlik -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ī) 
  1. 1. ki dosega visoko stopnjo
    1. a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
    2. b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
    3. c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev
      // število a je večje od b
    4. č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
    5. d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
    6. e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
    7. f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
    8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
    9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
    10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
    11. j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
  2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
    ●     star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
vlíti vlíjem dov. (í) 
  1. 1. spraviti kaj tekočega v kaj: vliti mleko v lonec; vliti sok, vino v steklenico; vliti žganje v čaj / vliti alkohol na rano zliti; pren. znanja se ne da kar vliti v glavo
    ♦     teh. vliti tekočo kovino v formo
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: vliti komu pogum; s svojim zgledom je vlil otrokom spoštovanje do starejših; zdravnik je znal bolniku vliti upanje v ozdravitev; s pesmijo jim je hotel vliti voljo in odločnost / počitek mu je vlil novih moči; to je vlilo njegovemu srcu miru ga je pomirilo; dogodek jim je vlil strah v kosti, srce jih je prestrašil, vznemiril; vliti komu tolažbo v srce ga potolažiti
    // povzročiti, da kaj postane značilnost česa: avtor je vlil v razpravo precej realizma
    ●     ekspr. jabolčnik je kar vlil vase hitro, v velikih požirkih popil; ekspr. vliti občutja v besede izraziti jih z besedami
vráščati se -am se nedov. (á) 
  1. 1. rastoč prihajati, prodirati v kaj: noht se vrašča v meso; korenine se vraščajo globoko v zemljo
    ♦     gozd. listavci se vraščajo v sestoj iglavcev
    // rastoč prihajati, prodirati v podlago, okolje in se povezovati: nanovo posajene rastline se že vraščajo / presajeno tkivo se dobro vrašča
  2. 2. postajati obdan s tem, kar ga rastoč začenja obdajati: obroč se vse bolj vrašča v drevo
  3. 3. ekspr. začenjati skladno, organsko obstajati, živeti v čem: priseljenci se vraščajo v mesto / vraščati se v delo, novo življenje / stavbe se lepo vraščajo v okolje
    // postajati trajna sestavina česa: umetniške izpovedi se vraščajo v duha ljudi; v jezik se vrašča vse več tujega / ta človek se mu vse bolj vrašča v srce mu postaja vse ljubši
zdŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju
    // drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe
  2. 2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok
  3. 3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si izvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
    // ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste
  4. 4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih
    // ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh
  5. 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici
  6. 6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen
    // bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel
    ●     ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči
znàn in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 
  1. 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač
  2. 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma
    // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit
    // kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je
  3. 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna
    // sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je
    // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan
    // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu
  4. 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan
  5. 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje
    ●     v mestu ni bil znan se ni spoznal
    ♦     mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana
zvéza -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki
  2. 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema
    // možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze
    // javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti
    // dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom
  3. 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza
    // stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo
  4. 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev
    // skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik
  5. 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili
  6. 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo
  7. 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko
    // jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se
  8. 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva
  9. 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza
  10. 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza
  11. 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze
    ●     ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se
    ♦     ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) 
  1. 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
    // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
    // ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
    3. c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
    4. č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
    5. d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
    6. e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
    7. f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
    8. g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
    9. h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
  3. 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
    // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
    ●     ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
  2. 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
    // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
  4. 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
  5. 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
    ●     publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
    ♦     antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnéjši (ó ȃ ó) 
  1. 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega
    // ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
    // sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj
  2. 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
    // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita
    // močno turistično središče veliko, pomembno
  3. 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
  4. 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
  5. 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
  6. 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
    // ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk
  7. 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
    1. a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
    2. b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
    3. c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
    4. č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
  8. 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
    ●     šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
    ♦     agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
nebó -á s (ọ̑) 
  1. 1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba
    // publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; jugoslovansko nebo
  2. 2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
  3. 3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
  4. 4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
  5. 5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
    // izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
    ●     vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
    ♦     anat. mehko, trdo nebo
písmo -a s (í) 
  1. 1. ovojnica z listom papirja za navadno daljša sporočila po pošti: kupiti pismo in dopisnico; barvasta, bela pisma; majhno, podolgovato pismo / znamke za pisma / odprl je pismo in začel brati; zalepiti, zapreti pismo / sporočiti v pismu
    // sporočilo, ki se navadno pošilja v taki ovojnici: dati pismo v ovojnico; dobiti pismo; izročiti pismo naslovniku; napisati, sestaviti dolgo pismo; oddati pismo na pošto; poslati pismo po kurirju, pošti / anonimno pismo; grozilno, izsiljevalno, ljubezensko, poslovilno, zahvalno pismo; predsednik je zboru poslal pozdravno pismo; uredništvo je prejelo veliko protestnih pisem / publ. odprto pismo sestavek, ki seznanja javnost z obravnavo zadeve med avtorjem sestavka in drugo osebo
    // s prilastkom krajše uradno ali poslovno pismeno sporočilo: cirkularno pismo; poslovna, uradna pisma; terjatveno pismo; glava pisma
  2. 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo; odlomek iz svetega pisma / sveto pismo nove, stare zaveze
  3. 3. star., s prilastkom listina: darilno pismo; notarsko pismo / napraviti ženitno pismo ženitno pogodbo
