vẹję̑vje, n. coll. das Astwerk, das Gezweige.
lǫ́nica, f. 1) der Heuhaufe auf Wiesen, Cig., Jan., Hal.-C., Kras-Erj. (Torb.); kup sena naložen na vejevje, da se lahko potegne s planine nizdolu, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); l. slame, ein Strohhaufen, Cig., C.; — 2) die Spannung eines Hügels, vzhŠt.-C.
nákoł, -kǫ́la, m. tisti koli in tisto vejevje, s katerim se nakoli fižol, grah itd., die Besteckung, BlKr.
smrẹ́čina, f. = smrekova veja, Svet. (Rok.); — coll. = smrekovo vejevje, C.; tudi: smrẹčína.
šǫ́praka, f. = šipraka, suho brstje, suho vejevje, BlKr.