vódja -e in -a m (ọ̑) - 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
// vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu
// vodja izleta - 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine
♦ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
maršál -a m (ȃ) - 1. najvišji naslov, ki se lahko podeli vrhovnemu komandantu: predlagati koga za maršala / maršal Tito / pog. Maršal Josip Broz-Tito
- 2. v nekaterih državah najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: postati maršal / letalski maršal
● ekspr. popotni maršal vodja potovanja
♦ voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti; zgod. maršal v fevdalizmu kdor skrbi za konje in konjske hleve na dvoru; dvorni maršal v nekaterih državah vodja dvornega urada, dvorni upravitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
mójster -tra m (ọ́) - 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent
// umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren
// naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus - 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra
♦ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
prokurátor -ja m (ȃ) - 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator; tožitelja je na sodišču zastopal prokurator
- 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji
♦ jur. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
starešína -e tudi -a m (í) - 1. vodja družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
// vodja kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred - 2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
- 3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
// nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
popóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pot, popotovanje: popotni vtisi, zapiski / vzeti s seboj popotno lekarno; popotna obleka, torba; popotna palica / ekspr. izbral si je popotnega tovariša
● star. popotni človek popotnik; zastar. popotni list potni list; ekspr. popotni maršal vodja potovanja; popotni prodajalec potujoči prodajalec
♦ voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršrutipopótno prisl.: popotno oblečen človek; sam.: popotni si ogledujejo mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
duhóven -vna -o prid. (ọ̄) - 1. nanašajoč se na duh duhá:
- a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
- b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
● ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik - c) duhovna bitja
- 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja - 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik
duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
postája -e ž (ȃ) - 1. kraj, prostor, kjer se zaradi vstopanja, izstopanja potnikov ustavljajo javna prevozna sredstva: na postaji je čakalo veliko potnikov; izstopili bomo na naslednji, prvi postaji; vmesne postaje; ta vlak ustavlja na vseh postajah; začetna in končna postaja / avtobusna, metrojska, tramvajska postaja; spodnja, zgornja postaja žičnice
// v zvezi železniška postaja osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki: srečala sta se pred železniško postajo; graditi novo železniško postajo / biti v službi na železniški postaji / šef postaje
// kraj, prostor, kjer je taka zgradba: mesto ima štiri železniške postaje; iskati železniško postajo; vlak je zapeljal v postajo / potniška, tovorna postaja - 2. nav. ekspr. kraj, prostor, kjer se kdo za krajši čas ustavi, zadrži: Pariz je bila le vmesna postaja na poti v London / v gostilni je bila njihova prva postaja
// pog. krajši postanek: delal je postaje - 3. s prilastkom organizacijska enota negospodarske organizacije
- a) ki zunaj sedeža te organizacije opravlja njeno dejavnost v zmanjšanem obsegu: vodja lekarniške postaje; veterinarska, zdravstvena postaja / postaja milice organ, ki opravlja zadeve javne varnosti v občini; postaja prometne milice enota uprave javne varnosti, ki nadzoruje in ureja cestni promet
- b) ki opravlja določeno dejavnost te organizacije: meteorološka postaja; nezgodna postaja; obveščevalna postaja gorske reševalne službe; poklicati reševalno postajo; postaja za transfuzijo krvi
// kraj, prostor, kjer se opravlja kaka dejavnost sploh: oskrbovalna postaja; nekdaj preprežna postaja / karantenska postaja v orientalskem okolju prostor, stavba, kjer morajo ostati popotniki ali ladje zaradi karantene
- 4. naprave, ki omogočajo kako dejavnost: na otoku so postavili prisluškovalno postajo; oddajna, sprejemna postaja; radarska postaja / signal ljubljanske radijske postaje; televizijska postaja / poiskati določeno postajo poiskati valovno dolžino določenega (radijskega) oddajnika
// vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij - 5. nav. ekspr. kraj, kjer je kdo določen čas živel: Jesenice so ena od postaj njegovega življenja / naštel je postaje svoje službe
// čas, doba v življenju, razvoju česa: najvažnejše postaje njegovega življenja / to je zadnja postaja njenih ljubezenskih zgodb
● ekspr. prehodili so vse postaje na svoji trnovi poti veliko so pretrpeli; ekspr. tehniška šola ne bo tvoja zadnja postaja šolanja ne boš končal s tehniško šolo
♦ elektr. napajalna transformatorska postaja; razdelilna, relejna postaja; mont. pogonska postaja prostor, mesto s pogonsko napravo pri neskončnem traku; rel. postaja križevega pota vsaka od slik križevega pota; urb. čelna postaja; žel. namembna, odhodna postaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) - 1. ki je v skladu
- a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
- b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
- c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
// ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
- 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
- 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
- 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak
pravílno - 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
- 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
desetína -e ž (í) - 1. del na deset enakih delov razdeljene celote: dobil je desetino dobička; ekspr. niti desetina tega ni res! / desetina litra
♦ mat. ena cela, devet desetin - 2. vojaška enota desetih vojakov: zasedi je prihitela na pomoč naša desetina z dvema puškomitraljezoma; komandir desetine
// organizirana skupina desetih ljudi: bili so najboljša desetina v zadrugi; tekmovanje pionirskih gasilskih desetin; tekmovalna desetina; vodja desetine - 3. v fevdalizmu podložniška dajatev desetega dela pridelka, dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi: dajati, pobirati desetino; hiša je bila oproščena tlake in desetine; cerkvena desetina; žitna desetina
- 4. ruska ploščinska mera, 1,092 ha: barin je imel sto desetin zemlje
- 5. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: desetine let so minile od takrat; prehodili so že desetine kilometrov; hiši sta nekaj desetin korakov narazen / zaradi izdaj je padlo na desetine naših borcev
● star. v desetino iti po ljudskem verovanju iti po svetu kot deseti brat ali sestra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
drúžba -e ž (ȗ) - 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
// družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva - 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
// ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala - 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice - 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
♦ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
ekspedícija -e ž (í) - 1. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom, odprava: vrniti se z ekspedicije; odpraviti se na ekspedicijo; ekspedicija na južni tečaj; ekspedicija za proučevanje spalne bolezni / trgovska ekspedicija; pren., ekspr. otroci so delali ekspedicije v bližnje sadovnjake
// skupina, ki se udeleži takega potovanja: člani ekspedicije; vodja ekspedicije na Mont Everest - 2. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: fašistična ekspedicija; ekspedicije na sovražno ozemlje / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
- 3. odpošiljanje, odprava: točna ekspedicija časopisov; ekspedicija zdravil; prostor za ekspedicijo
// oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis je že v ekspediciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
govôrec in govórec -rca m (ó; ọ̑) - 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik
// kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec - 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec
// redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
inkvizítor -ja m (ȋ) - 1. zgod. član inkvizicije: imenovati koga za inkvizitorja; izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije
- 2. nav. slabš. izpraševalec, zasliševalec: inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
izména -e ž (ẹ̑) - 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
// delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
// časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok - 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
kròv krôva m (ȍ ó) - 1. plošča, ki pokriva, zapira trup ladje, čolna: iz kabine je odšel na krov; valovi so pljuskali na krov; krov iz hrastovih desk; ograja krova / vrgel je steklenico čez krov čez ograjo krova
// na krov je prišlo veliko novih potnikov vkrcali so se na ladjo
// ladijski krov
● ekspr. vreči kaj čez krov zavreči, odkloniti; publ. letalo je imelo na krovu bombe s seboj, v sebi
♦ navt. krov vsaka od vodoravnih plošč, ki zapirajo ladijske prostore in delijo ladjo po višini; glavni krov; spodnji krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme - 2. star. streha: popravljati krov / slamnati krov / božji krov cerkev
// dom, (domača) hiša: priseljenci so našli tu svoj krov / domači ali rodni krov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
oblikoválnica -e ž (ȃ) - 1. delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov: stopiti v oblikovalnico; oblikovalnica peciva; oblikovalnica in emajlirnica / vodja oblikovalnice
- 2. knjiž. kar koga oblikuje, vzgaja: šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
oddája -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od oddati: prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo prodajo
// v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izmakniti se obvezni oddaji / predpisati, ekspr. nabiti komu visoko obvezno oddajo - 2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa: gledati, poslušati oddajo; ponoviti, pripraviti oddajo; nastopiti na oddaji; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja; kmetijska, športna oddaja; živa oddaja pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
prestolováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: kralji so prestolovali v Parizu
// ekspr. imeti delovno mesto: vodja detektivske službe je prestoloval v centru newyorške policije / zravnan je zapuščal sobo, v kateri je nekaj let prestoloval - 2. ekspr. ponosno, oblastno sedeti: na čelu mize je prestolovala hišna gospodinja; med gosti je prestoloval mizarski mojster
● knjiž. sredi mesta je prestolovala mogočna katedrala kraljevala; ekspr. prestolovati nad podrejenimi imeti oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
séktor -ja m (ẹ́) - 1. predel, del: razdeliti ozemlje na sektorje; severni sektor mesta / odkopni sektor
♦ geom. krogelni sektor krogelni izsek; voj. sektor del zemljišča na bojišču ali v zaledju, na katerem deluje določena vojaška enota - 2. navadno s prilastkom področje, panoga: rudarstvo in drugi gospodarski sektorji / dela v kmetijskem sektorju v kmetijstvu
// sekundarni, terciarni sektor sekundarne, terciarne dejavnosti
// družbeni, privatni sektor družbena, zasebna lastnina
// del delovne organizacije, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote; oddelek: dela v komercialnem sektorju; nabavni, razvojni sektor; vodja sektorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
tečnáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim / vidiš, da sem imel prav, je tečnaril / tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi postavljati se
- 2. z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za kaj: toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli / tečnariti za novo kolo / tišina, je tečnaril vodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
tù prisl. (ȕ) - 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu; krmar! Tu, kapitan; pri govorjenju po telefonu, radiu tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč odtod; star. le-tu ne bomo varni tu(le)
// izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tu imam veliko prijateljev; tu ostanem še kako leto; delati moraš tu in v Nemčiji; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu; publ. London. Tu so objavili rezultate preiskave - 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: da, tu je avtomobil začelo zanašati; to tu je treba odstraniti; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku tu počiva XY; kot napis na spominski plošči tu se je rodil XY
// izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago: ali imate pero? Izvolite, tu je; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tu je moja roka; pog., pri udarcu na, tu imaš za tvoje jezikanje - 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno; tako je tu, v tem filmu, prikazano
// izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam
// izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil - 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj; ekspr. veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr. kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati
- 5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tu je udaril po mizi; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače
- 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do reke in tu se film konča; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik
// izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve; od tu naprej se začenja drugo obdobje - 7. v povedni rabi izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila: pomlad je tu; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite
- 8. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: tu je dobil nekaj, tam nekaj; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam; tu pa tam raste kako drevo tupatam
// moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin
● naredil bom, kakor tu sedim izraža podkrepitev trditve; tu in tam se opije tuintam; tu pa tam še srečam kakega sošolca tupatam; sam.: knjiž. resnica našega tu, našega sveta; prim. tuintam, tupatam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
umétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na umetnike ali umetnost:- a) umetniški izraz, slog; umetniška dela; umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri; umetniška ustanova; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove; umetniški vodja gledališča kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča; večer umetniške besede prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomki
- b) umetniška galerija; umetniška razstava / umetniška razglednica razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
● ekspr. on je umetniška duša zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja
umétniško prisl.: umetniško opisati; umetniško nadarjen; sam.: ocenjevanje umetniškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
véliki -a -o prid. (ẹ̑) - 1. določna oblika od velik:
- a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
- b) pog. veliko pivo
- c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
- č) puška z velikim dometom
- d) te velike razlike so se še povečale
- e) kaj študira tvoj veliki sin
- f) veliki klanec je za nami
- g) vem za njegovo veliko bolečino
- h) velika kmetija je propadla
- i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
- 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
● veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
♦ anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astr. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; kem. velika molekula makromolekula; lingv. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; muz. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica
véliki -a -o sam.: publ. sestanek štirih velikih predstavnikov velesil Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; narediti kaj velikega; na veliko na veliko trgovati z žitom; na veliko zapravljati; prim. več, velik, veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
zaména -e ž (ẹ̑) - 1. kar kaj zamenja: najti zameno za izgubljeni del; vzeti karto kot zameno za drugo karto / našel si je dobro zameno za prejšnjo službo
// kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: reševalci so čakali, da pride zamena; poiskal si je zameno za čas, ko bo na dopustu
// redko izmena: vodja nočne zamene; dela v tretji zameni - 2. zamenjava: zamena denarja / zamena zob pri otroku / pomagali so mu, v zameno pa jim je priskrbel stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
zaščíta -e ž (ȋ) - 1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma
- 2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita
// organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite
♦ elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
zdàj prisl. (ȁ) - 1. izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku: zdaj si ti na vrsti; ura je zdaj točno deset; zdaj nimam časa, pridi pozneje; prav zdaj govorijo o tebi / zdaj je vsega konec; zdaj je priložnost, da te seznanim z njo / do zdaj ni imel težav z zdravjem dozdaj; od zdaj bo ona skrbela za to odzdaj
// ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost; za zdaj bi bilo to dovolj zazdaj
// izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni prihodnosti: zdaj, na večer se bodo pripeljali; zdaj, ta hip pride oče domov; takoj zdaj pojdi k zdravniku / elipt.: zdaj pa na delo; zdaj, otroci, pa vsi spat
// izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: zdaj je bil tu; zdaj, ta trenutek mi je sporočil; prav zdaj sem se spomnil - 2. izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času: zdaj sem tu že popolnoma domač; ta ulica se zdaj imenuje drugače; za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila; še zdaj mi je žal, da ni vztrajal; že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo; zdaj šele vem, kaj sem izgubil / vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma / prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
- 3. izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti: zdaj nanj ne bo treba več čakati; zdaj boste videli, kaj bo / prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi tokrat
- 4. izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti: zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik / zdaj so ga že poznali
- 5. izraža istočasnost dejanja: povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj / zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko odtujila
- 6. z oslabljenim pomenom poudarja zahtevo: zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal; vstani, zdaj že ne boš spal / zdaj dobro poslušaj; zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo / elipt. pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
// v vprašalnih stavkih izraža negotovost, nejevoljo: naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj; avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov; kdo naj zdaj še komu verjame / elipt. ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj - 7. ekspr. izraža nasprotje s prej povedanim: tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete / si zdaj pomirjen; še zdaj ne verjameš / zdaj je pa že čas, da začnete
// v vezniški rabi, navadno okrepljen za izražanje- a) opozoritve na prehod k drugi misli: in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta / zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
