vódja -e in -a (ọ̑) 
  1. 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
    // vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu
    // vodja izleta
  2. 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine
    ♦ 
    gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

maršál -a (ȃ) 
  1. 1. najvišji naslov, ki se lahko podeli vrhovnemu komandantu: predlagati koga za maršala / maršal Tito / pog. Maršal Josip Broz-Tito
  2. 2. v nekaterih državah najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: postati maršal / letalski maršal
    ● 
    ekspr. popotni maršal vodja potovanja
    ♦ 
    voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti; zgod. maršal v fevdalizmu kdor skrbi za konje in konjske hleve na dvoru; dvorni maršal v nekaterih državah vodja dvornega urada, dvorni upravitelj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

mójster -tra (ọ́) 
  1. 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent
    // umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren
    // naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus
  2. 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
    ● 
    ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra
    ♦ 
    ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

prokurátor -ja (ȃ) 
  1. 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator; tožitelja je na sodišču zastopal prokurator
  2. 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji
    ♦ 
    jur. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

starešína -e tudi -a (í) 
  1. 1. vodja družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
    // vodja kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred
  2. 2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
  3. 3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
    // nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

popóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pot, popotovanje: popotni vtisi, zapiski / vzeti s seboj popotno lekarno; popotna obleka, torba; popotna palica / ekspr. izbral si je popotnega tovariša
 
star. popotni človek popotnik; zastar. popotni list potni list; ekspr. popotni maršal vodja potovanja; popotni prodajalec potujoči prodajalec
 
voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

duhóven -vna -o prid. (ọ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na duh duhá:
    1. a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
    2. b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
       
      ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik
    3. c) duhovna bitja
  2. 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
     
    rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja
  3. 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

postája -e ž (ȃ) 
  1. 1. kraj, prostor, kjer se zaradi vstopanja, izstopanja potnikov ustavljajo javna prevozna sredstva: na postaji je čakalo veliko potnikov; izstopili bomo na naslednji, prvi postaji; vmesne postaje; ta vlak ustavlja na vseh postajah; začetna in končna postaja / avtobusna, metrojska, tramvajska postaja; spodnja, zgornja postaja žičnice
    // v zvezi železniška postaja osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki: srečala sta se pred železniško postajo; graditi novo železniško postajo / biti v službi na železniški postaji / šef postaje
    // kraj, prostor, kjer je taka zgradba: mesto ima štiri železniške postaje; iskati železniško postajo; vlak je zapeljal v postajo / potniška, tovorna postaja
  2. 2. nav. ekspr. kraj, prostor, kjer se kdo za krajši čas ustavi, zadrži: Pariz je bila le vmesna postaja na poti v London / v gostilni je bila njihova prva postaja
    // pog. krajši postanek: delal je postaje
  3. 3. s prilastkom organizacijska enota negospodarske organizacije
    1. a) ki zunaj sedeža te organizacije opravlja njeno dejavnost v zmanjšanem obsegu: vodja lekarniške postaje; veterinarska, zdravstvena postaja / postaja milice organ, ki opravlja zadeve javne varnosti v občini; postaja prometne milice enota uprave javne varnosti, ki nadzoruje in ureja cestni promet
    2. b) ki opravlja določeno dejavnost te organizacije: meteorološka postaja; nezgodna postaja; obveščevalna postaja gorske reševalne službe; poklicati reševalno postajo; postaja za transfuzijo krvi
      // kraj, prostor, kjer se opravlja kaka dejavnost sploh: oskrbovalna postaja; nekdaj preprežna postaja / karantenska postaja v orientalskem okolju prostor, stavba, kjer morajo ostati popotniki ali ladje zaradi karantene
  4. 4. naprave, ki omogočajo kako dejavnost: na otoku so postavili prisluškovalno postajo; oddajna, sprejemna postaja; radarska postaja / signal ljubljanske radijske postaje; televizijska postaja / poiskati določeno postajo poiskati valovno dolžino določenega (radijskega) oddajnika
    // vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij
  5. 5. nav. ekspr. kraj, kjer je kdo določen čas živel: Jesenice so ena od postaj njegovega življenja / naštel je postaje svoje službe
    // čas, doba v življenju, razvoju česa: najvažnejše postaje njegovega življenja / to je zadnja postaja njenih ljubezenskih zgodb
    ● 
    ekspr. prehodili so vse postaje na svoji trnovi poti veliko so pretrpeli; ekspr. tehniška šola ne bo tvoja zadnja postaja šolanja ne boš končal s tehniško šolo
    ♦ 
    elektr. napajalna transformatorska postaja; razdelilna, relejna postaja; mont. pogonska postaja prostor, mesto s pogonsko napravo pri neskončnem traku; rel. postaja križevega pota vsaka od slik križevega pota; urb. čelna postaja; žel. namembna, odhodna postaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 
  1. 1. ki je v skladu
    1. a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
    2. b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
    3. c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
      // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
  2. 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
  3. 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
  4. 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
    ● 
    star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
    ♦ 
    agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

desetína -e ž (í) 
  1. 1. del na deset enakih delov razdeljene celote: dobil je desetino dobička; ekspr. niti desetina tega ni res! / desetina litra
     
