Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

akvirírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. pridobivati, nabirati: akvirirati naročnike za časopis
akvizitêr -ja m (ȇ) kdor zbira naročnike, predplačnike: vsiljiv akviziter; akviziter za časopis, za knjižne zbirke
anónsa -e ž (ọ̑) raba peša (mali) oglas, inserat: dati anonso v časopis; objaviti anonso
bistríti -ím nedov., bistrèn (ī í) razvijati sposobnost za mišljenje: bistriti komu duha, um / bistriti estetski čut / ekspr. v šoli je bistril otrokom glave
// delati kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: časopis bistri mnenja; pojmi se bistrijo
● hladna sapa jim bistri utrujene glave jih dela sposobne mišljenja
bogatíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. delati kaj bogato: kupčije in špekulacije so ga vedno bolj bogatile; z delom bogatiti podjetje / železo in premog bogatita deželo
  2. 2. številčno večati, množiti: bogatiti njegov besedni zaklad; bogatiti si znanje
  3. 3. izboljševati kakovost, vrednost: bogatiti časopis z ilustracijami; bogatiti izčrpano zemljo s humusom
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) 
  1. 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
    // dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice
  2. 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
  3. 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
    // ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani
  4. 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
    ●     publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
    ♦     rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
bŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) s prsti sunkovito odriniti: brsniti časopis od sebe; brsniti svinčnik z mize; pren. brsnil mu je zbadljivo besedo pod nos
ciklostírati -am nedov. in dov. (ȋ) razmnoževati na ciklostilu: ciklostirati dijaški časopis, letake
čásnik -a m (ȃ) raba peša dnevno ali tedensko glasilo za obveščanje javnosti; časopis: kupiti, zganiti časnik; slavili so ga po vseh časnikih; uredništvo časnika / brati časnik
časopís -a m (ȋ) dnevno ali tedensko glasilo za obveščanje javnosti: časopis izhaja vsak dan; brati, izdajati časopis; naročiti se na časopis; dati oglas v časopis; jutranji, večerni časopis; prodajalec, raznašalec časopisov / pog. zaviti v časopis v potiskan časopisni papir
// stenski časopis na desko pritrjeni aktualni članki ali obvestila v šolah, ustanovah, podjetjih; ustni časopis prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih
● pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; pog. nesreča je že v časopisu poročilo o nesreči je že objavljeno v časopisu
// biblio. periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino; revija: ilustriran, leposlovni, modni časopis / šolski, ženski časopis
časopísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na časopis: časopisni članki in notice; časopisna reklama, reportaža / časopisni kiosk; časopisno podjetje / časopisni jezik
♦ filat. časopisna znamka znamka, ki je namenjena samo za frankiranje časopisov; papir. časopisni papir papir iz bele lesovine za tiskanje časopisov
čenčàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) čenča: pravijo, da je zelo čenčav; opravljive in čenčave ženske / čenčav časopis
čítati -am nedov. (ī) 
  1. 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede; brati: zna čitati in pisati; čitati gotske črke; na glas čitati
    // dojemati vsebino besedila: čitati časopis, knjigo; čitali smo, kako je uspela veselica; o tem sem čital v knjigah / čitati Kersnika njegove povesti, romane
    // se je že začelo, ali ste čitali?
  2. 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: čitati note, zemljevid
  3. 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: čitati z obraza, na obrazu / vsako željo mu čita iz oči; čitati odgovor v očeh / čitati misli
    // ugibati, napovedovati: čitati (usodo) iz zvezd, z dlani
článek -nka m (ȃ) krajši sestavek, navadno neliterarne vsebine za časopis ali revijo: napisati, objaviti članek; časopisni, priložnostni članek; članek o Prešernu; avtor članka; serija člankov / uvodni članek uvodnik
danášnji -a -e prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na dan, ki pravkar je: današnji dan; to velja z današnjim dnem; napisati današnji datum; današnji večer / vstopnice za današnjo predstavo; dnevni red današnje seje; rezultati današnjega tekmovanja / današnji časopis ki je izšel za danes
  2. 2. nanašajoč se na sedanjost: današnji časi; današnja doba / današnji človek, svet; današnja družba, mladina; današnje družbeno stanje / v današnjem pomenu besede / običaj se je ohranil do današnjega dne
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
    // pog. nazaj dati vrniti
    // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
    // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
    // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
    // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
  3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
    2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
  5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
    // kot klic pri dražbi kdo da več?
  6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
    // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
    // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
    // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
    // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
    // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
  8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
    // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
    // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
  9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
  10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
  11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
  12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
      ●       beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
      ♦       rel. dati odvezo; šah. dati mat
dátum -a m (ā) podatek o dnevu, mesecu in letu: napisati datum na pismo; datum rojstva / določiti datum in kraj sestanka; današnji datum / publ.: razlikovanje med tema pojmoma je novejšega datuma novo, novejše; časopis starejšega datuma star, starejši
♦ adm. opremiti dopis z datumom; datum poštnega pečata
dávišnji -a -e prid. (ā) ki je bil danes zjutraj: ne pozabi na davišnji dogovor / davišnji časopis
deklíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dekleta ali deklice: slišal se je smeh in veseli dekliški glasovi / dekliška leta / dekliški časopis; dekliška soba; dekliška šola / dekliški priimek priimek, ki ga ima ženska po starših
demagóštvo -a s (ọ̑) lastnosti ali ravnanje demagogov: časopis se skrbno izogiba vsakega demagoštva; ta literatura preveč diši po demagoštvu / ta stranka živi od demagoštva
dijáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na dijake: dijaški časopis; dijaško društvo; spominjati se dijaških let; dijaško življenje / dijaški žargon / stanovati v dijaškem domu; knjiga je iz dijaške knjižnice; dijaško stojišče stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom
♦ gled. abonma dijaški popoldanski; šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
disidènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. kdor se odcepi od svoje skupine, organizacije: disidenti so začeli izdajati svoj časopis; politični disident; disident stranke / pojav meščanskega disidenta
dnévnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih: pisati dnevnik; popotni dnevnik; objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika
    // zvezek, knjiga s temi zapiski: njen dnevnik je bil vezan v usnje
  2. 2. uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki: voditi dnevnik o poteku gradbenih del; blagajniški, ladijski dnevnik; prometni dnevnik železniške postaje
    ♦     fin. temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku
  3. 3. časopis, ki izhaja vsak dan: naročiti se na dnevnik; objaviti v dnevniku; uredništvo dnevnika / radijski, televizijski dnevnik oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi
  4. 4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek metulj, ki leta podnevi: metulji dnevniki
dobívati -am nedov. (í) 
  1. 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
    2. b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
      // postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
  3. 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
  4. 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
    // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival
  5. 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
  6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
    ●     ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
    // dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
    // žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
    // obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo
  2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
  3. 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
    // s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let
  4. 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
    ●     slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
    ♦     lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dopís -a m (ȋ) 
  1. 1. krajše uradno ali poslovno pismeno sporočilo: napisati, prejeti, sestaviti dopis; dopise je treba takoj rešiti; dopis s sodišča
    ♦     adm. spremni dopis
  2. 2. poročilo, prispevek, navadno za časopis: uredništvo je prejelo precej dopisov; dopis našega stalnega sodelavca iz Moskve
dopisováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. pošiljati poročila, prispevke, navadno v časopis: dopisuje v lokalni časopis
    // pošiljati pismena poročila: glavnemu odboru je dopisoval v slovenščini
  2. 2. dodatno, zraven pisati: dopisovati podatke
dostavnína -e ž (ī) plačilo za dostavo: plačati dostavnino; dostavnina za časopis, za mleko
ekskluzíven -vna -o prid., ekskluzívnejši (ȋ) 
  1. 1. ki je za izbran, zaključen krog ljudi: ekskluzivni hoteli; ekskluziven klub; ekskluzivna revija, šola / najekskluzivnejša družba / časopis je objavil ekskluzivno novico novico, ki drugim časopisom ni bila dostopna
    // ekskluzivna politika politika, ki vzdržuje homogenost v skupini tako, da onemogoča sprejem neprimernih ljudi
    ♦     obl. ekskluzivni model model, ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu
  2. 2. ki zavrača, kar ni izjemno, posebno: biti ekskluziven; ekskluzivno stališče pri izbiri repertoarja / ekskluzivni domisleki / ekskluziven človek ki odklanja vse, kar se ne sklada z njegovim mišljenjem
ekspedícija -e ž (í) 
  1. 1. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom, odprava: vrniti se z ekspedicije; odpraviti se na ekspedicijo; ekspedicija na južni tečaj; ekspedicija za proučevanje spalne bolezni / trgovska ekspedicija; pren., ekspr. otroci so delali ekspedicije v bližnje sadovnjake
    // skupina, ki se udeleži takega potovanja: člani ekspedicije; vodja ekspedicije na Mont Everest
  2. 2. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: fašistična ekspedicija; ekspedicije na sovražno ozemlje / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
  3. 3. odpošiljanje, odprava: točna ekspedicija časopisov; ekspedicija zdravil; prostor za ekspedicijo
    // oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis je že v ekspediciji
ekspedít -a m (ȋ) 
  1. 1. oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje, odpravništvo: proizvodnja teče kontinuirano od skladišča do ekspedita; časopis mora iz tiskarne v ekspedit; računovodstvo in ekspedit
  2. 2. odpošiljanje, odprava: stroški za ekspedit
emigránt -a m (ā á) kdor se izseli v tujino, zlasti iz političnih vzrokov; begunec, izseljenec: emigranti so izdajali svoj časopis; amnestija za večino vojnih in povojnih emigrantov; ob revoluciji se je razkropilo po svetu veliko ruskih emigrantov / ekonomski emigrant; verski emigrant
emigrántski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na emigrante ali emigrantstvo: emigrantski časopis; emigrantska organizacija / težko prenaša emigrantsko življenje / emigrantska vlada vlada, ki zaradi okupacije ali izgube oblasti v državi deluje v tujini
falangístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na falangiste ali falanga 3: falangistični režim / falangistični časopis
hŕstniti -em dov. (ŕ ȓ) dati kratek, rezek glas: v mrazu je hrstnila veja; brezoseb. pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo
hújskati -am nedov. (ȗ) spodbujati k dejanjem, slabim, škodljivim za družbo: hujskali so ljudstvo proti vladi; hujskati vojake k uporu, otroke zoper starše
hvalísati -am nedov. (ȋ) pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se
ilustrírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. izdelati, narediti ilustracije: knjigo je ilustriral domači slikar; ilustrirati novelo, povest / pozna se mu, da je že dosti ilustriral
  2. 2. napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti: te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva; ilustrirati misel na primerih, ob primerih; ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju; ilustrirati z nekaj podatki / skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja; s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi
inserát -a m (ȃ) objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku; oglas: dati inserat v časopis; naročniki inseratov; inserati in reklame
// krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglas: dala je inserat, da išče službo, proda otroški voziček / v inseratih je brala, da iščejo korespondentko v rubriki s takimi objavami
intervjú -ja m (ȗ) 
  1. 1. javnosti namenjen pogovor, v katerem kdo odgovarja na pripravljena vprašanja: prositi za kratek intervju; izjaviti kaj v intervjuju; športni, televizijski intervju; intervju za radio / igralec je dal intervju; imeti intervju z dopisnikom časopisa / napisati, sestaviti intervju za časopis
    ♦     ped. pedagoški intervju načrtno zasnovan, usmerjen intervju z določenim namenom
