vznemíriti -im dov. (ī ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila;
hrup je vznemiril tudi živali;
ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želia) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega;
spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibalavznemíriti se
priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril
// priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti
vznemírjen -a -o:
vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti
mêhek in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkêjši stil. méčji (é ȃ é) 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto// ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati / gospodje v cilindrih in mehkih klobukih // ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine;
rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji 3. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi;
mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita4. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde 5. ki ima blažji, postopni učinek: mehki načini odpuščanja, upokojevanja;
mehki prehod iz ene družbene ureditve v drugo;
mehki terorizem / mehki dejavniki / mehki zagon elektromotorjev 6. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek;
biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka // pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje 7. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom;
mehek nasmeh;
pikra poteza v sicer mehkem obrazu;
zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo 8. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava
● mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; šport. žarg. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦ agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; jezikosl. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400mêhko in mehkó prisl.:
mehko božati po dlaki, roki; mehko odgovoriti, reči; vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini; mehko ravnati z ujetniki; mehko stisniti roko; mehko valovita pokrajina / mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; mehko vezana knjiga knjiga, vezana v mehke platnice
● pog. mehko speljavati počasi; ekspr. v mladosti mu ni bilo mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; ekspr. mehko mu je pri srcu je ganjen, vznemirjen
mêhki -a -o, v predložni zvezi mêhki in méhki sam.:
kuhati, skuhati kostanj do mehkega; kadar spi na mehkem, ga boli hrbet; ekspr. nič ne dela, živi pa na mehkem živi udobno, v izobilju; hoditi po mehkem; v, na mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih
♦ lov. strel v mehko v drobovje
naprožíti in napróžiti -im dov. (ī ọ́) spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel; napeti1:
naprožiti orožje;
naprožil je in pomeril / naprožiti vzmet napróžen -a -o:
naprožena puška / ekspr. bil je zelo naprožen napet, vznemirjen
požrêti -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino;
tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti;
drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo;
gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo// obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas
● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovalipožréti se ekspr.
zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje
● ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen
požŕt -a -o:
požrta jed, pijača
splašíti in splášiti -im, in splašíti -ím dov., splášil (ī á ā; ī í) 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je splašil golobe;
splašiti čredo 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: vsak šum me splaši splašíti se in splášiti se, in splašíti se
1. zbati se: splašil se je in zbežal; konj se splaši bliska, vode
2. knjiž. vznemiriti se, postati zaskrbljen: splašila se je, ko je to izvedela; splašil se je ob misli, kako bo zadevo uredil
● ekspr. končno se je le splašil in prišel nenadoma, po omahovanju odločil; ekspr. proti večeru so se spet splašile puške so se nepričakovano zaslišali streli; knjiž. splašiti se iz spanja vznemirjen se zbuditi
splášen -a -o in splašèn -êna -o:
splašen konj; bila je vsa splašena; prisl.: splašeno gledati, se ozirati
vrát -ú in -a m, mn. vratôvi (ȃ)
1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe
// ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat
// zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik
// sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu
2. ožji del kake priprave, predmeta
a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice
b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
● ekspr. kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, na hitro
♦ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; glasb. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage
vréti vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre;
močno, počasi vreti;
brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh. sok vremo deset minut // ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela;
voda vre iz tal // ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš;
vse je vrelo na trg;
razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast // brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi
● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila
♦ agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč
zastájati -am nedov. (ā) 1. ne premikati se naprej in za kratek čas ostajati kje: voda tu zastaja, zato je svet močviren;
med hišami zastaja vroč zrak / hrana zastaja v črevesju // za kratek čas ostajati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke zastajajo / domače vino zaradi uvoza zastaja se ne prodaja v zadostni meri// ostajati ob svojem, normalnem času neopravljen: zaradi drugih opravil hišna dela zastajajo 2. gibati se, premikati se čedalje počasneje: zaradi zamišljenosti predice je kolo kolovrata zastajalo / ekspr. čim bliže je bil vratom, tem bolj mu je noga zastajala // delati, delovati čedalje počasneje: stroj zastaja / srce mu zastaja 3. potekati čedalje manj intenzivno: delo zaradi pomanjkanja delavcev zastaja;
prodaja domačih izdelkov zastaja 4. prenehavati (intenzivno) napredovati: zaradi političnih napetosti gospodarstvo zastaja;
trgovina med vojno zastaja 5. star. zaostajati: zaradi prehitre hoje zadnji zastajajo;
pri košnji je zastajal za drugimi
● ekspr. dih, sapa mu zastaja od groze zelo ga je groza; ekspr. pripovedovati tako, da poslušalcem zastaja dih zelo napeto; ekspr. kar pamet mu zastaja, ko gleda to zmedo zelo je vznemirjen, nejevoljen; ekspr. pero mu zastaja vse počasneje pišezastajajóč -a -e:
zastajajoč korak; zastajajoča voda
zbrenčáti -ím dov., zbrénči in zbrênči; zbrénčal in zbrênčal (á í)
brenčeč zleteti: čebele so zbrenčale iz panja
● pog. fant je zbrenčal postal ljubezensko vznemirjen, se zaljubil
žílica -e ž (í) 1. manjšalnica od žila: v glavi ji je počila žilica / krvne žilice v pokostnici; limfne žilice / apnenec z mnogimi žilicami 2. ekspr., s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilico;
zatajiti je moral svojo slikarsko žilico // nagnjenje, potreba: upreti se svoji potepuški žilici
● ekspr. žilica mu ni dala miru, da se ne bi pobahal ni se mogel premagati; ekspr. vsaka žilica v njem je drhtela zelo je bil vznemirjen; ekspr. zdaj si ga potipal za pravo žilico povedal, vprašal si tisto, za kar se najbolj zanima, kar ga najbolj prizadene
žívec -vca m (ȋ)
1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
// nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti;
suha drva dobro, hitro gorijo;
papir je gorel z močnim plamenom;
po hribih gorijo kresovi;
senik je gorel kot bakla;
brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč;
ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori;
glava, čelo mu gori;
telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast;
v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino;
goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetugorèč -éča -e:
goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak;
prim. goreč
napéti1 -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročitia) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico;
pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra;
zajel je sapo in napel lica;
zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli;
izdatna hrana mu je napela želodec;
pri petju so se mu napele žile na sencih // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil;
napeti lok 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice;
čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
♦ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove silenapéti se
1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
// vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne
3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
// uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna
4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
napét -a -o
1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega
nèprizadét -a -o prid.(ȅ-ẹ̑) ki ni prizadet: ob materini smrti je bil videti neprizadet;
predavatelj je bil ob mrmranju poslušalcev neprizadet ni bil vznemirjen / neprizadet opazovalec bi stvar drugače presojal opazovalec, ki se ga stvar ne tiče / pri branju njegovih pesmi je ostal hladen, neprizadet / do problema kaže neprizadet odnos / pri potresu je bilo neprizadetih samo nekaj hiš nepoškodovanih; prebivalce so oskrbovali s hrano pri bombardiranju neprizadeti sosedje neoškodovaninèprizadéto prisl.:
govoril je mirno, neprizadeto; neprizadeto opazovati
plamenéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. goreti s plamenom: ogenj plameni / po hribih plamenijo kresovi; brezoseb. v peči plameni; senik je plamenel kot bakla / ob postelji so plamenele sveče 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo je plamenelo v večerni zarji / pesn. njene oči so plamenele 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njem je plamenela ljubezen, strast;
v srcu je plamenelo sovraštvo / v očeh ji plameni radost // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: ves je plamenel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamenel je za resnico
● knjiž., ekspr. na polju plameni mak cvete z rdečim cvetom; knjiž., ekspr. lica ji plamenijo od zadrege zelo je zardelaplamenèč -éča -e:
plameneč pogled; plameneča ljubezen; s plamenečo trsko je prižgal grmado; šopek plamenečih vrtnic; hladila si je plameneča lica; prisl.: plameneče ljubiti
plamtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. goreti s plamenom: ogenj ni ugasnil, a plamtel ni več / po hribih so plamteli kresovi 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo plamti / pesn. njene oči so plamtele 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njej je plamtelo navdušenje;
v srcu je plamtel ogenj sovraštva / v očeh mu plamti veselje // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: plamteti od ljubezni; ves je plamtel od jeze, razburjenja, sovraštva 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamtel je za svobodo
● knjiž., ekspr. na vrtu plamtijo vrtnice cvetejo z rdečimi cveti; knjiž., ekspr. lica ji kar plamtijo od sramu zelo je zardelaplamtèč -éča -e:
plamteče bakle; plamteče domoljubje; hladila si je plamteča lica; gleda ga s plamtečimi očmi; prisl.: plamteče je utiral pot novim spoznanjem
podrhtévati -am nedov. (ẹ́)
v presledkih drhteti: podrhtevati od mraza; roka mu je rahlo podrhtevala / glas ji je podrhteval / ekspr. obraz ji podrhteva v joku joka se; pren., pesn. listje podrhteva v vetru
● knjiž. v očeh ji podrhteva skrivnosten blesk je zaznaven, opazen; knjiž. v srcu mu je podrhtevalo bil je zelo čustveno vznemirjen
tákšen -šna -o zaim. (á) 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: takšen klobuk mi dajte, prosim;
poglejte, takšen oblak lahko prinese točo;
takšne rože, kot jih tu vidim, so mi všeč // izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava: potrpeti je treba, takšen pritisk ne more dolgo trajati; vidite, v takšnem trenutku ne morem ostati miren; res je, takšne suše že dolgo ni bilo // pri navajanju izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči nato navede: predlagam takšen program: ogled mesta in okolice, obisk muzejev 2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin: bil je ves vznemirjen, takšen ni mogel iti med ljudi;
vrnil se je bolan in shujšan. Ko ga je zagledala takšnega, se je prestrašila / med delom je potrebna sprostitev. Za takšne namene imajo poseben prostor / prihajali so takšni in drugačni ljudje; to velja za takšne in podobne primere // izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek: izberi takšen dan, ko bodo vsi doma; ni takšen, da bi takoj odnehal; naročajo tudi takšno opremo, ki bi jo lahko izdelali sami 3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku: bila je prijazna in takšna je tudi ostala;
bila je vsa razburjena, takšne je še ni videl // izražaa) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim; tak1:
ima takšne oči kot brat;
rad bi takšno torbo, kot jo imajo sošolci;
takšna je kot sonce b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar izraža odvisni stavek: mesto ni takšno, kakršno sem si predstavljal 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik; tak1:
menda ni takšna napaka, če malo drugače misli;
takšne nevihte že dolgo ni bilo / bila je takšna zima, da je drevje pokalo / kot vzklik: takšna smola, prepozni smo; takšna sreča, našel sem ga // ekspr. izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik: takšen igralec, vsaki vlogi je kos; takšne rože, pustite jih, naj rastejo; kdo bi ne pil takšnega vina // ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj je še takšen čist zrak; takšni črni oblaki se podijo po nebu 5. izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati; tak1:
žito je dobro obrodilo, krompir je pa bolj takšen / ubogaj ga, ne bodi takšen 6. publ., v zvezi kot takšen poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine: ni skrival odpora do parlamentarizma kot takšnega / bil je predsednik društva in kot takšen vabljen na razne prireditve zaradi svojega položaja, kot predsednik
● ekspr. tega ne bi smeli storiti, pa naj je bil razlog takšen ali drugačen kakršenkoli; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. prinesli so mu takšno in drugačno pecivo različno; preg. kakršen oče, takšen sin; sam.:, pog. dobil je takšno okrog ušes, da se je opotekel tako klofuto; ekspr. takšne ji bom povedala, da bo pomnila zelo jo bom oštela, ozmerjala; evfem. zgražali so se, če je izustil kakšno takšno neprimerno, nespodobno besedo; ekspr. kaj takšnega pa še ne izraža ogorčenje, zgražanje; ekspr. nič takšnega se ni zgodilo nenavadnega, hudega