    mat. ena cela, devet desetin
  2. 2. vojaška enota desetih vojakov: zasedi je prihitela na pomoč naša desetina z dvema puškomitraljezoma; komandir desetine
    // organizirana skupina desetih ljudi: bili so najboljša desetina v zadrugi; tekmovanje pionirskih gasilskih desetin; tekmovalna desetina; vodja desetine
  3. 3. v fevdalizmu podložniška dajatev desetega dela pridelka, dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi: dajati, pobirati desetino; hiša je bila oproščena tlake in desetine; cerkvena desetina; žitna desetina
  4. 4. ruska ploščinska mera, 1,092 ha: barin je imel sto desetin zemlje
  5. 5. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: desetine let so minile od takrat; prehodili so že desetine kilometrov; hiši sta nekaj desetin korakov narazen / zaradi izdaj je padlo na desetine naših borcev
    ● 
    star. v desetino iti po ljudskem verovanju iti po svetu kot deseti brat ali sestra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

drúžba -e ž (ȗ) 
  1. 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
    // družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
  2. 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
    // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala
  3. 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
    // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
  4. 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
    ● 
    dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
    ♦ 
    rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

ekspedícija -e ž (í) 
  1. 1. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom, odprava: vrniti se z ekspedicije; odpraviti se na ekspedicijo; ekspedicija na južni tečaj; ekspedicija za proučevanje spalne bolezni / trgovska ekspedicija; pren., ekspr. otroci so delali ekspedicije v bližnje sadovnjake
    // skupina, ki se udeleži takega potovanja: člani ekspedicije; vodja ekspedicije na Mont Everest
  2. 2. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: fašistična ekspedicija; ekspedicije na sovražno ozemlje / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
  3. 3. odpošiljanje, odprava: točna ekspedicija časopisov; ekspedicija zdravil; prostor za ekspedicijo
    // oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis je že v ekspediciji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

govôrec in govórec -rca (ó; ọ̑) 
  1. 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik
    // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec
  2. 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec
    // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

inkvizítor -ja (ȋ) 
  1. 1. zgod. član inkvizicije: imenovati koga za inkvizitorja; izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije
  2. 2. nav. slabš. izpraševalec, zasliševalec: inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

izména -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
    // delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
    // časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
  2. 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

kròv krôva (ȍ ó) 
  1. 1. plošča, ki pokriva, zapira trup ladje, čolna: iz kabine je odšel na krov; valovi so pljuskali na krov; krov iz hrastovih desk; ograja krova / vrgel je steklenico čez krov čez ograjo krova
    // na krov je prišlo veliko novih potnikov vkrcali so se na ladjo
    // ladijski krov
     
    ekspr. vreči kaj čez krov zavreči, odkloniti; publ. letalo je imelo na krovu bombe s seboj, v sebi
     
    navt. krov vsaka od vodoravnih plošč, ki zapirajo ladijske prostore in delijo ladjo po višini; glavni krov; spodnji krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme
  2. 2. star. streha: popravljati krov / slamnati krov / božji krov cerkev
    // dom, (domača) hiša: priseljenci so našli tu svoj krov / domači ali rodni krov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

oblikoválnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov: stopiti v oblikovalnico; oblikovalnica peciva; oblikovalnica in emajlirnica / vodja oblikovalnice
  2. 2. knjiž. kar koga oblikuje, vzgaja: šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

oddája -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od oddati: prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo prodajo
    // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izmakniti se obvezni oddaji / predpisati, ekspr. nabiti komu visoko obvezno oddajo
  2. 2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa: gledati, poslušati oddajo; ponoviti, pripraviti oddajo; nastopiti na oddaji; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja; kmetijska, športna oddaja; živa oddaja pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

prestolováti -újem nedov. (á ȗknjiž.  
  1. 1. s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: kralji so prestolovali v Parizu
    // ekspr. imeti delovno mesto: vodja detektivske službe je prestoloval v centru newyorške policije / zravnan je zapuščal sobo, v kateri je nekaj let prestoloval
  2. 2. ekspr. ponosno, oblastno sedeti: na čelu mize je prestolovala hišna gospodinja; med gosti je prestoloval mizarski mojster
    ● 
    knjiž. sredi mesta je prestolovala mogočna katedrala kraljevala; ekspr. prestolovati nad podrejenimi imeti oblast

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

séktor -ja (ẹ́) 
  1. 1. predel, del: razdeliti ozemlje na sektorje; severni sektor mesta / odkopni sektor
     
    geom. krogelni sektor krogelni izsek; voj. sektor del zemljišča na bojišču ali v zaledju, na katerem deluje določena vojaška enota
  2. 2. navadno s prilastkom področje, panoga: rudarstvo in drugi gospodarski sektorji / dela v kmetijskem sektorju v kmetijstvu
    // sekundarni, terciarni sektor sekundarne, terciarne dejavnosti
    // družbeni, privatni sektor družbena, zasebna lastnina
    // del delovne organizacije, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote; oddelek: dela v komercialnem sektorju; nabavni, razvojni sektor; vodja sektorja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

tečnáriti -im nedov. (á ȃekspr.  
  1. 1. z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim / vidiš, da sem imel prav, je tečnaril / tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi postavljati se
  2. 2. z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za kaj: toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli / tečnariti za novo kolo / tišina, je tečnaril vodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

