áerodinámičen in aêrodinámičen -čna -o prid. (ȃ-á; ȇ-á) nanašajoč se na aerodinamiko: aerodinamični izkoristek;
aerodinamične sile // ki povzroča čim manjši zračni upor: aerodinamična drža telesa pri smučarskih skokih; aerodinamične linije letala; avtomobil aerodinamične oblikeáerodinámično in aêrodinámično prisl.: aerodinamično oblikovano vozilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ákcijski in akcíjski -a -o prid. (á; ȋ) - 1. nanašajoč se na akcija1: sodeloval je v akcijski skupini v okupirani Ljubljani / sestaviti akcijski odbor, program; potrebna je bila čim večja akcijska enotnost / film akcijskega žanra
- 2. teh., v zvezi akcijski radij prostorski obseg delovanja: akcijski radij razstreliva; akcijski radij letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
amatêr -ja m (ȇ) kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: s slikarstvom se ukvarja kot amater;
fotograf, igralec amater;
tečaj za voznike amaterje // slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: imajo dovolj strokovnjakov in ne potrebujejo amaterjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
amaterízem -zma m (ī) ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: dramski, glasbeni amaterizem;
profesionalizem in amaterizem // slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: jugoslovanska kinematografija se je otresla banalnega amaterizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
amatêrstvo -a s (ȇ) ukvarjanje s čim iz veselja, nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: alpinizem je zanj predvsem amaterstvo;
gledališko amaterstvo // slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: to ni umetnost, to je amaterstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
báhati se -am se in baháti se -ám se nedov. (á; á ȃ) čez mero se hvaliti: ta človek se rad baha;
baha se, da ima vsega dovolj;
bahati se z zmagami / baha se s svojimi predniki // postavljati se, ponašati se: kupila si je klobuk, da bi se bahala pred drugimi; zastar. na gostiji so bahali z vinom
● bahati se s pavjim perjem s čim tujim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
bŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši brskajo po gnoju; otrok brska po pesku; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu
- 2. prizadevno iskati, stikati za čim: brskati po predalu, po žepih; ekspr. brskati po arhivih za listinami; brskati po slovarju; pren. brskati po preteklosti, po spominu; brskati po tujem življenju
● ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. vse življenje brska po knjigah študira
brskajóč -a -e: brskajoča kokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
cáker [kər] m neskl. (á) star., v prislovni rabi, v zvezi v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim: z njim ni dobro v caker hoditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ceremóniti -im nedov. (ọ́ ọ̑) pog. pretirano se ravnati po družabnih pravilih: kdor je lačen, vzame in je in nič ne ceremoni // dajati si veliko dela, skrbi s čim: gostom prijazno postrezite, a nikar preveč ne ceremonite
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
- b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
- c) po površini: smeh se razlije čez obraz
- č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
// čez pol preklati; čez sredo prerezati - d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
// za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
- 2. za izražanje časa
- a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
- b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
- 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
// star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge - 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ šport. tek čez drn in strn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čím in čim prisl. (ȋ) s primernikom izraža najvišjo mogočo mero: skrbeti za čim večji pridelek;
delo mora čim hitreje steči / redko, s presežnikom čim najostreje kaznovati; prim. čimbolj, čimprej, čimveč ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čím vez. (ȋ) publ., v časovnih odvisnih stavkih kakor hitro, brž ko: čim je dosegel šestdeseto leto, je šel v pokoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čím in čim vez. (ȋ) v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: čim nižje sva prihajala, tem bolj je bilo vroče;
čim bolj ga opazuje, tem manj mu je všeč;
čim prej, tem bolje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čimbòlj in čím bòlj in čim bòlj prisl. (ȍ; ȋ-ȍ) kar se da (veliko), kar najbolj: čimbolj se mu približaj! trudi se, da bi bil čimbolj prisrčen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čimdàlj in čím dàlj in čim dàlj prisl. (ȁ; ȋ-ȁ) kar se da (daleč), kar najdalj: vrzi čimdalj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čimdálje in čím dálje in čim dálje pris1. (á; ȋ-á) redko čedalje: požar se čimdalje bolj širi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čimmànj in čím mànj in čim mànj prisl. (ȁ; ȋ-ȁ) kar se da malo, kar najmanj: čimmanj razsipaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čimpréj in čím préj in čim préj prisl. (ẹ̑; ȋ-ẹ̑) kar se da hitro, kar najhitreje: glej, da čimprej izgineš;
cesto je treba čimprej popraviti;
čimprej na zrak!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čimvèč in čím vèč in čim vèč prisl. (ȅ; ȋ-ȅ) kar se da veliko, kar največ: posvetiti čimveč skrbi kakovosti izdelkov;
železnica naj prepelje čimveč blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša - 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
- 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik - 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) - 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
// dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena - 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
- 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
- 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
- b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
- 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
- 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
// pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
- 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
- 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
- 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
- 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dajáti se tudi dájati se ekspr. bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala
● šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
// prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dálje prisl. (ā) - 1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: tekmovala sta, kdo dalje vrže; naselil se je najdalje od ceste; pomika se vse dalje in dalje; čim dalje gre, tem bolj peša
● gre še dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen - 2. izraža daljše trajanje; dalj: ne ostane dalje ko teden dni; ko je dalje gledal, jo je spoznal; najdalje so se branili v gorah / tam se mudi že dalje časa
- 3. izraža premikanje od določenega mesta: ne ustavi, ampak pelje dalje; ne sili, ne smeš dalje / proza od Cankarja dalje; (beri) od tu dalje; govori dalje; dalje prihodnjič
// raba peša naprej, nadalje: to je samo dalje razvita oblika / knjiž. na desno je polje, dalje gozd za njim, poleg njega; star. ne potrebuje ga dalje več - 4. v vezniški rabi, pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega: v teh krajih kopljejo premog, železno rudo, dalje bakrovo rudo in boksit / publ. dalje so tu še druge napake razen tega
// prodajamo fige, rozine in tako dalje [itd.]; prim. daleč, dolg prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dáljši -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od dolg: zgrabi za daljši konec vrvi; čim daljša je žica, tem bolj bo držala / sestanki so postajali z vsakim dnem daljši; ta pot je sicer daljša, vendar veliko lepša
- 2. ki traja večje, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na daljše izlete; po daljšem iskanju je le našel knjigo
- 3. precej obsežen, obširen: napisal je daljšo povest
- 4. zastar. nadaljnji: vsaka daljša pripomba bi bila nepotrebna; rešen je bil vsega daljšega plačevanja; prim. dolg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dematerializírati -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti čemu čim več materialnega: gotska arhitektura dematerializira stavbo;
umetnost se je vedno bolj dematerializirala / dematerializirati človekova realna doživetjadematerializíran -a -o: dematerializirana telesnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
diletánt in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) - 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant
- 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
diletántstvo -a s (ā) - 1. slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: preseda mi že njegovo diletantstvo
- 2. ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: razvoj dramatskega diletantstva na podeželju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
disparáten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. ki nima s čim drugim nič skupnega; nezdružljiv, različen: disparatni pojmi;
na sliki se družijo realno disparatni predmeti;
miselnost obeh znanstvenih del je popolnoma disparatna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
disproporcionálen -lna -o prid. (ȃ) ki je v disproporcu s čim; nesorazmeren, neskladen: posamezni deli fasade so disproporcionalni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
distancírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: precej udeležencev se je distanciralo od uvodnega govora;
distancirati se od politike sile / z begom v preteklost se hoče distancirati od vsegadistancírati teh. narediti razmik, razmakniti: distancirati konstrukcijske elemente
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dljè prisl., nàjdlje (ȅ) - 1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: prišel je dlje kot jaz; pozna vse ljudi v okolici in še dlje / človeški sledovi segajo še dlje v preteklost
● v svojih zahtevah je šel še za korak dlje od nas zahteval je še nekoliko več kot mi - 2. izraža daljše trajanje: danes živijo ljudje dlje kakor včasih; najdlje je jezna en teden; ustavil se je malo dlje; čim dlje čaka, tem boj je nemiren / na hladnem se sadje dlje časa ohrani bolj dolgo; vrnil se je za dlje časa; prim. daleč, dolg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dobívati -am nedov. (í) - 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
- 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
- b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
// postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
- 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
- 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
// z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival - 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
- 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan
dobívati se pog. sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dohájanje -a s (ȃ) glagolnik od dohajati: čim hitrejše dohajanje splošnega družbenega razvoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dólgčas -a [u̯g] m (ọ̑) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: fanta je mučil dolgčas;
čutiti, občutiti dolgčas;
po nekaj dneh, polnih neznosnega dolgčasa, je končno le lahko odpotoval / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku dolgčas mi je; v mestu mi je bilo zelo dolgčas; med predstavo mu je postalo dolgčas / dolgčas mi je bilo po prijatelju pogrešal sem ga, želel sem si njegove prisotnosti // vse te neumnosti dela iz dolgčasa dolgega časa // ekspr. okolje, okoliščine, ki povzročajo takšno stanje: ne mara v hribe, v tisti dolgčas; kaj te je le prineslo v dolgčas tega podeželskega mesteca / tukaj je grozen dolgčas
● pri nas ni nikoli dolgčas zmeraj se kaj zanimivega, zabavnega zgodi; ekspr. v tem kraju ima dolgčas mlade je (zmeraj) dolgočasno, pusto; ekspr. jesti sam krompir in repo je res dolgčas ni prijetno, ni dobro jesti sam krompir in repo; ekspr. pasti, preganjati, prodajati dolgčas dolgočasiti se; ekspr. preganjati dolgčas ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dolgočásje -a [u̯g] s (ȃ) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: mori ga dolgočasje;
to dela samo iz dolgočasja;
v tem kraju bi umrl od dolgočasja;
neznosno dolgočasje;
dolgočasje zimskih večerov / njegov obraz ni kazal ničesar razen dolgočasja / natisnili so tako dolgočasje dolgočasno besedilo
● ekspr. preganjati dolgočasje ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dominánta -e ž (ȃ) knjiž. - 1. glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost: dominanta narave tega pesnika je liričnost; dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju
- 2. kar stoji, se dviga nad čim: ljubljanski grad je mikavna dominanta mesta; naravna dominanta; dominanta pokrajine / zunanja dominanta te hiše je kamnit portal
♦ bot. vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; muz. peta stopnja v durovi ali molovi lestvici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dominánten -tna -o prid. (ȃ) - 1. ki je v prevladi, v premoči, prevladujoč: podjetje ima dominanten položaj na evropskem trgu; dominantna ideja, lastnost, vloga / ta problem je v njegovi drami dominanten
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: dominantna igralska osebnost; ta pesnik je dominantna postava v naši poeziji - 2. ki stoji, se dviga nad čim: ustavili so se na dominantnem vrhu / dominantna lega stavbe
♦ bot. dominantna lastnost; dominantna vrsta vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; muz. dominantni akord akord na peti stopnji, ki ima v določeni tonaliteti glavno funkcijo
dominántno prisl.: dominantno vplivati na kaj; dominantno poudarjen orkester
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
dominírati -am nedov. (ȋ) - 1. biti v prevladi, v premoči, prevladovati: v industriji je dominiral tuj kapital; na tamkajšnji univerzi dominira študij prava; na sestanku sta dominirali dve temi / v takratnem političnem življenju je dominiralo nacionalno vprašanje
// ekspr. zaradi popolnosti vzbujati občudovanje: v naslovni vlogi je dominiral gost iz Zagreba; dominirati v družbi - 2. ekspr. stati, dvigati se nad čim: grad dominira nad mestom; nad hišami dominira kupola
dominirajóč -a -e: dominirajoč položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
drúžba -e ž (ȗ) - 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
// družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva - 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
// ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala - 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice - 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
♦ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
emocionálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na emocijo; čustven: emocionalna napetost, neuravnovešenost; emocionalne in racionalne prvine človeka / emocionalno dojemanje lepote
- 2. knjiž. ki ga hitro obvladajo čustva: on je emocionalen človek / emocionalni pesnik
♦ lit. emocionalna lirika; psih. emocionalni izraz telesna, posebno obrazna reakcija, ki se javlja med čustvovanjem
emocionálno prisl.: biti emocionalno povezan s čim; emocionalno se sproščati; emocionalno hladno vzdušje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
enciklopedízem -zma m (ī) - 1. nazori francoskih enciklopedistov: duh enciklopedizma
- 2. ped. težnja, da si učenci pridobijo čim širše, čeprav nepoglobljeno znanje: didaktični enciklopedizem; pretiran šolski enciklopedizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
enkràt in ênkrat prisl. (ȁ; é) - 1. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi
- a) v preteklosti ali prihodnosti: menda sem mu že enkrat rekel, naj nam da mir; pog.: enkrat se bo že vrnil kdaj; ko sem šel enkrat po tej poti, se je zgodilo tole nekoč; v pravljicah enkrat je živel oče, ki je imel tri sinove / upala je, da bo tudi tega enkrat konec; no, pa se enkrat spet pogovorimo o tem; vzemi enkrat za spremembo resno knjigo
- b) v določenem času: poleti enkrat je bil doma; po praznikih enkrat se srečamo; pa pridi enkrat popoldne
// v zvezi z enkrat, drugič izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: enkrat naredi ti, drugič bom pa jaz; jemlje enkrat tukaj, enkrat tam; njegova ura enkrat prehiteva, drugič zaostaja
- 2. ekspr., navadno s prislovom izraža nestrpnost, nejevoljo: da bi ga le že enkrat našli; naj že vendar enkrat pride; pusti že enkrat to družbo; ko bi vsaj že enkrat vedel, kaj hoče / prihaja pomoč. Vendar že enkrat
// izraža sprijaznjenje s čim, popuščanje: bo že enkrat povedal; če se že enkrat mora zgoditi, naj se čimprej; zdaj bom ostal, ko sem že enkrat tu - 3. izraža nastop česa po daljšem prizadevanju: ko enkrat stvar razumeš, ni težko; ko se stroj enkrat sproži, ga ne ustaviš kar tako / za spremembo je pa enkrat tudi on nekaj naredil
// pog. nazadnje, končno: potrpiš, enkrat ti je pa dovolj; dolgo se je trudil, enkrat je pa le uspel
● enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno; enkrat meni, enkrat tebi hude, težke stvari mora prej ali kasneje vsakdo preživeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
farizéjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na farizeje: farizejska stranka / farizejska pobožnost / njegov farizejski nasmeh; farizejsko vedenjefarizéjsko prisl.: farizejsko se zgražati nad čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í) - 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
// biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
// preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral - 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
// z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače - 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
- 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
- 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
- 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
// ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
// kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? - 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
- 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
grozávost -i ž (á) med. razpoloženje človeka, ki čuti velik strah pred čim: bolnika se je polastila grozavost pred množico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
grozíti -ím nedov. (ī í) - 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila
// zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo - 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši
- 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj
grozíti se zastar. - 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se
- 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela
grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hídrodinámičen -čna -o prid. (ȋ-á) nanašajoč se na hidrodinamiko: hidrodinamični preizkus / hidrodinamični tlak // ki povzroča čim manjši vodni upor: hidrodinamični trup ladje; hidrodinamična oblika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hodíti hódim nedov., hójen (ī ọ́) - 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
// akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
// cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
// opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni - 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
// z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo- a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
- b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
- 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
- 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten - 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
- 7. iti
- a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
- b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
- c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
// nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
● pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
hodé zastar.: hode ni dobro jesti
hodèč -éča -e: poslušal ga je, hodeč iz kota v kot; star. videl ga je ob bregu hodečega; pokonci hodeč človek; sam.: črepinje na tleh so nevarnost za hodeče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) - 1. izraža voljo, željo osebka
- a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
// elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš - b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
// ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
// ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
- 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
// ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist - 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
- 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
// ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam - 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
- 7. v zvezi z reči uvaja
- a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
- b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
- 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
- 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
// piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo
// hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo
hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi
hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi
hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
hudíč -a m (í) - 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču!
// ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva - 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari - 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
- 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič
- 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
- a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga
- b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj
- 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden
- b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno
- 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
- a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja?
- b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja
- c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res!
- č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič
● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
igráti -ám nedov. (á ȃ) - 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
- a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
- b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev
- 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir
- 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala
- 4. biti dejaven v določeni
- a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar
- b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi
// ekspr. samo popiva in igra
- 5. ukvarjati se, navadno poklicno
- a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi
- b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
- 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
- 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
- a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih
- b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena
- 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
// biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
♦ igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno
igráti se - 1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem
// preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice
// ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem - 2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi
- 3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj
// biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče
● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav
igráje - 1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico
- 2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo
igrajóč -a -e: odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke
igrán -a -o: kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana
♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
imeníten -tna -o prid., imenítnejši (ī) - 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše
- 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
// ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel - 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo
- 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof
- 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna
imenítno - 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska
- 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
inherénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. neločljivo, nerazdružno povezan s čim: inherentna lastnost stvari;
elementarne potrebe so večini posameznikov inherentne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
inkasánt -a m (ā á) uslužbenec, ki pobira, izterjuje denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: hkrati s stanarino pobira inkasant tudi vodarino;
inkasant radijske naročnine, za zavarovalnino / inkasant za električno energijo, plin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
inkasírati -am dov. in nedov. (ȋ) zastar. dobiti, izterjati denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: inkasirati (za) stanarino // dobiti, prejeti: ta dan so inkasirali več milijonov dinarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
inkáso -a m (ȃ) - 1. žarg. denar, sprejet za določeno storitev, preskrbovanje s čim, izkupiček: inkaso predstave so namenili za dobrodelne namene; z inkasom so vsi stroški poravnani; pobotnice za inkaso
// prejem tega denarja: enkraten inkaso; poverjenik za inkaso - 2. fin. plačilo trgovskih in finančnih listin: skrbeti za inkaso / poslati menico v inkaso; neskl. pril.: inkaso posli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
inter... ali ínter... predpona v sestavljenkah (ȋ) - 1. za izražanje obstajanja česa med čim: intercelularen, interglacial, interlinearen, interplanetaren
- 2. za izražanje odnosa, razmerja med čim: interkonfesionalen, internacionalen
- 3. za izražanje vstavljanja, vrivanja v kaj: interfoliirati, interpolacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izcedíti -ím tudi scedíti -ím dov., izcêdi in izcédi tudi scêdi in scédi; izcédil tudi scédil (ī í) - 1. povzročiti, da se kaj izloči, odteče iz česa: izcediti med iz satja; izcediti sok iz limone; izcediti s sokovnikom
- 2. redko odcediti, iztočiti: izcediti steklenice; izcediti vino iz posode
● ekspr. kaj praviš, je počasi izcedil rekel, povedal; ekspr. iz kupca je hotel izcediti čim več iztisniti
izcedíti se tudi scedíti se zelo počasi in v majhnih količinah odteči: iz pomaranče se je izcedil ves sok; pren. vsa moč se mu je izcedila iz telesa
● ekspr. nebo se je izcedilo prenehalo je deževati
izcejèn tudi scejèn -êna -o: izcejena limona; prim. scediti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) - 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
- 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
// v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
// knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo - 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
// zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov - b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
- c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
- č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
- 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
- 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgubíti se tudi zgubíti se - 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih - 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
- 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
- b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
- 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili - 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o - 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
// izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin - 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) - 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
- 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
- a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
- b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
- c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
// izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest - č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
- 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
izgúbljati se tudi zgúbljati se - 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu
// nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih - 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja
- 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
- a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli
- b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku
// knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata
- 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja
// z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo
● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom
izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izključeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa: izključevati aparate / izključevati tok
- 2. delati, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: preveč izključujejo iz stranke
- 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: v svojih delih govori pisatelj le o drugih ljudeh, sebe pa popolnoma izključuje
- 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: ta način dela izključuje napake; tako zdravljenje izključuje vsako možnost okužbe
// ekspr., z nikalnico priznavati za možno: ne izključujem, da je moje mnenje zmotno / ne izključujem možnosti, da si bil na sestanku
izključeváti se biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: ti dve možnosti se izključujeta; podaljšanje delovnega dne in intenzivnost dela se med seboj izključujeta; njuni trditvi se pravzaprav ne izključujeta
izključujóč -a -e: izključujoči se pojmi; krivdo izključujoče izjave; razmerje med tema nazoroma je obojestransko izključujoče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izkljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok
- 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine
// preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave
♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
- 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake
// ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
izkljúčen -a -o - 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet
♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati - 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno«
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izlóčati -am nedov. (ọ́) - 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo
- 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati
// s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme
izlóčati se - 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic
- 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izločeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo
- 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna; izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa - 3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije; družba ga kot hudodelca izločuje
izločujóč -a -e: drevo, izločujoče smolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izločíti in izlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje
● publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali
// napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti
// s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine - 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval
- 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe
- 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe
- 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
♦ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje
izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša
izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa
♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izmed predl., z rodilnikom - 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja med čim: luna posije izmed oblakov / zastar. kamen štrli izmed zelenja iz
- 2. navadno v zvezi z eden za izražanje izbora, ločevanja, izvzemanja: eden izmed stražnikov ga je opazil; kdo izmed vas ima to pravico; najboljši izmed učencev bo nagrajen / ta dan je izmed najlepših v življenju med najlepšimi; eden izmed največjih skladateljev
● publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; zastar. žival je bila nekaj izmed psa in volka je bila podobna psu in volku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
iznad tudi znad predl., z rodilnikom - 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim: sonce prisije iznad gore; iznad streh se suka dim / vzdigniti glavo iznad knjige / hrast se dviga iznad smrečja
// knjiž., redko za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik; nad: gamsi se pasejo iznad pečine - 2. publ. za izražanje presežene mere; nad, čez: temperatura iznad sto stopinj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izpod tudi spod predl., z rodilnikom - 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: lasje se mu usipajo izpod klobuka; potegniti pismo izpod knjige; prilesti izpod postelje; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa; pren. osvoboditi se izpod okupatorja
● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč
// publ. za izražanje položaja pod čim; pod: proizvodnja je ostala izpod plana - 2. publ. za izražanje nedosežene mere; pod: mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan; kupovati blago izpod vrednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izpod... ali izpod... in spod... ali izpod... tudi spod... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: izpodbiti, izpodkopati, izpodžagati
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izpodjeda, izpodkop
- 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izpodneben, izpodnebnik; prim. spod...
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izpodlésti -lézem tudi spodlésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. redko z lezenjem pod čim priti na drugo stran: izpodlesti plot
- 2. ekspr. zahrbtno, zvijačno spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: prijatelj ga je izpodlezel pri dekletu; izpodlesti koga v službi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izpodríti -ríjem in spodríti -ríjem dov., izpodríl in izpodrìl in spodríl in spodrìl (í ȋ) - 1. z ritjem narediti odprtino, rov pod čim: divji prašiči so izpodrili pot
- 2. z ritjem poškodovati, uničiti: krt je izpodril sadiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izpodvŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim: izpodvrtati hrib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izpred in spred predl., z rodilnikom - 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pred čim: avtobus odpelje izpred gostilne; umaknite se izpred ogledala / opazovati izpred vrat / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
// publ. za izražanje položaja pred čim; pred: avto stoji izpred garaže - 2. za izražanje izhajanja iz časa pred čim: to je popevka izpred sedmih let; vračajo se razmere izpred vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izročíti -ím dov., izróčil (ī í) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
// dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
- 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati
// publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu - 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali
izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil
♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč
izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel
izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo
● ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
iztegníti in iztégniti -em in stegníti in stégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu; iztegniti prste
// s prislovnim določilom dati v takem položaju v določeno smer: iztegnila je roke predse, kakor da se brani - 2. narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegnil je vrat, da bi bil večji; iztegni se, pa boš dosegel; iztegniti se na polico; iztegniti se na postelji, po klopi / iztegniti jezik / iztegniti anteno izvleči, raztegniti
// za ovinkom se je cesta iztegnila zravnala
// s predlogom, v zvezi iztegniti roko, roke z iztegom roke, rok- a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegniti roke za knjigo; iztegniti roko po denarju; pren. tujec je iztegnil roko po naši zemlji
- b) izraziti željo po čem: otrok je iztegnil roke k materi; iztegnila je roke za njim
● nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko iztegniti pete umreti; ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; nizko komaj čakajo, da se bo iztegnil umrl
iztegnívši in stegnívši zastar.: iztegnivši roke proti njemu, ga je pozdravil
iztégnjen in stégnjen -a -o: iztegnjen kazalec; iztegnjene roke; ležati iztegnjen
♦ geom. iztegnjeni kot kot, ki meri 180°; prim. stegnjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
iztegováti -újem in stegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice
// s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice - 2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje
// s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok- a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu
- b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala
● nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje
iztegujóč in stegujóč -a -e: iztegujoč roke, mu je tekel naproti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
iztísniti -em dov. (í ȋ) - 1. s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: iztisniti sok iz limone; iztisniti stržen iz tura; odprl je tubo in iztisnil nekaj barve na paleto / iztisniti med iz satja / iztisniti zrak iz meha
// s stiskanjem, pritiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine, vsebine: iztisniti limono - 2. ekspr., z glagolskim samostalnikom s silo, vztrajnostjo doseči, da kdo kaj naredi, pove: iztisniti obljubo, priznanje od koga / trudili so se, da bi iztisnili kaj iz njega, pa je molčal
- 3. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: od domačih je iztisnil precej denarja; iz kupca je hotel iztisniti čim več / iztisniti iz zemlje čim večji pridelek
- 4. ekspr. s težavo reči, povedati: nekaj nerazumljivega je iztisnil; pa naj bo, je iztisnil
● ekspr. jeza ji je iztisnila solze od jeze je (za)jokala; ekspr. niti besede ni mogel iztisniti (iz grla) ni mogel spregovoriti; knjiž., ekspr. v pesem je iztisnil vso narodovo bolečino izrazil jo je v pesmi
iztísnjen -a -o: iztisnjen sok; iztisnjena limona; prim. stisniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izvédeti -vém in zvédeti zvém dov. (ẹ́) seznaniti se s čim, zlasti s poslušanjem, branjem: izvedeti novico, resnico;
šel je med ljudi, da bi izvedel njihove misli;
od sosedov je izvedel, kaj se je zgodilo doma;
o vzrokih letalske nesreče je izvedel iz časopisa;
pri znancih je izvedel za službo;
za skrivališče ne sme nihče izvedeti / sčasoma se vse izve / treba je izvedeti, kdaj odpelje vlak / publ. izvedelo se je iz dobro obveščenih krogovizvédevši tudi izvedévši in zvédevši tudi zvedévši zastar.: izvedevši za njegovo goljufijo, so ga odpustili iz službe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izvléči -vléčem dov., izvléci izvlécite in izvlecíte; izvlékel izvlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa: izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice / izvleči posekano drevje iz gozda; ladjico so izvlekli na kopno / izvleči žebelj iz deske
// z vlečenjem podaljšati: izvleči anteno - 2. spraviti iz česa ovirajočega: izvleči voz iz blata; obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči; s težavo se je izvlekel izpod ruševin
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom vzeti iz česa: iz listnice je izvlekel šop bankovcev; izvleči roke iz žepa potegniti
// počasi je izvlekla svojo roko iz njegove - 4. ekspr. s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: on te je izvlekel, ko so te zaprli; trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine; izvleči koga iz težav, zadrege; ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti
- 5. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: ves denar je izvlekel iz njega; pri prodaji hoče izvleči čim več dobička / iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno kupil; gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev doseči, da bi kar največ naredili
// z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti: sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega; poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku; izvlekel je iz nje skrivnost - 6. teh. dokončati risbo, navadno s tušem: črte je treba še izvleči; izvleči načrt
// narediti nepretrgano črto: vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo
● ekspr. komaj je izvlekel iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil, da je govorila; publ. iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov naredimo
izvléčen -a -o: izvlečen zamašek; izvlečena risba; kosmičasto sukno ima na površini zelo izvlečena vlakna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izvŕsten -tna -o prid. (r̄) - 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel - 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati
izvŕstno - 1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor
- 2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izza predl., z rodilnikom - 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim: luna vzhaja izza gore; vstati izza mize; voz pripelje izza ovinka / izza ograje se zasliši krik
// knjiž., redko za izražanje položaja za čim; za: skrivati se izza vogla - 2. raba peša za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti; iz: znamenje izza turških časov; poznava se izza šolskih let / star. izza mlada iz zamlada; izza očetove smrti ni bil več doma od očetove smrti
● Tavčarjev roman Izza kongresa iz časov kongresa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izzvenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. prenehati zveneti: gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord; pren., knjiž. izzvenel je njegov pozdrav
- 2. knjiž., s prislovnim določilom končati se s čim: romanca izzveni v mirnih zvokih; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo; njegove besede so izzvenele kot poklon
● publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izzvenévati -am nedov. (ẹ́) - 1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval
- 2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čimprej realizirati
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) - 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust - 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
- b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
// turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred - c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
// evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
// star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali - č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
- 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke - 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
// ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje - 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
- 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela - 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
- 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov - 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
- 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
// jemati kapljice za oči kapati si jih v oči - 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
jemáti se ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje redko: opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.: gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
káj čésa zaim., čému, káj, čém, čím (ā ẹ̄) - 1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav., ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: kaj lepega si prinesel? kaj takega si mu povedal, da je ves prebledel? kot nagovor kaj bo dobrega? kakšne novice prinašate; kaj želite
// elipt.: kaj boš pa zdaj; kaj pa, če ga ne bo? E, kaj, nič ne bo; kaj pa dežnik, ali ga imaš; denar ima, ali kaj, ko pa ne ve kam z njim; pog., kot vprašanje po nerazumljeni trditvi Kaj? prosim
// v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vseeno mi je, kaj ljudje govorijo; elipt. s tovariši se pogovori, kako in kaj
// v neosebni rabi izraža vprašanje po neznanem sploh: kaj je švignilo čez cesto, maček ali senca? kaj je zaropotalo po stopnicah? - 2. v povedni rabi izraža vprašanje po opredelitvi, stanju osebka: kaj je ta človek (po poklicu)? kaj je to? / elipt. menda je pijan ali kaj
● kaj (pa) je kaj se dogaja; ekspr. kaj je spet izraža nestrpnost, nejevoljo; kaj ti je, ali si bolna izraža vprašanje po stanju, razpoloženju; ekspr. le kaj je na njej, da je tako privlačna izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. kaj bo iz tega izraža skrb, strah pred prihodnostjo; ekspr. misli, da je bogve kaj zelo pomemben, imeniten; pog. kaj, če bi šla v kino izraža željo, predlog; ekspr. kaj revež, da je le pošten izraža pomembnost prve, predhodne trditve; ekspr. kaj za to, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. to so res velike reči, kaj meniš izraža močno podkrepitev trditve; ekspr. kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj; ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; ekspr. kaj hočemo, stari smo izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi; žarg. kaj si imel v matematiki katero oceno; ekspr. kaj ne poveste, da je res ušel izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. kaj vse ti (ne) pride na misel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam; pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; ekspr. toliko piješ, le čemu je to podobno izraža nejevoljo; po čem je vino izraža vprašanje po ceni; ne vem, pri čem sem kakšen je moj položaj; ne ve, s čim naj plača s katerim plačilnim sredstvom; izraža nezmožnost plačila; neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kàj čésa zaim., čému, kàj, čém, čím (ȁ ẹ̄) izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav: če se bo kaj spremenilo, mi sporoči;
ali ti je še česa treba;
dati, očitati komu kaj;
nimaš se za kaj jeziti;
dvomiti o čem / v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom: čuditi se čemu nenavadnemu; storiti kaj dobrega; očistiti z glicerinom ali s čim drugim // ekspr. izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo: nima kaj obleči; toliko se trudi, pa nima kaj pokazati; dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti / elipt.: naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu; kot vljudnostni odgovor pri zahvali »hvala!« »Ni za kaj«
● spreten kot le kaj zelo, močno; pog., ekspr. pa še kaj! izraža močno zavrnitev; ekspr. kaj takega! izraža veliko začudenje; ekspr. no, slišiš, (ali) bo že kaj brž povej; brž naredi; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; pog. stvar je sklenjena, tu ni kaj nič se ne da spremeniti; pog. hiša je lepa, ni kaj reči je zares lepa; ekspr. tam ni kaj vzeti tam so zelo revni; pog. ali je imela kaj z njim ljubezensko razmerje; nar. ne more vsemu kaj vsega narediti, opraviti; pog. ali ta obrtnik za kaj naredi dobro, solidno; evfem. bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi napravi samomor; evfem. njega se rado kaj prime krade; pog., ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kasírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. pog. sprejeti denar za prodano blago: kasiral bo glavni natakar / ves dan kasira in šteje denar
// dobiti, izterjati denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: dimnikar je prišel samo kasirat / kasirati (za) vodarino, stanarino
// dobiti, prejeti: ta dan so kasirali milijon dinarjev / ves dobiček je sam kasiral - 2. star. razveljaviti, odpraviti: kasirati odločbo, ukrep
kasíran -a -o: ves kasirani denar je zapravil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ko... ali kò... predpona v sestavljenkah (ȍ) za izražanje- a) obstajanja poleg, vzporedno s tem, kar je pomen osnovne besede: koaksialen, koeksistenca, kovalenten