  4. 4. star. pisava, črkopis: iznajditelj glagolskega pisma; naučiti koga grškega pisma / z njegovo pomočjo se je izobrazil v pismu in knjigi v pisanju in branju
    ●     star. ko je delal pismo, je hčeri dal pol posestva oporoko; star. v pismih piše, da sem rojen v tem kraju v dokumentih; knjiž. izmenjala sta si precej pisem precej sta si dopisovala
    ♦     adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; fin. kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; lit. roman v pismih; polit. akreditivna ali poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; ptt pismo pošiljka v ovojnici, praviloma s pismenim sporočilom; ekspresno pismo ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; letalsko pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; navadno pismo ki se dostavlja z redno pošto brez dodatnih uslug pošiljatelju; priporočeno pismo za katerega izda pošta potrdilo o prejemu in katerega prejem potrdi naslovnik s podpisom; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; trg. fakturno pismo račun in obvestilo naslovniku na istem obrazcu
postávka -e ž (ȃ) 
  1. 1. ekon. znesek v knjigovodskih listinah, poslovnih knjigah v zvezi z določenim področjem, dejavnostjo: črtati postavko za reprezentanco; vnesti v proračun postavko za gradnjo šole; znižati, zvišati postavko; proračunske postavke / razdeljevati sredstva po posameznih postavkah / urne postavke; pren., ekspr. otroci so pravzaprav edina pozitivna postavka v njegovem življenju
  2. 2. kar je zapisano v določenem vrstnem redu v kaki rubriki, seznamu: spremeniti postavko »uslužbenci« / črtati nekaj postavk s seznama nakupov
  3. 3. knjiž. kar predstavlja osnovo, temelj čemu; izhodišče: avtorjev oris pisatelja ima za postavko nekatera dozdaj neznana dejstva; znanstvene postavke socializma
    // navadno s prilastkom dejstvo, pojav, ki ga je treba upoštevati, z njim računati: slabo stanje kulturnih spomenikov je zaskrbljujoča postavka v sodobnem kulturnem življenju / ekspr. domotožje je pomembna postavka v življenju naših izseljencev
  4. 4. publ. misel, mnenje, predlog: na seji so sprejeli le nekatere postavke osnutka; nekaj postavk v načrtu se medsebojno izključuje / avtor je upošteval le nekatere pisateljeve postavke, druge je zamolčal
    // trditev, izjava: napačne, zgrešene postavke / njegova postavka je apriorna
    ●     publ. to je glavna postavka srednjeročnega načrta glavni, najpomembnejši del; publ. kljub prizadevnosti igralcev ne moremo mimo nekaterih negativnih postavk v predstavi mimo slabe, nesprejemljive igre v nekaterih prizorih; knjiž. posamezne postavke v tem delu so zastarele odlomki, deli; publ. njegova izvajanja bi lahko strnili v nekaj postavk točk, poglavij
    ♦     filoz. postavka vsaka od dveh trditev, izjav, iz katere izhaja določen zaključek; premisa; fin. odbitna postavka znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine
pràv prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav
    // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal
    // izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena
  2. 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel
    // ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši
    // ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel
  3. 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo
  4. 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti
    // evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen
  5. 5. v medmetni rabi izraža
    1. a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva
    2. b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš
    3. c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav
    4. č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav
      ●       ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
      ♦       šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro
pritísk -a m (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od pritisniti ali pritiskati:
    1. a) ta svinčnik že ob manjšem pritisku dela vidno črto; ob pritisku na tipko se zasliši ton; ustaviti kri s pritiskom na krvavečo žilo; poškodba zaradi pritiska ali udarca / pritisk na prizadeto mesto je zelo boleč
    2. b) pritisk tekočine na stene posode; jez ni vzdržal pritiska vode
    3. c) pritisk Slovanov proti zahodu
    4. č) močen pritisk krvi v glavo
    5. d) na njegovo odločitev je vplival očetov pritisk; odstopil je na pritisk javnega mnenja; s silo, pritiskom ukrotiti koga; moralni, politični pritisk
  2. 2. sila, ki deluje na kaj: pritisk na steno je popustil; na kamnine je deloval bočni pritisk; močen pritisk je dvignil zemeljsko skorjo; notranji, zunanji pritisk
    // sila na enoto površine; tlak: pritisk narašča, pada; meriti pritisk; majhen, velik pritisk / pritisk znaša 1.020 milibarov; kontrolirati pritisk v avtomobilskih gumah; nizek zračni pritisk; pritisk olja v motorju / lonec na (zvišani) pritisk lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha
    // plin (v posodi) je pod pritiskom tlak plina (v posodi) je večji kot zunanji (zračni) tlak; pod pritiskom vbrizgati maso v kalupe
  3. 3. nav. ekspr. kar nastane kot posledica izražanja volje, zahteve, da kdo uresniči, česar noče, ne želi: pritisk v deželi je vedno hujši; upirati se gospodarskemu, raznarodovalnemu pritisku; otresti se tujega pritiska / publ. izvajati, zaostrovati pritisk v družbi / živeti pod pritiskom
    // stanje velike duševne napetosti: pritisk v njem je popustil, se je stopnjeval / biti pod velikim čustvenim pritiskom
    ●     pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi
    ♦     ekon. pritisk na cene; med. krvni pritisk pritisk krvi na stene žil in srca; metal. varjenje s pritiskom; meteor. greben visokega zračnega pritiska slabi; šah. pritisk na kraljevo krilo; teh. osni pritisk sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže navzdol
samó prisl. (ọ̑) 
  1. I. 
    1. 1. izraža omejenost na navedeno: zanj je pomembno samo delo; samo en dan je ni bilo; samo enkrat sem ga videl; ima samo mater; to ni samo njeno; ambulanta sprejema samo nujne primere / poznam jo samo navidez; samo tako boš dosegel, kar hočeš / ekspr. v mislih ji je samo in edino on / samo zato ga ne mara, ker preveč govori; nesreča se je zgodila samo zato, ker niso bili previdni / elipt.: samo sreča, da pred vožnjo ni pil; samo trenutek, prosim; končali smo. Samo še to
      // nav. ekspr. izraža popolno omejenost na navedeno dejanje: mi se samo čudimo, da toliko časa vzdržiš; brez moči je bil in je lahko samo gledal, kako vse propada; samo igrala bi se; kako je tam, si lahko samo predstavljate / hotel je samo jesti in jesti
      // nav. ekspr., navadno v zvezi s pa krepi nasprotje s prej povedanim: sin gara, hči pa samo lenari; starši so kupovali zemljo, otroci pa jo samo prodajajo
    2. 2. ekspr., z velelnikom izraža spodbudo, poziv: samo ne izgubite živcev; samo nič ne jokaj; samo poglejte, kako je lepo / elipt.: samo mirno, brez strahu; samo na dan z besedo; samo noter, prosim; samo potrpljenje; samo tako naprej
      // izraža grožnjo, svarilo: samo počakaj, te bom že ujel; samo poskusi, pa boš videl / elipt. spet si vse polil. Samo še enkrat
    3. 3. z vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: samo kaj si bodo mislili o nas; samo kje bomo zdaj dobili zdravnika / elipt. rekel je, da pride. Samo kdaj
    4. 4. navadno v zvezi s če poudarja pogojenost: naj se igrajo, samo če ne bodo delali prevelikega hrupa; samo če si res pripravljen, se prijavi k izpitu; če samo sliši kaj o njem, se razburi / tam nekaj pomeniš samo, če imaš denar
    5. 5. elipt., v zvezi z da, če izraža zadovoljnost, začudenje, zaskrbljenost: samo da ste zdravi; samo da se ji ni kaj zgodilo; da se samo more tako sprenevedati; samo če me ni izdal
      // izraža ukaz, željo: samo da boš priden; samo da bi ga pregovoril; če bi se samo dalo kam skriti
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim: to ti lahko prodam, samo zate bo predrago; je priden delavec, samo izkušnje mu manjkajo / govori lepo, samo malo pretiho; vlaki prihajajo, samo z zamudo / elipt.: z vami grem, samo, ali je potrebno; lepo se sliši, samo, ali je res
      // z nikalnico za izražanje izvzemanja: vsi vedo, samo ona ne; lahko da boš od koga izvedel, samo od mene ne; te mravlje so podobne našim, samo ne po velikosti; bodi prizanesljiv, samo ne preveč
      // v zvezi samo da za omejevanje prej povedanega: na dopustu nam je bilo zelo lepo, samo da je bilo včasih prevroče; ne zmeni se, če drugi trpijo, samo da gre njemu dobro; takoj pridem, samo da se oblečem
    2. 2. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo - ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: dobil je ne samo smuči, ampak tudi drsalke; zame bi bila to ne samo sreča, ampak tudi čast; ni samo govoril, ampak tudi delal / ne prodaja samo hiše, ampak tudi vrt / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno
    3. 3. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: samo prikaže se v javnosti, že pišejo o njej; samo sede, pa ga spet pokličejo / samo da opazi kaj sumljivega, že se umakne na varno
      ●       ekspr. samo čakajo, da planejo po njem poudarja intenzivnost dejanja; ekspr. to je stanovanje, kot si ga lahko samo želiš izraža visoko pozitivno stopnjo, mero; ekspr. odličen delavec je, samo kaj, ko pa ni več zdrav izraža obžalovanje; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena
samostójen -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh
    // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem
  2. 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje
  3. 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec
    // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju
    // te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja
  4. 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje
  5. 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi
    // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino
    ♦     fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona
sólza -e tudi -é [u̯z] ž (ọ́) 
  1. 1. kapljica slane, prozorne tekočine, ki se izloča v očesni votlini v večji količini zlasti
    1. a) ob veliki čustveni prizadetosti, žalosti, telesni bolečini: iz očesa ji je kanila solza; solze tečejo, ekspr. se usujejo po licih; ekspr. solze privrejo, se ulijejo iz oči; solze silijo, ekspr. stopijo v oči; brisati si solze; ko se je poslavljal, je imel solze v očeh; knjiž., ekspr. sočutje ji je izvabilo solze; jokati brez solz; ekspr. potoki solz; kot lešnik debele solze / ekspr. pekoče, vroče solze / knjiž. veliko solz je že prejokal / ekspr.: nasmejati se do solz; biti ganjen do solz zelo, močno
    2. b) ob draženju očesa: ob rezanju čebule so ji tekle solze iz oči
      // knjiž., ekspr. kar je podobno taki kapljici: kraljica je imela oblačilo posuto z briljantnimi solzami / s sveče so se začele cediti solze
      // mn., ekspr. jok: težko prenašam solze; ni res, je trdila med solzami; to so bile solze jeze, sreče jok zaradi jeze, sreče; smeh in solze / spraviti koga v solze; našel sem jo vso v solzah jokajočo, objokano
      // nasmehniti se skozi solze jokati in se obenem nasmehniti
  2. 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: kaniti v čaj solzo žganja / niti za solzo zdravila ni več
    ●     ekspr. oblile, posilile so jo solze začela je jokati; ekspr. od žalosti so se ji posušile solze ne more več jokati; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. to ni vredno solz za to ni vredno jokati; ekspr. obrisati, otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; ekspr. pretakati bridke, grenke solze zelo jokati; ekspr. njene oči plavajo v solzah so zelo solzne; ekspr. topiti se v solzah zelo jokati; ekspr. grob je močila z grenkimi solzami jokala je za umrlim; knjiž., ekspr. njihova zgodovina je pisana s solzami v njihovi zgodovini je bilo mnogo trpljenja, žalostnih dogodkov; ekspr. pretakati krokodilje ali krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; ekspr. ta svet je dolina solz kraj trpljenja, težav; ekspr. zapustiti dolino solz umreti; studenec, čist kot solza zelo čist
    ♦     etn. solze svetega Lovrenca (zvezdni) utrinki, vidni okrog 10. avgusta
tí têbe zaim., têbi, têbe, têbi, tebój in tábo, enklitično rod., tož. te, daj. ti (ȋ) 
  1. 1. izraža (bližnjo) osebo, ki jo govoreči ogovarja
    1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: kamor greš ti, grem tudi jaz; ti pojdi naprej, mi bomo počakali tukaj; ona ga bolje pozna kot ti; če ti rečeš, bo že držalo; še ti tega ne bi zmogel; kriv si ti in nihče drug; kaj si to ti, prijatelj; on zna govoriti, ti pa ne; kaj pa ti tam, boš prišel / ekspr. jutri grem na tekmo. Ti in tvoje tekme izraža zavračanje
      // pog., iron. česa vsega ti ne veš / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ti in jaz bova šla po drva; ti neumnež, si ji verjel; ekspr. ubožica ti, ki si vedno sama
    2. b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče samo tebe, ampak vseh nas; tebi gotovo ni lahko, a razumi tudi druge; ekspr. nikogar nisem hotel žaliti, najmanj pa tebe / njena usoda ti je verjetno znana; te bomo že našli; praviš, da te to ne zanima; ekspr. ti bom že dal
    3. c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez tebe ne gremo nikamor; dobil sem pismo od tebe; k tebi ne bo prišla; jutri se bomo oglasili pri tebi; s teboj bi se moral pogovoriti / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljali so čezte; nate je pozabila; odejo bomo dali podte; tudi pote bodo prišli; zelo se je zavzemal zate; ekspr. to bi bilo nekaj zate
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: tebe ne bo doma; pa te menda ni strah; jaz moram to storiti, s teboj je drugače; to se ti je samo zdelo / knjiž. govoriti ti je o novostih govoriti moraš
  2. 2. ekspr. izraža nedoločeno, katerokoli osebo: samo prepirajo se in kričijo. Ti jih pa razumi; kar zasluži, zapije. Ti pa živi ali umri; tam ti dajo jesti in piti; pog. blešči se, da ti vid jemlje; križ je, če te nihče ne jemlje zares
  3. 3. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime ti je Urška, ali ne; hči ti bo zbolela; roke se ti tresejo; pog. a to ti je mož
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: on ti pa gre in vse pove sosedom; glej ga, ob kakšni uri ti pride; on pa ti sili v človeka
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti revček mali, spet se je polulal; o ti nevednež, kaj sem storil; o ti nadloga, ti, spet ga je polomil; to pa ni res, ti lažnivec / kot kletvica ti vrag ti, vse gre narobe
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki poudarja veliko mero, stopnjo povedanega: to ti je dekle; to ti je bil razgled; kako ti to tipka; kaj vse ti zna
    ●     ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; ekspr. obrne se in odide meni nič, tebi nič ne da bi kaj rekel, brez pozdrava; ekspr. službo bo kmalu pustil, povem ti izraža trdno prepričanost; ekspr. tega ti ne pozabim ne bom pozabil, kar si storil (zame); ekspr. ne jezi me, ti rečem izraža opozorilo, svarilo; to je grdo od tebe, če mu ne pomagaš izraža neprimernost tega, kar izraža odvisni stavek; ekspr. na tebi je, kako bo vsa stvar potekala od tebe je odvisno; pog. dobimo se pri tebi v tvojem stanovanju; ekspr. zaleže za dva tebe za dva taka, kakor si ti; ni vedela, ali bi ji rekla ti ali vi jo tikala ali vikala; pog. biti na ti s kom tikati se s kom; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; prim. vi, vidva
zapikováti -újem nedov. (á ȗ) s sunkom, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapikovati iglo v tkanino / ekspr. zapikovati prste v kruh
// s sunkom, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zapikovati mandeljne v torto
● ekspr. zapikovati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledovati koga
zavléči -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad
  3. 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto
    // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla
  4. 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel
    // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko
  5. 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano
  6. 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom
    ●     zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi
domàč -áča -e prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na dom 1:
    1. a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
    2. b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
    3. c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
    4. č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
  2. 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
    // ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
  3. 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
  4. 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
    // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
    ●     ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
    ♦     ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
ljúdski -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na ljudstvo:
    1. a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA]
    2. b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije
    3. c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
    4. č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
  2. 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
  3. 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
  4. 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
    ●     ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
    ♦     lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
mràz mráza m, mn. mrazóvi tudi mrázi (ȁ á) 
  1. 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo
    // mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0° C; pren. čutiti mraz ločitve
    // v povedno-prislovni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
    // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; redko v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
  2. 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
    // drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
  3. 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
  4. 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
    ●     knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
    ♦     anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
potláčiti -im, in potlačíti in potláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) 