 prisl. (ȕ) 
  1. 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu; krmar! Tu, kapitan; pri govorjenju po telefonu, radiu tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč odtod; star. le-tu ne bomo varni tu(le)
    // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tu imam veliko prijateljev; tu ostanem še kako leto; delati moraš tu in v Nemčiji; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu; publ. London. Tu so objavili rezultate preiskave
  2. 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: da, tu je avtomobil začelo zanašati; to tu je treba odstraniti; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku tu počiva XY; kot napis na spominski plošči tu se je rodil XY
    // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago: ali imate pero? Izvolite, tu je; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tu je moja roka; pog., pri udarcu na, tu imaš za tvoje jezikanje
  3. 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno; tako je tu, v tem filmu, prikazano
    // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam
    // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil
  4. 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj; ekspr. veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr. kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati
  5. 5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tu je udaril po mizi; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače
  6. 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do reke in tu se film konča; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik
    // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve; od tu naprej se začenja drugo obdobje
  7. 7. v povedni rabi izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila: pomlad je tu; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite
  8. 8. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: tu je dobil nekaj, tam nekaj; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam; tu pa tam raste kako drevo tupatam
    // moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin
    ● 
    naredil bom, kakor tu sedim izraža podkrepitev trditve; tu in tam se opije tuintam; tu pa tam še srečam kakega sošolca tupatam; sam.: knjiž. resnica našega tu, našega sveta; prim. tuintam, tupatam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

umétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na umetnike ali umetnost:
  1. a) umetniški izraz, slog; umetniška dela; umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri; umetniška ustanova; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove; umetniški vodja gledališča kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča; večer umetniške besede prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomki
  2. b) umetniška galerija; umetniška razstava / umetniška razglednica razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
    ● 
    ekspr. on je umetniška duša zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

véliki -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. določna oblika od velik:
    1. a) veliki kazalec ure; mali in veliki krožniki; zvoniti z velikim zvonom; male in velike črke; velika skakalnica; mala in velika začetnica
    2. b) pog. veliko pivo
    3. c) veliki narodi; veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
    4. č) puška z velikim dometom
    5. d) te velike razlike so se še povečale
    6. e) kaj študira tvoj veliki sin
    7. f) veliki klanec je za nami
    8. g) vem za njegovo veliko bolečino
    9. h) velika kmetija je propadla
    10. i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki
  2. 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
    ● 
    veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
    ♦ 
    anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astr. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; kem. velika molekula makromolekula; lingv. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; muz. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

zaména -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. kar kaj zamenja: najti zameno za izgubljeni del; vzeti karto kot zameno za drugo karto / našel si je dobro zameno za prejšnjo službo
    // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: reševalci so čakali, da pride zamena; poiskal si je zameno za čas, ko bo na dopustu
    // redko izmena: vodja nočne zamene; dela v tretji zameni
  2. 2. zamenjava: zamena denarja / zamena zob pri otroku / pomagali so mu, v zameno pa jim je priskrbel stanovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

zaščíta -e ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma
  2. 2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita
    // organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite
    ♦ 
    elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

zdàj prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku: zdaj si ti na vrsti; ura je zdaj točno deset; zdaj nimam časa, pridi pozneje; prav zdaj govorijo o tebi / zdaj je vsega konec; zdaj je priložnost, da te seznanim z njo / do zdaj ni imel težav z zdravjem dozdaj; od zdaj bo ona skrbela za to odzdaj
    // ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost; za zdaj bi bilo to dovolj zazdaj
    // izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni prihodnosti: zdaj, na večer se bodo pripeljali; zdaj, ta hip pride oče domov; takoj zdaj pojdi k zdravniku / elipt.: zdaj pa na delo; zdaj, otroci, pa vsi spat
    // izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: zdaj je bil tu; zdaj, ta trenutek mi je sporočil; prav zdaj sem se spomnil
  2. 2. izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času: zdaj sem tu že popolnoma domač; ta ulica se zdaj imenuje drugače; za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila; še zdaj mi je žal, da ni vztrajal; že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo; zdaj šele vem, kaj sem izgubil / vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma / prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
  3. 3. izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti: zdaj nanj ne bo treba več čakati; zdaj boste videli, kaj bo / prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi tokrat
  4. 4. izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti: zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik / zdaj so ga že poznali
  5. 5. izraža istočasnost dejanja: povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj / zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko odtujila
  6. 6. z oslabljenim pomenom poudarja zahtevo: zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal; vstani, zdaj že ne boš spal / zdaj dobro poslušaj; zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo / elipt. pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
    // v vprašalnih stavkih izraža negotovost, nejevoljo: naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj; avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov; kdo naj zdaj še komu verjame / elipt. ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj
  7. 7. ekspr. izraža nasprotje s prej povedanim: tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete / si zdaj pomirjen; še zdaj ne verjameš / zdaj je pa že čas, da začnete
    // v vezniški rabi, navadno okrepljen za izražanje
    1. a) opozoritve na prehod k drugi misli: in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta / zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
    2. b) nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli / in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
  8. 8. navadno v zvezi zdaj — zdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: zdaj se smeje, zdaj vzdihuje; pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela; pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega; ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani; hodil je zdaj sem, zdaj tja / zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi; ekspr. srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
  9. 9. ekspr., v zvezi zdaj zdaj izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti: pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma; videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze; zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
  10. 10. v vezniški rabi, v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zdaj ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku: zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet; zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove; zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
  11. 11. v medmetni rabi izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi: dvignite, zdaj / pozor, pripravljeni, zdaj
    ● 
    ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi; pog. zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen izraža nezadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori; ekspr. mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; star. popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe kdaj pa kdaj, včasih; sam.: nenehno trajajoči zdaj; čas je sestavljen iz samih zdajev; prim. zazdaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

