čeljústen -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep;
čeljustna kost;
čeljustne mišice / čeljustna kirurgija
♦ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
čeljústnica -e ž (ȗ) anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica;
rana na čeljustnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
kirurgíja -e ž (ȋ) 1. veda o zdravljenju bolezni z operacijo: razvoj kirurgije / čeljustna kirurgija; plastična kirurgija ki se ukvarja z operativnim obnavljanjem poškodovanih, iznakaženih tkiv ali delov telesa
♦ med. mala kirurgija ki se ukvarja z manjšimi operacijami// tako zdravljenje: takrat še niso poznali kirurgije 2. pog. kirurški oddelek v bolnišnici: šef kirurgije / leži na kirurgiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
kóst -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost;
lobanja je iz osmih kosti;
podolgovata, sploščena, štirioglata kost;
prelom kosti;
mišice in kosti;
na vsako besedo je prežal kakor pes na kost;
suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti;
mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl
♦ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
nožíca -e ž (í) 1. manjšalnica od noga: otrok je brcal z nožicami;
drobne nožice / ekspr. izpod krila se je pokazala bela nožica / držal je metulja za nožice / čaša z visoko nožico 2. del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago: šivilja je spustila nožico
♦ zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
zavóra -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo;
ekspr. zavore so zacvilile;
preizkusiti zavoro;
zavreti z zavoro;
zavore kolesa;
zavore pri avtomobilu;
pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor;
zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile;
osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
● star. odvaliti zavoro s ceste oviro
♦ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.