administratíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na upravljanje, upraven: zmanjšati administrativni aparat; administrativna razdelitev na občine; administrativno-operativni organi
// nav. slabš. določen z uradnim odlokom: z administrativnimi in birokratskimi ukrepi problema ne bomo rešili; administrativno planiranje; administrativno ustanavljanje zadrug
♦ zgod. administrativni socializem - 2. nanašajoč se na pisarniške posle, pisarniški: opravljati administrativne posle / obiskovati administrativni tečaj; dveletna administrativna šola
administratívno prisl.: administrativno določene cene
aliánsa -e ž (ȃ) zastar. politična ali vojaška zveza držav: ustanoviti alianso; član alianse
♦ zgod. sveta aliansa zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem, sveta zveza
// zveza, društvo, organizacija: mednarodna aliansa žena
alód tudi alódij -a m (ọ̑; ọ́) zgod. dedna zemljiška posest fevdalcev, prosta vseh obveznosti: pridobiti alod; lastniki svobodnih alodov
aneksíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aneksijo: aneksijski načrt, odlok
♦ zgod. aneksijska kriza kriza, nastala po priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski leta 1908
antánta -e ž (ȃ) zgod., navadno v zvezi velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno: sile antante; boriti se na strani antante / mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni
ántikomintêrnski -a -o prid. (ȃ-ȇ) ki je proti kominterni: antikominternsko delovanje
♦ zgod. antikominternski pakt pakt, ki sta ga leta 1936 sklenili Nemčija in Japonska proti kominterni
areopág -a m (ȃ) zgod. najvišje sodišče v starih Atenah
arimán -a m (ȃ) zgod. pripadnik svobodnega kmečko-vojaškega sloja pri Langobardih, zlasti v obmejnem pasu Furlanije
avgúst2 -a m (ȗ) zgod. naslov za rimske vladarje od cesarja Oktavijana naprej
avgústa -e ž (ȗ) zgod. naslov za ženo ali sorodnico rimskih vladarjev od cesarja Oktavijana naprej
ávstro- prvi del zvez (ȃ) nanašajoč se na staro Avstrijo: avstro-ruski odnosi
♦ zgod. avstro-ogrska nagodba dogovor, po katerem se je habsburška monarhija leta 1867 razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
balkánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Balkan: balkanska država / Balkanski polotok / slabš. balkanske razmere neurejene
♦ šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; zgod. balkanske vojne vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912-1913
bán -a m (ȃ) v stari Jugoslaviji predstojnik banovine: ban Dravske banovine
♦ zgod. vladar srednjeveške Bosne; od vladarja imenovani šef avtonomne vlade Hrvatske in Slavonije v okviru Avstro-Ogrske
barbárstvo -a s (ȃ) neomikanost, primitivnost: izkopati se iz barbarstva
// slabš. nekulturno, surovo dejanje: barbarstva okupatorske vojske
♦ zgod. barbarstvo po Morganu in Engelsu druga stopnja v razvoju človeške družbe
bítka -e ž (ȋ) - 1. vojaški spopad: bitka se vname; izgubiti, sprejeti bitko; letalska, pomorska bitka; bitka za most / ekspr. dečki uprizarjajo prave bitke s kepami; pren. govorniške bitke v parlamentu; ostra politična bitka
♦ zgod. bitka narodov bitka leta 1813 pri Leipzigu proti Napoleonu - 2. s prilastkom intenzivno načrtno prizadevanje za dosego namena: gospodarska bitka; zaključna bitka za izpolnitev letnega plana
● mati je izgubila bitko z otroki v svojih zahtevah, prizadevanjih ni zmagala
bòj bôja m (ȍ ó) - 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel; spustiti se v boj s sovražnikom; boj na kopnem, na morju; boj na nož, na življenje in smrt; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
● smrtni boj umiranje, agonija - 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj; zaplesti se v politične boje; idejni boj; reformacijski verski boji; boj med mnenji; boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj; boj za vsakdanji kruh; boj za pravice delovnih ljudi; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj
bojévnik -a m (ẹ̑) knjiž. borec, vojak: od vseh strani se zgrinjajo bojevniki; hraber bojevnik / bojevnik za mir, za osvoboditev / goreč bojevnik realizma
♦ zgod. član organizacije slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne
bôksar tudi bóksar -ja m (ó; ọ̑) - 1. športnik, ki goji boks: boksarja sta se silovito borila; tekmovanje boksarjev lahke kategorije; ima tak obraz kot kak boksar
- 2. orožje, ki se natakne na prste: udaril ga je z boksarjem
♦ zgod. pripadnik kitajskega političnega gibanja proti tujcem ali udeleženec vstaje v začetku 20. stoletja
bôksarski tudi bóksarski -a -o prid. (ó; ọ̑) nanašajoč se na boksarje ali boks: boksarski dvoboj, nastop; boksarski šport; boksarsko tekmovanje / boksarski krog, ring ograjen prostor, kjer nastopajo boksarji; boksarske rokavice usnjene rokavice, podložene z žimo
♦ zgod. boksarska vstaja vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja
brámbovec -vca m (á) nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti: zbrati brambovce; deželni brambovci; oddelek brambovcev
♦ zgod. pripadnik prostovoljnih avstrijskih vojaških enot za časa francoske okupacije
// star. branilec, branitelj: brambovci trdnjave so odbili napad / biti brambovec pravice
brátstvo -a s (ȃ) razmerje kot med brati: bratstvo vseh ljudi / bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije
// cesta bratstva in enotnosti od Ljubljane do Djevdjelije; odlikovan z redom bratstva in enotnosti
♦ zgod. enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi
bréstlítovski -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) zgod., v zvezi brestlitovski mir mir, sklenjen leta 1918 med sovjetsko Rusijo in Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Bolgarijo, Turčijo
brumaire -a [brimêr] m (ȇ) zgod. drugi mesec v koledarju francoske revolucije
celínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na celino: Švica je celinska država
♦ geogr. celinsko podnebje podnebje z ostro zimo in vročim poletjem; zgod. celinska zapora Napoleonova preprečitev angleških trgovskih stikov z evropsko celino
cénzor -ja m (ẹ̑) kdor opravlja cenzuro: poslati rokopis cenzorju; cerkveni, gledališki cenzor
♦ zgod. uradnik, ki je pri starih Rimljanih ocenjeval premoženjsko stanje državljanov
cénzus -a m (ẹ̑) - 1. v nekaterih državah omejitev volilne pravice z raznimi določili: volilni cenzus / premoženjski cenzus najnižje premoženje, ki daje volilno pravico
// publ. omejitev, omejitveno določilo sploh: določiti cenzus za najemnino - 2. zgod. razvrstitev prebivalcev po premoženju, izobrazbi, starosti pri starih Rimljanih: Rimljani so izdelali cenzus za vso državo
cézar -ja m (ẹ̑) - 1. zgod. naslov za rimske vladarje od Julija Cezarja naprej: vladavina cezarjev
- 2. redko cesar
cézaropapízem -zma m (ẹ̑-ī) zgod. vladavina, v kateri ima vladar tudi oblast cerkvenega poglavarja: bizantinski cezaropapizem
chartíst tudi čartíst -a [čar-] m (ȋ) zgod. pristaš chartizma: angleški chartisti
chartízem tudi čartízem -zma [čar-] m (ī) zgod. angleško demokratično delavsko in drobnoburžoazno gibanje v prvi polovici 19. stoletja
civilizácija -e ž (á) skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, zlasti glede na znanstveni in tehnični napredek: civilizacija raste; materialna, tehnična civilizacija; moderna, visoka civilizacija / nespečnost je bolezen civilizacije
// posebna oblika duhovnega, materialnega in socialnega življenja kakega naroda ali skupine narodov: egipčanska, evropska civilizacija; ostanki civilizacije rodu Maja
♦ zgod. civilizacija po Morganu in Engelsu tretja stopnja v razvoju človeške družbe
čéka -e ž (ẹ̑) zgod., kratica izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in špekulaciji v Sovjetski Rusiji od leta 1917 do 1922: ustanoviti čeko / čeka ga je aretirala čekisti
čêlnik -a m (ȇ) kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika
♦ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi
četáš -a m (á) zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno: srbski četaši / bolgarski četaši komiti
čétnik -a m (ẹ̑) med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića: ustaši in četniki
♦ zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno
čévelj -vlja m (ẹ̑) - 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
// nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami - 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
- 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
// nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
čitálniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čitalnico: čitalniški prostori Mestne knjižnice / igro so uprizarjali čitalniški odri; čitalniški ples / čitalniška dramatika / slabš. njen odrski nastop je bil precej čitalniški začetniški, primitiven
♦ zgod. čitalniška doba šestdeseta leta 19. stoletja, ko so bile čitalnice središče slovenskega kulturnega in političnega življenja
čítluk -a m (ȋ) zgod. posestvo, ki ga je dal turški fevdalec v zakup kmetu
čívčija -e m (ȋ) zgod. kmet, zakupnik čitluka
črepínjski -a -o prid. (ȋ) zgod., v zvezi črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
dáhija -e m (á) zgod. samozvani janičarski oblastnik v Srbiji v 19. stoletju: nasilje dahij
davílen -lna -o prid. (ȋ) ki davi: davilni krči
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
dêblo -a s (é) - 1. olesenelo steblo dreves: posekati deblo; drevesno deblo; debelo, ravno, suho, vejnato, votlo deblo; brezovo, hrastovo, smrekovo deblo; z mahom poraslo deblo
- 2. biol. najvišja sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva: deblo brstnic; deblo mnogočlenarjev
- 3. lingv. s pripono razširjeni koren besede; osnova: ajevsko deblo
♦ anat. možgansko deblo spodnji del možganov; navt. deblo spodnji del sestavljenega jambora; zgod. genealoško deblo grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez
decémvir tudi decemvír -a m (ẹ̑; ȋ) zgod. član decemvirata: decemviri so se polastili oblasti
decemvirát -a m (ȃ) zgod. zbor desetih članov, izvoljen za razne državniške posle v starem Rimu
déden -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd;
dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja // dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze
♦ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjskadédno prisl.: dedno obremenjen
dekáda -e ž (ȃ) doba desetih časovnih enot, navadno dni: izdelati plan po dekadah in dnevih; tretja dekada v mesecu / prve dekade našega stoletja desetletja
♦ elektr. kondenzatorska dekada skupina desetih enakih kondenzatorjev, ki se morejo stopnjema vklapljati ali izklapljati; zgod. dekada teden v francoski revoluciji, ki je trajal deset dni
deklarácija -e ž (á) - 1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo
// ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu - 2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke
♦ ekon. carinska deklaracija pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; zgod. majska ali majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski
deklaracíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklaracijo: deklaracijske teze
♦ zgod. deklaracijsko gibanje gibanje za konec vojne in samostojnost, ki ga je leta 1917 povzročila majska deklaracija
deskà -è in dèska -e [dəs] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ȁ ȅ; ə̄) - 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko; pribiti desko čez luknjo; iz desk zbita koča; zabiti žebelj v desko; dolga, široka deska; hrastove, smrekove deske; suhe deske so škripale pod nogami; žagana deska; tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah
- 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek; obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski; bleščeče osvetljena reklamna deska; risalna deska
- 3. šport. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja; z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska
// publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje; okupirano ozemlje jim je služilo kot odskočna deska za nadaljnjo ekspanzijo - 4. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu
// žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec - 5. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah; to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču
♦ agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč
despót -a m (ọ̑) - 1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
♦ zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 1459 - 2. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot; birokratski despot
despotovína -e ž (í) v starem in srednjem veku država, ki ji vlada despot: despotovine in cesarstva
♦ zgod. srbska država v letih od 1402 do 1459
devetína -e ž (í) del na devet enakih delov razdeljene celote: vsak je dobil svojo devetino
♦ zgod. podložniška dajatev devetega dela pridelkov, dohodkov zemljiškemu gospodu
devíca -e ž (í) - 1. ženska, ki še ni spolno občevala: ta je še devica / ekspr.: ostala boš devica neporočena; stara, večna, zarjavela devica
- 2. star. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: opeval je izvoljeno devico; lepa devica; obrazi cvetočih devic
● rojen v znamenju device v času od 24. avgusta do 23. septembra
♦ astr. Devica šesto ozvezdje živalskega kroga; rel. devica Marija Kristusova mati; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani
dežêla -e ž, rod. mn. stil. deželá (é) - 1. obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje: govorica se je hitro raznesla po deželi; vojske in bolezni so razsajale po deželi; gorata dežela; domača, tuja dežela; daljne, neznane dežele; lepa, pravljična dežela; slovenska, štajerska dežela / deveta dežela v pravljicah daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi; dežela pomaranč; ekspr. dežela Prežihovega Voranca Koroška; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska; ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska
// jesen prihaja v deželo
// publ. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast; država: gojiti dobre odnose s sosednjimi deželami; kapitalistična, nerazvita dežela; podjarmljene, zatirane dežele; afriške dežele / dežele v razvoju / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja - 2. v nekaterih državah v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna dežela / avstrijske dežele
- 3. področje zunaj večjih mest: prišli so ljudje z dežele in iz mesta; oditi na deželo; na deželi si je okrepil zdravje; živeti na deželi
● iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti; star. jutrove dežele države Bližnjega vzhoda; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; ekspr. obljubljena dežela kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost
♦ ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta; zgod. habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska
deželàn in deželán tudi deželjàn tudi deželján -ána m (ȁ á; ȃ) - 1. kdor živi na deželi: meščani in deželani
// star. prebivalec dežele 2: ta predpis je veljal za deželane in za tujce - 2. zgod. član deželnih stanov: imeniten kranjski deželan
deželánstvo tudi deželjánstvo -a s (ȃ) zgod. - 1. članstvo, pravice članov deželnih stanov: podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske / imeti deželanstvo
- 2. deželni stanovi: cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva
dežêlen -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:- a) deželni jezik
- b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela
♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele - c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski
dežêlnosódski -a -o prid. (ē-ọ̑) zgod., v zvezi deželnosodska veča, v fevdalizmu veča, ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah
dežêlski -a -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:- a) deželski privilegiji / deželska in cerkvena gosposka posvetna gosposka
♦ zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki - b) star. deželski učitelj podeželski
- c) zastar. deželski pridelki kmečki, poljedelski
diadóh -a m (ọ̑) nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov; pren. Heglovi diadohi
diecéza -e ž (ẹ̑) - 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo
- 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc
diktátor -ja m (ȃ) kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: atentat na diktatorja / vojaški diktator
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: v svoji družini je pravi diktator
● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode
♦ zgod. nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev
diktatúra -e ž (ȗ) - 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi; postaviti, uvesti diktaturo; bojevati se zoper diktaturo; demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura
// publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature - 2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru
♦ polit. diktatura proletariata oblika politične oblasti delavskega razreda v prehodnem obdobju od kapitalizma k socializmu; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929
dìm díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima
// ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju
// pog. hlastno je potegnil nekaj dimov
● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost
diplóma -e ž (ọ̑) - 1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo; izdati, preklicati diplomo; univerzitetna diploma; diploma filozofske fakultete; slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma
● žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje - 2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo; pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo
- 3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila; ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom; sadjarska diploma; diploma častnega meščana
♦ zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji
direktórij -a m (ọ́) skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: ustanovo vodi direktorij; član direktorija; sklepi direktorija
♦ rel. koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja; zgod. petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799
dívan tudi diván -a m (ȋ; ȃ) zgod. državni svet v muslimanskih deželah: sultanov divan
divjáštvo -a s (ȃ) slabš. divjaško početje ali dejanje: kar počne, je pravo divjaštvo; divjaštva tujih vojakov
// lastnost divjega, divjaškega človeka: drži se ga še divjaštvo in surovost
♦ zgod. divjaštvo po Morganu in Engelsu prva stopnja v razvoju človeške družbe
dobrovóljec -jca m (ọ̑) star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec: bitke se je udeležil kot dobrovoljec
♦ zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti
dogódek -dka m (ọ̑) kar se zgodi: dogodki so se vrstili z veliko naglico; težko je slediti vsem dogodkom; razpravljati o aktualnih dogodkih; neprijeten, zanimiv dogodek; to so bili usodni dogodki za našo deželo; živo se spominja dogodka iz šole; dogodki na bojiščih / izid te knjige je bil velik literarni dogodek; komentar o športnih dogodkih dneva; v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki / ekspr.: sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek ima velik, trajen pomen; srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta najpomembnejši dogodek
● ekspr. v družini pričakujejo vesel dogodek rojstvo otroka; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo; publ. v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav sčasoma, polagoma
♦ zgod. septembrski dogodki protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante
// ekspr., v povedni rabi posebno, nenavadno doživetje: to je bil zanj dogodek; njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo / svatba je bila na vasi dogodek
dómec -mca m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu nepodložno zemljišče s hišo, zlasti v mestu: kupiti domec na javni dražbi
doména -e ž (ẹ̑) - 1. področje ustvarjanja, delovanja: domena tega skladatelja so predvsem simfonično zasnovane oblike; osrednja domena njene igralske ustvarjalnosti so psihološko zamotane postave; reševanje teh vprašanj je postalo domena organov samoupravljanja / zdravljenja te bolezni ne smemo imeti le za domeno specialistov
- 2. zgod. državna ali vladarska posest, zlasti v starem in srednjem veku: kralj je živel od bogatih domen; državne domene
domestikálen -lna -o prid. (ȃ) jur., zgod. nanašajoč se na finančno gospodarstvo deželnih stanov: črpati iz domestikalnega fonda
dominát -a m (ȃ) zgod. doba absolutne monarhije v rimskem cesarstvu od Dioklecijana naprej
domínij -a m (í) politična in gospodarska oblast, gospostvo: evropske države izgubljajo svoj dominij v Afriki
♦ zgod. osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota; zemljiško gospostvo
dominikálen -lna -o prid. (ȃ) zgod. ki je v neposredni posesti fevdalca: dominikalno posestvo / dominikalna zemlja zemlja, za katere obdelovanje skrbi fevdalec sam
domobránstvo -a s (ȃ) - 1. protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem od kapitulacije Italije naprej: formiranje domobranstva
// redna vojska v Nezavisni državi Hrvatski: razpad domobranstva ob koncu vojne - 2. zgod. deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo
dragonáda -e ž (ȃ) zgod. nasilno pokatoličevanje protestantov z naseljevanjem vojakov v 17. stoletju: bili so žrtve zloglasne dragonade
drúgi -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna
// po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
// glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco - 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
// ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati - 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji
drúgi -a -o - 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo - 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim
drúštvo -a s (ȗ) - 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine
♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu - 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam
družína -e ž (í) - 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
// eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino - 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
- 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
- 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
- 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
- 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
družínik -a m (ȋ) v Sovjetski zvezi član prostovoljne civilne organizacije, ki skrbi za javni red, varnost ljudi: sodišče pri štabu družinikov je kaznovalo kršilce javnega reda
♦ zgod. pripadnik oboroženega spremstva plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
držáva -e ž (ȃ) - 1. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast: država je ohranila samostojnost; predstavljati, ustanoviti, voditi državo; publ. obravnavali so vprašanja, ki zanimajo obe državi; agrarna, industrijska država; kontinentalna, pomorska država; kapitalistična, socialistična država; latinskoameriške države; nevtralna država; pripadnik, šef države; zveza držav; veda o državi; koeksistenca med državami z različnimi družbenimi ureditvami / knjiž. aliirane države; federativna, zvezna država; neuvrščene ali nevezane države ki niso vključene v politične ali vojaške bloke; pren. država mravelj
// ozemlje, ki pripada tej skupnosti: prepotoval je že skoraj vse evropske države; vest se je hitro razširila po vsej državi; majhna, velika država - 2. politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost: vloga države v življenju družbe; ločitev cerkve od države; absolutistična, demokratična država / Osvobodilna fronta je postala država v državi
// pog. državni aparat: država je razpisala splošno ljudsko posojilo; država ga štipendira
♦ polit. država politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju; odmiranje države proces, v katerem država izgublja značilnosti politične sile nad družbo; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto
dualízem -zma m (ū) - 1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem — romantična vsebina, podana v klasični obliki; moralni dualizem; psihofizični dualizem sveta
- 2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo
♦ jur. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varstvene ukrepe; lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
duúmvir tudi duumvír -a m (ȗ; ȋ) zgod. član duumvirata
duumvirát -a m (ȃ) zgod. dvojica višjih uradnikov, izvoljena za določene državniške posle v starem Rimu
dvanajsták -a m (á) - 1. lov. dvanajsterak: ustrelil je krasnega dvanajstaka
- 2. nekdaj avstrijski novec za dvanajst krajcarjev: kovali so dvojake, trijake in dvanajstake
- 3. zgod. vsak od dvanajstih mestnih svetovalcev v fevdalni dobi: k posvetu se je zbralo le nekaj dvanajstakov
dvanajstíja -e ž (ȋ) zgod. sodišče z dvanajstimi, navadno voljenimi prisedniki v fevdalni dobi: dvanajstija je izrekla sodbo
dvórec -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec
// ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec
♦ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji
edíkt -a m (ȋ) - 1. zgod., nekdaj predpis, ki ga izda vladar ali kak drug pomemben predstavnik oblasti: edikt proti reformaciji
- 2. jur. uradni razglas, uradni oklic
edíl -a m (ȋ) zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu
efór -a m (ọ̑) zgod. vsak od petih voljenih nadzornikov javnega življenja s civilno sodno oblastjo v stari Šparti: efori in člani geruzije v Šparti
ekonomízem -zma m (ī) podrejanje vsega človekovega udejstvovanja ekonomski koristi: miselnost kvarnega ekonomizma
♦ zgod. gibanje v socialnodemokratskih strankah konec 19. in v začetku 20. stoletja, ki zahteva samo izboljšanje ekonomskega položaja delavcev
eksárh -a m (ȃ) - 1. v vzhodni cerkvi cerkveni dostojanstvenik z metropolitsko oblastjo, neodvisen od patriarha: bolgarski eksarh
- 2. zgod. namestnik bizantinskega vladarja v Raveni in Kartagini
eksarhát -a m (ȃ) - 1. v vzhodni cerkvi upravna enota, podrejena eksarhu: bolgarski eksarhat
- 2. zgod. ozemlje bizantinske države, podrejeno eksarhu: trgovske zveze med eksarhatom in Bizancem
elástik -a m (á) - 1. zgod. pristaš Šukljetove, zmerne frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja: elastiki in radikali
- 2. nav. ekspr. elastičen politik
elástikar -ja m (á) zgod. pristaš Šukljetove, zmerne frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja: elastikarji in radikali
emfitévza -e ž (ẹ̑) zgod. razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; dedni zakup
etatízem -zma m (ī) sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju: odpraviti etatizem; centralistični etatizem; etatizem in birokratizem / etatizem v vzgoji
♦ zgod. revolucionarni etatizem začetna stopnja v razvoju socialistične državnosti, ko država usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje
// nazor, ki zagovarja krepitev vloge države v vsem družbenem življenju: pristaš etatizma
fébruarski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na februar: megla februarskih dni / takrat je bil aprila še pravi februarski mraz; članek je izšel v februarski številki revije
♦ zgod. februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; februarska revolucija buržoaznodemokratična revolucija februarja 1848 v Franciji
federát -a m (ȃ) zgod., pri starih Rimljanih vojak barbarske vojaške enote, ki se je borila pod rimskim vrhovnim poveljstvom
feloníja -e ž (ȋ) zgod. nezvestoba v fevdnem razmerju: viteška čast ni dopuščala felonije
fêrman tudi fermán -a m (ȇ; ȃ) - 1. zgod. pismen ukaz, odlok turškega sultana: izdati ferman
- 2. ekspr. odredba, ukaz: tega ni mogoče ukiniti enostavno s fermanom
fevdálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na fevdalce ali fevdalizem: fevdalni red; fevdalna doba; fevdalna družbena ureditev / fevdalni odnosi, privilegiji; fevdalne dajatve; fevdalna razkosanost dežele; fevdalno plemstvo / fevdalna družba, država
♦ zgod. fevdalni gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki
févden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fevd: fevdno razmerje / fevdna posestva
♦ zgod. fevdni gospod kdor ima pravico podeljevati fevde; fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov
févdnik -a m (ẹ̑) zgod. kdor ima fevd v užitku: fevdniki in podložniki celjskih grofov; prisega fevdnikov
framasón tudi framazón -a m (ọ̑) zgod. pripadnik framasonstva, prostozidar: do konca življenja je bil framason
// zastar. brezverec, brezbožnik: svobodomislec si in framason, da veš
framasónstvo tudi framazónstvo -a s (ọ̑) zgod. liberalno svetovnonazorsko gibanje, nastalo v začetku 18. stoletja, prostozidarstvo: razvoj framasonstva v evropskih deželah
franciscéjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na avstrijskega cesarja Franca I.: franciscejska reakcija
♦ zgod. franciscejski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Franca I.
francóski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Francoze ali Francijo: francoski jezik;
francoska književnost / francoski predstavnik v mednarodni delegaciji; francoska vlada / francoski film / francoski ključ francoz; star. francoska bolezen sifilis
♦ arhit. francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; friz. francoska brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; gastr. francoska solata solata iz zelenjave, krompirja in majoneze; gost. francoski bife; francoska strežba strežba, pri kateri si gost sam postreže s prinesenih plošč; zgod. francoska revolucija buržoazna revolucija leta 1789 v Francijifrancósko prisl.: govoriti (po) francosko
● pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; pog., ekspr. gost jo je popihal kar po francosko odšel je, ne da bi plačal
fránkovec -vca m (ȃ) zgod. član hrvatske Čiste stranke prava, imenovan po politiku Josipu Franku
fratríja -e ž (ȋ) zgod. enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi; bratstvo
frónda -e ž (ọ̑) zgod. politično gibanje višjega francoskega plemstva proti absolutizmu sredi 17. stoletja
frónta -e ž (ọ̑) - 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
// publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti - 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
- 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
- 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči
gárda -e ž (ȃ) - 1. izbrana, elitna vojaška enota, zlasti za telesno stražo: služil je v kraljevi gardi / vatikanska vrata straži švicarska garda
- 2. oborožena skupina, organizirana za obrambo določenega političnega nazora: revolucionarna garda / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji; plava garda protirevolucionarna, z Mihajlovićevim gibanjem povezana organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej
♦ zgod. narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848 - 3. pog. skupina ljudi s sorodno miselnostjo in sorodnimi interesi: garda mladih pisateljev / ekspr. to je še človek stare garde
gastáld -a m (ȃ) zgod. upravitelj gastaldije z upravno, sodno in gospodarsko funkcijo
gastaldíja -e ž (ȋ) zgod. upravna enota zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu: tolminska gastaldija
genealóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na genealogijo: genealoška zveza / genealoške raziskave
♦ biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; zgod. genealoško deblo grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez
generalát -a m (ȃ) zgod., nekdaj ozemlje, podrejeno generalu: karlovški generalat
géns -a m (ẹ̑) zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; rod: prepoved ženitve med člani gensa
// pri starih Rimljanih skupnost več družin, povezanih z istim imenom
gentílen -lna -o prid. (ȋ) zgod. rodoven: gentilna organizacija, skupnost / gentilno ime
gerónt -a m (ọ̑) zgod. član geruzije
geruzíja -e ž (ȋ) zgod. državni zbor starejših mož v stari Šparti
géz -a m (ẹ̑) zgod. pripadnik nizozemskega osvobodilnega gibanja proti Špancem v 16. stoletju
gibelín -a m (ȋ) zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš cesarske politike, usmerjene proti papeški politiki: genovski gibelini; gvelfi in gibelini
glavár -ja m (á) star. poglavar: proglasil se je za glavarja; plemenski glavarji / glavar hajduške čete / okrajni glavar v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora
górna -e ž (ọ̑) zgod. gorščina: plačevanje gorne
górnik1 -a m (ọ̑) - 1. zastar. lastnik vinograda, vinogradnik: lesene hiše gornikov
- 2. zgod., v fevdalizmu nadzornik nad zakupniki vinogradov, ki ga je postavil gorski gospod
gornína -e ž (ī) zgod. gorščina: plačevati, pobirati gornino; dal je deset veder gornine
gôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki
górščina -e ž (ọ̑) zgod., v fevdalizmu podložniška dajatev gorskemu gospodu, navadno mošt ali vino: dajati, pobirati gorščino; odprava gorščine
gospód -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) - 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik
- 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil?
// redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen - 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod
// moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara - 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje
- 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog
● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti
♦ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod
gospôda -e ž (ó) - 1. v razredni družbi pripadniki plemiškega ali meščanskega sloja: gospoda je bila skoraj vsa potujčena; služil je pri gospodi; grajska gospoda; prišlo je tudi mnogo gospode iz mesta / star., s povedkom v množini moškega spola: gospoda so se znali izvrstno kratkočasiti; gospoda so zelo zahtevni
♦ zgod. zemljiška gospoda do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastniki zemlje s podložniki - 2. ekspr. ljudje, ki udobno živijo in jim ni treba (fizično) delati: tej sosedovi gospodi je pa res dobro / imajo se za gospodo / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane
// star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda
gospóstvo tudi gospôstvo -a s (ọ̑; ō) knjiž. - 1. (politična in gospodarska) oblast: imeti, pridobiti si gospostvo nad narodi / politično gospostvo
♦ zgod. zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota - 2. gospodovanje, vladanje: to je bilo v časih turškega gospostva; gospostvo vladajočega razreda / človekovo gospostvo nad čustvi obvladovanje, premagovanje
// prizadevati si za gospostvo na svetovnem trgu za prevlado, premoč
gráški -a -o prid. (á) nanašajoč se na Gradec: graške ulice / graški sejem
♦ zgod. graška pacifikacija sporazum, sklenjen v Gradcu leta 1572, po katerem so dobili versko svobodo plemiči in njihove družine
gròf grôfa m, im. mn. grôfi in grôfje (ȍ ó) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od kneza: postal je grof; bogat grof; živel je kot grof bahaško, imenitno
// celjski grofje
♦ zgod. mejni grof ki je imel v lasti obmejno pokrajino
gvélf -a m (ẹ̑) zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki: najprej je bil gvelf, nato gibelin
hajdamák -a m (ā) zgod., v 17. in 18. stoletju udeleženec ukrajinskega kmečkega upora proti poljskemu plemstvu: hajdamaki so se skrivali v stepi
// med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik ukrajinske protirevolucionarne vojske: spopad med hajdamaki in boljševiki
hanzeát -a m (ȃ) zgod. član Hanse ali meščan Hansi pripadajočega mesta: hamburški hanzeati
hanzeátski -a -o prid. (ȃ) zgod. nanašajoč se na srednjeveško trgovsko in politično zvezo severnonemških mest Hanso: hanzeatska mesta / hanzeatski trgovci
hatišêrif -a m (ȇ) zgod., v fevdalni Turčiji slovesna listina, ki jo je sultan izdal v zvezi z najvažnejšimi zadevami
hélsinški -a -o prid. (ẹ̑) zgod., v zvezah: helsinška konferenca konferenca o evropski varnosti in sodelovanju leta 1975 v Helsinkih; helsinška listina sklepni dokument helsinške konference o soglasju med večino evropskih držav, Združenimi državami Amerike in Kanado o varnosti in sodelovanju v Evropi
hónved -a m (ọ̑) zgod. ogrski deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo: honved je štel precej pehotnih, huzarskih in artilerijskih polkov
// pripadnik teh delov vojske: honvedi z naperjenimi puškami
hórda1 -e ž (ọ̑) slabš., navadno s prilastkom velika skupina nasilnih ljudi, navadno vojakov: deželo so preplavile horde osvajalcev; fašistične, roparske horde; naval vojaških hord
♦ zgod. horda najstarejša, predrodovna skupnost ljudi; zlata horda državna zveza mongolskih plemen od 13. do 15. stoletja
hrúška -e ž (ȗ) - 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica
- 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / žarg. partizana sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami
// ekspr. električna hruška žarnica
// nar. medvedove hruške plod gloga - 3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške
● pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
húba -e ž (ú) - 1. v fevdalizmu posestvo, ki obsega približno 15-20 ha: najemniki na grofovskih hubah; razdelitev zemljišča na hube
♦ zgod. kraljevska huba fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha - 2. nar. severozahodno posestvo, kmetija: imeti, prodati hubo; živeti na hubi
ígra -e ž (ȋ) - 1. glagolnik od igrati:
- a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo
- b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
- c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
- č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra
- d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
- e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
- 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
// dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
// pog. šli so se različne igre - 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
- 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih
// izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser - 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
// z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja - 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
● publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir
ikonobórec -rca m (ọ̑) zgod. ikonoklast
ikonobórstvo -a s (ọ̑) zgod. ikonoklazem
ikonoklást -a m (ȃ) zgod. pristaš ikonoklazma: spor med ikonoklasti in njihovimi nasprotniki; pren., knjiž. ta človek je ikonoklast, ki mu lepota nič ne pomeni
ikonoklázem -zma m (ā) zgod. nazor, gibanje, ki nasprotuje čaščenju nabožnih, svetih podob: bizantinski ikonoklazem 8. in 9. stoletja; protestantski ikonoklazem
ílindénski -a -o prid. (ȋ-ẹ̑) zgod., v zvezi ilindenska vstaja vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903
ilírski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na ilirce ali ilirizem: navdušenost za ilirske ideje / ilirsko gibanje / ilirski jezik
- 2. nanašajoč se na Ilire: ilirske naselbine / ilirska plemena
♦ bot. ilirski meček rastlina s pokončnimi listi in rdečimi cveti v klasih, ki raste po vlažnih travnikih, Gladiolus illyricus; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja
ilírstvo -a s (ȋ) zgod. ilirizem: zagovornik ilirstva
iluminát -a m (ȃ) knjiž., redko razsvetljenec, prosvetljenec: tudi on je bil iluminat
♦ zgod. pripadnik prostozidarstvu podobnega gibanja, ki je bilo zlasti razvito v 17. in 18. stoletju
imperátor -ja m (ȃ) nav. ekspr. vladar (imperija): imperatorji in vojskovodje / fašistični imperator
// zgod. naslov za rimske vladarje od cesarja Avgusta naprej
impêrij -a m (é) zlasti v 19. stoletju velika, monarhično urejena država, navadno s kolonialno posestjo: gospodarsko propadanje imperija / britanski imperij
// v starem veku velika država sploh: perzijski, rimski imperij
♦ zgod. imperij pri starih Rimljanih najvišja vojaška in civilna oblast
imunitéta -e ž (ẹ̑) - 1. jur. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto; odvzeti komu imuniteto; sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta
♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti - 2. med. imunost: ugotoviti imuniteto
indigenát -a m (ȃ) zgod. pristojnost deželanov v določeno deželo po sprejemu v deželne stanove: dobiti, prejeti indigenat
indíkcija -e ž (í) zgod., v srednjeveških listinah označevanje let po petnajstletnih ciklusih, računanih od leta 3 pred našim štetjem: datirati po indikcijah
// število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu, rimsko število
inkvizícija -e ž (í) - 1. zgod. katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev: odpraviti, ustanoviti inkvizicijo; krute metode inkvizicije; žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva
♦ rel. sveta inkvizicija od 16. do začetka 20. stoletja kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka katoliške cerkve - 2. ekspr. brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo: sadistična okupatorska inkvizicija
inkvizít -a m (ȋ) zgod. kdor je v preiskavi inkvizicije: obsodba inkvizita
inkvizítor -ja m (ȋ) - 1. zgod. član inkvizicije: imenovati koga za inkvizitorja; izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije
- 2. nav. slabš. izpraševalec, zasliševalec: inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje
insêrt -a m (ȇ) knjiž. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo; vložek: baletni inserti predstavo zelo poživljajo; glasbeni, pevski insert; v romanu je nekaj folklornih insertov
♦ film. filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo; zgod. dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini
intendánt -a m (ā á) - 1. voj. oficir, ki vodi oskrbovanje vojaških enot: četni intendant; posli, služba intendantov
- 2. zastar. upravnik gledališča: intendant je sprejel dramo v program
♦ zgod. predstojnik velike upravne enote Ilirskih provinc
intercesíja in intercésija -e ž (ȋ; ẹ́) jur. prevzem obveznosti od druge osebe ali poroštvo zanjo: prepoved intercesije
♦ zgod. intercesija pri starih Rimljanih posredovanje ljudskega tribuna v posameznih javnih, upravnih primerih
ínterim tudi interím -a m (ȋ; ȋ) knjiž. začasna rešitev: vprašanje so uredili z interimom
♦ zgod. augsburški interim odlok državnega zbora v Augsburgu leta 1548, po katerega določilih naj se do cerkvenega zbora rešujejo sporna verska vprašanja
internacionála -e ž (ȃ) - 1. polit. mednarodno združenje delavskih političnih organizacij: kongres internacionale / Socialistična internacionala mednarodno združenje socialnodemokratskih strank
♦ zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878; Druga [II.] internacionala mednarodno združenje socialističnih organizacij od 1889 do 1914; Tretja [III.] internacionala ali Komunistična internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943 - 2. mednarodna proletarska himna: zaigrati, zapeti internacionalo
- 3. publ., s prilastkom mednarodna skupnost ljudi z enakimi cilji, interesi: duhovna, kulturna internacionala / slabš. črna internacionala katoliška cerkev, pristaši klerikalizma
interpolácija -e ž (á) - 1. knjiž. v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek: izločiti iz rokopisa interpolacije / številne interpolacije v romanu razbijajo strnjenost in preglednost; pren. interpolacija delovne prakse med študij navadno ni uspešna
♦ jur., zgod. namerna sprememba prvotnega zakonskega besedila z dodanim besedilom - 2. mat. računanje vrednosti funkcije v kaki točki na intervalu, če so znane njene vrednosti na koncih intervala: linearna, parabolična interpolacija
invazíja -e ž (ȋ) - 1. množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad: napraviti, sprožiti invazijo / oborožena, sovražna invazija / invazija sovražnih letal, topov; pren., ekspr. invazija mravelj v stanovanje
// med drugo svetovno vojno izkrcanje zavezniških sil na evropsko celino: vsak dan so pričakovali invazijo / zavezniška invazija - 2. zastar. okupacija: čas francoske invazije na Slovenskem
- 3. ekspr., z rodilnikom pojavljanje česa v veliki množini: prišlo je do prave invazije kavbojskih filmov; podjetje računa z invazijo konkurenčnih izdelkov; invazija tujih turistov
♦ med. invazija bolezenskih klic v telo; zgod. invazija barbarov preseljevanje ljudstev na prehodu iz antike v srednji vek
investitúra -e ž (ȗ) - 1. v fevdalizmu slovesna podelitev službe, posesti vazalu ali škofu, umestitev: prisostvovati investituri
♦ zgod. boj za investituro investiturni boj - 2. polit., v nekaterih državah izrazitev zaupanja parlamenta novi vladi: dobiti investituro
// publ., v zvezi hierarhična investitura dejstvo, da višji organi podeljujejo nižjim funkcije, položaje: zamenjati volilni sistem s hierarhično investituro
investitúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na investituro: investiturni običaj
♦ zgod. investiturni boj spor, boj med nemškimi cesarji in papeži v 11. in 12. stoletju za pravico investiture škofov
invokácija -e ž (á) lit. prošnja muzi pesništva za pomoč, navadno v uvodnem delu epa: vznesena invokacija / invokacija boginje
♦ zgod. uvodni del srednjeveških listin s prošnjo za božjo pomoč
italijanáš -a m (á) slabš. pripadnik neitalijanskega naroda, zavzemajoč se za italianizacijo: zagrizen italijanaš; italijanaši in nemčurji
♦ zgod. italijanaš v Dalmaciji in Istri, od dualizma do prve svetovne vojne pristaš stranke, ki se je v začetku zavzemala za avtonomijo, kasneje pa za priključitev k Italiji
itinerár -ja tudi itinerárij -a m (á) knjiž. popis potovanja, potopis: izdati itinerar
// tur. podroben načrt, popis nameravanega potovanja: držati se itinerarja
♦ zgod. seznam cest in ladijskih zvez v rimskem imperiju
izbórnik -a m (ọ̑) zgod., navadno v zvezi knez izbornik volilni knez: mejni grofje in knezi izborniki
jakobínec -nca m (ȋ) - 1. zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnik nižje buržoazije, ki je vzela oblast žirondistom, ali pristaš njene politike: vlada jakobincev; jakobinci in žirondisti
- 2. ekspr. ekstremni revolucionar, radikalec: mladine so se polastili jakobinci in heretiki
jáltski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mesto Jalta: jaltsko pristanišče
♦ zgod. jaltska konferenca konferenca v Jalti februarja 1945, na kateri so se vlade Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Sovjetske zveze dogovorile o ureditvi sveta po končani vojni
jožefínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na avstrijskega cesarja Jožefa II. ali jožefinizem: jožefinski duh; terezijanska in jožefinska doba; jožefinske reforme
♦ zgod. jožefinski kataster kataster, narejen v času vladanja Jožefa II.
júdenburški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Judenburg: judenburška industrija
♦ zgod. judenburški upor upor slovenskih vojakov v mesecu maju 1918 v Judenburgu
júg in jùg júga m (ȗ; ȕ ú) - 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju sonca opoldne: določiti jug; veter piha od juga, z juga; letalo leti proti jugu; usmeriti ladjo na jug / Grčija leži na jugu (od) Jugoslavije / magnetna igla kaže smer sever-jug
// južna stran neba ali zemlje: jug je že jasen; na jugu in severu se dvigajo gore / označiti na zemljevidu jug - 2. publ. južni del kake geografske ali politične celote: italijanski jug; na jugu dežele raste južno sadje; razlike v porabi lesa med severom in jugom v Evropi / ekspr. jug se upira prebivalci južnega dela
// ekspr.: bratski jug južni del Jugoslavije; slovanski jug države, dežele južnih Slovanov
♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna - 3. topla področja, zlasti okrog Sredozemskega morja: ptice se jeseni selijo na jug; sončni, topli jug; arhitektura mesta kaže bližino juga
- 4. topel veter, ki piha z juga: jug buči, piha, vleče, ekspr. podi oblake; jug topi sneg / videti je, da bo nastopil jug južno vreme, odjuga
jugoslovánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Jugoslovane ali Jugoslavijo: jugoslovanska gostoljubnost / jugoslovanski narodi; jugoslovanski veleposlanik; jugoslovanska hokejska reprezentanca / jugoslovansko-italijanska meja / jugoslovanski dan na mednarodnem sejmu dan, ko se posveča največ pozornosti jugoslovanskim razstavljavcem, Jugoslaviji; jugoslovanski standardi; jugoslovanska ideja v stari Avstriji ideja o državni združitvi jugoslovanskih narodov
// Jugoslovanska ljudska armada
♦ zgod. Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro
júlijski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na julij: vroči julijski dnevi
♦ agr. julijska dekanka dekanka, ki dozori julija; bot. julijski lan gorska rastlina z modrimi cveti v socvetjih, Linum julicum; zgod. julijska revolucija buržoazna revolucija julija 1830 v Franciji
júrjevica -e ž (ú) nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica: dišeče jurjevice
♦ zgod. jurjevica v fevdalizmu podložniška dajatev zemljiškemu gospodu 24. aprila
justiciár -ja m (á) zgod., do odprave tlačanstva uradnik pri zemljiškem gospodu, ki opravlja sodne posle: sprejeti v službo justiciarja
kámen -mna m (á) - 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje
// drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira
// kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material - 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši
- 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja
// kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom
// kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro - 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
kamerálen -lna -o prid. (ȃ) zgod., v 17. in 18. stoletju nanašajoč se na deželo ali državo: kameralni dohodki; kameralna posest, uprava / kameralna veda kameralistika
kameralístika -e ž (í) zgod., v 17. in 18. stoletju veda o upravljanju državnih posestev in o državnem gospodarstvu
káncler -ja m (á) - 1. v nekaterih državah ministrski predsednik: kancler je obiskal več držav; avstrijski, nemški kancler / zvezni kancler
// visok dostojanstvenik, ki vodi navadno najvišjo državno pisarno: vladni kancler / univerzitetni kancler - 2. zgod. najvišji dvorni uradnik, ki pripravlja javne listine: cesarski kancler / dvorni kancler
♦ rel. duhovnik na škofijskem ordinariatu, ki sprejema vloge, ureja akte
kantón -a m (ọ̑) - 1. v Franciji manjša upravna enota: departmaji in kantoni
// v Švici federalna enota: pravice kantonov - 2. pog. obcestni kamen, smernik: sesti na kanton ob cesti; zaleteti se v kanton
♦ zgod. upravna enota v Ilirskih provincah, manjša od distrikta
kapitulár -ja tudi kapitulárij -a m (á) zgod. predpis frankovskega kralja: kapitularji Karla Velikega
kaplaníja -e ž (ȋ) hiša, namenjena za prebivanje kaplana: zbrali so se v kaplaniji; popravilo župnišča in kaplanije
♦ zgod. teritorialna enota katoliške cerkve, ki ima kaplana z dohodki zlasti iz nepremičnin
karbonár -ja m (á) zgod., v Italiji član tajnega društva za osvoboditev in združitev Italije v začetku 19. stoletja: preganjati karbonarje
karbonárstvo -a s (ȃ) zgod., v Italiji dejavnost karbonarjev: obtožili so ga karbonarstva; organizatorji karbonarstva
karolínški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Karolinge: karolinška monarhija / karolinška doba
♦ um. karolinška renesansa renesansa, ki se je razvila v času vladanja Karla Velikega; zgod. karolinška minuskula minuskula, ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
kartulár -ja m (á) zgod. zbirka prepisov listin kakega prejemnika: pleterski kartular
kásaz in kasáz -a m (ā; ȃ) zgod. kosez
kášča -e ž (á) prostor ali stavba za shranjevanje žita: nositi žito v kaščo; lesena, zidana kašča
♦ zgod. kašča v fevdalizmu shramba za naturalne dajatve podložnikov
káščar -ja m (ȃ) zgod., v fevdalizmu upravnik shrambe za naturalne dajatve podložnikov: kaščar in mestni sodnik
katárec -rca m (ȃ) zgod. pripadnik srednjeveške verske sekte v južni Franciji in severni Italiji: katarci in patareni
katáster -tra m (á) uradni popis zemljišč na določenem območju glede na obliko, obseg, kakovost, kulturo, posestništvo: izdelati, napraviti kataster; meriti zemljišča za kataster / odmeriti davek na osnovi katastra / zemljiški kataster / pog. iti na kataster v katastrski urad
// s prilastkom uradni popis določene stvari, objektov na določenem območju in načrt njihove razporeditve: gozdni, vodni kataster; kataster cest, lovišč / kataster davčnih zavezancev uradni seznam, popis
♦ jur. davčni kataster trajnejši seznam vsega, kar je potrebno za ugotovitev davčnih zavezancev in davčne osnove; zgod. terezijanski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije
kedív -a m (ȋ) zgod., od 1867 do 1914 naslov za egiptovskega vladarja
kláda -e ž (á) - 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno
// stesati tram iz klade hloda
// redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu - 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
- 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
klán -a m (ȃ) - 1. zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično sorodstvenem odnosu s svojim totemom: prepoved ženitve med pripadniki istega klana; pripadnik klana krokodila, orla
- 2. slabš. skupina ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja: pripada vplivnemu klanu
kliènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) - 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi
♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij
// nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti - 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti
kméčki -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kmete: kmečko dekle;
kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu; kmečki voz; kmečka hiša; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet; v stanovanju si je uredil kmečko sobo; kmečko delo delo na polju in pri živini; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko // vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
♦ agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; jur. kmečko zavarovanje; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rusticakméčko prisl.: kmečko oblečena ženska; (po) kmečko se obnašati; sam.: v njegovem vedenju je nekaj kmečkega
kmetíja -e ž (ȋ) zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji: kmetija leži na sončni rebri; imajo kmetijo; kupiti, prodati kmetijo; samotna kmetija / kmetija brez dolga / kmetija je dobro obdelana / priženil se je na kmetijo / ekspr. poprijel se je kmetije kmetovanja
// cela kmetija nekdaj posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha; mala kmetija posestvo, ki obsega navadno do 5 ha; srednja kmetija posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha; velika kmetija posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha
♦ zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
knéz -a m (ẹ̑) - 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi
// vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez - 2. rel., v zvezi cerkveni knez, nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi
♦ zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis
knéžji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na kneze: knežji dvor / podelili so mu knežji naslov
♦ zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju - 2. ekspr. zelo bogat, velik: ima knežje zasluge; dobila je naravnost knežja darila
knéžje prisl.: (po) knežje pogostiti
kólica -e ž (ọ̑) nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: otroka so vozili s seboj na polje v kolici; pripeljati korenje s kolico
♦ zgod. antični voz na dveh kolesih, zlasti tovorni
koló -ésa s (ọ̑ ẹ̑) - 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo
// taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkoriščajo vodno energijo za pogon mlina - 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem
// v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa - 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
- 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo
- 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira
● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
♦ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element
koloníja -e ž (ȋ) - 1. v kapitalizmu dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost; britanska, francoska kolonija; eksploatiranje kolonij
- 2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo; jugoslovanska kolonija v Franciji
- 3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija; zdravstvena kolonija
- 4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija
- 5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah
♦ um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja
komintêrna -e ž (ȇ) zgod., kratica Komunistična internacionala: kongres kominterne; odnos kominterne do nekaterih komunističnih partij
komít -a m (ȋ) zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki
// po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem
komitáš -a m (á) zgod. komit: hrabri komitaši
kómora -e ž (ọ̑) - 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila
// teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin - 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro
♦ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo
kómoren -rna -o prid. (ọ̑) lit., muz. ki se izvaja, predvaja- a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba
- b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton
// ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče
♦ fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
kómorno prisl.: komorno zasnovan spored
kómornica in komórnica -e ž (ọ̑; ọ̑) zgod. naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici: cesarica s svojimi komornicami
kómornik in komórnik -a m (ọ̑; ọ̑) - 1. zgod. visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja: kralj je sklical svoje komornike / bil je imenovan za častnega komornika
- 2. v nekaterih deželah vladarjev, plemičev osebni služabnik: spletke komornikov
komtúr -ja m (ū) zgod. predstojnik viteškega reda: postal je komtur; vojvode in redovni komturji
komúna -e ž (ȗ) - 1. publ. občina: razvite in nerazvite komune / sedež komune
- 2. polit. družbenoekonomska in politična samoupravna skupnost kot enota socialistične družbe: vloga komune; občina kot komuna
- 3. zgod., v srednjem veku mesto s precejšnjo samostojnostjo, samoupravo: razvoj komun v Franciji in Italiji / mestne komune
♦ zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871
komunár -ja m (ā) zgod. udeleženec pariške komune; komunard: nastopili so proti komunarjem / pariški komunarji
komunárd -a m (ȃ) - 1. zgod. udeleženec pariške komune: preganjanje komunardov / pariški komunardi
- 2. ekspr., redko komunist: sodeluje s komunardi
komunístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na komuniste ali komunizem: mednarodno delavsko in komunistično gibanje / komunistična družba; komunistične organizacije / komunistični voditelji; sestanek predstavnikov komunističnih partij / komunistična literatura / ustanovitev Komunistične partije Jugoslavije
♦ zgod. Komunistični manifest manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels; Komunistična internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
komunízem -zma m (ī) brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom / izgradnja komunizma
// gibanje za tako ureditev: komunizem se vse bolj širi
// nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma
♦ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi
kondotjêr -a in -ja tudi condottiêre -a [druga oblika kondotjere] m (ȇ) zgod. poveljnik najemniške vojaške enote v Italiji: bronasti kip kondotjera; bil je sin beneškega kondotjera
kongrés tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) - 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije
// ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah - 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona
- 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa
♦ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821
kontribúcija -e ž (ú) - 1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija
- 2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo
- 3. knjiž., redko dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov
konvènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) - 1. rel. samostan, zlasti beraškega reda: poslali so ga v konvent / frančiškanski, uršulinski konvent s cerkvijo
- 2. knjiž. zbor, zborovanje: sklicati konvent / literarni konvent
♦ zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
kónzul -a m (ọ̑) - 1. uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: avstrijski konzul v Ljubljani / generalni konzul konzularni predstavnik najvišje stopnje
♦ jur. konzul konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula; častni konzul predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države - 2. zgod. vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki: izvolitev konzula
// v francoski revoluciji vsak od treh najvišjih državnih uradnikov
koróški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Korošce ali Koroško: koroška dežela, zemlja / koroški plebiscit; koroška narečna skupina / prirediti koroško-primorski večer
♦ zgod. ustoličevanje koroškega vojvode
koséz -a m (ẹ̑) zgod. pripadnik sloja svobodnjakov, navadno družinikov v zgodnji fevdalni dobi: kosezi in starešine
krajíšnik -a m (ȋ) knjiž. prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele: izseljevanje krajišnikov / krajišniki Furlanije
// zgod. vojak Vojne krajine: četa krajišnikov
kraljévski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na kralje: kraljevska hiša, krona / kraljevska oblast / pripeljala se je kraljevska dvojica kralj in kraljica
// njegovo kraljevsko veličanstvo
● ekspr. kraljevska igra šah - 2. ekspr. izredno lep, veličasten: na hribu je stal kraljevski hrast / imel je naravnost kraljevsko postavo
// zelo velik, obilen: prejel je kraljevsko plačilo / kraljevski obed
♦ vrtn. kraljevska begonija begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti; zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
kraljévsko prisl.: (po) kraljevsko kositi; kraljevsko nagraditi; kraljevsko miren obraz
kŕfski -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na otok Krf: krfsko prebivalstvo
♦ zgod. krfska deklaracija izjava zastopnikov Srbije in Jugoslovanskega odbora na Krfu leta 1917 o ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev
krížar -ja m (ȋ) - 1. zgod., v srednjem veku udeleženec križarske vojne: poveljnik križarjev / zbirati križarje
- 2. knjiž., ekspr. navdušen pristaš, zlasti desničarsko usmerjene miselnosti: nacionalistični križarji
- 3. sodelavec revije Križ (na gori): križarji in dejanjevci
krížarstvo -a s (ȋ) zgod., v srednjem veku dejavnost križarjev: naveličal se je križarstva
kronologíja -e ž (ȋ) - 1. knjiž. časovna opredelitev, določitev, navadno po zaporedju dogajanja, nastajanja: sestaviti kronologijo stranke; kronologija pesmi
- 2. zgod. veda o merjenju, delitvi časa: predavati kronologijo; utemeljitelj moderne kronologije; kronologija in arheologija
kurénda -e ž (ẹ̑) zgod. javno pismeno obvestilo, okrožnica: prevajati kurende
kúrija -e ž (ú) - 1. v stari Avstriji volilna skupina za državni ali deželni zbor, temelječa na družbenih razredih: veleposestniška kurija / volitve po kurijah
- 2. rel. rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj: preureditev kurije / (rimska) kurija
♦ zgod. kurija pri starih Rimljanih skupnost več gensov
kvéstor -ja m (ẹ́) - 1. v Italiji najvišji policijski uradnik v provinci: župan in kvestor / biti imenovan za kvestorja
- 2. zgod., pri starih Rimljanih nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve: kvestorji in cenzorji
lándsknéht -a m (ȃ-ẹ̑) zgod. najemniški vojak pešec v nemških deželah od 15. do 17. stoletja: napad landsknehtov
langobárdski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Langobarde: langobardska kultura
♦ zgod. langobardski limes nekdaj limes na vzhodnem obrobju Furlanije
lastníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lastnike, lastništvo ali lastnino: imeti močen lastniški čut / lastniški odnosi / lastniški spori
♦ zgod. lastniška cerkev v srednjem veku cerkev, ki je privatna last fevdalca
lateránski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Lateran v Rimu: lateranska bazilika
♦ zgod. lateranska pogodba pogodba med Vatikanom in Italijo leta 1929, s katero se prizna Vatikanu državna suverenost
legitimíst -a m (ȋ) zgod. pristaš legitimizma: politično je bil legitimist
legitimízem -zma m (ī) zgod. nazor, da ima vladar nedotakljivo pravico do prestola: biti zagovornik legitimizma
// nazor, da je obstoječa politična ureditev v monarhiji nedotakljiva: legitimizem ni upošteval vedno bolj perečega narodnostnega vprašanja v Avstro-Ogrski
libertín -a m (ȋ) - 1. zgod., pri starih Rimljanih nekdanji suženj, ki mu je gospodar dal svobodo; osvobojenec: libertini in patroni
- 2. knjiž., redko svobodomislec: biti po nazorih libertin
límes -a m (ȋ) zgod., nekdaj utrjena meja: glavne postojanke limesa / langobardski limes na vzhodnem obrobju Furlanije; rimski limes po Donavi in Renu ter med njima
lisíca -e ž (í) - 1. psu podobna zver rdečkasto rjave barve s košatim repom: lisica bevska, laja; lisica je požrla, vzela kokoš; nastaviti lisici past; lov na lisico; biti zvit kot lisica / ekspr. lisica zvitorepka
● ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda
// lisičja samica: lisica in lisjak - 2. pog. lisičje krzno: imeti lisico okoli vratu; plašč, obrobljen z lisico / srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi
- 3. ekspr. zvit, prebrisan človek, zlasti ženska: ne zaupam ji, to je lisica / zvita lisica
- 4. mn. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov: imeti lisice na rokah; natakniti, sneti komu lisice; razkleniti lisice / zločinec je bil v lisicah
♦ šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje; zgod. lisica srednjeveška mučilna priprava za stiskanje palcev; zool. morska lisica velika nevarna morska riba z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; puščavska lisica majhna, lisici podobna severnoafriška zver z velikimi uhlji; fenek; obtečajna, polarna ali severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus
ljubljánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Ljubljano: dijaki ljubljanskih gimnazij; kmetje iz ljubljanske okolice; ljubljanske ulice; star. ljubljansko mesto Ljubljana
// gosta ljubljanska megla / preurejati ljubljanski grad; iti na Ljubljanski grad; urednik Ljubljanskega zvona; ljubljanska nadškofija; Ljubljansko barje; Ljubljansko polje ravnina, severno od Ljubljane
● šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan
♦ gastr. ljubljanski zrezek pariško paniran zrezek, nadevan z gnjatjo in jajčno jedjo; ljubljanska salama salama z nadevom iz drobneje sesekljanega govejega mesa in slanine; vrtn. ljubljanska ledenka glavnata spomladanska solata s krhkimi listi; zgod. ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821; sam.: pog. prosim pet dek ljubljanske pet dekagramov ljubljanske salame
ljúdski -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na ljudstvo:
- a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA]
- b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije
- c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
- č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
- 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
- 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
- 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
ljúdsko prisl.: ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem
lóndonski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na London: ogledovati si londonske znamenitosti / londonska megla; publ. londonski sporazum londonski memorandum
● ekspr. danes je prava londonska megla zelo gosta megla
♦ agr. londonski peping kakovostno zimsko jabolko z izrazitimi robovi pri muhi; zgod. londonski memorandum 5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju; londonski pakt pogodba med antanto in Italijo leta 1915 glede ozemlja Avstro-Ogrske, ki ga Italija dobi, če stopi v vojno na strani antante; londonska begunska vlada jugoslovanska vlada, ki je od 6. avgusta 1941 do konca vojne delovala v Londonu
lôvec -vca m (ó) - 1. kdor se ukvarja z lovom: lovci gredo na lov; lovec je ustrelil zajca, zasledil srnjaka; izkušen, strasten lovec; lovec s puško in psom; lovci in ribiči / divji lovec ki se ukvarja z divjim lovom; poklicni lovec; šalj. nedeljski lovec neizkušen, nespreten; lovec na volkove
// kdor išče, zasleduje žival, da bi jo ujel, ubil: lovec tjulnjev; lovci na kite / ekspr. lovci biriči so iskali rokovnjače
// pog. lovski čuvaj: zankarji so zbežali pred lovcem; dobiti službo lovca / grajski lovec; revirni lovec - 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z na kdor si zelo prizadeva, da si kaj pridobi: obstopili so ga lovci na avtograme; lovec na denar, odlikovanja / publ. lovci na daljave (smučarski) skakalci
// lovci na zlato, za zlatom iskalci zlata - 3. šah. šahovska figura, ki se giblje v diagonalnih smereh: vzeti kmeta z lovcem; raznobarvna lovca / črnopoljni lovec
- 4. žarg. lovsko letalo: lovci so se vzdignili v zrak; sovražni lovci in bombniki / reakcijski lovec
♦ etn. lovci na glave pri primitivnih ljudstvih zbiralci človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; lov. lovec čaka lisico; voj. lovec v nekaterih državah vojak enote, izurjene za boj s tanki, za operacije v gorah ali za boj proti gverilcem; zgod. takrat je bil človek že lovec, ne več samo nabiralec
lóža1 -e ž (ọ́) - 1. majhen prostor z nekaj sedeži in posebnim vhodom, zlasti v gledališču: iz te lože se dobro vidi na oder; sedeti v loži; gledalci v ložah; imeti sedež v loži; pog. dobil je ložo ložni sedež, ložne sedeže
// balkonske razvrščene v isti višini kot balkon, parterne lože razvrščene okoli parterja; lože I. reda razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami
// novi gostinski lokal ima tudi nekaj lož za zaključene družbe separejev - 2. manjši (zastekljen) prostor za vratarja: stopil je k loži, da bi dobil pojasnilo; vratarja ni bilo v loži / oddati hotelski ključ v vratarjevi, vratarski loži
- 3. zgod., navadno v zvezi framasonska, prostozidarska loža osnovna organizacijska enota framasonov: biti član framasonske lože
// prostor za sestanke takih enot: sprejem novih članov v loži - 4. redko enota organizacije sploh, zlasti tajne: zaupal mu je, ker je bil član iste lože
ludíst2 -a m (ȋ) zgod., v Angliji pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela: zmota ludistov
madžarón -a m (ọ̑) slabš. pripadnik nemadžarskega naroda, zavzemajoč se za madžarizacijo: zagrizen madžaron
♦ zgod. madžaron na Hrvatskem, sredi 19. stoletja pristaš hrvatsko-ogrske stranke
madžárski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Madžare ali Madžarsko: madžarski jezik / madžarska nogometna reprezentanca / madžarska kuhinja
♦ vet. madžarski ovčar; zgod. madžarska revolucija socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem
magíster -tra m (í) - 1. akademski naslov, ki ga podeli univerza ali visoka šola, za stopnjo nižji od doktorja: študirati za magistra; postati magister tekstilne tehnologije / kot pristavek k imenu magister XY
// kdor ima magistrski naslov: inštitut želi zaposliti več doktorjev in magistrov - 2. pog. (diplomirani) farmacevt: navodilo za uporabo zdravila mu je dal magister / kot nagovor tovariš magister
- 3. nekdaj predavatelj, učitelj humanističnih znanosti: bil je prizadeven magister
// naslov človeka z najvišjo stopnjo akademske izobrazbe: magister teologije
♦ šol. magister farmacije nekdaj kdor diplomira na fakulteti ali na oddelku za farmacijo; zgod. magister pri starih Rimljanih najvišji vojaški poveljnik konjenice ali pehote
magistrát -a m (ȃ) - 1. v 19. stoletju in v prvih desetletjih 20. stoletja upravni organ mestne samouprave v nekaterih večjih mestih: odlok magistrata; pristojnost magistrata / ljubljanski magistrat / imeti opravek na magistratu
- 2. stavba, kjer je kdaj imel sedež ta upravni organ: oboki magistrata; trg pred magistratom
● ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se - 3. zgod., pri starih Rimljanih državni uradnik, izvoljen za eno leto: oblast magistratov
magistratúra -e ž (ȗ) - 1. magistrski naslov: dokončana tretja stopnja z magistraturo
- 2. zgod., pri starih Rimljanih služba magistrata: magistrature so bile v rokah patricijev
magnát -a m (ȃ) nav. ekspr., v kapitalističnih deželah zelo bogat in vpliven človek: poročila se je z nekim magnatom / dolarski, industrijski magnat / ti si mi pravi magnat; pren. vaški magnat
♦ zgod. pripadnik višjega plemstva v stari Ogrski in stari Poljski
máistrovec -vca [maj-] m (á) žarg., zgod. udeleženec bojev pod poveljstvom slovenskega generala Rudolfa Maistra za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji 1918 in 1919
májniški -a -o prid. (á) majski: bil je krasen majniški dan / majniška jutra / vreme je bolj aprilsko kot majniško
♦ bot. majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii; šol. majniški izlet izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; zgod. majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski
majordóm -a m (ọ̑) - 1. zgod., v frankovski državi upravitelj dvora, kraljevih posestev: dolžnosti majordoma; politični vpliv majordomov
- 2. v nekaterih deželah, v dvorskem, plemiškem okolju višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo: knezov majordom
májski -a -o prid. (á) nanašajoč se na maj: bil je lep majski dan; majske prireditve / majski večeri / majsko sonce
♦ šol. majski izlet izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; zgod. majska deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski; zool. majski hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris
majúskula -e ž (ȗ) - 1. zgod. pisava, pri kateri so vse črke enako visoke: rokopis, pisan v majuskuli
- 2. knjiž. vélika črka: okrašene majuskule
máli -a -o prid. (ȃ; sam. iz prislova ā) - 1. določna oblika od majhen:
- a) mali in veliki kazalec; razložiti male krožnike; odsekati si mali prst; zvoniti z malim zvonom; male in velike črke; otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki; velika in mala začetnica; mala žlička; v svojem malem stanovanju; mala vrata
- b) pog.: mali golaž; malo pivo
- c) spori v malih kolektivih; mali narodi
- č) topovi z malimi dometi
- d) poznal je njegove male in velike sposobnosti; te male spremembe nas ne bodo rešile
- e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi; kaj dela tvoj mali sin
- f) mala kmetija, trgovina; male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet; mala buržoazija drobna buržoazija
// mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest drobna posest - g) male in velike napake
- h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija; Mala vas; kot pristavek k imenu Pipin Mali
- 2. v zvezi mala potreba izločanje seča: mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo; iti na malo potrebo
● nar. mali božič praznik (svetih) treh kraljev; mali bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; publ. mali ekran televizija; mali golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; mali hlapec hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela; (mali) oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglasi rubrika v časopisu s takimi obvestili; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; star. mali srpan julij; mali stric očetov ali materin bratranec; star. mali traven april; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; publ. mala Evropa devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost; nar. mala južina popoldanska malica; nar. mala maša mali šmaren; mala matura nekdaj zaključni izpit po nižji srednji šoli; mala plošča gramofonska plošča s premerom 17 cm; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; ekspr. biti v malih nebesih zelo srečen; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
♦ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; mali krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; astr. mali planet asteroid; Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; bot. mali zimzelen; mala kopriva; mala štorovka; etn. mali kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; fiz. mala kalorija enota za merjenje toplote, tisočina kalorije; gled. mali oder gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela; lov. mali lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mala divjad manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad; muz. mali f četrti ton v mali oktavi; rel. mali greh kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; mali šmaren praznik Marijinega rojstva 8. septembra; soc. mali kmet kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje; mali lastnik drobni lastnik; šah. mala rokada rokada na kraljevo stran; šport. mali nogomet nogomet, pri katerem igra samo sedem igralcev na sorazmerno manjšem igrišču; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; zgod. mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni; zool. mali skovik; mala rovka
máli -a -o sam.: pog. ta mali je še v plenicah mali; evfem. ta mali moški spolni ud; mali, pridi sem; evfem. ta mala žensko spolovilo; janez, pisano z malo; malo in veliko se je zbiralo; vzeli so mu še tisto malo, kar je imel; že od malega je tak od otroških let; redko z malega je tako navajen od malega, od otroških let; nar. s to stvarjo smo na malem malo je je še ostalo, skoraj smo jo porabili; ekspr. malo po malem je začelo deževati pomalem; v malem je počenjal to, kar so delali drugi v velikem; z malim je zadovoljen; popil je nekaj malega; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; ekspr. zima je bila do malega brez snega skoraj; pog. vredno je po ta malem tisoč dinarjev najmanj tisoč dinarjev; Slovenija je Evropa v malem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. majhen, mala, mali m, malo, manj
málonémški -a -o prid. (ȃ-ẹ́) zgod. nanašajoč se na politično gibanje za združitev Nemcev brez Nemcev v Avstro-Ogrski: malonemški načrt združenja nemških držav okoli Prusije / malonemška stranka
mamelúk -a m (ȗ) - 1. zgod., nekdaj vojak enote turško-egiptovske vojske v Egiptu, ki si je pridobila oblast: oddelek mamelukov
// konjenik Napoleonove telesne garde iz Egipta: hraber mameluk - 2. knjiž., slabš. kdor služi tujim političnim interesom: nemškutarski mameluk
mandát -a m (ȃ) - 1. jur. pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo: mandat je potekel; prekoračitev mandata / dati komu mandat
// listina o tej pogodbi: pokazal je mandat - 2. pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu: odpovedati se mandatu; dati, dobiti, podaljšati mandat; poslanski mandat; mandat članov upravnega odbora / določiti število mandatov po republikah / sprejeti, vrniti mandat za sestavo nove vlade
- 3. zgod., med obema vojnama pooblastilo, ki ga da mednarodna organizacija določeni državi za upravljanje kakega ozemlja: dati državi mandat nad deželo
// ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije: Palestina je po prvi svetovni vojni postala britanski mandat / na ozemlju bivšega francoskega mandata - 4. zgod. ukaz, ki spreminja prejšnje pravno stanje: izdati mandat; cesarjev mandat; mandat o tiskanju knjig
mandáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mandat: mandatna doba voljenih funkcionarjev / bivše kolonije izročiti v mandatno upravo
♦ jur. mandatni postopek civilni postopek, v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; mandatna kazen denarna kazen, ki se izreče in plača na kraju samem; mandatna pogodba pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo; zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacijemandátno prisl.: mandatno kaznovati koga
manifést -a m (ẹ̑) - 1. javna, navadno slovesna izjava, razglas: izdati manifest; pisati navdušene prvomajske manifeste; manifest združenih socialističnih strank / podpisati manifest / ekspr. Zdravljica je Prešernov politični manifest
♦ zgod. Komunistični manifest manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels - 2. jur. listina, v kateri je naveden tovor, ki ga prevaža ladja ali letalo v mednarodnem transportu: sestaviti manifest; ladijski, letalski manifest
manípel -pla m (í) zgod., pri starih Rimljanih vojaška enota iz dveh ali treh centurij: poveljevati maniplu
♦ rel. manipel nekdaj liturgično oblačilo za na roko iz istega blaga kot mašni plašč
márčen -čna -o prid. (á ā) nanašajoč se na marec: topel marčni dan; marčno sonce / marčna številka časopisa
// knjiž. nanašajoč se na mesec marec 1848 v Avstriji: marčni dogodki
♦ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica; zgod. marčna revolucija buržoaznodemokratična revolucija v mesecu marcu 1848 v Avstriji
márka -e ž (ȃ) - 1. denarna enota Zvezne republike Nemčije, Nemške demokratične republike, Finske: vstopnina je pet mark / finska, nemška marka
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: šop mark - 2. raba peša znamka: s starih pisem je potrgal marke / razdeljevati blago po markah / zastar. (pasja) marka (pasja) znamka
♦ grad. marka oznaka za kakovost betona; zgod. marka v frankovski državi večja grofija ob državni meji; pri starih Germanih najmanjša teritorialna enota pri prehodu iz rodovnega v fevdalni red, srenja
maršál -a m (ȃ) - 1. najvišji naslov, ki se lahko podeli vrhovnemu komandantu: predlagati koga za maršala / maršal Tito / pog. Maršal Josip Broz-Tito
- 2. v nekaterih državah najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: postati maršal / letalski maršal
● ekspr. popotni maršal vodja potovanja
♦ voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti; zgod. maršal v fevdalizmu kdor skrbi za konje in konjske hleve na dvoru; dvorni maršal v nekaterih državah vodja dvornega urada, dvorni upravitelj
maršalát -a m (ȃ) pog. kabinet predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije maršala Tita: obrniti se na maršalat; poslati pismo na maršalat
♦ zgod. dvorni maršalat v nekaterih državah urad, ki ureja zasebne politične funkcije šefa države
maršálstvo -a s (ȃ) v nekaterih državah čin ali služba maršala: podelili so mu maršalstvo
♦ zgod. dvorno maršalstvo v nekaterih državah urad dvornega maršala
martolóz -a m (ọ̑) - 1. zgod., v fevdalni Turčiji pripadnik plačanih obmejnih enot, navadno kristjan: turški martolozi
- 2. nav. ekspr., nekdaj vojaški ubežnik, razbojnik: kradel je kot martoloz
masón -a m (ọ̑) zgod. framason, prostozidar: organizacije masonov
masónski -a -o prid. (ọ̑) zgod. framasonski, prostozidarski: masonski nazori / masonska loža
masónstvo -a s (ọ̑) zgod. framasonstvo, prostozidarstvo: biti pod vplivom masonstva
mèč mêča m (ȅ é) - 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
- 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
mêja -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é) - 1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / Jugoslavija in Madžarska imata zelo dolgo skupno mejo; prestopiti mejo / ta meja je strateška, utrjena / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad
// črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene - 2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica
- 3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja Jugoslavije v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih
- 4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno
- 5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena
- 6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja
● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino
♦ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919
mejáš -a m (á) - 1. lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: mejaša se tožita zaradi poti / bil je mejaš z njenim bratom
- 2. knjiž., redko prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed: vzhodni mejaši Slovencev so Hrvati in Madžari
- 3. knjiž., redko obmejni prebivalec: mejaš z narodnostno ogroženega področja; psihološke posebnosti mejašev
// nekdaj kmet vojak ob avstrijsko-turški meji: četa hrvaških mejašev; brambovci in mejaši
♦ zgod. mejaš v fevdalizmu lastnik, zakupnik vinograda, ki ni podložen gorskemu gospodu, zlasti na Dolenjskem
méjen -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo:- a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta
- b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo
- c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo
● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti
♦ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino
memorándum -a m (ȃ) - 1. knjiž. pismena izjava o kaki stvari, problemu z zahtevo, da se uredi, reši, namenjena vladi, politični oblasti; spomenica: memorandum je podpisalo veliko uglednih znanstvenikov
- 2. polit. uradni spis ene vlade drugi, v katerem se obširneje obravnava kak problem, spomenica: izročiti, poslati memorandum; memorandum jugoslovanske vlade o Koroški; nota in memorandum
// pismena izjava o ustno doseženem mednarodnem sporazumu, sporazum: podpisati, ratificirati memorandum / memorandum o soglasju - 3. zastar. znanstvena razprava, študija: napisal je memorandum o ostankih koral v gorah
♦ adm. memorandum polovica lista papirja formata A 4 z glavo podjetja, ustanove, polovička; zgod. londonski memorandum 5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju
mêr -a m (ȇ) zgod., v Ilirskih provincah predstojnik merije, župan: postal je ljubljanski mer
meríja -e ž (ȋ) zgod., v Ilirskih provincah najmanjša upravna enota, županija: razdeliti provinco na merije
// urad mera, župana: oditi na merijo
mésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mesto 1:- a) mestna okolica; mestno središče / mestni komite, svet; mestna uprava / mestna in podeželska gospoda; ima mestne navade; mestno življenje / ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja / mestna hiša sedež mestne uprave; mestna hranilnica
- b) mestna vrata; mestno obzidje / mestni sodnik / vladar jim je potrdil mestne pravice
● ekspr. mestni očetje člani mestne uprave
♦ kem. mestni plin plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga; mat. mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; šol. mestna šola šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava; urb. mestno zemljišče zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto; zool. mestna lastovka lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica
méstno prisl.: čisto (po) mestno govori, se vede; sam.: malo mestnega je še na njem
milánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Milan, Milano: milanska stolnica
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; milanska omaka paradižnikova omaka z grahom in na koščke narezano gnjatjo, potresena s parmezanom; zgod. milanski edikt edikt rimskega cesarja Konstantina iz leta 313, s katerim je bilo krščanstvo dovoljeno
ministeriál -a m (ȃ) zgod., v fevdalizmu pripadnik višjega sloja nižjega plemstva, ki opravlja vojaško ali upravno službo pri višjem plemiču: zemljiško gospostvo je upravljal ministerial; ministeriali goriških škofov
minúskula -e ž (ȗ) - 1. zgod. pisava, pri kateri vse črke niso enako visoke: rokopis, pisan v minuskuli / karolinška minuskula ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
- 2. knjiž. mala črka: majuskule in minuskule
mír -ú in -a m (ȋ) - 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
- 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
// podpisati mir
♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne - 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
// stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
// stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru - 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
// stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda - 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
// stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom - 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
míznik -a m (ȋ) - 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi; stolnik: v mladosti je bil carjev miznik
// naslov za plemiča: postali so dedni mizniki / imenovan je za deželnega miznika - 2. nar. rženi kruh: Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika (Prežihov)
mógul -a m (ọ̑) zgod., v Indiji, od 16. do 19. stoletja vrhovni vladar: upadanje oblasti mogulov; mongolsko poreklo mogulov / veliki mogul
monêra2 -e ž (ȇ) zgod., pri starih Grkih vojna ladja z eno vrsto vesel na vsaki strani
montagnárd -a in montanjár -ja in montanjárd -a [prva oblika montanjar -a in -ja] m (ȃ) zgod., v francoski revoluciji pripadnik nižje buržoazije v Nacionalnem konventu ali pristaš njene politike: politika montagnardov
motíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na motiko: motično obdelovanje
♦ zgod. motično poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko
mrtváščina -e ž (ā) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine; umrlina: dati vola za mrtvaščino; odprava mrtvaščine
mučílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se muči: mučilna priprava; mučilno orodje
♦ zgod. mučilna klop srednjeveška mučilna priprava, na kateri je bil privezan obdolženec med mučenjem; mučilno kolo srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa
münchenski -a -o [mínhən-] prid. (í) nanašajoč se na München: münchensko pivo
♦ zgod. münchenski sporazum sporazum med predstavniki Anglije, Francije in Nemčije leta 1938, da ima Nemčija pravico zasesti Sudete
municípij -a m (í) zgod., pri starih Rimljanih mesto z delno samoupravo: Pompeji so spadali k najbogatejšim municipijem
// v srednjem veku mesto, ozemlje z delno samoupravo
nabirálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj nabira: nabiralci brusnic, zdravilnih zelišč / nabiralec oglasov
♦ zgod. mostiščarji so bili še lovci in nabiralci
// star. zbiralec: nabiralec ljudskih pesmi / nabiralec novcev, umetnin
nabirálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nabiranje: nabiralne košare so se hitro polnile / nabiralna vnema popušča / velik uspeh nabiralne akcije
♦ zgod. nabiralno gospodarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano; žel. nabiralni vlak vlak, ki prevaža tovor med postajami
nabirálništvo -a s (ȃ) zgod. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano: nabiralništvo kot najstarejša oblika gospodarstva; lov in nabiralništvo
nacionálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda; nacionalni obstoj; nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest; nacionalna individualnost, pripadnost; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo
// odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna - 2. nanašajoč se na državo; državen: takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 29. november je naš nacionalni praznik / dinar je v več državah nacionalna valuta / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
♦ ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
nacionálno prisl.: nacionalno neopredeljen, zatiran; sam.: razmerje med nacionalnim in univerzalnim
načêlnik -a m (ȇ) - 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva - 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
- 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
♦ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže
nagódba -e ž (ọ̑) zastar. pogodba, dogovor: podpisati nagodbo; mednarodna nagodba / skleniti nagodbo
♦ zgod. hrvatsko-ogrska nagodba dogovor iz leta 1868, s katerim sta Hrvatska in Ogrska uredili medsebojne državnopravne odnose
nagornják -a m (á) - 1. nar. vzhodno lastnik vinograda, vinogradnik: bil je sin nagornjaka
- 2. zgod., v fevdalizmu zakupnik vinograda po gorskem pravu
naméstnik -a m (ẹ̑) - 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika
// navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca - 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik
// v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika
♦ rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade
naméstništvo -a s (ẹ̑) - 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo
- 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu
♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada
// v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo
národ -a stil. -óda m (á, ọ́) - 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
// s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev
// skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju - 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod
- 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci
- 4. publ. država: odnosi med narodi
● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
♦ antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
národen -dna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na narod:
- a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
- b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
- c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
- 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
- 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
// pisal je narodne igre / narodna prosveta
● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno
narodnják -a m (á) star. kdor z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost, zavednost: bil je goreč, zaveden narodnjak; narodnjaki in nemškutarji
// zgod., v drugi polovici 19. stoletja pristaš narodno usmerjenega slovenskega meščanskega tabora: volilni shod narodnjakov
naselítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na naselitev: naselitvena zgodovina / naselitvene možnosti na kakem prostoru
♦ urb. naselitveni prostor; zgod. naselitveni tok
naslédstven -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nasledstvo: izgubiti nasledstvene pravice / nasledstveni zakon; nasledstvena vojna
♦ zgod. nasledstvene države države, nastale na ozemlju Avstro-Ogrske po letu 1918
natezálen -lna -o prid. (ȃ) ki je za nategovanje, napenjanje: natezalna priprava
♦ zgod. natezalno kolo srednjeveška mučilna priprava za nategovanje
nep -a in NEP NEP-a [nép] m, tudi neskl. (ẹ̑) zgod., kratica nova ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
nèsvobôdnik -a m (ȅ-ȏ) zgod., v fevdalizmu osebno nesvoboden podložnik: poročil se je s hčerjo nesvobodnika
nevóljnik -a m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu osebno nesvobodni podložnik: v tistih časih podložniki niso bili več nevoljniki
nevóljništvo -a s (ọ̑) zgod., v fevdalizmu gospodarsko-družbena ureditev z osebno nesvobodnimi podložniki: odprava nevoljništva
nèzgodovínski -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni zgodovinski: nezgodovinsko gledanje na dogodke
♦ zgod. nezgodovinski narod narod, ki nima svoje državnosti
nobilitéta -e ž (ẹ̑) - 1. zgod., pri starih Rimljanih družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih državnih služb: pripadnik nobilitete
- 2. knjiž., redko plemiči, gospoda: provincialna nobiliteta
nóč -í ž (ọ̑) - 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. dan: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč
- 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja
// knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
♦ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč
nótranjeavstríjski tudi notránjeavstríjski -a -o prid. (ọ́-ȋ; ȃ-ȋ) nekdaj nanašajoč se na južni del habsburškega ozemlja, katerega jedro so tvorile Štajerska, Koroška in Kranjska: notranjeavstrijske dežele
♦ zgod. notranjeavstrijska dvorna komora
nòv nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) - 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
// ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom - 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
- 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
// doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje - 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
// ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta - 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
// ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti - 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
- 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
- 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo...
novák -a m (á) - 1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki
- 2. knjiž. novinec: stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik
♦ zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski
nürnberški -a -o [nír-] prid. (ī) nanašajoč se na mesto Nürnberg: nürnberški meščani
● šalj. nürnberškega lijaka ni ni načina, ki bi omogočal pridobivanje znanja brez prizadevanja, truda
♦ zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
óbčina -e ž (ọ̑) - 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine
// delati na občini / občina Grosuplje
// nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji
// pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež - 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
♦ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin
obróč -a m (ọ̑) - 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
- a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
- b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
- c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
- 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje
- 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
- 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta - 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje
obznána tudi óbznana -e ž (ȃ; ọ̑) zgod. vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije: režimi predvojne Jugoslavije so se ohranjali z obznano in terorjem
odbòr -ôra m (ȍ ó) skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog: odbor se sestane, sklene; publ. odbor se je konstituiral na prvi seji; dati odboru razrešnico; izvoliti, sestaviti odbor; član odbora; seja odbora; odbor za pritožbe / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije; iniciativni odbor ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo; izvršni ali izvršilni odbor ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov; krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; upravni, uredniški, volilni odbor
// sedež take skupine: iti na odbor
♦ zgod. deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro
odpústek -tka m (ȗ) - 1. rel. odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe: dobiti odpustek; moliti za odpustke / popolni odpustek
♦ zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov - 2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja
- 3. zastar. odpuščánje: odpustek žalitve
● star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je
odvétnik -a m (ẹ̑) kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku; posvetovati se z odvetnikom; govori kot odvetnik
♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca
odvéza -e ž (ẹ̑) - 1. rel. odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni: dati, dobiti odvezo
- 2. ekspr. odpuščanje, oproščenje: prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo
● publ. to je vprašanje odveze izvršnemu odboru razrešnice
♦ zgod. zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo
ofenzíva -e ž (ȋ) - 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo
♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. VII. do 4. XI. 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda - 2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva
ógrski -a -o prid. (ọ̄) - 1. zgod. nanašajoč se na Ogrsko: ogrski del avstroogrske monarhije / ogrski zlatnik
- 2. star. madžarski: ogrski jezik / ogrska dežela
♦ agr. ogrska marelica marelica z debelimi, na eni strani rdečkastimi sadeži z izrazito brazdo med polovicama; gastr. ogrska salama zelo posušena salama z nadevom iz drobneje sesekljanega svinjskega mesa in slanine; zgod. hrvatsko-ogrska nagodba; sam.: pog. prosim pet dek ogrske pet dekagramov ogrske salame
októbrski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na oktober: topel oktobrski dan / oktobrska dela na vrtu
♦ zgod. oktobrska diploma; oktobrska revolucija socialistična revolucija leta 1917 v Rusiji
oktroírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur. uveljaviti brez odobritve parlamenta: oktroirati ustavo / oktroirati politični programoktroíran -a -o: oktroiran program
♦ zgod. oktroirana ustava ustava, ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander
okupácija -e ž (á) - 1. glagolnik od okupirati, zasedba: protestirati proti okupaciji jugoslovanskega ozemlja; nejasen položaj po fašistični okupaciji
- 2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast: okupacija je trajala štiri leta; dočakati konec okupacije
● publ. okupacija z glasbo ukvarjanje
♦ jur. okupacija prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar; zgod. francoska okupacija od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo
olimpiáda -e ž (ȃ) mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta: tekmovati na olimpiadi; začetek olimpiade / moskovska leta 1980, tokijska olimpiada leta 1964
♦ šah. šahovska olimpiada turnir državnih reprezentanc s po štirimi igralci za svetovno moštveno prvenstvo; šport. zimska olimpiada ki obsega zimske olimpijske športe; zgod. olimpiada pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta; obdobje štirih let med dvema športnima prireditvama v kraju Olimpija
// publ., ekspr., s prilastkom kako pomembno tekmovanje, prireditev sploh: matematična, pevska olimpiada
olímpijski -a -o prid. (ī) - 1. nanašajoč se na olimpiado: olimpijski tekmovalec, zmagovalec / olimpijski odbor, stadion / olimpijski rekord; olimpijske medalje; olimpijska vas naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger; olimpijsko leto; publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja
♦ šport. olimpijski bazen bazen, dolg 50 metrov; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; olimpijski match; olimpijski ogenj ogenj, ki se prenese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; olimpijski športi; olimpijske igre; letne olimpijske igre, ki obsegajo vse olimpijske športe razen zimskih, zimske olimpijske igre ki obsegajo zimske olimpijske športe; olimpijska norma; zgod. olimpijske igre pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta - 2. nanašajoč se na kraj Olimpija: olimpijsko svetišče / olimpijski bogovi olimpski
● knjiž. olimpijski mir, molk vzvišen, veličasten
olímpijsko prisl.: olimpijsko odmaknjen
ópijski -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na opij: opijsko mamilo / opijski mak / opijska pijanost / opijske kadilnice
♦ zgod. opijska vojna vojna Anglije in Francije s Kitajsko v letih 1839-1842 in 1857-1858, ker je ta prepovedala uvoz opija iz Indije
optimát -a m (ȃ) nav. mn., zgod. konservativni član rimskega senata
ôren ôrna -o in óren órna -o prid. (ó ō; ọ́ ọ̄) nanašajoč se na oranje: orna površina / orna živina / ima pet hektarov orne zemlje
♦ agr. orna plast plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica; zgod. orno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom
ós -í ž (ọ̑) - 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza
// teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri - 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja
// umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala - 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe
- 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja
// jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora - 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin
● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo
♦ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama
ósimski -a -o [ozi-] prid. (ọ̑) zgod., v zvezi osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju: ratifikacija osimskih sporazumov
ostrakízem -zma m (ī) - 1. zgod. glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika, črepinjska sodba: uvesti ostrakizem / žrtev ostrakizma
- 2. knjiž., ekspr. izgon: ostrakizem ga je ločil od domovine
osvobojênec -nca m (é) kdor je osvobojen: osvobojenci so se zbrali pred taboriščem
♦ zgod. osvobojenec pri starih Rimljanih nekdanji suženj, ki mu je gospodar dal svobodo
ozémlje -a s (ẹ̑) večji del zemeljske površine: naseliti ozemlje severno od Drave; to ozemlje je zasedel okupator; slaba prometna povezanost tega prostranega ozemlja / potresno ozemlje področje
// navadno s prilastkom ta del glede na pripadnost kaki upravni, politični enoti: osvoboditi slovensko ozemlje; država poveča svoje ozemlje; rimska oblast je segala na ozemlje današnje Jugoslavije / državno ozemlje; slovensko etnično ozemlje; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov; po drugi svetovni vojni Svobodno tržaško ozemlje
♦ zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije
pacifikácija -e ž (á) glagolnik od pacificirati: pacifikacija države; obračunavanje v okviru pacifikacije
♦ zgod. graška pacifikacija sporazum, sklenjen v Gradcu leta 1572, po katerem so dobili versko svobodo plemiči in njihove družine
pákt -a m (ȃ) mednarodna pogodba, zlasti politična, vojaška: podpisati pakt / predlog o sklenitvi nenapadalnega pakta; vojaški pakt; pakt o varnosti
♦ polit. Atlantski pakt vojaška zveza nekaterih zahodnoevropskih držav in Združenih držav Amerike po drugi svetovni vojni; zgod. londonski pakt pogodba med antanto in Italijo leta 1915 glede ozemlja Avstro-Ogrske, ki ga Italija dobi, če stopi v vojno na strani antante
palatín -a m (ȋ) - 1. v srednjem veku naslov za dvorjana: vladar in njegovi palatini
- 2. zgod., do 1848 vladarjev namestnik na Ogrskem
pálčen -čna -o [u̯č] prid. (ȃ) nanašajoč se na palec: palčna stran roke / palčna obveza; pozimi nosi palčne rokavice rokavice z enim prstom
// 6-palčna plošča
♦ anat. palčna grča; obrt. palčno kolo nekdaj leseno kolo s paličastimi zobmi na obodu, nameščenimi v smeri osi kolesa; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev
pálčnica -e [u̯č] ž (ȃ) nav. mn. - 1. redko rokavica z enim prstom; palčnik: otrok je imel na rokah palčnice
- 2. zgod. mučilna priprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev; palčni vijaki: natezalnica in palčnice
paríški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Pariz: pariški prebivalci;
stare pariške ulice / odpeljali so se na pariško razstavo / pariška moda
♦ agr. pariška grofica podolgovata zimska hruška z mehkim in sladkim mesom; gastr. pariški zrezek pariško paniran zrezek; pariška salama salama večjega premera s podobnim nadevom, kot ga ima hrenovka, in z manjšimi koščki slanine; zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871paríško prisl.: pariško se oblači; pariško modra barva barva, podobna barvi plavice
♦ gastr. pariško panirati obdajati živilo pred cvrtjem s plastjo moke in stepenega jajca; sam.: pog. prosim pet dek pariške pet dekagramov pariške salame
pásji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
// kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo - 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
- 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
- 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
- 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
- 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
- 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
- a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
- 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus
pásje prisl.: pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
patarén -a m (ẹ̑) zgod. pripadnik srednjeveške verske sekte zlasti v severni Italiji: katarci in patareni
patènt -ênta m (ȅ é) - 1. z zakonom zaščitena izključna pravica gospodarskega izkoriščanja novega izuma za določeno dobo: dobiti patent za nov stroj; zaščititi izum s patentom; zakon o patentih
♦ jur. prodati patent prenesti patent in patentne pravice s kupno pogodbo
// listina, s katero se daje izumitelju ta pravica: izdati patent; podpisati patent - 2. zgod. zakon, listina, s katero je vladar podeljeval naslove, pravice, službe: razglasiti patent / februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; nevoljniški patent v fevdalizmu zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo
- 3. pog. rob (oblačila) v patentnem vzorcu: plesti, sparati patent; patent pri jopi
● pog. torba s pokvarjenim patentom s pripravo za zapiranje
patrimónij -a m (ọ́) zgod., v fevdalizmu dedna zemljiška lastnina, ki prehaja od očeta na sina: velik patrimonij; pren. kulturni patrimonij naroda
patrón1 -a m (ọ̑) - 1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve; zavetnik: sv. Urban je njegov patron; priporočiti se svojemu patronu; župnijski patron / konjski patron; patron viničarjev
// knjiž. pokrovitelj: patron razstave - 2. ekspr., navadno s prilastkom človek kot nosilec določenih lastnosti: imaš pa dobrega patrona, da ti vse to plača; s takim dolgočasnim patronom se nočem družiti / ti si pa res čuden patron; iron. ti si pa lep patron
// človek, oseba sploh: kaj vem odkod je prišel ta patron - 3. v nekaterih deželah delodajalec, gospodar: patron je začel odpuščati delavce; imeli so dobrega patrona
♦ zgod. patron nekdaj oseba, ki ustanovi beneficij; pri starih Rimljanih patricij, ki varuje, ščiti socialno nižje stoječo osebo
patronát -a m (ȃ) - 1. knjiž. pokroviteljstvo, varstvo: prevzeti patronat; imeti patronat nad šolo / biti pod patronatom
- 2. zgod., nekdaj pravice in obveznosti ustanovitelja beneficija
pečátar -ja m (ȃ) kdor izdeluje pečate, pečatnike: zlatarji in pečatarji
♦ zgod. kdor odtiskuje pečate
pečátnikar -ja m (ȃ) - 1. kdor izdeluje pečatnike: zlatarji in pečatnikarji
- 2. zgod. kdor hrani, varuje pečatnik: državni, kraljevi pečatnikar
pést -í ž (ẹ̑) - 1. roka s tako skrčenimi prsti, da se dotikajo upognjene dlani: dvigniti pest; odpreti, stisniti pest; tiščati kovanec v pesti; s pestjo groziti, žugati; udariti, razbijati s pestjo po mizi; za pest velika odprtina; kakor pest debel kamen / prsti so se mu skrčili v pest; stisniti roko v pest / bojevanje s pestmi
