véren2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive;
portret je tako veren, da osebo vsak prepozna // resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen vérno prisl.:
verno ga je čakala; verno upodobiti življenje
● zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
véren1 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima vero, versko prepričanje: veren človek;
postati veren;
globoko veren
● nar. odzvonilo je vernim dušam avemarijo; na verne duše v krščanskem okolju na praznik spomina na duše v vicah 2. novembravérno prisl.:
verno moliti; sam.: skupina vernih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.
drúže2 -ta s (ȗ) star., navadno kot nagovor zakonec: Friderik: Da, saj sem vedel, verno druže moje (O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.