zbòr, zbóra, m. die Versammlung einer Körperschaft, das Collegium, der Rath, das Parlament u. dgl., Mur., Cig., Jan., Ravn., Škrinj., Preš.-Valj. (Rad) i. dr., nk.; cerkveni z., die Kirchenversammlung, das Concil, državni z., der Reichstag, der Reichsrath, deželni z., der Landtag, ustavodajni z., die Constituante, volilni z., die Wahlversammlung, učiteljski z., das Lehrercollegium, občni z. kakega društva, die Generalversammlung eines Vereines, veliki zbor, die Hauptversammlung, Cig., Jan., nk.; polni z., die Plenarversammlung, Cig., DZ.; — der Chor: pevski z., der Sängerchor, Cig. (T.), nk.; godčevski z., das Orchester, Jan.; — das von einem Sängerchor vorgetragene Gesangstück, der Chor, Cig. (T.), nk.; (po češ.).
kōr, m. 1) das Chor, die Emporkirche; na koru peti; — 2) = zbor, der Chor, Cig. (T.), nk.
postavodajáłən, -łna, adj. gesetzgebend, Jan.; postavodajȃłni zbor, Cig.
svẹ́tən 2., -tna, adj. Rath-, Raths-: svẹ̑tni zbor, die Rathsversammlung, Ravn.; svetna hiša, das Rathhaus, Guts.-Cig.
svẹtováłən, -łna, adj. berathend, Cig.; svetovȃłni zbor, Cig.
ustavodájən, -jna, adj. constituierend: ustavodȃjni zbor, die Constituante, Jan. (H.).
dežę́łən,* -łna, adj. Land-, Landes-; deželni glavar, der Landeshauptmann, deželni zbor, der Landtag, deželni odbor, der Landesausschuss, d. poslanec, der Landesabgeordnete, deželno sodišče, das Landesgericht, deželni zaklad, der Landesfond, deželno zastopstvo, die Landesvertretung, nk.; tudi: dežéłən.
dvanajstȋja, f. gospodarstvo dvanajsterih v občini, ker šteje občinski zbor dvanajst udov, Ljubušnje-Štrek. (Let.).
dvanajščák, m. = občinski svetovavec (ker šteje občinski zbor dvanajst udov), Kras-Štrek. (Let.).
kǫ̑rarski, adj. die Domherren betreffend; k. zbor, das Domcapitel, Jan.
kr̀n, krna, adj. verstümmelt, Cig. (T.); krn zbor, ein Rumpfparlament, Cig. (T.); kurzzählig (o verzih), Cig. (T.); — prim. stsl. krъnъ, hs. krnj.
mečíti, -ím, vb. impf. weich, mürbe machen, aufweichen; v vodi m., im Wasser beizen, Cig.; — sadje m., das Obst abliegen lassen, Cig., Jan.; — abführen, Cig., Jan.; — zu erweichen, zu rühren suchen, Cig.; srce, človeka m., Cig.; nachgiebig zu machen suchen: že zdaj se meči prihodnji občni zbor, Levst. (Zb. sp.); — m. se, weich, mürbe werden, aufweichen, Cig., Jan.; abliegen (vom Obst), Cig., Jan.; — srce se mi je žalosti mečilo, Levst. (Zb. sp.).
orkēstər, -stra, m. prostor v gledališču med odrom in pritličjem, odločen za godbo, godčevski zbor, das Orchester, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
parlamēnt, m. državni zbor, das Parlament.