- b) nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli / in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
- 8. navadno v zvezi zdaj — zdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: zdaj se smeje, zdaj vzdihuje; pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela; pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega; ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani; hodil je zdaj sem, zdaj tja / zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi; ekspr. srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
- 9. ekspr., v zvezi zdaj zdaj izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti: pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma; videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze; zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
- 10. v vezniški rabi, v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zdaj ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku: zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet; zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove; zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
- 11. v medmetni rabi izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi: dvignite, zdaj / pozor, pripravljeni, zdaj
● ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi; pog. zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen izraža nezadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori; ekspr. mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; star. popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe kdaj pa kdaj, včasih; sam.: nenehno trajajoči zdaj; čas je sestavljen iz samih zdajev; prim. zazdaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
bòs bôsa in bòss bôssa [bos] m (ȍ ȏ) v ameriškem okolju šef, vodja: oblast bosov // žarg. vodja kake organizirane skupine, navadno gangsterske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
brigadír -ja m (í) - 1. kdor dela v brigadi 2: iz naše šole se je priglasilo trideset brigadirjev; brigadirji na avtocesti
// vodja take skupine: izbrali so ga za brigadirja mladinske brigade / sprejmemo brigadirja za vodstvo strojnih kmetijskih del - 2. v italijanskem okolju poveljnik enote karabinjerjev: zasliševal ga je črnolas brigadir
- 3. v nekaterih državah poveljnik brigade 1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
dirigírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami
- 2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo; dirigirati proizvodnjo; administrativno dirigirati gospodarsko organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili
dirigíran -a -o: dirigirana trgovina; dirigirana umetnost; centralno dirigirano gospodarstvo
♦ voj. dirigirani izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
drúščina -e ž (ú) - 1. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: hoditi z druščino okrog; glasna, prijetna, vesela druščina; dobra, slaba druščina; druščina fantov in deklet; vodja druščine / zahajati v druščino
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: ne mara druščine, najraje je kar sam; ogibala se je fantovske druščine; biti komu za druščino; hrepenela je po njegovi druščini
● dela mu druščino je z njim, da ni sam - 2. zastar. društvo, organizacija: zbirališče tajnih druščin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
inštitút tudi institút -a m (ȗ) navadno s prilastkom - 1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje: inštitut je letos izdal več publikacij; akademijski, univerzitetni inštituti; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut; inštitut za zgodovino delavskega gibanja / Inštitut za slovenski jezik SAZU
// prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka: tudi vse popoldneve dela v inštitutu - 2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju: kozmetični inštitut; inštitut za zunanjo trgovino
// zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov: onkološki inštitut; inštitut za pljučne bolezni - 3. zastar. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom: stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
lájati -am nedov. (ȃ) - 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali
// s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
● preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega - 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze
// s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas
// nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) - 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo
- 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj)
- 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi
lajáje: lajaje kazati zobe
lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
licéjka -e ž (ẹ̄) - 1. dijakinja, učenka liceja: gruča licejk
- 2. žarg. Licejska knjižnica v Ljubljani: študirati v licejki; vodja licejke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
manager in menedžer -ja [ménedžer] m (ẹ̑) - 1. v kapitalistični ekonomiki vodilni uslužbenec podjetja; direktor, ravnatelj: družbo upravljajo managerji; odločilna vloga managerjev
- 2. publ. voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu: biti manager turistične agencije; dober, nesposoben manager / turistični manager
// poslovni vodja moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu: pevko je spremljal manager; manager boksarja; moštvo z managerjem in trenerjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
menáža -e ž (ȃ) žarg., voj. - 1. (vojaška) hrana: menažo smo redno dobivali; dobra menaža / deliti, kuhati menažo jed, jedi; pri menaži je šest vojakov manjkalo pri jedi, pri obroku
- 2. v zvezi oficirska menaža, v stari Avstriji oficirska menza, oficirska restavracija: hraniti se v oficirski menaži; vodja oficirske menaže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
morílski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na morilce:- a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal
// nacistični morilski stroj - b) ekspr. morilska bolezen
morílsko prisl.: ekspr. skoraj morilsko resen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
obrazložíti -ím dov., obrazlóžil (ī í) - 1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil; obrazložiti komu svoje težave; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
- 2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil
obrazložèn -êna -o: obrazložen predlog; obrazloženo mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
oddélek -lka m (ẹ̑) - 1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; personalni, proračunski oddelek občinske skupščine
// do 1975 pedagoško-znanstvena enota fakultete: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike
// s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole - 2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
// del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce
// grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje - 3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
♦ voj. najmanjša vojaška enota - 4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
● zastar. posebni oddelek slovstva del
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
polnílnica -e [ou̯] ž (ȋ) - 1. prostor, obrat za polnjenje: delati v polnilnici; vodja polnilnice / akumulatorska polnilnica; polnilnica jeklenk; polnilnica mleka
- 2. teh. polnilnik: polnilnica se je pokvarila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
povérjenik -a m (ẹ̑) - 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik
- 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov
// vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
projektíva -e ž (ȋ) publ. dejavnost, ki se ukvarja s projektiranjem: podjetje išče arhitekta za projektivo;
administrativna dela v projektivi / prodajna projektiva // oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: napotili so ga v projektivo / šef, vodja projektive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
rdečesrájčnik -a m (ȃ) ekspr. - 1. kdor nosi rdečo srajco: mali rdečesrajčnik se je začel jokati
- 2. garibaldinec: vodja neapeljskih rdečesrajčnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
recépcija -e ž (ẹ́) - 1. oddelek za sprejemanje gostov, strank, zlasti v hotelu, bolnici: voditi recepcijo; delati v recepciji; hotelska, zdraviliška recepcija; vodja recepcije / recepcija za udeležence pohoda je na stadionu
// prostor ali del prostora, kjer je tak oddelek: zakleniti recepcijo; okence, pult recepcije - 2. knjiž. prevzem, sprejem: recepcija tujih pravnih norm / recepcija modernih tokov v umetnosti / recepcija knjige pri bralcih je bila ugodna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
skupína -e ž (í) - 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah
- 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah
- 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti
♦ kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
tôlpa -e ž (ó) - 1. slabš. organizirana skupina ljudi, ki se ukvarja z nezakonito, nedovoljeno dejavnostjo: odkriti, uničiti tolpo; oborožena tolpa; ponarejevalska, tihotapska tolpa; tolpa žeparjev; vodja tolpe / krasti v tolpah
- 2. slabš. skupina ničvrednih, malovrednih ljudi: okrog njih so se zbirale grozeče tolpe; prišel je s svojo tolpo
- 3. star. skupina ljudi: tolpa otrok, radovednežev
// trop, krdelo: tolpa ovc / volkovi so se zbirali v tolpe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
žága -e ž (ȃ) - 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
// list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago - 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
♦ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
analítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na analizo: analitični postopek / analitični oris književnega dela; analitična kritika; analitično reševanje problemov / sklepali so po analitičnih podatkih; analitična ocena delovnih mest / vodja analitičnega odseka; analitična služba podjetja
♦ kem. analitična kemija kemija, ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; lit. analitična drama drama, ki stopnjema razkriva posledice dejanja, izvršenega že nekoč prej; mat. analitična geometrija geometrija, ki temelji na koordinatnih sistemih; teh. analitična tehtnica tehtnica, ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
baléten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na balet: opera z baletnimi vložki / nastopil je baletni ansambel; baletna plesalka; baletna skupina / baletni čeveljčki; hodi v baletno šolo
♦ kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
brodárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na brodarje ali brodarstvo: brodarsko podjetje / brodarski odsek pomorske šole; sam.: star. kapitan in brodarski sta tako odločila vodja krova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube;
čelna kost;
vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše
♦ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirovčêlno prisl.: čelno napasti sovražnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
desetár -ja m (á) - 1. čin komandirja desetine v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji; četni desetar vadi rezerviste; dobiti, imeti čin desetarja
- 2. vodja skupine desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji / desetar pionirskega odreda
♦ žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
diréktor1 -ja m (ẹ́) uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: izvoliti direktorja;
določiti, pog. postaviti koga za direktorja;
gimnazijski direktor ravnatelj;
direktor gostinskega podjetja upravnik;
razpisati mesto direktorja;
pomočnik direktorja / generalni direktor; komercialni, tehnični direktor; direktor radijskega programa
♦ film. direktor filma odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma; direktor fotografije filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
harambáša -e tudi -a m (ȃ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih - 1. nekdaj hajduški poglavar: slavni harambaša
- 2. slabš. vodja cestnih roparjev, razbojnikov: pogon za harambašo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
hegemón -a m (ọ̑) knjiž. kdor ima vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: upirati se volji hegemonov;
imperialistični hegemon / publ. delavski razred je postal hegemon naprednih gibanj vodja, vodilna sila // pri starih Grkih vojskovodja, poveljnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
ideolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ideologijo: ideološka osnova dela;
ideološka oznaka / močen ideološki vpliv; ideološka angažiranost; ideološka usmerjenost pouka; ideološko-politična vzgoja / ideološki boj; idejni in ideološki konflikt / ideološki predstavnik smeri; ideološki vodja ideologideolóško prisl.: ideološko trdni delavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
kapétan -a m (ẹ̑) - 1. čin v kopenski vojski ali v letalstvu, za stopnjo višji od poročnika, ali nosilec tega čina: četi poveljuje kapetan / napredovati v kapetana
♦ voj. kapetan fregate čin, za stopnjo višji od kapetana korvete, ali nosilec tega čina; kapetan korvete; kapetan bojne ladje čin, za stopnjo višji od kapetana fregate, ali nosilec tega čina; kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina - 2. šport. vodja tekmovalnega moštva: kapetan reprezentance / zvezni kapetan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
