vznesèn -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek;
govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tiráda -e ž (ȃ) knjiž. dolg, vznesen in vsebinsko prazen govor ali del besedila: neprijetno je poslušati take tirade;
besedilo je polno poučnih tirad
♦ gled. dolg, vznesen govor igralca v tragediji ali drami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
donéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo;
zamolklo doneti / glas mu je votlo donel 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem;
glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor;
iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho donèč -éča -e
1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh
2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
krilàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima krila: krilat samec mravlje;
krilate žuželke / podoba krilatega dečka; krilat konj, lev / ekspr. zbrali so se vsi krilati pevci ptiči
● ekspr. krilate besede, fraze vznesene; ekspr. imel je krilat govor vznesen
♦ bot. krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia; strojn. krilata matica matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
napíhniti -em dov. (í ȋ) 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino;
napihniti z usti 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo;
napihniti lica;
zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila / pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem;
novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo;
pohvala ga je napihnila
● ekspr. umetno napihniti cene zvišatinapíhniti se ekspr.
1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila
napíhnjen -a -o
1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki
2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran
3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zvenéti1 -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni;
koraki deklic zvenijo pod oknom;
ukanje je zvenelo iz vasi;
aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni;
verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost;
iz vprašanja je zvenelo očitanje;
v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih;
v glavi mu zveni od klofute;
v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspehazvenèč -éča -e
1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime
// ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek
♦ jezikosl. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta
2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
deklamatóričen -čna -o prid. (ọ́) 1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
emfátičen -čna -o prid. (á) knjiž. čustveno močno poudarjen; zanosen, vznesen: emfatičen nagovor;
emfatični izrazi;
emfatičen poudarek / emfatičen naslov knjige; emfatične fraze / delo je polno emfatičnega obsojanja vojne
♦ jezikosl. emfatična podaljšava samoglasnikov emfátično prisl.:
emfatično govoriti, vzklikniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
napetolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) 1. ki ima napeta lica: napetoličen otrok / napetoličen obraz 2. star. vznesen, a vsebinsko prazen: vzbujati navdušenje z napetoličnimi besedami;
napetoličen patos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
patétičen -čna -o prid. (ẹ́) pretirano navdušen, pretirano vznesen: patetičen govor;
patetična deklamacija / spregovoril je s patetičnim glasom; patetično vedenje / patetičen slog pisem / patetičen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vznosít -a -o prid. (ȋ) zastar. 1. ponosen: vznosit stopati na krov / vznosita dežela 2. vznesen, zanosen: vznosito pripovedovanje / vznosit glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vznêsti vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta;
taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.