haiku1 -ja cit. [hajkú in hájku] m (ȗ; ȃ) lit.
pesem iz treh verzov po pet, sedem in pet zlogov, ki zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, povezan z dogajanji v človekovi notranjosti: pisanje haikujev; Haiku je čisti izraz razpoloženjskega stanja E ← agl. haiku ← jap. haiku, skrajšano iz hai(kai no) ku 'del pesnitve, sestavljene v pesniški obliki haikai'

haiku2 -- v prid. rabi
haikujevski (1), haikujski (1): haiku festival; Že kmalu si je ustvaril sloves plodnega in virtuoznega pesnika haiku poezije

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.

iztóčnični -a -o prid. (ọ̑) jezikosl.
ki je v zvezi z izhodiščno obliko besede, obravnavane v slovarju; geselskiSSKJ: iztočnični sestavek; iztočnična beseda; Slovarski sestavek je zgrajen iz iztočničnega dela, namenjenega prikazu jezikovnega znaka za določen pojem, in razlagalnega dela, v katerem je zgoščeno ubesedena vsebina obravnavanega pojma E (↑)iztóčnica

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.