// star. roka, prsti: zgrabil ga je s koščenimi pestmi za ovratnik in ga stresel / rokavi za pestmi so umazani na zapestjih - 2. s predlogom prostor med skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: izbiti komu kamen iz pesti; v pesti je tiščal nekaj drobiža / ekspr. stisnil mu je kovanec v pest skrivoma dal
- 3. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: pest drobiža; dala ji je dve pesti moke / dobiti za pest zlatnikov / pest prediva; odžeti pest pšenice
// ekspr. zelo majhna količina česa sploh: teh nekaj pesti sena bomo že še pograbili; dragocena je vsaka pest zemlje / redko: v svoji lasti nima niti pesti zemlje prav nič; okoli hiše je komaj za pest zemlje zelo malo - 4. ekspr. (telesna) moč, sila: morali so se pokoriti njegovi pesti; če ne bo šlo drugače, jim bo treba to dokazati s pestjo z nasiljem; krojiti si, pisati si pravico s pestmi
- 5. nekdaj dolžinska mera, približno 10,5 cm: petnajst pesti dolg / meriti na pesti
● pog. pazi se, ker me močno srbijo pesti zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala; držati, tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog., ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel; kmalu jim je pokazal svoje pesti jih fizično napadel; publ. partizanska vojska je postala udarna pest narodne oblasti udarna (vojaška) moč, sila; ekspr. to je pravici pest v obraz to je grobo kršenje pravice; pog. dobiti koga v pest ujeti in kaznovati ga; pog. kogar je dobil v pest, vsak je moral poslušati njegovo tarnanje kogar je srečal, s komer se je pogovarjal; ekspr. priti v pest paragrafom zaradi kršenja zakonitosti biti kaznovan; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. lakota, žeja ga ima v pesteh zelo je lačen, žejen; ekspr. začelo se je s prepirom, končalo s pestmi s tepežem, pretepom; pog. na sestanku je treba udariti s pestjo po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; publ., ekspr. z jekleno pestjo narediti red v državi z oboroženimi silami, nasiljem; delati na lastno pest na svojo roko; ekspr. to je človek nagle jeze in trdih pesti je močen, divji človek, zlasti v tepežu, pretepu; publ., ekspr. režim železne pesti ki temelji zlasti na vojaških, policijskih metodah in nasilju; ekspr. upošteva samo moč pesti telesno moč; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši
♦ jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem
petárda -e ž (ȃ) s smodnikom napolnjen kartonski tulec z zastraševalnim eksplozijskim učinkom: metati petarde; slišati je pokanje petard
♦ zgod. petarda v srednjem veku s smodnikom napolnjena kovinska posoda z vžigalno vrvico za podiranje, razstreljevanje zidov, obzidij
plême -éna s (é ẹ́) - 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: črnska, indijanska plemena
- 2. vet. živali iste pasme, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih živali iste pasme: vzgoja novih plemen
- 3. navadno v zvezi z biti za, določiti za, pustiti za razmnoževanje, razplojevanje: ta telica bo za pleme; pustiti bikca za pleme / žival za pleme plemenska žival
● nar. krava ni vzela plemena se ni obrejila; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; zastar. črno pleme črna rasa; zastar. slovstvo slovanskih plemen narodov
♦ agr. sadno pleme sadna drevesa, ki so nastala s križanjem različnih vrst istega rodu; zgod. pleme skupnost krvno sorodnih bratstev v rodovno-plemenski družbi
plémstvo -a s (ẹ̑) v razredni družbi - 1. družbeni sloj, ki uživa podedovane ali podeljene pravice, privilegije: plemstvo in meščanstvo / nižje, višje plemstvo; posvetno plemstvo / fevdalno plemstvo
♦ zgod. kupiti, podeliti plemstvo pravico do plemiškega naslova, položaja
// knjiž. skupina ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja; aristokracija: denarno, finančno plemstvo; pren. plemstvo duha - 2. plemiči: plemstvo je zasedlo boljše prostore v gledališču
podlóžniški -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na podložnike ali podložništvo: podložniške dajatve / podložniški odnosi / izpolnjevati podložniške dolžnosti do cesarja
♦ zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu - 2. ekspr. pretirano pokoren, poslušen: prezirati podložniške uradnike / otresti se podložniškega duha
pòdóbčina -e ž (ȍ-ọ̑) zgod., od 1814 do 1850 upravna enota, podrejena glavni občini: podobčine na območju nekdanjih Ilirskih provinc
pòdžupàn -ána m (ȍ-ȁ ȍ-á) nekdaj namestnik župana: župan in podžupan
♦ zgod. podžupan od 1814 do 1850 predstojnik podobčine
pogódba -e ž (ọ̑) sporazum, soglasje glede kakih določil ali obveznosti: pogodba se izteče; razveljaviti, skleniti, spremeniti pogodbo; odstopiti od pogodbe; urejati zadeve s pogodbo; kršitev pogodbe; veljavnost pogodbe / avtorska pogodba; darilna pogodba; dolgoročna pogodba; ladjarska pogodba o najemu ladje za določen prevoz ali listina o tej pogodbi; čarter; meddržavna pogodba; ratificirati mirovno pogodbo; najemna pogodba; zunanjetrgovinska pogodba
// listina o tem sporazumu: napisati, podpisati, prebrati pogodbo
♦ adm. delovna pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. kupoprodajna pogodba; filoz. družbena pogodba v idealistični filozofiji s katero se prenese suverenost posameznika na državo, ki jo predstavlja (absolutistični) vladar ali voljeni predstavnik ljudstva; fin. kreditna pogodba; jur. ovreči pogodbo; hranitvena pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo; kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci; mandatna pogodba o opravljanju poslov za druge, naročilo; polit. avstrijska državna pogodba 1955. leta sklenjena pogodba o neodvisnosti in nevtralnosti Avstrije, katere 7. člen določa pravice slovenske manjšine v Avstriji; skleniti nenapadalno pogodbo; zgod. senžermenska pogodba 10. septembra 1919 sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Avstrijo
pojèzd -ézda m (ȅ ẹ́) star. - 1. ježa: biti utrujen od dolgega pojezda; popoldanski pojezd / tudi ob tretjem pojezdu okoli stebra ni sprožil loka
- 2. skupina jezdecev: na robu planjave so zagledali pojezd
♦ zgod. javni zbor v župi, na katerem je oskrbnik gospostva s spremstvom razsojal prepire, kaznoval prestopke, pobiral davke
poklòn -ôna m (ȍ ó) - 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa
- 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje
- 3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon
♦ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu
poknéžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) v nekaterih deželah dati, podeliti knežji naslov: za zasluge so ga poknežilipoknéžen -a -o: pokneženi grof
♦ zgod. poknežena grofija Goriška
polítika -e ž (í) - 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije
// notranja politika
// s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika izvršnega sveta; politika Zveze komunistov Jugoslavije / državna, občinska politika - 2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: boj med laburistično in konservativno stranko v angleški politiki; opozicijska politika
- 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Jugoslavije
// način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / blokovska politika; politika neuvrščenih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile - 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika
// publ. določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike - 5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko
● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko
♦ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
poljedélstvo -a s (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: razvoj poljedelstva; dohodek iz poljedelstva; poljedelstvo in živinoreja / mehanizirati poljedelstvo; preživljati se s poljedelstvom / namakalno, žitno poljedelstvo
♦ agr. ekstenzivno ki vlaga malo dela in kapitala na enoto zemljiške površine, intenzivno poljedelstvo ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; zgod. motično poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko; orno poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom
// redko veda o taki gospodarski dejavnosti: študirati poljedelstvo
poljúb -a m (ȗ) dotik z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: ubraniti se poljuba; dati, vrniti poljub; pripraviti ustnice v poljub; dolg, nežen, očetovski poljub / kot pozdrav ob koncu pisma poljub od tvoje Ane; pren., knjiž. sneg je ob poljubih južnega vetra hitro kopnel
● ekspr. (z roko) poslati komu poljub poljubiti prste svoje roke in jo obrniti, iztegniti proti komu; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati
♦ zgod. biti obsojen na poljub železne device na kazen z dotikom, stiskom z železno devico
pólsvobodnják -a [u̯s] m (ọ̑-á) zgod., do odprave tlačanstva kmet, ki ni glede vseh stvari svoboden: podložniki in polsvobodnjaki / kmet polsvobodnjak
pomêrij -a m (é) knjiž. področje, območje: živijo na tesnem prostoru mestnega pomerija / pomerij Julijskih Alp
♦ zgod. mestni pomerij pri starih Rimljanih ozemlje pod mestno sodno oblastjo
pórta2 -e ž (ọ̑) rel. prostor ob glavnem vhodu v samostan: čakati na porti / samostanska porta
♦ zgod. Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor
posojílo -a s (í) materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve: dobil je pet milijonov posojila; jemati posojilo; prositi za posojilo; plačati zadnji obrok posojila; višina, vračanje posojila; jamstvo za posojilo / dati, najeti, odobriti komu posojilo / izkoriščati posojilo jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska
// odplačal je že vse posojilo ves dolg
// bančno posojilo ki ga da banka; denarno posojilo v obliki denarja
// razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takih materialnih sredstev: pravna oblika posojila / referent za posojila / dolgoročno nad deset let, kratkoročno do dveh let, srednjeročno posojilo od dveh do deset let
// v prislovni rabi, v zvezi na posojilo izraža trgovanje, ki temelji na takem razmerju: pohištvo se dobi tudi na posojilo; kupovati, prodajati na posojilo
● publ. vpisati posojilo obljubiti dajati določen čas posojilo za skupne potrebe; star. denar ima na posojilu denar ima posojen
♦ ekon. amortizacijsko posojilo dolgoročno posojilo, dano s pogojem postopnega odplačevanja; obvezno posojilo; fin. investicijsko posojilo za investicije; javno posojilo; obveznice ljudskega posojila za ceste; loterijsko posojilo ki ga razpiše kaka skupnost in pri katerem so nekatere številke obveznic izžrebane; mednarodno posojilo; namensko posojilo ki je za točno določen namen; obrestno posojilo pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; obročno posojilo dano s pogojem obročnega odplačevanja; potrošniško posojilo; premostitveno posojilo; vojno posojilo za financiranje vojne; zasebno posojilo; zgod. narodno posojilo ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem
požigálništvo -a s (ȃ) zgod. razvojna stopnja gospodarstva, za katero je značilno pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem, zlasti gozdov: lovstvo, nabiralništvo in požigalništvo
práfára -e ž, rod. mn. tudi práfará (ȃ-á) zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju cerkve v kaki deželi: nastanek far na ozemlju prafare
pragmátičen -čna -o prid. (á) ki se podreja praktični uporabnosti, koristi: pragmatična merila;
brez teorije je vsaka reforma samo pragmatičnapragmátično prisl.: pragmatično reševati probleme
♦ filoz. pragmatična filozofija pragmatizem; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci
pránger tudi prángar -ja m (á) zgod., nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilni steber: ogledali smo si pranger
● ekspr. v romanu je avtor postavil na pranger tedanje meščane in njihovo moralo osramotil, osmešil
praváš -a m (á) zgod. član hrvatske Stranke prava: pravaši in frankovci
právda -e ž (ȃ) - 1. jur. sodni postopek, s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem: pravda teče; končati, sprožiti, začeti pravdo; zastopati koga v pravdi / delitvena pravda v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska pravda za priznanje lastninske pravice in izročitev stvari lastniku; očetovska pravda za ugotovitev očetovstva; razvezna pravda za razvezo zakonske zveze
// civilna pravda - 2. star. tožba, tožarjenje: spustiti se v pravdo s kom; pravda za njivo / dobiti uspeti, izgubiti pravdo ne uspeti v zahtevah, izraženih v tožbi
// spor, prepir: filozofska pravda o svobodi volje; pravda med bratoma - 3. zastar. pravica: braniti svojo pravdo
♦ lit. črkarska pravda spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; zgod. boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
pravíca -e ž (í) - 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica
// načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica - 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj
- a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / v socialistični Jugoslaviji je tudi slovenščina dobila večje pravice / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; samoupravne pravice; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti
- b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica
- c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih
// kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice
// v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica komandanta / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti
- 3. ekspr. oblast, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran
- 4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele
- 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava
- 6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici
// izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici
// izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; redko jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, miličnik; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ jur. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo občanu možnost sodelovati v družbenopolitičnem življenju in pri izvrševanju javne oblasti; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
právo -a s (ȃ) - 1. pravila, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil: reformirati pravo; zgodovina prava / cerkveno pravo
// veda o tem: študirati pravo; razvoj prava / pog. vpisati se na pravo pravno fakulteto
♦ jur. avtorsko pravo ki ureja pravice avtorjev; civilno pravo ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; dedno, delovno, finančno pravo; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij; lastninsko pravo; materialno pravo pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov; mednarodno pravo ki ureja pravna razmerja med državami in odnose v mednarodni skupnosti; menično pravo; naravno pravo; obče pravo; običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti; osebno pravo ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; pomorsko pravo ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; procesno pravo; rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; upravno pravo; rel. božje pravo pravila, izražena zlasti v desetih božjih zapovedih; soc. materinsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po materi; zgod. gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki - 2. zastar. pravica: braniti svoje pravo; spoštovati naravna prava človeka
práznik2 -a m (á) zgod., do odprave tlačanstva kmet, ki ni glede vseh stvari svoboden; polsvobodnjak: prazniki in svobodnjaki
♦ zgod. praznik v fevdalizmu podložnik, ki se ukvarja s predelavo rude
prážupníja -e ž (ȃ-ȋ) zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju cerkve v kaki deželi: sedež pražupnije
prefékt -a m (ẹ̑) - 1. zastar. vzgojitelj (v internatu): mesto prefekta
- 2. zlasti v Italiji in Franciji najvišji upravni uradnik v provinci, departmaju: postati prefekt
- 3. zgod., pri starih Rimljanih visok upravni uradnik
prefektúra -e ž (ȗ) - 1. zlasti v Italiji in Franciji najvišji upravni urad v provinci, departmaju: iti na prefekturo
- 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več diecez
prekomôrski -a -o prid. (ó) publ. čezmorski: prekomorska dežela / prekomorska ladja
♦ zgod. prekomorske brigade brigade, ki so se formirale v bazi vrhovnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije v Italiji od jeseni 1943 dalje
prétor -ja m (ẹ̑) zgod., pri starih Rimljanih višji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi sodne zadeve: pretorji in kvestorji
pretórij -a m (ọ́) zgod., pri starih Rimljanih prostor, kraj, kjer je nastanjen (vrhovni) poveljnik vojske: bojni posvet je bil v pretoriju; vojaki iz pretorija
pretorijánec -nca m (ȃ) zgod., pri starih Rimljanih vojak telesne straže cesarja ali vrhovnega poveljnika: oddelek pretorijancev
pretúra -e ž (ȗ) - 1. v ltaliji sodišče prve stopnje: overoviti podpis na preturi
- 2. zgod., pri starih Rimljanih naslov, dejavnost pretorjev: doseči preturo / zadnja leta njegove preture
pridvóren -rna -o prid. (ọ̑) zastar. dvoren: pridvorni služabniki
♦ zgod. pridvorno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem skrbi za obdelovanje zemlje fevdalec sam, navadno z nesvobodnimi podložniki
prímščina -e ž (ȋ) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu ob prevzemu navadno zakupne kmetije: plačati, zahtevati primščino
prínceps -a m (ȋ) zgod. naslov za rimske vladarje od Avgusta do Dioklecijana
principát -a m (ȃ) zgod. vladavina s skoraj neomejeno oblastjo rimskega vladarja od cesarja Avgusta do Dioklecijana: doba principata
priséga -e ž (ẹ̑) - 1. na določen način dano zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: potrditi izpoved s prisego; obrazec za prisego / sodnik narekuje prisego / pod prisego izjaviti, izpovedati kaj
- 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: izreči, podpisati prisego / olimpijska, sodniška, vojaška prisega; prisega predsednika republike
// besedilo te izjave: brati prisego - 3. ekspr. trdna obljuba: verjela je njegovim prisegam; držati, izpolniti, prelomiti prisego; prisega zvestobe
● Hipokratova prisega besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela
♦ jur. kriva prisega; očiščevalna prisega nekdaj prisega, s katero obdolženec, toženec odvrne od sebe obdolžitev, tožbo; zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu
privilégij -a m (ẹ́) nav. mn. posebna pravica, ugodnost, ki omogoča določenemu družbenemu sloju, skupini ljudi ali posamezniku poseben, boljši položaj: dati, izgubiti privilegij; uživati privilegije; boriti se za privilegije / diplomatski, politični privilegiji
// zlasti v razredni družbi taka pravica, ugodnost: članstvo v klubu je privilegij; podeliti privilegij; privilegij otrok bogatašev pri šolanju / plemiški, stanovski privilegij
♦ zgod. listina, s katero se daje, potrjuje taka pravica; mestni privilegiji
// nav. ekspr. posebna pravica, ugodnost sploh: v službi ni imel, ni maral privilegijev
priznák -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak
♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma
procés tudi procès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) - 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih
- a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces
- b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju
- 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces
- 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces
● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov
♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
prókónzul -a m (ọ̑-ọ̑) - 1. zgod., pri starih Rimljanih civilni in vojaški upravitelj province, ki je bil prej konzul: bil je prokonzul v Mali Aziji; prokonzul je zbiral legije za boj
- 2. antr. izumrla opica, najverjetnejši prednik šimpanza in gorile: prokonzuli in primati
prokurátor -ja m (ȃ) - 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator; tožitelja je na sodišču zastopal prokurator
- 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji
♦ jur. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
próprétor -ja m (ọ̑-ẹ̑) zgod., pri starih Rimljanih upravitelj province, ki je bil prej pretor: prokonzuli in propretorji
prostozidár -ja m (á) zgod. pripadnik prostozidarstva: emblem prostozidarjev
prostozidárstvo -a s (ȃ) zgod. liberalno svetovnonazorsko gibanje, nastalo v začetku 18. stoletja: prostozidarstvo na Slovenskem
prótipápež -a m (ọ̑-ȃ) zgod. papež, ki je izvoljen, postavljen proti še živečemu papežu: protipapež v Avignonu
protipisár -ja m (á) zgod. pisarniški uradnik, navadno s kontrolno funkcijo: bil je grajski protipisar
prótireformácija -e ž (ọ̑-á) zgod. delovanje katoliške cerkve v 16. in 17. stoletju proti reformaciji, protestantizmu: slovenska protireformacija
// doba tega delovanja: v protireformaciji je izhajanje knjig na Slovenskem zelo upadlo
provínca -e ž (ȋ) - 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi
- 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca
- 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province
// pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata
♦ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja
pŕvi -a -o štev. (ȓ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu ena: prvi dan v tednu; hodi v prvi razred; otroci iz prvega zakona; v prvi polovici leta; otrok v prvem letu starosti / dne 1. [prvega] septembra; Filip I. / prvi maj je praznik mednarodnega delavskega gibanja; prva izdaja časopisa; prva svetovna vojna; prvo berilo berilo za začetni pouk branja in pisanja
// nav. ekspr. pred katerim ni bilo ničesar iste vrste: prvi avtomobili so bili podobni kočijam; s prvim udarcem ga je pobil na tla; doživljati prvo ljubezen; njegova prva pot je bila k materi - 2. po vrednosti, kvaliteti najboljši: voziti se v prvem razredu; cesta prvega reda / na turnirju je bil prvi; biti na prvem mestu / blago prve vrste / prvi menu obsežnejši, dražji menu
// žarg., šol. on je prvi matematik v razredu
// nav. ekspr. ki je po pomembnosti na najvišji stopnji: prvi pogoj za uspeh; otroci so njena prva skrb; kmalu so mu zaupali prvo vlogo glavno vlogo
// bil je prvi človek v kolektivu / prva dama slovenske popevke - 3. ki je glede na odločanje na najnižji, začetni stopnji: vprašanje so obravnavali na prvi instanci; organ prve stopnje / prva kontrola
// nav. ekspr. ki šele nastaja, se začenja: prvi mrak; odšla sta že v prvem jutru / zbudil ga je iz prvega spanja / prvi in zadnji krajec - 4. ki leži, je spredaj, pred čim: prva sedeža v avtomobilu / prvo kolo sprednje kolo
● prvi april dan, ko so v navadi šale in potegavščine; prvi človek po bibliji Adam; ekspr. vsem se je prikupil na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; imeti prvo besedo pomembno vlogo pri odločanju; uboga na (prvo) besedo takoj; prva dama v meščanskem okolju naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; pog. blago ima iz prve roke neposredno od proizvajalca; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ avt. dati v prvo prestavo; ekon. (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; filat. ovitek prvega dneva ovitek, na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; film. prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; fiz. prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; jur. sodišče prve stopnje; lingv. prvi sklon; prva oseba oseba, ki izraža govorečega; mat. enačba prve stopnje enačba z neznankami v prvi potenci; med. prva pomoč; opeklina prve stopnje; muz. prvi alt; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; prva violina član skupine v simfoničnem orkestru, ki igra navadno glavne melodije; šah. igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu; šol. študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; voj. kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina; zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878
pŕvi -a -o sam.: prvi v razredu je dobil knjigo; denar ti bom vrnil prvega (v mesecu); diplomiral je med prvimi; žarg., avt. voziti v prvi, s prvo v prvi prestavi; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; danes sem v prvo tu vprvo
punktácija -e ž (á) nav. mn., zgod. spomenica meščanskih opozicijskih strank leta 1932 z zahtevo po narodnostni avtonomiji Slovenije in Hrvatske: izdati, prebrati punktacije
punktáš -a m (á) žarg., zgod. pristaš punktacij: preganjati punktaše
pùnt1 púnta m (ȕ ú) (kmečki) upor: pripravljati, voditi punt / oborožen punt / ekspr. punt zoper laž
♦ zgod. kmečki punti kmečki upori
pustôta -e ž (ó) - 1. pust, neobdelan svet: spremeniti pustoto v rodovitno polje; pustote in gmajne
♦ zgod. pustota v fevdalizmu opustela, neobdelana kmetija - 2. ekspr. pust, odmaknjen kraj: ni hotel več živeti v tej pustoti
- 3. redko pustost: pustota pokrajine
rádičevec -vca m (ȃ) zgod. član hrvatske kmečke stranke, imenovan po politiku Stjepanu Radiću: radičevci in frankovci
radikál -a m (ȃ) - 1. radikalec: radikali in oportunisti / radikali niso hoteli sodelovati v vladi
♦ zgod. (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja - 2. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent; koren: izračunati radikal
- 3. kem. atomska skupina, ki nastopa navadno v organskih spojinah in je sama zelo redko obstojna: razpad molekule v radikale / prosti radikali ki niso vezani v molekulo
radikálec -lca m (ȃ) človek radikalnih nazorov, dejanj: postati radikalec; radikalci in nazadnjaki
// pripadnik radikalne skupine, stranke: radikalci so izstopili iz vlade
♦ zgod. (narodni) radikalec (narodni) radikal
rája -e ž (á) - 1. zgod., v turškem okolju nemuslimanski podložniki: izkoriščati, zatirati rajo; raja se je upirala agam
- 2. ekspr. revnejši ljudje, ki nimajo možnosti, pravice odločanja: raja se vodstvu ni upala upreti; brezpravna, lačna, nevedna raja; gospoda in raja / tlačanska, uradniška raja
rálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ralo: ralna ročica / ralno obdelovanje polja
♦ zgod. ralno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje z ralom
rapálski -a -o prid. (ȃ) zgod., navadno v zvezi rapalska pogodba 12. novembra 1920 sklenjena pogodba v Rapallu o določitvi mej med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) - 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
// žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri
// pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
// Rdeča kapica; Rdeče morje - 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel
// jabolka so že rdeča zrela
// rdeče vino
// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica - 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom
// Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
♦ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
rdéče prisl.: cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav
rdéči -a -e sam.: ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; žarg. posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina
reformacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na reformacijo: reformacijske ideje / reformacijski pisatelji / reformacijsko gibanje / reformacijski gospodarski ukrepi reformni
♦ zgod. reformacijske komisije protireformacijske komisije
regál2 -a m (ȃ) zgod. vladarju ali državi pridržana pravica do vira dohodkov: oddati regal v zakup; dohodki iz regalov / tudi lov je bil kraljev regal / kovni, rudni regal izključna pravica vladarja ali države kovati denar, kopati rudo
regálija -e ž (á) - 1. nav. mn., knjiž., redko insignije: krona, žezlo in druge regalije
- 2. nekdaj cigara boljše kakovosti z imenom Regalitas: kaditi regalijo / havanske regalije
♦ zgod. kraljevi dohodki od regalij regalov
réis -a m (ẹ̑) v muslimanskem okolju poglavar, vodja: postal je njihov reis / reis države, mesta
♦ zgod. reis efendi v stari Turčiji naslov za zunanjega ministra
rèkatolizacíjski -a -o prid. (ȅ-ȋ) nanašajoč se na rekatolizacijo: rekatolizacijsko obdobje
♦ zgod. okoli leta 1600 so na Slovenskem delovale rekatolizacijske komisije
rektificírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. popraviti, izboljšati: rektificirati merilni instrument / rektificirati zemljevid
♦ geom. načrtati, izračunati daljico, ki ima s krivuljo ali lokom krivulje (približno) enako dolžino; kem. z večkratno destilacijo odstraniti primesirektificíran -a -o: rektificirana tekočina
♦ zgod. rektificirani urbarji sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji
repúblika -e ž (ú) - 1. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik: odpraviti monarhijo in razglasiti republiko / ljudska republika v kateri so produkcijska sredstva last delovnega ljudstva; socialistična republika
// država s tako ureditvijo: vse sosednje države so priznale novo republiko; meje republike; predsednik republike; gospodarski razvoj republike / parlamentarna republika v meščanskodemokratičnih državah v kateri sta vlada in predsednik vlade podrejena parlamentu; Francija je z novo ustavo leta 1958 dobila peto republiko; dan republike praznik razglasitve AVNOJ-a za zakonodajno in izvršno ljudsko predstavniško telo 29. novembra 1943; predsednik, predsedstvo republike; red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja
// Socialistična federativna republika Jugoslavija - 2. enakopravna, relativno samostojna državna enota v sestavu federativno urejene države: jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini; enakopravnost republik; zadeve iz pristojnosti republike / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]; Socialistična republika Slovenija [SRS]; zbor republik in pokrajin
// ozemlje, ki pripada tej enoti: prepotoval je že vso republiko
♦ jur. predsedniška republika v zahodnih državah v kateri predsednik, voljen za določen čas, usmerja in vodi vladno politiko; zgod. beneška republika mestna država od začetka 9. do 18. stoletja s središčem v Benetkah
reskrípt -a m (ȋ) zgod. pismeni odgovor vladarja ali kakega drugega pomembnega predstavnika oblasti na prošnjo, pritožbo: čakati na reskript / kraljevi reskript
resolúcija -e ž (ú) javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju: resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu; sprejeti resolucijo; resolucija o novih nalogah sindikata; uresničevati naloge in priporočila iz resolucije / prebrati resolucijo; poglavje resolucije
♦ jur. resolucija pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo reševanje v republiki; zgod. tivolska resolucija izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909
restavrácija2 -e ž (á) glagolnik od restavrirati: restavracija in konzervacija spomenika / poskus restavracije monarhije / restavracija kapitalističnih odnosov
♦ zgod. francoska restavracija obnovitev vladavine Burbonov v Franciji od 1817 do 1830
revolúcija -e ž (ú) - 1. radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile: pripravljati revolucijo; boriti se za revolucijo / buržoazna revolucija; ljudska revolucija; socialistična revolucija; socialna revolucija / pridobitve revolucije
// gibanje za tako spremembo: revolucija se je razširila po vsej državi; organizirati revolucijo; začeti revolucijo; pristaš revolucije - 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom velika, hitra sprememba na kakem področju človekovega delovanja: kulturna revolucija; tehnološka revolucija; revolucija v slikarstvu / duhovna, miselna revolucija; seksualna revolucija
♦ astr. revolucija gibanje planeta okoli Sonca; ekon. agrarna revolucija hitra kvalitativna sprememba načina proizvodnje v poljedelstvu zaradi uporabe obdelovalnih strojev in kemičnih sredstev; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; soc. demografska revolucija skokovito naraščanje prebivalstva na določenem območju; zgod. februarska revolucija buržoaznodemokratična revolucija februarja 1848 v Franciji; francoska revolucija buržoazna revolucija leta 1789 v Franciji; julijska revolucija buržoazna revolucija julija 1830 v Franciji; madžarska revolucija socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem; marčna revolucija buržoaznodemokratična revolucija v mesecu marcu 1848 v Avstriji; oktobrska revolucija socialistična revolucija leta 1917 v Rusiji
revolucionáren -rna -o prid., revolucionárnejši (ā) nanašajoč se na revolucionarje ali revolucijo: obsodili so ga zaradi revolucionarne dejavnosti / revolucionarni boj; revolucionarni cilji; ekspr. revolucionarno vrenje / revolucionarno gibanje / revolucionarna literatura / revolucionarni heroizem; zavedal se je svojega revolucionarnega poslanstva / revolucionarna oblast revolucijska // ekspr. ki ima velik pomen za nadaljnji potek, razvoj česa: revolucionarne novosti v glasbi; revolucionarne spremembe / to je revolucionarno odkritje; nekatera spoznanja so res revolucionarna
♦ zgod. revolucionarni etatizem začetna stopnja v razvoju socialistične državnosti, ko država usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanjerevolucionárno prisl.: revolucionarno delovati; revolucionarno usmerjen človek
ríhta1 -e ž (ȋ) navadno v zvezi krvava rihta - 1. zgod., v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; deželsko sodišče: poklicati koga pred krvavo rihto / krvava rihta ga je obsodila na smrt
- 2. star. sojenje, sodni proces: razglasiti dan krvave rihte / Nato se je začela pripravljati starodavna rihta, po kateri se je po mogočnih hišah kaznovalo prešuštvo (Prežihov)
ríhtar -ja m (í) - 1. star. sodnik: pripeljati koga pred rihtarja
- 2. zgod., ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja vaški poglavar, župan: tako je odločil rihtar / vaški rihtar
♦ etn. rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
rímski -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim: rimski časopisi; rimske znamenitosti / rimski cesar; v starem veku rimski imperij; rimska kultura / rimski nos nos z izbočenim vrhnjim delom; rimski pozdrav v fašistični Italiji pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego
● rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija - 2. rimskokatoliški: rimska in pravoslavna cerkev
♦ arheol. rimske naselbine v naših krajih; astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; jur. rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; mat. rimske številke številke tipa I, V, X; rel. (rimska) kongregacija najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi; rimski misal misal, ki se uporablja v katoliški cerkvi zahodnega obreda; šport. rokoborba v grško-rimskem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor; zgod. rimski limes nekdaj limes po Donavi in Renu ter med njima; Rimsko cesarstvo nemške narodnosti od 15. stoletja do 1806 naslov za nemško cesarstvo; rimsko število v srednjeveških listinah število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu
risorgiménto -a [-rdži-] m (ẹ̑) zgod. politično gibanje za osvoboditev in združitev Italije v 19. stoletju: začetek risorgimenta
robóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi
♦ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva
ročín -a m (ȋ) zgod., v stari Avstriji zbirka listin s privilegiji deželnega plemstva: vsebina ročina / deželni ročin
ród -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) - 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
- 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
// ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu - 3. značilnost glede na prednike
- a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
- b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet
- c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
- 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini
// ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno
// čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu - 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod
- 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod
// z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga - 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
- 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu
● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
♦ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom
rodóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na rod: rodovne značilnosti njegovega obraza / rodovno posestvo / rodovno ime pri starih Rimljanih del imena, ki označuje rod
// vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti / rodovno ime rastline, živali / rodovni poglavar; rodovna skupnost; razpad rodovne ureditve; rodovno-plemenska družba
♦ agr. rodovna knjiga rodovniška knjiga; filoz. rodovni pojem pojem, ki obsega določene vrstne pojme; zgod. rodovno plemstvo v pozni rodovno-plemenski družbi plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških starešin postal deden
róški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Rog: roški gozdovi
♦ zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
róta -e ž (ọ̑) rel. cerkveno sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč zlasti glede zakonske zveze: sklep rote / rimska rota
♦ zgod. staroslovanska, predkrščanska prisega
róža -e ž (ọ̑) - 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz
// papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah
// vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni
// rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože - 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože
- 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo
// kokoš ima lepo rožo
● knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša
♦ bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico
rúski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik;
ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi // pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film
♦ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904—1905; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norkarúsko prisl.: govoriti (po) rusko
rustikálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. preprosto, grobo izdelan: okrasiti stene z rustikalnimi predmeti; rustikalna hiša / rustikalna izdelava, zidava / rustikalni modeli, vzorci; rustikalno pohištvo pohištvo, ki v izdelavi, oblikah posnema pohištvo (nekdanje) kmečke hiše
- 2. knjiž. kmečki, podeželski: rustikalna podoba naselja / opisi rustikalnega življenja / lokal, opremljen v francoskem rustikalnem slogu
- 3. knjiž. robat, grob: človek rustikalne zunanjosti / rustikalne navade
♦ zgod. rustikalna zemlja zemlja, ki jo podložnik obdeluje in od nje živi
sánkcija -e ž (á) - 1. jur. pravno veljavno določilo v pravni normi o posledicah njene kršitve: določiti, poostriti sankcije; sprejeti sankcije
// pravna posledica za določeno protipravno ravnanje: izreči sankcijo; sodni opomin, vzgojni ukrep in druge kazenske sankcije; pritožiti se zoper preostro sankcijo / civilne sankcije; mednarodne sankcije; pren., publ. dejanje je treba obsoditi ali uporabiti kako drugo družbeno sankcijo - 2. knjiž. odobritev, potrditev: predlog še čaka na sankcijo
♦ jur. sankcija nekdaj akt državnega poglavarja, s katerim se potrdi zakon, ki ga je sprejel parlament; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci
sanskilót -a m (ọ̑) zgod. pripadnik pariškega meščanstva, ki v francoski revoluciji zastopa radikalno smer: jakobinci in sanskiloti
// slabš. prevratnik: označili so ga za sanskilota
sárajevski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Sarajevo: sarajevske ulice
♦ zgod. sarajevski atentat atentat na avstrijskega prestolonaslednika 28. junija 1914 v Sarajevu, zaradi katerega je Avstrija napovedala Srbiji vojno
secesíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na secesijo: secesijski stil; secesijsko kiparstvo, slikarstvo / secesijske stavbe s stiliziranimi rastlinskimi ornamenti / kovana vrata z vijugastim secesijskim vzorcem
♦ zgod. secesijska vojna državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865
sekularizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. povzročiti, da kaj izgubi verski, cerkveni značaj: sekularizirati šolstvo // jur., zgod. spremeniti cerkveno premoženje v posvetno, državno: sekularizirati cerkveno posestsekularizíran -a -o: sekularizirana družba
senát -a m (ȃ) - 1. jur. skupina sodnikov ali sodnikov in sodnikov porotnikov, ki odloča o zadevi, o kateri teče postopek: odločitev senata; predsednik senata / poravnalni senat / sodni senat
- 2. v nekaterih državah zgornji dom parlamenta: izvoliti člane senata; zasedanje senata
- 3. zgod., pri starih Rimljanih državni zbor: senat je zavrnil konzulov predlog / iti v senat / rimski senat
senžermênski -a -o prid. (ȇ) zgod., v zvezi senžermenska pogodba 10. septembra 1919 sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Avstrijo: določila senžermenske pogodbe
sêrdar -ja m (ȇ) v nekaterih vzhodnih deželah poglavar, vodja: postal je njihov serdar
♦ zgod. serdar v fevdalni Turčiji poglavar, poveljnik nahije
séver -a m (ẹ́) - 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju zvezde severnice: določiti sever; veter piha od severa, s severa; potovati proti severu; letalo se je usmerilo na sever / magnetna igla kaže smer sever-jug
// severna stran neba ali zemlje: na severu se oblači / označiti na zemljevidu sever - 2. publ. severni del kake geografske ali politične celote: na severu dežele so gozdovi; temperaturne razlike med severom in jugom pokrajine / ekspr. sever se upira prebivalci severnega dela
♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna - 3. hladna področja, zlasti v severnem delu Evrope: ptice se jeseni selijo s severa na jug; hladni, ekspr. neprijazni sever / knjiž. visoki sever najbolj severna področja
- 4. hladen veter, ki piha s severa: sever piha, vleče; zaradi severa se je zelo ohladilo
séveren -rna -o prid., sévernejši (ẹ́) - 1. nanašajoč se na sever:
- a) severni del, konec doline; najsevernejša točka celine; severna področja države / severna stena gore; severno pobočje / severna Francija / severna smer / severna stran veter piha s severne strani s severa; na severni strani se dvigajo gore na severu
// severni veter / Severna Amerika - b) potovati po severnih deželah; značilnosti severne pokrajine / severno nebo / severna flora in favna
- 2. ki leži od ekvatorja v smeri proti severu: severna in južna polovica zemlje
