dišáti -ím nedov. (á í) 

1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
   // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
   ● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
   // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
3. 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
4. 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš

dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

vabljív -a -o prid., vabljívejši (ī í) ki vsebuje, izraža željo vplivati na koga, da pride kam: vabljiv glas, smeh
// ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo

1. a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
2. b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce
3. c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina
4. č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
5. d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
6. e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost

vabljívo prisl.: vabljivo dišati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

vónjati -am nedov. (ọ̑) 

1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
   // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
   ● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi
2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
3. 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
5. 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti

vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

zadišáti -ím dov. (á í) 

1. 1. dati, povzročiti prijeten vonj: akacije so opojno zadišale; hrana je zadišala po vsem prostoru; brezoseb.: od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo; zadišalo je kot v cvetličarni
   // dati, povzročiti vonj sploh: iz kuhinje je zadišal dim
2. 2. ekspr. dobiti, pokazati značilnosti česa: čas je zadišal po vojni; brezoseb. zadišalo je po snegu
3. 3. ekspr., z dajalnikom vzbuditi željo, zamikati: tobak mu je zadišal
4. 4. preh., zastar. zavohati, zaduhati: mačka je zadišala miš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.