bòs bôsa in bòss bôssa [bos(ȍ ȏ) v ameriškem okolju šef, vodja: oblast bosov
// žarg. vodja kake organizirane skupine, navadno gangsterske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

brigadír -ja (í) 
  1. 1. kdor dela v brigadi 2: iz naše šole se je priglasilo trideset brigadirjev; brigadirji na avtocesti
    // vodja take skupine: izbrali so ga za brigadirja mladinske brigade / sprejmemo brigadirja za vodstvo strojnih kmetijskih del
  2. 2. v italijanskem okolju poveljnik enote karabinjerjev: zasliševal ga je črnolas brigadir
  3. 3. v nekaterih državah poveljnik brigade 1

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

dirigírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami
  2. 2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo; dirigirati proizvodnjo; administrativno dirigirati gospodarsko organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

drúščina -e ž (ú) 
  1. 1. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: hoditi z druščino okrog; glasna, prijetna, vesela druščina; dobra, slaba druščina; druščina fantov in deklet; vodja druščine / zahajati v druščino
    // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: ne mara druščine, najraje je kar sam; ogibala se je fantovske druščine; biti komu za druščino; hrepenela je po njegovi druščini
     
    dela mu druščino je z njim, da ni sam
  2. 2. zastar. društvo, organizacija: zbirališče tajnih druščin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

inštitút tudi institút -a (ȗnavadno s prilastkom  
  1. 1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje: inštitut je letos izdal več publikacij; akademijski, univerzitetni inštituti; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut; inštitut za zgodovino delavskega gibanja / Inštitut za slovenski jezik SAZU
    // prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka: tudi vse popoldneve dela v inštitutu
  2. 2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju: kozmetični inštitut; inštitut za zunanjo trgovino
    // zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov: onkološki inštitut; inštitut za pljučne bolezni
  3. 3. zastar. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom: stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

lájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali
    // s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
     
    preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega
  2. 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze
    // s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas
    // nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh)
  3. 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo
  4. 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj)
  5. 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

licéjka -e ž (ẹ̄) 
  1. 1. dijakinja, učenka liceja: gruča licejk
  2. 2. žarg. Licejska knjižnica v Ljubljani: študirati v licejki; vodja licejke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

manager in menedžer -ja [ménedžer(ẹ̑) 
  1. 1. v kapitalistični ekonomiki vodilni uslužbenec podjetja; direktor, ravnatelj: družbo upravljajo managerji; odločilna vloga managerjev
  2. 2. publ. voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu: biti manager turistične agencije; dober, nesposoben manager / turistični manager
    // poslovni vodja moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu: pevko je spremljal manager; manager boksarja; moštvo z managerjem in trenerjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

menáža -e ž (ȃžarg., voj.  
  1. 1. (vojaška) hrana: menažo smo redno dobivali; dobra menaža / deliti, kuhati menažo jed, jedi; pri menaži je šest vojakov manjkalo pri jedi, pri obroku
  2. 2. v zvezi oficirska menaža, v stari Avstriji oficirska menza, oficirska restavracija: hraniti se v oficirski menaži; vodja oficirske menaže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

morílski -a -o [u̯s tudi lsprid. (ȋ) nanašajoč se na morilce:
  1. a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal
    // nacistični morilski stroj
  2. b) ekspr. morilska bolezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

obrazložíti -ím dov., obrazlóžil (ī í) 
  1. 1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil; obrazložiti komu svoje težave; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
  2. 2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

oddélek -lka (ẹ̑) 
  1. 1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; personalni, proračunski oddelek občinske skupščine
    // do 1975 pedagoško-znanstvena enota fakultete: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike
    // s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole
  2. 2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
    // del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce
    // grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje
  3. 3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
     
    voj. najmanjša vojaška enota
  4. 4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
    ● 
    zastar. posebni oddelek slovstva del

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

polnílnica -e [ou̯ž (ȋ) 
  1. 1. prostor, obrat za polnjenje: delati v polnilnici; vodja polnilnice / akumulatorska polnilnica; polnilnica jeklenk; polnilnica mleka
  2. 2. teh. polnilnik: polnilnica se je pokvarila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

povérjenik -a (ẹ̑) 
  1. 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik
  2. 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov
    // vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

projektíva -e ž (ȋ) publ. dejavnost, ki se ukvarja s projektiranjem: podjetje išče arhitekta za projektivo; administrativna dela v projektivi / prodajna projektiva
// oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: napotili so ga v projektivo / šef, vodja projektive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

rdečesrájčnik -a (ȃekspr.  
  1. 1. kdor nosi rdečo srajco: mali rdečesrajčnik se je začel jokati
  2. 2. garibaldinec: vodja neapeljskih rdečesrajčnikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

recépcija -e ž (ẹ́) 
  1. 1. oddelek za sprejemanje gostov, strank, zlasti v hotelu, bolnici: voditi recepcijo; delati v recepciji; hotelska, zdraviliška recepcija; vodja recepcije / recepcija za udeležence pohoda je na stadionu
    // prostor ali del prostora, kjer je tak oddelek: zakleniti recepcijo; okence, pult recepcije
  2. 2. knjiž. prevzem, sprejem: recepcija tujih pravnih norm / recepcija modernih tokov v umetnosti / recepcija knjige pri bralcih je bila ugodna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

skupína -e ž (í) 
  1. 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah
  2. 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah
  3. 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti
    ♦ 
    kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

tôlpa -e ž (ó) 
  1. 1. slabš. organizirana skupina ljudi, ki se ukvarja z nezakonito, nedovoljeno dejavnostjo: odkriti, uničiti tolpo; oborožena tolpa; ponarejevalska, tihotapska tolpa; tolpa žeparjev; vodja tolpe / krasti v tolpah
  2. 2. slabš. skupina ničvrednih, malovrednih ljudi: okrog njih so se zbirale grozeče tolpe; prišel je s svojo tolpo
  3. 3. star. skupina ljudi: tolpa otrok, radovednežev
    // trop, krdelo: tolpa ovc / volkovi so se zbirali v tolpe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

žága -e ž (ȃ) 
  1. 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
    // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
  2. 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
    ● 
    ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
    ♦ 
    etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

analítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na analizo: analitični postopek / analitični oris književnega dela; analitična kritika; analitično reševanje problemov / sklepali so po analitičnih podatkih; analitična ocena delovnih mest / vodja analitičnega odseka; analitična služba podjetja
♦ 
kem. analitična kemija kemija, ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; lit. analitična drama drama, ki stopnjema razkriva posledice dejanja, izvršenega že nekoč prej; mat. analitična geometrija geometrija, ki temelji na koordinatnih sistemih; teh. analitična tehtnica tehtnica, ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

baléten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na balet: opera z baletnimi vložki / nastopil je baletni ansambel; baletna plesalka; baletna skupina / baletni čeveljčki; hodi v baletno šolo
 
kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

brodárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na brodarje ali brodarstvo: brodarsko podjetje / brodarski odsek pomorske šole; sam.: star. kapitan in brodarski sta tako odločila vodja krova

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše
♦ 
aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

desetár -ja (á) 
  1. 1. čin komandirja desetine v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji; četni desetar vadi rezerviste; dobiti, imeti čin desetarja
  2. 2. vodja skupine desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji / desetar pionirskega odreda
    ♦ 
    žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

diréktor1 -ja (ẹ́) uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: izvoliti direktorja; določiti, pog. postaviti koga za direktorja; gimnazijski direktor ravnatelj; direktor gostinskega podjetja upravnik; razpisati mesto direktorja; pomočnik direktorja / generalni direktor; komercialni, tehnični direktor; direktor radijskega programa
♦ 
film. direktor filma odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma; direktor fotografije filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

harambáša -e tudi -a (ȃpri nekaterih južnoslovanskih narodih  
  1. 1. nekdaj hajduški poglavar: slavni harambaša
  2. 2. slabš. vodja cestnih roparjev, razbojnikov: pogon za harambašo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

hegemón -a (ọ̑) knjiž. kdor ima vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: upirati se volji hegemonov; imperialistični hegemon / publ. delavski razred je postal hegemon naprednih gibanj vodja, vodilna sila
// pri starih Grkih vojskovodja, poveljnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

ideolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ideologijo: ideološka osnova dela; ideološka oznaka / močen ideološki vpliv; ideološka angažiranost; ideološka usmerjenost pouka; ideološko-politična vzgoja / ideološki boj; idejni in ideološki konflikt / ideološki predstavnik smeri; ideološki vodja ideolog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

kapétan -a (ẹ̑) 
  1. 1. čin v kopenski vojski ali v letalstvu, za stopnjo višji od poročnika, ali nosilec tega čina: četi poveljuje kapetan / napredovati v kapetana
     
    voj. kapetan fregate čin, za stopnjo višji od kapetana korvete, ali nosilec tega čina; kapetan korvete; kapetan bojne ladje čin, za stopnjo višji od kapetana fregate, ali nosilec tega čina; kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina
  2. 2. šport. vodja tekmovalnega moštva: kapetan reprezentance / zvezni kapetan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

komandír -ja (í) 
  1. 1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja; komandir čete, voda
  2. 2. vodja oddelka ali postaje milice: komandir daje navodila dežurnemu miličniku / komandir postaje milice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

komerciála -e ž (ȃ) pog. komercialni oddelek v podjetju: imeti sestanek v komerciali / vodja komerciale
// komercialne dejavnosti: komerciala dobro deluje / oddelek za zunanjo trgovino in industrijsko komercialo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

koncêrten -tna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na koncert: koncertna sezona; bogata koncertna turneja pianista / uspel koncertni nastop / koncertni pevec; koncertna dvorana; koncertna poslovalnica ustanova, ki organizira koncerte
 
muz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah; koncertni mojster vodja violinistov v orkestru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

lekárniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na lekarno: lekarniški predpisi / lekarniška oprema / listi te rastline se uporabljajo za lekarniške namene / vodja lekarniške postaje / lekarniški poklic lekarnarski
 
teh. lekarniška tehtnica tehtnica, ki omogoča zelo natančno tehtanje od 1 g do 1 kg