komandír -ja m (í) - 1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja; komandir čete, voda
- 2. vodja oddelka ali postaje milice: komandir daje navodila dežurnemu miličniku / komandir postaje milice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
komerciála -e ž (ȃ) pog. komercialni oddelek v podjetju: imeti sestanek v komerciali / vodja komerciale // komercialne dejavnosti: komerciala dobro deluje / oddelek za zunanjo trgovino in industrijsko komercialo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
koncêrten -tna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na koncert: koncertna sezona;
bogata koncertna turneja pianista / uspel koncertni nastop / koncertni pevec; koncertna dvorana; koncertna poslovalnica ustanova, ki organizira koncerte
♦ muz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah; koncertni mojster vodja violinistov v orkestru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
lekárniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na lekarno: lekarniški predpisi / lekarniška oprema / listi te rastline se uporabljajo za lekarniške namene / vodja lekarniške postaje / lekarniški poklic lekarnarski
♦ teh. lekarniška tehtnica tehtnica, ki omogoča zelo natančno tehtanje od 1 g do 1 kg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
márketing -a m (ȃ) publ. načrtovanje in usklajevanje investicij, proizvodnje, prodaje in propagande s potrebami in možnostmi tržišča: razvijati marketing;
prednosti, problemi marketinga / vodja marketinga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
načêlnik -a m (ȇ) - 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva - 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
- 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
♦ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
operatíva -e ž (ȋ) publ. dejavnost, zlasti gospodarska, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: vzgajati kadre za operativo in znanstveno delo;
delati v operativi;
inženir s prakso v operativi / izvozna, nabavna, prodajna operativa // oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: šef, vodja operative / ta odsek ceste je skupaj z gradbeno operativo gradila mladina gradbenimi delavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
palúba in páluba -e ž (ȗ; ā) krov: iz kabine sta odšla na palubo;
ograja palube / ladijska paluba / glavna paluba; spodnja paluba; vodja palube
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
pedagóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pedagoge ali pedagogiko: pedagoški poklic;
pedagoški tečaj;
ima dolgoletno pedagoško prakso;
pedagoško delo / pedagoški delavci / pedagoška analiza izobraževalnega dela; pedagoška razprava; pedagoška revija / pedagoška akademija, gimnazija; pedagoško-znanstvena enota na fakulteti / tako ravnanje ni pedagoško
♦ ped. pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju; pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol; pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove; prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; pedagoška smer študija smer študija, ki usposablja za pedagoško delopedagóško prisl.: biti pedagoško izobražen; pedagoško koristne igrače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
pitalíšče -a s (í) prostor, obrat za pitanje: zgraditi pitališče;
pitališče bekonov / vodja pitališča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
póten1 -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pot, potovanje: potni načrt / potna obleka, torba; potna palica popotna // potni tovariš / potni list dokument, s katerim se dovoljuje prehod čez državno mejo; potno dovoljenje
● ekspr. potni maršal vodja potovanja
♦ adm. potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; potni stroški stroški za določeno službeno potovanje; vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
potovánje -a s (ȃ) glagolnik od potovati: naporno, prijetno, udobno potovanje;
potovanje iz Ljubljane v Maribor;
potovanje okoli sveta, v tujino, po Evropi;
potovanje z ladjo;
smer potovanja / poročno, službeno, študijsko potovanje; vodja potovanja / iti, odpraviti se na potovanje / potovanje črk na svetlobni reklami
● vznes. končal je svoje zemeljsko potovanje umrl je
♦ tur. krožno potovanje pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti poti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
ravnáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo - 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
// vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi - 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
- 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
- 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
ravnáti se - 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
- 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
- 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
- 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
redítelj1 -a m (ȋ) - 1. kdor skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi: reditelji z rdečimi trakovi na rokavih so usmerjali množico; kinematografsko podjetje zaposli več rediteljev; reditelj na parkirnem prostoru, v gledališču
// šol. učenec, ki skrbi za red, čistočo v razredu: reditelj je pobrisal tablo in prezračil razred - 2. zastar. organizator, vodja: reditelj maškarade, veselice / dvorni reditelj ceremoniar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
saldakónti -ov m mn. (ọ̑) fin. kartoteka kontov, v katerih so prikazane terjatve in obveznosti: saldakonti so na tekočem;
vpisati plačilo v saldakonte // oddelek, ki vodi tako kartoteko: vodja saldakontov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
síndik -a m (ȋ) jur., nekdaj pravni zastopnik: postati sindik društva, združenja
♦ zgod. občinski mestni uradnik v času beneške republike; vodja občinskega urada manjše občine v Ilirskih provincah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
skladíšče -a s (í) zaprt prostor za shranjevanje česa, navadno izdelkov: izprazniti skladišče;
iti v skladišče;
hraniti v skladišču;
skladišče hrane, razstreliva, vnetljivih tekočin;
skladišče za žito / carinsko, vojaško skladišče; ladijsko skladišče; silosno skladišče / zidati skladišče / mravlje imajo pod zemljo skladišče; pren. skladišče znanja
● ekspr. moja soba je pravo skladišče v njej je veliko pohištva, predmetov; ekspr. maščoba je glavno skladišče za energijo v njej je shranjena energija // oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako shranjevanje: vodja skladišča; delavec v skladišču / javno skladišče