  1. 1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: sneg je potlačil rastline; sedel je na škatlo in jo potlačil / potlačiti repo v sodu; potlačiti seno / otroci so potlačili travo pohodili
  2. 2. s prislovnim določilom s sunkom, tlačenjem spraviti kam: potlačiti v odprtino šop slame / ekspr.: potlačiti knjigo v torbo, zavitek v žep; v usta si je potlačil velik kos kruha / potlačiti klobuk na glavo; pren. potlačiti kaj v podzavest
  3. 3. ekspr. v začetku preprečiti razvoj česa: potlačiti bolečino, dvom, jezo, strah / potlačiti solze / potlačiti upor / zadevo so potlačili prikrili
  4. 4. pog., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve; potisniti: še njega so potlačili v komisijo; potlačili so me v neprijetno situacijo / drugi so ga potlačili v to
    ●     ekspr. neuspeh ga je potlačil potrl, pobil
umíkati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja
    1. a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili
    2. b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom
      // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci
  2. 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda
  3. 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci
    // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete
  4. 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo
    ●     ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči
uvájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko
    // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov
  2. 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo
  3. 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati
  4. 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave
    // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati
    // odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave
  5. 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike
  6. 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
    ♦     kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek
vrezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
    ♦     teh. vrezovati navoje
  2. 2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom
zajédati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. živeti na škodo drugega organizma: ta rastlina zajeda drevesa; piškur zajeda ribe
  2. 2. ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitali so mu, da zajeda starše; ni hotel zajedati tovarišev
    ●     knjiž. zaradi takih napak ga kar naprej zajeda z zajedljivimi besedami ošteva
dúša -e ž (ú) 
  1. 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
    // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše
  2. 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
    // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
    // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
    // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
    // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
    // kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur
  4. 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
  5. 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
  6. 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
    ●     ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
múha -e ž (ú) 
  1. 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo
    // kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
    // nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo
  2. 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj
  3. 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški
  4. 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
  5. 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober
    // cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen
    ●     ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
    ♦     friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria
napréj prisl. (ẹ̄) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
    2. b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
  2. 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
    // izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali
  3. 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
  4. 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
    // kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
  5. 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
  6. 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
  7. 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
    ●     pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
    ♦     šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
preselíti -sélim dov. (ī ẹ́) povzročiti, da kdo spremeni stalno ali začasno bivališče: preselili so jo v novo stanovanje; preseliti kaznjenca v druge zapore; med vojno so nasilno preselili obmejne prebivalce / preseliti otroka v večjo sobo / zvečer so goste z vrta preselili v sobo
// povzročiti, da kaj spremeni svoje stalno mesto: preseliti knjige v nove prostore; preseliti rastlino na drugo gredo; vzgojni zavod so preselili v sosednji kraj
ríba -e ž (í) 
  1. 1. vodna žival, ki diha s škrgami in se premika s plavutmi: v potoku plavajo ribe; riba se je ujela na trnek; loviti ribe; ploščata, rdečkasta, spolzka riba; gojenje, pogin, predelava rib; jate, vlaki rib; molči, plava kot riba; to potrebujem kot riba vodo zelo; premetaval se je kot riba na suhem, v mreži; gladek, nem, zdrav kot riba / čistiti, otrebiti ribe; peči ribe; konzervirane, sveže, užitne ribe / jesti ribe; pog. iti v gostilno na ribe / akvarijske, morske, rečne, sladkovodne ribe; leteče ribe z zelo povečanimi prsnimi plavutmi, ki se lahko premikajo, letajo nad vodno gladino
    // poljud. kit je največja morska riba morski sesalec
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom oseba, ki ima v kaki organizaciji, dejavnosti, zlasti negativni, pomen, vlogo, kot jo določa prilastek: pri kontroli so ujeli nekaj mednarodnih rib; velike ribe se obdavčenju izognejo
  3. 3. meso z zunanjega dela govejega plečeta brez kosti: razrezati ribo v zrezke / plečna riba
    // meso s svinjskega hrbta brez kosti: pripraviti ribo kot pečenko
    ●     ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat in ribam gost bi umrli, se ubili; ekspr. to je mrzlokrvna riba (spolno) hladna ženska; ekspr. kakšna računarska riba si hladen, brezčustven človek; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo, v vodi ugodno, prijetno; riba mora plavati (trikrat: v vodi, v olju in v vinu) kadar se jedo ribe, se pije vino; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
    ♦     astr. Ribi dvanajsto ozvezdje živalskega kroga; etn. riba faronika po ljudskem verovanju bitje v obliki ribe, ki nosi na hrbtu svet; gastr. bela riba morska riba boljše vrste; plava riba morska riba navadno slabše vrste; rib. ribe prijemajo; tisk. riba znak, črka neustreznega tipa v stavku; zool. električne ribe ribe, ki v telesu ustvarjajo električno napetost; riba selivka riba, ki se ob drsti seli
trenútek -tka m (ȗ) 
  1. 1. zelo kratek čas: trenutek mine; kratek, knjiž. bežen trenutek; trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča; trenutek tišine / vse skupaj je trajalo samo trenutek; zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo; umolkniti za trenutek; trenutek pozneje je odšel / potrpi še nekaj trenutkov malo
    // na trenutke je pri zavesti kdaj pa kdaj za zelo kratek čas; v trenutku je ustavil zelo hitro; v trenutku se vrnem takoj
    // kot vljudnostna fraza: trenutek počakajte, prosim; trenutek, nekaj ti moram povedati; oprostite (mi) za trenutek
    // navadno s prilastkom čas, ki se zdi zelo kratek: vsak prost trenutek porabi za učenje; ekspr. srečni, svetli, temni trenutki življenja; trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje; ugodje trenutka in trajnejše ugodje / ekspr. to je trenutek, ki človeku ostane za vedno doživetje
  2. 2. točka, kratek čas v neomejenem trajanju: nastopil, prišel, knjiž. napočil je trenutek izstrelitve rakete; izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv; tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater tedaj; ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo istočasno
  3. 3. s prilastkom kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: prelomni trenutki v življenju naroda; to je zgodovinski trenutek / publ. prikazati gledališki, politični trenutek sedanje razmere v gledališču, politiki
    // taka politika je v sedanjem trenutku nevarna v sedanjih razmerah; v tem trenutku zamenjava ni primerna
    ●     ekspr. ne dajo mu niti trenutka miru prav nič; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; ekspr. niti trenutek ga ni skrbelo sploh ga ni skrbelo; ekspr. od trenutka do trenutka je hrup naraščal hitro; ekspr. nima mirnega trenutka nikoli nima miru; ekspr. prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo takoj; ekspr. ta trenutek, vsak trenutek lahko pride v zelo kratkem času, takoj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; ekspr. predati se veselemu trenutku popolnoma doživljati veselo razpoloženje; ekspr. vsak trenutek te lahko doleti nesreča kadarkoli; ekspr. z vsakim trenutkom je slabše hitro se slabša; ekspr. prišel je zadnji trenutek komaj še pravočasno; ekspr. biti do zadnjega trenutka pri zavesti do smrti; ekspr. zagrenila mu je vsak trenutek življenja vse življenje
