vkleníti vklénem dov. (ī ẹ́) 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili;
vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo // tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila// nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v regionalni okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme // spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjemvklénjen -a -o:
biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
okovánec -nca m (á) knjiž. 1. nav. mn. okovanka: bil je obut v okovance 2. kdor je vkovan, vklenjen: na dvorišču so spali okovanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
razkleníti -klénem dov. (ī ẹ́) 1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi;
s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog; kólo se je razklenilo 2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče;
razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž. razkleniti oči odpreti3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča;
prsti so se razklenili in nož je padel na tla 4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika
● knjiž., ekspr. hoja ga je razklenila sprostila; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpokarazklénjen -a -o:
razklenjene čeljusti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
razklépati -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, da se konca česa ne stikata več: razklepati členke pri verigi 2. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razklepali so školjke in jih jedli / počasi je razklepal pest; sklepala in razklepala je roke od obupa jih dajala v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž.: razklepati oči odpirati; cvetni listi se že razklepajo odpirajo3. (s silo) delati, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: razklepal je prijateljeve prste, ki so trdno držali njegovo roko 4. knjiž. delati, da kdo ni več vklenjen: razklepati ujetnika
● knjiž. razklepati veje razmikati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vklénjenec -nca m (ẹ́) kdor je vklenjen: odpeljati vklenjence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.