1. 1. s koncem česa narahlo suvati: drobne veje so ga dregale v obraz; dregati s palico v rov; dregajo se s komolci
   // preh. nadlegovati, dražiti z dreganjem: kar naprej ga drega in beza; dregala ga je, dokler se ni zbudil; pren. zbadal in dregal ga je z ostrimi besedami
2. 2. ekspr., navadno v zvezi z v vsiljivo spraševati, ogovarjati: dregala je vanj, dokler ni začel govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. s koncem česa narahlo suvati: veje so ga drezale v obraz; drezati v žerjavico; dreza ga s komolcem; pren. ne bom več drezal v to vprašanje
   // preh. nadlegovati, dražiti z drezanjem: drezati in cukati žival; drezala ga je, dokler se ni zbudil; pren. zakaj me kar naprej drezaš; drezajo se z medsebojnimi žalitvami
2. 2. ekspr., navadno v zvezi z v vsiljivo spraševati, ogovarjati: toliko časa je drezal v hčer, da mu je vse povedala; nisem maral več drezati vanj / povsod je drezal, dokler ni uspel posredoval, se zavzemal za kaj; drezal ga je, naj vendar že naredi, kar je obljubil spodbujal ga je, mu prigovarjal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. posoda valjaste oblike za kuhanje: lonec drži dva litra; ta lonec pušča; ciniti, vezati lonce; postavi lonec na štedilnik; vse je pojedel in še lonec postrgal; pristaviti lonec krompirja; preluknjan, ubit lonec; trilitrski lonec; lonec z vodo / ekonom lonec ali lonec na (zvišani) pritisk v katerem se pod zvišanim pritiskom živilo hitro skuha; emajlirani, glinasti, lončeni lonci / lonec mleka
   // pog. vsebina lonca: lonec kipi; sam je pojedel ves lonec
2. 2. posoda za okrasne rastline, navadno glinasta: presaditi rastlino v večji lonec; lonci s cvetočimi pelargonijami / cvetlični lonec
   ● ekspr. ni imela kaj dati v lonec ni imela živeža ne denarja za hrano; ekspr. gledati sosedom v lonec radovedno, vsiljivo zanimati se za njihovo zasebno življenje; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; ekspr. moški s črnim loncem na glavi z visokim trdim klobukom
   ♦ etn. lonec zbijati otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; fiz. Papinov lonec posoda, v kateri je zaradi zvišanega tlaka mogoče segreti vodo nad 100° C; geogr. erozijski lonec vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi; metal. livarski lonec manjša posoda za prenašanje tekoče kovine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
   // ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
   // pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
   // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
   // razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
   // metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
   // ta stroj kar meče podatke iz sebe
2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
   // ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
   // besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
   // metati nasmeške, poklone na levo in desno
   // v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati
7. 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
   // publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
   ● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
   ♦ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš

metáti se 
1. 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom
2. 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla
3. 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko
4. 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega
   ● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: nadlegovati gosta, mimoidoče; nadlegovati z vprašanji, željami; pismeno, vsiljivo nadlegovati / vsako žensko nadleguje / star. Turki so neprestano nadlegovali deželo napadali, ropali
   // komarji, muhe nadlegujejo živino / kot vljudnostna fraza oprostite, da vas nadlegujem
   // nav. ekspr. s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: dolgovi ga nadlegujejo; razne bolezni nadlegujejo trto
   ● ekspr. ta misel ga že dolgo nadleguje vznemirja, muči; ekspr. pri hoji ga nadleguje sapa težko diha; ekspr. starost ga je nadlegovala povzročala neprijetnosti, težave
2. 2. vztrajno, vsiljivo prositi: snubci nadlegujejo očeta za hčer; nadlegovati sosede za denar; nadlegoval ga je toliko časa, da mu je ustregel
   // redko vztrajno, vsiljivo spraševati: novinarji so ga nadlegovali o dogodku; kar naprej ga nadleguje, kje je bil snoči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
   // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce
2. 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
   // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine
3. 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
4. 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera
   ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati

obéšati se 
1. 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
2. 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša
   // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah
   ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga
2. 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati; kakšno je to vaše vino, se je obregal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje
2. 2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se
2. 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka
   // besedilo za tako podajanje: knjiga pridig
2. 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase
   // opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. rel. duhovnik, ki pridiga: poslušati pridigarja / biti dober pridigar znati dobro pridigati
   // v protestantskem okolju kdor poklicno ali nepoklicno pridiga: popotni pridigar; izgon protestantskih pridigarjev; Dalmatin je dobil službo pridigarja v Ljubljani
2. 2. ekspr., s prilastkom kdor se zavzema za kako idejo, nazor: ideološki pridigarji; biti pridigar morale; pridigar proti alkoholizmu
   ● ekspr. poznali so ga, da je pridigar da rad (vsiljivo) daje nauke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. rel. dejavnost pridigarjev: ukvarjati se s pridigarstvom
2. 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: očitati komu pridigarstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. rel. govorno podajati vsebinsko zaokroženo versko snov: pridigati pri nedeljski maši / pridigati proti vražam
2. 2. ekspr. zavzemati se za kako idejo, nazor: pridigati moralo; pridiga poštenost, sam pa goljufa
3. 3. ekspr. (vsiljivo) dajati nauke: ta človek rad pridiga; ne boj se, ne bom ti pridigal / zdravniki zaman pridigajo, da je kajenje škodljivo opominjajo
   ● ekspr. pridigati gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati

pridigajóč -a -e: poslušati pridigajočega duhovnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila; pomagati riniti; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil
2. 2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati
   1. a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi; riniti zaboj čez prag; tisti za hrbtom so me rinili naprej
   2. b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini
   3. c) kam sploh: riniti polena pod kotel; riniti ključ v ključavnico; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep
      // ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti
4. 4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo; rinil je vanj s pištolo; umikala se je, on pa je rinil za njo
5. 5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj; tudi on je rinil za mojo sestro
6. 6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo; neprestano rine vame, kaj mi je; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji
   // vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke
7. 7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi; riniti v nesrečo, nevarnost
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati
8. 8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino; kam rineš v takem vremenu; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto
9. 9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem; za silo, nekako še rinemo; stroški so tako veliki, da komaj rinemo
   ● ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; žarg., šol. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; žarg., šol. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval

ríniti se s težavo se premikati v množici ljudi kam: riniti se proti izhodu; rinil sem se skozi gnečo / ljudje so se rinili proti vratom, v avtobus / kaj se pa rineš se gneteš, prerivaš
// s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega: riniti se skozi gosto vejevje; riniti se skozi vrata; pren., ekspr. riniti se skozi težave, življenje

rínjen -a -o: žel. rinjeni vlak vlak, ki ga potiska dodatna lokomotiva na koncu vlaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. s silo, pritiskom delati, povzročati, da kdo kaj naredi, dela, česar noče, ne želi: siliti koga delati, k delu; siliti otroka, naj jé; silil se je, da bi zaspal; siliti se z jedjo, pijačo / siliti koga v zakon
   // povzročati, da kdo kaj naredi, dela sploh: okoliščine nas silijo, da tako ravnamo / bolezen jo sili v posteljo
2. 2. navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu
   1. a) iti, priti kam: živina sili v koruzo; nikar ne sili v tem slabem vremenu na pot; otrok sili ven, med tovariše / sovražna vojska sili vedno bolj proti mestu / ekspr. mladi silijo v šole, tovarne / ekspr. nikar tako ne sili v njihovo družbo
   2. b) uresničiti, kar izraža dopolnilo: niso silili v pogajanja / kar naprej sili v tepež
      // ekspr. prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: nikar ne sili v nesrečo, pogubo
3. 3. nav. slabš., v zvezi z za zelo vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: veliko deklet je sililo za njim; že dolgo sili za poročeno žensko
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom kljub nasprotovanju, prizadevanju koga prihajati kam, pojavljati se kje: pramen las ji je silil na čelo / smeh mu sili na ustnice; solze so jim silile v oči / brezoseb. sili ga na bruhanje, na jok; sili ga k smehu, na smeh, v smeh
5. 5. agr. z ustrezno temperaturo, vlago vplivati na seme, gomolj, da se pospeši razvoj rastline: siliti krompir, radič, tulipane
   ● ekspr. iz besed je silila zadrega je bila opazna; ekspr. podleski že silijo na dan začenjajo (vidno) rasti; ekspr. zlobnost sili na dan postaja opazna, vidna; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; ekspr. spanec mu sili na oči postaja zaspan; evfem. zdravilo sili na vodo povzroča, da se mora hoditi na malo potrebo; ekspr. nebotičniki silijo pod nebo so zelo visoki; ekspr. siliti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kri mu je silila v glavo, lica zardeval je; šalj. pijača mu že sili v glavo opijanja se, postaja pijan; ekspr. žito sili v klasje poganja klasje; ekspr. mraz sili v kosti zelo hladno je; ekspr. to mi že dalj časa sili v misel o tem razmišljam; ekspr. silil je vanj z vprašanji vsiljivo ga je spraševal; ekspr. v nos silijo prijetne vonjave prijetno diši; pog. zmeraj (se) sili v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. mrak sili v sobo mrači se; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. silili so ji ga za moža vsiljivo svetovali, naj se z njim poroči

