opìčiti -im dov. zapičiti, zatakniti: na nyega kûkmo [vrh ostrešja] zeléno lisztnáto vêko opícsi KAJ 1870, 75; ali geto je odrászao (klešč) v-kô'zo sztvari sze opícsi i nyi krv céca KAJ 1870, 111 opíčeni -a -o zapičen, zataknjen: Na vsaki grob je eden križ opičeni BJ 1886, 26
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
tičáti -ím nedov. (á í) 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici;
v zidu tičijo krogle;
bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel / v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu;
vedno tiči doma;
oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt4. ekspr. biti2,
obstajati1:
treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje;
v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo;
v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala / za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih;
zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira// s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih / tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu
● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmitičèč -éča -e:
v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zapičen deležnikPRIMERJAJ: zapičiti
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
zapičen del., infixus, -a, -um, ṡapizhen, vtaknên, ṡaboden
STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zapičen del. ♦ P: 1 (JPo 1578)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zapíčeni -a -o prid. zapičen, zataknjen: zláto zvezdo pa szrcé, ka je meo zapicseno naprê vrobacsi AIP 1876, br. 11, 6
NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zapíčiti -im dov. (í ȋ) s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog;
zapičiti kol globoko v tla;
zapičiti vilice v meso;
pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle
● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, nareditizapíčiti se
1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo
2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem
● ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori
zapíčen -a -o:
v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zapičiti glagolPRIMERJAJ: zapičen
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
zastȃva -e ž
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.