  2. 2. knjiž. zbiranje podatkov z ustnimi vprašanji in odgovori: sestaviti statistiko z intervjujem / metoda intervjuja
izdájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti
    // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli
  2. 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen
  3. 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod
    // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam
  4. 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče
  5. 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila
  7. 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu
  8. 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja
izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 
  1. 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
    // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal
  2. 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
  3. 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
    // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale
  4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
  5. 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
    ♦     jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom
  7. 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
  8. 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
    ●     ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
izhájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
    // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih
  2. 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
    // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je
    // tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je
  3. 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti
  4. 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
  5. 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše
  6. 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja
izíti -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) 
  1. 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani
    // biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku
  2. 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije
  3. 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide
  4. 4. zastar. vziti: luna, sonce izide
    ●     publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša
izjéma -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža
    1. a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu
    2. b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga
  3. 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki
    ●     ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
izostáti -stánem dov. (á ȃ) ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: učenec je večkrat neopravičeno izostal; izostati iz šole, od pouka; zaradi bolezni je izostal z dela / nikoli ne izostane za dalj časa
// publ. ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki za bolezen so izostali / posledice niso izostale
● publ. časopis je danes izostal ni izšel; ni bil dostavljen; publ. te določbe v statutu ne bi smele izostati bi morale biti upoštevane; publ. uspeh dela ni izostal je bil razmeroma velik
izrazít -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 
  1. 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
    // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
  2. 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
    // branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
  3. 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju
izséljenski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na izseljence: izseljenski časopis; izseljensko društvo / roman prikazuje izseljensko življenje / obravnavati izseljenska vprašanja / Slovenska izseljenska matica
jídiš -a m (ȋ) jezik na nemški osnovi, ki ga govorijo Židi zlasti v Nemčiji in vzhodni Evropi: prevajati iz jidiša; neskl. pril.: izdajati časopis v jidiš jeziku; prisl.: z Židi se je pogovarjal jidiš
jútranjik -a m (ú) 
  1. 1. časopis, ki izhaja zjutraj: prebirati jutranjike
  2. 2. veter, ki piha zjutraj z gor, s hribov: jutranjik in večernik
jútrnjik tudi jútrnik -a m (ú) 
  1. 1. veter, ki piha zjutraj z gor, s hribov; jutranjik: ob določeni uri piha jutrnjik
    // zastar. vzhodni veter, vzhodnik: sever in jug, večernik in jutrnjik se borijo
  2. 2. zastar. časopis, ki izhaja zjutraj; jutranjik: brati jutrnjike
kinologíja -e ž (ȋ) veda o psih: časopis za lov in kinologijo
kiósk in kíosk -a m (ọ̑; ȋ) majhna hišica na prostem za prodajanje časopisov, jestvin, drobnih predmetov: kupiti časopis v kiosku; karte prodajajo v kioskih; kiosk na vogalu / časopisni kiosk; turistični kiosk v katerem se dajejo informacije, menjavajo valute, prodajajo spominki
// v orientalskem okolju vrtna hišica, paviljon: pod palmami je stal kiosk
knjížen -žna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na knjigo: knjižni hrbet, ovitek; nagrada za najboljšo knjižno opremo / knjižna omara, polica / knjižni sejem; novosti s knjižnega trga / knjižni katalog, oglas; delo je izšlo v priljubljeni knjižni zbirki / uveljavil se je kot knjižni ilustrator / njegove pesmi so izšle v knjižni obliki
    ●     ekspr. knjižni molj kdor zelo veliko bere, študira
    // redko književen, literaren: izdajati knjižni časopis / delo je njegov knjižni prvenec
  2. 2. lingv. nanašajoč se na kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti: knjižni jezik; knjižna izreka
  3. 3. ki se rabi za knjiženje: knjižni stroj
    ♦     ekon. knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; tisk. knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev
kolportáža -e ž (ȃ) prodaja časopisov, revij po ulicah, v trafikah, kioskih: kolportaža je slabo organizirana / opravljati kolportažo / v kolportaži bo časopis dražji
konfiscírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur.  
  1. 1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot kazen za kaznivo dejanje, zapleniti: celotno premoženje so jim konfiscirali
  2. 2. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje, zaseči: konfiscirati časopis, knjigo
kupíti in kúpiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. dobiti kaj tako, da se plača dogovorjena cena: kupiti avto, hišo; mleko imamo že doma, kupiti je treba še kruh; kupiti veliko posestvo; avto je kupil od znanca; kupila je obleko za otroka; kupiti na semnju, v trgovini; pri katerem trgovcu si to kupil / pog. vse kupi v samopostrežni trgovini kupuje
    // kupiti za lire / kupi mi časopis / ekspr. kupiti za smešno ceno poceni; ekspr. kupiti za drag, majhen denar veliko, malo plačati za kaj; kupiti po nizki, visoki, znižani ceni / pog. kupiti z dinarji plačati z dinarji
    // kupiti na kredit; kupiti na upanje
    // dobiti pravico do uporabe s plačilom: kupiti ložo v gledališču / kupiti pravico do privatnega trgovanja / kupiti licenco
  2. 2. ekspr. podkupiti: kupili so ga z zlatom; sodnik se ni dal kupiti
    // dobiti kaj s podkupovanjem: ljubezen je skušal kupiti; čast, slavo (si) je moral kupiti / kupiti glasove na volitvah
  3. 3. izraža, da je kaj kje kupcem na razpolago: vstopnice (lahko) kupite tudi tik pred predstavo; brezoseb. to se kupi samo za devize
  4. 4. igr. dobiti, vzeti po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno: zdaj ti kupiš; kupiti asa
    ●     evfem. pri sosedovih bodo kupili soseda bo rodila; star. ženinu so leta kupili dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti; ekspr. kupiti mačka v žaklju kupiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl; pog. avto je kupil pod roko nezakonito, skrivaj; kakor sem kupil, tako prodam povem, kakor sem slišal
kupováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. dobivati kaj tako, da se plačuje dogovorjena cena: kupuje samo knjige; zelenjavo kupuje od sosede; kupuje večinoma na trgu; pridelke kupuje pri kmetih / kupuje otrokom igrače / kupuje si za praznike / kupovati na debelo, na drobno / časopis kupuje že nekaj let je naročen nanj
    // kupuje na deželi, v mestu pa prodaja
    // odkupovati, nakupovati: kupuje staro železo in cunje; podjetje kupuje surovine od privatnika
  2. 2. imeti namen kupiti: kupovala je čevlje, pa jih ni dobila; kupuje novo pohištvo; zemljo kupuje zaradi otrok / njegovih knjig ni nihče kupoval
  3. 3. ekspr., redko podkupovati: vedno je koga kupoval
    // dobivati kaj s podkupovanjem: kupuje (si) otrokovo ljubezen
  4. 4. igr. dobivati, jemati po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno: kupoval je same dobre karte
    ●     evfem. kupujejo same deklice rojevajo se jim samo hčere
láž -í ž (ȃ) 
  1. 1. zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto: to je laž; to je očitna, velika, ekspr. debela, gola, grda laž / ne nasedajte lažem; govoriti o kom laži / pomagala si je s konvencionalno lažjo, da očeta ni doma / ali je bila v njenih obljubah laž
    // nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo ti je pravil te laži; posedal je po krčmah in razkladal svoje laži
  2. 2. ekspr. kar ne ustreza resnici: sovražiti laž; boj resnice z lažjo
  3. 3. ekspr. potvorjenost, nepristnost, narejenost: laž na obrazu igralk / povsod se šopiri laž; v njem ni laži in hinavščine / njihova družinska sreča je laž je le navidezna
  4. 4. glagolnik od lagati, zlagati se: izogibati se laži; povej, kako je bilo, a brez laži / laž iz usmiljenja; laž v sili / mislim iskreno, pa mi podtikajo laž; neprestana laž o lepem življenju
    ●     ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; pog. dobiti, ujeti koga na laži, v laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; ekspr. ta časopis pita bralce z lažmi iz določenih namenov objavlja neresnične, izmišljene, zmotne stvari; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
    ♦     psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
lévi -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. ki je na isti strani telesa kot srce: leva noga, rama, roka; z levo stranjo telesa se je naslonil na zid; poškodovati si levo oko / levi čevelj za na levo nogo
    // ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je prevrnil na levi bok; leva stran ceste; levo zadnje kolo se je snelo / levi breg reke gledano v smeri toka; levo krilo vojske, moštva gledano v smeri napada
  2. 2. politično progresiven, napreden: poslanci leve opozicije; leva študentska organizacija / leve skupine v gibanju; levo krilo stranke
    ●     nar. levi otroci otroci, ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. ne gre tako lahko, čeprav sem mislil, da bom to naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; pog. ne gre z levo roko obsojati njihovo ravnanje brez premisleka; pog. delo opravlja z levo roko ne temeljito, površno; star. zakon na levo roko zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora; morganatični zakon; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim
    ♦     grad. leva vrata vrata, ki se odpirajo v levo; mat. leva stran enačbe stran, ki je na levi strani enačaja; navt. levi bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. levi (zidan) štedilnik štedilnik, pri katerem se vratca odpirajo v levo; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; polit. italijanski levi center; strojn. levi navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v nasprotni smeri kot urni kazalec; šport. levi krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na levi strani, zlasti pri nogometu; levo krilo igralec, ki igra na levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu
líst -a m (ȋ) 
  1. 1. navadno zelen, ploščat del rastline, ki raste iz veje, stebla: list odpade, požene; listi rumenijo, se sušijo, venejo; drevo, rastlina poganja, razvija liste; mesnati listi; suhi, uveli, zeleni listi; list lipe; zajedavci na listih; drgeta, trese se kot list v vetru; sonce je žgalo in noben list se ni ganil bilo je popolnoma mirno, brez vetra
    // bukovi, hrastovi, tobačni listi; krompirjevi listi; dodati jedi lovorov list / list za listom odpada
    // kar je temu podobno: stresti liste krompirja v ponev / na liste zrezana jabolka
  2. 2. pravokoten kos papirja, zlasti za pisanje: na mizi leži list; popisati, preganiti, pretrgati list; prepisati na čist list nepopisan
    // črtani list ki ima črte; grafični list odtis v kaki grafični tehniki
    // tak kos
    1. a) spet z drugimi v knjigo, zvezek: v knjigi manjka list; iztrgati iz beležnice list; počasi obrača liste in šepetaje bere; zvezek ima šestdeset listov; knjiga z zamazanimi, zavihanimi listi / naslovni list
    2. b) s prilastkom prirejen za različne namene: izpolniti anketni list; notni, risalni list / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo
      // s prilastkom temu podobna tanka plast česa: namazati liste testa z nadevom; list furnirja
  3. 3. s prilastkom dokument, (javna) listina: orožni list; izdati, podaljšati potni list; poljud.: mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; imeti obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti; poročni list izpisek iz poročne matične knjige; predložiti rojstni list izpisek iz rojstne matične knjige
  4. 4. časopis, revija: tuji listi pišejo o borzni krizi; list poziva vlado, naj začne pogajanja; izdajati, ustanoviti list / dijaški list Lipica; družinski list; gledališki list periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano zlasti na uprizarjana dela; urednik literarnega lista / Uradni list Socialistične republike Slovenije
  5. 5. star. pismo: brati list; sin ji je poslal list; materin list
  6. 6. ploščat kovinski del orodja, orožja, priostren v rezilo: zlomiti list; list kopja; list kose, lopate, sekire, žage; konica lista
    ●     ekspr. dovolj je, obrni list začni govoriti o čem drugem; knjiž., ekspr. otrok je še nepopisan list je še brez globljih spoznanj, izkušenj; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti
    ♦     agr. gnojiti pod list med rastjo; bot. čašni listi zunanji listi dvojnega cvetnega odevala; črtalasti list dolg in ozek; deljeni list z zarezami, ki segajo bolj ali manj globoko v listno ploskev; pernati list; plodni listi; sestavljeni list iz lističev; venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; igr. list karte, ki jih ima igralec razporejene v roki; min. list najtanjša plast rudnine, ki se da odklati; navt. list širši del vesla; vpisni list dokument ladij s prostornino nad deset brutoregistrskih ton, ki vsebuje podatke o ladji; rel. list odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; krstni list dokument s podatki o krstu kake osebe; strojn. list del propelerja v obliki podolgovate vijačne ploskve; šol. matični list interni dokument, v katerem se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu; tekst. list del brda, v katerem so vpete nitnice; trg. list format pol papirja z mero 210 x 297 mm; garancijski list; zool. morski list ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu, Solea; suhi list v Indiji in Avstraliji živeči metulj, z zloženimi krili podoben suhemu drevesnemu listu, Kallima; živi list v južni Aziji živeča žuželka z velikimi krili, podobna rastlinskemu listu, Phyllium; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo; tovorni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini
lístati -am nedov. (ȋ) obračati liste (knjige, zvezka): listal je časopis, ne da bi ga bral; vzel je knjigo in listal po njej; glasno listati / listati po papirjih na mizi
// na hitro, ne strnjeno brati, obračajoč liste: rad listam po starih knjigah; dolgo je listal po reviji in iskal podatek; pren., knjiž. listala je po knjigi svojih spominov
lístek -tka m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od list:
    1. a) rastlina že poganja listke; nežni, svetlo zeleni listki / trgala je marjetici listek za listkom
    2. b) iz letala mečejo listke z reklamnim besedilom; za vrati je bil zataknjen listek s sporočilom; bel, popisan listek / niso glasovali z dviganjem rok, ampak z listki na katere so napisali svojo odločitev ali mnenje; izpraševalec je pripravil izpitne listke z vprašanji
    3. c) listek iz staniola / zrezati krompir na listke lističe
    4. č) pisati listek za svoje dekle
      ●       pog. ker se ne moremo zediniti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki
  2. 2. s prilastkom pravokoten kos papirja, kartona, navadno z določenim besedilom, za posebne namene: garderobni listek; ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek; urejati kartotečne listke; izpolniti stavni listek za športno napoved; kupiti vozni listek do Celja; žrebni listek
  3. 3. zastar. podlistek, feljton: časopis je razpisal nagrado za najboljši listek / roman je izhajal v listkih
    ♦     bot. listek del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; rel. spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi
lístič -a m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od list:
    1. a) drevo že poganja lističe; nežno zeleni lističi / v zadregi je cefrala rdeče lističe nageljna
    2. b) podatke si zapisuje na lističe; odprl je predal in brskal med lističi; popisani lističi / urejati kartotečne lističe listke
    3. c) naprava ima tanke medeninaste lističe; lističi iz staniola / zrezati kumare na lističe / krompirjevi lističi na lističe narezan krompir, pečen na olju ali masti; milni lističi
      ♦       bot. listič del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; lističi tanke ploščate tvorbe na spodnji strani klobuka nekaterih gob, na katerih nastajajo trosi; zool. škržni lističi tanke mišičnate tvorbe, ki jih pokriva sluznica, prepletena s kapilarami
  2. 2. nav. ekspr. manjši časopis: dijaški, literarni listič / slabš. o tem so pisali celo zakotni lističi
lokálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kraj 1, 2, krajeven: poznati lokalne razmere / raziskovati lokalno zgodovino / časopis prinaša le lokalne novice / knjiž.: lokalni kolorit; dati romanu lokalno barvo / lokalni vremenski pojavi; lokalni potresi; lokalna vojna / lokalni časopis časopis, ki prinaša zlasti novice z določenega manjšega področja; lokalni promet promet med določenim središčem in sosednjimi, manjšimi kraji; lokalni vlak vlak, ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; ekspr. lokalni patriotizem veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine; lokalna radijska postaja postaja, katere oddaje so namenjene le manjšemu področju; lokalna proga proga, ki povezuje središče z določenim manjšim krajem; lokalno ogrevanje, gretje ogrevanje, gretje s pečjo ali podobno samostojno grelno pripravo
  2. 2. med. ki je le na posameznem delu telesa: lokalna anestezija; lokalno vnetje
    ♦     astr. lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje, krajevni čas; soc. lokalne skupnosti skupnosti, ki se oblikujejo kot tvorbe dolgotrajnih družbenih procesov na določenem zemljepisnem področju
maoístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na maoiste ali maoizem: izdajati maoistični časopis / maoistične teorije
mečkáti -ám [məč tudi meč] nedov. (á ȃ) 
  1. 1. s stiskanjem povzročati, da postane kaj zgubano, stisnjeno: otrok mečka časopis; mečkati blago, papir; nervozno je mečkala robec / bolnik je z vročimi prsti mečkal odejo / ekspr. še vedno je mečkal v roki njeno pismo držal, imel
  2. 2. povzročati, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: otrok mečka borovnice; s prsti je mečkal jagode in jih jedel / mečkati prašičjo hrano, krompir / pred stiskanjem so grozdje mečkali
  3. 3. slabš. počasi delati: tesarji so sprva mečkali, nato pa jim je šlo delo hitro od rok / vsi so že naredili, ti pa še mečkaš
    // nestrokovno delati: zidar nekaj mečka, pa vse skupaj ni nič; trto bom obrezal sam, ne dovolim, da bi kdo drug to mečkal
    // obotavljati se, omahovati: ne mečkaj, odloči se že; kaj čakaš in mečkaš / vsi so že odšli, ti pa še mečkaš
  4. 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo govoriti, pripovedovati: v zadregi je mečkal, če mu posodim tri tisoč; tako mečka, da človek komaj razume, kaj hoče
  5. 5. nav. slabš. ljubkovalno prijemati, tipati koga, navadno žensko: začel jo je mečkati; nekaj parčkov se je mečkalo v parku / otroci so psička mečkali in ga podajali iz rok v roke
    ●     ekspr. sklenil je, da ne bo nič izdal, če ga bodo še tako mečkali mučili, trpinčili
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite
  2. 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
  3. 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
  4. 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
    // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
  5. 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
mésto -a s (ẹ́) 
  1. 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta
    // novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim
    // Novo mesto
    // pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
    // v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto
  2. 2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek
    // izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu
  3. 3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto
  4. 4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo
    // del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu
  5. 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto
    // kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v internatu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora
  6. 6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta
  7. 7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka
    // pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto
  8. 8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
    // publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu
  9. 9. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
    // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
    ●     publ. samo skupščina je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija; biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi; publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
    ♦     lingv. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo
mobilizacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mobilizacijo: mobilizacijski dan, razglas; mobilizacijske priprave; mobilizacijsko mesto / težko mobilizacijsko razpoloženje / časopis je premalo mobilizacijski; mobilizacijska vloga organizacije
mórati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
    1. a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
    2. b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
    3. c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
      // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
  2. 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
    1. a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
    2. b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
    3. c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
  3. 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
    1. a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
    2. b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
      // mora imeti okoli petdeset let
      // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
  4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
  5. 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
    ●     ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
motovíliti -im nedov. (í ȋ) 
  1. 1. delati kaj, navadno počasi, nerodno: nekaj motovili v gozdu; motovilil je pred vrati; nalašč tako dolgo motovili; že nekaj dni se motovilijo tuji delavci okrog hiše / z nahrbtnikom se je motovilil iz avtomobila / motovilil se je v nerešljivih vprašanjih / otročad se je motovilila ob peči je bila
    // že dolgo se je motovilil s tem delom se je ukvarjal
    // počasi, nerodno hoditi: motoviliti skozi temo; raca in motovili pred njim / pijan motovili po kuhinji / ves dan je motovilil okrog je hodil
  2. 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom nerodno, neurejeno se gibati, premikati: muha je motovilila in se vedno bolj zapletala v pajčevino / motoviliti z rokami po zraku / časopis je v vetru motovilil
na predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
    1. 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
      // za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
      // opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge
    2. 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
      // za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo
    3. 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
      // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro
    4. 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
      // ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
      // ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek
    5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
    6. 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
      // za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
      // za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
    7. 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
      // za izražanje sredstva ali orodja
      1. a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
      2. b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
        // za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
    8. 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
      // molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje
    9. 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
      // čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
      // kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
      // za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
      // za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
      // kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
    2. 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
      // ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
      // je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
      // zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji
    3. 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
    4. 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
    5. 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
    6. 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
      // učiti se na napakah
      ●       ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
      ♦       lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
naročíti -ím dov., naróčil (ī í) 
  1. 1. izraziti željo, zahtevo
    1. a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje je naročilo za deset milijonov blaga; naročiti stroje iz tovarne; naročiti gradbena dela pri najboljšem ponudniku; pismeno, ustno naročiti; naročiti po telefonu / gostje pridejo, naročijo in plačajo; naročiti skodelico kave; naročiti (si) sadni sok; elipt., pog. naročiti dva deci / pog. naročiti čevlje pri čevljarju dati delati; naročiti opremo v tujini; naročiti telefonski pogovor sporočiti telefonistu, s katerim naročnikom se želi govoriti; naročiti sobo v hotelu rezervirati
    2. b) da kdo kam pride zaradi kakega opravila: naročiti delavce za popravilo hiše / naročil je taksi, da ga je peljal na postajo
    3. c) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: tovarišem je naročil, naj molčijo; naroči mu, naj se pravočasno pripravi / naročili so jim ubogati / pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače
  2. 2. določiti čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročiti pacienta za ponoven pregled; zdravnik ga je naročil čez dva meseca; krojač me je naročil za sredo / naročil sem jo pri okulistu
    ●     pog. pri mojem bratu so naročili bratova žena je noseča; kakor bi ga naročil, je stopil v hišo v najbolj primernem, pravem času; vreme je, kot bi ga naročil zelo lepo, ugodno
naročník -a m (í) 
  1. 1. kdor naroča kako blago, storitev: naročniki prejmejo blago takoj po vplačilu; zadovoljiti naročnike; napraviti pogodbo z naročnikom; naročnik gradbenega objekta, (malega) oglasa / radijski, telefonski, televizijski naročniki
  2. 2. kdor se vnaprej naroči na kaj: naročniki imajo popust; pridobivati naročnike za časopis / stalni naročniki revije
nèdotáknjen -a -o prid. (ȅ-á) nav. ekspr.  