- b) delovanja skupaj s kom, čim: kooperacija, koprodukcija, korepetirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kolobócija -e ž (ọ́) pog., ekspr. - 1. zmešnjava, zmeda, nered: nastala je kolobocija; s tem je povzročil veliko kolobocijo / kolobocija prvih vojnih dni
// neprijetnosti, težave: imeti kolobocije s čim; prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam - 2. kar je neurejeno, nesistematično: njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija; te kolobocije ne bo nihče bral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kontradíkcija -e ž (í) knjiž. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje; protislovje: opozoril je na kontradikcije v njegovi knjigi / zašel je v kontradikcijo; biti v kontradikciji s čim
♦ filoz. odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama, protislovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kontrást -a m (ȃ) kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega, nasprotje: v delu so izraženi močni kontrasti;
scena je polna kontrastov;
omiliti kontraste / kontrast med lažjo in resnico / v njegovi poeziji nastopa tema kot kontrast (k) luči / biti v kontrastu s čim / črno-beli kontrasti na portretu; močni kontrasti svetlobe in sence / barvni kontrasti // ekspr., navadno s prilastkom kdor je (bistveno) drugačen: sin je pravi kontrast svojega očeta
♦ fot. kontrast izrazita razlika med črnim in belim, med svetlim in temnim na negativu, pozitivu; med. kontrast snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov; muz. učinek agogičnih kontrastov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kraljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti kralj, vladati kot kralj: kraljeval je do smrti; (v) tej deželi je kraljevala znana dinastija / dobro, slabo kraljevati
// ekspr. biti kje neomejen gospodar: v hiši je on kraljeval; star. kraljevati nad svojimi služabniki / tu kraljujeta ljubezen in sloga - 2. ekspr. biti, nahajati se z močno izraženimi značilnostmi: med čudovitim sadjem sta kraljevali branjevki / na steni je kraljevala njegova slika
- 3. ekspr. stati, dvigati se nad čim: na hribu kraljuje mogočen grad / nad temnimi vrhovi kraljuje mesec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
krès krêsa m (ȅ é) zastar. udarec s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: kres ob kremenu / puška na kres kremenjača // ekspr., redko puška, navadno stara: na ramo si je obesil kres
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kresáti kréšem nedov., krêši krešíte; krêsal (á ẹ́) - 1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti; kresal je kremen ob kremen; kresati s kamnom; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati
// v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre - 2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste
- 3. redko delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje
♦ lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi
kresáti se - 1. večkrat močno zasvetiti (se): iskre, strele so se kresale; pren., ekspr. iz črnih oči so se kresali ognji
// ekspr. nastajati, pojavljati se: ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo - 2. z nogo tolči ob svojo drugo nogo: konj se kreše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kríž -a m (í) - 1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
- 2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo
// blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame - 3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa
// trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest
// redko dati kaj na križ navzkriž, križem - 4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ - 5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
- 6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
- 7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
- 8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astr. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kultivírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. načrtno se ukvarjati s pripravo zemlje za rast rastlin: kultivirati polja; kultivirati peščeno zemljo / človek morja ne kultivira, temveč ga le izkorišča
// načrtno se ukvarjati z rastlinami, zlasti v gospodarske namene: kultivirati bombaž, pšenico; kultivirati vinsko trto / kultivirati eksotične rastline - 2. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo, popolnejšo obliko: pisatelj skrbno kultivira besedo; kultivirati gibe, glas
// načrtno se ukvarjati s čim sploh: kultivirati srednjeveško glasbo, zborovsko petje
// krepiti, razvijati, utrjevati: kultivirati svoje sposobnosti / kultivirati otrokov značaj
kultivíran -a -o - 1. deležnik od kultivirati: kultiviran svet / kultivirana rastlina / pevec s kultiviranim glasom; kultiviran jezik / kultiviran okus
- 2. ki ima splošno veljavnim načelom, normam, pravilom ustrezajoče lastnosti: bil je pošten in kultiviran; kultivirano dekle / kultivirano vedenje / kultivirana dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á) - 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
// lahki kamen lehnjak
// ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica - 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
- 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
// lahek potres
// v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
// lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja - 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
- 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
- 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
// ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte - 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
lahkó - 1. prislov od lahek: mirno in lahko je umrl; lahko in brezskrbno živeti; biti lahko oblečen v ne toplo obleko; lahko prebavljiva hrana; lahko in težko prehodno gorovje; lahko rešljiva naloga; to je otročje lahko narediti; delo bom prav lahko opravil
♦ metal. lahko taljive kovine kovine, ki imajo tališče do 500° C - 2. izraža zmožnost, sposobnost za kako dejanje: tovarna bo lahko delala z vso zmogljivostjo; vozilo se lahko giblje na kopnem in v vodi; ni treba pomagati, saj lahko sam nesem; premalo znam, da bi lahko sam rešil nalogo; šiva še lahko, težjega dela pa ne zmore več / kolikor lahko presodim, je stvar resna
// izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako ravnanje je lahko zelo nevarno; tu bi bil človek lahko srečen; to se lahko vsakomur primeri; lahko bi mu škodovalo; saj bi se bil lahko ubil; lahko se zgodi, bi se zgodilo, da bom potreboval tvojo pomoč / elipt. lahko da bom potreboval tvojo pomoč / z oslabljenim pomenom: izrastki so lahko krajši ali daljši; kje bi lahko dobil prostor; to smo lahko dosegli zato, ker smo pridno delali; še zdaj bi lahko živel, če ne bi bil pil / v vezniški rabi: ne poznam ga: lahko (da) je pošten, lahko (da) ne; lahko (da) pride, lahko (da) ne
// izraža dopustitev: lahko, da je stvar drugačna; »mislim, da je tega sam kriv.« »Lahko da« / v vezniški rabi: lahko je njegov brat direktor, vendar ni vsemogočen; lahko je bogat, srečen pa ni; lahko vse preiščeš, pa ne boš našel - 3. izraža dovoljenje, soglasje: gospodar pravi, da lahko gremo čez travnik; lahko ga obiščete, kadar hočete / naročnina se lahko poravna v dveh obrokih; lahko vstopite, tovariš / elipt. »ali smem telefonirati?« »Lahko«
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: (ali) lahko vstopim / elipt. v kino bi šel, mama, a lahko? / v vljudnostnem vprašanju: ali ti lahko pomagam; »lahko prisedem?« »Izvolite«
// izraža utemeljenost, upravičenost: nekateri starši so lahko ponosni na svoje otroke; jutri že lahko pričakujemo spremembo vremena / ekspr. »kako žalostno se drži.« »Saj se lahko« / lahko sem vesel, saj sem zdrav - 4. nav. ekspr. izraža omiljeno nujnost, potrebnost: res bi lahko že prej povedal, da ne bi bilo nepotrebnega iskanja; če si privošči tak avto, bi lahko tudi meni vrnil dolg
// izraža prošnjo, omiljeno zapoved: ali mi lahko daš kozarec vode; se lahko malo umaknete, prosim / lahko bi bil malo bolj prijazen z menoj, veš; opravili ste, lahko greste - 5. ekspr. izraža omejitev, zadržanost priznanja: tebi je lahko tako govoriti, ko imaš vsega dovolj; on je lahko uspel, ko so mu vsi pomagali, jaz pa nimam nobene podpore
// v zvezi z reči, trditi uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
// v medmetni rabi, navadno v zvezi z misliti si, predstavljati si izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si misliš, kako sem se ustrašil; v enem večeru je zaigral sto tisoč, si lahko predstavljate; lahko rečem, da me ni še nikoli užalil; bal sem se, lahko mi verjamete
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si lahko mislim«
- 6. izraža pripravljenost, ponudbo za kako dejanje: pol ure še lahko ostanem, če želite; lahko vas spremim, če vam je prav
- 7. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža precejšnjo zadovoljivost psihičnega stanja, razmer: ni ji bilo lahko, ko je ostala sama z otroki / lahko mu je (pri duši, pri srcu)
● ekspr. kako sploh lahko kaj takega trdiš kako si upaš, drzneš kaj takega trditi; ekspr. lahko tebi, ki si zdrav izraža blagrovanje; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
láhki -a -o sam.: jejte samo kaj lahkega; ali poznaš še kaj tako lahkega; nekaj zračno lahkega je v njegovi poeziji; prim. lažji, nalahko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
léto1 -a s (ẹ́) - 1. čas dvanajstih mesecev, ki se začne 1. januarja in traja do 31. decembra: leto ima 365 dni; lansko, letošnje, preteklo, prihodnje leto; prva četrtina leta; na koncu, ob koncu, v začetku leta / koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra; navadno ki ima 365 dni, prestopno leto ki ima 366 dni; novo leto ki se bo ali se je pred kratkim začelo
// ekspr.: razglasili so ga za človeka leta najpomembnejšo osebnost; dogodek leta najpomembnejši dogodek
// navesti rojstno leto letnico; mesec in leto dogodka nista znana / katerega leta je to bilo; še istega leta, isto leto se je vrnil; umrl je lansko leto lani; tisto leto je bila lepa jesen; to leto ga še nisem videl letos; vsako leto nas obišče; vse leto je bil bolan; rodil se je leto pred njo; koliko plače ima na leto letno; tam je žetev dvakrat na leto; to bomo naredili še v tem letu še letos; tam je živela do leta 1961; članek je iz leta 1970; po letu 1900 se je stanje izboljšalo; vojna se je končala v letu 1945; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664; razmere pred letom 1945 / pri datiranju: Prešeren je umrl 8. februarja 1849. leta [l.] ali leta 1849; 1. maja tega leta [t. l.] leta, v katerem se to govori, piše
// kot voščilo srečno novo leto
// s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: mokrotno, sušno leto / mednarodno geofizikalno leto v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu; hroščevo leto ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči; Mozartovo leto s posebnim poudarkom na uprizarjanju Mozartovih del; olimpijsko leto; obilno ribje leto; lani je bilo sadno leto so sadna drevesa dobro obrodila; leto 1967 je bilo mednarodno leto turizma
// s prilastkom čas dvanajstih mesecev z drugačnim stalnim začetkom: lovsko leto ki traja od 1. aprila do 31. marca; muslimansko leto; šolsko leto ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; prvi razred je obiskoval v šolskem letu 1930/31; študijsko leto ki traja od 1. oktobra do 30. septembra - 2. navadno s števnikom čas dvanajstih mesecev: od takrat sta minili dve leti; že tretje leto poteka, odkar ga ni; četrt, pol leta / delovno, službeno leto / že več kot dve leti se ni oglasil; obljubil je, da bo plačal čez tri leta; pogodbo je sklenil za eno leto; ob letu, star. k letu se vidimo čez eno leto; že leto dni je v tujini eno leto; tam bo ostal leto dni eno leto; takrat je obljubil, leto kasneje pa se je premislil; star. danes leto je odšel pred enim letom; star. pridi danes leto čez eno leto
// petnajst let zapora / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta
// s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: otroku je dve leti; ima, star je že eno leto; hiša je stara sto let; do sedmega leta je živel pri starših do starosti sedmih let; pog. v deveto leto gre pred kratkim je bil star osem let; z desetimi leti je šel od doma ko je bil star deset let; določiti leta starosti; dekle osemnajstih let; do starosti pet let, petih let; ženska pri sedemdesetih letih stara približno sedemdeset let; otrok v devetem letu od izpolnjenega osmega leta do izpolnjenega devetega leta starosti
// kot opozorilo mladini do 16. leta vstop prepovedan - 3. mn. starost, življenjska doba: ko sem imel jaz ta leta kakor ti, sem bil že samostojen; med njima je precejšnja razlika v letih / biti istih let; biti v zrelih letih; moški srednjih let; ženska mojih let; velik za svoja leta
- 4. mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: ta leta so bila zanj srečna; tistih let se bom vedno spominjal / dekliška, fantovska, mladostna leta; otroška leta je preživel v domači hiši; ekspr. šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; leta zorenja / poznava se iz dijaških let; tako sem navajen iz, od mladih let; na stara leta, v starih letih je beračil ko je bil star; človek se mora učiti v mladih letih ko je mlad
// z oslabljenim pomenom leta mladosti mladost; pren., knjiž. meščanska družba je bila takrat še v otroških letih
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: takrat so bila huda leta; vojna leta; leta krize; razvoj gospodarstva v povojnih letih
// knjiž., z vrstilnim števnikom omejeno trajanje desetih let, z začetkom, kot ga nakazuje števnik: šestdeseta leta prejšnjega stoletja so preobrat; v dvajsetih letih našega stoletja; kriza tridesetih let; v začetku osemdesetih let - 5. mn., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dolgo omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: od takrat so minila že leta / leta (in leta) je pisal to knjigo / dolga leta je trajalo, preden je plačal dolg
- 6. letnik: tretje leto filozofije je študiral na Dunaju; dohitel ga je znanec, medicinec v zadnjem letu / Delo, leto V., št. 3
- 7. redko, navadno s prilastkom kar se pridela v (enem) letu; letina: letos je bilo dobro leto; pomlad je obetala dobro leto
● star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. kako hitro tečejo leta čas; dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili, kupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti; pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara; leto na leto, leto za letom se dogaja isto kar naprej, vedno; leto in dan ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. tam sneg leto in dan ne skopni nikoli; ekspr. leto in dan je spal v hlevu vedno; star. čez leto in dan približno čez eno leto; boj za prvo mesto je iz leta v leto, od leta do leta hujši vedno hujši; vsako leto hujši; ekspr. umor je bil pojasnjen šele čez leta, po letih po dolgem času; evfem. mož gre že v leta se stara; evfem. biti v letih star, starejši; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; z leti raste tudi njegova trma čim starejši je, tem bolj je trmast; z leti je zanimanje začelo upadati sčasoma, polagoma; šalj. Abrahamova leta starost okoli petdeset let; šalj. že sedem hrvaških, laških let te nisem videl zelo dolgo; šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let; star. mlado leto pomlad; ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1.januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri kom, v kaki dejavnosti; ekspr. prebili smo sedem suhih let čas revščine, pomanjkanja; bolnik je vsako leto slabši vedno slabši; ekspr. rad bi dal nekaj let življenja, da bi bilo to res zelo želim; vznes. biti v cvetu let mlad; pog. dobiti pet let (zapora) biti obsojen na pet let (zapora); pog., ekspr. že sedemdeset let imam na grbi star sem že sedemdeset let; močen kljub letom kljub starosti; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ agr. rodno leto v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; astr. astronomsko leto čas, ki ga porabi Zemlja, da enkrat obkroži Sonce; kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; Lunino ali lunarno leto ki ima 354 dni; sončno ali solarno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; zvezdno ali sidersko leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; ekon. gospodarsko ali poslovno leto ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. proračunsko leto koledarsko leto, za katero je narejen proračun; računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev; fiz. svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; ta zvezda je oddaljena od zemlje štiri svetlobna leta; rel. sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
línija -e ž (í) - 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji - 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
- 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
- 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu - 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
- 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
- 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
// to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
// vitka linija - 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
// žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo - 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
- 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
// po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ljubítelj -a m (ȋ) - 1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil
// publ.: ta vrsta kave je našla že mnogo ljubiteljev mnogo ljudi jo kupuje, pije; ljubitelji smučanja so z letošnjo zimo zadovoljni smučarji - 2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ljubíteljstvo -a s (ȋ) raba narašča ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, amaterstvo: jezikovno ljubiteljstvo;
njegovo igranje ne presega meje ljubiteljstva / prosti čas mu izpolnjujejo razna ljubiteljstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ločeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo
- 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev
- 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele
ločeváti se - 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih
- 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta
// večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo
● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati
ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) - 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
- 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva - 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo - 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
- 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
- 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
- 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
ločíti se in lóčiti se - 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
- 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi - 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja - 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
lóčen -a -o - 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
- 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) - 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
// ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
// s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
// lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale - 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
// z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
// polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal - 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
- 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
- 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
// delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi - 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
- 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
lomíti se - 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
- 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
- 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov - 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
lôpati -am nedov. (ō ȏ) ekspr., redko tolči, udarjati, navadno s čim ploskim: navdušeno ga je lopal po rami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
lôpniti -em dov. (ó ȏ) - 1. ekspr. udariti, navadno s čim ploskim: lopniti konja po hrbtu; prijateljsko je lopnil znanca po rami; lopniti s knjigo po glavi; lopniti se z dlanjo po prsih
// udariti sploh: molči, sicer te lopnem; pren. na sestanku so lopnili tudi po njem - 2. ekspr. plosko pasti: lopniti na tla; lopnil je v sneg
- 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že spet je lopnil
● ekspr., redko ušla je od doma, je lopnil hitro rekel; ekspr. nekje so lopnila vrata se glasno zaprla; ekspr., redko kar takole lopne v hišo nepričakovano pride
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
malomáren -rna -o prid., malomárnejši (á ā) ki dela kaj brez prave volje, pazljivosti, zanimanja: malomaren učenec;
pri delu je bil malomaren / izdelava obleke je zelo malomarna; malomarno uradovanje // ravnodušen, brezbrižen: prizadeval si je, da bi bil čim bolj malomaren, a roke so se mu tresle; biti malomaren do koga / reči z malomarnim glasom; kazal je malomaren obrazmalomárno prisl.: malomarno delati, govoriti, hoditi; malomarno je zamahnil z roko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
manéver -vra m (ẹ́) - 1. razporejanje in premikanje vojaških enot za čim lažjo izvedbo vojaške naloge: izvesti manever; hiter manever / četa je napravila manever / obkolitveni manever; slepilni manever za prevaranje nasprotnika
// manever pred golom - 2. sprememba smeri, načina vožnje za dosego česa: opraviti navigacijske manevre; z domiselnim manevrom se je s svojim avtomobilom vrinil med dve večji vozili; združevalni manever dveh satelitov; pren. miselni manever
- 3. nav. slabš. dejanje, ravnanje, s katerim se prikrito hoče kaj doseči: ta panika je le manever; manever pri predsedniku se mu je posrečil; spustiti se v kak manever; finančni, politični, propagandni, volilni, zakulisni manever
- 4. mn., voj. velika preizkušnja usposobljenosti vojske za primer vojne: imeti manevre; biti na manevrih; manevri na zahodu države / vojaški manevri / manever z ognjem obstreljevanje določenih objektov; prenos obstreljevanja z enih objektov na druge
♦ šah. poteze, s katerimi se izboljša položaj igralca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
manevrírati -am nedov. (ȋ) - 1. razporejati in premikati se za čim lažjo izvedbo vojaške naloge: brigada je dobro manevrirala; manevrirati z enoto; neprestano smo manevrirali in se s tem izogibali vsem nevarnostim
- 2. spreminjati smer, način vožnje za dosego česa: ladja je začela manevrirati, da bi prišla v pristanišče; tovorni vlak manevrira na postaji; letalo manevrira nad letališčem / manevrirati z vozilom / ekspr. natakar je spretno manevriral med mizami s polnim pladnjem; pren. manevrirati s ceneno delovno silo
// ekspr., v zvezi z z delati gibe, ravnati: gledal je, kako manevrira z volanom; slabo je manevriral z nožem; pren. prevajalec manevrira z različnimi pojmi - 3. nav. slabš. delati kaj, s čimer se prikrito hoče kaj doseči: predstavniki nasprotne stranke so manevrirali; manevrirati komu za hrbtom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
manipulántstvo -a s (ā) slabš. preračunljivo ravnanje s čim: bolj se je ukvarjal s kulturnim manipulantstvom kot s kulturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mànj prisl. (ȁ) - 1. izraža manjšo stopnjo, ant. bolj: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav., ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe
- 2. izraža manjšo količino ali mero, ant. več
- a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda
- b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala
- 3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli - ne manj kakor včasih
- 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni
- 5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 — 6 = 4] / pog. za uro dobiš trideset din manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let
● žarg., šah. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; neskl. pril.: žarg., šol. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mánjši -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od majhen: postajati manjši; to je naša najmanjša soba; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo; izdatki so manjši kot dohodki
- 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo: manjše države; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov; napraviti manjši poizkus; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev
● ekspr. stroj je razdrl do najmanjših delcev popolnoma, čisto; ekspr., z nikalnico niti najmanjšega dvoma ni, da je tako prav gotovo, res je tako; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih; ekspr. svet je vedno manjši z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; ekspr. najmanjša sled ni smela ostati za njim nobena; bil je za glavo manjši od brata za višino glave manj visok
♦ mat. najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; rel. manjši bratje frančiškani; sam.: prireditev za naše najmanjše; prim. majhen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
már -a m (ȃ) - 1. v povedno-prislovni rabi izraža skrb, ukvarjanje s čim: pohajkuje, otroci pa ji niso mar; služba mu je malo mar; star.: našim prednikom pomorstvo ni bilo na mar; naše ponudbe ni jemal v mar; okrožnice nima nihče za mar; nižje pog., ekspr. kmetija mu je figo mar
// ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: mar mi je, naj reče, kar hoče; ni mu mar, kaj ljudje mislijo
● ekspr. da bi koga vprašal za svet, mu še na mar ne pride izraža močno zanikanje - 2. zastar. skrbnost, vnema: delo je opravil z njemu lastnim marom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
Maríjin -a -o prid. (ȋ) v zvezah: rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani;
Marijino oznanjenje praznik 25. marca;
um. Marijino oznanjenje motiv Marije in angela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
med... ali mèd... predpona v sestavljenkah (ȅ) - 1. za izražanje obstajanja česa med čim: medceličen, medleden, medmorje, medplanetaren
// za izražanje nastopanja, pojavljanja česa med čim: medklic - 2. za izražanje odnosa, razmerja med čim: mednaroden, medsebojen, medverski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mediálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na medij: njegove medialne sposobnosti / medialna raba glagola
- 2. knjiž. srednji, sredinski: izbrati medialno pot med čim
// anat. ki je bližje sredinski ravnini telesa: medialna stran stegna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite - 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
- 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
- 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil - 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
meníti se in méniti se, tudi méniti se - 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
- 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
- 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni - 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
- a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
- b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta
ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
monopól -a m (ọ̑) - 1. stanje na trgu, ko je en sam ponudnik blaga: odpraviti monopol; monopol v trgovini / popolni monopol / mednarodni monopol ki obvladuje svetovno tržišče
// izključna pravica do izdelovanja ali prodajanja česa: dobiti monopol za trgovino z zlatom; imeti monopol; monopol na proizvajalna sredstva / državni monopol; prodajni, trgovinski monopol
// ekspr. izključna oblast nad čim: imeti monopol v kaki stroki; tendenca po ideološkem monopolu; monopol nad izobrazbo / šolstvo ne sme biti monopol majhne skupine ljudi - 2. ekon., v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco: nastanek monopolov / združevati se v monopole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mórati -am nedov. (ọ̑) - 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
- a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
- b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
- c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
- 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
- b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
- c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
- 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
- b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
// mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
- 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
mrcváriti -im nedov. (á ȃ) - 1. slabš. rezati, trgati, mečkati: mrcvariti sadno drevje, mladike / na delovni mizi je mrcvarila meso za zrezke / s tem orožjem se ljudje mrcvarijo bojujejo
- 2. ekspr. mučiti, trpinčiti: v ječi so jih mrcvarili; surovo so ga mrcvarili / kmete so zatirali in mrcvarili / mrcvarili so ga po sodiščih; v časopisu me mrcvarijo očitajo mi napake, pomanjkljivosti, kritizirajo me
// slabš. nevešče ravnati s čim: mrcvariti slovenščino
// grdo ravnati s čim: otroci spet mrcvarijo mačko, psa
● ekspr. pol ure me je profesor mrcvaril pred tablo izpraševal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
načŕten -tna -o prid. (ȓ) ki poteka po načrtu: načrtna akcija, proizvodnja;
načrtno zdravljenje;
njegovo delovanje, opazovanje je načrtno / načrtno gospodarstvo / knjiž. v svojem ravnanju ni načrten dosledennačŕtno prisl.: načrtno se lotiti česa, ukvarjati se s čim; postopoma, toda načrtno naseljevati, pogozdovati / ekspr. načrtno mu ugovarjajo vztrajno, kar naprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nad... ali nàd... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje- a) lege, položaja, premikanja nad čim: nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz, nadzidek, nadzidati
- b) preseganja glede na družbeni, službeni položaj: nadlogar, nadmoč, nadoblast, nadporočnik, nadškof, nadvojvoda, nadvlada; nadvladovati, nadzirati
- c) preseganja navadne, običajne mere: nadplanski, nadpolovičen, nadpritisk, nadprodukcija, nadštevilen, nadzvočen
- č) kvalitativnega preseganja: nadčloveški, nadizkustven, nadljudje, nadnaraven, nadrazumski, nadrealizem, nadstrankarski, nadstvarnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nadgradíti -ím dov., nadgrádil (ī í) zgraditi, dozidati nad čim: na stolpnici bodo nadgradili dve nadstropji / nadgraditi hišo; pren., knjiž. literarno predlogo je gledališko nadgradilnadgrajèn -êna -o: nadgrajeni prostor so že opremili
♦ vet. nadgrajena žival žival, ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nadletávati -am nedov. (ȃ) knjiž. letati nad čim, preletavati: ameriška letala so več dni nadletavala sovražno ozemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nadpís -a m (ȋ) kar je napisano nad čim: nadpisi so bili napisani z okroglo pisavo;
četrti spev ima nadpis: andante // zastar. napis: knjižica obsega različne pesmi, nadpise, poučne sestavke; nagrobni nadpis / pismo ni imelo ne nadpisa ne podpisa naslova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nadstréšek -ška m (ẹ̑) streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša: postaviti, zgraditi nadstrešek;
stati pod nadstreškom;
lesen, železen nadstrešek / balkonski, vhodni nadstrešek // redko streha nad čim sploh: krmišče je pokrito z nadstreškom; nadstrešek nad kipom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nadzídati tudi nadzidáti -am dov. (í á í) sezidati, dozidati nad čim: na take temelje lahko nadzidaš pet nadstropij / nadzidati hišo za dve nadstropjinadzídan -a -o: nadzidani deli stavbe; hiša je nadzidana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nadzidávati -am nedov. (ȃ) zidati, dozidavati nad čim: nadzidavati nadstropje / nadzidavati stare stavbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nanášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem, prenašanjem spravljati kam: nanašati drva v kuhinjo / čebele nanašajo med; ptice so pridno nanašale za gnezda
// z delovanjem povzročati, da kaj kam pride, se kje nabere: voda stalno nanaša prod in pesek; veter je nanašal sneg na hodnik - 2. delati, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanašati ličilo na obraz; preparat nanašamo na kožo s čopičem; oljnate barve nanaša na steno v plasteh; lak se je lepo nanašal
- 3. vrisavati na papir, sliko: na vodoravno os je nanašal podatke za čas, na navpično pa za pritisk
nanášati se v zvezi z na biti v zvezi, povezanosti s čim: opisani dogodki se nanašajo na ta kraj; razprava se posredno nanaša na to problematiko
nanašajóč -a -e: nanašajoč temne barve na platno, je ustvaril vzdušje nevihte; odstavek, nanašajoč se na tretjo točko sporazuma; nanašajoč se na mizo; na draginjo nanašajoča se šala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
naostríti -ím dov., naóstril (ī í) narediti ostro: naostriti osti, strgalo / redko naostriti svinčnik ošilitinaostrèn -êna -o: naostren srp
● ekspr. biti naostren proti čemu (zelo) nasprotovati čemu, ne strinjati se s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
napráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napráviti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nasípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: nasipati grah v lonec; odnašali so zemljo in jo nasipali na drugem, nižjem koncu njive / reke poplavljajo in nasipajo / ekspr. žvenk cekinov, ki so si jih nasipali v žepe
- 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipati cesto; kamenje je pregrobo, da bi z njim nasipali pot
// z nasipanjem delati kaj višje: nasipati tla
nasípan -a -o: neustalj. hoditi po beli, nasipani cesti nasuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nasipávati -am nedov. (ȃ) - 1. polniti kaj s čim sipkim, drobnim: nasipavala mu je brento / reka nanaša in nasipava kamenje
- 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipavati ceste
// z nasipavanjem delati kaj višje: tu bo treba še nasipavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
naslánjati -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovonaslánjati se - 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico
- 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo
// biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba - 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire
- 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile
● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival
♦ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto
naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma
naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nasloníti -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ī ọ́, í) - 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti
// naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid
● knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu - 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči
nasloníti se - 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz
- 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči
- 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke
● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč
naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino
naslónjen -a -o - 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje
- 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nasúti -sújem dov., nasúl in nasùl (ú ȗ) - 1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: nasuti grah v posodo; nasula je za pest soli; brezoseb. snega je nasulo do gležnjev; pren., ekspr. nasula jim je veliko novic o njem
● ekspr. nasuti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico - 2. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: pot so že nasuli; na debelo nasuti s peskom
// z nasipanjem narediti kaj višje: zemljišče je treba na tem mestu še nasuti
nasút -a -o: s peskom nasuta pot; nasuta pregrada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
naučíti -ím dov., naúčil (ī í) - 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino
- 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka
● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati
naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil
// z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo
● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
navdúšenje -a s (ȗ) - 1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem
- 2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje
// izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju
● ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
// narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati
// alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala - 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
// narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj - 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi
navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
navezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko; navezovati si smuči
// delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico
// alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali; alpinisti se navezujejo - 2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase; začel se je navezovati na novo družbo in okolje; navezovati se na zemljo
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase; počasi se navezujeta drug na drugega - 3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati, opirati: pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade; razprava se je navezovala na podano poročilo
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
navodílo -a s (í) nav. mn. kar pojasnjuje, določa, kako se kaj dela, s čim ravna: delati po navodilih;
podrobna, praktična navodila;
navodila in odredbe / aparatu so priložena navodila v več tujih jezikih / dati, dobiti navodila za delo
♦ jur. instruktivno navodilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
negativitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. kar je, obstaja kot- a) negativno, neprijetno: nezadovoljstvo, trpljenje in druge negativitete
- b) negativno, nepopolno: bil je razpet med negativiteto in idealiteto
- c) negativno, v objektivni resničnosti neobstoječe: motivi soneta so: neobstoječi cvet, praznota vaze in druge negativitete
♦ filoz. negativiteta po Heglu kar je v dialektičnem protislovju s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
negodováti -újem nedov. (á ȗ) izražati nezadovoljstvo, ogorčenost nad čim: občinstvo je negodovalo zaradi slabe uprizoritve;
ljudje so negodovali nad zvišanjem cen kruha in mleka;
gledalci so negodovali, ko so izvedeli, da ne bo predstave;
glasno, upravičeno negodovati / ves čas negoduje, zabavlja / zakaj si prišel, je negodovalnegodováje: negodovaje so se ljudje razšli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
negováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. opravljati dela za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
- a) dojenčka: mati neguje otroke; dojenčka skrbno negujejo
- b) bolnika: negovati ranjence; negovala ga je v bolezni, med boleznijo / negovati stare in onemogle
- 2. opravljati dela, ki so potrebna za čistočo, zdravje, lepši videz telesa ali telesnega dela: negovati kožo, lase, nohte; vsak dan se skrbno neguje
- 3. opravljati dela za pospeševanje rasti ali povečanje pridelka: negovati sadno drevje; negovati gozd; rože skrbno neguje
- 4. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim z namenom doseči čimbolj popolno podobo: negovati svojo izgovarjavo; negovati pesniški jezik
// krepiti, razvijati, utrjevati: negovati otrokove sposobnosti / negovati bratstvo in enotnost naših narodov
negován -a -o: pravilno negovan gozd; imela je negovane nohte; skrbno negovan otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nejevólja -e ž (ọ̄) kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen: ob sinovih besedah je očeta obšla nejevolja;
izraziti nejevoljo nad kom;
kazati nejevoljo / nejevolja se mu bere na obrazu; le s težavo je premagoval nejevoljo / spravljati koga v nejevoljo / z nejevoljo je privolil nerad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nejevóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen: ob njenih besedah je postal nejevoljen;
ko ga je prehitela, je nejevoljen pospešil korak;
nejevoljen je vprašal, kaj hoče / bil je nejevoljen, ker so ga zmotili pri delu
● star. večkrat je bil že nejevoljen nanj hud, jezen // ki vsebuje, izraža nejevoljo: opazila je njegov nejevoljni pogled / z nejevoljnim obrazom je odšel iz sobenejevóljno prisl.: nejevoljno odgovoriti, vprašati; nejevoljno je zmajeval z glavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèločljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da ločiti: neločljivi deli priprave / neločljiva zakonska zveza / glasovi v daljavi so bili neločljivi od streljanja / ekspr.: neločljiva prijatelja sta zelo velika, dobra; to je neločljiva celotanèločljívo prisl.: neločljivo povezan, zvezan s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
néokolonialízem -zma m (ẹ̑-ī) po drugi svetovni vojni politika gospodarsko razvitih držav, ki si prizadeva spraviti nerazvite države, zlasti nekdanje kolonije, v čim večjo odvisnost: boj proti neokolonializmu, kolonializmu in imperializmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèoprézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) redko nepreviden, nepazljiv: do nesreče je prišlo, ker so bili delavci neoprezni / z neopreznim prijemom je sprožil kamenjenèoprézno prisl.: neoprezno ravnati s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèpoklícen -cna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni poklicen: poklicna in nepoklicna dejavnost / nepoklicne igralske družinenèpoklícno prisl.: nepoklicno se ukvarjati s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèpooblaščèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni pooblaščen: nepooblaščeni organi;
nepooblaščene osebe ne morejo prevzeti vrednostnih papirjev / za to izjavo je bil nepooblaščennèpooblaščêno prisl.: nepooblaščeno razpolagati s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèpoučèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni poučen, ni seznanjen s čim: nepoučeni bolniki se takega zdravljenja bojijo;
hotel je vplivati na odločitev nepoučenih ljudi;
biti nepoučen o kakem dogodku // knjiž. ki se na kako področje, stroko slabo spozna: nepoučen bralec avtorjevih misli ne bo doumel; v literaturi je nepoučen; sam.: nepoučeni so bili prepričani, da ima prav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèrazdružljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ekspr. ki se ne da razdružiti, ločiti: povezati v nerazdružljivo celoto / postala sta nerazdružljiva prijatelja zelo velika, dobranèrazdružljívo prisl.: biti nerazdružljivo povezan s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèrazdvójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̄) publ. neločljiv, nerazdružen: nerazdvojna zvezanèrazdvójno prisl.: nerazdvojno povezan s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèstrínjanje -a s (ȅ-í) kar je nasprotno, drugačno od strinjanja: izraziti nestrinjanje s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nevólja -e ž (ọ̄) kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevolja: ob sinovih besedah ga je obšla nevolja;
izražati, kazati nevoljo / nevolja se mu bere na obrazu / z nevoljo ji je dovolil, da gre nerad
● zastar. zadela jih je nevolja nesreča; nar. vzhodno biti v nevolji v neprijetnostih, težavah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nevóljen -jna -o prid. (ọ̄) ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevoljen: ob njegovih besedah je postal nevoljen;
nevoljen ga je vprašal, kdaj se namerava vrniti / kadar jo je obiskal, je bila nekoliko nevoljna
● star. zaradi tega je bil zelo nevoljen nanj hud, jezen // ki vsebuje, izraža nejevoljo: z nevoljnim obrazom mu je sledil; spremljal ga je njegov nevoljni poglednevóljno prisl.: nevoljno pogledovati, vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nèvréden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
♦ jur. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje // malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela // ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenjenèvrédno prislov od nevreden: nevredno prejemati dobrote
// knjiž., v povedni rabi izraža neupravičenost, neprimernost: nevredno se je jeziti zaradi tega; sam., zastar.: po nevrednem doseči kaj nezasluženo; po nevrednem nosi uniformo neupravičeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nìč ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [mər] (ȉ ẹ̑) v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo- a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič
// s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati - b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega
- c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori
- č) v medmetni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam
● ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) - 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla
- 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
- 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
// kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
// v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
// v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo - 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
// zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
normalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da postane kaj normalno, pravilno: z injekcijo so skušali normalizirati delovanje srca;
vreme se normalizira / normalizirati naraščanje cen / prizadevajo si čim hitreje normalizirati promet narediti, da bi mogel promet potekati, razvijati se normalno, neovirano // državi sta normalizirali medsebojne odnose; življenje se je normaliziralo uravnalo, uredilo
♦ metal. normalizirati jeklo s toplotno obdelavo doseči enakomerno sestavo in bolj fino strukturo jekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
nós -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) - 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom
// del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos - 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži
- 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem
● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil
♦ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ob predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
- a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
- b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
- 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
- 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
- a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini
// sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju - b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
- c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči - 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
- 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov - 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ šol. študij ob delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
občutíti in občútiti -im dov. (ī ú) - 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo
- 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel
// s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil - 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi
- 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
- 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo
- 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim
// izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel
občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
- 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati
// žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo - 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete - 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
- 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
- 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
♦ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke
obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki
♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obdelováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
- 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati
// žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav - 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja - 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko
- 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
- 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
♦ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati
obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obdržáti -ím dov. (á í) - 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč - 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno - 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo - 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
- a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
- b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
- 5. ne prenehati
- a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
- b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti
// obdržati družinske navade - c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
- 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦ šah. obdržati figuro - 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost - 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
- 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
obdržáti se - 1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala
// pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile - 2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji; prijel je za drog in se komaj obdržal
- 3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo
● obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obgodrnjáti -ám dov. (á ȃ) z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim: vsako stvar obgodrnja;
rad obgodrnja njegovo gospodarjenje
● ekspr. popolnoma so ga obgodrnjali skritizirali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati
- 2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani
- 3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami
oblégan -a -o: oblegano mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblepíti in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) - 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato
- 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami
oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblépljati -am nedov. (ẹ́) - 1. z lepljenjem obdajati kaj s čim: oblepljati cevi z izolacijskim materialom; oblepljati platnice
- 2. z lepljenjem delati, da je kaj na čem: oblepljati ograje z lepaki; pren., ekspr. oblepljati koga z nazorskimi etiketami
● knjiž. vas oblepljajo gozdovi obdajajo, obkrožajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblíti -líjem dov. (í) - 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran
// obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke - 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd
- 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati
// udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri - 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga
oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oblívati -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í) - 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem
- 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino
// večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje - 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal
// davili so ga, da so ga oblivale krvave pene - 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica
- 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obnergáti -ám dov. (á ȃ) nav. slabš. z nerganjem izraziti nejevoljo nad čim: mladi vse obnergajo, kar je bilo pred njimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obrásel -sla -o tudi obrástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) - 1. obdan s čim rastočim: z jelšami obrasel potok; usta, obrasla z brki in brado
- 2. pokrit s čim rastočim: z vinsko trto obrasel hrib; s puhom obrasli mladiči; prim. obrasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike - 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih
obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obrazdáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. umazati, zlasti s čim redkim: otrok vse obrazda pri jedi;
obrazdati se z blatom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
- 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
// z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd - 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob
- 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
♦ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo
obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko
obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obrózgati -am dov. (ọ̑) ekspr. umazati s čim tekočim: obrozgati obleko z blatomobrózgan -a -o: bil je do kolen obrozgan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obsadíti -ím dov., obsádil (ī í) - 1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom
- 2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto
obsajèn -êna -o: park, obsajen z lipami; s topoli obsajena cesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
od predl., z rodilnikom - 1. za izražanje premikanja iz položaja
- a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
- b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
- 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
// vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 - 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
// v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev - 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
- a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
- b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
- c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
- 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
// publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
// publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti - 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
- 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
// star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata - 8. za izražanje pripadnosti
- a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
- b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
// pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
// vzel je vdovo od brata po bratu
- 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
// to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov - 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
// od njega imam samo škodo - 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
- 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo - 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
♦ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odbírek -rka m (ȋ) - 1. kar ostane po odbiranju: trudijo se, da bi bilo odbirka čim manj
- 2. knjiž. vrednost, količina ki se odčita z merilnega instrumenta: zapisovati odbirke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oddelíti -ím dov., oddélil (ī í) - 1. od večje količine dati, določiti pripadajoči del: mati je otrokom oddelila kruh; iz sklede mu je oddelila jed v posebno skodelico
// od večje količine vzeti, navadno za določen namen: preden so denar razdelili, so ga nekaj oddelili za rezervni sklad - 2. knjiž. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: oddeliti rudo od primesi; nekateri so se oddelili od skupine / bolnika z nalezljivo boleznijo so oddelili od drugih / morje je oddelilo otok od celine
oddelíti se knjiž. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: nekaj študentov se je oddelilo od zahtev svojih kolegov
oddeljèn -êna -o: vrt je oddeljen z grobimi kamni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odgovárjati -am nedov. (ȃ) - 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
// pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
// sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise - 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice
// pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko
// govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
// oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil - 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom
// reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo - 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem - 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati
- 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo
// odbori odgovarjajo svojim volivcem
// publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje - 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
- 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
- 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno
- 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve
● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih
odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odklánjati -am nedov. (ȃ) - 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti
// v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo - 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
- 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati
// odklanjati odgovornost za kaj - 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
- 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja
● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali
odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja
● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim
odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odkloníti -klónim dov. (ī ọ́) - 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
- 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
- 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati - 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo
- 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni
● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal
odkloníti se - 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo
- 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni
odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odlíčen -čna -o prid., odlíčnejši (í ī) - 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo
// ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek - 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
// velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem - 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno
// ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo - 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega
// seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
// ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
♦ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena
odlíčno - 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film
♦ šol. fizika: odlično - 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično
odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom
♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odlóčati -am nedov. (ọ́) - 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom
// dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče - 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
// določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo - 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo
odlóčati se - 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati
- 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice
- 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odločíti in odlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
// dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče - 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
// določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda - 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
// navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona - 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
♦ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
odločíti se in odlóčiti se - 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se
- 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša
odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odnôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki je v določenem odnosu s čim drugim: odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi relativni // preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del del, ki se nanašajo na problematiko
♦ lingv. odnosna beseda odnosnicaodnôsno prisl., pisar., v vezniški rabi ali, oziroma: sestanka naj se udeleži predsednik odnosno njegov namestnik / zglasite se v računovodstvu odnosno v blagajni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odnôsnost -i ž (ó) knjiž. dejstvo, da je kaj v določenem odnosu s čim drugim: med tema dvema stvarema se kaže odnosnost;
medsebojna odnosnost vzgojitelja in učencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odobrávati -am nedov. (ȃ) izražati soglasje s čim: večina odobrava njegov predlog / njegovega ravnanja niso odobravali // izražati soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobravati delavcem popust za prevoz na delo / banke odobravajo krediteodobravajóč -a -e: odobravajoč nasmeh; prisl.: odobravajoče prikimati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odobríti -ím dov., odóbril (ī í) - 1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost
// izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo - 2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt; odobriti knjigo za šolsko rabo
odobrèn -êna -o: odobren s posebnim odlokom; nagrada je že odobrena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odpásti -pádem dov., stil. odpàl odpála (á ā) - 1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli; omet je na več mestih odpadel; zreli sadeži sami odpadejo; avtomobilu je odpadel blatnik; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / redko lasje so mu odpadli izpadli; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše
● ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav - 2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli
// odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna - 3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več
♦ lingv. polglasnik je na tem mestu odpadel
// ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo; zadnja točka programa je odpadla - 4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil
// publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil - 5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče
// kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren
odpádel -dla -o: odpadlo listje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odpòr -ôra m (ȍ ó) - 1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti: njihovo početje mi vzbuja odpor; čuti odpor do teh ljudi / ekspr. nepremagljiv fizičen odpor do koga; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom
- 2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje: streti, zlomiti sovražnikov odpor; vdati se brez odpora; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor; pren. v očeh ji je tlel plamen odpora
● publ. sovražnik je nudil močen odpor se je zelo upiral, branil; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
// publ. odporniško gibanje: sodelovati v odporu; sile odpora; voditelji, žrtve odpora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odpovédati -povém dov. (ẹ́) - 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
- b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
- 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
- 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
- 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
odpovédati se - 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
- 2. zavestno narediti
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
// odpovedati se svetu - b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
- 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
- b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
- 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
- 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
- 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
- 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
odpovedováti se - 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
- 2. zavestno delati
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
- b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
- 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
- 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odrêči -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom - 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
- 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
// z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv - 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim
odrêči se - 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu
- 2. zavestno narediti
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem
- b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče
- 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri
- 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odstópati -am nedov. (ọ̄) - 1. prenehavati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: omet na nekaterih mestih že odstopa; skorja je začela odstopati
- 2. odpovedovati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: člani predsedstva so začeli drug za drugim odstopati / predsednik je izjavil, da odstopa
- 3. navadno v zvezi z od prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odstopati od svojih načel, navad
// prenehavati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopati od zahtev
// publ. biti neenak v primerjavi s čim: cene odstopajo od lanskega povprečja; to blago odstopa po kvaliteti / po znanju zelo odstopa od drugih veliko več zna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odstopíti in odstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati; odstopili so od plota in posedli; odstopiti za korak; kar odstopil je od presenečenja
- 2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila; podplati na čevljih so odstopili; skorja pri hlebcu je odstopila; umazanija v loncu še ni odstopila
- 3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil; kolektivno odstopiti
// odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil; odstopiti zaradi poškodbe - 4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad; odstopiti od stališča o nevmešavanju; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah
// prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli
♦ jur. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek
// publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja - 5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino; odstopiti stanovanje potrebnejšemu; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi; odstopiti posestvo sinu zapustiti; odstopil mu je sobo za en večer dal
odstópljen -a -o: odstopljen delež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odváditi -im dov. (á ȃ) - 1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec; težko se je odvadil mamil; odvaditi se pijančevanja; odvaditi se kaditi
- 2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti; odvaditi se površnosti
odváditi se izgubiti sposobnost opravljati določeno delo: odvadil se je težkega dela, redko težkemu delu; odvaditi se hitro hoditi / njegove roke so se odvadile dela
// izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju: odvaditi se mraza, samote
// zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim občutiti to kot nenavadno: take hrane se je že odvadil / odvadil se je domače govorice
odvájen -a -o: oči, odvajene svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
odzádnji -a -e prid. (ȃ) ki je zadaj, za čim; zadnji: glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice; prišel je skozi odzadnja vrata
♦ lingv. odzadnji slovar slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ogórčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo;
ta ukrep jih je ogorčilogórčiti se knjiž. postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si se tako ogorčil / tako pa ne bo šlo, se je ogorčil ogorčeno rekel
ogórčen -a -o - 1. deležnik od ogorčiti: ogorčen zaradi krivice; biti ogorčen na koga, nad čim
- 2. publ. hud, silovit: ogorčeni boji na fronti; prisl.: ogorčeno se je obrnil; ogorčeno protestirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ogradíti -ím dov., ográdil (ī í) narediti, postaviti ograjo okrog česa: ograditi pašnik, vrt;
ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom obdati njegove bregove; otroci so ogradili luže z blatom; pren. ograditi svojo neodvisnostogradíti se navadno v zvezi z od - 1. knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: ograditi se od zunanjega sveta; ograditi se od vplivov naturalistov; ogradil se je od vseh in postal zelo samosvoj
● knjiž. ograditi se je morala z brezčutnostjo, če je hotela vzdržati postati je morala brezčutna - 2. publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograditi se od izjave, sklepa; ogradil se je od vseh, ki niso upoštevali sklepov
ograjèn -êna -o: ograjen prostor za molžo; s kamenjem ograjeno kraško polje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ograjeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče;
vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trgograjeváti se navadno v zvezi z od - 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom
- 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
omejeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
// določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje - 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
- 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
- 4. delati, povzročati, da je kaj manjše
- a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva
- b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo
- c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
// preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
- 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno
- 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje
omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem
omejujóč -a -e: omejujoča določila
omejeván -a -o: omejevan v razvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
omejíti -ím dov., oméjil (ī í) - 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
- 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
- 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
- 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
- b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
- c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
// preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
// narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
- 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
- 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi
● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti
omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti
omejèn -êna -o - 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero
- 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi
- 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno
♦ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
opírati1 -am nedov. (ī ȋ) navadno v zvezi z na - 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo
// delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz - 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič
opírati se - 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj
// biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico - 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje
- 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti
opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico
opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oplétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: opletati steklenice; pajek je opletal cvete s pajčevino
// delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: opletati vrv okoli debla - 2. rastoč pokrivati površino: zidove opleta stoletni bršljan; srobot se opleta čez skale
// biti, obstajati okrog česa: lovorov venec mu opleta čelo - 3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe: opletati z nogami, rokami; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom; metulj je opletal s krilci
// delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje: veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem - 4. viseti in se neurejeno gibati: čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje; hlače mu opletajo okrog suhih nog
- 5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve: levo kolo je opletalo; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta
- 6. ekspr. opotekaje se hoditi: z zadnjimi močmi je opletala za njim; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš hodiš
// muditi se, zadrževati se: kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali se obotavljali - 7. ekspr. udarjati, tepsti: opletati koga z bičem; opletal je z gorjačo po hrbtih; dečki so se opletali z vejami
● star. imela je šest služabnic, ki so jo opletale česale, ji spletale lase; ekspr. zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov hodi; opletati z ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; slabš. v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo jo je omenjal, govoril o njej; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. ne dovolim, da bi opletali z menoj samovoljno, brezobzirno ravnali
oplétati se ekspr. - 1. hoditi, zadrževati se kje: pastir se je počasi opletal med živino; pren. sto misli se ji opleta po glavi
- 2. ukvarjati se, navadno s čim neprijetnim, težavnim: s tem delom se že dolgo opleta / pojdi, kaj bi se še opletal z njimi / opleta se in žene, da dovolj zasluži
● ekspr. noge se mi že opletajo od utrujenosti, slabosti že težko hodim; ekspr. to se ti bo še opletalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. vprašali so ga tako, da se ni mogel nič opletati izmikati
opletajóč -a -e: nerodni, opletajoči koraki; hlače z opletajočimi hlačnicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oprávek -vka m (ȃ) - 1. kar kdo opravlja
- a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku
- b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja
- 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali
- b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja
- 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
- 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
opráviti -im dov. (á ȃ) - 1. uspešno končati
- a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
- b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
// mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
// opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil - 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
- 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
// s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
// revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem - 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
- 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
- b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
- 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
- 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oprézen -zna -o prid., opréznejši (ẹ́ ẹ̄) previden, pazljiv: človek mora biti oprezen;
oprezni, neodločni ljudje / razlagati z opreznim glasom; slišati oprezne korakeoprézno prisl.: oprezno ogibati se česa; oprezno ravnati s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oskrbovalíšče -a s (í) kraj, kjer se s čim oskrbuje: oskrbovališče z živili / vojaško oskrbovališče v zaledju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
osprédje -a s (ẹ̑) - 1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa: miza stoji v ospredju odra; ospredje ustne votline; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika; star. obnovili so samo ospredje hiše fasado, pročelje
// prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; stopila sta nekoliko v ospredje naprej
♦ vet. ospredje psa prsi s pleči in sprednjimi nogami
// knjiž. kraj, prostor pred čim: ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem - 2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje postajati pomemben, pereč: gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje; problem manjšin spet stopa v ospredje
● publ. postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju dajati prednost, poudarjati; pog. zmeraj rine v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; publ. biti v ospredju pozornosti v središču pozornosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ostarévati -am nedov. (ẹ́) starati se: čim bolj je ostareval, bolj ga je skrbela starost / zgodaj je začel ostarevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
otémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) zastar. - 1. reševati, varovati (pred čim): otemati koga lakote / žanjice so otemale žito bližajoči se nevihti / otemati pozabi
- 2. (s silo) jemati, odvzemati: otemali so jim hrano in živino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
otépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati
// nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh - 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito
- 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal
- 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance
● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila
otépati se ekspr. - 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo
// braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal - 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami
● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral
otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom
otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
otéti otmèm dov., otél; nam. otét in otèt (ẹ́ ȅ) star. - 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se
// oteti ujetnike osvoboditi - 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje
● zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela
otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
otévati -am nedov. (ẹ́) zastar. reševati, varovati (pred čim): otevati ljudi lakote, smrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
otímati -am tudi -ljem nedov. (ȋ) zastar. - 1. reševati, varovati (pred čim): s tem jih otima mnogih nevarnosti / ranjence otima pred smrtjo
- 2. (s silo) jemati, odvzemati: otimati komu plen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ovohávati -am nedov. (ȃ) - 1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom; živali sta se prijazno ovohavali
- 2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / redko ovohavati smrad vohati, duhati
- 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli
// s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali
● ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ozádje -a s (ȃ) - 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
// kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše - 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga
- 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
- 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
// navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
♦ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
označeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek
// tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / področja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami - 2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo
// biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje; živahen temperament označuje vsak njen korak - 3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko; označujejo ga za lenuha
● knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo
označujóč -a -e: označujoč položaj; sam.: filoz. označujoče čutno zaznavna stran znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oznáčiti -im dov. (á ȃ) - 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati
// tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov - 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka - 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal
♦ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke
oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča
♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno
♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pa vez. - I. navadno v protivnem priredju, z vejico
- 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim
- a) na čelu stavka: obljubil je bil, pa ni držal besede; rad bi šel v kino, pa ne sme / rekla je, da bi denar vrnila, pa da ga nima / če je tebi prav, pa meni ni; namesto da bi pazil, pa spi / okrepljen: rekel je, da ga ne bo, pa je le prišel; previden je, pa vendar odločen
- b) zapostavljen: obljubil je, besede pa ni držal; jaz delam, ti pa lenariš; morda je tebi prav, meni pa ni; eno tekmo so izgubili, tri pa dobili; avtobus je zamudil, peš je pa predaleč / govori iz zavisti, ne pa iz dobrote; res je med najboljšimi, ni pa prvi / elipt. praviš, da ni pridna. Kakšna pa / če misliš, da ti bomo verjeli, se (pa) motiš
// za izražanje nepričakovanega: nihče ni mislil nanjo, pa je stopila v hišo; gledam skozi okno, pa priteče sosed / verjeli smo mu, on pa (gre in) nas pusti na cedilu / mlad, pa tako pokvarjen / jaz — pa v pokoj, kaj še; ti — pa junak
// elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, pa še ta težko
- 2. za izražanje rahlega nasprotja: po travi so pajčevine, na njih pa se blešči rosa; igrišče je majhno, razen tega pa blatno / vozijo po levi, to pa je prepovedano / dan se je nagibal, nebo se je pooblačilo, gozd pa je umolknil / v deželi je bil mir, ki pa ni bil mir
// za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: večkrat se razjezi, pa ne brez vzroka; potrebno nam je znanje, pa resnično znanje / hladen, pa ne leden obkladek; grad stoji na vrhu strmega, pa ne previsokega hriba
// za krepitev prislova, ki uvaja zadnji člen zaporedja: samo pozdravim jih, potem pa grem; gleda izpod čela, nazadnje pa zagrabi kol / dela v tovarni, hodi tudi na lov, pa še kmetuje pomalem / kot zaključek: drugače pa je vse v redu; pravzaprav pa je poštenjak / sicer pa še nismo končali
// ekspr., med členi v stavku, navadno okrepljen za stopnjevanje: pozdrav vsem, posebno pa očetu; to utegne trajati tedne, pa cele mesece; tega ne privoščim nikomur, najmanj pa tebi / poznam ga, pa bolje kot ti; strahopetec je, pa večji kot drugi / taki krivici se bodo uprli, pa še kako se bodo - 3. za izražanje
- a) vzročno-posledičnega razmerja: boji se, pa se skriva; dosti dela ima, pa rad pozabi; ni plačal davkov, pa so ga rubili; sedi v pisarni, pa misli, da je bogvekaj / dolgčas mu je, ko pa nima nobenih prijateljev
- b) vzročno-sklepalnega razmerja: to je zanimiv primer, pa je prav, da si ga ogledamo; vemo, da je pridno delal, pa ga bomo nagradili / ekspr. pameti ne sme manjkati niti cestarju, pa je ne bi bilo treba pesniku
- c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: odmakni opornik, pa se bo vse zrušilo; plačaj, pa te ne bomo tožili; njo bi vzel, pa bi bilo drugače / ne bom ti več razlagal, pa bi bil poslušal / če ti ni všeč, pa pojdi; če nočeš, pa pusti
- č) ekspr. dejstva, kljub kateremu se dejanje prejšnjega stavka uresniči: Jože je odličnjak, pa nima inštruktorja kakor ti; takoj ga je spoznal, pa ga je videl samo enkrat
- 4. nav. ekspr., v prislovni rabi, z vezniki poudarja nasprotje: moja bo obveljala, pa če se na glavo postaviš; premagal ga bom, pa če je še tako močen / premalo premislimo, zato pa je vse narobe / nikar se ne izmikaj, če pa vem, kje si včeraj hodil; čemu ti bo toliko denarja, ko pa ne moreš vsega porabiti
- II. pog., med členi v stavku, brez vejice
- 1. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: prinesi kruha pa sira; daj mi papir pa pero; jama je široka pa globoka; hodi počasi pa previdno; vonj po pečenki pa (po) klobasah; pospravi krožnike pa kar je še na mizi / elipt. vprašal ga je, kaj pa kako je opravil
// pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: šumenje macesnov, borovcev pa smrek
// ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: fant je še mlad pa norčav pa zaljubljen - 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: ves vik pa krik je zaman; čast pa slava; sem pa tja sempatja; tu pa tam tupatam
- 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tam je sam pesek pa spet pesek; tako ne bo šlo, ne pa ne
- 4. za seštevanje, prištevanje: koliko je ena pa ena; dve pa dve; bilo jih je sto pa pet / star je pet let pa tri mesece
// navadno okrepljen za dodajanje: povedala je samo materi pa (še) teti; žejna je pa lačna tudi; porabil je cel tisočak pa še nekaj - 5. navadno v zvezi ta pa ta, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta pa ta dan; to pa to bi še bilo treba urediti; to se napravi tako pa tako / tovariš ta pa ta / to pa ono ti imam še povedati
- III. pog., v vezalnem priredju, brez vejice, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
- 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: jej pa pij; molči pa čaka; ves dan sedi v sobi pa bere; sam sem to slišal pa videl / izpil je pa vstal; poberi svoje stvari pa odidi / naročil je, da bo prišel v urad pa (da bo) sprejemal stranke / pri različnih osebkih tudi z vejico pred pa ne bo dolgo, pa pride noč
// pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: pili so, peli pa šale zbijali
// nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino pa gleda televizijo pa bere stripe - 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: ves dan vpije pa razgraja; kar jokaj pa stokaj
- 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka pa čaka; ne dam pa ne dam; ne gre pa ne gre mu z učenjem; ni pa ni hotel odpreti; samo spal pa spal bi
- 4. za izražanje namena: pojdi pa zapri vrata; skoči k njim pa jim povej
- IV. za piko ali podpičjem
- 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod I, zlasti 3, in III
- a) ekspr.: bodite mirni. Pa nobenega šepetanja; preveč delaš. Pa ti je počitek potreben; za danes dovolj. Pa drugič spet; zbogom. Pa brez zamere; glejte no, se je začudil. Pa vam gre res po sreči; vsakdo mora delati. Pa to sam veš / lepo ženo ima. Pa še pridna je povrhu; bil je postaven fant. Pa si je tudi domišljal
- b) navadno okrepljen: zelo dobro šofira. Pa mu kljub temu ne dovolijo voziti; vem, da se norčuje. Pa mu vendar ne zamerim
- c) miličnik me je zapisal. Pa sem moral plačati kazen
- č) s podrednim veznikom: se bo že naveličal. Pa če se ne; zaspi! Pa če ne morem
- 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. Pa ti; pa bo res prišel; pa je to sploh mogoče / pa še kaj pridi, je dostavila / pa smo spet doma; pa naj bo po tvojem / No — pa? je vprašal in zazehal
- 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: pa še to. Včeraj mi je pisal Janez / ja, da ne pozabim. Pa brata pripelji na večerjo
- 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: pa da mi nikdar več ne greš tja; pa to naj bo pridnost; pravi, da nima denarja. Pa mu ti verjameš; pa delal, kdo bo / ti si pa priden nisi priden
● pog. jurček je pa ja ena najboljših gob poudarja samoumevnost povedanega; pog. ali boš kozarček vina? Pa ja (da) izraža soglasje, pritrditev brez pridržka; ekspr. pomagati je treba, pa je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; pog., ekspr. kar bo, pa bo izraža vdanost v usodo; ekspr. da je bolan? Pa menda (ja) ne izraža zaskrbljenost; ekspr. ne dam, pa mir besedi nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; pog., ekspr. če ti nisi nor, pa nič nočem, pa nič ne rečem izraža prepričanje o resničnosti povedanega; pog. pa imaš, ko si tako nestrpen izraža zadovoljstvo, privoščljivost; pog. če noče, pa noče izraža sprijaznjenje z odločitvijo koga; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. pa še kako ga imam rad izraža veliko mero ali stopnjo povedanega; pog., ekspr. daj mi tisočak. Pa še kaj izraža močno zavrnitev; iron. junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; pog. pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene; pog. morda je res. Pa kaj zato izraža brezbrižnost; pog. no ja, sem pa mevža izraža sprijaznjenje z dano trditvijo; ekspr. smem v kino? Kaj pa še izraža močno zavrnitev; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih; ekspr. mislite, da so nas čakali? Kje pa izraža močno zanikanje, zavrnitev; pog., ekspr. včeraj smo ga pa (pili) precej vina smo popili; pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; ekspr. tam imajo denarja še pa še zelo veliko; ekspr. tako predstavo bi še pa še gledal večkrat in z velikim veseljem; ekspr. ta pà, ta — ta je res sposoben izraža pritrjevanje; ekspr. veseljak je, to pà, to izraža pritrjevanje; pog. zdaj pa imamo, ko smo tako dolgo čakali izraža nezadovoljstvo, razočaranje; prim. sempatja, tupatam, zdajpazdaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pahljáti -ám nedov. (á ȃ) narahlo premikati kaj pred čim za zmanjšanje občutka vročine: pahljati obraz komu;
pahljati se s pahljačo, robcem;
pahljati si vroče čelo / ekspr. veter je prijetno pahljal naša razgreta telesa hladil // ekspr. narahlo mahati: sloni so pahljali z uhlji / palme so nam pahljale v pozdrav
♦ čeb. čebele pahljajo (s krili) z gibanjem kril ob izletni odprtini uravnavajo vlažnost, temperaturo v panju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
paraléla -e ž (ẹ̑) - 1. geom. premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini, vzporednica: paralela in normala
- 2. knjiž. kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: vse paralele so zelo zanimive; iskati paralelo med slikarstvom in poezijo / potegnil je več paralel med njim in njegovim predstojnikom
- 3. publ. primerjanje, enačenje: nobene paralele ni dovolil / vsiljuje se paralela s prejšnjo afero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pávji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na pave: pavja peresa;
razprostrt kot pavji rep
● ekspr. njegov pavji glas neprijeten, zoprn; bahati se s pavjim perjem s čim tujimpávje prisl.: pavje modra barva; po pavje se šopiriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
peljáti péljem tudi -ám nedov., pêlji peljíte; pêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. s prevoznim sredstvom spravljati kam: peljati drva, pohištvo, seno; peljati sadje na trg, žito v mlin; peljati koga v mesto; peljati na avtomobilu, vozu, v samokolnici; z brodom so jih peljali čez reko / avtobus nas je peljal z letališča / ladja lahko pelje veliko tovora
- 2. delati, povzročati, da se prevozno sredstvo premika: peljati voz; peljati skozi križišče, v koloni, za drugimi; peljati naprej / peljati avtomobil k mehaniku
- 3. premikati se v določeno smer: avtobus je peljal z železniške postaje proti središču mesta / letalo pelje na tej progi dvakrat tedensko leti
- 4. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre: peljati koga na izlet, ples, sprehod, v gledališče; vodič jih je peljal po mestu; peljati goste noter / peljati koga pod roko / peljati konja za uzdo
// delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: peljati koga na morišče, v zapor / peljati živino napajat - 5. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta pelje mimo vasi; železnica pelje do mesta / lestev pelje na podstrešje; vrata, ki peljejo v klet / čez reko pelje nov most je
// omogočati, da kdo- a) kam pride: kolovozna pot (nas) pelje do planinske koče / kot vljudnostna fraza kam vas pelje pot
- b) kaj spozna, se s čim seznani: avtor pelje bralca skozi procese gospodarskih gibanj / sledovi znanstvenega raziskovanja nas peljejo daleč nazaj
● pog. vprašal je, kdaj pelje njegov avtobus kdaj ima odhod; star. povej, kam te srce pelje kam želiš iti; koga, česa si želiš; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne pelje izraža odklonilen odnos; publ. uporaba umetnih gnojil pelje v uničevanje zalog pitne vode ima za posledico; zastar. peljati vojsko vojskovati se; zastar. peljati mirno življenje mirno živeti; star. peljati dekle pred oltar poročiti se z njo
peljáti se premikati se s prevoznim sredstvom: peljati se do končne postaje; peljati se na izlet, v mesto; peljati se na vozu; peljati se po glavni cesti; peljati se z vlakom; peljati se mimo; peljati se v diru, z veliko hitrostjo; pog. peljiva do prve bencinske črpalke
● ekspr. orel se je peljal proti goram letel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
pelján -a -o: peljan tovor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pérje -a s (ẹ́) - 1. več peres, peresa: ptice menjavajo perje; populiti kokoši perje; bujno perje; kovinsko se lesketajoče perje; ptica z belim, črnim perjem / gosje, pavje perje
● bahati se s pavjim perjem s čim tujim
♦ zool. krovno perje ki pokriva odraslo ptico - 2. listi krmnih rastlin: obirati perje / pesno, repno perje
// star. listje (na drevju): perje rumeni po drevju; slana je ožgala perje / koruzno perje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pláčati in plačáti -am dov. (á á á) - 1. dati za kaj določeno vrednost, navadno denar, in si s tem pridobiti pravico
- a) do lastništva tistega: plačati blago, pohištvo; ali si knjigo že plačal; drago plačati; malo, veliko plačati; naprej, takoj plačati; pog. plačati v devizah; plačati v dinarjih; plačati v naturalijah, s čekom, gotovino / plačati pri blagajni; plačati v treh obrokih; plača se pri okencu / plačati pet tisoč; za to je plačal veliko vsoto; plačati dolžni znesek / ekspr. plačati komu pijačo; plačali so mu vstopnico
- b) do rabe, uporabe tistega: plačati ložo v gledališču; plačati sobo
- 2. z denarjem narediti, da preneha plačilna obveznost: plačati carino, davek, najemnino; dolga ti še ne morem plačati; zadnji rok, ko je treba plačati / plačati račun; vse je plačal sam, ekspr. iz svojega žepa / plačati kazen; škodo bo sam plačal
- 3. dati komu določeno vrednost, navadno denar, za opravljeno delo, storitev: plačati delavce; kdo bo plačal voznika; dobro, slabo plačati / koliko je plačal za varstvo; za delo je veliko plačal / nadur mu nočejo plačati; plačati selitvene stroške / plačati šolanje / kot nagovor natakar, plačam
● ekspr. bog plačaj za dar hvala; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo, življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja; ekspr. to mi bo plačal za to se mu bom maščeval; ekspr. to bo še drago plačal bo imelo zanj slabe posledice; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno
pláčan -a -o: plačani prosti dnevi; plačani prevajalec, vojak; biti plačan na uro, od prometa, po učinku; potrdilo o plačani poštnini; dobro plačana služba; plačano in neplačano delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
plasmá -ja m (ȃ) publ. - 1. uveljavitev, navadno blaga, na tržišču: zagotavljati boljši plasma; imeti težave s plasmajem izdelkov, pridelkov; boj za plasma / posvetovanje o organizaciji plasmaja / doseči boljši plasma slovenske knjige
- 2. končna razvrstitev, uvrstitev tekmovalcev glede na dosežene rezultate: rokometaši so si prizadevali doseči čim boljši plasma; bil je zmagovalec v skupnem plasmaju vseh etap dirke
♦ ekon. povečati, ustaviti plasmaje naložbe; šport. generalni plasma končna razvrstitev tekmovalcev po vsaki etapi ali na zaključku tekmovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pobáviti se -im se dov. (á ȃ) knjiž., redko krajši čas se ukvarjati s čim: popoldne se je pobavil s svojim konjičkom / zdelo se mu je vredno pobaviti se s tem vprašanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pobégniti -em dov., tudi pobegníte; tudi pobegníla (ẹ́ ẹ̑) - 1. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj jih je pobegnilo, druge so ujeli; pobegniti iz taborišča; pred okupatorjem je pobegnil k partizanom / pes mu je pobegnil ušel; pobegniti iz boja, od vojakov dezertirati
- 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ko je vstopil on, je pobegnila iz sobe; pobegniti od doma; pren. mladost je pobegnila
- 3. ekspr., z dajalnikom umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: dolžnosti ne smeš pobegniti; pobegniti hrupu, šumu
● kazen mu ne pobegne mu ne uide; žarg., šport. prvi trije tekmovalci so pobegnili šele v zadnjem krogu pospešili tek; pobegnila je od moža odšla je od njega, zapustila ga je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
počéti1 -čnèm nedov., počél; nam. počét in počèt (ẹ́ ȅ) nav. ekspr. - 1. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh; delati: zjutraj raznaša časopis, to počne vsak dan; rad bi počel kaj koristnega, pametnega / po kosilu gre na sprehod ali pa počne kaj drugega; poglej, kaj počnejo otroci na dvorišču; kaj ste počeli v sobi, da je tako zakajena; ne more sedeti pri miru, vedno kaj počne; včasih je popival, zdaj pa tega ne počne več; ne sme početi tega, kar bi rad / početi neumnosti; ne počni več takih reči / ne ve, kaj naj počne v takem primeru kaj naj stori, ukrene; kaj si počel, odkar se nisva videla kako si živel, s čim si se ukvarjal; grozno, kaj vse ti ljudje počnejo kako neprimerno se vedejo; kako neprimerno, neustrezno ukrepajo