tŕnje -a s (ŕ)
trnovi grmi, trnove veje: tod raste samo trnje; posekati trnje; ograditi kaj s trnjem; ostro, strupeno trnje / venec iz trnja / s trnjem so ga kronali mučili s položitvijo trnove krone na glavo
// več trnov, trni: opraskan od trnja; veje so polne trnja
● ekspr. njene besede so bile trnje govorila je zbadljivo; ekspr. biti (ves) na trnju vznemirjen, nestrpen; ekspr. njegova pot je posuta s trnjem v življenju, pri delu ima dosti težav; prve dni so preživeli kakor na trnju so bili zelo nemirni, nestrpni; so se počutili zelo nelagodno
vzplamenéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni;
v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, uporvzplamenèl in vzplamenél -éla -o:
vzplamenela jeza
vzplamenévati -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjalvzplamenevajóč -a -e:
vzplamenevajoč blesk oči
vzplamtéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti;
med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel vzplamtèl in vzplamtél -éla -o:
vzplamtela jeza
vzplamtévati -am nedov. (ẹ́)
1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni
bolán bôlna -o tudi -ó [bou̯na] prid. (ȃ ó) 1. ki ima bolezen; ant. zdrav: bolan otrok;
njegov oče je že dolgo bolan;
že celo zimo leži bolan;
videti je bolan;
naredil se je bolnega;
doma ima bolno mater;
bolan na pljučih, na srcu;
bolan na smrt, za smrt;
bolan za jetiko, za rakom;
hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan;
duševno, spolno, živčno bolan;
revež je ves bolan // ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče;
bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja bôlno prisl.:
bolno nasmehniti se, vzdihniti; bolno zakašljati; bolno bled v obraz / knjiž. vest o smrti je bolno odjeknila v vseh nas boleče
bôlni -a -o sam.:
zdravi ne razume bolnega; dieta za žolčno bolne
drgetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta;
roke, ustnice drgetajo;
živec na licu mu drgeta;
drgetati od jeze, od mraza;
ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet 2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli;
brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga bojidrgetáje :
drgetaje so lezli iz mrzle vode
drgetajóč -a -e:
drgetajoč je omahnil na klop; drgetajoč starec; spregovoriti z drgetajočim glasom
drhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka;
ustnice ji drhtijo;
drhteti od mraza, od razburjenja;
noge drhtijo od utrujenosti;
drhti po vsem telesu / glas ji drhti; pren., pesn. listi drhtijo v vetru; odsevi luči drhtijo na vodi; mesečina drhti
● ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti;
drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje 3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih;
v pesmih drhti žalost drhté :
drhte je stala med vrati
drhtèč -éča -e:
čakal je, drhteč od mraza in strahu; drhteč glas; drhteči prsti; drhteč žarek svetlobe
ponoréti -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori;
ženska je čisto ponorela;
v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel;
zaradi mučenja je ponorel 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel;
kazalci so ponoreli;
raketa je ponorela in začela švigati sem in tja
● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavatiponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o:
ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela
● ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem
potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto;
potešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje;
potešiti želje potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o:
potešen je šel domov; potešena lakota
potolažíti in potolážiti -im, in potolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati je potolažila otroka;
z lepimi besedami jo je potolažil;
otrok se hitro potolaži in pozabi / ekspr. potolažiti komu srce / pesem nas je potolažila
● ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potolažiti lakoto;
s čajem si je potolažila žejo / ekspr. vsaj malo si je potolažil želodec 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potolažiti očetovo jezo;
njeno ogorčenje se ni hotelo potolažiti / razburkano morje se je potolažilo umirilopotolážen -a -o:
potolažen bolnik; njegova radovednost je bila potolažena
razboléti -ím dov., razbôlel (ẹ́ í) 1. nav. 3. os. povzročiti, da kaj postane (zelo) boleče: mazilo je rano razbolelo;
tresljaji bodo nogo še bolj razboleli 2. knjiž. povzročiti, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: ne povej mu, to bi ga samo razbolelo;
ob tej novici se je razbolel razboléti se nav. 3. os.