♦ ekon. konsignacijsko skladišče za blago določenega, navadno tujega proizvajalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
šéf1 -a m (ẹ̑) kdor vodi delo kake delovne enote: biti, postati šef;
razumevajoč, strog šef / šef (železniške) postaje; šef protokola / šef kuhinje, oddelka, strežbe vodja; šef trgovine poslovodja
● pog. ti si pa šef iznajdljiv, pameten // kdor vodi kako skupino s posebno nalogo: šef diplomatske, gospodarske, vojaške misije / šef države; šef vlade predsednik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
šéjk -a m (ẹ̑) v arabskem okolju - 1. starešina, poglavar plemena, vasi: šejk in emir / arabski šejki
- 2. predstojnik, vodja muslimanske verske skupnosti, sekte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
škribán -a m (ȃ) zastar. pisar: notarjev škriban / lesni škriban lesni zapisovalec, nadzornik; vodja žage
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
tŕsnica -e ž (ȓ) agr. prostor, kjer se gojijo trsne sadike: urediti trsnico;
v trsnici vzgojene trte / vodja trsnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
túrnusen -sna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na turnus: turnusni sistem / turnusni vodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
upravítelj -a m (ȋ) kdor kaj upravlja: postati upravitelj;
imenovati upravitelja;
upravitelj zgradbe / upravitelj sklada / šolski upravitelj šolski ravnatelj; upravitelj pošte upravnik pošte; upravitelj v Judeji pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci
♦ jur. stečajni upravitelj kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa; navt. upravitelj stroja pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje; rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo; zgod. deželni upravitelj do srede 18. stoletja zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in predsednik deželnega sodišča; dvorni upravitelj v nekaterih državah vodja dvornega urada; dvorni maršal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
veleprodája -e ž (ȃ) trg. prodaja na debelo: oddelek za veleprodajo / cene v veleprodaji // oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako prodajo: vodja veleprodaje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
vójvoda -e tudi -a m (ọ̑) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda // zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod
♦ etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
vsakokráten -tna -o prid. (ā) ki vsakokrat je, obstaja v določenem času, trenutku: ugotavljati vsakokraten položaj;
delo so načrtovali v skladu s potrebami in vsakokratnimi okoliščinami / vsakokratni ravnatelj je bil tudi vodja komisije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
zastavonóša -e in -a m (ọ̄) - 1. kdor nosi zastavo: na čelu sprevoda je korakal zastavonoša / postavili so ga za zastavonošo; gasilska četa z zastavonošo
- 2. ekspr., navadno s prilastkom vodja, usmerjevalec: postati zastavonoša napredka; zastavonoša v boju za demokracijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
zmesárna -e ž (ȃ) teh. obrat za pripravljanje zmesi za steklo: dograditi topilnico in zmesarno / vodja zmesarne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
žagálnica -e ž (ȃ) les. obrat za žaganje hlodov, lesa: pripeljati hlod v žagalnico / vodja žagalnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
alojzijevíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Alojzijevišče: alojzijeviški vodja / alojzijeviška vzgoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
delegácija -e ž (á) skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov, odposlanstvo: poslati, sestaviti, sprejeti delegacijo;
izvolili so ga v delegacijo;
parlamentarna, vladna delegacija;
šef, vodja delegacije
♦ jur. voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; delegacija prenos pristojnosti od enega organa na drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
dvanajstérica -e ž (ẹ̑) skupina dvanajstih oseb: naša dvanajsterica je dosegla drugo mesto;
postal je vodja dvanajsterice delavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
enêrgičen -čna -o prid., enêrgičnejši (é) ki se hitro in nepopustljivo odloča, odločen: energičen človek;
energičen organizator, vodja;
bil je zelo delaven in energičen // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: oglasil se je z energično besedo; energična hoja; mož energičnih potez na obrazuenêrgično prisl.: energično nastopiti proti komu; energično stopa po cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
grlorézec -zca m (ẹ̑) ekspr., redko morilec, zločinec: bil je vodja grlorezcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
gverílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gverilce ali gverilo: gverilski oddelki;
gverilski vodja / gverilska taktika vojskovanja / gverilska vojna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
izménski -a -o (ẹ̑) pridevnik od izmena: izmenski vodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
klêrofašízem -zma m (ȇ-ī) nav. slabš. politično sodelovanje cerkve s fašizmom: bil je vodja upora proti klerofašizmu // gibanje za tako sodelovanje: pojav klerofašizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
komandánt -a m (ā) kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: komandanti so se zbrali na posvet / imenovan je za komandanta divizije / vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije; pren., ekspr. politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti // poveljnik, vodja sploh: komandant vesoljske ladje; komandant taborišča / komandant mladinske delovne brigade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
koordinátor -ja m (ȃ) kdor kaj koordinira, usklajevalec: vodja je bil predvsem koordinator dela celotne skupine / izkazali so se kot dobri koordinatorji gospodarskih akcij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
manipulánt -a m (ā á) delavec, zaposlen pri manipulaciji: razpisati mesto manipulanta / knjižničarski, poštni manipulant // vodja manipulacije: upoštevati navodila manipulanta / gozdni, lesni manipulant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
merílnica -e ž (ȋ) prostor ali oddelek, v katerem se kaj meri, kontrolira: postal je vodja merilnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
mizárna -e ž (ȃ) mizarski obrat, mizarska delavnica: rudniško mizarno modernizirajo;
vodja mizarne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
rabín -a m (ȋ) pri judih razlagalec svetega pisma in judovskega prava: zapisovati odgovore in razlage rabinov / o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov // verski vodja ali predstojnik verske skupnosti: svečanosti ob prazniku je vodil rabin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