    ♦     psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda
ujémati -am nedov. (ẹ̑) (uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasove
vàš váša -e zaim. (ȁ á) 
  1. 1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik; to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost
    // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov
  2. 2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen; vaši nazori nas ne motijo; vaša dolžnost je, da pridete; vaše veselje je nalezljivo
    // izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela
  4. 4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog; vaše pismo komisiji so že obravnavali
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite
    // ekspr. ta vaša nezaupljivost
  6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek; dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
  7. 7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje
    ●     on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine
vpeljáti vpéljem tudi -ám dov., vpêlji vpeljíte; vpêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: novega delavca morajo še vpeljati / vpeljati koga v delo; oče je vpeljal sina v lov; vpeljati se v obrt
    // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljati študente v sociologijo in filozofijo / ekspr. vpeljati koga v skrivnosti narave
  2. 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljati sodelavca v kolektiv / vpeljala ga je v visoko družbo
  3. 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: vpeljati novo valuto; vpeljati računalnike v proizvodnjo / vpeljati nove izraze; vpeljati slovenski jezik v vojsko
  4. 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljati poseben davek; vpeljati obvezno šolanje
    // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljati disciplino, red; vpeljati nadzor / vpeljati skupno upravo / vpeljati nov način gospodarjenja
  5. 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pesnik je vpeljal nove oblike; vpeljati novo osebo v pripoved
  6. 6. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljati: vpeljati elastiko, trak v pas; vpeljati vrvico skozi zanke
vzdígniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti
    // vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan
    // veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti
    // vzdigniti kvišku, pog. gor
  2. 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati
  3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani
  4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati
    // ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti
    // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi
    // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države
  5. 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi
  6. 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu
  7. 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor
    ●     pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 
  1. 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
    // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
  2. 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
  3. 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
  5. 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
    ●     zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
dvígati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
  2. 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
  3. 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
  4. 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča
    // dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
    // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka
  5. 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
  6. 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
  7. 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
    ●     ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
oblikováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
    // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
  2. 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
    // ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
  3. 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
  4. 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
    // oblikovati koga v harmonično osebnost
  5. 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
  6. 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto
obráten1 -tna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom
  2. 2. drugačen od izhodiščnega
    1. a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti
    2. b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega
      ●       publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju
      ♦       mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 
  1. 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
    // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
    // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
  2. 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
  3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
    // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
    // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
  4. 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
  5. 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
    // v besedilu je odkril več napak našel
    // ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
    ●     slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
pásji -a -e prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
    // kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo
  2. 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
  3. 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
  4. 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
  5. 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
  6. 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
  7. 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
    1. a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
    2. b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
  8. 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
    ●     pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
    ♦     agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus
píhati -am nedov., tudi pihájte; tudi pihála (í) 
  1. 1. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: zunaj piha; imeli smo sončno vreme, vendar je precej pihalo; pihati v sunkih / zapri vrata, pod noge mi piha čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
    // veter piha; v obraz ji je pihala topla večerna sapa
  2. 2. iztiskati zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihati v ogenj, žerjavico; močno pihati; pihati in puhati / pihati cigaretni dim v zrak; pihati si toplo sapo v premrle roke / pihati skozi nos; ekspr. to je pihal, ko je šel v hrib hitro dihal, sopihal
    // s pihanjem
    1. a) odstranjevati: pihati prah, smeti z mize
    2. b) hladiti, ohlajati: pihati vročo juho; pihaj, da se ne opečeš
    3. c) lajšati bolečine: pihala mu je krvaveči prstek
  3. 3. dajati, oddajati enakomeren tok zraka: kalorifer piha topel zrak
  4. 4. s pihanjem izražati navadno strah, občutek ogroženosti: mačka je začela pihati; jezno pihati
    // ekspr. izražati jezo, nejevoljo, sovražnost: žena že ves dan piha proti njemu / pihati od jeze, togote, zavisti / jezen je, da kar piha zelo je jezen
  5. 5. igrati (na) pihalni instrument: godci so začeli pihati in piskati / piha na orglice, redko v trobento
  6. 6. obrt., v zvezi pihati steklo s steklarsko pipo oblikovati kroglico steklene mase v steklarski izdelek: že več let piha steklo
    ●     ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. vlak je pihal proti goram peljal; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; žarg., avt. voznik je moral pihati opraviti poskus z alkotestom; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati drug veter razmere so se spremenile; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; pog., ekspr. pihati dekletu na dušo, srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; pog., ekspr. dolgo mu je pihal na dušo, pa zaman mu prigovarjal, ga prepričeval; ekspr. po gadje je pihala zelo je bila jezna
poségati -am nedov. (ẹ̄) s prislovnim določilom  
  1. 1. iztegovati roko po čem, za čim: pri svojem delu pogosto posega nazaj, na polico po knjige / posegal je v vrečo in jemal iz nje različne predmete segal
    // zajemati določeno časovno obdobje: pisatelji so v svojih delih posegali v zgodovino
  2. 2. odločilno vplivati na potek česa: skušali so posegati na najrazličnejša področja kulture; posegati v gospodarstvo dežele / znanstvena izdaja je posegala tudi v jezik
    // publ., z glagolskim samostalnikom izraža ponavljanje dejanja, kot ga določa samostalnik: posegati v igro; posegati v politiko; delegati so živahno posegali v razpravo; uspešno posegati v reševanje problemov / država je posegala po administrativnih ukrepih / minometi so posegali v boj
  3. 3. ekspr. uporabljati: rad posega po knjigah o živalih / pisatelj je po snov posegal v zgodovino
práh -ú in -a m (ȃ) 
  1. 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
    // cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah
    // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna
  2. 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu
    ●     ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim
    ♦     agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo
prázen -zna -o prid. (á) 
  1. 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
  2. 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov
    // prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
    // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
    // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit
    // izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi
  3. 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
    // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
    // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura
  4. 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava
  5. 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
  6. 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
    // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled
  7. 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
    ●     ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
    ♦     elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela
zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
  2. 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
  3. 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
  4. 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
    // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
    // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
  5. 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
  6. 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
  7. 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu
zažírati -am nedov. (ī ȋ) ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira
zmotíti in zmótiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti
  2. 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil
  3. 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega
  4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce
  5. 5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce
izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ) 
  1. 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
    // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
  2. 2. glagolnik od izgubiti:
    1. a) prijaviti izgubo dokumentov
    2. b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
    3. c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka
    4. č) izguba barve; izguba časti
    5. d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
    6. e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
  3. 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
  4. 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
    ●     pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
    ♦     agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
izráziti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
    ♦     lingv. izraziti začudenje z medmetom
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
    ●     publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj
  3. 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 
  1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
    // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
    // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
  2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
    // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
  3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
  4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
    // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
  5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
    // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
  6. 6. delati vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
    2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
    3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
  7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
    // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
    ●     ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
opráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. uspešno končati
    1. a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
    2. b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
      // mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
    // opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
  3. 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
  4. 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
    // s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
    // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
    // revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
  5. 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
  6. 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
    1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
    2. b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
  7. 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
  8. 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
    ●     ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
    ♦     alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
prestáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prestaviti omaro; prestaviti rože na drugo okno; prestaviti torbo iz ene roke v drugo; prestaviti k oknu, na polico / prestaviti mejnik / prestaviti nosilce naprave premontirati
    // prestaviti cesto v dolino; po dogovoru bodo mejo prestavili / prestaviti nogo / prestaviti dogajanje komedije v slovensko okolje; pren. prestaviti načelo v prakso; njegove besede so jo spet prestavile v resničnost
    ♦     čeb. dati sate iz plodišča v medišče, da se okrepi družina, prepreči rojenje
  2. 2. uradno narediti, da ima kdo drugo delovno mesto, dela v drugem kraju: prestaviti učitelja; želel si je, da bi ga prestavili v mesto
  3. 3. navadno z glagolskim samostalnikom določiti drug, poznejši čas za uresničitev česa: prestaviti odkritje spomenika; prestaviti kaj na naslednji teden / prestaviti čas obiska; prestaviti datum sestanka
  4. 4. avt. s premaknitvijo prestavne ročice povzročiti spremembo hitrosti motornega vozila: prestavil je v drugo prestavo
  5. 5. star. prevesti (v drug jezik): prestaviti roman v francoščino
    ●     otroka je prestavila na navadno mleko začela ga je hraniti z navadnim mlekom; prestaviti (lončeno) peč znova postaviti; reka je prestavila strugo spremenila, zamenjala
prijéti prímem dov., prijél; nam. prijét in prijèt (ẹ́ í) 
  1. 1. narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: prijeti skodelico; prijeti za ročaj; film primemo na robovih; močno, trdno prijeti / prijela jo je za ramo; prijela sta se za roke in odšla; prijeti se za želodec / prijeti s prsti, z roko
    // narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo zaradi kakega namena, dela: učila ga je, kako naj prime čopič, dleto; ni znal prijeti žage; spretno je prijel za vajeti, veslo / fant je prijel dekle okoli pasu
    // narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo, da se ohranja v določenem položaju, na določenem mestu: primi lestev, sicer bo padla / kot klic za ščuvanje psa primi ga
  2. 2. s prijemom narediti, da kaj pride h komu: prijel je kozarec in nazdravil / primi otroka vzemi ga v naročje
    // žerjav je prijel cev in jo dvignil na stavbo
  3. 3. narediti, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijeti s kleščami / ker ni bil pazljiv, ga je prijela slamoreznica; jermen je prijel delavca za roko
    // priti v tesen stik z deli česa: ta del ključa prime v ključavnico
  4. 4. s pritiskanjem na kaj onemogočiti (enakomerno) gibanje česa: jermen je nekaj prijelo, zato neenakomerno teče
  5. 5. trdno se namestiti v podlago: cepin v mehkem snegu ni prijel; sidro je dobro prijelo; deska je trhla, zato žebelj ne prime
  6. 6. odvzeti komu prostost: miličniki so prijeli nevarnega zločinca; morilca so že prijeli
  7. 7. ekspr. začeti delati: ko je prišla domov, ni vedela, kje bi prijela; vsi bodo morali prijeti, toliko je dela / na polju je treba spomladi krepko prijeti
    // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: če je treba, zna prijeti za delo; jeseni bom moral bolj prijeti za učenje
    // s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z za izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: spet bo treba prijeti za knjige; odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; treba bo prijeti za kramp, rovnico začeti fizično delati; prijeti za orožje, puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; pisatelj je spet prijel za pero začel pisateljevati, pisati
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: prijelo me je močno hrepenenje; ob očitkih jo je prijela jeza; v zakajenem prostoru ga je prijel kašelj; prijel jo je krč; otroka je prijel spanec, zato je siten; včasih me prime trma
    // izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je prijelo, da si tako vesel; brezoseb. kadar ga je prijelo, je samo sitnaril / brezoseb. prijelo me je, da bi odšel rad bi odšel
  9. 9. ekspr. odločno, z grožnjami izraziti nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijel ga je zaradi kraje; otroka bo treba prijeti, ker se preveč potepa
    // zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: primite ga, kje je dobil denar / kje si hodil tako dolgo, ga je prijela / prijel jih bo, naj mu vrnejo denar; otroke bo treba malo bolj prijeti z njimi bo treba začeti bolj neprizanesljivo ravnati
  10. 10. žarg. začeti učinkovati, delovati: po nekaj minutah je injekcija prijela / lepilo je slabo prijelo zlepilo; trajna ji je kar preveč prijela skodrala lase; pri tem bolniku morfij ne prime več ni več učinkovit
  11. 11. rib. vzeti vabo: postrv je prijela; pren. zelo se je trudil, vendar dekle ni prijelo
    ●     pog. kaj te je prijelo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to nepremišljeno dejanje; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; ekspr. njegova odkritosrčnost je poslušalce prijela ganila, prevzela; pog. ko se je sklonila, jo je prijelo v hrbtu je začutila krčevito, sunkovito bolečino; star. zvečer jo je prijelo dobila je (porodne) popadke; ekspr. potico je v pečici kar preveč prijelo zapeklo; publ. razpravljavec je prijel vprašanje z drugega stališča začel obravnavati; ekspr. prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; ekspr. prijeti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; evfem. otroka je nekam prijelo opraviti mora malo, veliko potrebo; ekspr. tako laže, da bi lahko prijel zelo; ekspr. doma so jo precej na kratko prijeli ne dovolijo ji, da bi delala, ravnala, kakor bi hotela; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
    ♦     čeb. hoja je že prijela začela mediti; lov. prijeti sled najti sled in iti po njej
pripeljáti -péljem tudi -ám dov., pripêlji pripeljíte; pripêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti na določeno mesto: pripeljati potnike, tovor; pripeljal je voz listja domov; premog so mu pripeljali s kamionom; ko so ga pripeljali v bolnišnico, je bil že v nezavesti / avtobus je štirikrat pripeljal delavce; s katerim vlakom se boš pripeljal
    // vozeč spraviti na določeno mesto: pripeljati avtomobil na servis, v garažo; pripelji voz sem
  2. 2. nepreh. premikajoč se priti: avtobus bo kmalu pripeljal; na postajo je pripeljal vlak
    // priti vozeč vozilo: voznik je pripeljal s preveliko hitrostjo; ko je pripeljal mimo, je zatrobil
  3. 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: pripeljala je fanta domov; ženo in hčer bo pripeljal s seboj / pripeljati otroke iz vrtca; pripeljati učence na ogled muzeja; po dveurni hoji jih je pripeljal na vrh hriba / kažipot ga je pripeljal v gorsko vas
    // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: ukazal ga je pripeljati predse; večkrat pobegne, pa ga pripeljejo nazaj / pripeljite mi konja iz hleva priženite
    // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: lakota je pripeljala ptice bliže naselij; ljubezen ga je pripeljala pod njeno okno
  4. 4. omogočiti komu, da kaj odkrije, spozna: prstni odtisi so jih pripeljali morilcu na sled / z dobrimi nasveti ga je pripeljal do pravilne rešitve / kaj te je pripeljalo na to misel
  5. 5. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: brezdelje ga je pripeljalo v revščino; goljufanje ga je pripeljalo v težaven položaj / bohemsko življenje ga je pripeljalo v smrt
    // narediti, povzročiti nastop stanja, dejanja, kot ga določa samostalnik: žalitve so pripeljale do prepira, tožbe / vse to je pripeljalo do vojne / publ. pogovori so pripeljali do podpisa skupne izjave po pogovorih so dali skupno izjavo
    // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je pripeljalo do absurda; pripeljati dogajanje do največje napetosti
    ●     publ. četrta etapa dirke jih je pripeljala na gorsko sedlo v četrti etapi dirke so prišli na gorsko sedlo; ekspr. kaj te je pripeljalo k nam zakaj, s kakšnim namenom si prišel; publ. taka politika jih je pripeljala v družbo neuvrščenih zaradi take politike so se vključili med neuvrščene države; pog. pripeljati komu klofuto dati komu klofuto; pog. tako mu je pripeljal, da se je kar zasukal močno ga je udaril; ko je pripeljal ženo v hišo, je začel delati po svoje ko se je poročil (na dom); ekspr. le kam bo to pripeljalo to se ne bo dobro končalo; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna; ljubezen do petja ga je pripeljala k zboru zaradi nje se mu je pridružil
pŕsi -i ž mn. (r̄) 
  1. 1. sprednji del človeškega ali živalskega trupa med vratom in trebuhom: prsi se mu dvigajo, širijo; izbočiti prsi; razgalil si je prsi in pokazal rano; stiskati otroka, sliko k prsim; naslonila je očetu glavo na prsi; suniti v prsi; kosmate, široke prsi; konj z belo liso na prsih / prekrižati, skleniti roke na prsih / kurje prsi ozke, izbočene prsi
    // kot povelje trebuh noter, prsi ven / pripeti nagelj, odlikovanje na prsi na del oblačila, ki pokriva prsi
    // v zvezi z iz, v prsna votlina (z organi): čutiti bolečine v prsih; boli, peče, zbada ga v prsih; v prsih mu hrope, piska / ekspr. srce v prsih mu je veselo igralo / ekspr. iz prsi so mu prihajali grgrajoči glasovi
    // ekspr., v zvezi z iz, v ta votlina kot središče čustvovanja, zavesti: hotel mu je iztrgati skrivnost iz prsi; dolgo je nosil to misel, željo v prsih / knjiž. v njegovih prsih je led
  2. 2. vzboklini na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: položil ji je roko na prsi; ima lepe, nerazvite, velike prsi / otrok išče materine prsi; hranitev pri prsih dojenje; star. otroka ima pri prsih doji ga
    ●     ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. gojiti, rediti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; vznes. prsi zemlje zemeljsko površje
    ♦     gastr. nadevane telečje prsi; vet. globoke prsi ki imajo sorazmerno dolg navpični premer od vrha do prsnice; voj. boj prsi ob prsi boj iz neposredne bližine
sív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 
  1. 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva
    // ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti
  2. 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah
    // za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo
    ●     ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
    ♦     agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka
slovó -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 
  1. 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo
    // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni
    // prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo
  2. 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence
  3. 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši
    ●     dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti
    ♦     etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu
stískati1 -am nedov. (í) 
  1. 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: stiskal ga je za roke, vrat; stiskati seske pri molži / pri pozdravu stiskal jim je roke in jih glasno pozdravljal
    // obdajajoč s čim delati, da na kaj deluje sila iz več smeri: stiskali so jim noge v mučilni napravi / stiskati kovček z jermenom / preveč stiska pas zateguje
    // tesno obdajati: oklep mu je stiskal prsi / stiska jih obroč sovražnikovih postojank / ekspr. gore z vseh strani stiskajo dolino
  2. 2. s prijemom, objemajoč spravljati kaj v tesen dotik: stiskala je otroka k sebi; stiskati koga na prsi / ekspr.: kaj ga pa stiskaš objemaš; v parku se stiskajo pari
    // trdno držeč imeti kje: stiskati v roki denar, robec; stiskati knjigo pod pazduho; stiskati pipo med zobmi
  3. 3. delati, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: pri polaganju stiskati parketne deščice; stiskati stole, vrste / stiskati škarje
    // delati, da je kaj tesno skupaj: stiskati ustnice, zobe
  4. 4. s silo delati, da ima kaj manjši obseg: stiskati in raztegovati meh / stiskati obroč ožiti
  5. 5. delati, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stiskati grozdje v stiskalnici / stiskati mošt; stiskati olje iz semen
    // s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: stiskati sok iz limone
  6. 6. z delovanjem sile na vso površino delati, da kaj dobi določeno obliko: stiskati seno, slamo v bale / stiskati brikete
  7. 7. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: izkoriščati in stiskati ljudstvo / stiskati z davki
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: revščina ga stiska; lakota jih je stiskala / stiska ga jeza zelo je jezen; srce, dušo mu stiska groza groza ga je
  9. 9. ekspr. povzročati kje topo bolečino: levo nogo mu stiska revmatizem; brezoseb.: pri srcu ga stiska; od hitre vožnje ga je stiskalo v želodcu je imel neprijeten občutek
    // brezoseb. biti ganjen, prizadet: kar stiska ga, ko gleda to revščino / pri srcu jih stiska ob pogledu na ranjence
  10. 10. ekspr. zelo varčevati: zaradi slabe letine so morali zelo stiskati; stiskati pri hrani; stiskati z denarjem / stiskati s prostorom
    ●     ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; pog. obljubil mu je, v žepu pa je stiskal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; ekspr. stiska vsako paro je pretirano varčen, skop; ekspr. stiskati pas varčevati; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala
    ♦     fiz. stiskati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka
topíti1 -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: topiti sladkor; žveplo se ne topi v vodi
