Tiskanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

véti vêjem nedov. (ẹ́ ȇ)
1. nav. 3. os., knjiž. gibati, premikati se z enega območja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: vela je rahla sapa; od reke veje mrzel veter
2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda veje prijeten hlad; skozi okno veje vonj po travi / iz njih sta vela moč in odločnost; od njega veje zdravje / iz knjige veje rodoljubje
3. nar. vejati: veti žito z vejalnikom

páhati -am nedov. (á ȃ) zastar.
1. prihajati, veti: skozi vrata paha zatohel zrak / neki čuden duh je pahal iz njega
2. plapolati, vihrati: v vetru so pahala bandera

vêjati -am nedov. (ȇ)
1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico
2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo
// širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj

vétje -a s (ẹ́)
glagolnik od veti: vetje vročega vetra iz puščave / vetje vonja po vijolicah

Slovar slovenskega knjižnega jezika²