beladóna -e ž (ọ̑) bot. strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti; volčja češnja: cvetoča beladona // farm. zdravilo iz te rastline: zdraviti z beladono
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
brózga -e ž (ọ̑) - 1. vodén, shojen sneg; plundra: blato in brozga; sneg se je stajal v brozgo; umazana brozga
- 2. zmes debelozrnate snovi in tekočine: gnojnična brozga / čeber češnjeve brozge za žganje
♦ agr. bordojska brozga škropivo iz modre galice in apna - 3. ekspr. slaba pijača: piti brozgo; pren. literarna brozga
- 4. zastar. drhal, sodrga: V službo je jemal najgrje malopridneže, tatove, pijance, vlačugarje in tako brozgo (J. Trdina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
čéšnja -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje;
saditi zgodnje češnje;
cvetoča češnja;
cepiti divjo češnjo;
prve češnje;
zardela je kot češnja;
kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa
● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dlèsk dlêska m (ȅ é) zool. gozdna ptica pevka z izredno močnim kratkim kljunom, Coccothraustes coccothraustes: dleski so trli češnjeve koščice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vólčji -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
// ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce - 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
- 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.