postati (zelo) boleč: grlo se je čez noč razbolelo; vse telo se mi je razbolelo; pren. srce se ji je razbolelo zaradi sinove nesreče; v njem se je razbolela zavest krivde
razbôlel tudi razbolèl in razbolél -éla -o:
razbolela glava; od premočne svetlobe razbolele oči
razbolèn -êna -o:
žalosten in razbolen človek; razboleni živci; razbolen se je premetaval po postelji; potrla ga je materina razbolena pripomba; razboleno koleno
razbolévati -am nedov. (ẹ́) 1. nav. 3. os. povzročati, da kaj postane (zelo) boleče: dvigovanje težkih predmetov ramo razboleva 2. knjiž. povzročati, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: z njim se je težko pogovarjati, vse ga razboleva;
razboleva se ob misli na dom razbolévati se nav. 3. os.
postajati (zelo) boleč: koleno se že spet razboleva
tešíti -ím tudi téšiti -im nedov., téši (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati teši otroka;
tešiti koga s pesmijo;
potrpežljivo tešiti / tešila jih je misel, da bodo kmalu spet doma / saj bo bolje, jo je tešil / star. tešiti razigrane otroke miriti2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači: tešiti lakoto;
tešiti (si) žejo z vodo / knjiž. tešiti spolni nagon zadovoljevati3. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s pitjem tešiti svojo jezo / tešiti bolečino tešèč -éča -e:
sedel je za mizo, tešeč svojo radovednost z branjem
tolažíti in tolážiti -im, in tolážiti -im nedov. (ī á ȃ; á ȃ) 1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati tolaži jokajočega otroka;
tolažiti se s srečnim naključjem / tolaži nas misel, da se kmalu vrneš / saj bo bolje, jo je tolažil 2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači: tolažiti lakoto;
z vinom si je tolažil žejo 3. nav. ekspr. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: tolažiti jezo, žalost / tolažiti bolečino tolažèč -éča -e:
tolažeč jo, je marsikaj obljubil; tolažeče besede; prisl.: tolažeče prigovarjati
utéha -e ž (ẹ̑)
kar deluje, vpliva na koga tako, da preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: sin mu je bil edina uteha; v tujini je misel na domovino velika uteha; v delu je iskala uteho / rad bi jim rekel še nekaj besed v uteho / mati je jokala brez utehe neutolažljivo, neutešljivo
utešíti -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto;
utešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje utešèn -êna -o:
njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje
vzdrhtévati -am nedov. (ẹ́)
1. večkrat vzdrhteti: ženska vzdrhteva; vzdrhtevati od vznemirjenja; telo mu na rahlo vzdrhteva; pren., ekspr. zrak vzdrhteva od zvonjenja
2. knjiž. večkrat biti zelo čustveno vznemirjen: duša ji vzdrhteva od sreče; vzdrhtevati v bolečini, žalosti
3. knjiž., s prislovnim določilom biti zaznaven, opazen: na ustnicah ji vzdrhteva smehljaj
vzvalovíti -ím dov., vzvalôvil (ī í) 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi;
voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje bitivzvalovljèn -êna -o:
črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero