preplétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
- a) čez drugo tako stvar: začel je prepletati niti in delati vozle; mrežasto, rahlo prepletati; prepletati in odpletati / vznemirjeno je prepletala prste
- b) na več mestih skozi kaj drugega: prepletati butare zelenja s pisanimi trakovi / prepletati sobo z girlandami cvetja
- 2. rastoč (mrežasto)
- a) prekrivati površino: zidove prepletajo ovijalke; rečno dno gosto prepletajo rastline
- b) se razširjati v čem: zemljo prepletajo korenine; žile prepletajo mišice
- 3. delati, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: pisatelj prepleta zgodbe; razlaganje se prepleta s pogovorom; resničnost se prepleta z domišljijo / njuna glasova se prijetno prepletata
// delati, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: svojo pripoved prepleta s humorjem - 4. ekspr. ponavljajoč se pojavljati, nastopati kje: vso starejšo zgodovino prepletajo boji s plemiči / spomine na njihove prednike prepletajo pesmi in pravljice
preplétati se obstajati v mrežasti obliki: niti v blagu se pravilno prepletajo
● njeni prsti se prepletajo z njegovimi drži ga za roko tako, da so njeni in njegovi prsti položeni drug čez drugega
prepletajóč -a -e: delal je košaro, prepletajoč šibe; prepletajoči se motivi; skladnost prepletajočih se ornamentov; gosto prepletajoče se veje; pravokotno prepletajoča se prečna in podolžna vlakna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
kipéti -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í) - 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir
// ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale - 2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze
// z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli
// brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila - 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena
- 4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku
● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena
kipèč -éča -e: kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
vréti vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) - 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso
// preh. sok vremo deset minut
// ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta - 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal
// ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči - 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba
- 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi
- 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev
- 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast
// brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi
● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila
♦ agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
vršáti -ím nedov. (á í) - 1. dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke so vršale v vetru; brezoseb. v oblakih je vršalo in bobnelo / veter vrši v bukovju; zunaj je vršal vihar / ekspr. po ulicah je vršal hrušč in trušč
// s prislovnim določilom vršeč se premikati: granate so vršale nad njimi; jata ptic je vršala mimo / ekspr. za njim so vršale jezne ženske jezno, hrupno šle, tekle - 2. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati vršenju podobne glasove: množica je vršala; čarovnice so vršale v oblakih
● ekspr. prihajajo, je vršalo med ljudmi se je vznemirjeno govorilo
vršèč -éča -e: vršeče listje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
završáti -ím dov. (á í) - 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje - 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
- 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
meščánstvo -a s (ȃ) - 1. meščani: meščanstvo je bilo vznemirjeno; ljubljansko meščanstvo / cehovsko meščanstvo; meščanstvo in plemstvo
- 2. v kapitalizmu ekonomsko in politično vladajoči razred; buržoazija: postal je ideolog meščanstva
- 3. v fevdalizmu pravica sodelovanja pri upravi mesta: dobiti meščanstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
vznemíriti -im dov. (ī ȋ) - 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi- a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike
- b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri
- 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril
- 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine
// nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala
vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril
// priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti
vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
zaletávati se -am se nedov. (ȃ) - 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko
// udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili - 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost
- 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje
zaletavajóč se -a -e: zaletavajoče se kroglice; prisl.: zaletavajoče se česa lotevati
● zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) - 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
// udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak - 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino - 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
- 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
- 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
študêntovstvo in študéntovstvo -a s (é; ẹ́) ekspr. študenti: vznemirjeno študentovstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
zautrípati -am in -ljem dov. (ī) knjiž. začeti utripati: srce mu je vznemirjeno zautripalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
zavrvéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. začeti vrveti: ljudje so vznemirjeno zavrveli / ob pristanku ladje je množica zavrvela; brezoseb. zatrobila je trobenta in med šotori je zavrvelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.