silèč -éča -e: na čelo sileči lasje

síljen -a -o: siljene čebulice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju: moker sneg je tiščal veje k tlom; tiščal ga je k steni, ob steno; tiščati koga proč od sebe
   // na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino: tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa
2. 2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem: tiščati lice k šipi, na šipo; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena
   // objemajoč imeti tesno ob čem: tiščal jo je k sebi; tiščati otroka na prsi; tiščala sta se drug k drugemu
3. 3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: tiščati koga za vrat
   // trdno držeč imeti kje: v roki je tiščal denar; tiščati pipo med zobmi, v ustih
4. 4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: levico je tiščal na prsih; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest
5. 5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje: čevlji me tiščijo; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi; obveza tišči je pretesno ovita
   // taka hrana jo tišči v želodcu; nekaj me tišči v glavi; brezoseb. v grlu, prsih, želodcu ga tišči
6. 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam: ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo; ne tíšči v hribe v takem vremenu; otrok tišči ven / hči tišči z doma; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo
   // prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno
7. 7. ekspr., s predlogom vsiljivo približevati se komu: sédi tam in ne tíšči k nama; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem
   // v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: dekleti tiščita za moškimi; že dolgo tišči za njo
   // v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji
8. 8. ekspr. pojavljati se kje v veliki količini: kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
9. 9. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: davki so tiščali ljudstvo; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
   ● ekspr. denar ga tišči ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil; mleko tišči kravo zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje; ekspr. tiščati denar hraniti ga, biti skop; pog. obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. kar naprej tišči glavo v knjige veliko bere, študira; ekspr. tiščati glavo v pesek (kot noj) ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; ekspr. tiščati glave skupaj si šepetati; se družiti, biti skupaj; ekspr. žalost mu je tiščala grlo bil je zelo žalosten, prizadet; ekspr. v vsako reč tišči svoj nos se vmešava; ekspr. dozdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico niso hoteli spoznati resnice; star. tiščati pene imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; ekspr. obljuba ga tišči za vrat mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral; ekspr. tiščala je svojo, zato je odnehal vztrajala je pri tem, kar je rekla; ekspr. besede so mu tiščale na jezik, a je molčal rad bi govoril; ekspr. vedno tišči v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; evfem. tišči ga nastran opraviti mora veliko, malo potrebo; ekspr. vedno tiščijo skupaj so skupaj, si prizadevajo biti čimveč skupaj

tiščáti se 
1. 1. biti tesno ob kom, čem: otroci so se tiščali matere; tiščati se peči
2. 2. ekspr. biti prostorsko tesno ob čem: naša hiša se tišči njihove / hiše se tiščijo druga druge, skupaj
   // biti, nahajati se tesno skupaj sploh: na polici se tiščijo knjige / steza se je tiščala gorskih sten
   ● ekspr. ob praznikih so se tiščali doma so bili; ekspr. zeblo ga je, pa se je tiščal skupaj bil je skrčen, sključen

tiščáje: deček je zbežal, tiščaje v rokah ukradeni denar

tiščèč -éča -e: tiščeč vrata, je klical na pomoč; tiščeč si ušesa, je odšla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. igrati (na) trobento: trobentač trobenta
2. 2. ekspr. glasno, doneče se usekovati: ves dan že smrka in trobenta / trobentati z nosom
3. 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo govoriti, pripovedovati: o svojih uspehih trobenta po vsem mestu / nehajte že trobentati neumnosti

trobentajóč -a -e: trobentajoč glas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci
2. 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti
3. 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila
4. 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej
   ● slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento
   // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma
   ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena
2. 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog
3. 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo
   // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi
4. 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek
5. 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda
   // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo
   ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati

trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. ki si prizadeva doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsiljiv akviziter, trgovec
   // ki si prizadeva doseči pri kom kaj sploh: vsiljiv prosilec; po naravi ni vsiljiv; ženske ga ne marajo, ker je preveč vsiljiv
   // ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam: vsiljivi obiskovalci; vsiljivi otroci / živali so odganjale vsiljive muhe in obade
2. 2. ki izraža, kaže prizadevanje koga doseči kaj kljub nezaželenosti, nasprotovanju: vsiljiva prošnja; vsiljivo prigovarjanje / ni marala vsiljive domačnosti; vsiljiva ustrežljivost
   // ekspr. ki obstaja, se pojavlja kljub nezaželenosti, odklanjanju: vsiljiva voda je zalivala vse od kraja / pregnati vsiljive misli / njegova navzočnost je bila vsiljiva
3. 3. ekspr. neprijetno močno zaznaven, opazen: vsiljiv glas telefona; vsiljiv kos pohištva; vsiljiv vonj; vsiljive barve

vsiljívo prisl.: vsiljivo ponujati blago; vsiljivo spraševati, zanimati se za kaj; biti vsiljivo vljuden

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
   ♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem
   // dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
   // ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala
2. 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
3. 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtakniti koga v internat; vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
   // vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor
4. 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
   ● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je

vtakníti se in vtákniti se ekspr.  
1. 1. vmešati se: vtakniti se v pogovor, prepir; nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo / ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes / mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila
2. 2. vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu: če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril; v vsako mlado žensko se vtakne
   ● nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je

vtaknívši star.: ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo

vtáknjen -a -o: s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
   // dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
   // ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo
2. 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
3. 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
   // vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko
4. 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
   ● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo

vtíkati se ekspr.  
1. 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes
   ● ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja
2. 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

zapíčiti se 
1. 1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo
2. 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja
   // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem
   ● ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori

zapíčen -a -o: v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

zapikováti se 
1. 1. s koničastim delom prodirati v kaj in tam ostajati: puščice so se zapikovale v tarčo
2. 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledovati, proučevati: zapikovali so se v vsako njegovo izjavo / rad se zapikuje v ljudi / kaj se zapikuješ v njegove stvari vsiljivo vmešavaš
   ● ekspr. zapikoval se je v dekleta jih vsiljivo ogovarjal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali
   // dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik
2. 2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental
3. 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.