  1. 1. ohranjen v prvotnem stanju: nedotaknjen sneg / nedotaknjena narava, zemlja
    // navadno v povedni rabi ki je ostal v nespremenjenem položaju ali obliki: časopis je ležal nedotaknjen pred vrati; postelja je ostala nedotaknjena
  2. 2. ki mu od prvotnega obsega (še) nič ne manjka: ena od skrinj je še polna in nedotaknjena / kosilo je pustil nedotaknjeno na mizi
    // ki ni poškodovan; cel: hiše so vse porušene, most pa je ostal nedotaknjen
    ●     knjiž. nedotaknjen značaj čist; knjiž. nedotaknjeno dekle nedolžno
nèodvísen -sna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī) 
  1. 1. ki ni odvisen: sin je že v službi in neodvisen od staršev / volilni organi so od drugih državnih organov neodvisni jim niso podrejeni
    // svoboden, samostojen: razmere so se spremenile, ko je dežela postala neodvisna / bil je neodvisna ustvarjalna osebnost
  2. 2. ki ne pripada nobeni skupini, stranki: neodvisen časopis, list
    ♦     mat. neodvisna spremenljivka količina, od katere je odvisna vrednost druge količine; polit. neodvisna levica
nèprebrán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni prebran: časopis je ostal na mizi neprebran; neprebrano pismo / fižol je še neprebran
● on ji je kot neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti
nevtrálen -lna -o prid., nevtrálnejši (ȃ) 
  1. 1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski
    // zavzeti nevtralno stališče
    // ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču
  2. 2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
    // ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika
  3. 3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
  4. 4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
    ●     ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen; nevtralne barve črna, siva, bela barva
    ♦     agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; jur. nevtralni zračni prostor; nevtralne vode; lingv. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb
novíca1 -e ž (í) 
  1. 1. navadno neposredno sporočilo o čem novem: novica se je hitro razširila; izvedeti, objaviti, posredovati, sporočiti novico; dobra, slaba, vesela, žalostna novica; novica o nesreči / dnevne, zadnje novice
    ♦     film. filmske novice kratek film o najnovejših dogodkih
    // mn., zastar. časopis: brati v novicah / Kmetijske in rokodelske novice
  2. 2. nar. novi davek, nova davščina: ti pa zidaj nove šole, plačuj novico (Prežihov)
novína -e ž (í) 
  1. 1. nedavno izkrčen, obdelan svet: posejati, zasaditi novino / požigati, preorati novino
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom kar se pridela v (tekočem) letu: prodali so skoraj vso novino; mleti novino novo žito; točiti novino novo vino
    // prišli so ob novini ob času, ko se spravljajo novi pridelki
    // knjiž., redko novi sneg: zapadlo je za ped novine
  3. 3. knjiž. novost: možnarji so bili tedaj novina / novina metode
  4. 4. zastar. novica, vest: razveselili so se novine o zmagi
  5. 5. mn., zastar. časopis: brati v novinah
objáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate; objaviti razpis delovnega mesta; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / redko objaviti stavko razglasiti
    // zastar. povedati, sporočiti: objaviti prijatelju svoj namen
  2. 2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / pred tem je avtor objavil že več knjig
objávljati -am nedov. (á) 
  1. 1. uradno sporočati javnosti: navadno objavljajo rezultate žrebanja po časopisju in radiu; zakoni se objavljajo v uradnem listu / v oglasih podjetje objavlja prosto delovno mesto šoferja
    // zastar. pripovedovati, sporočati: tega nikomur ne objavljaj
  2. 2. (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi: v reviji objavljajo tudi prispevke tujih avtorjev / časopis ob ponedeljkih malih oglasov ne objavlja / pesmi je objavljal v različnih revijah / kljub visoki starosti še zmeraj objavlja
obléka -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo
  2. 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa
    1. a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka
    2. b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka
  3. 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko
  4. 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko
    ●     ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis
obstánek -nka m (ȃ) 
  1. 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja
    // nadaljnji obstanek
    ♦     biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka
    ●     ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv
  3. 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve
    // skrbeti za svoj obstanek
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
    // kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi
  2. 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
    // pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
    // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
  3. 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
    // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla
  4. 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
  5. 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
  7. 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
    ●     ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
    ♦     lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
odpovédati -povém dov. (ẹ́) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
    // izjaviti, da osebek
    1. a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
    2. b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
  2. 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
  3. 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
  4. 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
    ●     od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
    ♦     fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
    // izjavljati, da osebek
    1. a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
    2. b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
  2. 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
  3. 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
  4. 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
  5. 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
odprávništvo -a s (ȃ) 
  1. 1. oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis mora iz tiskarne v odpravništvo
    ♦     ptt oddelek na večji pošti, v katerem se odpravljajo pošiljke na naslovne pošte
  2. 2. polit., v zvezi odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva: francoska vlada je omejila diplomatske odnose s to državo na raven odpravništva poslov
oficiózen -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. poluraden: oficiozno poročilo / oficiozni časopis
oglàs -ása m (ȁ á) 
  1. 1. objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku: dati oglas v časopis; brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati / knjižni oglasi / reklamni oglasi
    // navadno v zvezi mali oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami: rad bere male oglase; dala je mali oglas, da proda voziček; dobiti, oglasiti se na oglas / v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo v rubriki s takimi obvestili
    ●     ženitni oglasi ženitne ponudbe
  2. 2. redko obvestilo, objava: dali so oglas v radio / oglasna deska je polna oglasov
omastíti -ím dov., omástil (ī í) knjiž.  
  1. 1. namastiti, namazati: omastiti pekač; omastiti vrv
  2. 2. pomastiti, zamastiti: omastil je časopis; pri jedi si je omastil brke
opozicíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opozicijo: zagovarjati opozicijsko stališče / opozicijski časopis; opozicijski kandidat kandidat opozicijske stranke
// opozicijska stranka
orgán -a m (ȃ) 
  1. 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko
    ●     knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije
    // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo
    // rastlinski organ
  2. 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb
    1. a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja
    2. b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
      // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki
  3. 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke
  4. 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
    ♦     anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka
ósem ôsmih štev. (ọ́ ó) izraža število osem [8]
  1. a) v samostalniški rabi: dvakrat štiri je osem; osmim je obljubil / ura je osem; ob pol osmih; pride ob osmih (zvečer) 20h; dela od osmih do štirih
  2. b) v prilastkovi rabi: šola z osmimi razredi; časopis bo imel osem strani; deklica osmih let; tudi neskl.: dogodki zadnjih osem let; v deželo je vdrl sovražnik z osem tisoč vojaki; nar. poroka bo danes osem dni danes teden
    ♦     adm. račun je plačljiv v osmih dneh
    // neskl. izraža številko osem: ustavil se je pred hišo številka osem; v razmerju tri proti osem; sam.: igr. srčna osem srčna osmica
osemlétkar -ja [səm] m (ẹ̑) pog. učenec osemletne osnovne šole: ta časopis berejo predvsem osemletkarji / ekspr. to ve vsak osemletkar / nekateri letošnji osemletkarji bodo nadaljevali šolanje absolventi te šole
osváljek -jka m (ȃ) star. svaljek: sredica kruha se je med njegovimi prsti spreminjala v osvaljek; močnati osvaljki
// (z rokami) zmečkana stvar, zlasti papir, tkanina: časopis je zmečkal in osvaljek vrgel v peč
párte m neskl., tudi párte -ja (ȃ) pog. obvestilo o smrti koga, navadno tiskano; osmrtnica: dati parte v časopis; vsak dan pregleda vse parte; velik parte
párte párt ž mn. (ȃ) pog. obvestilo o smrti koga, navadno tiskano; osmrtnica: dati parte v časopis; prebrati parte; velike parte
pisáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr. večkrat, pogosto
  1. a) pisati, zlasti pismo: vneto ji pisari; na vse strani je pisaril, dosegel pa ni nič / pisariti pisma
  2. b) pošiljati prispevke, navadno v časopis: pridno je pisaril v časopise
pítati -am nedov. (ī) 
  1. 1. hraniti z dajanjem hrane v usta: pitati bolnika; do drugega leta otroka še pitajo / čebele pitajo ličinke; vrana pita mladiče
    // ekspr. hraniti, dajati jesti: pitajo nas s samimi ribami; konje kar naprej pitajo s sladkorjem; sedi v fotelju in se pita s čokoladnimi bonboni / zdravnik nas pita s tabletami nam daje velike količine tablet
  2. 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila: pitati gos, govedo; svinje pitati z žirom
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: nehajte nas pitati s pridigami / pitati koga s psovkami / pita nas z lepimi besedami, obljubami / ta časopis pita bralce z lažmi iz določenih namenov objavlja neresnične, izmišljene, zmotne stvari
    ●     ekspr. pitati koga z beračem, izdajalcem zmerjati; ekspr. misliš, da te bomo s pečenimi piškami pitali hranili s samimi izbranimi jedmi
    ♦     agr. pitati prašiča za mast, meso zaradi pridobivanja masti, mesa; čeb. pitati čebele krmiti
počéti1 -čnèm nedov., počél; nam. počét in počèt (ẹ́ ȅ) nav. ekspr.  