♦ astr. Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; severni nebesni tečaj približno 1° od zvezde Severnice ležeča točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. severni magnetni pol magnetni pol, ki se obrne proti severu, če se magnet lahko vrti okoli navpične osi; geogr. severni pol; severni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem poletnem obratu navidezno premika; severni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v severnem polarnem področju zaradi električno nabitih delcev s sonca; severni tečajnik; severna zemljepisna širina; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919; zool. severni dular gorska ptica selivka, po hrbtu rjavkaste, po trebuhu bele barve, Eudromias morinellus; severni medved medved, ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega Ledenega morja, Thalarctos maritimus; severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus
séverno prisl.: kraj leži severno od glavnega mesta
sévernoslovánski -a -o prid. (ẹ̄-ȃ) zgod. nanašajoč se na Slovane, ki so se ob preseljevanju naselili severno od Donave: severnoslovanske naselbine
sicilijánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Sicilijance ali Sicilijo: sicilijanske pesmi
♦ šah. sicilijanska otvoritev otvoritev igre, pri kateri črni po določeni potezi belega premakne kmeta pred lovcem na daminem krilu; zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282
signoríja tudi sinjoríja -e [sinjo-] ž (ȋ) zgod. zakonodajno, politično predstavniško telo v italijanskih mestnih državah: sklepi signorije / beneška signorija
síndik -a m (ȋ) jur., nekdaj pravni zastopnik: postati sindik društva, združenja
♦ zgod. občinski mestni uradnik v času beneške republike; vodja občinskega urada manjše občine v Ilirskih provincah
sinédrij -a m (ẹ́) zgod. - 1. pri starih Grkih zbor, skupščina, ki rešuje skupne zadeve: član sinedrija / zbor sinedrija
- 2. pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče, veliki zbor
sírnica -e ž (ȋ) star. prostor za shranjevanje sira: imeli so kaščo in sirnico
♦ gastr. sirnica juha iz kruha in začimb, kateri se med kuhanjem primeša nastrgan sir; zgod. sirnica v fevdalizmu hribovska kmetija s pašniki, ki oddaja zemljiškemu gospodu zlasti sir
sklàd skláda m (ȁ á) - 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov
- 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi
- 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok
// upravni odbor sklada - 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva
- 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja
- a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico
- b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom
// v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni
● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost
♦ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
skladíščen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na skladišče: skladiščni prostori; skladiščna površina / skladiščni delavec; skladiščna služba / skladiščni kalo
♦ jur. skladiščni list skladiščnica; zgod. skladiščna pravica v fevdalizmu pravica mesta, da morajo potujoči trgovci skladiščiti v njem svoje blago za določen čas
slavjanofíl -a m (ȋ) zgod., v Rusiji, sredi 19. stoletja pristaš slavjanofilstva: do konca življenja je ostal slavjanofil
● knjiž., redko kot slavjanofil se je udeleževal sokolskih prireditev kot slovanofil
slavjanofílstvo -a s (ȋ) zgod., v Rusiji, sredi 19. stoletja politično in kulturno gibanje za samostojen razvoj Rusije, ki idealizira patriarhalno slovansko kulturo: pristaš slavjanofilstva
slogáš -a m (á) nav. slabš. kdor si zaradi trenutnih okoliščin ali koristi prizadeva za sodelovanje, povezovanje zlasti na političnem področju: je nepopravljiv slogaš
♦ zgod. pristaš slogaštva
slogáštvo -a s (ȃ) nav. slabš. sodelovanje, povezovanje zaradi trenutnih okoliščin ali koristi zlasti na političnem področju: boriti se proti slogaštvu; neiskreno, škodljivo slogaštvo
♦ zgod. skupna zmerna, prilagodljiva narodna politika staroslovencev in mladoslovencev od 1880 do 1890
slovánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Slovane: slovanski jeziki, narodi;
slovanska književnost;
slovanska pradomovina / slovanska čustvenost; slovansko gostoljubje / slovansko bogoslužje bogoslužje v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku
♦ lit. slovanska antiteza antiteza, ki vsebuje vprašanje ter negativen in pozitiven odgovor; rel. slovanska apostola Ciril in Metod; šah. slovanska obramba otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta; zgod. slovanska desetina cerkvena desetina, za tretjino manjša od navadne cerkvene desetine, ki so jo Slovani dajali od začetka pokristjanjevanja do 11. stoletjaslovánsko prisl.: slovansko gostoljubna hiša
smrtnína -e ž (ī) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine; umrlina: odprava smrtnine
snòp snôpa m (ȍ ó) - 1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi; otepati, zlagati snope; vezati snope s poveslom; padel je kot snop z iztegnjenim telesom
// snop slame, žita
// več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj
// nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih - 2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop
♦ fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov
sôdba -e ž (ó) - 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti
// besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo - 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo
- 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje
// kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom
// miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen - 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe
// stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
sóden -dna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na sojenje: sodni običaji primitivnih ljudstev / sodna dvorana, palača / sodni akti, spisi / sodni organi
- 2. nanašajoč se na sodišče: sodna administracija, uprava / sodna odločba / sodna komisija / sodni pripravnik; nekdaj sodni pristav, svetnik / sodni okoliš / sodni zapori nekdaj zapori za priprte osumljence, obtožence
● sodni dan ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. pohiti vendar, kaj misliš, da te bodo do sodnega dne čakali (zelo) dolgo; ekspr. tega do sodnega dne ne bom pozabil nikoli; knjiž., ekspr. po sodnem dnevu svetovne vojne po grozotah, razdejanju; star. Bog ga je poklical pred sodni stol umrl je
♦ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre; sodni kolek kolek, s katerim se sodišču plačujejo takse; sodni nalog; sodni senat, zbor; sodni stroški stroški v zvezi s sodnim postopkom; sodna oblast; sodna obravnava, razprava; sodna poravnava poravnava pred sodiščem v postopku tožbe; med. sodna medicina medicina, ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s pravosodjem; rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem; zgod. sodni gospod v fevdalizmu zemljiški gospod s sodno oblastjo za svoje zemljiško gospostvo
sódno prisl.: sodno preklicati; sodno overovljen podpis
sodín -a m (ȋ) zgod., v fevdalizmu izvršilni organ zemljiškega gospoda z določeno upravno, sodno funkcijo: izvoliti, postaviti kakega podložnika za sodina
sodíšče -a s (í) organ, ki ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: ustanoviti sodišče; vložiti tožbo na sodišču; sedež sodišča / biti zaposlen na sodišču / brigadno, partizansko, revolucionarno sodišče; pritožiti se na višje sodišče / ekspr. sem hodi na malico celo sodišče vsi zaposleni pri tem organu
// sodnik ali skupina sodnikov, ki sodi, odloča o kaki pravni zadevi: sodišče ga je obsodilo, oprostilo; sodišče je bilo sestavljeno iz treh, petih sodnikov; posvetovanje, sodba sodišča / pazi, sicer se boš zagovarjal pred sodiščem / porotno sodišče v nekaterih državah sodišče, sestavljeno iz sodnikov in porotnikov za obravnavanje hujših kaznivih dejanj ali pomembnejših pravdnih zadev in odločanje o njih
// kot nagovor spoštovano sodišče
// poslopje tega organa: zidati sodišče; trg pred sodiščem / na sodišču še gorijo luči
● pog. dati koga sodišču obtožiti, obdolžiti ga; ekspr. če mi denarja ne vrneš, bom šel na sodišče te bom tožil; ekspr. postaviti koga pred sodišče narediti, da se mu sodi
♦ jur. civilno, disciplinsko, kazensko sodišče; izredno sodišče ustanovljeno v izrednih razmerah in s posebno pristojnostjo; naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev; samoupravna sodišča ki se ustanovijo s samoupravnim aktom; vojaško sodišče ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; zapuščinsko sodišče oddelek sodišča, ki obravnava zapuščinske zadeve; sodišče združenega dela družbeni organ, ki odloča v sporih, nastalih v družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosih v združenem delu; sodišče druge, prve stopnje; predsednik sodišča sodnik, ki je predstojnik sodne uprave; rel. cerkveno sodišče ki obravnava nekatere važnejše cerkvenopravne zadeve vernikov; zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; inkvizicijsko sodišče; plemiško sodišče v fevdalizmu ki ga sestavljajo plemiči in ima sodno oblast nad njimi
sodník -a m (í) - 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo; imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške
- 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil; sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj
- 3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik; kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika
● on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik
♦ jur. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod. mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana
sogórnik -a m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu uživalec gorskega vinograda: določiti sogornikom čas trgatve; sogorniki in mejaši
solúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Solun: solunsko pristanišče / knjiž. solunska brata Ciril in Metod
// Solunski zaliv
♦ zgod. solunski borci borci na solunski fronti; solunski dobrovoljci ali solunski prostovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti; solunska fronta fronta v prvi svetovni vojni, katere glavno zaledno oskrbovališče je bil Solun
sóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Sočo: soška struga / soške elektrarne
♦ zgod. soška fronta fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči; zool. soška postrv postrv, ki živi samo v jadranskem porečju; glavatica
sovjét -a m (ẹ̑) v Sovjetski zvezi najvišji organ državne oblasti: voliti v sovjete; član sovjeta; odlok sovjeta / mestni, republiški, vaški sovjeti / Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik; Sovjet ljudskih komisarjev do 1946 najvišji izvršni in upravni organ državne oblasti
● publ. dežela, republika sovjetov Sovjetska zveza
// poslopje tega organa: trg pred mestnim sovjetom
♦ zgod. sovjet revolucionarni kolektivni organ v Rusiji leta 1905 in 1917; sovjet v nekaterih evropskih deželah revolucionarni organ po prvi svetovni vojni
sporazúm -a m (ȗ) dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum; kršiti, razveljaviti sporazum; gospodarski, politični, vojaški sporazum; pismeni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju
// dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma
♦ ekon. klirinški sporazum; jur. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju
srájca -e ž (á) moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: likati, prati, šivati srajce; vsak dan obleče čisto srajco; zatlačil si je srajco za hlače; bombažasta, platnena srajca; športna srajca; srajca z dolgimi, s kratkimi rokavi; vulg. vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom
// temu podoben del moškega ali ženskega spodnjega perila: v sami srajci je hodila po sobi / spalna srajca
● slabš. črne srajce italijanski fašisti; šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan; slabš. rjave srajce nacionalsocialisti; preg. stara navada železna srajca navade človek zelo težko spreminja
♦ obl. safari srajca športna srajca z našitimi žepi in dvojnimi šivi; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod; srednja črka v besedi; srednja miza, vrsta; srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji
// srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika - 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline; soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost
- 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža; izračunati srednjo hitrost; srednja letna temperatura
- 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba
// v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli - 5. v razredni družbi ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; lingv. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1.500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje fevdalizma
srédnje prisl.: grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.: srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
stán -ú m (ȃ) - 1. stanje posameznika glede na sklenitev zakonske zveze: spremeniti stan / samski stan; zakonski stan; star.: prosti stan samski stan; naveličati se vdovskega stanu vdovstva
// v obrazcih stan: poročen - 2. star., s prilastkom skupina ljudi z istim poklicem: iz potrebe po obrambi je nastal stan vojakov; socialni položaj učiteljskega, uradniškega stanu
// poklic: ni vedel, v katerem stanu naj si služi kruh - 3. družbeni sloj: dvigniti se v meščanski stan; biti oblečen svojemu stanu primerno / socialni stan
- 4. star., s prilastkom stanje: hitro je ugotovil dejanski stan; njegove hlače so še v dobrem stanu / hotela ji je olajšati težek stan položaj
● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. zapustil je samski stan poročil se je; star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; star. vedno je v stanu napraviti kakšno neumnost je pripravljen; star. ni v stanu presoditi, kaj je prav in kaj ne ni sposoben
♦ voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; zgod. deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; drugi stan v fevdalizmu posvetno plemstvo; prvi stan v fevdalizmu visoka duhovščina; tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje
stàr stára -o stil. -ó prid., staréjši stil. stárji stil. stárši (ȁ á) - 1. ki je v zadnjem obdobju življenja: star človek; žival je bila že stara; ni si mislil, da je star
// ki je v poznem obdobju rasti: star radič je grenek; kosili so že staro travo; posekati staro drevje - 2. ki nima več potrebne, ustrezne kakovosti za uživanje: imeli so samo star kruh; star sir; krompir je že star; staro kislo mleko ni več okusno
// ki že ima vse ustrezne značilne lastnosti: gnojiti s starim gnojem; stara slivovka - 3. ki ima razmeroma veliko let, ant. mlad: ima starega moža; fant je že precej star; po videzu je že star; star kot Metuzalem, kot svet zelo
// gozd starih hrastov / pog. za to vlogo je bila igralka že stara prestara - 4. značilen za starega človeka, zlasti po videzu: njegov obraz je postal star; ima staro, nagubano kožo / ostre poteze na obrazu so jo delale staro / redko spregovoril je s starim, tresočim se glasom starčevskim
- 5. z izrazom količine izraža število časovnih enot, preteklih od rojstva koga ali od nastanka česa: midva sva enako stara; koliko si star; star je pet let; stroji so stari že več kot petdeset let; zadosti je stara, da bi to morala vedeti
- 6. ki obstaja že dolgo časa: stari običaji; šah je že stara igra / razvaline starega gradu; kupiti staro hišo; obiskovati stara mesta / mladi in stari narodi; izvira iz stare rodbine / poravnati stare dolgove; njuno prijateljstvo je že staro / te metode so že stare
// ki je po času nastanka (zelo) oddaljen od sedanjosti: zbirati stare rokopise; proučevati stare kamnine; zapela jim je več znanih starih pesmi; to gorovje je zelo staro
// ki je dalj časa v uporabi: kupil je star avtomobil; obleki se pozna, da je stara / doma imajo dragoceno staro pohištvo starinsko
// odkupovati star papir, staro železo / slabš. na podstrešju je polno stare šare - 7. ki se že dalj časa ukvarja s kako dejavnostjo: kot star matematik bi moral to znati; je že star mizar, ribič, voznik / star partizan je in ve, kako je treba ravnati
// nav. ekspr. ki je to, kar je, postal že pred daljšim časom: stari prijatelji so se zbirali v mestni kavarni / star član društva dolgoleten
// on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; je star znanec miličnikov miličniki imajo mnogokrat opraviti z njim - 8. ki je obstajal, bil narejen pred drugim iste vrste: preklicati stare dogovore; proslavo je pripravil še stari odbor; prodajati po stari ceni; v veljavi so ukrepi stare vlade / stari in novi del mesta; na nekaterih mestih se nova cesta zelo približa stari / stari način dela / stari dinar ob denominaciji dinarja 1965 v razmerju do novega 100 : 1; stari Grki Grki do začetka 5. stoletja; stari Rim Rim do propada rimskega cesarstva; stari Rimljani Rimljani do propada rimskega cesarstva; stara Avstrija Avstrija do 1918; stara Jugoslavija Jugoslavija od leta 1918 do 1941
// vključen v kako skupnost pred drugim: stari in novi člani organizacije; stari sodelavci
// ki je od prejšnje letine, zaloge: jedo še stari krompir; pokurili so skoraj že ves stari premog; prodati staro vino - 9. že od prej znan, poznan: pri ponovnem zagovoru je navajal stare dokaze; na sestanku so se pogovarjali o starih, a še nerešenih problemih / obvladati staro učno snov / ne more se odreči staremu načinu življenja
// tak kot je bil prej, nekoč: vrniti predmetu staro obliko; čez nekaj trenutkov je njen obraz dobil stare poteze / želel si je, da bi se vrnili stari časi - 10. ki je po izvoru od tam, kjer živi; prvoten: novi naseljenci so premagali stare; stare rastlinske vrste so na tem ozemlju počasi izginjale
- 11. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od sedanjega: star kroj obleke; star način izdelave / ima zelo stare nazore; premagati staro miselnost
● stari cent 56 kg; v starih časih je bilo tukaj jezero nekoč; na stare dni je moral beračiti na starost; naš oče je človek starega kova, stare šole v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. v teh zadevah je star maček izkušen, spreten, prebrisan človek; nar. stari mesec ali stara luna zadnji krajec; stari oče oče očeta ali matere; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno; stari starši starši očeta ali matere; publ. stari svet Evropa, Azija in Afrika; žarg. stara bajta študent z mnogo semestri; ekspr. ostala je stara devica neporočena; nekateri izseljenci so se vrnili v staro domovino v kraje, kjer so bili rojeni, so prej živeli; ekspr. on je stara korenina krepek, trden človek; stara mati mati očeta ali matere; pog., ekspr. to je pa stara pesem to ni nič novega; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo; ekspr. stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš; dolgoletni znanec, tovariš; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; varčevati za stara leta starost; preg. stara navada železna srajca stare navade človek zelo težko spreminja
♦ geol. stari zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi praveku; lingv. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 8. do 11. stoletja; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju; rel. stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; zgod. stari vek obdobje sužnjelastniške družbene ureditve; boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
stári -a -o sam.: stari so posedli okrog peči; mnogo starega je že izginilo; vse novo raste iz starega; želela je, da bi se vse vrnilo na staro; delati, sklepati po starem; vonj po starem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. kaj pa pravi na to tvoj stari oče; mož; šef; prim. starejši
stebèr -brà tudi stèber -bra [təb] m (ə̏ ȁ; ə̀) - 1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali
// prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
● zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike - 2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije
♦ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen
stóléten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) - 1. star sto let: stoleten starček / stoleten gozd
- 2. nanašajoč se na dobo stotih let: stoletni ciklus; stoletna zgodovina naroda / stoletni koledar koledar s podatki za najmanj sto let; stoletna pratika pratika s koledarskimi podatki in vremenskimi napovedmi za celo stoletje
♦ zgod. stoletna vojna vojna med Anglijo in Francijo zaradi nasledstva na francoskem prestolu v letih 1339 do 1453
stólnik -a m (ọ̑) - 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki
// naslov za plemiča: deželni stolnik - 2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika
stratiót -a m (ọ̑) zgod. najemniški vojak konjeniške enote v Beneški republiki: oddelek stratiotov
stráža -e ž (á) oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca; ubežnika so izročili straži; postaviti, razporediti, razposlati straže; menjava straže; poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo
// dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru
● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 637 zadetkov.