vihárnik -a m (ȃ) 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika;
krivenčast, mogočen, suh viharnik;
viharnik na robu skalnega previsa;
macesen viharnik // ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je viharnik iz gorske doline; samotarski viharnik 2. predstavnik viharništva: pisatelj je bil viharnik in romantik;
nazori viharnikov
♦ zool. viharniki srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
vihárnica -e ž (ȃ) nav. mn., zool. srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane; viharnik: viharnice in galebi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.