  1. 1. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh; delati: zjutraj raznaša časopis, to počne vsak dan; rad bi počel kaj koristnega, pametnega / po kosilu gre na sprehod ali pa počne kaj drugega; poglej, kaj počnejo otroci na dvorišču; kaj ste počeli v sobi, da je tako zakajena; ne more sedeti pri miru, vedno kaj počne; včasih je popival, zdaj pa tega ne počne več; ne sme početi tega, kar bi rad / početi neumnosti; ne počni več takih reči / ne ve, kaj naj počne v takem primeru kaj naj stori, ukrene; kaj si počel, odkar se nisva videla kako si živel, s čim si se ukvarjal; grozno, kaj vse ti ljudje počnejo kako neprimerno se vedejo; kako neprimerno, neustrezno ukrepajo
  2. 2. povzročati komu zlasti kaj neprijetnega: hude reči so počeli z njim / kaj si počel s knjigo, da je vsa umazana; redko grdo počne z učenci dela, ravna
    ●     ekspr. le kaj bo počela brez njega brez njegove pomoči bo težko kos življenjskim težavam, določenim opravilom; ekspr. tu nimaš kaj početi pojdi, nisi zaželen; pog. s tem denarjem nimam kaj početi premalo ga je za nakup; ne morem živeti; ekspr. s takimi odgovori nimam kaj početi so neustrezni, neuporabni; ekspr. kaj počne tu ta človek kako, da je tukaj; ekspr. ni vedel, kaj bi počel od nestrpnosti zelo je bil nestrpen; ekspr. od zadrege ni vedela, kaj bi počela z rokami kako bi jih držala; ekspr. vse mogoče je počela, da bi vzbudila njihovo pozornost zelo si je prizadevala
podlága -e ž (ȃ) 
  1. 1. predmet, snov glede na predmet, snov, ki je neposredno na njem: odlepiti znamko od podlage; telo pritiska na podlago; gladka, lesena podlaga / uporabiti revijo za podlago pri pisanju
  2. 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: to odkritje je podlaga sodobne genetike; ustava je podlaga vsej zakonodaji / njegova govorica ima očitno narečno podlago / gimnazija daje dobro podlago za študij na univerzi predhodno znanje
    // pisati na podlagi izkušenj; trgovati na podlagi sporazuma
    // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: mir je podlaga blaginje; ustvariti podlago za hitrejši gospodarski razvoj / časopis nima trdne finančne podlage; materialna podlaga šolstva se je okrepila
    // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je podlaga naših zahtev; dati filozofsko podlago moderni kritiki / ta sum nima podlage, je brez podlage je neupravičen, neutemeljen; za tako ravnanje ni nobene podlage razloga, vzroka
  3. 3. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem: podlaga je bela, rože pa so rdeče; s podlago barvno skladen vzorec
  4. 4. navadno s prilastkom bistvena sestavina: podlaga te tkanine je bombaž
  5. 5. agr. rastlina, na katero se cepi kaka druga rastlina: cepič se je dobro zrasel s podlago / drevesna, trsna podlaga
    ●     pog. na dobro podlago se lahko veliko pije po obilni, dobri jedi; publ. dobiti čir na živčni podlagi zaradi živčnosti, razburjanja; redko svilena podlaga suknjiča podloga; na dvajset centimetrov podlage je zapadlo pol metra snega že zapadlega, ležečega snega
    ♦     ekon. zlata podlaga v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar
podpázduha -e ž (ȃ) 
  1. 1. vbočeno mesto pod ramenskim sklepom: umivati podpazduho; desna, leva podpazduha / voda mu je segala že do podpazduh
    // pog. del oblačila, ki pokriva to mesto: bluza je imela premočene podpazduhe; šivi na podpazduhi
  2. 2. s predlogom predel med prsnim košem in nadlaktjo: v podpazduhi je nosil prepognjen časopis / držati, prijeti se koga za podpazduho za nadlaket, komolec
pokrajínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pokrajino:
  1. a) pokrajinska lepota / pokrajinska razglednica, slika
  2. b) pokrajinski namestnik, odbor / pokrajinska avtonomija / pokrajinski časopis, muzej
  3. c) pokrajinska skupščina, ustava
pólstolétje -a [u̯s] s (ọ̑-ẹ̑) doba, ki traja pol stoletja: v zadnjem polstoletju se je marsikaj spremenilo / star. časopis je začel izhajati leta 1928, to je pred polstoletjem pred pol stoletja
// zgodovina drugega polstoletja našega štetja
póltédnik -a [u̯t] m (ọ̑-ẹ̑) časopis, revija, ki izhaja dvakrat na teden: časopis je bil sprva poltednik, pozneje je izhajal trikrat na teden
popléskati -am dov. (ẹ̑) prekriti z oljnato barvo, lakom: popleskati okna; belo popleskati pohištvo; pren., ekspr. časopis je novico senzacionalno popleskal
● ekspr. obrvi si je črno popleskala pobarvala
// poljud. poslikati, pobeliti: popleskati predsobo s svetlimi barvami
popoldnévnik -a [u̯d] m (ẹ̑) časopis, ki izhaja popoldne: izdajati popoldnevnik; jutranjik in popoldnevnik
posvečeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. rel. z obredom določati svetnika za zaščitnika: oltarje so posvečevali različnim svetnikom
    // z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določati
    1. a) koga za cerkveno službo: škof je posvečeval
    2. b) kaj za cerkveno rabo: posvečevati cerkve, zvonove
  2. 2. star. posvečati, poklanjati: posvečeval ji je vse pesmi / časopis posvečuje veliko prostora polemikam / prosti čas posvečuje športu / vse življenje posvečuje delu; precej časa se posvečuje branju
    ●     namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo
    ♦     rel. posvečevati nedelje ravnati se ob nedeljah po cerkvenih navodilih, predpisih
prámen -éna m (á ẹ́) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las
♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm
// kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe
práviti -im nedov. in dov. (á ȃ) 
  1. 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
    1. a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati
      // ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
    3. c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
  2. 2. v sedanjem času izraziti misel
    1. a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
      // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
  3. 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
  4. 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
    // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
    // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro
  5. 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
  6. 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
    // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime
  7. 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
  8. 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
    2. b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
      // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
      // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
      // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
      ●       ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
prebírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. brati drugega za drugim: hodi po ulici in prebira napise; z zanimanjem prebira vsa novejša dela / sedi za mizo in prebira časopis bere
    // ekspr. prebirati obraze ljudi presojati
    // večkrat brati, prebrati: prebirati klasike, Prešernove pesmi
  2. 2. večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti: prebirati jabolka za prodajo; prebirati pobrani krompir / prebirati na roko; prebirati po velikosti
    // odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: pozimi sta prebirala fižol; prebirati stolčene orehe / ekspr. srednja šola strogo prebira učence izbira, odbira
  3. 3. s prsti dotikati se, prijemati drugega za drugim: v zadregi prebirati gumbe na obleki; prebirati otroku prstke na roki / ekspr.: prebirati piščal igrati (na) piščal; prebirati tipke na klavirju igrati (na) klavir; pren., ekspr. veter prebira lase, liste; ustnice mu prebira smehljaj
  4. 4. odločati se za kaj drugega, zlasti za drugo opravilo, delo: kaj bi prebiral, bolje je v rudniku kot na fronti; preveč prebira delo, službe / pogosto prebira ljubimce menjava
    ●     star. prebirati jagode na rožnem vencu moliti rožni venec; ekspr. prebirati fantom kosti tepsti, pretepati jih; ekspr. prebirati stopnice stopati po njih
    ♦     gozd. prebirati gozd izkoriščati ga s prebiralno sečnjo
preganíti in pregániti -em dov. (ī á) 
  1. 1. dati, položiti en del česa čez drugega: dvakrat preganiti ruto; preganiti blago čez pol / preganiti list papirja
  2. 2. redko premakniti, ganiti: ni mogel preganiti roke; ni se upal preganiti
prelístati -am dov. (ȋ) obračajoč liste (knjige, zvezka)
  1. a) pregledati: prelistati zvezek
  2. b) na hitro prebrati: po kosilu rad prelista kak časopis
prelistováti -újem nedov. (á ȗ) prelistavati: prelistoval je knjige, da bi našel izgubljeni listek / med čakanjem na vrsto je prelistoval časopis
prenéhati -am dov. (ẹ̑) 
  1. 1. izraža konec dejavnosti, aktivnosti
    1. a) z nedoločnikom: prehehati govoriti, peti; po zdravnikovem nasvetu je prenehal kaditi; pozneje je celo prenehala študirati / podjetje je prenehalo obratovati / s tem dnevom preneha veljati zakon; brezoseb. že včeraj je prenehalo deževati / v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je
    2. b) publ., z orodnikom: prenehati z delom; prenehati z izdajanjem časopisa prenehati izdajati časopis
    3. c) elipt.: nato so tudi pisma prenehala / dež je prenehal; brezoseb. poglej, če je že prenehalo prenehalo deževati, snežiti
  2. 2. izraža prekinitev dejavnosti, aktivnosti
    1. a) z nedoločnikom: prenehal je govoriti, da bi presodil vtis na poslušalce; zdaj pa zdaj je prenehal žvižgati in poslušal
