ujétnik tudi ujetník -a m (ẹ̑; í)
1. oseba, ki ji je odvzeta svoboda gibanja: izpustiti, osvoboditi ujetnika; kolona ujetnikov / ne upiraj se, najin ujetnik si / vojni ujetnik vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik / ekspr. medved ni hotel biti ujetnik
2. ekspr., s prilastkom kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v možnostih, svobodnosti: ujetnik ljubezni, teorije
♦ zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana
vátikanski in vatikánski -a -o prid. (ȃ; ȃ)
nanašajoč se na Vatikan: vatikanske dvorane / vatikanski vrtovi; vatikanska knjižnica / vatikanska država
♦ rel. drugi vatikanski koncil koncil v Vatikanu od 1962 do 1965, ki je uvedel v celotno bogoslužje Katoliške cerkve narodni jezik in sprejel dokumente o posodobitvi Cerkve; prvi vatikanski koncil koncil v Vatikanu leta 1869 in 1870, ki je sprejel dogmo o papeževi nezmotljivosti; zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube ozemlja papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana