vršìč -íča m (ȉ í) - 1. manjšalnica od vrh: iz gorske gmote so štrleli številni vršiči; ekspr. sonce se poslavlja od vršičev in gričev
- 2. vršiček: drevescu se je odlomil vršič / vršič nageljna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.
vršíčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž., v zvezi z v dosegati vrh, višek: njegova kritika vršiči v ogorčenem očitku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.