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

márketing -a (ȃ) publ. načrtovanje in usklajevanje investicij, proizvodnje, prodaje in propagande s potrebami in možnostmi tržišča: razvijati marketing; prednosti, problemi marketinga / vodja marketinga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

načêlnik -a (ȇ) 
  1. 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
    // kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva
  2. 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
  3. 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
    ♦ 
    voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

operatíva -e ž (ȋ) publ. dejavnost, zlasti gospodarska, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: vzgajati kadre za operativo in znanstveno delo; delati v operativi; inženir s prakso v operativi / izvozna, nabavna, prodajna operativa
// oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: šef, vodja operative / ta odsek ceste je skupaj z gradbeno operativo gradila mladina gradbenimi delavci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

palúba in páluba -e ž (ȗ; ā) krov: iz kabine sta odšla na palubo; ograja palube / ladijska paluba / glavna paluba; spodnja paluba; vodja palube

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

pedagóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pedagoge ali pedagogiko: pedagoški poklic; pedagoški tečaj; ima dolgoletno pedagoško prakso; pedagoško delo / pedagoški delavci / pedagoška analiza izobraževalnega dela; pedagoška razprava; pedagoška revija / pedagoška akademija, gimnazija; pedagoško-znanstvena enota na fakulteti / tako ravnanje ni pedagoško
 
ped. pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju; pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol; pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove; prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; pedagoška smer študija smer študija, ki usposablja za pedagoško delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

pitalíšče -a (í) prostor, obrat za pitanje: zgraditi pitališče; pitališče bekonov / vodja pitališča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

póten1 -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pot, potovanje: potni načrt / potna obleka, torba; potna palica popotna
// potni tovariš / potni list dokument, s katerim se dovoljuje prehod čez državno mejo; potno dovoljenje
 
ekspr. potni maršal vodja potovanja
 
adm. potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; potni stroški stroški za določeno službeno potovanje; vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

potovánje -a (ȃ) glagolnik od potovati: naporno, prijetno, udobno potovanje; potovanje iz Ljubljane v Maribor; potovanje okoli sveta, v tujino, po Evropi; potovanje z ladjo; smer potovanja / poročno, službeno, študijsko potovanje; vodja potovanja / iti, odpraviti se na potovanje / potovanje črk na svetlobni reklami
 
vznes. končal je svoje zemeljsko potovanje umrl je
 
tur. krožno potovanje pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti poti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

ravnáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
    // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo
  2. 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
    // vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi
  3. 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
  4. 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
  5. 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
    ● 
    ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

redítelj1 -a (ȋ) 
  1. 1. kdor skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi: reditelji z rdečimi trakovi na rokavih so usmerjali množico; kinematografsko podjetje zaposli več rediteljev; reditelj na parkirnem prostoru, v gledališču
    // šol. učenec, ki skrbi za red, čistočo v razredu: reditelj je pobrisal tablo in prezračil razred
  2. 2. zastar. organizator, vodja: reditelj maškarade, veselice / dvorni reditelj ceremoniar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

saldakónti -ov m mn. (ọ̑) fin. kartoteka kontov, v katerih so prikazane terjatve in obveznosti: saldakonti so na tekočem; vpisati plačilo v saldakonte
// oddelek, ki vodi tako kartoteko: vodja saldakontov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

síndik -a (ȋ) jur., nekdaj pravni zastopnik: postati sindik društva, združenja
 
zgod. občinski mestni uradnik v času beneške republike; vodja občinskega urada manjše občine v Ilirskih provincah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

skladíšče -a (í) zaprt prostor za shranjevanje česa, navadno izdelkov: izprazniti skladišče; iti v skladišče; hraniti v skladišču; skladišče hrane, razstreliva, vnetljivih tekočin; skladišče za žito / carinsko, vojaško skladišče; ladijsko skladišče; silosno skladišče / zidati skladišče / mravlje imajo pod zemljo skladišče; pren. skladišče znanja
 
ekspr. moja soba je pravo skladišče v njej je veliko pohištva, predmetov; ekspr. maščoba je glavno skladišče za energijo v njej je shranjena energija
// oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako shranjevanje: vodja skladišča; delavec v skladišču / javno skladišče
 
ekon. konsignacijsko skladišče za blago določenega, navadno tujega proizvajalca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

šéf1 -a (ẹ̑) kdor vodi delo kake delovne enote: biti, postati šef; razumevajoč, strog šef / šef (železniške) postaje; šef protokola / šef kuhinje, oddelka, strežbe vodja; šef trgovine poslovodja
 
pog. ti si pa šef iznajdljiv, pameten
// kdor vodi kako skupino s posebno nalogo: šef diplomatske, gospodarske, vojaške misije / šef države; šef vlade predsednik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

šéjk -a (ẹ̑v arabskem okolju  
  1. 1. starešina, poglavar plemena, vasi: šejk in emir / arabski šejki
  2. 2. predstojnik, vodja muslimanske verske skupnosti, sekte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

škribán -a (ȃ) zastar. pisar: notarjev škriban / lesni škriban lesni zapisovalec, nadzornik; vodja žage

