véden2 -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar.  

1. 1. navadno v povedni rabi, z rodilnikom ki ve (za) kaj: biti veden nesreče koga; biti veden vrednosti česa
2. 2. izveden, vešč: biti veden v mnogih stvareh; vedna padarica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

véden1 -dna -o prid. (ẹ̄) star.  

1. 1. nenehen, stalen: vedno bobnenje slapa / biti v vedni nevarnosti / vedni prepiri
2. 2. večen, trajen: tam je vedna pomlad / obljubiti komu vedno zvestobo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.