zavráčati -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala nasprotnikove napade odbijala3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila;
zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim;
vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge;
naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore;
zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo;
zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e:
zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje
zavráčan -a -o:
zavračana čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
navráčati -am nedov. (ā ȃ) knjiž. napeljevati, usmerjati: navračati vodo v strugo / navračati razvoj v pravi tir / navračal je pogovor nanj // usmerjati, obračati: navračati ovce k čredi / pasel je in navračal živino zavračal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
póza -e ž (ọ̑) 1. drža, položaj (telesa): njegova poza je učinkovala smešno;
posnemala je poze lutk v izložbi;
v taki pozi ni dolgo vztrajal / mož je naslikan v frontalni pozi z obrazom naprej, od spredaj// s prilastkom drža, položaj (telesa), značilen za dejavnost, ki jo kdo opravlja: postaviti se v govorniško, učiteljsko pozo; zavzel je pozo dostojanstvenega državnika / odšel je v pozi, s pozo zmagovalca 2. ekspr. kar ne kaže, odraža pristnega doživljanja, čustvovanja: njegovo pisanje je poza;
v tem je bilo precej poze // nepristno, narejeno vedenje, ravnanje: zavračal je vsako pozo; govorila je naravno, brez poze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
dišáti -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo;
zrak je dišal od samega cvetja;
brezoseb. diši po vrtnicah;
iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi;
zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju;
brezoseb.: diši po snegu;
že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala;
hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e:
dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
napàd -áda m (ȁ á) 1. oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah;
izvesti, napraviti napad;
odbiti nasprotnikov napad;
pričakujejo ponoven napad;
v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote;
napad na mesto;
dati ukaz za napad;
zaščita pred napadom / bočni, čelni napad; artilerijski, bombni napad; ofenziva se je začela z letalskim napadom / iti, preiti v napad / kot povelje prva četa, v napad // vdor vojaških sil ene države v drugo: nemški napad na Jugoslavijo; napad brez vojne napovedi 2. nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: preprečiti napad;
zavarovati proti napadu;
oborožen, roparski napad;
napad na banko, vlak;
časopisi so poročali o napadu / fizični napad / ekspr. vandalski napad na spomenik 3. nav. ekspr. oster, grob, žaljiv nastop proti komu: ta izjava je napad name;
napade v tisku je vztrajno zavračal;
ekspr. žolčen napad;
napadi in polemike / napad na čast, ugled; napad na osebno svobodo
● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove4. nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov: napad nastopi, se pojavi;
dobiti napad;
ima hude napade glavobola, kašlja;
napad z bolečinami v prsih / dobil je močen srčni napad; napad mrzlice // ekspr., z rodilnikom nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik: napad jeze, malodušja / trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti 5. šport. faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat: napadi so se kar vrstili;
povezovati obrambo in napad;
hitri napadi gostov / preiti v napad; ekipa je bila ves čas v napadu / napad na vrata // šport. žarg. igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo: napad je premalo streljal; že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad
♦ med. astmatični, epileptični napadi; obrt. napad neposredno gašenje požara; psiht. napad histerije; voj. fingirati napad; izoliran napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
pajdáštvo -a s (ȃ) pajdašenje: zavračal je vsako pajdaštvo z nasprotnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
učênje -a s (é) 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah / strojno učenje področje umetne inteligence, ki z različnimi tehnikami omogoča računalnikom, strojem, da se učijo, iščejo pravila glede na učne podatke
♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega;
zavračal je učenje, da je vesolje eno samo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.
verízem -zma m (ī) 1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju: zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem 2. naturalizmu sorodna umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja v Italiji, ki strogo posnema objektivno resničnost: predstavniki verizma;
umetniška sredstva verizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.