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

tŕsnica -e ž (ȓ) agr. prostor, kjer se gojijo trsne sadike: urediti trsnico; v trsnici vzgojene trte / vodja trsnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

túrnusen -sna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na turnus: turnusni sistem / turnusni vodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

upravítelj -a (ȋ) kdor kaj upravlja: postati upravitelj; imenovati upravitelja; upravitelj zgradbe / upravitelj sklada / šolski upravitelj šolski ravnatelj; upravitelj pošte upravnik pošte; upravitelj v Judeji pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci
 
jur. stečajni upravitelj kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa; navt. upravitelj stroja pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje; rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo; zgod. deželni upravitelj do srede 18. stoletja zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in predsednik deželnega sodišča; dvorni upravitelj v nekaterih državah vodja dvornega urada; dvorni maršal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

veleprodája -e ž (ȃ) trg. prodaja na debelo: oddelek za veleprodajo / cene v veleprodaji
// oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako prodajo: vodja veleprodaje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

vójvoda -e tudi -a (ọ̑) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda
// zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod
♦ 
etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

vsakokráten -tna -o prid. (ā) ki vsakokrat je, obstaja v določenem času, trenutku: ugotavljati vsakokraten položaj; delo so načrtovali v skladu s potrebami in vsakokratnimi okoliščinami / vsakokratni ravnatelj je bil tudi vodja komisije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

zastavonóša -e in -a (ọ̄) 
  1. 1. kdor nosi zastavo: na čelu sprevoda je korakal zastavonoša / postavili so ga za zastavonošo; gasilska četa z zastavonošo
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom vodja, usmerjevalec: postati zastavonoša napredka; zastavonoša v boju za demokracijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

zmesárna -e ž (ȃ) teh. obrat za pripravljanje zmesi za steklo: dograditi topilnico in zmesarno / vodja zmesarne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

žagálnica -e ž (ȃ) les. obrat za žaganje hlodov, lesa: pripeljati hlod v žagalnico / vodja žagalnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

alojzijevíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Alojzijevišče: alojzijeviški vodja / alojzijeviška vzgoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

delegácija -e ž (á) skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov, odposlanstvo: poslati, sestaviti, sprejeti delegacijo; izvolili so ga v delegacijo; parlamentarna, vladna delegacija; šef, vodja delegacije
 
jur. voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; delegacija prenos pristojnosti od enega organa na drugega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

dvanajstérica -e ž (ẹ̑) skupina dvanajstih oseb: naša dvanajsterica je dosegla drugo mesto; postal je vodja dvanajsterice delavcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

enêrgičen -čna -o prid., enêrgičnejši (é) ki se hitro in nepopustljivo odloča, odločen: energičen človek; energičen organizator, vodja; bil je zelo delaven in energičen
// ki izraža močno voljo, nepopustljivost: oglasil se je z energično besedo; energična hoja; mož energičnih potez na obrazu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

grlorézec -zca (ẹ̑) ekspr., redko morilec, zločinec: bil je vodja grlorezcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

gverílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gverilce ali gverilo: gverilski oddelki; gverilski vodja / gverilska taktika vojskovanja / gverilska vojna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

izménski -a -o (ẹ̑) pridevnik od izmena: izmenski vodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

klêrofašízem -zma (ȇ-ī) nav. slabš. politično sodelovanje cerkve s fašizmom: bil je vodja upora proti klerofašizmu
// gibanje za tako sodelovanje: pojav klerofašizma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

komandánt -a (ā) kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: komandanti so se zbrali na posvet / imenovan je za komandanta divizije / vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije; pren., ekspr. politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti
// poveljnik, vodja sploh: komandant vesoljske ladje; komandant taborišča / komandant mladinske delovne brigade

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

koordinátor -ja (ȃ) kdor kaj koordinira, usklajevalec: vodja je bil predvsem koordinator dela celotne skupine / izkazali so se kot dobri koordinatorji gospodarskih akcij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

manipulánt -a (ā á) delavec, zaposlen pri manipulaciji: razpisati mesto manipulanta / knjižničarski, poštni manipulant
// vodja manipulacije: upoštevati navodila manipulanta / gozdni, lesni manipulant

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

merílnica -e ž (ȋ) prostor ali oddelek, v katerem se kaj meri, kontrolira: postal je vodja merilnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

mizárna -e ž (ȃ) mizarski obrat, mizarska delavnica: rudniško mizarno modernizirajo; vodja mizarne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

rabín -a (ȋ) pri judih razlagalec svetega pisma in judovskega prava: zapisovati odgovore in razlage rabinov / o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov
// verski vodja ali predstojnik verske skupnosti: svečanosti ob prazniku je vodil rabin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

registratúra -e ž (ȗ) adm. oddelek za evidentiranje in hranjenje listin, spisov: poslati spise v registraturo; vodja registrature
// zbirka listin, spisov, evidentiranih in hranjenih na takem oddelku: prepeljati registraturo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

rezálec -lca [u̯c in lc(ȃ) delavec, ki reže: rezalec starega železa; vodja rezalcev / rezalec stekla
 
teh. plamenski rezalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

sékcijski tudi sekcíjski -a -o prid. (ẹ́; ȋ) nanašajoč se na sekcijo: sekcijski vodja / sekcijski izvid
 
publ. plenarna in sekcijska predavanja predavanja, ločena po skupinah in obravnavani tematiki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

stárosta -e tudi -a (á) navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: umrl je starosta naših zgodovinarjev; zbrali so se pri starosti slovenskih planincev
// knjiž. vodja kake skupnosti; starešina: za nasvet so vprašali svojega starosto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

vodárna -e ž (ȃ) obrat, ki oskrbuje porabnike s pitno in tehnološko vodo: povečati, zgraditi vodarno; mestna vodarna; vodja vodarne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

blokáč -a (á) knjiž. vodja, starešina bloka v koncentracijskem taborišču: postaviti novega blokača