- 2. povzročati komu zlasti kaj neprijetnega: hude reči so počeli z njim / kaj si počel s knjigo, da je vsa umazana; redko grdo počne z učenci dela, ravna
● ekspr. le kaj bo počela brez njega brez njegove pomoči bo težko kos življenjskim težavam, določenim opravilom; ekspr. tu nimaš kaj početi pojdi, nisi zaželen; pog. s tem denarjem nimam kaj početi premalo ga je za nakup; ne morem živeti; ekspr. s takimi odgovori nimam kaj početi so neustrezni, neuporabni; ekspr. kaj počne tu ta človek kako, da je tukaj; ekspr. ni vedel, kaj bi počel od nestrpnosti zelo je bil nestrpen; ekspr. od zadrege ni vedela, kaj bi počela z rokami kako bi jih držala; ekspr. vse mogoče je počela, da bi vzbudila njihovo pozornost zelo si je prizadevala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podájati -am nedov. (ȃ) - 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočati, da ta lahko to prime, vzame: podajati opeko pri pokrivanju; podajati polne skodelice skozi okno; podajati snope; podajali so si vedra iz rok v roke / nožice podajajo hrano čeljustim; podajati strojem material / star. jemala je jabolka iz košare in jih podajala otrokom dajala; podajati seno na voz metati, dajati
// šport. metati, odbijati žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podajati z glavo; preveč so si podajali in premalo metali na koš - 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočati seznanitev s čim: v knjigi podaja dogajanje na Primorskem med obema vojnama; v uvodu podaja pregled evropskega slikarstva v tem obdobju / plastično podajati predmete upodabljati
♦ šol. podajati učno snov
// z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spravljati kaj v neposredno zaznavno obliko: podajati besedilo; podajati pesem deklamirati
// podajati glasbeno delo izvajati; doživeto podajati vlogo igrati
// knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: proučil sem zadevo in podajam naslednjo izjavo; podajati poročilo o štiriletnem delu poročati - 3. nar. oštevati, pestiti: kaj bi ga podajali, saj vidite, koliko dela ima; ostro je izpraševal profesorje in hudo podajal študente
● zastar. sivi lasje so mu podajali nekaj častitljivega dajali; knjiž. podajati komu roko dajati; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. veselje in žalost si podajata roko si sledita; nastopata drug ob drugem; ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo
podájati se - 1. pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: temna obleka se ji je lepo podajala; ruta se ji prav nič ne podaja / tako govorjenje se mu ni podajalo ni bilo primerno zanj; prstan se ji ne podaja ji ni prav
- 2. star. odhajati, odpravljati se: mladina se podaja v mesto / smučarji naj se ne podajajo na nevarne terene naj ne hodijo
// podajati se na dolgo pot iti
// zgodaj se podajajo spat, k počitku gredo
// navadno v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podajati se v nevarnost, težave - 3. raba peša vdajati se: podajati se močnejšim / podajati se strastem
- 4. spreminjati položaj, obliko pod pritiskom, težo: deska se je pod koraki podajala; most se pod vozili podaja / kolena se mu pri hoji podajajo / redko sneg se podaja udira
● žarg. poslušal je fante in dekleta, kako se podajajo šalijo, prerekajo; knjiž. podajati se s potepuhi družiti se; ekspr. podajati se na lahkomiselna pota začenjati ravnati lahkomiselno
podájan -a -o: doživeto podajana vloga; jasno podajana snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podáti -dám dov., 2. mn. podáste in podáte; podál (á) - 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočiti, da ta lahko to prime, vzame: podal mu je klobuk in torbo; podati kozarec; podati opeko / utapljajočemu se je podal kol pomolil; podal mu je roko, da bi zlezel iz vode / star.: podal mu je knjigo v spomin podaril; podal mu je vizitko dal
● knjiž. podati komu roko dati; podali so si roke in naredili krog prijeli so drug drugega za roke; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata
// knjiž. postreči s čim, servirati kaj: po kosilu so podali kavo; ukazal je, naj podajo večerjo
// šport. vreči, odbiti žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podati žogo; podati z glavo - 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočiti seznanitev s čim: na začetku je podal evropski okvir dogajanja pri nas v tem času; v knjigi je podal svoje poglede; publ.: podati na simpoziju svoje izsledke poročati o njih; podati po opravljeni kontroli svoje mnenje povedati, napisati
// umetniško podati pokrajino upodobiti
♦ šol. podati učno snov
// z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spraviti kaj v neposredno zaznavno obliko: podati besedilo / glavnega junaka je podal zelo doživeto odigral, zaigral; pesem je podal preveč čustveno zapel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: podati izjavo pred sodiščem; podati poročilo o delu odbora poročati; podati predlog predlagati; podati ugovor, zahtevo
podáti se - 1. nedov., pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: kratka frizura se ji poda / šal se k plašču poda; ta barva se dobro poda k vsaki barvi las / to ime se mu ne poda posebno ni primerno, ustrezno zanj; premladostno vedenje se ji ne poda
- 2. star. oditi, odpraviti se: podati se s kolesom čez Vršič / podati se od doma / podati se po opravkih iti
// podati se spat, k počitku iti
// podati se na pot
// navadno v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podati se v nevarnost; podati se v varstvo koga / v to zadevo se ne bi več podal se je ne bi več lotil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: podati se v beg; podati se v boj z nasprotnikom začeti se bojevati; podati se v prepir s kom začeti se prepirati - 3. raba peša vdati se: vojska se je zaradi lakote podala / kljub premoči nasprotnika se ni hotel podati / na njegovo prigovarjanje se je podal in dovolil je prenehal nasprotovati
// vola sta se počasi le podala in vozila prenehala se upirati, sta postala ubogljiva - 4. spremeniti položaj, obliko pod pritiskom, težo: osi so se podale in obrabile; leseni strop se je od starosti podal / redko razmočena tla so se podala pod njegovo stopinjo udrla
● nar. vzhodnoštajersko ni se mu hotela podati vdati; knjiž. podati se na področje literature začeti se ukvarjati z literaturo; knjiž. podati se na slaba pota začeti živeti moralno oporečno; vulg. poda se mu kot kravi, svinji sedlo nič se mu ne poda
podán -a -o: vse vloge so bile podane z enako ljubeznijo; spretno podan predmet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podčŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. narediti črto, črte pod čim: podčrtati neznane besede v besedilu; podčrtati z dvema črticama; podčrtati s svinčnikom / kot opomba podčrtal avtor
- 2. poudariti: sneg je podčrtal črnino dreves; spretno izbrana barva podčrta odlike postave / publ. v knjigi je podčrtal prizadevanje naše države za mirno sožitje
podčŕtan -a -o: v referatu so podčrtani uspehi zadnjih let; s košatimi obrvmi podčrtano čelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podčrtávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati črto, črte pod čim: podčrtavati važnejša mesta v knjigi; podčrtavati s svinčnikom / podčrtavati akte določena mesta, stvari v aktih
- 2. poudarjati: temna obleka je podčrtavala belino polti; redki streli so podčrtavali tišino / publ. v knjigi podčrtava, da so si delavci morali te pravice šele priboriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podčrtováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati črto, črte pod čim: bral je knjigo in podčrtoval besede
- 2. poudarjati: nova moda podčrtuje linijo postave / publ. podčrtovati odgovornost velikih sil za mir v svetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podjétništvo -a s (ẹ̑) prizadevanje za dosego čim večjega finančnega uspeha ob tveganju: braniti podjetništvo / privatno podjetništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podkletíti -ím dov., podklétil (ī í) zgraditi klet pod čim: podkletiti stavbopodkletèn -êna -o: podkletena hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podlésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) star. z lezenjem pod čim priti na drugo stran: pas se priveže tako tesno ob deblo, da ga žuželke ne morejo podlesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podpíkčati -am dov. (ȋ) knjiž. narediti pike, pikice pod čim: podpikčati besedo, stavek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podpís -a m (ȋ) - 1. ime (in priimek) določene osebe, napisano navadno lastnoročno na čem: ponarediti podpis; knjiga z avtorjevim podpisom; nečitljiv, neveljaven podpis / potrditi s podpisom
- 2. glagolnik od podpisati: odkloniti podpis česa; agitacija proti podpisu sporazuma / na dokumentu, pogodbi manjka še podpis / zbirati podpise za protest / poslati, predložiti kaj v podpis
● žarg., šol. učitelj mu je dal podpis obvestilo staršem o njegovem prekršku, slabi oceni, ki ga morajo starši podpisati; ekspr. dati svoj podpis s podpisom izraziti soglasje s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podrásel -sla -o tudi podrástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) ki je zrasel pod čim drugim: podraslo drevo
♦ bot. podrasla plodnica plodnica, ki leži pod drugimi cvetnimi deli in je zrasla s cvetiščem; prim. podrasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podrásti -rástem in -rásem dov. (á) - 1. zrasti pod čim drugim: grmovje je podrastlo pod hrasti / v gozdu je že vse podrastlo
- 2. ekspr. ponovno zrasti: brada in brki so mu podrastli
podráščen -a -o: gozd je zelo podraščen
♦ anat. podraščen jezik; prim. podrasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podráščati -am nedov. (á) - 1. rasti pod čim drugim: grmovje podrašča gozd
- 2. ekspr. rasti, odraščati: vol hitro podrašča
// ponovno rasti: brada je že začela podraščati
podraščajóč -a -e: podraščajoča trava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
podstávek -vka m (ȃ) - 1. kar je spodaj, pod čim: spomenik stoji na betonskem podstavku; lesen, kamnit podstavek; kamnosek je napravil podstavek za kip / od nagrobnika je ostal samo podstavek
// priprava, na katero se kaj da, postavi: odložiti likalnik na podstavek; čevlji v izložbi so stali na steklenih podstavkih; podstavek iz pletene slame / podstavki za kozarce; kupiti podstavek za cvetlični lonček
// kar se da, postavi pod kaj sploh: poiskati primeren podstavek / za podstavek je uporabil knjigo - 2. spodnji, zoženi nosilni del česa: kozarci so imeli tanke, visoke podstavke
● knjiž. na pločevinastem podstavku je prinesla kavo pladnju
♦ nav. mn., bot. trosni podstavek celica gliv, ki nosi na vrhu trose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poedínost -i ž (ȋ) knjiž. posameznost: poedinost in splošnost / hotel je izvedeti čim več poedinosti podrobnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pogrínjati -am nedov. (í) - 1. dajati, polagati pogrinjalo na kaj: pogrinjati posteljo / pogrinjati mizo pripravljati za serviranje hrane
// pogrinjati s prtom - 2. s pokrivanjem, zakrivanjem varovati pred čim: vso noč mora pogrinjati otroka; pogrinjati tla s papirjem / ekspr. črne kite ji pogrinjajo prsi pokrivajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pogrníti in pogŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. dati, položiti pogrinjalo na kaj: pogrniti posteljo / pogrniti mizo pripraviti za serviranje hrane
// pogrniti prt
● ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju
// s pokrivanjem, zakrivanjem zavarovati pred čim: hitro je pogrnil prepotene konje; pogrnila je speče otroke / pogrniti preprogo po tleh razgrniti - 2. pog., ekspr. pasti, telebniti: spotaknil se je in pogrnil; na ledeni poti je večkrat pogrnil / preh. nekaj časa se je prepiral z njim, potem ga je pa pogrnil po tleh prevrnil
- 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že drugič je pogrnil pri matematiki; bil je leto starejši od njih, ker je enkrat pogrnil
pogŕnjen -a -o: s prtom pogrnjena miza; belo pogrnjena postelja; tla so pogrnjena s papirjem
● sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poklícnost -i ž (ȋ) poklicno ukvarjanje s čim: poklicnost in amaterstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
položáj -a m (ȃ) - 1. način, kako je kaj nameščeno
- a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
- b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
- c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
// železniški signal je v položaju Stoj
- 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
- 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
// mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici - 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
// njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor - 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
// možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
// kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
// položaj na lestvici se je spremenil mesto - 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
- a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
- b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
♦ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ponudíti in ponúditi -im, in ponúditi -im dov. (ī ú; ū ȗ) - 1. narediti, da lahko kdo kaj
- a) dobi: ponuditi komu cigareto; ponuditi kri za ranjence; ponuditi nagrado; za podkupnino je ponudil sod vina; ponudila se mu je dobra služba / ponuditi komu gostoljubje, prijateljstvo; ponuditi nasprotniku spravo / ponuditi stol / kot vljudnostna fraza ali vam smem ponuditi prostor / z oslabljenim pomenom: vrh hriba je ponudil lep razgled po dolini; z okna se je ponudil pogled na cvetoče drevje
- b) kupi, najame: ponuditi kupcu najnovejše blago / hotel je ponudil turistom zanimiv program; založba je ponudila bralcem nov roman / ponuditi v nakup, naprodaj
- 2. postreči s čim, servirati kaj: ponudil jim je kruha, vina in mesa; ponuditi večerjo; sadje je ponudila na pladnju / to jed ponudimo s solato
- 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da se lahko uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: ponuditi odpoved; predsednik je ponudil odstop; ponudil ji je pomoč; ponudil mu je stavo
● publ. predsednik mu je ponudil besedo dal; ekspr. ponudil ji je poroko, zakon izrazil željo, naj se poroči z njim; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; publ. ponudili so mu, naj predava na fakulteti predlagali; zastar. gosta je ponudil z žganjem mu je postregel
ponudíti se in ponúditi se, in ponúditi se izraziti pripravljenost za kako dejanje: ponudil se ji je za spremstvo; ponudil se je, da ga odpelje v mesto / ponuditi se za delo, za prostovoljca; ponuditi se v službo / ponudil se jim je za poslanca
● ekspr. če se bo ponudila priložnost, bom odpotoval bo nastala, bo
ponúden in ponújen -a -o: odklonila je ponudeni čaj; sedel je na ponudeni stol; bila je hvaležna za ponudeno službo; nekateri igralci so ponudene vloge odklonili; cena ponudenega blaga je previsoka; sam.: postregli so mu, pa ponudenega ni hotel jesti; zadovoljil se je s ponudenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
popeljáti -péljem tudi -ám dov., popêlji popeljíte; popêljal (á ẹ̄, ȃ) nav. ekspr. - 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: sedi, popeljem te do mesta, v mesto; naložila sta sode, da jih popeljeta v zidanico odpeljeta
// s čolni so jih popeljali na izlet peljali - 2. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre: popeljal je otroka čez cesto; vsak dan ga popelje na sprehod
- 3. omogočiti, da kdo
- a) kam pride: steza vas popelje do pastirske koče / popeljati ljudi k velikim nalogam in uspehom / on je popeljal revolucijo naprej
- b) kaj spozna, se s čim seznani: filmske kamere nas bodo popeljale v svet pod morjem; roman popelje bralca v pohorske gozdove / popeljal jo je v visoko družbo
● star. popeljati dekle pred oltar poročiti se z njo
popeljáti se - 1. poleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: kragulj se je popeljal nizko nad jato kokoši
- 2. zdrsniti: čez plaz so šli previdno, da se ne bi popeljali v brezno; popeljati se po bregu navzdol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
popláčati in poplačáti -am dov. (á á á) - 1. v celoti plačati, poravnati: poplačati dolgove, škodo
- 2. narediti, dati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: poplačati delo, trud / poplačati dobroto z nehvaležnostjo / kot vljudnostna fraza s čim, kako naj ti to poplačam; pren. lep razgled nas je poplačal za težko pot
● knjiž. za to te bom še poplačal se ti bom maščeval
popláčan -a -o: dolg še ni poplačan; njegov trud je bil bogato poplačan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
popóln -a -o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) - 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk
- 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je dozdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano
- 3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je dozdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna
// ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje - 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec
♦ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jur. popolni preklic; lingv. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje
popólno prisl., star. popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
porásel -sla -o tudi porástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) pokrit s čim rastočim: gosto porasel otok;
s smrekovimi gozdovi porasla dolina;
vse skale so porasle z mahom / v lica je bil zagorel in porasel; prim. porasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poróčati1 -am nedov. (ọ́) seznanjati koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem, brez osebnih pojasnil, pripomb: to poroča naš dopisnik / o svojih raziskavah je pismeno poročal / publ.: časopisi so o tem veliko poročali; kot poročajo listi, je upor zadušen / ekspr. vsako jutro mu je hodil poročat pripovedovat, ga obveščat // seznanjati koga s čim sploh: poročati o dogodkih, proslavi, sestanku; natančno poročati; po en član skupine je poročal o delu v skupini // star. sporočati: v pismu ji poroča, da je odpotoval / njegovo voljo je hitro poročal podrejenim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poséči -séžem dov., posézi posézite; poségel poségla; nam. poséč in posèč (ẹ́) s prislovnim določilom - 1. iztegniti roko po čem, za čim: posegel je na polico in vzel knjigo; posegel je v grm in odtrgal jagodo / iztegnil je roko, da bi posegel po skodelici; posegel je v torbo in izvlekel iz nje kos kruha segel
// zajeti določeno časovno obdobje: posegel je za celih petnajst let nazaj - 2. odločilno začeti vplivati na potek česa: z gospodarskimi ukrepi poseči na trg; poseči v razvoj dežele / gorska reševalna služba je še pravočasno posegla vmes
// publ., z glagolskim samostalnikom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poseči v boj za prvo mesto; poseči v diskusijo, obravnavo, razpravo / posegel je po pijači začel je piti - 3. ekspr. uporabiti: posegli so po dobrih pripomočkih / rad poseže po dobri knjigi rad bere dobre knjige
● ekspr. poseči globoko v žep dati veliko denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poségati -am nedov. (ẹ̄) s prislovnim določilom - 1. iztegovati roko po čem, za čim: pri svojem delu pogosto posega nazaj, na polico po knjige / posegal je v vrečo in jemal iz nje različne predmete segal
// zajemati določeno časovno obdobje: pisatelji so v svojih delih posegali v zgodovino - 2. odločilno vplivati na potek česa: skušali so posegati na najrazličnejša področja kulture; posegati v gospodarstvo dežele / znanstvena izdaja je posegala tudi v jezik
// publ., z glagolskim samostalnikom izraža ponavljanje dejanja, kot ga določa samostalnik: posegati v igro; posegati v politiko; delegati so živahno posegali v razpravo; uspešno posegati v reševanje problemov / država je posegala po administrativnih ukrepih / minometi so posegali v boj - 3. ekspr. uporabljati: rad posega po knjigah o živalih / pisatelj je po snov posegal v zgodovino
posegajóč -a -e: na razna področja posegajoča vsebina člankov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
posípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: posipati cesto s peskom / posipati sladkor po pecivu; pren., ekspr. svoje pripovedovanje je posipala z dovtipiposípati se zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: pesek, zemlja se posipa; reševanje je bilo naporno, ker se je v rovu posipala zemlja
● ekspr. bobnelo je, kot da se posipa gora podira; redko zemlja na grobu se posipa poseda; knjiž. posipati se s pepelom kesati se svojih slabih dejanj
posípan -a -o: pozimi je ta cesta posipana jo posipajo; neustalj. s peskom posipana pot posuta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
posladkáti -ám dov. (á ȃ) potresti s čim sladkim, navadno s sladkorjem: posladkati jagode;
zviti palačinke in jih posladkati / zmlete orehe poparimo z mlekom in posladkamoposladkáti se ekspr. pojesti, zaužiti kaj sladkega: že dolgo se nisem posladkal; posladkati se z bonbonom, sladoledom
// pojesti, zaužiti kaj dobrega sploh: danes se je posladkal z raki / zelo rad se posladka
posladkán -a -o - 1. deležnik od posladkati: posladkani rezanci
- 2. ekspr. zelo, pretirano prijazen: biti preveč posladkan / govoriti s posladkanim glasom
// pretirano čustven: posladkan film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
posréden -dna -o prid. (ẹ̑) ki poteka, se opravlja s posredovanjem, s čim vmesnim: posreden odgovor, odnos, stik, učinek, vpliv;
posredno odločanje, spoznanje / obveščen je bil po posredni poti / posredna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev // posredna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori
● knjiž. ta človek ni priljubljen, ker je preveč posreden ne govori brez prikrivanja, odkrito
♦ biol. posredna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; mitoza; ekon. posredna menjava prodaja blaga in z dobljenim denarjem nakup drugega blaga; filoz. posredni dokaz dokaz, ki izhaja iz zanikanja trditve in jo s tem potrjuje; jur. posredni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; posredne volitve volitve po posredniku; lingv. posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; posredna razlaga razlaga, ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede; mat. posredni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; ped. posredna metoda učenje tujega jezika z uporabo maternega jezika; polit. posredna demokracija demokracija, v kateri nastopajo med voljenimi predstavniki in volivci politične stranke kot vmesni člen; ptt posredna zveza zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih centralposrédno prisl.: posredno dokazovati, izvedeti kaj; posredno priti do česa; posredno vplivati na kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
postréči -stréžem dov., postrézi postrézite in postrezíte; postrégel postrégla (ẹ́) - 1. prinesti hrano, pijačo navadno gostu: ni je hotela pustiti domov, preden ji ni postregla; juho so postregli v skodelicah; prijazno postreči; prosim, postrezi si sam / postreči s pecivom / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem
// s tožilnikom narediti, povzročiti, da je kdo, navadno gost, zadovoljen: postregel jih je prijazen natakar; ko je prišel z dela, ga je lepo postregla; ekspr. kar sama sta se postregla - 2. dati, izročiti komu zahtevano, zaželeno blago: v trgovini so ji hitro postregli
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postreči z dokazom, odgovorom; pri odgovoru je staršem postregla z lažjo / vedno jim je postregel z lepo besedo, domislico, nasvetom; postregli so jim z zanimivo zgodbo povedali so jim jo
● publ. državno prvenstvo je postreglo z nekaj zanimivimi boji na državnem prvenstvu je bilo nekaj zanimivih bojev; ekspr. vreme nam je lepo postreglo imeli smo lepo vreme
postréžen -a -o: biti dobro postrežen; tu smo navadno lepo postreženi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
posúti -sújem dov., posúl in posùl (ú ȗ) - 1. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: posuti cesto z gramozom, soljo / posuti s sesekljanim česnom, peteršiljem potresti
// posuti sladkor po pecivu; pren., ekspr. sonce je posulo travnik s cvetjem - 2. nar. zahodno podreti, porušiti: uporni kmetje so posuli grad; streho bo treba popraviti, sicer se bo hiša posula
● star. bežali so, da jih ne bi posulo kamenje zasulo; knjiž. posuti si glavo s pepelom pokesati se svojih slabih dejanj
posút -a -o - 1. deležnik od posuti: ceste še niso posute; s peskom posuto dvorišče
- 2. ekspr. biti poln česa: z bradavicami posut nos; s cvetjem posut breg; nebo je bilo posuto z zvezdami
● ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
potrésati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresati z rozinami; potresati sadje s sladkorjem / potresati umetno gnojilo / pozimi je lačnim ptičkom potresala razna semena
- 2. delati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: veter potresa veje / živina je potresala z verigami / potresala ga je za ramo stresala
// delati hitre, sunkovite gibe: potresal je z nogami / nasmihala se mu je in potresala s kodri
● ekspr. grom je potresal zrak zelo je grmelo; ekspr. groza nam je potresala srce zelo smo se bali
potresajóč -a -e: bližal se je, potresajoč z dolgim repom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
potrésti -trésem dov., potrésite in potresíte; nam. potrést in potrèst (ẹ́) - 1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresti razvaljano testo z rozinami; potresti jagode s sladkorjem / potresi še malo moke in daj meso v pečico / ptičkom potresti proso natresti
// potresti cesto s peskom nasuti, posuti - 2. narediti, da se kaj sunkovito, hitro nekajkrat premakne, navadno sem in tja: prijel je uro in jo potresel; veter je potresel veje / potresti hruško / potresel jo je za ramo stresel
// kot psovka strela ga potresi
// narediti hiter, sunkovit gib: potresel je z glavo / dekleta so potresla z lasmi
● zastar. materina smrt jo je zelo potresla pretresla, presunila; publ. domačini so večkrat potresli mrežo dali gol; potresel jo je za lase povlekel; knjiž. prišli so pome, je potresel z glasom rekel s tresočim glasom
potrésen -a -o: cmoki, potreseni z orehi; z belim peskom potresena pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
potrosíti in potrósiti -im dov., potróšen (ī ọ́) - 1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim; potresti: potrositi cvetačo s sirom; potrositi s kumino
- 2. star. potrošiti, porabiti: za hišo je potrosil veliko denarja / škoda je vseh besed, ki smo jih potrosili izrekli brez uspeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
povédati povém dov. (ẹ́) - 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani
- a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili
// povejte račun, prosim - b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča
- c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo
// izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje
// izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet
- 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti
- 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža
- a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti
- b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti
// poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih
// v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš
● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen
// star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
povrníti in povŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. narediti, dati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povrniti stroške, škodo; vse bomo povrnili, kar boste potrošili zanj; z obrestmi povrniti / knjiž. povrniti dolg plačati
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: povrniti pomoč / povrniti dobro z dobrim, hudo s hudim / kot vljudnostna fraza s čim, kako naj ti to povrnem - 2. star. vrniti, dati: jed ji je povrnila moč; to ji je povrnilo upanje
● star. bog povrni hvala; evfem. krivico mu bom povrnil maščeval se mu bom
povrníti se in povŕniti se - 1. spet se pojaviti, ponoviti se: bolezen se mu je povrnila; povrnili so se hudi časi / kmalu se bo povrnila pomlad
- 2. knjiž. vrniti se: le pojdi, pa se kmalu povrni; povrniti se iz vojske, s potovanja, domov / povrnimo se h glavnemu junaku romana
● ekspr. pisatelj se je povrnil k dramatiki je spet začel pisati drame; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo
povŕnjen -a -o: povrnjeni stroški; povrnjena dobrota; povrnjeno upanje mu je dalo moč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poznáti -znám nedov. (á ȃ) - 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam
- 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl
// mlad je še in ne pozna življenja
// imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati - 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati
- 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem
- 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal
- 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje
● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna
● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
poznaválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) - 1. kdor ve (za) kaj, je seznanjen s čim: poznavalci trdijo, da spada to vino med najboljša vina; dober poznavalec gob / poznavalec predpisov, razmer / ekspr. položaj je presodil s pogledom poznavalca / dober poznavalec ljudi
- 2. kdor ima s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: je velik poznavalec evropske književosti; poznavalci Prešernove poezije; izvrsten poznavalec matematične vede / poznavalec tujih jezikov kdor zna, obvlada tuje jezike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pràv prisl. (ȁ) - 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal
// izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena - 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel
// ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši
// ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel - 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo - 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti
// evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen - 5. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva
- b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš
- c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav
- č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav
● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro
pràv m neskl., navadno s prilastkom pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav
● pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
práviti -im nedov. in dov. (á ȃ) - 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
- a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati
// ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali - b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
- c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
- 2. v sedanjem času izraziti misel
- a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
- b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
// nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
- 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
- 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
// nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
// nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro - 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
- 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
// uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime - 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
- 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
- a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
- b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
// poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
// uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
// v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
práviti se brezoseb. - 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko
// poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo - 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo
- 3. uvaja
- a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke
- b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave
- 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot
● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pred... ali prèd... predpona (ȅ) - 1. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje
- a) lege, položaja pred čim: predalpski, preddverje, predleča, predmesten
- b) nastopanja, pojavljanja česa pred čim: predjesenski, predkongresen, predpoldne, predvčerajšnjim
- c) prednosti, večje pomembnosti: preddelavec, predtelovadec
- 2. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja naprej: predkloniti, predročiti
- b) predhodnosti, vnaprejšnjosti dejanja: prednaročiti / predložiti, predpisati
- c) odnosa do dejanja, stanja, ki se bo zgodilo, nastopilo: predvidevati
- 3. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: predklon, predložitev, prednaročniški / predgretje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
predhóden -dna -o prid. (ọ̑) ki je glede na čas, vrstni red neposredno pred čim drugim iste vrste: predhodni osnutek;
predhodna obravnava;
zapisnik predhodne seje;
predhodna vaja;
predhodno poročilo // ki je glede na čas, vrstni red pred čim drugim iste vrste sploh: predhodni pogovori; predhodna izobrazba; predhodno naročilo / knjiž. predhodno plačilo, soglasje vnaprejšnje
♦ jur. predhodna pogodbapredhódno prisl.: predhodno se dogovoriti; o tem so nas predhodno obvestili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prédnji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. ki leži, je spredaj, pred čim: prednji del ladje; prednji sedeži avtomobila; prednji hlačni žep; prednje noge sesalcev; prednja stran glave, hiše; prednja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, številko, pomembnejšimi podatki; prednje šape; prednje in zadnje kolo / prednje in zadnje okončine; prednje vozilo v koloni se je ustavilo / Prednja Azija
- 2. zastar. prejšnji: prepisal je prednji odstavek / govoriti o prednjih časih
● žarg. avtomobil na prednji pogon s pogonom na prednja kolesa; nar. prednja hiša glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; star. prednja soba predsoba
♦ navt. prednji krov del zgornjega krova pod poveljniškim mostom; obrt. prednji vbod vbod, pri katerem je nit vidna zlasti na pravi strani; voj. prednja straža predstraža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prédnjik -a m (ẹ̑) - 1. obrt. sprednji del oblačila: izdelati prednjik; plesti prednjik; urezati prednjik
♦ obrt. sprednji del zgornjega dela obuvala - 2. knjiž., redko kdor je glede na čas, vrstni red pred čim drugim: zaradi megle ni več videl svojega prednjika v koloni / prednjiki naprednega gibanja utemeljitelji, predhodniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prédnost -i ž (ẹ́) - 1. kar omogoča poseben, boljši položaj ali položaj česa, koga pred čim, kom drugim
- a) glede na možnost za uresničitev česa: moštvo je imelo to prednost, da je igralo pred domačimi gledalci; obdržati prednost na področju kulture; uveljaviti prednost / prišel je prvi, zato ima prednost pri postrežbi bo prvi postrežen; prednost pri razpisu imajo kandidati z opravljenim strokovnim izpitom; imeti prednost pri sprejemanju v dijaški dom / pri vstopanju ji je dal prednost omogočil ji je, da je vstopila prva; na tej cesti imajo vozila prednost pravico, da jo pri križanju s stransko cesto prevozijo brez ustavljanja; v križišču cest istega reda ima voznik na skrajni desni prednost pravico, da prvi prevozi križišče
// uživati prednosti - b) glede na vrednost, pomen, ki se mu pripisuje: določili so, katere ceste bodo imele prednost pri obnavljanju / dati prednost graditvi bazične industrije; dajati komu neupravičeno prednost; ekspr. dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo
- c) glede na časovno oddaljenost: roparji so imeli več ur prednosti pred zasledovalci / časovna prednost
- 2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju: obdržati prednost; prvi kolesar si je pridobil precejšnjo prednost pred glavnino; tekmovalec si je zagotovil odločilno prednost / povišati prednost za deset točk; polčas se je končal z dvema goloma prednosti za domače moštvo / sodnik je upošteval prednost, in ni dosodil prekrška pri igrah z žogo dejstvo, da lahko ovirani igralec uspešno zaključi akcijo
- 3. nav. ekspr., navadno s prilastkom dobra, zaželena lastnost: hiša ima to prednost, da stoji na samem; oznanjal je prednosti razstavljenega blaga; prednosti sodobnega pohištva / primerjali so prednosti in pomanjkljivosti različnih kandidatov
♦ avt. vozila s prednostjo vozila prve pomoči, gasilske službe, organov za notranje zadeve ali Jugoslovanske ljudske armade, kadar so na nujni vožnji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pregánjati -am nedov. (ȃ) - 1. zasledovati koga z namenom uničiti ga ali mu onemogočiti delovanje: gestapo ga je preganjal; preganjati krivoverce, sovražnike; preganjati uživalce mamil; preganjajo ga kot divjo zver
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je preganjati neprijetne misli; le s težavo ji je preganjal spanec / z žganjem preganja prehlad; s pesmijo si preganja skrbi - 2. nav. ekspr. delati, povzročati neprijeten občutek, skrb: krivda ga preganja; strah pred smrtjo jo preganja / občutek nesreče jih še vedno preganja / še dolgo so ga preganjale fantove začudene oči / ta problem ga že nekaj časa preganja zelo razmišlja o njem
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: utrujenost ga preganja; žalost jo preganja je žalostna
// vse življenje ga preganja nesreča - 3. ekspr., v zvezi s s, z nadlegovati, vznemirjati: preganja ga s svojim pripovedovanjem; kar naprej ga preganja z vprašanji
- 4. ekspr. poditi (stran), odganjati: ne hodi od doma, saj te nihče ne preganja / preganjati dim, soparo
- 5. ekspr. loviti, goniti: pes preganja zajca / šli so preganjat srnjaka
● ekspr. vedno jo čas preganja ima premalo časa za kako delo; ekspr. vest ga preganja ima neprijeten občutek zaradi krivde; knjiž., ekspr. mrak preganja dan mrači se; ekspr. preganjati dolgčas dolgočasiti se; ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas; ekspr. mačka preganjati prizadevati si za boljše počutje, razpoloženje po nezmernem uživanju alkohola
pregánjati se ekspr. - 1. poditi se, divjati: otroci se ves dan preganjajo okoli hiše / jate krokarjev se preganjajo po nebu / malo je doma, z babnicami se preganja
- 2. zelo se truditi, mučiti: celo življenje se je preganjala z delom, otroci ji pa tako vračajo
pregánjan -a -o: preganjan človek; preganjana zver, žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
preglédati -am dov., pregléj in preglèj pregléjte, stil. preglédi preglédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. z gledanjem navadno kritično
- a) ugotoviti ustreznost, pravilnost česa: vse dokumente je treba pregledati; pregledati potne liste; strokovno pregledati nalogo, spis / pregledati mora še naprave
- b) seznaniti se s čim: pregledati arhiv; pregledati pošto; predavanja še nisem pregledal / pregledati moram vse možnosti / pregledati častno četo
- 2. narediti, da se ugotovijo morebitna bolezenska znamenja, povzročitelji bolezni: zdravnik ga je temeljito pregledal; sistematično pregledati vse predšolske otroke; pregledati pljuča, srce / dal je pregledati tudi kri
// narediti, da se z iskanjem ugotovi morebitna navzočnost koga, česa; preiskati: pregledali so vso okolico, pa ga niso našli / na meji so pregledali vse potnike; pregledali so tudi prtljago - 3. star. spregledati, spoznati: kmalu je pregledal njeno početje / prav hitro so jih pregledali
// odpustiti: pregledal mu je kazen
preglédan -a -o: pregledan in potrjen račun; strokovno pregledano blago; gradivo še ni pregledano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pregledováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z gledanjem navadno kritično
- a) ugotavljati ustreznost, pravilnost česa: pregledovati carinsko blago; pregledovati račune / pregledovati naloge
- b) seznanjati se s čim: pregledovati knjige na knjižni polici; pregledovati pošto
- 2. delati, da se ugotovijo morebitna bolezenska znamenja, povzročitelji bolezni: pregledovati bolnika; redno mu je pregledoval srce
// delati, da se z iskanjem ugotovi morebitna navzočnost koga, česa; preiskovati: pregledovati okolico / pregledovali so vse potnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prehranjeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. nav. ekspr. preživljati, vzdrževati: prehranjeval jo je oče; s tako plačo ni mogel prehranjevati sebe in družine
- 2. dajati komu hrano; hraniti: ves čas nas prehranjuje in preživlja; prehranjuje se v lokalu / srčno mišico prehranjuje kri
prehranjeváti se navadno v zvezi s s, z jesti, uživati: zanimalo nas je, s čim se te živali prehranjujejo; prehranjevati se z izrazito živalsko hrano
prehranjujóč -a -e: prehranjujoč otroke, ni mogel skrbeti zase; prehranjujoči se enocelični organizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
préj prisl. (ẹ̑) - 1. izraža, da se dejanje zgodi v krajšem času, hitreje
- a) kot ponavadi: včeraj je prišel prej na delo; ravno prej sem ga srečal; ekspr. danes zvečer pridi malo prej / bodi kako uro prej na postaji; ob sedmih, če ne prej, bom doma; predstava se začne prej kakor ob štirih / čim prej se umakneš, tem bolje; čim prej se dogovorite, tem prej bomo odšli; glej, da čim prej vrneš knjigo čimprej
// elipt. fantje so se kosali, kateri bo prej - b) kot drugo dejanje: ne bom prej odnehal, da ga najdem / naš tekač je prišel prej na cilj kot mnogi tuji
- 2. izraža predhodnost dejanja: prej premisli, potem se odloči; bal sem se ga že prej, ko ga še nisem poznal; brada, prej tako črna, mu je osivela / ta kraj mi je že od prej znan; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / kot vljudnostna fraza dovolite, da se vam prej predstavim
// izraža preteklost dejanja: vrt je zdaj še lepši kot prej; zdaj govoriš, prej si pa molčal; morda je bila srečna kdaj prej; prej omenjeni pisec; elipt. oprosti za prej / že davno prej bi bili morali to storiti; srečal sem ga malo prej maloprej; ekspr. prej bi bil premislil - 3. izraža večjo verjetnost: verjel bo prej tovarišem kakor staršem; ima prej rumenkasto kakor belo polt; ekspr.: prej bi se dal ubiti, kakor da bi odnehal; dal bi vse na svetu prej kakor svojo neodvisnost / ni ravno velik, prej bi rekel, da je srednje postave
// ekspr., v zvezi z vse izraža močno zanikanje: nikoli si nista bila prijatelja, vse drugo prej; ta človek je vse prej kot prijazen
● pog. moja mama se je prej pisala Kveder pred poroko; ekspr. vrni se prej ko mogoče kar se da hitro, kar najhitreje; ekspr. prej ali slej pride streznjenje nekoč gotovo; star. še prej ta dan je bil doma prejšnji dan; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost
préj ko vez., v časovnih odvisnih stavkih preden: vojne bo konec, prej ko mine leto / s prislovom za novico sem izvedel, še prej ko sem se vrnil
// v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: prej ko začnemo, prej bomo nehali; prej ko priznaš, bolje bo zate; prim. najprej, prejkoprej, prejkoslej, slejkoprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
préjšnji -a -e prid. (ẹ̄) ki je glede na prostor, čas, vrstni red- a) neposredno pred čim drugim iste vrste: prejšnji odstavek; slika na prejšnji strani / prejšnjega dne sta se sprla; to je bilo prejšnji mesec, teden / nadaljeval je misli prejšnjega govornika
- b) pred čim drugim iste vrste sploh: o tem je pisal že v prejšnjih člankih; na prejšnjem tekmovanju je bil drugi / učitelj je spraševal prejšnjo snov / to so prejšnji lastniki; prejšnja dvorana je bila večja od sedanje / prejšnje geološke dobe
// tak kot prej, nekoč: dobil je nazaj prejšnjo zdravo barvo / prejšnje težave so se vrnile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prek predl., z rodilnikom - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim; čez: gledati prek glav; skočiti prek ograje
- b) povprek po čem: prek ceste so zavalili hlod; mesec se pomika prek neba / pomesti prek praga / obesiti puško prek rame
- c) po površini: reka se je razlila prek ravnine
- č) skozi kaj: potovati v Zagreb prek Zidanega mosta
// za izražanje stanja: nositi srajco prek hlač; most prek potoka / stanuje prek ceste
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj godi: kavarna je prek nedelje zaprta
- 3. za izražanje presežene mere: voda sega prek glave; piši prek roba / z nesklonljivim izrazom količine: pot je dolga prek pet kilometrov; plačal je prek sto dinarjev
- 4. publ. za izražanje vmesnega, prehodnega člena: raziskovati zgodovino od kamene dobe prek antike do današnjih časov
♦ rad. oddajati spored prek Nanosa - 5. neustalj. za izražanje sredstva, posrednika; po: pismo so poslali prek kurirja; prek radia vplivati na javno mnenje
● publ. ne moremo kar tako prek tega dejstva treba ga je upoštevati; nar. belokranjsko do prek jutri do pojutrišnjem; star. prek volje proti volji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prekíniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha
- a) delovati: prekiniti dovod bencina; prekiniti električni tok / prekiniti telefonsko zvezo / publ., z orodnikom prekiniti z dobavo
- b) obstajati, trajati: prekiniti molk, tišino / splošno veselje je prekinila vest o hudi nesreči
- c) navadno s prislovnim določilom za določen čas biti, potekati: burja tu za več dni prekine promet; prekiniti govor s ploskanjem; prekiniti igro, tekmo / prekiniti dopisovanje; prekiniti diplomatske stike s tujo državo
- 2. za določen čas česa ne nadaljevati: raziskovalci so prekinili delo v jami; oddajo, sejo nekajkrat prekiniti / moral je prekiniti dopust; študij je prekinil za dve leti
- 3. povzročiti, da kdo česa ne pove do konca: prekiniti govornika; vem, kaj boš rekla, jo je prekinil; prekiniti profesorja sredi predavanja
- 4. narediti presledek, presledke v čem strnjenem: prekiniti črto
- 5. publ., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim je prekinil / s temi metodami smo dokončno prekinili / prekiniti s tradicijo
● publ. v tej državi še niso prekinili ognja, z ognjem še trajajo boji; pog. prekinila je s fantom ni več v ljubezenskem odnosu z njim
♦ jur. prekiniti obravnavo; prekiniti delovno razmerje; med. prekiniti nosečnost
prekínjen -a -o: na šivih prekinjen vzorec; kulturni razvoj je bil s tem za dolgo prekinjen; nadaljevati prekinjeno igro; zveza z mestom je prekinjena
♦ avt. prekinjena črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik sme zapeljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
preko predl., z rodilnikom - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: gledala je preko glav; veter žene oblake preko gor; skočiti preko ograje
- b) povprek po čem: preko ceste so zavalili hlod; zvezde se pomikajo preko neba / pomesti preko praga / obesiti torbo preko rame
- c) po površini: potegniti tančico preko obraza; voda se razlije preko travnikov
- č) skozi kaj: korakati preko gozda; potovati v Zagreb preko Novega mesta / prerezati preko srede
// za izražanje stanja: nositi srajco preko hlač; most preko potoka / stanuje preko ceste
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj godi: kavarna je preko dneva zaprta; preko zime se zemlja spočije
- 3. za izražanje presežene mere: piti preko mere; ne piši preko roba / z nesklonljivim izrazom količine: pot je dolga preko pet kilometrov; ima preko šestdeset let / publ. razprava je šla preko začrtanega okvira; njegovo znanje ne sega preko osemletke
- 4. publ. za izražanje vmesnega, prehodnega člena: opazovati življenje rastlin od cvetja preko oploditve do zorenja / tovarna dobiva kadre preko strokovnih šol iz
♦ rad. prenos oddaje preko Krvavca; šport. dati gol preko krila - 5. neustalj. za izražanje sredstva, posrednika; po: vplivati na javno mnenje preko časopisja; poslati sporočilo preko kurirja
● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; publ. ne moremo kar tako preko tega dejstva treba ga je upoštevati; ekspr. preganjati koga še preko groba po smrti; pog. pri napredovanju so šli preko mene me niso upoštevali, so me prezrli; pog. pri razpravi so šli preko njega niso upoštevali njegovega mnenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prekoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) čezmeren: prekomeren uvoz;