pȏłn, adj. voll; poln sod; polna skleda juhe; polno šako, pest, peščico moke komu dati; drevo je polno sadja; p. uši; p. bradavic; vse polno je ljudi, es wimmelt von Menschen; Stoji vrtec ograjen, Polno rožic nasajen, Npes.-K.; polno me je česa, ich bin mit etwas angefüllt, Cig.; polno me je upanja, ich bin voll Hoffnung, C.; polna luna, der Vollmond; ob polnem, bei Vollmond, C.; polni zbor, die Plenarversammlung, Cig. (T.); v polnem zboru, in pleno, Cig.; polne mere ali vage, vollwichtig, Cig., Jan.; poln ogel, eine Vollecke, Cig. (T.); čep gre na polnem v sod, der Zapfen schließt vollkommen dicht, vzhŠt.; — inhaltsreich, massiv, Cig.; polni nagelj, die Doppelnelke, Cig.; polna senca, der Kernschatten, Cig. (T.); polna svetloba, das Schlaglicht, Cig. (T.); polnega naglasa, hochtonig, Cig. (T.).
položíti, -ím, vb. pf. legen, hinlegen; p. dete v zibel; p. denar na mizo; roko p. na srce; na jezik komu kaj p., einem etwas in den Mund legen, Cig.; p. pred občinski zbor (vorlegen), Levst. (Nauk); — živini p., dem Vieh Futter vorlegen; — trto p., die Rebe absenken, Mur.; — bolezen me je položila, die Krankheit hat mich ans Bett gefesselt, C., Gor.; erlegen: p. toliko novcev, kolikor je kvare, Levst. (Nauk); deponieren, Jan., Levst. (Rok.); niederlegen, ablegen, Cig., Jan.; orožje p., die Waffen strecken, Mur., Cig.; besedo p., (vor dem Sterben) zu sprechen aufhören, Lašče-Levst. (Rok.); — p. se, sich legen; sich lagern, Cig.
posvẹtováłən, -łna, adj. berathend: p. zbor, p. glas, Cig., nk.
preložíti, -ím, vb. pf. 1) anders oder anderswohin legen, überlegen, umlegen; drva, deske p.; bolnika p.; — permutieren (math.), Cig. (T.); — dislocieren, Cig.; p. se, übersiedeln, Polj.; — entwenden: ta posel rad kaj preloži, Cig.; — verlegen, verschieben, vertagen; p. dan, eine Tagsatzung erstrecken; zbor p., Cig., nk.; — 2) zum Bessern ändern, erleichtern, Cig.; ne morem p., ich kann es nicht ändern, Cig.; težavo komu p., Jsvkr.; rad bi si kako preložil, ich möchte mir meine Lage irgendwie verbessern, Cig.; Bog ti preloži trpljenje! Svet. (Rok.); p. komu kaj, jemanden von etwas dispensieren, ihm etwas nachsehen, Cig., C.; kazen p., Zora; temu se moraš pritožiti, kdor ti more preložiti, Jan. (Slovn.); — preložilo se mu je, es geht ihm besser, Cig.; — 3) (in eine andere Sprache) übersetzen, Jan.; — 4) = preobložiti, überladen, Cig.; p. koga, überbürden, C., Svet. (Rok.); — 5) p. knjigo z belimi listi, ein Buch interfoliieren, Cig.
razpustíti, -ím, vb. pf. 1) auseinandergehen lassen: eine Versammlung, einen Verein u. dgl. auflösen; r. zbor, društvo, vojsko; (ein Geflecht u. dgl.) auflösen; kite r.; razpuščeni lasje; — r. se, sich ausbreiten, sich entfalten: žilice se razpustijo po celem listu, ogr.-Valj. (Rad); popovje se odpre, in cvetjiče se veselo razpusti, ogr.-Valj. (Rad); — r. pri obleki, kar je bilo vjeto, das Eingenähte (enger Genähte) wieder erweitern; — 2) zerlassen, auflösen, schmelzen, Cig., Jan.; loj, vosek r.; r. se, zergehen, schmelzen; na ognju se žveplo razpusti, ogr.-Valj. (Rad); — 3) razpuščen, nichtsnutzig: razpuščeni modrijani, Slom.
sinōda, f. cerkveni zbor, die Synode.
sklícati 2., -klȋčem, vb. pf. zusammenrufen; s. hlapce k večerji; z bobnom s., zusammentrommeln; s. zbor, eine Versammlung einberufen; sklicana vojska, das aufgebotene, mobilisierte Heer, Cig. (T.).