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

blokáš -a (á) žarg. vodja, starešina bloka v koncentracijskem taborišču: blokaša sta pretepala jetnike; rjovenje blokašev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

blókfírer -ja (ọ̑-í) med drugo svetovno vojno vodja najnižje enote nemške raznarodovalne organizacije na okupiranem ozemlju: blokfirer je obveščal ljudi o shodu; vaški blokfirer

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

fáktor in faktór -ja (á; ọ̑) nekdaj vodja, organizator dela v tiskarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

gauleiter tudi gavlajter -ja [gáu̯lájt-(ȃ-á) v nacistični Nemčiji pokrajinski vodja nacistične stranke: bil je gauleiter na okupiranem ozemlju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

inšpiciènt -ênta in -énta tudi inspiciènt -ênta in -énta (ȅ é, ẹ́) gled. kdor vodi potek predstave, vodja predstave: nekaj let je bil inšpicient; inšpicient je dal igralcu znamenje, naj gre na oder

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

izmenovódja -e in -a (ọ̑) redko vodja izmene: izmenovodja v tovarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

kolovódja -e tudi -a (ọ̑) slabš. vodja, voditelj: bil je kolovodja mednarodne tolpe; kolovodje so polovili in pozaprli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

konferánsa -e ž (ȃ) knjiž. besedilo, ki ga bere, govori vodja oddaje: konferansa je bila zelo duhovita
// najavljanje in komentiranje programa na prireditvi; vodenje oddaje: kdo bo prevzel konferanso

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

konferansjé -ja (ẹ̑) knjiž. kdor na prireditvi najavlja in komentira program; vodja oddaje: duhovit, simpatičen konferansje / nastopil je kot konferansje / televizijski konferansje napovedovalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

méntor -ja (ẹ̄) kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja, svetovalec: vprašati za nasvet svojega mentorja; mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov
♦ 
agr. rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

nàdpáznik -a (ȁ-ȃ) do 1945 vodja skupine paznikov v jetnišnici ali kaznilnici: za vse kaznjence je skrbelo deset paznikov pod vodstvom enega nadpaznika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

nostrómo -a (ọ̑) žarg., navt. vodja krova: nostromo je naročil mornarjem prepleskati steno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

obratovódja -e in -a (ọ̑) vodja obrata: postal je obratovodja slaščičarne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

oddelkovódja -e tudi -a (ọ̑) vodja oddelka: napredovati v oddelkovodjo; oddelkovodje in mojstri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

poslovódja -e tudi -a (ọ̑) vodja manjše trgovine: postal je poslovodja; poslovodja in blagajničarka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

potovódja -e tudi -a (ọ̑) zastar. vodja potovanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

prèddélavec -vca (ȅ-ẹ́) vodja skupine delavcev, s katerimi opravlja isto delo zlasti v neposredni proizvodnji: sprejeti preddelavca za skladišče; preddelavec v opekarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

prímaš -a (ȋ) v madžarskem in prekmurskem okolju vodja in prvi violinist manjše godalne skupine: postal je primaš / primaš ciganske godbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

razrédnik -a (ẹ̑) učitelj, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda: razrednik je šel z učenci na izlet; pogovoriti se z razrednikom
 
šol. ukor razrednika nekdaj vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjevanja obveznosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

réis -a (ẹ̑) v muslimanskem okolju poglavar, vodja: postal je njihov reis / reis države, mesta
 
zgod. reis efendi v stari Turčiji naslov za zunanjega ministra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

sêrdar -ja (ȇ) v nekaterih vzhodnih deželah poglavar, vodja: postal je njihov serdar
 
zgod. serdar v fevdalni Turčiji poglavar, poveljnik nahije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

sírdar -ja (ī) pri himalajskih odpravah vodja šerp: šerpe in sirdar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

skupinovódja -e tudi -a (ọ̑) vodja skupine delavcev, s katerimi opravlja isto delo: skupinovodja v skladišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

solicitátor -ja (ȃ) nekdaj (administrativni) vodja odvetniške pisarne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

stoloravnátelj -a (ȃ) zastar. vodja omizja pri pojedini: stoloravnatelj je skrbel, da so bili pri zdravici vsi kozarci polni; določiti stoloravnatelja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

šêrif -a (ȇ) v Združenih državah Amerike vodja lokalne policije v manjših krajih: postati šerif

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

taborovódja -e tudi -a (ọ̑) redko vodja tabora: določiti taborovodjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

tambúrmajór in támburmajór -ja (ū-ọ̑; ā-ọ̑) nekdaj vodja (vojaških) bobnarjev: tamburmajor s palico z zlatim jabolkom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

žagovódja -e tudi -a (ọ̑) vodja žage (obrata): postati žagovodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Število zadetkov: 135