1. 1. anat. mišična pregrada med prsno in trebušno votlino, prepona: diafragma se širi in krči
2. 2. med. opna na kovinskem obročku, ki zapira spermijem dostop v maternico: uporabljati diafragmo
   ♦ elektr. prepustna opna, ki loči v elektrolitski celici anodni del od katodnega; fiz. priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka; zaslonka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
   // kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
   // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
2. 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
   // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
   // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
3. 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
   // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
   ● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
   ♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. odvajati vodo, zlasti z zamočvirjenih zemljišč: travnike bi bilo treba čimprej drenirati / zadruga je že začela drenirati delati odtočne jarke, polagati cevi
2. 2. med. odvajati izcedek iz rane ali telesne votline: nosno votlino bo treba drenirati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

hohnjáje: hohnjaje je dejal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo
2. 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu
3. 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino

izríti se tudi zríti se ekspr., redko  s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize

izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce
   // teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
   // knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo
2. 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči
   ● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
   ♦ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno
   // kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti
2. 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / redko od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo
3. 3. poljud. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, strok. cirus: opazovati mrene na nebu
   ● ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom
   ♦ anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. dajati živali vodo: napajati krave, ovce; napajajo dvakrat na dan / gnati živino napajat; napajati se na potoku, pri studencu
2. 2. nav. ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): sam ne pije, druge pa napaja; napajala sta jo z vinom in žganjem / gostili in napajali so jih ves teden
3. 3. nav. ekspr. dajati, dovajati čemu vodo: izvir je tako močen, da bi lahko napajal celo mesto; dolino napaja široka reka / cvetlice je napajala samo rosa
4. 4. dovajati gorivo, vodo, potrebno za delovanje, obratovanje: napajati parni kotel; letalo se napaja pred poletom / napajati toplarno s plinom oskrbovati
   // elektr. dovajati električno energijo: elektromotor napajajo baterije; jedrska elektrarna bo napajala celotno mestno omrežje; napajati oddajnik / naprave se hitro napajajo
   ● knjiž., ekspr. napaja jih močna vera v lastne sile in sposobnosti jim daje moč, energijo
   ♦ metal. napajati ulitek dovajati v livno votlino tekočo litino, da ne nastane lunker

napájati se knjiž., ekspr.  zajemati, dobivati iz česa: realizem se je napajal pri vrelcu resničnega življenja / že stoletja se mladi rod ob pravljicah napaja z lepoto in fantazijo
// naslajati se, uživati: kako se napaja duša ob teh glasovih; željne oči so se napajale ob veseli otroški igri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na naravo:
   1. a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
   2. b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken
   3. c) naravni nauki
2. 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
3. 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
   // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju
4. 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
   // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive
5. 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto
   // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro
6. 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
   ♦ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike

narávno 
1. 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje
2. 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba
   // publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; jugoslovansko nebo
2. 2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga
3. 3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu
4. 4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji)
5. 5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo
6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba
   // izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba
   ● vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
   ♦ anat. mehko, trdo nebo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino: težko ga je razumeti, ker noslja; nalahno noslja / kadar govori, noslja
2. 2. redko njuhati: nosljati tobak

nosljáje: nosljaje peti

nosljajóč -a -e: nosljajoče govorjenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. izgovoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino: otroci včasih kakšno črko ali besedo ponosljajo
2. 2. redko ponjuhati: najprej je nekoliko ponosljal, nato pa odgovoril / ponosljal je ves tobak, kar ga je imel pri sebi z njuhanjem porabil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. anat. mišična pregrada med prsno in trebušno votlino: prepona se širi in krči / trebušna prepona
   ♦ med. dihati s prepono tako, da se širi in krči trebušna prepona
2. 2. zastar. zavesa: razdeliti sobo s prepono / pokriti pohištvo s preponami pregrinjali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro; pod rebri ga zbada; drugi par reber; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo
   // mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči
   // nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra
2. 2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra; nova stavba že moli kvišku svoja rebra; gredelj in rebra / ladijska rebra
3. 3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra; na cesti so nastala rebra; rebra cilindra; rebra žameta
4. 4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade
5. 5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra
6. 6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol
7. 7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri; gotska, šilasta rebra
   ● ekspr. kaže rebra zelo je suh; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel; star. Adamovo rebro ženska; ekspr. rebra kozolca late
   ♦ anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče; muz. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

usmradíti se zaradi kvarjenja, razpadanja postati smrdljiv: v toplem vremenu se meso hitro usmradi; zaradi mirovanja se je voda usmradila; pren., ekspr. njihovo življenje se je usmradilo

usmrajèn -êna -o: voda v sodu je usmrajena; usmrajeno meso; usmrajeno duhovno ozračje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od vbosti: raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje / vbod z iglo
   // dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj: uboj z vbodom v srce / bolečina ob vbodu injekcijske igle / izpuščaji zaradi vboda žuželke pika
2. 2. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom: razkužiti vbod; pordela okolica vboda; njeni prsti so bili polni vbodov / vbod z nožem ga je zelo skelel
3. 3. osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti, napeljane v šivanko, skozi tkanino: vbodi so preveč neenakomerni; stroj izpušča vbode; obšiti rob s posebnim vbodom; majhni, veliki vbodi; ročno, strojno narejeni vbodi
   ♦ obrt. križni vbod pri katerem se niti prekrižata; ploščati vbod pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso obliko vezenine; rakov vbod petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno; robni, stebelni vbod; stični vbod pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom; vet. prsni, vratni vbod v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. poln votlin: votlinasta skalna stena; kraška tla so votlinasta
2. 2. podoben votlini: votlinast prostor
   // ekspr. značilen za votlino: votlinasta tema

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih
   // ekspr. zabiti, zatolči: srce mu je močneje zabunkalo
2. 2. ekspr. zapraviti: denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo

zabúnkati se pog.  za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

1. 1. pijača, s katero se kaj zalije, proslavi: pripraviti prigrizek in merico zalitka
2. 2. knjiž. plomba: amalgamski zalitek / zapolniti votlino v deblu s cementnim zalitkom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.