Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

izžívljati -am nedov. (í) 
  1. 1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic
  2. 2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji
jébati -am in jêbati -am nedov. (ẹ̑; ȇ) vulg. spolno občevati, spolno zadovoljevati: rad bi (jo) jebal
// grdo, grobo ravnati s kom: takle bedak že ne bo več jebal poštenih ljudi
kríti kríjem nedov., krìl tudi kríl (í ȋ) 
  1. 1. delati, da je kaj nevidno; pokrivati: čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje; lahek plašč ji je kril ramena / oblak krije sonce / kriti hudodelca skrivati
    // ekspr. morje krije v sebi ogromno rib ima
    // delati, da je kaj komu neznano; prikrivati: ljudem je kril žalost / kriti huda, družbi nevarna dejanja; to si mi krila celo leto
  2. 2. na streho polagati kritino; pokrivati: pred dobrim letom je še kril strehe; kriti streho z opeko / redko hišo krije rdeča opeka
    // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že krije sneg; megla krije vso dolino / tema že krije zemljo
  3. 3. s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost: drevo ga krije; s svojim telesom ga je kril / skušal je kriti umik čete / publ. moram si kriti glavo / streha komaj krije dva
  4. 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: kriti deficit; ne more kriti vseh izdatkov; stroške bo krilo podjetje; škoda se bo krila iz prihrankov poravnala
    // kriti z zlatom
    // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh jugoslovanskih potreb
    ●     pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; ekspr. prst, zemlja ga krije je mrtev (in pokopan)
    ♦     šah. kriti tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje žrtve, nevaren napad ali mat; šport. kriti biti točno drug za drugim v formacijah; kriti igralca spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca, zlasti pri igrah z žogo
nasíčati -am nedov. (ī) 
  1. 1. delati kaj (zelo) polno česa: rezek vonj nasiča ves prostor; neprijeten duh nasiča zrak; ozračje se je nasičalo z dimom
  2. 2. redko nasičevati: nasičati lačne ljudi
nasičeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, jedi: odtrguje si od ust, da lahko nasičuje druge; nasičevati se s kruhom; pren. njegova domišljija se nasičuje z branjem
  2. 2. delati kaj (zelo) polno česa: prijetne vonjave so nasičevale ozračje; zrak se je nasičeval z gostim dimom
odgovóren -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
    1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
      // odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu
    2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
      // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
      // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
  2. 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
  3. 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
  4. 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
  5. 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
    // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
    ●     ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
    ♦     jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
odgovórnost -i ž (ọ́) 
  1. 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
    1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren
      // podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo
    2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost
      // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni
      // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
  2. 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
  3. 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti
  4. 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino
  5. 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve
    ●     ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor
    ♦     jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
pobírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. s prijemom, prijemi delati, da kaj ni, ne leži več na tleh: otroku so igrače padale na tla, mati jih je pobirala / pobirati krompir, otreseno sadje
    // delati, da kaj ni več na določenem mestu: pobirati kostanj iz žerjavice, pepel iz peči; pomagati pobirati perilo / pog. ti sesalniki dobro pobirajo prah vsrkavajo
  2. 2. s prijemom, prijemi delati, da pride kaj k osebku zlasti s tal: začeli so pobirati kamne in jih metati / pobirajo v smetnjakih, kar so drugi zavrgli / otroci pobirajo nalepke s pulta jemljejo
    // z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji; jemati: jetnikom so začeli pobirati orožje / pobirati kmetom živino
  3. 3. delati, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: začel je pobirati glasovnice / pobirati mleko po odročnih vaseh; pobirati papir
    // delati, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobirati članarino, stanarino / pobirati prostovoljne prispevke nabirati, zbirati
    // pog. pobirati podpise zbirati
    // zahtevati, predpisovati: pobira visoke davke, oderuške obresti
  4. 4. pog. jemati, dobivati: pobirati citate iz pesmi, primere iz zgodovine / le kje pobira take govorice izve; rada pobira čenče posluša
  5. 5. ekspr. povzročati smrt: ta bolezen pobira tudi najkrepkejše ljudi; take ljudi rada pobira kap umirajo za kapjo
    // delati, povzročati, da kdo slabi, hira: jetika jo pobira; brezoseb. po otrokovi smrti jo je kar pobiralo / na klancu je začelo starega moža pobirati je postajal utrujen
  6. 6. žarg. dobivati, dosegati: na turnirjih so pobirali prve nagrade / pobirati uspeh za uspehom
  7. 7. pog., ekspr., v zvezi z jo hitro hoditi, iti: pobirati jo iz mesta; ne veš, kako jo je pobiral; pobiral jo je, kolikor so ga nesle noge / začeli so jo pobirati drug za drugim odhajati
    ●     ekspr. ne bom pobiral besed za teboj ne bom ponavljal, kar si rekel; star. pobirati črke zlogovaje brati; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram da ga na lahek način zaslužim; ekspr. pobirati drobtine zadovoljevati se z malo pomembnimi, malo vrednimi stvarmi; ekspr. pobirati korake hoditi, iti; žarg. ta avtomobil dobro pobira luknje pri vožnji dobro prenaša poškodovano cestišče; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; ekspr. v življenju pobira samo smetano se mu vedno dobro godi; ekspr. sonce pobira sneg topi; ekspr. pobirati stopnice iti po njih; ekspr. pobirati svoje ude in kosti po tleh težko vstajati; ekspr. taki možje se ne pobirajo za vsakim plotom jih je malo
    ♦     obrt. pobirati petlje popravljati sparane petlje
pokrívati -am nedov. (í) 
  1. 1. dajati, polagati na odprt del ustrezen predmet: pokrivati lonce
    // dajati, polagati na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: zaradi slabega vremena pokrivati toplo gredo / otroka pokriva z eno odejo
    // na streho polagati kritino: pokrivati streho / hišo pokrivati z opeko, slamo
  2. 2. delati, da je kaj nevidno: kodri ji pokrivajo čelo; spodnji del obraza pokriva brada / rdeča ruta ji pokriva obledele lase; plešo si pokriva z lasuljo / žarg. ta oljnata barva dobro pokriva dela, da barva podlage ni več vidna
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že pokriva sneg; dolino je pokrivala gosta megla / lica ji pokriva živa rdečica
    // rastoč biti, nahajati se kje: glavni del te planote pokrivajo gozdovi / telo pokriva dlaka
  4. 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: pokrivati izdatke; s tem bodo pokrivali potne stroške
    // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: pokrivati stanovanjske potrebe; pokrivajo skoraj vso petrolejsko potrošnjo
  5. 5. publ. imeti kje področje dejavnosti: to sodišče pokriva veliko območje
    ●     ekspr. že nekaj let ga pokriva črna zemlja je mrtev (in pokopan); ekspr. črke že pokriva prah niso več vidne
    ♦     rad. novi radijski, televizijski oddajnik pokriva tudi ta del dežele omogoča sprejem programa tudi v tem delu dežele
potréba -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega
    1. a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe
    2. b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam; zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene
      // kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksus, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče
  2. 2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka
    // star. to je potreba vedeti treba
  3. 3. izločanje seča, blata: opraviti potrebo; iti na potrebo / mala potreba izločanje seča; velika potreba izločanje blata; redko posoda za potrebo nočna posoda
    ●     nima potrebe po družbi ne želi si je; priznavati potrebo davkov potrebnost; pisati iz notranje potrebe zaradi velike želje po pisanju; star. pomagati komu v potrebi v sili, stiski
primáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž.  
  1. 1. ki je po pomembnosti na prvem mestu; glaven: primarni namen vzgoje; ekonomski uspeh filma ne sme biti primaren; primarna naloga določenega učnega predmeta / to je zanj primarnega pomena najpomembnejše
  2. 2. ki se najprej pojavi; prvi, začeten: primarni učinki eksplozije atomske bombe; primarne motnje; primarno sevanje / primarno nahajališče zlata prvotno
  3. 3. osnoven, temeljen: opravljati primarne raziskave / primarni viri za zgodovino besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost
    ♦     arhit. primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; biol. primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; ekon. primarni proizvod proizvod primarne dejavnosti; primarne dejavnosti kmetijstvo, gozdarstvo, rudarstvo; primarna proizvodnja proizvodnja v primarnih dejavnostih; elektr. primarno navitje navitje na vhodni strani transformatorja; fiz. primarne barve osnovne barve; geol. primarna kamnina kamnina, nastala ob strjevanju raztaljene zemeljske skorje; kem. primarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo lahko preide v aldehid; primarna sol sol, ki nastane z zamenjavo enega izmed vodikovih atomov večbazne kisline z atomom kovine; med. primarni afekt prva bolezenska sprememba; psih. primarne potrebe potrebe, ki jih je treba zadovoljevati za ohranitev življenja; primarna čustva čustva, ki se pojavijo pri razvoju človekovega čustvovanja prva; soc. primarna skupina skupina, za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani; primarna socializacija socializacija v družini; teh. primarna energija energija, ki jo dajejo naravni viri
tešíti -ím tudi téšiti -im nedov., téši (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati teši otroka; tešiti koga s pesmijo; potrpežljivo tešiti / tešila jih je misel, da bodo kmalu spet doma / saj bo bolje, jo je tešil / star. tešiti razigrane otroke miriti
  2. 2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači: tešiti lakoto; tešiti (si) žejo z vodo / knjiž. tešiti spolni nagon zadovoljevati
  3. 3. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s pitjem tešiti svojo jezo / tešiti bolečino
tolažíti in tolážiti -im, in tolážiti -im nedov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati tolaži jokajočega otroka; tolažiti se s srečnim naključjem / tolaži nas misel, da se kmalu vrneš / saj bo bolje, jo je tolažil
  2. 2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači: tolažiti lakoto; z vinom si je tolažil žejo
  3. 3. nav. ekspr. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: tolažiti jezo, žalost / tolažiti bolečino
zadóščati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. biti v skladu s pričakovano, zahtevano količino, mero: zbrana sredstva zadoščajo za obnovo šole / za opravljanje tega dela zadoščata dva delavca
    // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: oprema zadošča predpisom / samo opisovanje dejstev pisatelju ne zadošča; za nekatere plese ni potrebna glasba, zadošča topot nog / zadoščati samemu sebi
  2. 2. knjiž. zadovoljevati: domača avtomobilska industrija zadošča precejšen del potreb kupcev / pevec je v tej vlogi docela zadoščal ustrezal
zadovoljevánje -a s (ȃ) glagolnik od zadovoljevati: zadovoljevanje lakote, spolnega nagona / zadovoljevanje partnerja
zadovoljeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim
  2. 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet
  3. 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja
Število zadetkov: 16