    2. b) publ., z orodnikom: včasih je treba za pol ure prenehati s kopanjem; za nekaj mesecev je prenehal s študijem je prenehal študirati
    3. c) elipt.: govornik je za trenutek prenehal in pogledal po ljudeh
  3. 3. izraža konec obstajanja: bolečine so prenehale; ljubezen do njega je prenehala; mandat mu bo prenehal; ploha je prenehala; potreba po igri je prenehala; zvečer vročina preneha / grmenje je prenehalo
    ♦     jur. pravica preneha
prepovédati -povém dov. (ẹ́) povedati, sporočiti, da se kaj ne sme narediti, delati: prepovedal jim je govoriti o teh stvareh; gostilničar jim je prepovedal kartanje; s pogledom, z roko komu kaj prepovedati; strogo prepovedati / zdravnik mu je prepovedal težko delo / prepovedali so mu cigarete / zastar. prepovedal jim je svojo hišo vstop vanjo
// povedati, sporočiti to, navadno z grožnjo kazni: prepovedati nadurno delo; občinski organi so prepovedali točiti alkoholne pijače pred sedmo uro zjutraj; z odločbo, zakonom prepovedati; pismeno, ustno prepovedati / pod kaznijo prepovedati
// povedati, sporočiti, navadno z grožnjo kazni
  1. a) da se kaj zaradi določenih lastnosti, razlogov ne sme, ne more brati, gledati, širiti: prepovedati film, knjigo, nauk
  2. b) da kaj ne sme več obstajati: prepovedati kako društvo, organizacijo / časopis je nekaj časa izhajal, nato so ga prepovedali
prevódnik -a m (ọ̑) 
  1. 1. snov, ki dopušča prehajanje toplote, zvoka, električnega toka: pri zvočni izolaciji ne sme biti prevodnika; kovine so dobri prevodniki; obleka iz snovi, ki je slab prevodnik toplote; pren. njegov časopis je postal prevodnik reakcionarnih vplivov
    ♦     elektr. električni prevodnik snov, ki dopušča prehajanje električnega toka z majhnimi izgubami
  2. 2. zastar. prevajalec: za prevodnika si je izbral učenca, ki je dobro razumel nemško
prilóga -e ž (ọ̑) 
  1. 1. listina, spis, ki se priloži kaki drugi listini, spisu: navesti, oštevilčiti priloge; dopis, prošnja s prilogami / kot prilogo, v prilogi vam pošiljamo zahtevane dokumente
  2. 2. zal. del časopisa, knjige s posebnim oštevilčenjem strani ali brez oštevilčenja, ki je samostojna enota: časopis ima vsak teden prilogo / barvna ki ima slike v barvah, slikovna priloga ki obsega slike, risbe, zemljevide; radijska priloga
  3. 3. gastr. jed kot dodatek h glavni jedi: dati za prilogo krompir, riž; priloga h kuhani govedini; samostojne jedi in priloge
prinášati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. z nošenjem spravljati na določeno mesto: prinašati drva, vodo; kurir prinaša pošto / prinašati bolniku hrano / prinašati otrokom darila ob prihodu jim jih dajati
    // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: prinašati na trg zelenjavo
  2. 2. z delovanjem povzročati, da kaj kam pride zlasti po vodi, zraku: tok je prinašal hladno vodo; veter prinaša dim, smrad / ta veter prinaša dež
  3. 3. nav. ekspr. prihajati h komu z namenom povedati mu kaj: prinašal jim je novice; prinašam ti njihove pozdrave / pogosto jim je prinašal podatke, obvestila jih obveščal, jim poročal
    // z objavo posredovati: časopis prinaša vrsto zanimivosti / revija prinaša članke z različnih področij v njej so objavljeni članki
  4. 4. povzročati, da kaj nastane, se pojavi: gospodarski razvoj prinaša veliko novosti; neusklajeni predpisi prinašajo zmedo
    // povzročati, da je kdo deležen česa: otrok jim prinaša srečo in skrbi; trdili so, da jim prinašajo kulturo / pog. to delo prinaša dosti denarja s tem delom se dosti zasluži; trgovina mu prinaša izgubo s trgovino ima
    ●     ekspr. prinašati komu kaj na uho pripovedovati, kar se ne bi smelo; nižje pog. davkarijo okrog prinašati goljufati, varati
prinêsti -nêsem dov., prinésel prinêsla (é) 
  1. 1. z nošenjem spraviti na določeno mesto: prinesti orodje; prinesel je stol iz sobe; prinesti na glavi, v košari; prinesti s težavo, naskrivaj / prinesti pismo; osebno prinesti vabilo / konji so prinesli težke tovore; ekspr. čoln ga je prinesel na nasprotni breg s čolnom se je pripeljal
    // prinesti jesti, piti; nazadnje so jim prinesli kavo postregli s kavo
    // otrokom je vedno kaj prinesel ob prihodu dal; prinesel ji je šopek rož / pog. prinesel je slabo oceno dobil je; pog. profesor je zahteval, naj učenec prinese podpis staršev naj starši podpišejo; vse potrebne stvari so prinesli s seboj so imeli; pog. knjigo moraš prinesti nazaj vrniti
    // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: prinesti mlet; prinesel je aparat v popravilo; prinesti pridelke naprodaj
  2. 2. z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride zlasti po vodi, zraku: tok je prinesel na breg veje; veter je prinesel dim, oddaljeno šumenje slapa / sivi oblaki so prinesli sneg
    // pog., ekspr. povzročiti, da kdo zlasti nepričakovano pride: kaj te je prineslo tako zgodaj; prineslo ga je srečno naključje / mrak ga je prinesel v mraku je prišel; kateri hudič te je prinesel ob tej uri ni prav, da si prišel ob tej uri; brezoseb. ravno zdaj ga je moralo prinesti tod mimo
  3. 3. nav. ekspr. priti h komu z namenom povedati mu kaj: prinesel mu je žalostno novico; prinesli so jim pozdrave (od) prijateljev
    // z objavo sporočiti: časopis je prinesel najvažnejše dnevne novice / revija je prinesla več člankov s tega področja v njej je objavljenih; publ. tisk ni o tem še nič prinesel poročal
  4. 4. povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: rastlino so prinesli v Evropo v srednjem veku / to bolezen so prinesli priseljenci
  5. 5. povzročiti, da kaj nastane, se pojavi: hitra industrializacija je prinesla veliko novih izdelkov; izboljšave niso prinesle bistvenega napredka / starost prinese tegobe
    // povzročiti, da je kdo deležen česa: življenje ji je prineslo veliko gorja, skrbi; prinesel jim je nesrečo, radost / pog. nastopanje mu je prineslo dosti denarja z nastopanjem je zaslužil, dobil
    ●     dedek Mraz mu je prinesel sanke dal; dobil jih je ob novem letu; nevesta je dosti prinesla k hiši imela je veliko doto; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; ekspr. prinesti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. to značilnost je prinesel s seboj na svet se je z njo rodil; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; ekspr. prinesti vse na krožniku, pladnju omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; nižje pog. okrog te je prinesel ogoljufal, prevaral; preg. ena lastovka ne prinese pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
prirôčen in priróčen -čna -o prid., prirôčnejši in priróčnejši (ō; ọ̄) 
  1. 1. ki po velikosti, obliki dobro ustreza svojemu namenu: v grmovju si je odrezal priročno palico; ta sekira je zelo priročna / časopis je dobil nov, priročnejši format
    // primeren, uporaben za kak namen sploh: energija morskih valov je velika, vendar ni posebno priročna za izkoriščanje / ta beseda je prav priročna, a ni domača
  2. 2. sposoben z lahkoto, brez spodrsljajev opravljati delo; pripraven: naredi to, da vidim, kako si priročen; pri vsakem delu je priročen
  3. 3. manjši in blizu kraja določene dejavnosti: priročna shramba; glavno in priročno skladišče / priročna knjižnica z najbolj uporabljanimi knjigami; priročna lekarna z najnujnejšimi zdravili
  4. 4. redko lahko, hitro dostopen: šola je zgrajena na priročnem kraju / ta trgovina mu je bolj priročna
  5. 5. pri vpreženi živini levi: priročni konj, vol
    ●     publ. moderna drama je temu režiserju zelo priročna je v skladu z njegovo usmerjenostjo, sposobnostmi; gasiti začetne požare s priročnimi sredstvi ki se dobijo na kraju samem
prirodoznánstven -a -o prid. (ȃ) naravosloven: prirodoznanstvene vede / prirodoznanstveni časopis
prirodoznánstvo -a s (ȃ) naravoslovje: časopis za poljudno prirodoznanstvo
priséljenski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na priseljence: priseljenska skupnost / priseljenski časopis
privatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) nav. ekspr. družbeno, kolektivno spremeniti v privatno: skupina študentov je časopis privatizirala / privatizirati kadrovsko politiko
prosíti prósim nedov., próšen (ī ọ́) 
  1. 1. izražati komu željo
    1. a) da kaj da, naredi: prositi koga za časopis, denar, voz; lepo prositi; pismeno prositi; kot boga te prosim / bolnik prosi malo vode / prositi za delo, nasvet, pomoč; soseda prosi, da bi prišel kdo pomagat / ekspr.: na kolenih te prosim; pri najinem prijateljstvu te prosim: ne hodi tja; prositi s solzami v očeh / na stara leta je prosil od hiše do hiše / kot vljudnostna fraza: prosim za besedo; vljudno prosim za odgovor; smem prositi za ples
    2. b) da kdo postane deležen česa: prositi koga ljubezni, za ljubezen; mati ga je prosila odpuščanja za sina / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja; kot vljudnostna fraza prosimo za razumevanje
  2. 2. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru:
    1. a) prosim, odprite okno; prosim, oprostite, kje pa stanuje NN / elipt., pog.: prosim dve kavi; vozne listke, prosim; žarg., trg. prosim, že dobite / kot vljudnostni odgovor pri zahvali hvala. »Prosim.«; kot vprašanje po nerazumljeni trditvi: prosim? Nisem dobro razumel; kako, prosim
    2. b) prosim, tukaj imate; mi posodiš pero? Prosim; »Ančka!« »Prosim.«; smem vstopiti? Prosim, kar naprej
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi poudarja povedano: prosim, ali se tako dela; imajo stanovanje, hišo in, prosim (vas) lepo, celo jahto
    ●     ekspr. prositi za roko sosedove hčere zasnubiti jo; pog. ne daj se toliko prositi daj, naredi, kar se te prosi, brez pregovarjanja, moledovanja; pes zna prositi se zna postaviti v položaj, da ima prednji nogi dvignjeni; star. tako je trpel, da si je sam smrti prosil zelo, neznosno je trpel; preg. dokler prosi, zlata usta nosi
prósocialístičen -čna -o prid. (ọ̑-í) ki je, se navdušuje za socializem: prosocialistični časopis; prosocialistična stranka, vlada / prosocialistična usmerjenost
prótislovénski -a -o prid. (ọ̑-ẹ́) ki je proti Slovencem ali Sloveniji: protislovenske demonstracije v Trstu / protislovenski časopis
protivések -ska m (ẹ̑) star. protiutež: novi časopis naj bi bil protivesek obema sedanjima
publikácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiga, časopis, tiskano delo, namenjeno javnosti: izdati, založiti publikacijo; akademijske publikacije / knjižna, periodična publikacija; likovne, turistične, znanstvene publikacije
  2. 2. redko objava: do publikacije v reviji ni prišlo
razganíti in razgániti -em dov. (ī á) 
  1. 1. narediti, da kaj ni več zganjeno, preganjeno: razganil je list in prebral sporočilo; razganiti ruto / iz žepa je vzela kos zmečkanega papirja in ga razganila
  2. 2. star. razmakniti: nekoliko je razganila zaveso, da je videla na cesto; veje so se razganile
razgrníti in razgŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid; razgrnil je pismo in ga začel brati
    // narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip; razgrniti preprogo pred posteljo; razgrniti papir po pohištvu; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto
  2. 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico; razgrniti hruške, krhlje na leso
  3. 3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
    // razmakniti: nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti
  4. 4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center; javno razgrniti
    ♦     urb. razgrniti zazidalni načrt
  5. 5. knjiž. pokazati, razkriti: v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil
razprostréti -strèm dov., razprostŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostreti zemljevid / ptič je razprostrl peruti in vzletel / razprostreti dlani; razprostrla je roke v objem razširila
    // knjiž. tulipan je razprostrl cvet se je razcvetel
    // narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostreti odejo po travi
    ●     ekspr. drevo je široko razprostrlo veje ima dolge, široke veje
  2. 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostreti lan, zrnje, da se suši
razréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razred:
  1. a) učenci izdajajo svoj razredni časopis / razredni učiteljski zbor; razredna skupnost; razredna ura ura za reševanje problemov razredne skupnosti
    ♦     šol. razredni izpit izpit iz snovi, predpisane za en razred; razredni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov; razredni učitelj
  2. b) razredni boj; razredni cilji, interesi; ekspr. razredni sovražnik; razredna družba; razredna ideologija; razredna pripadnost, zavest; razredna nasprotja
razstréti -strèm dov., razstŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. razgrniti: razstrl je časopis in začel brati; razstreti preprogo pred posteljo
// razprostreti, razširiti: orel je razstrl krila; razstreti roke od navdušenja
revólverski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na revolver: revolverski naboji; revolverska cev / revolverski strel
● slabš. revolverski časopis časopis, v katerem ima večina člankov senzacionalno, malo vredno, plehko vsebino
♦ teh. revolverska stružnica stružnica, pri kateri so obdelovalna orodja nameščena v glavi, ki se da hitro zasukati
rotácija tudi rotacíja -e ž (á; ȋ) žarg., tisk. rotacijski stroj: tiskarna je kupila novo rotacijo; tiskati časopis na rotaciji
// prostor, v katerem je ta stroj: delati v rotaciji
rovárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na rovarje: rovarsko delovanje / rovarski časopis
sedmošólec -lca m (ọ̑) učenec sedmega razreda: sedmošolci so pripravili proslavo
// nekdaj učenec sedmega razreda gimnazije: sedmošolci so izdajali svoj časopis
skòk skóka in skôka m (ȍ ọ́, ó) 
  1. 1. glagolnik od skočiti:
    1. a) skok čez potok, skozi okno / skok z mesta, z naletom; skok na glavo, na noge; skok naprej, vstran / teči v dolgih skokih; ekspr. z enim skokom je bil iz hiše, pri oknu / v skoku ujeti žogo / pri tretjem skoku se je poškodoval / narediti, publ. izvesti skok
    2. b) še skok po časopis, pa se vrnem domov / iti na kratek skok k sosedu na kratek obisk
      // razdalja, višina, ki se doseže z odrivom od podlage: izmeriti skok; drugi skok je bil zelo visok
      // nav. ekspr., v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: hoditi skok pred drugimi; cilj je samo še skok daleč
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom hitro, nenadno povečanje: skok cen, proizvodnje; skoki in padci temperature naraščanje
    // publ. država je naredila velik gospodarski skok je v kratkem času gospodarsko zelo napredovala, se razvila
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom nenaden prehod z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: miselni skoki / za ta film so značilni veliki časovni skoki
  4. 4. star., v prislovni rabi, s predlogom zelo hitro: na skok je bil fant na drevesu; ubogati na skok / v enem skoku se je spremenil nenadoma
    // jezditi skok na skok; zastar. jezditi na skok na splav
  5. 5. star. galop: skok je konja utrudil; pognati v skok; prijezditi v skoku
    ●     ekspr. tu ima reka kar precejšen skok padec; star. zaigrati za skok za ples, zlasti poskočen; ekspr. vedela je za njegove skoke čez plot za nezvestobo v zakonu
    ♦     alp. preplezati skok mesto, zlasti večje, kjer se gorsko pobočje zelo strmo, navpično prelomi; šport. dvojni skok; levji skok preval letno; smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; skok čez konja, kozo preskok čez konja, kozo; skok v daljino atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni, v višino v navpični smeri; skok ob palici ali s palico atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice; skoki v vodo; skok s padcem; prvak v smučarskih skokih; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. biti sposoben za skok biti sposoben skočiti, dvigniti se v položaj, ki omogoča paritev
slaboúmen -mna -o prid. (ú ū) 
  1. 1. duševno nerazvit: slaboumen otrok / slaboumen pogled
  2. 2. ekspr. omejen, nespameten, neumen: imel ga je za slaboumnega starca / slaboumen časopis; slaboumne reklame
sméti smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom  
  1. 1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov
    // v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis
    // izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh
  2. 2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati
  3. 3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih
    // izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega
  4. 4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti
    ●     ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti
starokopíten -tna -o prid. (ī) 
  1. 1. ki se v vsem drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov: starokopiten človek; naš oče je starokopiten; starokopitna gospodinja; preveč, zelo starokopiten
  2. 2. ki ima nesodobne, zastarele nazore: starokopiten vzgojitelj; v oblačenju je precej starokopiten
    // ekspr. nesodoben, zastarel: o vzgoji ima še starokopitne nazore; starokopitne metode poučevanja / ta časopis je starokopiten konservativen; starokopitna oprema stanovanja nemoderna, nesodobna
sténčas -a m (ẹ̑) kratica stenski časopis: napisati za stenčas pregled političnih dogodkov / obesiti članek na stenčas
stenográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stenografijo ali stenografe: stenografski časopis; stenografski tečaj / stenografski strokovnjak / spoznati stenografski sistem; stenografski znaki; stenografska okrajšava / stenografski stroj
♦ adm. stenografsko črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje stenografskih znakov
sténski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na steno: stenska površina / stenski opaž; pritrditi stenske obloge / stenski časopis na desko pritrjeni aktualni članki ali obvestila v šolah, ustanovah, podjetjih; stenski koledar, zemljevid; stenski obešalnik; stenska svetilka, tehtnica, ura
♦ um. stensko slikarstvo slikarstvo, ki se ukvarja s krašenjem sten, stropov
stránkarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na strankarje ali stranko: njegovi strankarski somišljeniki; strankarska pripadnost / strankarski boji pred volitvami / strankarski časopis / strankarski in nestrankarski politični sistem
stránkin -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stranko: strankin program; strankina politika / strankin časopis; sestal se je strankin odbor; strankina izkaznica, uniforma / odvetnik je zastopal strankine pravice
strežè -éta m (ȅ ẹ́) star. strežnik, navadno majhen, droben: streže mu je prinesel časopis
stríp -a m (ȋ) zgodba, prikazana z zaporedjem slik in z besedilom navadno v oblačkih: brati stripe; časopis objavlja strip v nadaljevanjih; junaki stripov
// revija s takimi zgodbami: kupuje stripe; listati po stripu
škandálček -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od škandal: ta časopis rad piše o škandalih in škandalčkih / privoščiti si ljubezenski škandalček
študêntovski in študéntovski -a -o prid. (é; ẹ́) nanašajoč se na študente: študentovske navade; študentovsko življenje / študentovski časopis študentski
// študentovska mladina
takó prisl. (ọ̑) 