prekomerna poraba električne energije;
prekomerno zaposlovanje / prekomerni telesni napori; utrujen od prekomernega delaprekomérno prisl.: prekomerno se ukvarjati s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
premagováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. v tekmovanju, boju dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: domače moštvo navadno premaguje goste; premagovati napadalca, sovražnika; pren., ekspr. dobrota premaguje sovraštvo
// biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa: premagovati jezo, žalost; premagovati strah pred čim / s težavo je premagovala solze zadrževala - 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jok jo premaguje; spanec ga premaguje
- 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: premagovati nasprotja, ovire, težave / premagovati posledice katastrofe, potresa
premagováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: s težavo se je premagoval, da mu ni ostro odgovoril; ni se mogla več premagovati in je zajokala
premagujóč -a -e: premagujoč solze, je odgovorila na vprašanje; premagujoč nasmeh; premagujoča žalost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prerásel -sla -o tudi prerástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) prekrit s čim rastočim: s travo prerasle poti;
z drevjem in grmovjem preraslo pobočje;
prim. prerasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
presédati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) - 1. povzročati, da seda kdo drugam: razrednik je pogosto presedal učence; presedali so se na sonce; star. presedali so z vrta v sobo
- 2. med potovanjem hoditi z enega prevoznega sredstva na drugo: presedali smo na več postajah
- 3. knjiž. sedeč preživljati: vse popoldneve preseda na vrtu / ekspr. dolge ure preseda pri knjigi bere, študira
- 4. nav. 3. os., nav. ekspr., z dajalnikom biti neprijeten, zoprn: negotovo čakanje mu preseda; pijača mi že preseda; vse mu je že presedalo; enolično življenje mu je začelo presedati / ta sitnež mi preseda s svojimi pripombami
presédati se nekoliko se dvigati in spet sedati: pogledoval je k vratom in se presedal; presedal se je po fotelju, da bi mu bilo čim udobnejše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pretíti -ím nedov. (ī í) - 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: pretil je, da jo bo pustil samo; mati mu je pretila s kaznijo / ekspr.: reka preti prestopiti bregove, da bo prestopila bregove; oblaki pretijo s točo
// zastrašujoče zamahovati s čim: pretil mu je z dolgo palico; pretiti komu s stisnjeno pestjo - 2. biti na tem, da nastopi: pretila je nevarnost gripe; preti jim finančni polom; ekspr. smrt jim preti na vsakem koraku
pretèč -éča -e: preteči oblaki; njegov pogled je bil preteč; preteča kretnja; preteča nevarnost; prisl.: preteče gledati, vprašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pretŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem narediti dva dela: pretrgati nit, verigo; pretrgati čez pol, na dvoje, podolgem; žila se mu je pretrgala
- 2. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pretrgati mrežo, papir, vrečo; pretrgal je ovitek s svinčnikom; ob močnem poku se bobnič lahko pretrga; zavesa se je pretrgala do tal; pretrgati si žilo
// narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: pretrgati obroč zasledovalcev / sonce je pretrgalo goste oblake; ekspr. blisk pretrga temo; megla se je pretrgala; oblaki so se včasih pretrgali / kolona se je le redko pretrgala / ekspr. noč na obzorju se je pretrgala na obzorju se je zasvetilo; začelo se je daniti; pren. misel se mu je pretrgala
● ekspr. pretrgati nit življenja povzročiti smrt
♦ anat. pretrgati himen - 3. narediti, povzročiti, da kaj preneha
- a) obstajati, trajati: pretrgati dolgotrajen molk; tišino je pretrgalo brnenje letala / pretrgati pogodbo; pretrgati razmerje s kom; pretrgati diplomatske stike s tujo državo; zveza med njima se je pretrgala / pretrgale so se vse vezi, ki so jih povezovale
- b) za določen čas biti, potekati: zimski viharji pretrgajo plovbo po morju; njegov prihod je za nekaj časa pretrgal zabavo / vojna je pretrgala kulturni razvoj; dopisovanje med njima se ni pretrgalo
- 4. redko za določen čas česa ne nadaljevati; prekiniti: delo so pretrgali; pretrgati pogajanja; sejo so morali pretrgati / pretrgati študij za dve leti
- 5. publ. prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim sem pretrgal / prvi pesnik, ki je pretrgal s socialističnim realizmom / pretrgati s tradicijo; pretrgal je s svojo preteklostjo začel živeti drugače
pretŕgati se ekspr. izčrpati se, uničiti se: pretrgati se od garanja, z delom; skoraj pretrgal se je od kričanja
● žarg. tako se ga je napil, da se mu je film pretrgal da je izgubil zavest; ekspr. sredi stavka se mu je glas pretrgal nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. pretrgam se lahko, pa tega ne bom dosegel tudi z velikim trudom, prizadevanjem tega ne bom dosegel; ekspr. on se res ne bo pretrgal ni zelo delaven
pretŕgan -a -o: nadaljevati pretrgani pogovor; slišati je bilo kratke, pretrgane stavke; zvezati pretrgano nit, žico; zveza z mestom je pretrgana; vse delo je bilo s tem pretrgano
● ekspr. po cesti se potika pretrgan pes zelo suh, shujšan
♦ avt. pretrgana črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik sme zapeljati; lit. pretrgana rima rima, pri kateri se ujemata samo drugi in četrti verz; prisl.: pretrgano govoriti, pripovedovati; v daljavi je pretrgano grmelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prevíden -dna -o prid., prevídnejši (í ī) - 1. ki dela, si prizadeva, da se ne zgodi kaj neprijetnega, nezaželenega: previden voznik; biti previden pri delu; pri prehodu čez cesto morate biti zelo previdni; pri rezanju bodi previden, da se ne urežeš; prihodnjič bodi bolj previden / približati se s previdnimi koraki
- 2. ki ravna, govori zelo premišljeno, upoštevajoč posledice, okoliščine: previdni politiki, vzgojitelji; v odgovoru je bil previden / previdne obljube; previdna presoja možnosti / publ. previdna politika ne zelo odločna
- 3. publ. ki dopušča pomisleke, dvome: previdna trditev / previdno stališče
● bil je previden do njenih trditev dvomil je, da so resnične; biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno
prevídno prisl.: previdno položiti ranjenca na tla; previdno prečkati cesto; previdno ravnati s čim; previdno stopati po ozki brvi
● previdno se nasmehniti rahlo, zadržano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prevís -a m (ȋ) alp. del stene, strmine, več kot 90° nagnjen nad čim: vedriti pod previsom;
visok skalni previs;
stati na robu previsa / tvegan vzpon čez previs
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prevláda -e ž (ȃ) glagolnik od prevladati: izrazita prevlada nekmetijskih gospodarskih panog / želja po prevladi kake miselnosti / kulturna, politična prevlada nad čim; boj za prevlado v stranki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
preživíti -ím dov., prežívil (ī í) dati komu, kar potrebuje za življenje: ker ga doma niso mogli preživiti, se je zgodaj zaposlil;
brez truda lahko preživi družino;
skrbelo jo je, s čim se bodo preživili;
preživiti se z delom / preživiti živino čez zimo / majhno posestvo ni moglo preživiti številne družine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pri predl., z mestnikom - 1. za izražanje stanja v položaju, ko je kaj v neposredni bližini česa: sedeti pri mizi; stati pri oknu; ležati na klopi pri peči / bitka pri Sisku / posekati drevo pri korenini; hoditi pri kraju ceste / greti se pri ognju
♦ geogr. Besnica pri Kranju
// za izražanje kraja, kjer se dogaja dejanje: vstopnice lahko kupite pri blagajni; vstopil je pri sprednjih vratih / pog. sestali se bomo pri Slonu v kavarni, restavraciji Slon - 2. za izražanje pripadnosti osebi, stvari: zob pri brani, grabljah; udi pri človeku; ročica pri plugu; ovratnik pri srajci / laboratorij je pri inštitutu / to sem bral pri Cankarju / Gostilna pri Figovcu
// za izražanje navzočnosti, udejstvovanja kje: bil je štiri leta pri partizanih; sin je pri vojakih; v službi je pri železnici / tehnik pri gradbenem podjetju; pog. dela pri filmu v filmski proizvodnji
// dela pri stroju; sodelovati pri predstavi, pevskem zboru / pri delu ga nihče ne prekosi
// za izražanje odnosa do koga, stika s kom: oglasiti se pri profesorju; vprašati pri sosedu / pri očetu je naletel na odpor; obisk pri prijatelju; pri tem učitelju se bo treba veliko učiti; ekspr. pri njej si opravil - 3. za izražanje bivanja, obstajanja
- a) v določeni družbeni skupnosti, zlasti družini, narodu, državi: pri Slovencih to ni v navadi / pog.: pri nas mu bo dobro v naši družini, v našem kolektivu; pri nas pravimo temu tako v našem kraju
- b) v določenem okolju sploh: otroci so pri sosedovih; stanuje pri starših
- 4. za izražanje lastnosti ali stanja osebka: biti pri zavesti; ohraniti, ostati pri življenju
- 5. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjala sta se pri kozarcu vina; sprehajati se pri mesečini; ne hodi ven pri takem vremenu
// za izražanje pogoja ali vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: pri tolikih stroških konkurenca ni mogoča; pri taki vzgoji ne more biti uspeha / zasilno zavoro smemo potegniti le pri nevarnosti; to zdravilo se jemlje le pri visoki temperaturi - 6. za izražanje povezanosti s kom, čim: pri čevljih so posebno važni podplati; pri hiši je treba še dosti narediti; pri kadilcih lahko pride do zastrupitve z nikotinom; pri otrocih ni dobro popuščati
// navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje udeležbe, dejavnosti pri čem: pri bombardiranju je bilo ubitih več ljudi; pri branju pesmi se je večkrat zmotil; pri igri so se sprli; pasti pri izpitu; asistirati pri operaciji; iti za pričo pri poroki; pri pouku ne pazi dovolj / ostati pri kosilu / biti pri frizerju; pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kvartanju - 7. nav. ekspr. za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: pri vsem bogastvu ni srečen; pri sivih laseh je videti kar mlad; pri petih otrocih je še zelo mladostna
- 8. za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: v šolo je šel pri šestih letih / pri petdesetih je začel pisateljevati star približno petdeset let
// čevelj mu zaškriplje pri vsakem koraku; pri slovesu so vsi jokali; zasačili so ga pri tatvini / pri hoji se je spotil - 9. za izražanje razmerja, sorazmerja: zaslužil je sto dinarjev pri kilogramu; blago se je podražilo za dvesto dinarjev pri metru
- 10. pog. za izražanje sklicevanja na kaj: prisegel je pri svojih otrocih / kot podkrepitev pri moji duši, da ni res; pri spominu na mater ti obljubljam
● pog. biti, ležati pri dekletu imeti spolni odnos, spolne odnose; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pog. biti pri moči močen, krepek; kdo bo ostal pri otrocih pazil nanje; ekspr. bil je pri priči mrtev takoj; pog. ni čisto pri sebi ne zaveda se popolnoma; sam pri sebi misli drugače natihem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. vse večere presedi pri televiziji gleda televizijski spored; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven nič ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; tega pri najboljši volji ne zmorem sploh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pričákati -am dov., pričákajte in pričakájte; pričákala in pričakála (á ȃ) - 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: odgovora ni pričakal; končno so pričakali prevod te pesnitve / po dolgem čakanju so le pričakali natakarja
- 2. ostati na kakem mestu do prihoda koga: goste so pričakali pred hišo; pričakati koga na letališču; slovesno pričakati / pričakala ga je z nasmehom sprejela
// ostati na kakem mestu s sovražnim namenom do prihoda koga: pričakal ga je in ustrelil; pričakati sovražnika v zasedi / oče ga je pričakal s šibo - 3. prebiti, preživeti čas do nastopa česa: pričakati začetek šolskega leta; ekspr. tako se je veselila izleta, da kar ni mogla pričakati jutra / novo leto je pričakal v veseli družbi
● star. ni pričakal svojega jubileja dočakal; ekspr. premišljevala je, s čim naj pričaka svojo lačno družino s čim naj ji postreže ob prihodu; knjiž., redko pričakal je, da je nehal vpiti, nato mu je odgovoril počakal; ekspr. življenje je ni ravno prijazno pričakalo imela je težko življenje
pričákan -a -o: težko pričakano leto osvoboditve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pridobíti -ím dov., pridóbil (ī í) - 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost
- 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem
♦ fiz. pridobiti z destilacijo
// narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali - 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje
// narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje - 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša
// postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino
● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik
pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pridobívati -am nedov. (í) - 1. z delom, prizadevanjem prihajati do česa: pridobivati denar, premoženje; s trudom pridobivati (si) sredstva za življenje / z vojskovanjem so si pridobivali nova ozemlja / pridobivati znanje iz knjig, s šolanjem / pridobivati delovne izkušnje / pridobivati spoštovanje, ugled; pridobivati (si) ljubezensko naklonjenost
- 2. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobivati žlahtne kovine; iz teh rastlin se pridobivajo eterična olja
♦ fiz. pridobivati z destilacijo
// delati, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobivati obdelovalno zemljo s požiganjem / na tem območju pridobivajo prvovrsten premog kopljejo - 3. vzbujati pozitiven, naklonjen odnos: s svojo neposrednostjo je ljudi pridobival; počasi jo je pridobival zase; pridobivati in odbijati
// delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pridobivati nove člane, naročnike; pridobivati (si) pristaše
// vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pridobivati ljudi k sodelovanju, za kako delo - 4. postajati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobivati hitrost, publ. na hitrosti; pridobivati kondicijo / pridobivati težo, višino / pridobivati vrednost
● ob njem mnogo pridobivam se veliko naučim, spoznam veliko novega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pridruževáti -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj sestavni del kake enote: pridruževati občini manjše kraje;
pridruževati si sorodne delovne organizacijepridruževáti se - 1. začenjati biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: po poti so se jim pridruževale nove skupine; otroci so se mu na ulici pridruževali, ker jim je dajal bonbone / v vsaki vasi so se jim pridruževali prostovoljci
// začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: strokovnjakom so se pridruževali tudi amaterji / pridruževati se uporniškemu gibanju / ob kapitulaciji Italije so se množično pridruževali partizanom odhajali k partizanom
// začenjati biti v istem stanju kot kdo drug: pridruževati se vsesplošnemu veselju - 2. imeti, izražati enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridruževali / publ.: pridružujem se vašemu mnenju soglašam z vami; pridruževati se protestu zoper nevzdržne razmere
- 3. pojavljati se istočasno s čim drugim: jezi se je pridruževal še občutek krivde; šumenju vetra so se pridruževali še drugi glasovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pridružíti in pridrúžiti -im, tudi pridrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ) narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: pridružiti manjšo skupino večji / pridružiti ozemlje ene države k drugi državi; delovni organizaciji se je pridružilo več sorodnih organizacij; pridružiti si manjša podjetja / skupini so pridružili še nekaj delavcev dodali; pridružiti se mednarodni organizaciji včlaniti se vanjopridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se - 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo
// začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla
// že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju se je vključil vanj
// pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik
// začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram - 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina
- 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi
pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot
pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje
♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pridŕžek -žka m (ȓ) - 1. kar izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: imeti pridržke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pridržke; pridržki glede njegovih pogledov / ničesar ne sklene brez pridržkov omejitev
// s predlogom so se strinjali brez pridržka popolnoma; ekspr. on je brez pridržkov najboljši igralec gotovo; priznali so ga za vodjo, vendar s pridržkom, da se premalo zaveda svojih dolžnosti; poročilo so sprejeli s pridržki niso popolnoma soglašali, bili zadovoljni z njim - 2. jur. zagotovljena pravica zlasti pri dogovoru, pogodbi: navesti v pogodbi pridržke; pridržek dosmrtnega užitka / prodaja s pridržkom prodaja, pri kateri je z dogovorom omejena kupčeva pravica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prihájati -am nedov. (ȃ) - 1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja; videl je prihajati skupino vojakov; po cesti prihajata dve ženski; hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi
- 2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam; zakaj prihajaš tako pozno; ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira
- 3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati
- 4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad; iz kuhinje prihaja prijeten vonj; slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko
- 5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica; solze ji prihajajo v oči; čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče
- 6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman
- 7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate
- 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode; športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// prihajati v spore s kom - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja; star. vroče, tesno jim prihaja
- c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren; dekle prihaja vsak dan lepše
● evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; odtod prihaja tudi ime kraja izvira
prihajajóč -a -e: prihajajoči in odhajajoči delavci; prihajajoči mrak; svetloba, prihajajoča z leve strani; sam.: nagovoriti prihajajočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prihraníti in prihrániti -im dov. (ī á ā) - 1. s tem, da se ne porabi, narediti, da ostane na razpolago: nekaj denarja je razdal, nekaj pa prihranil za hude čase; prihraniti drva za drugo zimo; prihraniti malico za kosilo
// narediti, da ostane komu na razpolago sploh: prihranil mu je sedež v avtobusu; prihraniti komu večerjo; izbrani plašč so ji prihranili do drugega dne - 2. z načrtnim manjšim trošenjem denarja priti do določene vsote: vsak mesec kaj prihrani; od plače ne more nič prihraniti; prihranil je za nov plašč; prihranil je toliko, da si je kupil hišo; za starost si je premalo prihranil / pri obleki se da dosti prihraniti zanjo je mogoče porabiti manj denarja
// narediti, da se česa porabi manj: z natančnim delom je prihranil precej materiala / to vozilo prihrani dosti goriva / prihraniti čas - 3. obvarovati koga pred čim neprijetnim: prihranil ji je razočaranje, skrbi / prihraniti komu nepotrebno delo, opravek; prihraniti si izdatke
● ekspr. to izjavo bi si lahko prihranil ni bilo primerno, da jo je izrekel
prihránjen -a -o: prihranjen denar; najhujše mu je bilo prihranjeno; sam.: imel je dosti prihranjenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
priklápljati -am nedov. (ā) - 1. z nameščanjem povezovalne naprave povezovati s čim: vlaku so na vsaki postaji priklapljali nove vagone
- 2. povezovati z omrežjem; priključevati: priklapljati plinske štedilnike / kar naprej je priklapljal radio vklapljal, vključeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
priključeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z nameščanjem povezovalne naprave povezovati s čim: priključevati vagone
- 2. povezovati z omrežjem: priključevati gospodinjske aparate / ne priključuj radijskega sprejemnika vklapljaj, vključuj
// povezovati s čim sploh: priključevati nove hiše na plinovod, toplovod - 3. delati, da postane kaj sestavni del kake enote: priključevati občini manjše kraje
priključeváti se začenjati biti skupaj s kom: po poti so se jim priključevale nove skupine; priključeval se je različnim družbam
// začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj; pridruževati se: priključevati se partizanom / priključevati se odporniškemu gibanju
● publ. priključujem se vašemu mnenju soglašam z vami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prikljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. z namestitvijo povezovalne naprave povezati s čim: pod klancem so vlaku priključili še eno lokomotivo; priključiti prikolico k avtomobilu, na avtomobil; priprava se priključi k vlečnemu vozilu
- 2. povezati z omrežjem: strokovnjak jim je priključil pomivalni stroj; priključiti plinski štedilnik, televizor / priključiti motor vklopiti, vključiti; grelec se avtomatično priključi
// povezati s čim sploh: priključiti stransko cesto na glavno; priključiti peč na dimnik; priključiti se na električno omrežje, plinovod, toplovod
// začeti dovajati: plačati smo morali dolg, da so nam spet priključili električni tok - 3. narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: četo so priključili brigadi; podjetju bodo priključili več manjših obratov; nekaj krajev so priključili k sosednji občini / samovoljno priključiti zasedeno ozemlje / publ.: kuhinji so priključili še shrambo prizidali; teh živali ne moremo priključiti opicam uvrstiti mednje; prošnji je treba priključiti različne priloge dodati
- 4. šport. dati nogo k drugi nogi: naredimo korak z desno nogo, levo pa priključimo / kot povelje priključi naredi vrsto strnjeno
prikljúčiti se začeti biti skupaj s kom: priključiti se gruči, pogrebnemu sprevodu / priključil se je otrokom, ki so se igrali na dvorišču / zakaj se nam nisi priključil nisi šel z nami
// začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj; pridružiti se: priključiti se upornikom / priključili so se osvobodilnemu gibanju
● zastar. nič neprijetnega se mi ni priključilo zgodilo, pripetilo; publ. vsi so se priključili njegovemu mnenju soglašali z njim
prikljúčen -a -o: nestrokovno priključen aparat; peč je priključena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
priklopíti in priklópiti -im dov. (ī ọ̄) - 1. z namestitvijo povezovalne naprave povezati s čim: priklopiti lokomotivo; k tovornemu vlaku so priklopili oba potniška vagona
- 2. povezati z omrežjem; priključiti: priklopiti plinski štedilnik; strokovnjak mu je priklopil televizijski sprejemnik / priklopiti motor vklopiti, vključiti
// narediti, da je kaj povezano s čim: priklopiti tovarno na plinovod in toplovod
// začeti dovajati: ko so plačali pristojbino, so jim priklopili električni tok - 3. publ. priključiti, pripojiti: botaničnemu vrtu bodo priklopili še sadno drevesnico; mestu so priklopili nekaj predmestij / hiši je novi lastnik priklopil hlev prizidal; tekstu je priklopila slovar narečnih besed dodala
priklopíti se in priklópiti se zastar. priključiti se, pridružiti se: popoldne se jim je priklopilo še nekaj izletnikov / priklopil se je njihovemu mnenju
priklópljen -a -o: prikolica je že priklopljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prilagájati -am nedov. (á) delati, da kaj dobi potrebne lastnosti, značilnosti glede na lastnosti, značilnosti česa: naselja je treba prilagajati pokrajini / svoje nazore je prilagajal nazorom drugih; glasovi se prilagajajo glasovnemu okolju // delati, da ustreza komu, čemu: prilagajati mišljenje, ravnanje okoliščinam; prilagajati zakone novim razmeram / radio in televizija morata prilagajati svoj program poslušalcemprilagájati se dobivati potrebne lastnosti, značilnosti glede na okoliščine, navadno zaradi obstoja: živa bitja se prilagajajo spremenjenim življenjskim razmeram; po barvi se prilagajati okolici; hitro, postopno se prilagajati; prilagajati se na mraz, vročino
// usklajevati svoje vedenje, ravnanje, mišljenje s kom, čim: zna se prilagajati in posnemati; z lahkoto sta se prilagajala drug drugemu; v tej starosti se je težko prilagajati novim ljudem / prilagajati se času, okolju; hitro se prilagajati novemu
// sprejemati in upoštevati družbene ali skupinske norme: priseljenci so se postopoma prilagajali domačinom; družbeno, kulturno se prilagajati / pisatelj se ne sme nekritično prilagajati okusu bralcev ga sprejemati, upoštevati
● publ. topništvo se je moralo hitro prilagajati, sicer bi streljalo na lastne vojake ustrezno spreminjati svoje položaje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prilágati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati, polagati k čemu še kaj: prilagati na kup novo kamenje / igralec sme prilagati domine, karte samo, kadar je na vrsti / pismom je redno prilagal denar / dov. prošnji prilagam spričevalo / ekspr. v mislih je melodiji prilagal besedilo dodajal
// gastr. dajati k drugi jedi: krompir prilagajo k različnim jedem - 2. dajati prispevek k določeni vsoti: ob velikih izdatkih so nama prilagali tudi starši
- 3. dodatno, zraven nalagati: na voz prilagajo nove in nove zaboje / ker je bilo mrzlo, je prilagal polena na ogenj
● ekspr. upiral se je taki odločitvi in tovariši so mu prilagali pritrjevali; redko pel je in vsi so prilagali peli zraven
prilágati se zastar. prilegati se, ujemati se s čim: pesem se je prilagala njihovemu razpoloženju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prilagodíti -ím dov., prilagódil (ī í) narediti, da kaj dobi potrebne lastnosti, značilnosti glede na lastnosti, značilnosti česa: arhitekt je skušal stavbo prilagoditi okolju;
prilagoditi opremo prostoru;
starejše tuje besede so se prilagodile slovenskemu jeziku // narediti, da ustreza komu, čemu: šofer mora prilagoditi hitrost vožnje svojim sposobnostim; prilagoditi ponudbo povpraševanju / prilagoditi očesno lečo za gledanje na dalečprilagodíti se dobiti potrebne lastnosti, značilnosti glede na okoliščine, navadno zaradi obstoja: prilagoditi se mrazu, vročini; plazilci so se prilagodili življenju na kopnem; po barvi se prilagoditi okolju; večina dreves se je prilagodila na menjavo letnih časov / oko se prilagodi mraku; zobovje divjega prašiča se je prilagodilo načinu prehrane
// uskladiti svoje vedenje, ravnanje, mišljenje s kom, čim: mladi so se težko prilagodili starim; skušala sta se prilagoditi drug drugemu / prilagoditi se času, okolju, razmeram; prilagoditi se novemu načinu življenja / prilagoditi se novemu delovnemu času uravnati življenje po njem
// sprejeti in upoštevati družbene ali skupinske norme: nekdanji politični nasprotniki so se v novih razmerah prilagodili; družbeno, nazorsko se prilagoditi / prilagoditi se splošno veljavnim družbenim normam jih sprejeti in ravnati skladno z njimi
prilagojèn -êna -o: pouk je prilagojen povprečnim učencem; del črevesa teh živali je prilagojen za dihanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
priléči se -léžem se dov. in nedov., prilézi se prilézite se; prilégel se prilêgla se; nam. priléč se in prilèč se (ẹ́ ẹ̑) - 1. nav. 3. os. povzročiti duševno ali telesno ugodje: mleko, vino se ti bo prileglo / pohvala se mu je prilegla; zjutraj se mi prileže poležati; prileže se ti, da te pomilujejo / prava kava se zmeraj prileže / zdajle bi se mi prilegel kozarec vina rad bi ga popil; ekspr. majhna podpora bi se mi prilegla rad bi jo dobil
- 2. pri namestitvi priti v dotik s čim po vsej površini: obleka se je tesno prilegla telesu / palice so se prilegle v zarezo
● nekaj se čevlji priležejo nogi, nekaj se privadi noga čevlju po obliki, velikosti prilagodijo; zastar. ta vzdevek se mu je dobro prilegel je bil primeren, ustrezen zanj
prilégel -êgla -o bot. ki se prilega deblu, steblu: prilegli listi; ciprese s pokončnimi prileglimi vejami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prilégati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. pri namestitvi biti v dotiku s čim po vsej površini: kapa se prilega glavi; obleka se je tesno prilegala telesu; ovratnik se lepo prilega vratu / te bluze se prilegajo telesu
// biti ustrezen glede na velikost, obliko: letvica se prilega vdolbini; ključ se ne prilega v ključavnico - 2. povzročati ugoden estetski učinek; pristajati: temne obleke se ji bolj prilegajo kot svetle; vojaška uniforma se mu lepo prilega / rdeča barva se prilega njenemu obrazu; k temu kostimu se prilegajo čevlji z visokimi petami
// biti v skladu s čim: stavba se prilega okolici / take izjave se ne prilegajo njihovim nazorom; jezik Prešernovih Gazel se popolnoma prilega tej orientalski obliki / tako govorjenje se ne prilega mladim dekletom se ne spodobi - 3. knjiž. prijati, dobro deti: konjak se jim je najbolj prilegal; zjutraj se mi spanje prilega / zelena barva se prilega očem; mastna hrana se ne prilega občutljivemu želodcu
prilegajóč se -a -e: tesno se prilegajoča jopica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
priljúbljati -am nedov. (ú) delati, povzročati, da dobi kdo do koga pozitiven čustveni odnos: ta dejanja so ga vse bolj priljubljala vaščanompriljúbljati se pridobivati si naklonjenost koga: čim bolj jo je spoznaval, tem bolj se mu je priljubljala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
primerljív -a -o prid. (ī í) ki se da primerjati: zaradi enakih izhodišč so podatki primerljivi;
rezultati teh raziskav med seboj niso primerljivi // ki se glede na kako lastnost da s čim enačiti: njihove uprizoritve so primerljive z uprizoritvami v osrednjem gledališču; nič ni bilo primerljivo s pogledom na to lepoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
primešetáriti -im dov. (á ȃ) z mešetarjenjem priti do česa: na semnju je dosti primešetaril / pog. kar boš primešetaril, bo tvoje kar boš pridobil s pogajanjem za ceno
● ekspr. pri pogajanjih so hoteli čim več primešetariti zase dobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pripomôči -mórem dov., pripomógel pripomôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjiku in deležniku na -l skupaj s čim narediti, povzročiti, da se kaj uresniči, doseže: tudi vi nam lahko pripomorete do zmage, da zmagamo / slabe razmere so pripomogle k taki odločitvi / razburjenje je pripomoglo, da se mu je zdravje poslabšalo vplivalo na to // star. vsi pripomorejo in premaknejo skalo pomagajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pripovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
- a) z govorjenjem: pripovedovati komu vsebino filma; tudi nam je pripovedoval, da je videl nekoga; pripovedovati o izletu, sliki, svojem strahu; počasi, razločno, tiho pripovedovati
- b) z jezikovnimi sredstvi: v pismu pripoveduje tudi o izletu; ta pisatelj pa zna zanimivo, ekspr. napeto pripovedovati / tako pripoveduje stara kronika; roman pripoveduje o dveh mladih ljudeh v času vojne
- c) s čim sploh: slikarji naivci radi pripovedujejo / njegove fotografije pripovedujejo o kmečkem delu; zgodovina nam pripoveduje drugače
// z govorjenjem posredovati določeno besedilo: pripovedovati pravljice in deklamirati pesmi; pripovedovati na pamet / po radiu pripovedovati zgodbe za otroke
- 2. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da pripovedujete take stvari / pripovedujejo, da se bodo podražila živila; pripoveduje se, da je bilo veliko mrtvih
- 3. nav. 3. os., ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: še razvaline so pripovedovale o nekdanji slavi; vse na njem je pripovedovalo, da se mu dobro godi
● ekspr. pripoveduj to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. pripovedovati kaj gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
pripovedováje knjiž.: pripovedovaje mu o svojih mladostnih doživetjih, je pozabljal na bolezen
pripovedujóč -a -e: pripovedujoč to v narečju, je zabaval vse; pripovedujoči tujec je utihnil; njegovo pisanje je bolj izpovedujoče kot pripovedujoče; prisl.: muz. pripovedujoče označba za izraz izvajanja recitando; sam.: prekiniti pripovedujočega
pripovedován -a -o: roman, pripovedovan v prvi osebi; poslušati že večkrat pripovedovano dogodivščino; sam.: dvomiti o resničnosti pripovedovanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pripráva -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od pripraviti: priprava zemljišča za gradnjo se je zavlekla; pred izpitom je dobil nekaj dni dopusta za pripravo; govoriti brez vnaprejšnje priprave / priprava večerje / priprave potekajo po načrtu; začeti priprave za boj; živahne priprave na turistično sezono / publ. zakon je v pripravi se pripravlja
- 2. predmet, namenjen za opravljanje določenega dela: priprava se je pokvarila; čistiti, uporabiti pripravo; delati s pripravo; električna priprava; optična priprava; svinčniki, trikotniki in druge priprave za risanje / nakladalna, vrtalna priprava; telovadne priprave / ekspr. za boljši razplod ima ta rastlina še eno pripravo še en del, organ; star. ko je dobil vso pripravo, je začel tesati priprave, orodje
♦ ekon. priprava kar se mora opraviti pred začetkom proizvodnje, da ta poteka brez zastojev; ped. napisati učno pripravo snovni, metodološki načrt za potek določene ure pouka; šport. priprava vadba za določeno pomembno tekmovanje ali za tekmovanja v tekmovalni sezoni; teh. mehanična priprava; voj. artilerijska, letalska priprava obstreljevanje, bombardiranje določenega področja, da ga lahko pehota, tanki čim uspešneje napadejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prirásti -rástem in -rásem dov., prirásel in prirástel (á) - 1. z rastjo postati večji
- a) po obsegu, količini: to drevo je letos le malo priraslo / sekati v gozdovih več kot priraste
- b) po teži: v dveh mesecih biki niso skoraj nič prirasli
// povečati se, pomnožiti se z novimi osebki: čreda je čez poletje prirasla za nekaj telet / v zadnjem letu je prebivalstvo precej priraslo
// dodatno, zraven zrasti: posekal je drevesa, ki so prirasla / ekspr. v trgu so v teh letih prirasle nove hiše so jih postavili
- 2. rastoč seči kam: trta je prirasla do vrha strehe / ekspr. brada kralja Matjaža je že sedemkrat prirasla okoli mize se rastoč ovila
// rastoč priti, pojaviti se iz česa: iz zemlje je prirasla vrtnica / prvi zob mu je že prirasel iz čeljusti
prirásti se z rastjo postati povezan, združen s čim: mišica se priraste na kost; odrezani prst se je že prirasel / bršljan se je prirasel na drevo
● ekspr. fant jim je kmalu prirasel k srcu vzljubili so ga; ekspr. ti kraji so mu prirasli k srcu rad zahaja vanje, živi v njih; obstal je, kakor bi k tlom prirasel mirno, nepremično; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl
priráščen -a -o: bukev je trdno priraščena na skalo
● ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori
♦ med. priraščeni jezik; priraščena pljuča; prim. prirasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
priráščati -am nedov. (á) z rastjo postajati večji- a) po obsegu, količini: nekatere vrste drevja hitro priraščajo
- b) po teži: govedo te pasme počasi prirašča
// povečevati se, pomnoževati se z novimi osebki: prebivalstvo še prirašča
priráščati se z rastjo postajati povezan, združen s čim: mišica se prirašča na kost / bršljan se prirašča na steno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prirépek -pka m (ẹ̑) ekspr. kar je s čim povezano tako, da nima lastne pomembnosti, samostojnosti: ta država ni prirepek nobene velesile;
organizacija se je zreducirala na prirepek državnega aparata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prispévati -am dov. in nedov. (ẹ́) - 1. dati denarno vsoto ali kako stvar za kaj: prispeval je dva tisoč dinarjev; prispevati iz svojih sredstev; prispevati za gradnjo novih stanovanj; prispevati v blagu, denarju, naturalijah; mesečno prispevati
- 2. sodelovati, pomagati s čim pri skupnem prizadevanju za kaj: tudi on je prispeval svoj delež k zmagi; prispevati k napredku družbe, šolstva; odločilno prispevati k izboljšanju mednarodnih odnosov
● publ. partija je prispevala velike žrtve v boju proti okupatorju je veliko žrtvovala; publ. ti filmi bodo prispevali k njihovemu ugledu ga bodo povečali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prispojíti -ím dov., prispójil (ī í) redko spojiti s čim: en del je prispojil k drugemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pristájati1 -am nedov. (ā) - 1. s plutjem prihajati do kopnega, obale in se ustavljati: ladja že pristaja; pristajati ob obali, v pristanišču
- 2. z letenjem prihajati na zemljo, tla in se ustavljati: na velikih letališčih letala stalno vzletajo in pristajajo / pristajati s padalom / ekspr. snežinke so pristajale na njenih laseh
- 3. ekspr. prihajati kam in tam ostajati: radi so pristajali v gostilnah
- 4. publ., navadno v zvezi z na privoljevati v kaj, soglašati s čim: ta človek pristaja na vse / pristajati na pogoje, predloge sprejemati jih; ne pristajajo na svojo usodo niso zadovoljni z njo; pristajati na etične vrednote priznavati jih
pristajajóč -a -e: vsako pristajajočo ladjo so pozdravili s himno njene dežele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pristáš -a m (á) kdor ima pozitiven odnos do česa, soglaša s čim: pridobivati nove pristaše;
bil je pristaš Osvobodilne fronte, marksizma;
pristaši stranke / ekspr. ta priprava je dobila dosti vnetih pristašev dosti ljudi jo priporoča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pristáti -stánem dov. (á ȃ) - 1. s plutjem priti do kopnega, obale in se ustaviti: ladja je že pristala; zaradi nevihte čoln ni mogel pristati; pristati ob pomolu, v pristanišču
- 2. z letenjem priti na zemljo, tla in se ustaviti: letalo je varno vzletelo in pristalo; vesoljska ladja je pristala na predvidenem kraju; pristati ob napovedanem času / zaradi megle so morali z letalom pristati; padalci so srečno pristali / ekspr. čmrlj je pristal na cvetu je priletel nanj; publ. skakalec je pristal na stodvajsetih metrih je skočil 120 m; pren., ekspr. pristal je čisto na dnu človeške družbe
- 3. ekspr. priti kam in tam ostati: obšli so celo mesto in nazadnje pristali v gostilni / po številnih selitvah je pristala v tem kraju se naselila
- 4. publ., navadno v zvezi z na privoliti v kaj, soglašati s čim: na ločitev ni pristal; končno je pristal, da bo sodeloval / pristati na ponudbo sprejeti jo
● zastar. nova obleka ji res pristane pristoji, pristaja; publ. tekmovalec je pristal na tretjem mestu je dosegel tretje mesto; ekspr. tudi on bo moral enkrat pristati na tleh začeti stvarno živeti; ekspr. nazadnje je le pristala v zakonu se je poročila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pritegníti in pritégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s sunkovitim gibom spraviti
- a) bližje k sebi: pritegnil je stol in sedel; pritegnila je otroka in ga objela / legel je na tla in pritegnil noge k sebi skrčil
- b) v večjo bližino česa: pritegniti ladjo k obali; pritegnil je eno smučko k drugi / magnetizem jih je pritegnil
- 2. s potegom, potegi narediti
- a) da je kaj bolj napeto: pritegniti pas na hlačah; pritegniti vajeti; pritegniti vrv, žico
- b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegniti odejo na postelji; pritegniti ponjavo na tovornjaku
- c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegniti zavoro / pritegniti vijak priviti
- 3. narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: delovna organizacija je pritegnila več strokovnjakov; pritegniti koga v komisijo / prizadevajo si pritegniti tuji kapital v svojo industrijo
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: pritegniti koga k delu, zapisovanju ljudskih pesmi - 4. narediti, da se kaj kje upošteva: v raziskavo pritegniti nove vire; če pritegnemo k povedanemu še druga dejstva, se položaj pokaže popolnoma drugačen
- 5. vzbuditi pri kom zanimanje: pogovor ga je močno pritegnil; igra otrok ni pritegnila
// vzbuditi pri kom pozitiven, naklonjen odnos: vprašala ga je, kaj ga je na njej še posebej pritegnilo; pritegnila ga je lepota trga - 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dekle je pritegnilo njegov pogled; skušal je pritegniti njihovo pozornost; stvar je pritegnila njihovo zanimanje
- 7. začeti navadno za kom peti: zapela je, a nihče ji ni pritegnil; nekaj časa so poslušali, nato pa še sami pritegnili
- 8. knjiž. pritrditi komu, strinjati se s kom: v srcu jim je pritegnil / pritegnili so njegovi sodbi / res storimo tako, so pritegnili drugi
- 9. pog. udariti: pritegni ga, če ne bo on tebe; pritegnil je konja z bičem
pritégnjen -a -o: pritegnjen pas; pritegnjena jadra; biti pritegnjen k delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pritegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s sunkovitimi gibi spravljati
- a) bližje k sebi: pritegovali so stole in sedali nanje
- b) v večjo bližino česa: pritegovati ladjo k obali / pritegoval jih je magnetizem
- 2. s potegom, potegi delati
- a) da je kaj bolj napeto: pritegovati in popuščati vrv
- b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegovati odejo na postelji
- c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegovati zavoro
- 3. delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pritegovati sodelavce; pritegovati nove člane v društvo
// vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pritegovati študente k raziskovalnemu delu - 4. delati, da se kaj kje upošteva: pritegovati v besedilo dokumente
- 5. vzbujati pri kom zanimanje: taki pogovori me ne pritegujejo
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: dekle ga je vse bolj pritegovalo; priteguje jih lepota mesta in njegove okolice - 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: razstavljene slike so pritegovale občudovanje; njegovo delo priteguje pozornost kritikov
- 7. začenjati navadno za kom peti: zapel je, drugi pa so mu polagoma pritegovali
- 8. knjiž. pritrjevati komu, strinjati se s kom: pritegovati javnemu mnenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) - 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
- a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
- b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
- c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
// premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
- 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
// piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
// ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
// po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
// s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena - 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
// zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi - 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
// prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi - 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
// pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana - 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
// pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse - 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
// pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
// brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat - 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
// pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
// izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
// začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo - 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
// z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
// pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil - 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
- 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
// izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati - 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
- 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal - 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
// znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam - 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
// priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
- c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
● pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
prišédši -a -e star.: prišedši v mesto, je poiskal prijatelja; vsi so se ozrli na prišedšo žensko; sam.: prišedšega so burno pozdravili
príšel -šla -o: prišli fantje, vojaki; vsi so pogledali prišla dekleta; sam.: govorili so o prišlih in domačih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pritrjeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) - 1. kdor kaj pritrjuje: pritrjevalec sponk
- 2. kdor pritrjuje čemu, se strinja s čim: njegov predlog je imel veliko pritrjevalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
privabíti in privábiti -im dov. (ī á) - 1. z vabljenjem, prigovarjanjem doseči, da kdo kam pride: goste je znal privabiti; privabiti otroke na dvorišče
// doseči, da kdo kam pride sploh: z dobro postrežbo je privabil veliko kupcev / privabiti miš v past / ekspr. petje je privabilo v gostilno še druge ljudi / ekspr. pomlad je privabila ptice - 2. nav. ekspr. narediti, doseči, da se kaj pojavi, nastopi: njen dovtip mu je privabil na usta smehljaj; s svojim pripovedovanjem je znal vsem privabiti solze v oči
- 3. z vabljenjem narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: privabiti nove člane, naročnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
privábljati -am nedov. (á) - 1. z vabljenjem, prigovarjanjem dosegati, da kdo kam pride: privabljal je otroke na dvorišče in se z njimi igral / na dom privablja različne ljudi vabi
// dosegati, da kdo kam pride sploh: privabljati kupce z dobro ponudbo / privabljati ribe z lučjo / ta drama bo privabljala gledalce vseh vrst; ekspr. lepote kraja privabljajo vedno več turistov - 2. nav. ekspr. delati, dosegati, da se kaj pojavi, nastopi: s svojim pripovedovanjem jim je privabljal smeh; take igre privabljajo ljudem solze v oči
- 3. z vabljenjem delati, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: privabljati nove člane, naročnike
- 4. vzbujati pri kom zanimanje: ta doba ga je že od nekdaj privabljala; njo privablja glasba
● ekspr. toplota mi je privabljala spanec na oči povzročala, da sem postal zaspan; to privablja strelo v to pogostoma udari strela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
privések -ska m (ẹ̑) - 1. navadno z verižico pritrjeni del okrasnega predmeta: uhani s priveski
- 2. ekspr. kar je s čim povezano tako, da nima lastne pomembnosti, samostojnosti: ta država noče postati le privesek kake velesile / vzgojnost je le privesek njegovega pisanja nepotreben, odvečen dodatek
♦ anat. možganski privesek hipofiza; filat. znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; med. privesek kar se drži česa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
prizadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo
// vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala
// povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč - 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce
- 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo
- 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge
● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva
prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto
● zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli
prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge
prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
problém -a m (ẹ̑) - 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme
// s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem - 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom
- 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar
♦ mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
profesionálec -lca m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja s čim: postati profesionalec;
število profesionalcev v tem športu;
amaterji in profesionalci // ekspr. kdor strokovno, dobro opravlja kako delo: v tem je pravi profesionalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
profesionalízem -zma m (ī) poklicno ukvarjanje s čim, poklicna dejavnost: profesionalizem v športu;
profesionalizem in amaterizem // ekspr. strokovno, dobro opravljanje kakega dela: to je že pravi profesionalizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pròst prôsta -o stil. -ó prid., prostéjši in prôstejši (ȍ ó) - 1. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom: vse sem naredil, do večera sem prost; otroci so dosti prosti / ob sobotah in nedeljah so delavci prosti / dva prosta delavca je mojster poslal po cement
