1. 1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka: šola jih ni vzgojila za življenje; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi
2. 2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgojiti kmetijske strokovnjake; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev
3. 3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče

vzgojèn -êna -o: lepo vzgojen otrok; vzgojena rastlina; bila je vzgojena v mestu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
   1. a) usmerjenosti dejanja navzgor: vzdigniti, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzravnati
   2. b) začetka dejanja, nastopa stanja: vzfrfotati, vzplahutati / vzbuhniti, vzkipeti / vzcvesti, vzljubiti, vznemiriti
   3. c) dosege zaželenega namena, cilja: vzgojiti, vzrediti / vzpostaviti
   4. č) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): vzkaliti, vzrohneti
2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vzhod, vzpenjavka, vzpon, vzponski, vzreja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti
   // upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila
   // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu
2. 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil
   // upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
   ● ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti

upogníti se zastar.  pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen

upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva
♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. kdor obiskuje, odkriva, raziskuje podzemeljske, kraške jame: rešiti skupino jamarjev; spuščanje jamarjev v brezno
   // redko speleolog: publikacija znanega jamarja
2. 2. nav. ekspr. kdor živi v jami, votlini: imel je brado kot kak jamar
3. 3. lov. pes, ki lovi po jazbinah in lisičinah: vzgojiti jazbečarja za jamarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. manjšalnica od junec: vzgojiti par junčkov / krava je imela junčka
2. 2. ekspr. nespameten, neumen človek: kakšni junčki smo bili, da smo mu verjeli
   ♦ lov. enoletni jelen s prvimi poganjki rogovja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. knjiž. živalski potomci, mladiči: vzgojiti zdrav naraščaj; skrb za naraščaj / pasji naraščaj; plemenski naraščaj
2. 2. šalj. otroci: ves dan se je podil z naraščajem po travniku
   ● ekspr. spet pričakuje naraščaj otroka
3. 3. navadno s prilastkom mladi ljudje, ki se pripravljajo za določeno dejavnost, poklic: izobraževati, usposabljati naraščaj; igralski, obrtniški naraščaj; vzgoja učiteljskega naraščaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. v fevdalni Turčiji poturčenec: vzgojiti v poturico
2. 2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalski poturica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. mn. in dv., knjiž. starši: biti hvaležen svojim roditeljem; umrla sta mu oba roditelja / nagrajeni pes je prevzel dobre lastnosti roditeljev
2. 2. knjiž. moški v odnosu do svojega otroka; oče: sin ni poznal svojega roditelja; nezaupanje do roditelja
3. 3. biol. moški ali ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi roditeljev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. mn. tudi dv. moški in ženska v odnosu do svojega otroka: starši imajo najmlajšega otroka najrajši; žena je ohranila priimek po starših; med vojno je izgubil oba starša; očetovi starši; ostareli, popustljivi starši; otrok brez staršev; pogovor s starši; zanj skrbijo kot pravi starši požrtvovalno
   // adoptivni starši
   // (živalski) samec in samica, ki imata mladiča: starša sta ves dan prinašala hrano mladičem; pes ima dobre lastnosti svojih staršev
2. 2. moški in ženske, ki imajo otroka, otroke: starši morajo skrbeti za otroke; na sestanek je prišlo veliko staršev; predavanje za starše
3. 3. v zvezi stari starši starši očeta ali matere: njegovi stari starši so že umrli; obiskovati stare starše
4. 4. biol. moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi staršev
   ● žarg. biti dober starš mati, oče; krušni starši očim in mačeha; rednika, hranitelja; prvi starši po bibliji Adam in Eva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
2. 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
   ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
   // vera v posmrtno življenje
   // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
4. 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
5. 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
   // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
   // pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
7. 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
9. 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
10. 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
    ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. redko zrediti: odrediti prašiča
2. 2. zastar. preživiti, prehraniti: trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke
3. 3. zastar. vzgojiti: svoje otroke je dobro odredil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje
   // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik
2. 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo

oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: izobraziti in olikati mladino; med ljudmi se je kmalu olikal / zastar. mentor mu je pesem olikal slovnično, stilno izboljšal
2. 2. zastar. izobraziti: kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati

olíkan -a -o 
1. 1. deležnik od olikati: olikan jezik; bil je olikan v drugačnih časih
2. 2. ki se vede v skladu s pravili o lepem vedenju: olikan človek / olikano govorjenje, vedenje
   ● zastar. olikani čevlji zloščeni; zastar. to je v olikanem svetu že zdavnaj priznano kulturnem, civiliziranem; prisl.: olikano se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. razviti, kultivirati: omikati jezik
2. 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati

omíkan -a -o 
1. 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah
2. 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. s tesanjem dati lesu določeno obliko: otesati hlod; kol je treba na koncu otesati / otesati grče odtesati; otesati veje oklestiti
   ♦ les. iz okroglega lesa izdelati standardni izdelek tesanega lesa
2. 2. pog. vzgojiti, prevzgojiti: tega človeka je nemogoče otesati

otesán -a -o: otesano deblo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti: zlikati hlače, obleko; oprati in zlikati perilo
   // narediti kaj gladko, nezmečkano: pred obdelavo je treba pločevino zlikati / ekspr. ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika
2. 2. knjiž. slovnično, stilno izboljšati: članek bo treba še zlikati; Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
3. 3. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: v zavodu so ga dobro zlikali; izobraziti in zlikati človeka
4. 4. star. zloščiti, osvetliti: zlikati čevlje, parket; zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček

zlíkan tudi izlíkan -a -o 
1. 1. deležnik od zlikati: bleščeče zlikan avtomobil; skrbno zlikani robovi na hlačah; zlikana obleka, srajca; pospraviti zlikano perilo
   ● ekspr. bil je ves zlikan, kakor iz škatlice zelo skrbno oblečen, urejen
2. 2. ekspr. ki je zelo skrbno oblečen, urejen: zlikan moški; vedno je vsa zlikana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

obtesán -a -o: obtesana bruna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zdresíran -a -o: zdresiran delfin; zdresirani vojaki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

odgojèn -êna -o: strogo odgojen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.