sǫ́dnji, adj. gerichtlich, Gerichts-, Cig., Jan., DZ., ogr.-C.; sodnji zbor, der Gerichtshof, Levst. (Zb. sp.); sodnja stopnja, die gerichtliche Instanz, Cig., Jan.; tek pravde po sodnjih stopnjah, der Instanzenzug, Cig.; sodnja kazen, gerichtliche Strafe, Levst. (Nauk); — sodnji dan, das jüngste Gericht; na sodnji dan, am Tage des (letzten) Gerichtes.
sosẹ̑dnja, f. = zbor, možje zbrani v posvet, Vas Krn-Erj. (Torb.); — nekdaj pri benetskih Slovencih skupščina vseh gospodarjev ene občine, LjZv. 1884. 765.
stéči 2., stéčem, vb. pf. 1) erreichen, erlangen, erwerben, gewinnen, Habd.-Mik., Jan., C.; s. si zasluge, Šol., SlN.-C.; ne bo dobrega konca stekel, er wird kein gutes Ende nehmen, Z.; (prim. hs. steći v istem pomenu); — 2) zusammenfließen, zusammenrinnen: voda na zemlji naj steče na en kraj, in prikaži se suhota, Ravn.-Valj. (Rad); — sich vereinigen: ošpice vkup steko, Kug.-Valj. (Rad); = s. se, Cig., Jan.; — sukno se v vodi steče (wird verdichtet), Z.; — 3) s. se, zusammenlaufen, sich versammeln, Prim.; otroci se v zbor steko, Levst. (Zb. sp.).
vélik, velíka (določno: vę̑liki, vę̑lika), adj. groß; — velik dan je že, es ist schon voller Tag; — velik sneg, tief gefallener Schnee; — Groß-, Haupt-, Erz-, General-, Ober-, Hoch-; velika cesta, die Hauptstraße; veliki hlapec, der Oberknecht; velika dekla; veliki starejšina (pri svatovščini); veliki vojvoda, der Großherzog; veliki knez; veliki altar, der Hochaltar; velika maša, das Hochamt; veliki zbor, die Generalversammlung; velika izpoved, die Generalbeichte, Dol.; velika občina, die Hauptgemeinde, Levst. (Nauk); veliki trg, der Hauptplatz; velika država, der Großstaat, die Großmacht, Cig. (T.); veliki obrt, das Großgewerbe, Cig. (T.); veliki trgovec, der Großhändler; veliko gorovje, das Hochgebirge, Cig. (T.); velika pismena, die Majuskelschrift, Cig. (T.); veliki traven, der Mai, veliki srpan, der August; velika mati, die Schwiegermutter, C.; — veliki teden, die Charwoche; veliki četrtek, petek; velika nedelja, veliki ponedeljek, der Ostersonntag, der Ostermontag; velika (-íka, Dol.) noč, Ostern; Peter Veliki, Peter der Große; — (velìk, določno: velȋki, Tolm., Rez.); — velíkọ (redkeje vẹ̑likọ), viel; veliko dela; veliko lepši, viel schöner; viele: veliko delavcev, z veliko delavci; — odprite vrata na vę̑lici ("na velci = široko")! Mik.
zbirálọ, n. = zbor, die Versammlung, C.
zbórəc, -rca, m. dem. zbor, Valj. (Rad).
zọ̑petən, -tna, adj. nochmalig, Jan.; zopetni zbor, DZ.
zvę́zən, -zna, adj. 1) Bundes-, Allianz-, Jan.; zvę̑zna država, der Bundesstaat, Jan., Cig. (T.); zvezni zbor, die Bundesversammlung, Cig.; zvezno svetovalstvo, der Bundesrath, DZ.; — 2) Verbindungs-, Cig.; zusammenhängend, communicierend, Cig. (T.); zvezna hodišča, Communicationsgänge, Levst. (Pril.); zvezna črta, die Communicationslinie, Cig.; — 3) zvezna moč, die Cohäsionskraft, Jan.