// s katerim lahko človek sam razpolaga, ker nima določene obveznosti: prvi prosti večer so se spet sešli / ima veliko prostega časa; v prostem času se rad sprehaja / ob novem letu bodo štirje dnevi prosti / proste sobote - 2. navadno z rodilnikom ki ga to, kar izraža dopolnilo, ne veže, ne omejuje: vojaščine sem prost / carine prosto blago / star.: biti prost krivde biti oproščen krivde; biti prost predsodkov biti brez predsodkov
- 3. ki pri določenem dejanju ni vezan, omejen s kako zahtevo, predpisom: pri izbiri pomočnikov ste prosti / razvezal se je in zdaj je prost / star. prosti stan stan neporočenih
- 4. ki ni oviran, omejen v svobodi gibanja: konji se pasejo prosti; biti prost kot ptiček na veji / lahko greste, jim je rekel stražar, prosti ste
- 5. ki ne ovira, omejuje gibanja zaradi določenega predmeta, dejstva: odstranili so skale in cesta, pot je bila prosta / vojska je z orožjem izsilila prost prehod / knjižnica s prostim dostopom knjižnica, v kateri imajo bralci sami neposreden dostop do knjig
// elipt. vstop prost vstop je vsakomur dovoljen; za vstop ni treba plačati vstopnine - 6. ki ni zaseden, oddan: v avtobusu ni nobenega prostega sedeža več; dvorana je danes prosta / v hotelih je še dovolj prostih sob / razpisati prosta dela in naloge
- 7. ki ni s čim povezan, oviran in se lahko uporabi za določen namen: prosti konec vrvi je ovil okoli stebra / v desni roki ima dežnik, leva pa je prosta
- 8. ki opravlja svoje delo, dejavnost brez pripomočkov: risati s prosto roko; s prostim očesom nevidna žival
- 9. star. preprost, neizobražen: učeni in prosti ljudje / knjiga je namenjena prostemu ljudstvu
- 10. star. neolikan, prostaški: ne bodi tako grob, tako prost; njegovo prosto vedenje jih je odbijalo / ni hotela poslušati prostih šal
- 11. zastar. preprost, enostaven: oblečena je bila v zelo prosto obleko / razložiti s prosto besedo / prosti vojak navadni vojak
● besedilo se v prostem prevodu glasi takole v prevodu, ki ni dobeseden; ritem pesmi je prost ni vezan na določeno shemo; star. rad hodi v prosto naravo v naravo, ven; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; ekspr. imeti proste roke biti pri odločitvah brez prejšnjih obveznosti; pri delu mu je pustil proste roke ga ni oviral, onemogočal; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; pog. imeti tri proste vožnje brezplačne vožnje; publ. prosto morje morje, ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; odprto morje
♦ anat. prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; ekon. prosti trg trg brez trgovinskih omejitev; proste cene; prosta carinska cona del pristanišča, ki je odprt za mednarodni promet in v katerem veljajo razne olajšave; prosta prodaja količinsko neomejena prodaja vsakemu kupcu; fiz. prosti elektron elektron, ki ni vezan na strukturo atoma; prosti pad gibanje prostega telesa v prostoru brez zraka zaradi delovanja teže; gastr. prosta potica jed iz vlečenega ali nekvašenega testa navadno z nadevom iz skute, znana v Beli krajini; kem. prosti kisik kisik, ki ni vezan v spojino; lingv. prosti stavek stavek z enim povedkom; navt. prosta luka luka, izločena iz carinskega območja države, ki ji pripada; prosta plovba plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda; šah. prosti kmet kmet, ki ga pri napredovanju proti nasprotnemu robu šahovnice ne more ovirati noben nasprotnikov kmet; šol. prosti spis izvirno oblikovan pismeni izdelek, ki se ne nanaša na neko že oblikovano besedilo; šport. prosti met met žoge v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosti premet; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju; rokoborba v prostem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi z rokami in nogami po vsem telesu; prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosta vaja telovadna vaja brez orodja in brez pomoči drugih; voj. prosti korak korakanje brez sočasne izmenjave iste noge
prôsto stil. prostó prisl.: prosto se gibati; prosto razpolagati z denarjem; prosto stoječa kad; (navajati) prosto po Prešernu
● govoriti prosto brez pismene priprave, predloge
♦ šport. plavati sto metrov prosto plavati v kateremkoli slogu, navadno kravl; premet prosto premet brez hipne opore na rokah
prôsti -a -o, v predložni zvezi prôsti in prósti sam.: užival je spoštovanje pri prostih in učenih; srečno so prišli na prosto ven; ležati na prostem zunaj; muzej na prostem objekti, predmeti, postavljeni v naravno okolje; predstava na prostem / dati komu prôsto in prostó
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
protést -a m (ẹ̑) javno izraženo nasprotovanje čemu, nezadovoljstvo s čim: protest jih je presenetil;
kljub protestom so nadaljevali delo;
končati govor s protestom;
množičen protest;
ogorčen, oster protest;
politični, socialni protesti;
protest delavcev, organizacije;
protest zaradi nasilja, proti nasilju;
ekspr. izjava je povzročila vihar protestov / sprejeti odločitev brez protesta; v znak protesta zapustiti zborovanje / časopisi objavljajo proteste; poslati komu protest / ta film je protest proti vojni; tudi molk je protest
♦ fin. menični protest uradna potrditev, da menica ni bila plačana ali akceptirana; polit. protest uradno sporočilo, s katerim izrazi država drugi državi v zvezi z določenim njenim dejanjem, namenom svoje nasprotovanje, nezadovoljstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
protestírati -am nedov. in dov. (ȋ) javno izražati nasprotovanje čemu, nezadovoljstvo s čim: protestirati zaradi nasilja, krivičnega sklepa;
protestirati proti oboroževanju;
protestirati na seji;
protestirati z bojkotom, odhodom;
glasno, odločno, pismeno protestirati / tako je odločeno. Protestiram
♦ fin. protestirati menico uradno potrditi, da menica ni bila plačana ali akceptirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
proučeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem ugotavljati, spoznavati bistvo česa: proučevati delovanje mišic, razvoj družbe; znanstveno proučevati literaturo; proučevati viruse z elektronskim mikroskopom / proučevala je samo sebe
// publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznavati določena dejstva, stanje: podrobno proučevati dane možnosti, položaj; proučevati zemljevid - 2. publ. seznanjati se s čim z namenom, da se pove svoje stališče; obravnavati, reševati: proučevati prošnje in zahtevke
proučeván -a -o: proučevani primeri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
proučíti -ím dov., proúčil (ī í) - 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem skušati ugotoviti, spoznati bistvo česa: proučiti vplive okolja na otrokov razvoj; proučiti razvojne zakonitosti / proučiti gradivo preštudirati
// publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznati določena dejstva, stanje: proučiti družbeno stvarnost; položaj je treba dobro proučiti - 2. publ. seznaniti se s čim z namenom, da se pove svoje stališče: zadevo bo proučil pristojni svet; proučiti zahtevo za pomoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pŕvi -a -o štev. (ȓ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu ena: prvi dan v tednu; hodi v prvi razred; otroci iz prvega zakona; v prvi polovici leta; otrok v prvem letu starosti / dne 1. [prvega] septembra; Filip I. / prvi maj je praznik mednarodnega delavskega gibanja; prva izdaja časopisa; prva svetovna vojna; prvo berilo berilo za začetni pouk branja in pisanja
// nav. ekspr. pred katerim ni bilo ničesar iste vrste: prvi avtomobili so bili podobni kočijam; s prvim udarcem ga je pobil na tla; doživljati prvo ljubezen; njegova prva pot je bila k materi - 2. po vrednosti, kvaliteti najboljši: voziti se v prvem razredu; cesta prvega reda / na turnirju je bil prvi; biti na prvem mestu / blago prve vrste / prvi menu obsežnejši, dražji menu
// žarg., šol. on je prvi matematik v razredu
// nav. ekspr. ki je po pomembnosti na najvišji stopnji: prvi pogoj za uspeh; otroci so njena prva skrb; kmalu so mu zaupali prvo vlogo glavno vlogo
// bil je prvi človek v kolektivu / prva dama slovenske popevke - 3. ki je glede na odločanje na najnižji, začetni stopnji: vprašanje so obravnavali na prvi instanci; organ prve stopnje / prva kontrola
// nav. ekspr. ki šele nastaja, se začenja: prvi mrak; odšla sta že v prvem jutru / zbudil ga je iz prvega spanja / prvi in zadnji krajec - 4. ki leži, je spredaj, pred čim: prva sedeža v avtomobilu / prvo kolo sprednje kolo
● prvi april dan, ko so v navadi šale in potegavščine; prvi človek po bibliji Adam; ekspr. vsem se je prikupil na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; imeti prvo besedo pomembno vlogo pri odločanju; uboga na (prvo) besedo takoj; prva dama v meščanskem okolju naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; pog. blago ima iz prve roke neposredno od proizvajalca; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ avt. dati v prvo prestavo; ekon. (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; filat. ovitek prvega dneva ovitek, na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; film. prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; fiz. prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; jur. sodišče prve stopnje; lingv. prvi sklon; prva oseba oseba, ki izraža govorečega; mat. enačba prve stopnje enačba z neznankami v prvi potenci; med. prva pomoč; opeklina prve stopnje; muz. prvi alt; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; prva violina član skupine v simfoničnem orkestru, ki igra navadno glavne melodije; šah. igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu; šol. študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; voj. kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina; zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878
pŕvi -a -o sam.: prvi v razredu je dobil knjigo; denar ti bom vrnil prvega (v mesecu); diplomiral je med prvimi; žarg., avt. voziti v prvi, s prvo v prvi prestavi; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; danes sem v prvo tu vprvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
publicíst -a m (ȋ) kdor ustvarja besedila, dela, katerih namen je obveščati, seznanjati javnost s čim, navadno v časopisju, na radiu, televiziji: izšla je knjiga znanega pisatelja in publicista / politični publicist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
publicístika -e ž (í) dejavnost, katere namen je obveščati, seznanjati javnost s čim, navadno v časopisju, na radiu, televiziji: ukvarjati se s publicistiko;
leposlovje in publicistika / knjižna, kulturna, politična, znanstvena publicistika; revialna publicistika // besedila, dela te dejavnosti: zbrati in izdati publicistiko koga; poznati marksistično publicistiko o narodnem vprašanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ravnáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo - 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
// vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi - 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
- 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
- 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
ravnáti se - 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
- 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
- 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
- 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razglédati se -am se dov., razgléj se in razglèj se razgléjte se, stil. razglédi se razglédite se (ẹ́ ẹ̑) - 1. pogledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi: večkrat se je ustavil in se razgledal; splezal je na drevo, da bi se razgledal; dobro se razgledati; najprej so se morali razgledati, kje so / razgledati se po nebu, pokrajini / razgledal se je okrog in sedel
- 2. prilagoditi se gledanju v neugodnih okoliščinah: saj ni tako temno, samo da se razgledaš; zaradi dima so se v začetku komaj razgledali
- 3. z opazovanjem, proučevanjem seznaniti se s čim, spoznati kaj: s potovanji se je razgledal po različnih deželah, po svetu; z branjem se je zelo razgledal izobrazil
// razgledati se po književnosti, umetnosti; razgledati se v filozofiji, politiki - 4. redko poiskati, ogledati se: razgledati se po primernem zemljišču za sadovnjak / dovolj si star, da se razgledaš za nevesto
razglédati zastar. ogledati, pregledati: razgledati hišo, orodje; razgledati si prostrani trg
razglédan -a -o - 1. deležnik od razgledati se: razgledan po jezikoslovju; biti politično, strokovno razgledan
- 2. ki dosti ve z različnih področij: razgledan človek; fant je zelo razgledan; široko razgledan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razgledováti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. gledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi: pogosto sva se ustavila in se razgledovala; z vrha smo se dolgo razgledovali; razgledoval se je, kam bi postavil kip / razgledovati se po okolici; pren., ekspr. pogosto se je razgledoval po svojem življenju
- 2. prilagajati se gledanju v neugodnih okoliščinah: ko so ugasnile luči, so se nekaj časa razgledovali
- 3. z opazovanjem, proučevanjem seznanjati se s čim, spoznavati kaj: v mladosti se je veliko razgledoval po svetu / razgledovati se po sodobni umetnosti, zgodovini
- 4. redko iskati, ogledovati se: ko je prišel od vojakov, se je razgledoval po primerni službi / čas je, da se začneš razgledovati za ženo
● ekspr. nad ravnino se razgleduje grad je, stoji; ekspr. hiša se razgleduje po poljih iz nje, od nje je razgled po poljih
razgledováti zastar. ogledovati, pregledovati: vojaki razgledujejo okolico stavbe
razgledujóč se -a -e: razgledujoč se po dolini, je zagledal čredo gamsov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razgrínjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrinjati preprogo, zemljevid / ekspr. tulipani že razgrinjajo popke odpirajo; se razcvetajo
// metulj razgrinja krila
// delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrinjati prt na mizo, papir po tleh; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje - 2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrinjati krhlje po lesi, da se sušijo
- 3. delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je iskala orehe, je morala razgrinjati listje
// razmikati: razgrinjati veje - 4. knjiž. kazati, razkrivati: v delu razgrinja svoje poglede na čas in sodobnike
● publ. pred nami je razgrinjal svoje vtise o pravkar končani konferenci obširno nam je pripovedoval o njih
razgrínjati se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. biti, obstajati na razmeroma veliki površini: po prisojni strani hriba se razgrinjajo vinogradi; za hišo se razgrinja vrt / nad dolino se razgrinja zvezdnato nebo
- 2. prihajati na kako površino, navadno veliko: nad jezero se že razgrinja megla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razgrníti in razgŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid; razgrnil je pismo in ga začel brati
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip; razgrniti preprogo pred posteljo; razgrniti papir po pohištvu; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto - 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico; razgrniti hruške, krhlje na leso
- 3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
// razmakniti: nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti - 4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center; javno razgrniti
♦ urb. razgrniti zazidalni načrt - 5. knjiž. pokazati, razkriti: v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil
razgrníti se in razgŕniti se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez dolino so se razgrnile megle
- 2. postati viden, pokazati se: nenadoma se je pred izletniki razgrnila vsa vas / pred nami se je razgrnil lep razgled; pren. vsa mladost se mu je razgrnila pred očmi
● knjiž. otrok se je v spanju razgrnil razkril, odkril; knjiž. medtem se je razgrnil mrak se je zmračilo
razgŕnjen -a -o: razgrnjen prt; pred nami je bilo razgrnjeno celo naselje; pismo leži razgrnjeno na mizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razlikováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja - 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov
razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj
razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razločeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo
// z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl - 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov - 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali
razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti
razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razločíti in razlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi
// z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza; v daljavi je že lahko razločil obris koče; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl - 2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne; komaj je razločil obraze; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti
- 3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila
razločíti se in razlóčiti se star. raziti se, posloviti se: razločila sta se brez pozdrava; po teh besedah sta se razločila
razlóčen -a -o: nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razmejeváti -újem nedov. (á ȗ) določati, označevati mejo med čim: razmejevati zemljišča / razmejevati duševne pojave med seboj / razmejevati dobro od slabega ločevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razmejíti -ím dov., razméjil (ī í) določiti, označiti mejo med čim: razmejiti zemljišča / razmejiti države / razmejiti realizem in naturalizem / razmejiti dobro od slabega ločiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razpolagálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor s čim razpolaga: pravice razpolagalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razpolágati -am nedov. (ȃ) - 1. imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj: razpolagati s premoženjem; razpolagati z družbenimi sredstvi; s stanovanjem lahko razpolagate; prosto, samostojno razpolagati s čim / razpolagati s časom / kot vljudnostna fraza razpolagajte z menoj
- 2. publ. imeti, premoči: razpolaga z nekaj gotovine / podatki, s katerimi razpolagamo / razpolagati z veliko močjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razprostírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostirati posteljnino; prodajalka je razprostirala pred njo prt za prtom / orel razprostira krila, da bi vzletel / razprostirati roke v objem širiti; pren., pesn. noč razprostira svoj temni pajčolan
// delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostirati pregrinjala po posteljah
● ekspr. lipa daleč razprostira svoje veje ima dolge, široke veje - 2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostirati lan, zrnje, da se suši
razprostírati se s prislovnim določilom - 1. biti, obstajati na razmeroma veliki površini: nad vasjo se razprostira gozd; na ravnini se razprostirajo žitna polja; razprostirati se v daljavo, širino / nad gorami se je razprostiralo modro nebo; pren. mir se razprostira nad pokrajino
- 2. nav. ekspr. prihajati na kako površino, navadno veliko: megla se razprostira po dolini; čez senožeti se razprostirajo vedno daljše sence
razprostirajóč -a -e: okoli gradu razprostirajoči se vrtovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razprostréti -strèm dov., razprostŕl (ẹ́ ȅ) - 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostreti zemljevid / ptič je razprostrl peruti in vzletel / razprostreti dlani; razprostrla je roke v objem razširila
// knjiž. tulipan je razprostrl cvet se je razcvetel
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostreti odejo po travi
● ekspr. drevo je široko razprostrlo veje ima dolge, široke veje - 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostreti lan, zrnje, da se suši
razprostréti se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez senožeti so se razprostrle velike sence / po nebu so se razprostrli temni oblaki; pren. nad trgom se je razprostrla noč
- 2. postati viden, pokazati se: pred njim se je razprostrl nov svet / tukaj se razprostre najlepši del doline je
razprostŕt -a -o: razprostrt časopis; razprostrt pavji rep; razprostrte peruti; razprostrta preproga
♦ bot. razprostrta relika; razprostrta zvončnica travniška rastlina z modrimi cveti v latastem socvetju, Campanula patula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razšíriti -im dov. (ī ȋ) - 1. narediti kaj (bolj) široko: razširiti cesto, pot; razširiti odprtino; ulica se proti središču razširi / razširiti krilo, obleko / predsobo bodo razširili / vdih razširi pljuča
// narediti, povzročiti, da je kaj videti širše: svetle barve razširijo prostor; tak vzorec postavo razširi - 2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširiti noge, roke; razširiti peruti / razširiti nosnice / razširiti roke v objem; od strahu so se mu razširile oči
- 3. narediti, da pride kaj na večjo površino: razširiti naselje; mesto se je razširilo proti jugu / razširiti kulturno rastlino; ta plevel se hitro razširi / padavine se bodo razširile na vso Slovenijo / razširiti meje države; razširiti oblast na sosednje pokrajine
- 4. narediti, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširiti napredne ideje; razširiti novice, lažne vesti; ta nauk se je hitro razširil / razširiti dobra umetniška dela
- 5. narediti, povzročiti, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširiti izbiro blaga z novimi izdelki; razširiti dnevni red seje; razširiti gledališki repertoar / razširiti črtico v novelo / podjetje je razširilo svojo dejavnost; razširiti gospodarsko sodelovanje / razširiti odbor povečati število njegovih članov; krog sodelavcev se je razširil / razširiti in poglobiti znanje; s študijskimi potovanji se mu je obzorje razširilo / ta beseda, navada se je zelo razširila / zaradi vlage se les razširi
- 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: peč je razširila prijetno toploto po sobi; iz gozda se je razširil hlad / svoj nemir je razširil na druge; borbenost se je razširila na vse moštvo / pesmi so razširile njegovo slavo po svetu / kugo so razširile podgane
● ekspr. kdaj pa kdaj mu je smeh razširil lica se je nasmejal; ulica se razširi v trg preide; njegova slava se je razširila po vsem svetu postal je zelo slaven
♦ ekon. razširiti proizvodnjo z dodatno zaposlenimi delavci in dodatnimi delovnimi sredstvi povečati obseg proizvodnje; jur. razširiti obtožbo, zahtevo po uvedbi kazenskega postopka; mat. razširiti ulomek pomnožiti števec in imenovalec z istim številom
razšíriti se pojaviti se, nastopiti- a) na razmeroma veliki površini: ogenj se je hitro razširil; vstaja se je razširila kot požar / bobnenje se je razširilo po vsej dolini; grmeč se razširiti / po sobi se je razširil prijeten vonj / izpuščaj se je razširil po vsem telesu; rakave celice so se že razširile
- b) v večjem številu: ta tip ladje se je razširil v srednjem veku / knjige so se razširile z iznajdbo tiska
- c) pri večjem številu osebkov: bolezen se je razširila hitro, po vsej deželi
razšírjen -a -o: stopničasto razširjen temelj; ta bolezen je zelo razširjena; po vsem svetu razširjena rastlina / razširjeni plenum odbora; knjiga bo izšla v popravljeni in razširjeni izdaji
♦ ekon. razširjena reprodukcija obnavljanje produkcije v povečanem obsegu; med. bolezensko razširjena žila; razširjeno srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razšírjati -am nedov. (í) - 1. delati kaj (bolj) široko: razširjati ceste, poti; razširjati prehod / vdih razširja pljuča
// delati, povzročati, da je kaj videti širše: svetle barve prostor razširjajo - 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširjati noge, roke / razširjati nosnice / razširjati roke v objem
- 3. delati, da pride kaj na večjo površino: razširjati kulturne rastline; ta semena se razširjajo sama / razširjati vojaške operacije na večje ozemlje
- 4. delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširjati ideje, nauke; razširjati lažne vesti / razširjati dobre knjige med ljudi
- 5. delati, povzročati, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširjati izbiro blaga za široko porabo; razširjati gledališki repertoar s tujimi deli / društvo razširja svoje delovanje; razširjati sodelovanje med narodi / razširjati in poglabljati znanje; z branjem si človek razširja obzorje
- 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: močvirja razširjajo smrad; lilije razširjajo močen vonj; peč je razširjala prijetno toploto; iz gozda se razširja hlad / okuženi razširjajo bolezen / svoj nemir razširja na druge
♦ ekon. razširjati proizvodnjo; lingv. razširjati glagolsko podstavo s priponami
razšírjati se pojavljati se, nastopati na razmeroma veliki površini: ogenj se je hitro razširjal; vstaja se je razširjala kot požar / ob povodnji se voda razširja; zvonjenje se razširja čez vso dolino
razširjajóč -a -e: občudoval je vrtnice, razširjajoče prijeten vonj; razširjajoča se izobrazba; razširjajoče se vnetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
raztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače; raztrgati papir; ovitek se je hitro raztrgal; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
// narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
// s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les - 2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih; raztrgal je že drugi par čevljev; obleka se je raztrgala po šivih
- 3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
● ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen
raztŕgan -a -o: raztrgani čevlji; skozi raztrgane oblake so se kazale zvezde; to je povedal v raztrganih stavkih; raztrgana obleka, vreča; hodili so v raztrganih skupinah
● pog. govori kakor raztrgan dohtar veliko, spretno; žlahta je raztrgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; prisl.: raztrgano govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razvíjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj preneha biti
- a) zavito: razvijati knjige; ovoj je previdno razvijal
- b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
- c) zvito: razvijati lepak, zastavo
- 2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo; razvijati knjižni jezik; znanost se hitro razvija; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati
// razvijati osebnost; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo
// razvijati nov tehnološki postopek
// delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest - 3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
- 4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
- 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče; razvijati z razvijalcem
razvíjati se - 1. postopno se spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: organizmi se razvijajo / njegov nazor se razvija / mesto se vedno bolj razvija / dežela se razvija v industrijsko državo
// prehajati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvijala / prijateljski odnosi med državama se zadovoljivo razvijajo - 2. postajati večji, močnejši, zrelejši: dekle se hitro, lepo razvija; zgodaj se je nehal razvijati
// dobivati dokončno podobo: otrok se dobro razvija; telesno in duševno se še razvija / fant se razvija v moža / mladiči se razvijajo nekaj tednov; te živali se razvijajo v vodi / zobovje se mu nepravilno razvija raste - 3. s prislovnim določilom začenjati obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: pri tem procesu se razvijajo plini; prevleka, ki se razvija na površini sira; na poškodovanem mestu se je začelo razvijati novo tkivo / kosti se razvijajo iz hrustanca
♦ meteor. nad Atlantikom se razvija področje visokega zračnega pritiska - 4. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začel se je razvijati živahen pogovor / zabava se je razvijala v veseljačenje
● publ. novi delavec se dobro razvija se dobro prilagaja delu; publ. na tej podlagi se razvija pedagoško delo poteka, iz tega izhaja; njun spor se razvija v resen problem postaja pereč; kako se stvari razvijajo potekajo; kakšno je sedanje stanje
razvijajóč -a -e: razvijajoči se delavski razred; normalno razvijajoč se značaj; razvijajoče se pare so strupene; iz kalčka razvijajoča se rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
razvíti -víjem dov. (í) - 1. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
- b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
- c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
- 2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili
// razviti moderen tehnološki postopek
// narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando - 3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
- 4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
- 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
● publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
♦ mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
razvíti se - 1. postopno se spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: pri sesalcih so se možgani zelo razvili; nekateri organi se bolj razvijejo kot drugi / naselje se je razvilo v močno trgovsko mesto
// preiti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvila / prijateljski odnosi med državama so se razvili in okrepili - 2. postati večji, močnejši, zrelejši: dekleti sta se lepo razvili; v tem letu se je precej razvil
// dobiti dokončno podobo: hitro, zgodaj se je razvila / fant se je razvil v moža / čas, v katerem se rastlina, žival razvije / ob skrbni negi se je mladič le razvil zrastel, dorastel - 3. s prislovnim določilom začeti obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: na poškodovanem mestu se je razvilo novo tkivo; na površini sira se razvije prevleka / dvojčka se lahko razvijeta iz enega jajčeca; iz bube se razvije metulj / ta mesta so se razvila v srednjem veku / slovanski jeziki so se razvili iz istega jezika / iz njega se bo razvil dober igralec, športnik / publ. ob eksploziji se razvije visoka temperatura se sprosti, nastane
- 4. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: razvila se je zelo živahna razprava; pogovor se ni mogel prav razviti / zabava se je razvila v bučno razgrajanje
- 5. voj. prerazporediti se iz strnjene skupine v razpotegnjeno, navadno po širini: četa se je razvila po obronku gozda; razviti se v dolgo kolono / razviti se v strelce
● ni mogel verjeti, da so se stvari tako razvile da se je zgodilo tako, kot se je
razvít -a -o: razviti diapozitivi; takrat jezik še ni bil dovolj razvit; zavoj je ostal razvit na mizi; gospodarsko, industrijsko, kulturno razvite države; tehnično visoko razvita družba; spolno razvita samica; razvita tehnologija; bila je zelo razvita; nižje razvita bitja; pravilno razvito zobovje; telesno, umsko razvit
♦ ekon. razvita država država z visokim narodnim dohodkom; mat. razvita oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; sam.: prepad med razvitimi in nerazvitimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
recipróčen -čna -o prid. (ọ̑) povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom; vzajemen, obojestranski: recipročna korist, usluga / recipročen dogovor, sporazum // medsebojno povezan, odvisen: recipročen vpliv; sposobnost in veselje do učenja sta recipročna
♦ jur. recipročno načelo načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom; mat. recipročna vrednost ulomka obratna vrednost ulomka; recipročni števili števili, katerih produkt je enak enarecipróčno prisl.: recipročno pospeševati turizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
recipróčnost -i ž (ọ̑) dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom: sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti
♦ jur. formalna recipročnost dejstvo, da tuji državljani recipročno uživajo iste pravice kot domači državljani; materialna recipročnost dejstvo, da tuji državljani uživajo iste pravice kot državljani te države v določeni tuji državi; načelo recipročnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom // medsebojna povezanost, odvisnost: recipročnost uspešnosti in veselja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) - 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
// na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
// z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
// povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili - 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
// a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
// pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
// izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti - 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
- 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
- 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
- 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
- 7. uporabiti za koga ali kaj
- a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
- b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
- c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
- 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
- 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
- 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno - 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
- 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
- a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
- b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
// poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
- 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
- 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
- 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
- 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
// nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je - 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
- 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
// izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur - 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
● ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
rêči se - 1. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: po domače se reče pri Baričevih / gostilni se je reklo Lovski rog / da, temu se lahko reče sijajno
- 2. v zvezi kakor se reče, kot se reče opozarja na rabo kake stalne besedne zveze: živel je in dal drugim živeti, kakor se reče; ni bilo objektivnih razlogov, kot se je temu reklo
- 3. ekspr., v zvezi bi se reklo biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: iti zdaj ven, bi se reklo podati se v gotovo smrt / to bi se reklo biti strahopeten
- 4. ekspr. poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se reče lakota; ali veste, kaj se to reče, če te nihče ne pogleda
- 5. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo; se pravi: ženska? Se reče ona; to se reče, da so že nazaj
● naredili so. Smo, se reče prava beseda, izraz je smo; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, razume dobesedno
rekóč: rekoč te besede, je odšla
● tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti
rékši star.: to rekši, se veselo zasmeje; dražili so meščane, rekši: kje imate polža
rékše zastar. namreč, natančneje rečeno: pogledal me je od nog do glave, rekše mojo opravo
rečèn -êna -o deležnik od reči: nesramno rečena beseda jo je užalila; koliko lepše je to rečeno v izvirniku; kje je pa rečeno, da moram ravno jaz to narediti; s tem seveda ni rečeno, da je edino tako mogoče; še isti dan ali bolje rečeno še isto noč je odpotoval; ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen; odkrito rečeno, tako ne more iti dalje; lani je kraj obiskalo, na okroglo rečeno, deset tisoč turistov; kot že rečeno, se je to zgodilo sredi belega dne
// knjiž. omenjen, naveden: do tega smo prišli na osnovi rečenih podatkov / zgodilo se je na rečeni dan dogovorjeni, napovedani
● ekspr. med nama rečeno, všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: kaj je bilo rečenega o tem; v zvezi z dozdaj rečenim me zanima še nekaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
réd -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) - 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
// kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
// stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami - 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
// zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis - 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
- 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
// v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek - 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
// pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
// razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red - 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
- 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
- 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
- 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
- 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
- 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede - 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
- 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
- 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
- 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
// v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu - 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
- a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
- b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
- c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
♦ gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
referénca -e ž (ẹ̑) knjiž. - 1. kar je s čim v določeni soodvisni povezanosti: obravnavati problem izseljenstva in njegove reference
- 2. nav. mn. priporočilo: biti brez referenc / ta uspeh bo pomagal našemu izvozu do primernih referenc
♦ biblio. v knjigi, članku točno navedeni podatki o kakem drugem besedilu, ki se omenja, na katero se sklicuje; elektr. kar na osnovi primerjanja usmerja delovanje (elektronskega) računalnika; lingv. odnos med jezikovnim znakom in predmetom, dogodkom, na katerega se znak nanaša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
rekordêrstvo -a s (ȇ) - 1. dejstvo, da je kdo rekorder: bil je ponosen na sinovo rekorderstvo / zaradi rekorderstva bo odlikovan doseganja rekordov
- 2. nav. ekspr. ukvarjanje s čim zlasti zaradi doseganja rekordov: to ni več šport, ampak rekorderstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
relát -a m (ȃ) knjiž. kar je v relaciji s čim: relati in njihove relacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
retro... ali rétro... predpona v sestavljenkah (ẹ̑) za izražanje usmerjenosti, gibanja nazaj ali položaja pred čim drugim v času in prostoru: retroaktiven, retrograden;
retroraketa;
retrodatirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
revanšírati se -am se tudi revanžírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) knjiž. povrniti, oddolžiti se: revanširati se za uslugo;
ne vem, s čim bi se vam revanširal / za žalitev se ti bom že še revanširal maščeval // kot vljudnostna fraza kako naj se vam revanširam
● knjiž. v povratni tekmi se je moštvo revanširalo za poraz je zmagalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
révišče -a s (ẹ̑) star. revše: revišče se je komaj skobacalo s stola / kot nagovor s čim boš pa plačalo, revišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
réža -e ž (ẹ́) ozka odprtina, ki nastane, če se kaj s čim ne stika: les se suši, zato se reže večajo;
zadelati reže v podu;
reže med opekami;
reža pod vrati // ozka odprtina sploh: vreči kovanec v režo glasbenega avtomata; reža poštnega nabiralnika; reža na glasovalni skrinjici / redko skozi režo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo
♦ alp. reža podolžna razpoka v skalovju; bot. listne reže odprtine v povrhnjici, ki uravnavajo izhlapevanje vode in izmenjavo plinov; grad. reža presledek med dvema gradbenima elementoma; fuga; zool. škržna reža vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ríti ríjem nedov., ríl in rìl (í ȋ) - 1. delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: krt rije; prašiči rijejo po blatu
// delati rove, jarke, jame s čim sploh: otroci rijejo po pesku; z rokami so rili po zemlji in iskali krompir / bagra rijeta po močvirju / ekspr.: s prstom je ril po nosu; rije si po laseh in razmišlja - 2. ekspr. s težavo premikati se skozi kaj ozkega, ovirajočega: vso noč so rili skozi visok sneg; riti med grmovjem; riti se skozi množico / kaj se pa riješ gneteš, prerivaš
// zvončki že rijejo iz zemlje - 3. ekspr. prizadevno iskati, stikati za čim: kar rijte po cunjah, saj ne boste ničesar našli; ril je po statistikah, da bi poiskal potrebne podatke; pren. kar naprej rije po spominih
- 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: komaj rijemo, tako visoke so cene; težko so rili s tako plačo
- 5. nar. zahodno puliti, ruvati: ženske so rile korenje, repo
● ekspr. velika skrb rije po njem ga vznemirja, muči; ekspr. vse življenje rije po knjigah študira; ekspr. pet let je ril pod zemljo in kopal premog bil rudar
rijóč -a -e: prašiči so si rijoč po blatu iskali hrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) - 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
// kot označba na pošiljki v roke XY - 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro - 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
- 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
- 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
- 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira - 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah - 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
- 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
- 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sestavína -e [səs in ses] ž (í) - 1. snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov: v snovi prevladuje ta sestavina; glavna sestavina; izločiti odvečne sestavine; ugotoviti razmerje sestavin / hlapne, topne, trdne sestavine; organske in neorganske sestavine živih bitij
// kar skupaj s čim drugim sestavlja, tvori kaj sploh: besede, glasovi in druge sestavine jezika; pravilna razporeditev sestavin dopisa / idejne, miselne sestavine; ugotoviti značilne sestavine osebnosti / socialnost je pomembna sestavina njegove pripovedi
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: lirske sestavine Cankarjevega pripovedništva / v nastopu so bile opazne športne sestavine - 2. knjiž. sestavni del: razstaviti stroj na sestavine; naprava ima več sestavin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
seznaníti in seznániti -im [səz in sez] dov. (ī á ā) - 1. narediti, da postane kdo komu znan: seznanil ga je s sodelavci; osebno seznaniti koga s kom; toliko sem že slišal o njej, da bi se rad z njo seznanil; iskal je priložnost, da bi se seznanil z novimi sosedi; seznaniti se s kom na potovanju, pri vojakih, v klubu
- 2. narediti, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: seznaniti delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi; seznaniti poslušalce z vsebino opere; natančno seznaniti s čim / seznaniti obiskovalce s proizvodnjo; seznaniti učence z manj znanimi izrazi razložiti, pojasniti jim manj znane izraze; seznaniti se s književnostjo / publ. predsednik jih je seznanil o delu v organizaciji z delom
// zbornik nas seznani z dognanji zadnjih let
● seznaniti se z drugimi deželami spoznati jih; dobro se je seznanil z njihovim jezikom dobro se ga je naučil
seznánjen -a -o: z gosti je že seznanjen; s problemi je dobro, podrobno seznanjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
seznánjati -am [səz in sez] nedov. (á) - 1. delati, da postane kdo komu znan: seznanjal ga je s svojimi prijatelji; osebno seznanjati koga s kom; seznanjati se na izletih; otroci se hitro seznanjajo
- 2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: seznanjati kupce z delovanjem in uporabo aparata; podrobno seznanjati s čim / knjiga nas seznanja z nekaterimi novimi odkritji
seznanjajóč -a -e: razkazal jim je tovarno, seznanjajoč jih s problemi proizvodnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sijájen -jna -o prid., sijájnejši (ȃ) - 1. ki ima sijaj: sijajen emajl, lak; sijajna površina pohištva; sijajen in moten
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v zelo veliki meri: imeti sijajno frizuro, obleko; parada je bila sijajna / sijajna lega hiše / to so bili sijajni časi / dosegati sijajne uspehe velike, izredne; bil je sijajne volje zelo dobre
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: sijajen načrt; to je sijajna misel - 3. ekspr. ki ima veliko dobrih, pozitivnih lastnosti: sijajen človek, tovariš / biti v sijajni družbi
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: sijajen delavec / pisatelj je sijajen stilist
sijájno - 1. prislov od sijajen: sijajno so se zabavali; sijajno okrašena dvorana
- 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: sijajno bo, ko bomo spet skupaj / elipt. sijajno, da si prišel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: sipati moko v skledo; sipati žito v vrečo / sipati čokolado v mleko / sipati zrnje kokošim trositi
- 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim; posipati: sipati cesto s peskom / sipati sladkor po potici / sipati prašek na rano
- 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: veter je sipal porumenelo listje na zemljo; vodomet sipa vodo v zrak / strojnice sipajo ogenj na vse strani; na hišo so se sipale bombe / žareče železo sipa iskre; sonce je sipalo žarke skozi okna / jezno je sipal bliske iz oči
// z glagolskim samostalnikom dajati kaj v večji količini: jesen je sipala svoje sadove / njene dlani so sipale dobroto
// veliko, hitro govoriti, kar izraža samostalnik: sipal je očitke, vprašanja na vse strani / besede je kar sipala iz ust / brezoseb. to ni res, se je sipalo iz njega - 4. ekspr. gosto in na drobno padati: začel je sipati dež; sneg se sipa iz oblakov / brezoseb. začelo je sipati (sneg) snežiti
● knjiž. blisk sipa ogenj v gozdove povzroča gozdne požare; sipati komu pesek v oči metati komu pesek v oči; ekspr. spet sipa denar razsipava, zapravlja; sipati odgovore iz rokava stresati odgovore iz rokava
sípati se - 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: pesek se sipa; ob vrtanju rova se je zemlja sproti sipala
- 2. ekspr. drug za drugim hitro prihajati: delavci so se sipali na dvorišče / slabe novice so se kar sipale
● knjiž. listi se že sipajo odpadajo, se usipajo; knjiž. sipati se s pepelom posipati se s pepelom
sipajóč -a -e: sipajoč kletvice, je odšel; nenehno sipajoča se vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sklàd skláda m (ȁ á) - 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov
- 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi
- 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok
// upravni odbor sklada - 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva
- 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja
- a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico
- b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom
// v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni
● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost
♦ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
skládati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati
- 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada
// star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze
skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja- a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico
- b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema
● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
skláden1 -dna -o prid., skládnejši (á) - 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva
// ki s čim drugim sestavlja- a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv
- b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek
- 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina
- 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem
- 4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza
♦ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti
skládno prisl.: delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
skládje -a s (ȃ) knjiž. skladnost: skladje barv, glasov / skladje misli z resničnostjo / spraviti v skladje s čim uskladiti; to je v skladju z naravnimi zakoni v skladu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
skládnost -i ž (á) lastnost, značilnost skladnega: skladnost telesa / skladnost barv / skladnost pravnega sistema / doseči skladnost med vsebino in obliko; skladnost zakona z ustavo; stavba je lepa v svoji skladnosti / spraviti v skladnost s čim uskladiti
♦ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
skloníti sklónim dov. (ī ọ́) premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo;
skloniti hrbet;
skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile // skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile
● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdalskloníti se - 1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se
- 2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci
● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati
sklonívši star.: vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal
sklónjen -a -o: sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
skŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) - 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
- 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
- b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
- c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
- 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje
skŕčiti se - 1. narediti, da zavzema telo čim manjšo dolžino, čim manjši obseg: skrčil se je, da ga ne bi zeblo; skrči se, drugače ti bo odeja prekratka / skrčiti se v dve gubé
- 2. postati manjši
- a) po obsegu: les se pri sušenju skrči; krilo se je zelo skrčilo; ta tkanina se pri pranju skrči; zaradi stradanja se mu je želodec skrčil
- b) nav., ekspr. po dolžini: razdalja med njima se je skrčila / dan se je že za pol ure skrčil
● knjiž., ekspr. od groze, ob pogledu na to se mu je skrčilo srce postalo ga je groza, zelo je bil prizadet, potrt; knjiž., ekspr. pred tem človekom se vedno skrči sam vase postane zadržan, nedostopen
skŕčen -a -o: skrčen kazalec; publ. tovarna dela v skrčenem obsegu; imeti skrčen želodec; stroški so zelo skrčeni; skrčen spati; nekoliko skrčeno koleno; vse je bilo skrčeno na eno samo misel: rešiti se
♦ lingv. skrčeni samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov; prisl.: držati noge skrčeno; skrčeno ležati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sledíti -ím nedov., slédi in slêdi (ī í) - 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu
// neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje - 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem
- 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti
- 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli
- 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi
// dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin - 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi
- 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi
// upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga
// žival sledi nagonu - 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal
// sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike - 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa
// kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe
● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
♦ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude
sledíti se star. biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje
sledèč -éča -e: sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki
● publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.: publ. poročam sledeče tole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
slína -e ž (í) prozorna, nekoliko sluzasta tekočina, ki jo izločajo slinavke: v ustih se ji je nabrala slina;
po bradi se mu je pocedila, mu je tekla slina;
izpljuniti, požreti slino;
ekspr. bzikniti slino;
s slino zmočiti kaj / penasta slina na ustnicah
● ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; ekspr. cediti sline po čem, za čim zelo si česa želeti; pog. sline delati komu vzbujati mu željo po čem; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; šalj. do smrti bom že živel, če same sline požiram nočem si delati preveč skrbi za obstoj; pog., šalj. kačja slina žganje // nav. ekspr. tej podobna tekočina: polževa slina; slina na travniških rastlinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
slíšati -im nedov. in dov. (í ȋ) - 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino
// nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši - 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri
// ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori
// kot slišim, vam je tudi to že znano - 3. v medmetni rabi izraža
- a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo
- b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se
- c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo
- č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume
- d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre
● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno
slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok
slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
slonéti -ím nedov. (ẹ́ í) navadno s prislovnim določilom - 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sloneti na ograji, podboju; slonela je na okenski polici in gledala na ulico; sloneti ob drevesu, zidu; negibno sloneti / lestev sloni ob deblu; v kotu sloni puška / njegova roka je slonela na dekletovi rami / bolnik sloni na divanu, v naslanjaču sedi naslonjen; speči otrok sloni na materini roki
- 2. biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom teža prenaša na kaj: ostrešje sloni na nosilcih; balkon sloni na stebrih
- 3. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: hiša je z zadnjo stranjo slonela na pobočju / vas sloni v rebri
- 4. ekspr. biti, nahajati se: že spet sloni pri sosedi; kar naprej sloni v gostilni
- 5. navadno v zvezi z na imeti kaj za osnovo, izhodišče: državna ureditev sloni na demokraciji; predavanje sloni na novih podatkih; vse delo sloni na laboratorijskih raziskavah / publ. zaupanje delavcev vanj sloni na njegovem delu; ekspr. njun zakon sloni na laži odnosi v njunem zakonu niso pristni, iskreni
● ekspr. kaj pa sloniš, delaj lenariš; publ. vsa odgovornost sloni na nas mi smo za vse odgovorni; ekspr. vsa skrb sloni na materinih ramah za vse mora skrbeti mati; ekspr. dolgo je slonel nad knjigo jo bral, študiral
sloné star.: ob oknu slone, je poslušala petje
slonèč -éča -e: sloneč ob vežnih vratih, je gledal sprevod; objaviti na statistiki sloneče podatke; biti v slonečem položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sméti smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom - 1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis
// izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh - 2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati
- 3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih
// izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega - 4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti
● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
smísel -sla [əu̯] m (ȋ) - 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako
- 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel
- 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti
- 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja
// ta človek nima smisla za humor
// posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi - 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov
- 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu
- 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav
- 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih
♦ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sociálnoétičen -čna -o prid. (ȃ-ẹ́) nanašajoč se na etiko ali etos v povezavi s čim socialnim: socialnoetično vrednotenje / zanimati se za socialnoetična vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sociálnopolítičen -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na politiko v povezavi s čim socialnim: socialnopolitično gibanje / socialnopolitična zakonodaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sociálnopsiholóški -a -o prid. (ȃ-ọ̑) psihološki v povezavi s čim socialnim: socialnopsihološka oznaka glavne osebe romana / socialnopsihološke raziskave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sociálnorevolucionáren -rna -o prid. (ȃ-ā) revolucionaren v povezavi s čim socialnim: socialnorevolucionarno gibanje / socialnorevolucionaren nazor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sociálnovzgójen -jna -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na vzgojo v povezavi s čim socialnim: socialnovzgojne ustanove / socialnovzgojna stran literature
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sociálnozdrávstven -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na zdravstvo v povezavi s čim socialnim: socialnozdravstveni problemi / socialnozdravstvena ustanova
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sociálnozgodovínski -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na zgodovino v povezavi s čim socialnim: socialnozgodovinski razvoj naroda / socialnozgodovinska povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sòdolóčati -am nedov. (ȍ-ọ́) knjiž. skupaj s čim določati: ti faktorji so tudi sodoločali njegov odnos do življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sòodločílen -lna -o prid. (ȍ-ȋ) ki je skupaj s čim odločilen: soodločilni dejavniki;
te stvari so soodločilne pri oblikovanju poročil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sòodnôsnica -e ž (ȍ-ȏ) lingv. beseda, navadno zaimek v nadrednem stavku, ki kaže na vrsto odvisnika: soodnosnici čim tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
soróden -dna -o prid., soródnejši (ọ̄) - 1. ki ima s čim skupen izvor, določene skupne značilnosti: dinja je sorodna buči; sorodne rastline, živalske vrste; šimpanz, gorila ali orangutan so človeku bolj sorodni kakor makaku / sorodni jeziki / zastar. za siroto skrbijo sorodni ljudje sorodniki
- 2. ki ima s kom določene enake ali zelo podobne značajske lastnosti, navade, mišljenje: ta dva človeka sta si v marsičem sorodna / ekspr. srečati sorodno dušo / po mišljenju, umetniškem nazoru sorodni ljudje
// ki ima s čim deloma enake ali zelo podobne lastnosti, značilnosti: kemično sorodni elementi; pomensko sorodne besede; sorodna podjetja / obema umetnostnima stiloma soroden nazor
soródno prisl.: sorodno misleči ljudje
soródni -a -o sam.: zastar. živeti pri svojih sorodnih sorodnikih; z njimi imamo marsikaj sorodnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
soródnost -i ž (ọ̄) dejstvo, da je kaj s čim sorodno: ugotavljati sorodnost;
sorodnost človeka z opicami / etnična, krvna sorodnost / sorodnost med jezikoma je očitna / duševna, miselna, oblikovna sorodnost; sorodnost nazorov, stališč / čutiti z otroki večjo sorodnost kakor z odraslimi / med tema gibanjema so razlike, pa tudi sorodnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sòučinkováti -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) skupaj s čim učinkovati: barva tal prijetno součinkuje / publ. to razočaranje je součinkovalo pri končnem oblikovanju njegove podobe sovplivalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sòupoštévati -am nedov. in dov. (ȍ-ẹ́) knjiž. skupaj s čim upoštevati: v analizi je soupošteval tudi estetska načela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sòusmériti -im dov. (ȍ-ẹ̄ ȍ-ẹ̑) knjiž. skupaj s čim usmeriti: sousmeriti svoje prizadevanje s prizadevanjem drugih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spod... ali spod... in izpod... ali spod... tudi izpod... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti iz položaja pod čim: spodmakniti, spodmleti
- b) dejanja, stanja spodaj, na spodnji strani česa: spodrasti / spodvihati, spodviti
- c) spremembe smeri ob dotiku s čim: spodleteti, spodrsniti
- č) začetka dejanja, stanja: spodbuditi
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: spodbuda, spodrast, spodrsljaj; prim. izpod...
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spôdaj prisl. (ó) - 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru nižje, ant. zgoraj: na hribu je trdnjava, spodaj teče reka / splezal je po lestvi, jaz pa sem ostal spodaj; pogledal je v jamo: spodaj ni bilo videti nikogar / spodaj je garaža in klet, v prvem nadstropju pa stanovanje; spodaj so vrata zaklenjena / v dolini je zagledal naselje, še bolj spodaj pa polja; daleč, globoko spodaj / s prislovnim določilom kraja: kolo imam spodaj v kleti; spodaj pod bregom; spodaj, tik ob odprtini / rešitev uganke je na tretji strani spodaj; podpiši se še ti tu spodaj / opombe glej spodaj na koncu strani pod besedilom
● pog., ekspr. pri operaciji so ji spodaj vse pobrali odstranili jajčnike, maternico; evfem. prijel jo je spodaj za spolovilo, zadnjico
// izraža položaj pod čim: pokrila se je z debelo odejo in spodaj ji je bilo kmalu toplo; skrij se pod mizo, spodaj te ne bo nihče iskal / spodaj v rovu je zabobnelo / mrzlo je, zato se spodaj toplo oblecite oblecite toplo spodnje perilo; bila je samo v spalni srajci, spodaj ni imela nič - 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani nižje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal; orodje s širokim, spodaj ravnim rezilom / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena
- 3. nav. ekspr. izraža manj pomemben družbeni položaj: spodaj se zavzemajo za hitrejše rešitve zadev; menil je, da se spodaj dovolj misli na koristi skupnosti / človek spodaj ni imel nobenih pravic
// v razredni družbi izraža pripadnost socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: živeti čisto spodaj - 4. v zvezi od spodaj izraža gibanje ali usmerjenost
- a) iz nižjega položaja v prostoru proti višjemu: od spodaj je slišal hrup avtomobilov; od spodaj navzgor
- b) iz položaja pod čim: talna voda je tako narasla, da je od spodaj poškodovala zunanje rudniške naprave
- c) pog. iz manj pomembnega družbenega položaja: napredne težnje so prihajale od spodaj, iz vrst učiteljstva / pobuda za gradnjo je prišla od spodaj od občanov, krajanov; začel je čisto (od) spodaj in se povzpel do direktorja na najnižjem delovnem mestu; zavirati pobude od spodaj; prim. odspodaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spodkosíti -ím dov., spodkósil (ī í) s koso, kosilnico odrezati, navadno nizko, pri tleh: spodkositi travo;
padel je, kot bi ga kdo spodkosil // pokositi pod čim drugim: spodkositi plevel v vinograduspodkošèn -êna -o: spodkošen osat; padel je kot spodkošen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spodletéti -ím tudi izpodletéti -ím dov., spodlêtel tudi izpodlêtel (ẹ́ í) - 1. spremeniti smer premikanja ob dotiku s čim trdim, gladkim: sekira spodleti ob grči / urezal se je, ker mu je nož spodletel / dobro drži, da ti žebelj ne spodleti
// brezoseb. spodrsniti, zdrsniti: na ledu, mokri skali mu je spodletelo - 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt, namera, poskus, ukana spodleti; vse, česar se loti, mu spodleti; brezoseb.: v poklicu mu je večkrat spodletelo; priznal je, da mu je v matematiki spodletelo da je dobil negativno oceno
spodletèl in spodletél tudi izpodletèl in izpodletél -éla -o: spodletel načrt, napad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spodmakníti in spodmákniti -em in izpodmakníti in izpodmákniti -em dov. (ī á) - 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: spodmakniti desko, stol; spodmakniti klado izpod kolesa / spodmakniti lestev; spodmaknili so mu oporo, na katero se je naslanjal / hotel jo je prijeti za roko, pa jo je spodmaknila izmaknila
- 2. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: nasprotniki so ga spodmaknili; dovolj vpliven je, da ga lahko spodmakne
● ekspr. spodmakniti komu tla pod nogami povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja
spodmakníti se in spodmákniti se in izpodmakníti se in izpodmákniti se zaradi izgube opore prenehati biti pod čim: podstavek se je spodmaknil / pri plezanju se mu je spodmaknila lestev
spodmáknjen in izpodmáknjen -a -o: spodmaknjen stol; spodmaknjena deska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spódnji -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) - 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem
// Spodnja Dobrava
// ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo - 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve
// ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo - 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov
- 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost
● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline
♦ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spodrásti -rástem in -rásem tudi izpodrásti -rástem in -rásem dov. (á) - 1. zrasti pod čim drugim: mlado drevje je spodrastlo pod hrasti; pren., ekspr. mladina ga je spodrastla
- 2. ponovno zrasti: ko bo trava spodrastla, bodo začeli pasti
- 3. star. zrasti, odrasti: fant še ni spodrastel za pastirja
spodráščen tudi izpodráščen -a -o: spodraščen gozd
♦ anat. spodraščen jezik podraščen jezik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spodráščati -am tudi izpodráščati -am nedov. (á) - 1. rasti pod čim drugim: praprot in robidovje spodrašča bukve / mlado drevje spodrašča staro
- 2. star. rasti, odraščati: pri hiši spodrašča še pet otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spómniti -im dov. (ọ̑) - 1. povzročiti, da se komu kaj iz preteklosti znova pojavi v zavesti: ta predmet me zmeraj spomni na potovanje po Afriki
- 2. narediti, navadno z besedami, da kdo česa ne pozabi: spomniti koga na svojo željo; spomni me, da moram zvečer na sestanek / redko naj spomnim, da je delo nastajalo več let opozorim
// star. nikdar ni spomnil besedice o njenem prejšnjem življenju rekel, omenil, spregovoril
spómniti se - 1. s premišljanjem obnoviti v spominu: ničesar se ne morem spomniti; rad se spomni svoje mladosti; poskušal se je spomniti, kako se pesem začne
// z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: dolžni smo se spomniti tovarišev, ki so padli za svobodo; tesno mi je, kadar se spomnim nanjo; še vedno se ga radi spomnijo - 2. dobiti kako misel, idejo: spomnil se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; kadar se le spomni, si skuha to jed / počasi se bo že spomnil česa boljšega
- 3. izkazati komu pozornost s čim: spomnili so se ga s člankom v občinskem časopisu; upam, da se me boš spomnil s kako razglednico / v oporoki se ga je spomnil s precejšnjo vsoto denarja; vsako leto se ga ob rojstnem dnevu lepo spomnijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sporóčati -am nedov. (ọ́) delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočati novice, podatke;
sporočati nasprotniku uradne skrivnosti;
sporočati po radiu, telefonu;
v pismu mu sporoča, da je odpotoval / sporočati svoje odločitve, stališča / sporočati komu pozdrave; v uradnih dopisih sporočamo vam, da smo prejeli vaš dopis; v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrla naša mama / kaj nam sporoča to umetniško delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sporočíti -ím dov., sporóčil (ī í) narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočiti novico, podatke;
sporočil je, da odpotuje v soboto;
sporočiti po radiu, telefonu;
v pismu mu je sporočila, kako se je to zgodilo;
pismeno, uradno sporočitisporočèn -êna -o: preveriti sporočene podatke; sporočeno je bilo, da ne pridejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spotikljív -a -o prid. (ī í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe;
spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo
● zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čimspotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spoznánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh
// imeti dar za spoznanje bolezni - 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj
// življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja - 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti
● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju
♦ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spoznátek -tka m (ȃ) star. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna; spoznanje: spoznavanje je pot, ki drži do spoznatkov / spoznatki vede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sprédaj prisl. (ẹ́) - 1. izraža položaj pred čim v prostoru: iti spredaj; v kinu sedeti spredaj; manjše rastline sadimo bolj spredaj, večje bolj zadaj; daleč spredaj / šli smo v skupini, dva spredaj, dva zadaj / s prislovnim določilom kraja: igrali so se spredaj na vrtu; spredaj levo je še en stol; počakaj tu spredaj / pregled vsebine je spredaj (v knjigi)
- 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je glede na določeno smer pred drugimi deli, stranmi: to orožje se polni spredaj; bluza se zapenja spredaj; čevlji so spredaj odrgnjeni, umazani
- 3. v zvezi od spredaj izraža gibanje ali usmerjenost iz položaja pred čim: od spredaj ni pričakoval nevarnosti; osvetlitev od spredaj; tekmovalce je oviral močen veter od spredaj / slikati glavo od spredaj in od strani
● biti spredaj pog. tvoja ura je zmeraj spredaj prehiteva; v kmetovanju je bil v primerjavi z drugimi daleč spredaj je dosegel večje uspehe; pog. pri delu, športu je bil vedno kje spredaj med prvimi, boljšimi; ponoviti že spredaj omenjeno misel v prejšnjem, dotedanjem besedilu; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; prim. odspredaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sprédnji -a -e prid. (ẹ̑) ki leži, je spredaj pred čim: sprednji del ladje;
sprednji konec palice / sprednji in hrbtni del oblačila; sprednja stran glave, hiše; sprednja stran kovanca, medalje stran s podobo, številko, pomembnejšimi podatki // sprednje noge; sprednje in zadnje kolo
● žarg. avtomobil na sprednji pogon s pogonom na sprednji kolesi; star. sprednja soba predsoba
♦ lingv. sprednji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v sprednjem delu ustne votline; navt. sprednji krov del zgornjega krova pod poveljniškim mostom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sprejémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. z izražanjem svoje volje delati
- a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejemati darila, denar, podkupnino / pismene prijave sprejemamo do petnajstega aprila / sprejemati različne funkcije
- b) da kdo (lahko) uresničuje, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničevati: sprejemati pomoč, povabila / sprejemati gostoljubje, prijateljstvo
- c) da postane kaj veljavno: sprejemati stave / sprejemati odloke, zakone
- 2. delati, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: sprejemati goste; gostoljubno, prijazno sprejemati / danes pacientov ne sprejemajo
- 3. navadno v zvezi s s, z delati, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejemati koga s smehom, ekspr. z rožami
- 4. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
- a) navadno s prislovnim določilom: v tej organizaciji sprejemajo nove delavce; na šoli sprejemajo učence z dokončano osemletko / sprejemati na stanovanje
- b) z glagolskim samostalnikom: sprejemati obleke v čiščenje; sprejemati kaj v popravilo
- 5. delati, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejemati nove ideje, teorije / sprejemati besede iz tujih jezikov
// soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejemam vaš predlog, zahtevo / sprejemati družbene norme / sprejemati rezultate ankete s pridržki - 6. imeti, izražati pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so roman sprejemali, drugi odklanjali / gledalci so sprejemali njegove filme z navdušenjem
- 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočati
- a) da kaj prehaja k osebku: sprejemati energijo, toploto; sprejemati in oddajati / rastline sprejemajo hranilne snovi iz zemlje črpajo, dobivajo; les sprejema vlago vpija, vsrkava
- b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroča določen drug pojav: antena, radijska postaja sprejema signale / celice sprejemajo dražljaje
- 8. z radijskimi, televizijskimi napravami delati, da kaj postane zaznavno: sprejemati obvestila / sprejemati televizijski program
// ptt zapisovati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist sprejema in oddaja sporočila / sprejemati Morzejeve znake spreminjati oddajane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
♦ fiz. sprejemati elektrone; rad. sprejemati spreminjati električne signale, ki jih prenašajo elektromagnetni valovi, v zvok, sliko
sprejemajóč -a -e: poslušal jo je, z navdušenjem sprejemajoč novico
sprejéman -a -o: z odporom sprejemana zahteva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sprejéti spréjmem dov., sprejmíte tudi spréjmite; sprejél; nam. sprejét in sprejèt (ẹ́ ẹ́) - 1. z izrazitvijo svoje volje narediti
- a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke
- b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje
♦ šah. sprejeti remi - c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo
- 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati
// ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili - 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami
- 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom
- a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti
- b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje
// v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga
- 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan
// sprejeti tujo besedo
● ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
// soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu
// sprejeti družbene norme - 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo
- 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti
- a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka
- b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj
// biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena
- 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu
// ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo
sprejét -a -o: razpravljati o sprejetem načrtu; delavci, sprejeti v delovno organizacijo; predlog je sprejet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sprémljati -am nedov. (ẹ́) - 1. hoditi, iti kam s kom, zlasti zaradi družbe, varstva: spremljati otroka do šole; spremljati znanca na postajo; spremljati koga v kino; krajši čas spremljati / vsako leto jo spremlja na počitnice / detektivi so ga ves čas spremljali zasledovali
- 2. delati, da se kaj pojavlja, poteka istočasno s čim drugim, navadno kot dopolnilo tega: gledalci so spremljali ples z enakomernim ploskanjem / pesem so spremljali vriski
// pojavljati se, potekati istočasno s čim drugim, navadno kot posledica tega: ugotavljati pojave, ki spremljajo tehnološki razvoj; hiter telesni razvoj mladostnika spremlja slabokrvnost - 3. navadno z igranjem na instrument dopolnjevati petje, igranje koga: pela je, on pa jo je spremljal na klavirju; spremljati se s kitaro
- 4. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: spremljati film, predavanje, razlago / z zanimanjem je spremljal njun pogovor poslušal; tekmo je spremljal po televiziji gledal
// sproti se seznanjati s čim: spremljati politično dogajanje; spremljati razvoj znanosti
● ekspr. vso pot ga je spremljala ta misel je premišljeval o tem; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. smola ga spremlja vse se mu ponesreči; ekspr. dolgo jo je spremljal z očmi je gledal za njo
spremljáje: spremljaje ga do vrat, mu je nekaj šepetal; pripovedovala je o nesreči, spremljaje svojo pripoved z vzdihi
spremljajóč -a -e: spremljajoči jezdeci; razvoj industrije z vsemi spremljajočimi pojavi
sprémljan -a -o: predavanje bo spremljano z diapozitivi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
spremljeválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor koga spremlja: posloviti se od spremljevalca;
pozdravil je znanko in njenega spremljevalca / spremljevalec v rešilnem avtomobilu; uradni spremljevalec / orkester je bil dober spremljevalec njenega petja; pren. slabokrvnost in drugi spremljevalci telesnega razvoja // kdor se sproti seznanja s čim: spremljevalci političnega dogajanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stískati1 -am nedov. (í) - 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: stiskal ga je za roke, vrat; stiskati seske pri molži / pri pozdravu stiskal jim je roke in jih glasno pozdravljal
// obdajajoč s čim delati, da na kaj deluje sila iz več smeri: stiskali so jim noge v mučilni napravi / stiskati kovček z jermenom / preveč stiska pas zateguje
// tesno obdajati: oklep mu je stiskal prsi / stiska jih obroč sovražnikovih postojank / ekspr. gore z vseh strani stiskajo dolino - 2. s prijemom, objemajoč spravljati kaj v tesen dotik: stiskala je otroka k sebi; stiskati koga na prsi / ekspr.: kaj ga pa stiskaš objemaš; v parku se stiskajo pari
// trdno držeč imeti kje: stiskati v roki denar, robec; stiskati knjigo pod pazduho; stiskati pipo med zobmi - 3. delati, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: pri polaganju stiskati parketne deščice; stiskati stole, vrste / stiskati škarje
// delati, da je kaj tesno skupaj: stiskati ustnice, zobe - 4. s silo delati, da ima kaj manjši obseg: stiskati in raztegovati meh / stiskati obroč ožiti
- 5. delati, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stiskati grozdje v stiskalnici / stiskati mošt; stiskati olje iz semen
// s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: stiskati sok iz limone - 6. z delovanjem sile na vso površino delati, da kaj dobi določeno obliko: stiskati seno, slamo v bale / stiskati brikete
- 7. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: izkoriščati in stiskati ljudstvo / stiskati z davki
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: revščina ga stiska; lakota jih je stiskala / stiska ga jeza zelo je jezen; srce, dušo mu stiska groza groza ga je
- 9. ekspr. povzročati kje topo bolečino: levo nogo mu stiska revmatizem; brezoseb.: pri srcu ga stiska; od hitre vožnje ga je stiskalo v želodcu je imel neprijeten občutek
// brezoseb. biti ganjen, prizadet: kar stiska ga, ko gleda to revščino / pri srcu jih stiska ob pogledu na ranjence - 10. ekspr. zelo varčevati: zaradi slabe letine so morali zelo stiskati; stiskati pri hrani; stiskati z denarjem / stiskati s prostorom
● ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; pog. obljubil mu je, v žepu pa je stiskal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; ekspr. stiska vsako paro je pretirano varčen, skop; ekspr. stiskati pas varčevati; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala
♦ fiz. stiskati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka
stískati se - 1. prikrivati se, navadno skrčen, sključen: stiskati se za drevo, grm; čeprav se je stiskal za omaro, so ga odkrili / otrok se je stiskal v kot in jokal
- 2. biti, nahajati se tesno skupaj: stiskajo se ob peči in se pogovarjajo / hiše se stiskajo okrog gradu / pokrajina se stiska med gore; pog. danes smo se v avtobusu precej stiskali gnetli, prerivali
stiskáje: stal je, stiskaje robec v roki
stiskajóč -a -e: otroci, stiskajoči se okoli matere; stiskajoča bolečina; prim. iztiskati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stísniti -em dov. (í ȋ) - 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo
// obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo
// tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil
// ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino - 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila
// trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho - 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet
// narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe - 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil
// s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo - 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje
// s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube - 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale
- 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus
// naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal - 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje
- 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je
- 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo
// brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to - 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne
- 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave
● ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti
stísniti se - 1. prikriti se, navadno skrčen, sključen: stisniti se k tlom, za drevo; pred njihovimi pogledi se je stisnil v kot / stisnil se je pod odejo
- 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: stisniti se iz prepolne sobe na vrt; stisniti se skozi gnečo, ograjo
stisnívši star.: poslovil se je, stisnivši mu roko; stisnivši zobe, se je pognal v vodo
stísnjen -a -o - 1. deležnik od stisniti: ljudje so bili stisnjeni na majhnem prostoru; tesno stisnjen pas; stisnjena pest; trmasto stisnjene ustnice
- 2. ki ima razmeroma majhen obseg; ozek: riba s stisnjenim telesom; stisnjena ramena
- 3. ekspr. pretirano varčen, skop: ne bodi tako stisnjen; na starost je postal stisnjen
● ekspr. narediti kaj s stisnjenimi zobmi z odporom, s premagovanjem; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ teh. jeklenka s stisnjenim plinom; stisnjena pločevina; tisk. stisnjeni stavek brez presledkov med vrsticami; vet. stisnjen trebuh živali; prim. iztisniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stopíti -ím dov., stópil (ī í) - 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: stopiti sol v vodi; sladkor se je v kavi hitro stopil
- 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: stopiti mast; stopiti se kot vosek / stopiti rudo staliti
// navadno v zvezi z led, sneg narediti, da preide v vodo: odjuga je stopila sneg; led se še ni stopil - 3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je stopilo meglo; oblaki so se stopili / njegov prihranek se je hitro stopil
● ekspr. to meso se v ustih kar stopi je zelo mehko in okusno; ekspr. ne bom se stopil, saj nisem iz cukra občutljiv, pomehkužen
stopíti se - 1. prevzeti lastnosti, značilnosti koga: priseljenci so se stopili z domačini / podeželje in mesto se počasi stopita
// postati celota s čim: stopiti se z množico / vrt se mora s hišo funkcionalno in estetsko stopiti - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: kar stopila se je od veselja / srce se mu bo stopilo od usmiljenja
stopljèn -êna -o: stopljen led, sneg; stopljena mast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
storíti -ím dov., stóril (ī í) - 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil; tega si ne upa storiti; storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja; storiti proti svoji volji; storiti v jezi; javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel
♦ jur. storiti kaznivo dejanje
// z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti
// storiti komu uslugo - 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen; otrok ji je nekaj storil
- 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega; bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost
- 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila
- 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila; trta je lepo storila
● storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
storíti se - 1. star. nastati, pojaviti se: storila se je gosta megla / storil se je dan zdanilo se je; storila se je noč, tema
- 2. zastar. zgoditi se, pripetiti se: kaj se je storilo pri vas, da jokate
● črna tema se mu je storila pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
storjèn -êna -o: to je bilo storjeno po njegovi volji; v času storjenega dejanja je bil pijan; povrniti storjeno škodo; pravkar storjeno jagnje
● ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: storjenega ni mogoče popraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stráh -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) - 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
// tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega
// bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je
// bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega - 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo
// hiša strahov v cirkusu
// nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas - 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
- 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stŕm -a -o tudi -ó prid., stŕmejši (r̄ ŕ) ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec;
strme skalne stene;
pot je zelo strma;
strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu // glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm
● ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti
♦ vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepomstŕmo tudi strmó prisl.: pot se strmo dviga; strmo je gledala vanj; spustil se je strmo navzdol; letala so skušala pristajati čim bolj strmo; sam.: hiša stoji na strmem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stróg -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) - 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
// ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
// ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela - 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
- 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
- 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
- 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti
strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
strújanje -a s (ū) glagolnik od strujati: strujanje reke;
skrbeti za čim boljše strujanje zraka v spalnicah / prikazal je idejna strujanja tistega časa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
súkati -am in súčem nedov., tudi sukájte; tudi sukála (ú) - 1. vzdolžno viti kaj drugo okoli drugega, da nastane ena nit, en pramen: sukati pramene, vlakna / sukati volno / sukati niti v sukanec / ekspr. sukati (si) brke
- 2. premikati kaj okoli njegove osi v manjših, krajših premikih: med prsti sukati bilko; sukati glavo, telo; sukati volan zdaj v levo, zdaj v desno / sukati radijski gumb; sukati raženj / ekspr. na svatbi so fantje veselo sukali dekleta
- 3. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: to orodje, orožje zna dobro sukati / sukati iglo, šivanko šivati; spretno sukati kuhalnico kuhati; sukati meč mečevati se; sukati pero pisati; sukati volan voziti avtomobil, vozilo
// zna sukati jezik spretno govoriti; hitro sukati pete hoditi, plesati
● ekspr. ona pa zna sukati moške jih podrejati svoji volji, zahtevam; knjiž. sukati oči v strop obračati
súkati se - 1. v manjših, neenakomernih zavojih se premikati okoli svoje osi: v reki se je sukal vrtinec / dim se suka proti nebu / zemlja se suka se vrti
- 2. s prislovnim določilom premikati se, hoditi, spreminjajoč smer: sukal se je po sobi, ne vedoč, kaj naj stori
// ekspr. opravljati svoje delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: že eno uro se suka po kuhinji, pa še ni nič na mizi; bilo je veliko gostov, zato so se morali natakarji dobro, hitro sukati / dva mehanika sta se sukala okoli avtomobila; mati se kar preveč suka okoli dojenčka se ukvarja z njim - 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: rad se suka okoli deklet / zna se sukati v visoki družbi vesti
- 4. ekspr. biti, nastopati v majhnem razponu: hitrost se je sukala okoli sedemdeset kilometrov na uro; višina teh hribov se suka okrog tisoč metrov / proizvodnja se suka med dvajsetimi in petindvajsetimi milijoni se giblje
- 5. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja, spreminjajočega se glede na vidik, odnos: njegove misli so se sukale okoli dekleta; pogovor se je sukal okoli zadnjih dogodkov / poezija se suka najraje okoli ljubezni
● ekspr. kako se sukajo naše stvari, zadeve potekajo, se razvijajo; ekspr. zanima ga, kako se suka svet kako se svet spreminja, kaj se po svetu dogaja; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi
sukáje: pripovedovala je, sukaje stebelce med prsti; sukaje se v krogu, so peli; sukaje si brke, je bral
sukajóč -a -e: sukajoče se vreteno; stal je tam, sukajoč klobuk v roki
súkan -a -o: tanko sukana nit
♦ tekst. sukana preja nit, sukana iz dveh ali več prej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
svét -a -o prid., svetéjši (ẹ̑ ẹ́) - 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef
// sveta brata Ciril in Metod
// ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve - 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo / sveto pismo nove, stare zaveze
- 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč; sveti hrast; indijske svete krave
// ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko
// sveto število - 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega
- 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet; zakon jim je bil svet in nedotakljiv; izgubil je vse, kar mu je bilo sveto
- 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir; bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo; obšla ga je sveta groza; sveto spoštovanje
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena
// kot vzklik o sveta preproščina
● ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
♦ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica
svéto stil. svetó prisl.: sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan
● ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo
svéti -a -o sam.: vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega
♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
svetínja -e ž (í) - 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva
- 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo
- 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
svétost in svetóst -i ž (ẹ́; ọ̑) ekspr. lastnost, značilnost česa, kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: svetost dane besede, prisege / spoštovati svetost zakona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
šíriti -im nedov. (ī ȋ) - 1. delati kaj (bolj) široko: širiti cesto; širiti odprtino; pri slabi svetlobi se zenica širi / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice / širiti obleko
// delati, povzročati, da je kaj videti širše: svetle obleke širijo postavo; modri barvni odtenki širijo prostor - 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: širila je roke, da bi objela otroka / širiti nosnice
- 3. delati, da pride kaj na večjo površino: širiti naselje; mesto se širi proti jugu / širiti preizkušene vrste krompirja / stara kultura je širila svoj vpliv na sosednje ozemlje
- 4. delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: širiti revolucionarne ideje; širili so laži in obrekovanja / bral je ilegalne časopise in jih širil
- 5. delati, povzročati, da postaja kaj večje glede na obseg, količino: širiti dnevni red seje / podjetje širi svojo dejavnost / širiti krog sodelavcev / širiti svoje znanje; širiti si obzorje
- 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: cvetje širi prijeten vonj; svečnik je širil medlo svetlobo
šíriti se - 1. pojavljati se, nastopati
- a) na vedno večji površini: še vedno je lilo in povodenj se je širila; požar se je hitro širil / svetloba se širi v ravni črti / iz pekarne se je širil vonj po svežem kruhu
- b) v vedno večjem številu: z iznajdbo tiska so se knjige hitro širile
- c) pri vedno večjem številu osebkov: bolezen se je širila hitro, po vsej deželi / o njem se širijo različne govorice
- 2. navadno s prislovnim določilom biti, obstajati na razmeroma veliki površini: okoli poslopja se širi park; dvorišče se širi od hiše do ceste; nad pokrajino se širi jasno nebo
● knjiž., ekspr. srce se mu je širilo od sreče zelo je bil srečen
širèč -éča -e: cvet se je odprl, šireč okoli sebe prijeten vonj; nad dolino šireča se megla
šírjen -a -o: glasilo društva je bilo širjeno ilegalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
širòk -ôka -o prid., šírši stil. šírji (ȍ ó) - 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma veliko razsežnost, ant. ozek: rastlina s širokimi listi; obleka s širokim pasom / klobuk s širokimi krajci; široka cesta / med oknom in mizo je širok prostor; široka luknja / širok obraz / široki presledki
// ki ima razmeroma velik obseg: širok prsni koš; široka ramena / je široka čez boke
// ki ohlapno stoji na telesu: široke hlače; rokavi so široki; nosi široko krilo - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima koncema: dva prsta širok rob; trak je širok tri centimetre
- 3. ki ima veliko razsežnost
- a) glede na začetno in končno mejo: izognil se mu je v širokem loku
- b) glede na površino: široka mreža osnovnih šol; široke vojaške operacije; široko območje mesta / ekspr. široki svet / publ. osvojiti široko tržišče
- c) glede na število udeležencev: gibanje je imelo široko podporo; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani; ekspr. najširše ljudske množice / uvoz blaga za široko porabo
- č) glede na število sestavin, delov: širok gledališki repertoar; ekspr. trgovina s široko izbiro blaga veliko
// publ. sodelovanje med državama je dobilo širok obseg - d) glede na problematiko, vsebino: predmet obče pedagogike je širok; bil je deležen široke izobrazbe; ekspr. človek s širokim obzorjem; njegovo delovno področje je zelo široko / široki pomenski izrazi / publ.: dane so široke možnosti za razvoj; dobili so široka pooblastila
- 4. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva več kriterijev, ki zajemajo pojav čim bolj v celoti: bil je širok človek; v estetskih ocenah je zelo širok / cenili so njegovo široko gledanje na stvari; široko pojmovanje kulturnih vrednot / široka svetovljanska miselnost
● poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje; ekspr. rad ima njen široki smeh smeh, ki izraža veliko zadovoljstvo, sproščenost; precej glasen; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; knjiž. osrednji lik romana je široka ruska duša dober, občutljiv človek, ki odkrito izraža svoja čustva; nizko postala je široka z njim noseča
♦ film. široko platno filmsko platno, katerega širina je precej večja kot višina; lingv. široki samoglasnik sredinski samoglasnik nižje lege; mont. široko čelo čelo, pri katerem je stena odkopnega prostora dolga; tekst. široke statve statve za tkanje širokih tkanin; vet. široka lisa konjska lisa, ki obsega ves nosni greben; zool. široka trakulja; žel. široki tir tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
širôko prisl.: vrata so se široko odprla; široko se smeje, zeha; gledati s široko odprtimi očmi; široko rabljene besede; široko razgledan človek; znan široko po svetu
♦ muz. široko označba za hitrost izvajanja largo
širôki -a -o sam.: široki bodo težko zlezli skozi odprtino; na široko odpreti okna; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; na široko se je razpisal o problemu; prim. širši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
škandalizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. spravljati v ogorčenje, zgražanje: te poneverbe so ljudi škandalizirale / nova pesniška zbirka škandalizira javnostškandalizírati se biti ogorčen, zgražati se: večina gledalcev se bo ob filmu škandalizirala / škandalizirati se nad čim, nad kom / časopisje se je škandaliziralo nad takim postopkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
škŕtati -am nedov. (ŕ) ob premikanju dajati kratke, rezke glasove: ključ škrta v ključavnici;
pero, plug, žaga škrta;
škarje škrtajo;
ura škrta;
brezoseb. v temi je škrtalo / pesek, sneg škrta pod škornji škriplje; suhe veje so škrtale pod nogami pokale // povzročati s čim take glasove: v spanju škrtati z zobmi / z nožem škrtati po kamnu; škrtati s peresom po papirju pisati s peresom, ki škrta // miš, podgana škrta
● ekspr. vozovi so počasi škrtali po cesti škrtajoč se premikali; škrtal je pri pijači skoparil; ekspr. novinarji so škrtali s fotografskimi aparati fotografirali; ekspr. razbojniki, je škrtal oče jezno govorilškrtáje: vrata so se škrtaje odprla
škrtajóč -a -e: škrtajoč z zobmi, je odšel; škrtajoči zapahi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
škŕtniti -em dov. (ŕ ȓ) ob premaknitvi dati kratek, rezek glas: ključ je škrtnil v ključavnici;
kljuka, ura škrtne;
petelin puške škrtne;
stikalo je škrtnilo;
vrata so škrtnila;
brezoseb. v sobi je škrtnilo / kamen, pesek je škrtnil pod čevlji; suha vejica je škrtnila pod nogami počila // povzročiti s čim tak glas: škrtniti z zobmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tabú -ja m (ȗ) - 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih zapoved, prepoved, nanašajoča se na kako dejanje, stik s čim, katere kršitev kaznujejo nadnaravne sile: prekršiti tabu; veljavnost tabujev za toteme / tabu spolnih odnosov med najbližjima sorodnikoma
- 2. knjiž. stvar, ki se ne sme kritično obravnavati: sprememba stališč, ki so bila v preteklosti tabu; razglasiti kaj za tabu; kaste so indijski tabu; pedagoški, politični tabuji
// skrivana, prikrivana stvar: spregovoriti o tabujih; spolnost je bila velik tabu; ti podatki so za javnost tabu / učencem je nova snov tabu neznana stvar; neskl. pril.: tabu tema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
takó prisl. (ọ̑) - I.
