vrhȗnəc, -nca, m. der Berggipfel; — (fig.) der Gipfel, der höchste Punkt, der Höhepunkt: na vrhuncu svoje slave biti, nk.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

vrhunec [vrhȗnǝc] samostalnik moškega spola

(zobčasti) nadzidek na vrhu stolpa, trdnjave

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

vrhunec sam. m ♦ P: 1 (JPo 1578)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.