  1. I. 
    1. 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
    2. 2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
      // izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
      // izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga
    3. 3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
      // izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
      // izraža
      1. a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
      2. b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
    4. 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
      // izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
      // ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba
    5. 5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
      // pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
      // pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
    6. 6. poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / ekspr.: vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
      // navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; redko teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
    7. 7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
    8. 8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
      // izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
    9. 9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t.i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
    10. 10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
    11. 11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
      // v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
      // v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo
    12. 12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
    13. 13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
      // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
      // s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja
    14. 14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
      // poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
    15. 15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
      // pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze
      // vzel jo je kar tako, brez dote
    16. 16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč
      // kar tako, bosa je hodila po rosi
      // v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba
      // njegov izgovor ni kar tako
      // brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako
    17. 17. v medmetni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
      // izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
      // izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
    18. 18. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; ekspr. v kavarno sta šla. Tak tako
      // izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
      // izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
  2. II. v vezniški rabi
    1. A) med členi v stavku
      1. 1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
      2. 2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
      3. 3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
    2. B) med stavki
      1. 1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
        // za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
        // v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
      2. 2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
        // v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
    3. C) za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
    4. Č) z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
      1. a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
      2. b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
      3. c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
        ●         iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih
tédnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. časopis, revija, ki izhaja vsak teden: izdajati tednik; naročiti se na tednik / kupiti, prebrati tednik / humoristični, politični, ženski tednik; ilustrirani tednik
  2. 2. navadno v zvezi delovni tednik ustaljeno število delovnih dni, ur v enem tednu; delovni teden: petdnevni delovni tednik
    ♦     film. kratek film o najpomembnejših dogodkih tedna
tesáti téšem nedov., têši tešíte; têsal (á ẹ́) s sekiro obdelovati les v smeri vlaken: tesarji tešejo; tesati les; tesati po označeni črti; tesati, žagati in klati / tesati lehnjak / vse življenje je tesal
// na tak način delati, oblikovati: tesati prage iz hlodov; tesati trame za ostrešje / tesati ladjo; tesati si brunarico / ekspr. reka teše strugo skozi sotesko
● ekspr. časopis je kar sam tesal pisal, oblikoval
trafikántka -e ž (ā) ženska oblika od trafikant: zmeraj kupuje časopis pri isti trafikantki
tribúna -e ž (ȗ) 
  1. 1. začasen, odru podoben objekt, navadno iz desk, za govornike, gledalce na javnih prireditvah: postaviti tribune na trgu; stati na tribuni; svečano okrašena tribuna; tribuna za častne goste / govorniška tribuna
    // del športne dvorane, stadiona s stopničasto se dvigajočimi prostori, sedeži za gledalce: vzhodna, zahodna tribuna; tribuna na dirkališču, ob bazenu; navijači na tribunah / ekspr. tribune so burno vzklikale gledalci na njih
  2. 2. navadno v zvezi javna tribuna javna razprava o kakem pomembnejšem vprašanju: udeležiti se javne tribune; prirediti, sklicati javno tribuno; javna tribuna o slovenskem narodu in slovenski kulturi
  3. 3. publ. sredstvo za izražanje, izmenjavanje mnenj o čem: časopis predstavlja tribuno za obravnavanje pomembnih družbenih vprašanj; gledališče so spremenili v tribuno narodnih idej
tróblja -e ž (ọ̑) 
  1. 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja
    // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo
  2. 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja
    ♦     med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas
trockístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na trockiste ali trockizem: trockistični časopis / trockistični nazori
túj -a -e prid. (ȗ ú) 
  1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
    // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
    // margarina se rada navzame tujega vonja
    // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
  2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
    // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
  3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
  4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
  5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
  6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
  7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
    // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
    // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
  8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
  9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
  10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
  11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
  12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
  13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
  14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
      // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
      ●       ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
      ♦       ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja
uredníštvo tudi urédništvo -a s (ȋ; ẹ̑) 
  1. 1. opravljanje uredniških del: prevzeti, sprejeti uredništvo; v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober / delo je izšlo pod njegovim uredništvom / glavno, tehnično uredništvo
  2. 2. skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela: uredništvo je odklonilo objavo; izvoliti novo uredništvo; seja uredništva / listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem
  3. 3. oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela: iti na uredništvo / kulturno, športno uredništvo; uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil
    // prostor, prostori tega oddelka, te enote: stopiti v uredništvo; vrata uredništva so zaklenjena
uredováti -újem nedov. (á ȗ) zastar. urejati: uredovati zaprašene knjige / uredovati časopis, revijo / stvari so se začele uredovati
uréjati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole
    // v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke
  2. 2. delati, da prihaja kaj v stanje
    1. a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu
    2. b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike
    3. c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune
  3. 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico
  4. 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati
  5. 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose
  6. 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni
  7. 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati
    ●     delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje
urejeváti -újem nedov. (á ȗ) urejati: urejevati po abecedi, velikosti / urejevati lase; urejevati se pred ogledalom / urejevati okolje / urejevati poslovne knjige / urejevati poti / urejevati rokopis / urejevati časopis, knjižno zbirko / urejevati neprijetno, zapleteno stvar
ustáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
    // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze
  2. 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
  3. 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči
    // ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
  4. 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga
    // ekspr. ustaviti korak ustaviti se
    ♦     avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad
ústen -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na usta: ustna kotička; ustne in obrazne mišice / ustna odprtina, votlina / ustne bolezni; ustna higiena / ustna voda tekočina za izpiranje ust
// ki je izrečen, nenapisan: ustni odgovor, ukaz; ustna anketa, izjava, ponudba; ustno in pisno izražanje; ustno poročilo / ustni izpit izpit, pri katerem so odgovori ustni; ustno računanje računanje na pamet; ustno izročilo
● ustni časopis prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih
♦ lingv. ustni glas; med. ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih
včérajšnji -a -e prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na dan pred današnjim dnevom: včerajšnji dan; včerajšnji datum / včerajšnji časopis; včerajšnja zabava
  2. 2. ekspr. nanašajoč se na (bližnji) pretekli čas, (bližnjo) preteklost: včerajšnji časi / včerajšnji prijatelji so postali sovražniki
    ●     knjiž. včerajšnji ljudje nesodobni, zastarelih nazorov; ekspr. zaupajte nam, saj nismo včerajšnji nismo neizkušeni, naivni; ekspr. bil je še ves včerajšnji, saj je popival celo noč zaradi neprespanosti, prejšnjega dne popite pijače se je slabo počutil, je bil slabo razpoložen; sam.: kritika včerajšnjega
večéren -rna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na večer: večerni mrak; večerna zarja / večerne ure / večerni sprehod; večerni tečaj; večerni vlak; večerna predstava / večerni časopis večernik; večerni veter večernik; večerna dolga obleka dolga obleka za večerne prireditve; večerna šola od 1950 do 1970 osnovna in srednja šola za odrasle s poukom navadno v večernih urah
● zastar. večerna stran jezera zahodna
♦ rel. večerna molitev; zool. večerni pavlinček nočni metulj s podobo velikega modrega očesa na zadnjih krilih, Smerinthus ocellatus
večérnik -a m (ẹ́) 
  1. 1. časopis, ki izhaja zvečer: brati večernik
  2. 2. veter, ki piha zvečer z gor, s hribov: hladen večernik
véz -í ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑) 
  1. 1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez
    // agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu
  2. 2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi
    // kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi
    // strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez
  3. 3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa)
  4. 4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem
    // navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha
  6. 6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez
    ♦     fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; lingv. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne
vplíven -vna -o prid., vplívnejši (í ī) ki ima (velik) vpliv: posredoval je pri vplivnih ljudeh; vplivni politiki; njegovi starši so zelo vplivni / vpliven časopis / doseči, imeti vpliven položaj
● publ. vplivno območje, področje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv
zabávnik -a m (ȃ) 
  1. 1. časopis, revija z zabavno, razvedrilno vsebino: bere samo stripe in zabavnike
  2. 2. knjiž. kdor zabava: bil je dober pevec in zabavnik občinstva
začítati se -am se dov. (ī) zabrati se: začital se je in ni opazil, da se noči / izbral si je časopis in se začital vanj zatopil
zadegáti -ám dov. (á ȃ) star. vreči, zagnati: zadegal je časopis na mizo; z vso silo zadegati stol proti nasprotniku / zadegala je butaro na glavo dala
zaglávje -a s (ȃ) 
  1. 1. anat. zadnji del glave in vratu; zatilje: otipavati zaglavje; bolečine v zaglavju
  2. 2. knjiž. del glave za naslovom revije, časopisa ali sestavka: časopis v zaglavju navaja, da je neodvisen / koledarska zaglavja k mesecem ilustracije k imenom za mesece v koledarju
    // zaglavje pesmi moto pod naslovom
    // vsak od naslovov dela revije, časopisa ali sestavka za glavnim, skupnim naslovom: to vprašanje obravnava pod zaglavjem Obdobje fevdalizma / dopis so objavili pod zaglavjem Kronika
  3. 3. knjiž. razdelek, rubrika: Izpred sodišča, Novo v znanosti in druga zaglavja / knjiga je razdeljena na štiri zaglavja poglavja, dele
    ♦     lingv. del slovarskega članka s podatki o slovničnih posebnostih, intonaciji
zakóten -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑) 
  1. 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega
    // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika
  2. 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
    ♦     jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje
zalístati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. obrniti nekaj listov (knjige, zvezka): zalistati časopis; zalistati po knjigi; odprta knjiga se je zalistala nazaj
    // začeti nahitro, ne strnjeno brati, obračajoč liste: zalistal je po reviji, da bi našel članek
  2. 2. knjiž. pognati liste: drevje je že zalistalo
zapréti -prèm dov., zapŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. dati kaj v tak položaj
    1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
    2. b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
      // z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
  2. 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
    // narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož
  3. 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
    // na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo
  4. 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
  5. 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
    // narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko
  6. 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
    // narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
    // narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
    // narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem
  7. 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
  8. 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
    // publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja
  9. 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
    ●     ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
    ♦     igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli
zaprosíti -prósim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. izraziti komu željo
    1. a) da kaj da, naredi: zaprositi koga za časopis; zaprositi za pomoč, službo, štipendijo; zaprositi za uslugo / zaprositi za pomočnika / zaprositi za besedo
    2. b) da kdo postane deležen česa: zaprositi za odpuščanje
      ●       ekspr. zaprosil je za njeno roko zasnubil jo je
  2. 2. proseče reči, povedati: tiho je zaprosil: prižgi luč; zaprosil je, naj bo miren
zaséči -séžem dov., zasézi zasézite; zaségel zaségla; nam. zaséč in zasèč (ẹ́) 
  1. 1. navadno z dajalnikom odvzeti premoženje ali del premoženja: zaseči komu denar, hišo, živino / na carini so zasegli morfij zaplenili
  2. 2. jur. začasno odvzeti predmete med kazenskim postopkom: sodišče je predmete zaseglo
  3. 3. jur. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; konfiscirati, prepovedati razširjanje: zaseči časopis
  4. 4. star. zajeti: ogenj je zasegel streho / s pogledom je zasegel travnike
  5. 5. zastar. prijeti: zasegla je moža pod roko
  6. 6. zastar. seči, doseči: skoraj do stropa je zasegel z rokami / dolge sence so kmalu zasegle gozd
zatakníti in zatákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku
    // zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
    // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
  2. 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol
zatopíti -ím dov., zatópil (ī í) star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopiti
zaverováti -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj
zganíti in zgániti -em dov. (ī á) 
  1. 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
  2. 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
    // zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
  4. 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
  5. 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
    ●     ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati
zgíbniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. knjiž. migniti, zmigniti: bolnik je zgibnil z roko / nemočno zgibniti z rameni skomigniti
  2. 2. star. zganiti, zložiti: zgibniti časopis
zíden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zid: zidni omet; zidna ploskev / zidna razpoka, vdolbina; zidna vlaga / zidni vijak; zidni vložek; zidne barve; strešna in zidna opeka / zidni časopis stenski časopis
♦ teh. zidna konzola; um. zidno slikarstvo stensko slikarstvo
zijáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
    // biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
    // s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad
  3. 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje
    // zehati: ves večer že zija
  4. 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
  5. 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom
    ●     slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti
zlogólk -a -o [u̯k] prid. (ọ̑ ọ̄) zastar.  
  1. 1. opravljiv: bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis
  2. 2. zlovešč: zlogolki molk; zlogolka ptica
zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
    // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
    // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
  2. 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
  3. 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
    // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
  4. 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
  5. 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
  6. 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo
zvóčen -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
    ●     prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
    ♦     elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
  2. 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran
žábarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žabarje: žabarska oprema / žabarska gostilna
● slabš. žabarski časopis omejen, ozek
Število zadetkov: 193