- 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
- 2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
// izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
// izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga - 3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
// izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
// izraža- a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
- b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
- 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
// izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
// ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba - 5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
// pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
// pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša - 6. poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / ekspr.: vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
// navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; redko teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval - 7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
- 8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
// izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res - 9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t.i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
- 10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
- 11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
// v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
// v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo - 12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
- 13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
// s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja - 14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
// poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen - 15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
// pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze
// vzel jo je kar tako, brez dote - 16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč
// kar tako, bosa je hodila po rosi
// v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba
// njegov izgovor ni kar tako
// brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako - 17. v medmetni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
// izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
// izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka - 18. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; ekspr. v kavarno sta šla. Tak tako
// izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
// izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
- II. v vezniški rabi
- A) med členi v stavku
- 1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
- 2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
- 3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
- B) med stavki
- 1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
// za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
// v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov - 2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
// v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
- C) za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
- Č) z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
- a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
- b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
- c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
● iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ték1 -a m (ẹ̑) - 1. glagolnik od teči: tek ga je utrudil; upočasniti tek; med tekom se ozirati; hiter, poluren tek; zasopel od teka / preiti iz teka v hojo; spustiti se v tek / tek magnetofonskega traku / tek motorja, ure / knjiž., redko tek bolezni, proizvodnje potek, razvoj
// publ.: preiskava je v teku teče; priprave so v polnem teku / naravni, nepričakovani tek stvari; tek njegovega življenja je bil preprost
// šport, ki obstaja v tem, da se teče: gojiti tek; ukvarjati se s tekom / rekreacijski tek; tek na smučeh
// športna disciplina, pri kateri si tekmovalec prizadeva čim hitreje preteči kako razdaljo: zmagovati v teku; pravila teka / tekmovati v tekih
// tekma te športne discipline: prvi trije v vsakem teku se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje - 2. publ., z rodilnikom, v zvezi z v izraža čas trajanja kake časovne enote, kakega dogajanja; v času, v obdobju: stvar bo končana v teku enega leta, tedna; v teku treh mesecev se je to zgodilo enkrat / v teku pogovora spoznati namen srečanja med pogovorom
● žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; star. mnogi so že končali svoj zemeljski tek življenje; redko tek njegovih misli se je spremenil tok; redko hiter tek reke tok; tek skozi šibe nekdaj kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb
♦ avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela; šport. tek vsaka od dveh voženj v določeni hitrostni disciplini, katerih rezultata se seštevata; drugi tek motokrosa, slaloma; maratonski tek na razdaljo 42,195 km; orientacijski tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida; patrolni tek tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško; smučarski tek smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu; štafetni tek; tek čez drn in strn kros; tek na dolge, kratke proge; tek na sto metrov; tek z ovirami s preskakovanjem za to postavljenih ovir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tém in tèm in tem vez. (ẹ̑; ȅ) v primerjalnih nadrednih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem podrednega stavka: čim dlje jo gleda, tem bolj mu je všeč;
čim manj bo prosilcev, tem večje bodo možnosti / kdaj naj pridemo? Čim prej, tem bolje / dela tem bolje, kolikor boljše pogoje ima toliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tíkati se tíčem se tudi tíkam se nedov. (ȋ) biti v zvezi, povezanosti s čim: ta problem se mene ne tiče;
odločijo naj tisti, ki se jih stvar najbolj tiče // z rodilnikom, v zvezi kar se tiče izraža omejitev trditve na predmet: kar se mene tiče, je vse urejeno; kar se pisanja tiče, sem zelo len; kar se stroškov tiče, jih bomo že zmogli
● ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; ekspr. nazadnje, kaj se nas to tiče izraža malomarno zavrnitevtíkati nar. zahodno dotikati se: prosim, ne tikaj tega; tikati z roko
tičóč se -a -e: vprašanja, tičoča se varstva narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tokóvničen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tokovnico: tokovnična smer / tokovnična oblika telesa oblika telesa, ki povzroča čim manjši vodni, zračni upor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tólči tólčem [ou̯] nedov., tólci tólcite in tolcíte; tólkel tólkla (ọ́) - 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
- 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
- a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
- b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
- c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
- 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
// ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša - 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
// pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče - 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
- 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
- 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
- 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
- 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
- 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
// silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala - 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
- 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
- 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
// govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko - 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
tólči se - 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
- 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
// zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev - 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
- 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
trájati -am nedov. (ȃ) - 1. s prislovnim določilom biti, obstajati v času, ki ga izraža določilo: pogajanja so trajala ves mesec; proslavljanje je trajalo tri dni; predstava ne traja dolgo; koliko časa je trajalo premirje / pouk se začne ob osmih in traja do enih; njuno prijateljstvo je trajalo do pozne starosti
- 2. biti, dogajati se, potekati brez prekinitve, nehanja: nobena stvar ne traja večno / bolezen kar traja; suša traja dalje / čim dalj je trajal boj, tem hujši je bil; pogovori še trajajo / ekspr. taka zamera traja dolgo traja
● redko ti čevlji trajajo se ohranjajo; so trpežni; redko ta pričeska dolgo traja je obstojna
♦ lingv. dejanje traja ali se ponavlja
trajajóč -a -e: več let trajajoča okupacija; le trenutek trajajoče razburjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) - 1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama
// pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trčili so in izpili; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv trčimo - 2. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogli sta trčili in se odbili; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj; pri obratu sta se trčila / pog. lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen zadela, udarila
// udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo: mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak; vlaka sta trčila; čelno trčiti / preh., pog. spet je trčil avtomobil poškodoval - 3. ekspr. naleteti na, srečati: ob robu gozda so trčili na srno; v gledališču je trčil na znanca / pog. po naključju sta trčila skupaj se nepričakovano srečala
// trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave
● ekspr. nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili se sporekli, sprli; pog. trčiti ob paragraf ravnati v nasprotju z zakonom, določbo; ekspr. midva bova še trčila se bova spopadla, spoprijela
tŕčen -a -o - 1. deležnik od trčiti: avtomobil je bil že trčen; trčeno jajce se je razlilo
- 2. pog. omejen, neumen: trčen je, da ji še verjame; zdel se ji je trčen; malo trčena ženska / trčen filozof čudaški
// kot podkrepitev saj nisem trčen, da bi šel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
trepetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) - 1. tresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok se je stiskal k materi in trepetal; trepetati po vsem telesu; trepetati v grozi / roke so ji trepetale; ustnice so ji trepetale od zadrževanega joka / ekspr. letalo s prižganimi motorji je trepetalo se je treslo; ranjena ptica je trepetala
// ekspr. migljati, migetati: listje trepeta v vetru; plamen sveče trepeta
// ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč biti, nahajati se kje: nad reko trepeta meglica; v očeh so mu trepetale solze; na nebu trepetajo zvezde; na steni je trepetal sončni žarek / na ustnicah ji trepeta nasmeh je opazen, zaznaven - 2. ekspr. čutiti strah, skrb zaradi česa: trepetal je, da bo vprašan; trepetal je, kaj bo, če ga najdejo
// v zvezi z za biti v skrbeh za koga ali kaj: trepeta za moža; trepeta za sinovo usodo, za zdravje
// v zvezi s pred čutiti strah pred kom ali čim: trepeta pred očetom, šefom; trepeta pred operacijo - 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti; tresti se: glas mu je trepetal / pod oboki je trepetala pesem
● ekspr. zemlja je trepetala od groma zelo je grmelo; ekspr. kar trepeta po vinu zelo si ga želi
trepetáje: trepetaje vstopiti
trepetajóč -a -e: trepetajoč čakati napad; trepetajoče roke; trepetajoča svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
trésti trésem nedov., trésite in tresíte (ẹ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: tresti drevo; tresti kozico, da se jed ne prismodi; tresti sito / tresel ga je, da bi ga prebudil; tresti koga za ramo / ekspr. eksplozije tresejo šipe / pri pozdravu tresti komu roko / jok, smeh mu trese telo / konj trese grivo potresava z njo; tresti z glavo
// povzročati hitre, ponavljajoče se sunke: motorna žaga trese; voz brez vzmeti močno trese / električna naprava zaradi okvare trese
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: mraz ga je tresel; trese ga mrzlica ima mrzlico; brezoseb. ne počuti se dobro in trese ga ima mrzlico; pren., ekspr. nemir je tresel njeno srce - 2. s tresenjem česa odstranjevati: tresti jabolka; tresti sneg z vej / ekspr. veter trese liste z drevja
● ekspr. grom je tresel pobočja zelo je grmelo
trésti se - 1. sunkovito, hitro se premikati, navadno sem in tja: most se je tresel pod težo vlaka; pod se je tresel pod koraki; šipe se tresejo od eksplozij / ekspr. spet se je tresla zemlja spet je bil potres
// nehotno, hitro se premikati, navadno sem in tja: trese se, tako jo zebe; tresti se od jeze, slabosti, strahu, vznemirjenosti; tresti se od mraza; od starosti se že ves trese; fant se trese kot šiba na vodi / tresle so se mu roke; ustnice so se mu tresle od bolečine - 2. ekspr. čutiti strah, skrb zaradi česa: trese se, da ne bo naredila izpita; tresla se je, kaj bo rekla mati
// v zvezi z za biti v skrbeh za koga ali kaj: starši se tresejo za svoje otroke; tresti se za usodo svojega naroda; tresti se za imetje, službo
// v zvezi s pred čutiti strah pred kom ali čim: tresti se pred kaznijo; trese se pred očetom, profesorjem - 3. v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti: glas se mu trese
● pog., ekspr. hlače se mu tresejo boji se, strah ga je; ekspr. godba je tako igrala, da so se okna tresla zelo glasno, močno
tresóč -a -e: poškodbe od tresočih strojev; stal je tresoč se od groze, slabosti; podpisal se je s tresočo se roko; prisl.: odidi, je vzkliknil tresoče
♦ muz. tresoče označba za način izvajanja tremolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: nekdo trka; narahlo, odločno trkati / trkati na okno, vrata / ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil potrkal; ekspr. kaj trkaš tako pozno s trkanjem kličeš
- 2. narahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom: trkati s petami ob tla; trkati z nožem po krožniku; trkati s svinčnikom po mizi / detel s kljunom trka po deblu / ekspr. dež trka na šipe
// delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim: prijel ju je za lase in trkal njuni glavi
♦ etn. trkati pirhe s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe
// pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih: trkali so in si nazdravljali / trkati na zdravje - 3. premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik: krogle na balinišču so trkale druga ob drugo; privezani čolni so trkali ob pomol / vešče so trkale v žarnico se zaletavale
- 4. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa; strkavati: trkati prah z listov; trkati sneg s škornjev
- 5. napadati z glavo, rogovi: kozliček trka; ovni se trkajo / pazi, ta ovca trka
- 6. ekspr., v zvezi z na prizadevati si vzbuditi kaj: trkati na čustva, poštenost ljudi; trkati na slovensko narodno zavest / trkati na srce, vest koga
● knjiž. dan trka na okno, okna dani se; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; nar. fantje so hodili trkat vasovat k dekletom; trkati na vrata ekspr. lakota, zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; ekspr. to vprašanje trka na vrata naših učiteljev to vprašanje bodo morali rešiti učitelji; publ. vi trkate na odprta vrata zahtevate to, prosite za to, kar je že dano; ekspr. njemu ni treba trkati na nobena vrata vse mu uredijo drugi; ekspr. zaman je trkal pri sosedih prosil; bibl. trkajte in se vam bo odprlo vztrajna prošnja je uslišana
tŕkati se ekspr., v zvezi z na, po z rahlim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz sem to storil, se je trkal na prsi, po prsih; tebi tukaj malo manjka, se je trkal po čelu; trkal se je po žepu, da ima še dosti denarja
● ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. nič se ne trkaj na prsi, zdaj je prepozno ne izražaj obžalovanja
trkáje: hodil je, trkaje s peto ob tla
trkajóč -a -e: trkajoč s palico, je vstopil; druga ob drugo trkajoče krogle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko; brezoseb. nekajkrat je trknilo / tiho trkniti na okno
- 2. narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: trkniti s prstom po tobačnici / trknil ga je s komolcem narahlo sunil
// narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega / trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo
// pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trknili so in izpili; trknil je z nevesto / trkniti na zdravje - 3. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogla je trknila ob kegelj; pri obratu sta se trknila / trknil je z glavo ob šipo / vešča je trknila v žarnico se je zaletela
- 4. napasti z glavo, rogovi: oven ga je hotel trkniti
tŕknjen -a -o pog. omejen, neumen: trknjen je, da mu verjame; malo trknjena ženska / kot podkrepitev ne grem, saj nisem trknjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ubádati se -am se nedov. (ȃ) ekspr. - 1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo: ubadati se s kmetijo; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom ga z naporom opravlja
- 2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim: kar sam se ubadaj s tem problemom; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami jih ima
// ukvarjati se s čim sploh: ubadati se z obrtjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ubežáti -ím dov., ubéži; ubéžal tudi ubêžal (á í) - 1. z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ubežati sovražniku / ubežati pred zasledovalci
// ekspr. umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: ubežati kazni / ubežati usodi / za las je ubežal smrti - 2. star. pobegniti, zbežati: obljubil je, da ne bo poskušal ubežati; ubežati od doma / pes se je strgal z verige in ubežal ušel; ubežati od vojakov dezertirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ubíjati -am nedov. (í) - 1. z udarci, s silo povzročati smrt
- a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati
- b) živali: ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije
- 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev - 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
- 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
- 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh
ubíjati se - 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali
- 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
- 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije
// zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju
// s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom - 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu
● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi
ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo
ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ubírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj
// star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati - 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro
- 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu
// s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah - 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš
- 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive
● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki
ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati
ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ubráti ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é) - 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
- a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
- b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
// star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
- 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
- 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
- 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati - 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
- 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
- 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega
ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi
ubrán -a -o - 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje
- 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra
- 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
uíti uídem dov., ušèl ušlà ušlò tudi ušló (í) - 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj zapornikov je ušlo; zaradi grobega ravnanja je ušel; ponoči, večkrat uiti
// kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi: uiti iz taborišča; uiti od doma, čez mejo, v tujino / ptič je ušel iz kletke
// ekspr. kljub nasprotovanju iti, oditi: dečki so ušli na igrišče; otrok rad uide k reki / sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije / pes mu je ušel; pazi, da ti voz ne uide po bregu - 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ušel je, ko so začeli govoriti o njem; ko je to slišala, je ušla iz sobe
- 3. ekspr. nezaželeno izteči: vse vino je ušlo; iz soda je ušla večja količina nafte / iz jeklenke je ušel plin
- 4. ekspr., z dajalnikom s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: uiti napadalcem, zasledovalcem; zdaj mi ne bo več ušel
// umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: komaj smo ušli padajočemu kamenju / uiti nevihti / uiti nevarnosti, poškodbi / težko je uiti svoji usodi / za to mu kazen ne uide bo kaznovan; pren. rad bi ušel sam sebi; želel je uiti resničnosti
// žarg., šport. premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne morejo ujeti, dohiteti: najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini; zmagovalec je že ušel zasledovalcem / nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči - 5. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je ušla z rame; kodri so ji ušli na čelo; hlače so mu ušle pod pas
- 6. ekspr., z dajalnikom nezaželeno priti, se pojaviti: iz ust so mu ušli pritajeni kriki
// nehote, proti svoji volji izreči, reči: iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev / brezoseb.: kje pa je prej bil, mu je ušlo; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed - 7. ekspr., z dajalnikom usmeriti se, kamor ni zaželeno: pogled ji je pogosto ušel na cesto
- 8. ekspr., z dajalnikom, navadno z nikalnico opaziti, zaznati: kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost / ni jim ušlo, da je nekaj narobe / njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide / ne uide mu nobena beseda ničesar ne presliši
● ekspr. hiša je ušla plamenu ni zgorela; evfem. deset let mu ne uide obsojen bo na deset let zapora; ekspr. misli so ji ušle k fantu pomislila je nanj; ekspr. zanima ga, ali bo park ušel sekiri ali bodo v parku posekali drevje; ekspr. ušle so ji solze zajokala je proti svoji volji; pog., ekspr. srce mu je ušlo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; ekspr. hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici da ne bi zbolel za pljučnico; pog. to mu je ušlo iz glave, iz spomina tega se ne spomni več; evfem. otroku je ušlo (v hlače) je opravil malo, veliko potrebo; ekspr. vlak ji je ušel pred nosom je odpeljal, ko je bila že blizu; ekspr. pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak je spregledal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ujémati -am nedov. (ẹ̑) (uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasoveujémati se - 1. biti tak, da s čim drugim sestavlja
- a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali
- b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom
- 2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami
- 3. biti drug drugemu enak
- a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima
- b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo
- c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem
- č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je
- 4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno
- 5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata
- 6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju
- 7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru
// zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali
♦ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu
ujemajóč -a -e: ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) - 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
- 2. prijeti, zgrabiti kaj
- a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
- b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
// narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
- 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
// ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok - 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
// z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna - 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
- 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
- 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
- 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
- a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
- b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah
// narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno
- 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
- a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
- b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
- c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok
- 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
- 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži
// biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža - 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
- 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi
// zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl
// naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
// spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila - 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
- 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
// biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven - 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
- 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč
● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
♦ igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
ujéti se - 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil
// ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri - 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame
- 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale
- 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past
- 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel
- 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo
- 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa
- 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem
- 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim
- 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal
- 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno
● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih
ujét -a -o - 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla
- 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja
- a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg
- b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere
● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ukoreníniti se -im se dov. (í ȋ) - 1. pognati korenine v zemljo: potaknjenec se je že ukoreninil; presajena rastlina se najlažje ukorenini spomladi; stoji tukaj, kot da se je ukoreninil dolgo časa; vztrajno
- 2. ekspr. postati notranje, čustveno tesno povezan s čim: nikjer se ni mogel ukoreniniti; v novem okolju se je ukoreninil vživel, počutil doma
// težko je odpraviti napake, predsodke, ki se ukoreninijo v ljudeh; v njem se je ukoreninilo nezaupanje / to prepričanje se mu je ukoreninilo v zavest
ukoreníniti narediti, povzročiti, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreniniti nageljnove vršičke
ukorenínjen -a -o: ukoreninjeni potaknjenec; biti ukoreninjen v svoji domovini; ukoreninjene navade, vraže; to je bilo že ukoreninjeno v njegovem značaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ukorenínjati se -am se nedov. (í) - 1. poganjati korenine v zemljo: posajeno drevesce se dobro ukoreninja
- 2. ekspr. postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim: počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest
● ekspr. nova vera se je hitro ukoreninjala širila, utrjevala
ukorenínjati delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreninjati vršičke lončnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ukresáti ukréšem dov., ukrêši ukrešíte; ukrêsal (á ẹ́) v zvezi z ogenj, iskra s tolčenjem, udarjanjem s čim ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre: ukresati iskro;
ukresati ogenj s kresilom in kresalom;
pod kopitom se je ukresala iskra / ekspr. ukresati vžigalico s potegom prižgati // konj se je spustil v dir, da so se ukresale iskre; pren. ukresati iskro upanja, vere v kom
● ekspr. te besede so ukresale ogenj v njem ga čustveno zelo vznemirile, razgibale; ekspr. ukresati dovtip, šalo reči, povedati; ekspr. pazi nanj, ta bo ukresal še kako neumnost naredil; pog., ekspr. ukresal jo je za njim kar po bližnjici odšelukresáti se močno se zasvetiti: iz oblakov so se ukresale strele / ekspr. sredi žitnega polja so se ukresali plameni rdečega maka
● ekspr. v njenih očeh se je ukresal plamen jeze je bilo videti, da se je razjezila
// ekspr. nenadoma nastati, pojaviti se: v njegovi glavi so se ukresale nove misli, zamisli; v srcih se jim je ukresalo upanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ukvárjati se -am se nedov. (á) - 1. delati kaj v zvezi s tem, kar izraža določilo: ukvarjati se s pripravami na potovanje; ukvarjati se s popravilom ure popravljati jo
// babica se je ukvarjala z dojenčkom; ukvarjati se z bolniki, ranjenci negovati jih, skrbeti zanje; zdravnik se je dolgo ukvarjal s ponesrečencem; ukvarjati se sam s seboj / ukvarjati se z delom, nalogo; s to risbo se ukvarja že več tednov jo izdeluje, dokončuje
// ukvarjati se z mislijo na koga misliti na koga; ukvarjati se z načrtom za beg; zadnje mesece se zelo ukvarja s svojo usodo razmišlja o njej - 2. imeti kaj za predmet svojega poklicnega, strokovnega dela: ukvarjati se s popravljanjem dežnikov; ukvarjati se z zdravljenjem / ukvarjati se z obrtjo, s trgovino; prebivalci teh krajev se ukvarjajo z živinorejo / ukvarjati se z ročnim delom; ukvarjati se z zajci gojiti zajce
// poklicno, strokovno se ukvarjati s čim
// imeti kaj za predmet svojega dela sploh: ukvarjati se z domačimi opravili; ukvarjati se s pisanjem pesmi; s kuho se ukvarja mati kuha; v prostem času se ukvarja s slikanjem slika; ukvarjati se z vrtnarjenjem vrtnariti
// s tem primerom se ukvarja policija ga rešuje; s to temo se ukvarjajo vsi časopisi pišejo o njej - 3. imeti kaj za predmet proučevanja: ukvarjati se z zgodovino slovenskega jezika / z vremenoslovjem se ukvarja kot amater / medicina se ukvarja z boleznimi; s temi vprašanji se ukvarja sociologija / ukvarjati se z barvami, s kamni; sistematično se ukvarjati z žuželkami
- 4. biti dejaven v tem, kar izraža določilo: v teh krajih se s kulturo ukvarja zlasti učiteljstvo; ukvarjati se s politiko, športom
- 5. biti na razpolago komu zaradi urejanja kakih stvari: uslužbenka se je z vsako stranko ukvarjala približno deset minut; prodajalka se je dolgo ukvarjala z njim / nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi malenkostmi
// biti v dejavnem stiku s kom: ukvarjati se z družino; z otroki se noče ukvarjati; veliko se ukvarja z bolnim očetom / učitelj se ukvarja z vsakim učencem posebej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
upírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti - 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
upírati se - 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
// biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala - 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
// upirati se nasprotniku v igri
// kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
// kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati - 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
// z besedami, ravnanjem izražati voljo- a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
- b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
// izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
- 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
// vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem - 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
- 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
// ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom - 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti
upiráje: stala je, upiraje roke v boke
upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
upoštévati -am nedov. in dov. (ẹ́) - 1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal
// ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili
// imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe - 2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali
- 3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj
● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost
upošteváje: upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen
upoštevajóč -a -e: oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let
upoštévan -a -o: manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane
● bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
upréti uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ) - 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke
// dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata - 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce
● ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati
upréti se - 1. namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti; upreti se z nogami in rokami ob podboj / upreti se s koleni ob mizo
// postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj: uprl se je ob mizo in jo premaknil; uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil; uprli so se z rokami v voz in ga porinili / veter se je uprl v jadro / upreti se v vesla začeti veslati - 2. z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl
// pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upreti se izbiri novega predsednika; upreti se operaciji
// pokazati voljo ne podleči čemu: upreti se tujim vplivom, ekspr. skušnjavi; uprl se je želji, da bi jih videl - 3. s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga: posadka na ladji se je uprla; upreti se okupatorju / delavci v tovarni so se uprli
// z besedami, ravnanjem izraziti voljo- a) ne ubogati koga: upreti se staršem, vodstvu / uprl se je in ni hotel iti
- b) ne prenašati, storiti, izpolniti česa: upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju; upreti se ukazu, zahtevi / upreti se revščini
// izraziti nesoglasje s čim: uprl se je njegovi oceni; upreti se predlogu
- 4. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: mleko se mu je uprlo; kljub bolezni se mu tobak še ni uprl
// vzbuditi občutek zoprnosti, odpor: igranje se mu je uprlo; uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu - 5. neovirano, močno posijati: sonce se je uprlo v hišo
● ekspr. ta gora se mu je uprla ni mogel priti nanjo; ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo je začutil velik odpor, ogorčenje
upŕt -a -o - 1. deležnik od upreti: ob skalo uprt drog; v daljavo uprt pogled; v boke uprte roke
- 2. knjiž. oster, predirljiv: uprt pogled; prisl.: uprto gledati, opazovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
usékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati
// ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem - 2. s sekanjem narediti: usekati prehod
- 3. star. odsekati: usekati vejo
- 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil
// zobje so usekali v prazno - 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku
- 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli
- 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj
- 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo
- 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno
● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila
usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka
// spopasti se: študenti so se usekali s policijo
● pog. usekati se pri štetju zmotiti se
usékan -a -o - 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli
- 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
utépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) star. tolči, zbijati: utepati zemljo / utepati testo stepati
● star. posluške (si) utepati prisluškovatiutépati se ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že utepa s tem delom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
užívati -am nedov. (í) - 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila
- 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela
- 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče
- 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo
// kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi
♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano - 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi
// uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja - 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje
- 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati
// ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino
// biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice
● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi
uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo
uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled
užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
váditi -im nedov. (á ȃ) - 1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani
- 2. preh. s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko
- 3. preh. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: učitelj vadi učence za nastop; vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi spomin uriti; prim. vajen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
várčen -čna -o prid., várčnejši (á ā) ki si prizadeva porabiti čim manj- a) denarja: varčen človek; biti varčen / varčen pri izdatkih
- b) dobrin sploh: varčna gospodinja / biti varčen pri hrani, obleki
● ekspr. to je varčen avtomobil ta avtomobil porabi malo goriva; ekspr. je varčen v besedah je redkobeseden
♦ elektr. varčni transformator transformator, pri katerem imata primarno in sekundarno navitje skupne dele
várčno prisl.: varčno ravnati z denarjem; živel je zelo varčno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
varčeváti -újem nedov. (á ȗ) prizadevati si porabiti čim manj- a) denarja: varčuje, zato si lahko marsikaj kupi / varčevati za avtomobil, hišo / pog. nima za koga varčevati / varčevati pri izdatkih; varčevati z denarjem / varčevati pri banki, hranilnici
♦ fin. namensko varčevati za določen namen, ki ga organizira navadno banka - b) dobrin sploh: varčuj, da nam ne zmanjka vode / varčevati pri hrani, obleki; varčevati z elektriko; varčevati s prostorom
● ekspr. starši pri njem niso varčevali s palico so ga velikokrat tepli; ekspr. z besedami je navadno zelo varčeval bil je redkobeseden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vážiti se -im se nedov. (ā ȃ) žarg. bahati se, postavljati se: zakaj se vedno važiš pred njim;
važiti se s čim / nikar mu ne verjemi, saj se samo važi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vèč prisl. (ȅ) - 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj
- a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov
- b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več
// elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več
- 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev
- 3. ekspr., v zvezi s kot izraža
- a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč
- b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne
- 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo
- 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj
- 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili
● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vedožêljen -jna -o prid. (é ē) željen vedeti čim več: vedoželjen raziskovalec, učenec;
otrok je zelo vedoželjen / vedoželjne oči / redko ne bodi no tako vedoželjen radovedenvedožêljno prisl.: vedoželjno ogledovati neznanca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
veselíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
// s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se
// kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim
// v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli - 2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi
● ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti
veselíti se - 1. biti v stanju veselja: ljudje se veselijo ali jokajo; vsi so veseli, veselite se še vi / ekspr. z njim se veseli, kar živi
// delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje: gledal je otroke, kako se veselijo na travniku; veseliti se s sosedi v zidanici; hrupno se veseliti - 2. biti v stanju prijetnega pričakovanja česa: veseli se počitnic; veseliti se pomladi, potovanja; veseli se, da se bo peljala z njim
// imeti pozitiven čustveni odnos do česa: veseli se napredka; veseli se tujega uspeha; od srca se veseli lepe knjige; daril se veseli kot otrok
● ekspr. še danes se veseli čvrstega zdravja je zdrav; bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi; ekspr. prezgodaj si se veselil kar si pričakoval, se ni izpolnilo
veselèč -éča -e: jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje; veseleča se družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vesêlje -a s (é) - 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali
// izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje - 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli
// ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja
// čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje - 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga
// ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil - 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja
// vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo
// v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem - 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato
// zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno
● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 652 zadetkov.