registratúra -e ž (ȗ) adm. oddelek za evidentiranje in hranjenje listin, spisov: poslati spise v registraturo;
vodja registrature // zbirka listin, spisov, evidentiranih in hranjenih na takem oddelku: prepeljati registraturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
rezálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) delavec, ki reže: rezalec starega železa;
vodja rezalcev / rezalec stekla
♦ teh. plamenski rezalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
sékcijski tudi sekcíjski -a -o prid. (ẹ́; ȋ) nanašajoč se na sekcijo: sekcijski vodja / sekcijski izvid
● publ. plenarna in sekcijska predavanja predavanja, ločena po skupinah in obravnavani tematiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
stárosta -e tudi -a m (á) navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: umrl je starosta naših zgodovinarjev;
zbrali so se pri starosti slovenskih planincev // knjiž. vodja kake skupnosti; starešina: za nasvet so vprašali svojega starosto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
vodárna -e ž (ȃ) obrat, ki oskrbuje porabnike s pitno in tehnološko vodo: povečati, zgraditi vodarno;
mestna vodarna;
vodja vodarne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
blokáč -a m (á) knjiž. vodja, starešina bloka v koncentracijskem taborišču: postaviti novega blokača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
blokáš -a m (á) žarg. vodja, starešina bloka v koncentracijskem taborišču: blokaša sta pretepala jetnike;
rjovenje blokašev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
blókfírer -ja m (ọ̑-í) med drugo svetovno vojno vodja najnižje enote nemške raznarodovalne organizacije na okupiranem ozemlju: blokfirer je obveščal ljudi o shodu;
vaški blokfirer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
fáktor in faktór -ja m (á; ọ̑) nekdaj vodja, organizator dela v tiskarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
gauleiter tudi gavlajter -ja [gáu̯lájt-] m (ȃ-á) v nacistični Nemčiji pokrajinski vodja nacistične stranke: bil je gauleiter na okupiranem ozemlju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
inšpiciènt -ênta in -énta tudi inspiciènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) gled. kdor vodi potek predstave, vodja predstave: nekaj let je bil inšpicient;
inšpicient je dal igralcu znamenje, naj gre na oder
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
izmenovódja -e in -a m (ọ̑) redko vodja izmene: izmenovodja v tovarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
kolovódja -e tudi -a m (ọ̑) slabš. vodja, voditelj: bil je kolovodja mednarodne tolpe;
kolovodje so polovili in pozaprli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
konferánsa -e ž (ȃ) knjiž. besedilo, ki ga bere, govori vodja oddaje: konferansa je bila zelo duhovita // najavljanje in komentiranje programa na prireditvi; vodenje oddaje: kdo bo prevzel konferanso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
konferansjé -ja m (ẹ̑) knjiž. kdor na prireditvi najavlja in komentira program; vodja oddaje: duhovit, simpatičen konferansje / nastopil je kot konferansje / televizijski konferansje napovedovalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
méntor -ja m (ẹ̄) kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja, svetovalec: vprašati za nasvet svojega mentorja;
mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov
♦ agr. rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
nàdpáznik -a m (ȁ-ȃ) do 1945 vodja skupine paznikov v jetnišnici ali kaznilnici: za vse kaznjence je skrbelo deset paznikov pod vodstvom enega nadpaznika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
nostrómo -a m (ọ̑) žarg., navt. vodja krova: nostromo je naročil mornarjem prepleskati steno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
obratovódja -e in -a m (ọ̑) vodja obrata: postal je obratovodja slaščičarne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
oddelkovódja -e tudi -a m (ọ̑) vodja oddelka: napredovati v oddelkovodjo;
oddelkovodje in mojstri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
poslovódja -e tudi -a m (ọ̑) vodja manjše trgovine: postal je poslovodja;
poslovodja in blagajničarka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
potovódja -e tudi -a m (ọ̑) zastar. vodja potovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
prèddélavec -vca m (ȅ-ẹ́) vodja skupine delavcev, s katerimi opravlja isto delo zlasti v neposredni proizvodnji: sprejeti preddelavca za skladišče;
preddelavec v opekarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
prímaš -a m (ȋ) v madžarskem in prekmurskem okolju vodja in prvi violinist manjše godalne skupine: postal je primaš / primaš ciganske godbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
razrédnik -a m (ẹ̑) učitelj, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda: razrednik je šel z učenci na izlet;
pogovoriti se z razrednikom
♦ šol. ukor razrednika nekdaj vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjevanja obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
réis -a m (ẹ̑) v muslimanskem okolju poglavar, vodja: postal je njihov reis / reis države, mesta
♦ zgod. reis efendi v stari Turčiji naslov za zunanjega ministra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
sêrdar -ja m (ȇ) v nekaterih vzhodnih deželah poglavar, vodja: postal je njihov serdar
♦ zgod. serdar v fevdalni Turčiji poglavar, poveljnik nahije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
sírdar -ja m (ī) pri himalajskih odpravah vodja šerp: šerpe in sirdar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
skupinovódja -e tudi -a m (ọ̑) vodja skupine delavcev, s katerimi opravlja isto delo: skupinovodja v skladišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
solicitátor -ja m (ȃ) nekdaj (administrativni) vodja odvetniške pisarne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
stoloravnátelj -a m (ȃ) zastar. vodja omizja pri pojedini: stoloravnatelj je skrbel, da so bili pri zdravici vsi kozarci polni;
določiti stoloravnatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
šêrif -a m (ȇ) v Združenih državah Amerike vodja lokalne policije v manjših krajih: postati šerif
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
taborovódja -e tudi -a m (ọ̑) redko vodja tabora: določiti taborovodjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
tambúrmajór in támburmajór -ja m (ū-ọ̑; ā-ọ̑) nekdaj vodja (vojaških) bobnarjev: tamburmajor s palico z zlatim jabolkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
žagovódja -e tudi -a m (ọ̑) vodja žage (obrata): postati žagovodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.