  2. 2. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: topiti mast, vosek; čokolada na torti se že topi / topiti rudo taliti
    // navadno v zvezi z led, sneg delati, da preide v vodo: sonce hitro topi sneg; snežinke so se na koži topile
  3. 3. ekspr. delati, da česa ni več: sonce je topilo meglo; sence se topijo ob zori / sonce se je topilo v rdeči zarji izginjalo
    ●     star. topiti mleko greti ga, da se hitreje naredi smetana; knjiž. smehljaj se je topil v izraz grenkobe je prehajal, se je spreminjal; ekspr. dolina se topi v soncu je obsijana s soncem; ekspr. to pecivo se kar topi v ustih je zelo mehko, okusno
vál -a m, mn. valóvi stil. váli; dv. vála in valóva (ȃ) 
  1. 1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol: zaradi vetra so nastali valovi; valovi se širijo, ekspr. potujejo; delati, povzročati valove; ekspr. razburkani, razpenjeni valovi; širok, velik, visok val; ekspr. divji, igrivi valovi; čelo, dolina, vrh vala; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali; veslati proti valovom, z valovi; plavati na valu / morski val / vodni val
    // voda, ki se tako premakne: val butne, udari ob skalo; val se dvigne, odbije, odteče; na obalo pljuskajo valovi; potegniti, rešiti koga iz valov; hrumenje, moč valov / ekspr.: plovba po valovih Jadrana po Jadranskem morju; zagrnili so ga valovi deroče reke
  2. 2. navadno s prilastkom (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi: merjenje potresnih valov; svetlobni, zvočni valovi; udarec zračnega vala / sunkovni, udarni val (ob eksploziji) ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov
  3. 3. podolgovat izbočeni del kake površine: salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr. valovi žitnega polja
  4. 4. ekspr., z rodilnikom velika množina česa, ki se pojavi naenkrat: val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov
  5. 5. ekspr., navadno z rodilnikom nenaden, silovit nastop česa: val bolečine, mraza, vročine; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja; val smeha se dolgo ni polegel; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom: Evropo so zajeli novi idejni valovi; zajeziti stavkovni val stavke; valovi revolucije so segli čez meje
  6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih: bombniki so napadali v valovih; bolečina se je ponavljala v valovih; s ceste je v valovih prihajal hrup
  7. 7. navadno s prilastkom (umetnostna) smer: najnovejši valovi v glasbi; val modernističnega pesništva
    // skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri: drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr. Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val
    ●     ekspr. našel je smrt v valovih utonil je; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih
    ♦     elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; fiz. oddajati, sprejemati valove; elektromagnetni valovi; radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; interferenca, uklon valov; meteor. frontalni val; hladni, mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak; vročinski val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; rad. dolgi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m, kratki z valovno dolžino od 10 do 150 m, srednji valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem
vnášati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. z nošenjem spravljati v kaj: vnašati pohištvo v hišo
  2. 2. z določenim postopkom delati, da kaj pride v kaj: vnašati barvilo v premaz; vnašati z injekcijsko iglo; s škropljenjem vnašati v zemljo strupene snovi
    ♦     elektr. vnašati podatke v (elektronski) računalnik
  3. 3. s pisanjem, risanjem delati, da kaj postane del česa: vnašati podatke v tabelo; vnašati popravke v besedilo / vnašati brzojavke, dopise v poseben zvezek vpisovati
  4. 4. delati, povzročati, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo: vnašati razdor v skupino; vnašati zmedo v promet
    // delati, povzročati, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo: vnašati živahnost v gledališko delo / novice vnašajo med ljudi nemir
vtískati -am nedov. (í) 
  1. 1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskati koščke sadja v testo / naprava vtiska zrak v pljuča
  2. 2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskati nogo v pesek; vtiskati model v vosek
    // s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskati znake na kovance
  3. 3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskati komu v zavest, da je potreben
  4. 4. povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: stare hiše vtiskajo mestu posebno podobo / publ. napredek vtiska deželi svoj pečat
gôra -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 
  1. 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo
    // Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu
  2. 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora
  3. 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode
  4. 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup
    ●     ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu
ígra -e ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od igrati:
    1. a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo
    2. b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
    3. c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
    4. č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra
    5. d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
    6. e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
  2. 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
    // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
    // pog. šli so se različne igre
  3. 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
  4. 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih
    // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
    // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja
  6. 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
    ●     publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
    ♦     igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir
jávnost -i ž (á) 
  1. 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani
    // s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost
  2. 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih
  3. 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa
    ●     knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost
    ♦     šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna
koléno -a s (ẹ́) 
  1. 1. del noge ob sklepu med golenjo in stegnom: koleno ga boli; poškodovati si koleno; poklekniti na obe koleni; oteklo, ranjeno koleno / stopiti do kolen v vodo; do kolen segajoče krilo / iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu / kolena se mu šibijo, tresejo / upogniti koleno nogo v tem delu
    // ekspr. prikloniti se do kolen z globokim predklonom; pren. domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja
    // nav. mn. del noge nad kolenom: posaditi si otroka na kolena; na kolenih mu je ležala odprta knjiga; pestovati se na kolenih; od veselja se je tolkel po kolenih
    // pog. del oblačila, ki pokriva koleno: hlače imajo izbočena kolena / nogavice so na kolenih spet strgane
    ●     ekspr. bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila zelo ga je bilo strah; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; ekspr. upogniti koleno pred kom ukloniti, vdati se; podrediti se; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; star. to poznam že od mladih kolen iz mladosti; pog. dati otroka čez koleno natepsti; ekspr. ženske so popadale na kolena in molile pokleknile; ekspr. spraviti upornike na kolena pokoriti, premagati jih; ekspr. vrgla se mu je pred kolena pokleknila je predenj; biti na kolenih klečati; biti poražen; ekspr. prositi koga na kolenih zelo; ekspr. po golih kolenih bi šla za njim na vsak način si ga želi pridobiti; ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja
  2. 2. teh. kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga: zamenjati koleno pri dimovodu; koleno za vodovodno inštalacijo / dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
  3. 3. ekspr. krivina, zavoj: reka naredi na tem mestu koleno; na kolenu reke je stal most / cesta se tam obrne v blagem kolenu
  4. 4. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov; posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena / bratranec v drugem kolenu / zastar. biti kmečkega kolena rodu, izvora
    ♦     adm. knjigovodsko koleno knjigovodski mostiček
motíti in mótiti -im nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
  2. 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
  3. 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
    // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
  4. 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
    // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
  5. 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
  6. 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
  7. 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
    ●     ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
    ♦     jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 29939 zadetkov.