Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 7. 2024.

àhumán -a -o prid. (ȁ-ȃ)
ki ni človeški ali človekoljuben: odbijal ga je ahumani svet; ahumane metode
alkaloíd -a m (ȋ)
kem. dušikova rastlinska baza, ki močno učinkuje na človeški organizem: alkaloidi so navadno strupeni; uporabljati alkaloide za zdravila
človéčen -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́knjiž.
1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje
2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe
človéčjak tudi človéčjek -a m (ẹ̑)
človeški iztrebek:
človéčji -a -e prid. (ẹ́)
star. človeški: človečji rod
človéški -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na človek 1–2:
a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● 
ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ 
zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
déte1 -ta s (ẹ́)
knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo; njena hčerkica je prisrčno dete; bolno dete; joka kot majhno dete
// človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● 
ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ 
rel. božje Dete Jezus Kristus kot otrok
dljè prisl., nàjdlje (ȅ)
1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: prišel je dlje kot jaz; pozna vse ljudi v okolici in še dlje / človeški sledovi segajo še dlje v preteklost
 
v svojih zahtevah je šel še za korak dlje od nas zahteval je še nekoliko več kot mi
2. izraža daljše trajanje: danes živijo ljudje dlje kakor včasih; najdlje je jezna en teden; ustavil se je malo dlje; čim dlje čaka, tem boj je nemiren / na hladnem se sadje dlje časa ohrani bolj dolgo; vrnil se je za dlje časa; prim. daleč, dolg2
drúžba -e ž (ȗ)
1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; poskusi graditve nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
// ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala
3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
4. navadno s prilastkom podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba [d. d.] družba, pri kateri (osnovni) kapital predstavljajo delnice, katerih lastniki so glede na vložek posamezni vlagatelji; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža; pooblaščena investicijska družba [PID] posredniška družba med posameznimi imetniki lastniških certifikatov in podjetji z namenom zbiranja certifikatov in odkupa delnic; družba za upravljanje [DZU] družba, ki se ukvarja z upravljanjem (investicijskih) skladov; družba z neomejeno odgovornostjo [d. n. o.] družba, ki nima osnovnega kapitala in za katero družbeniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem; družba z omejeno odgovornostjo [d. o. o.] družba, za ustanovitev katere je potreben osnovni kapital, sestavljen iz vložkov družbenikov, in za katero ti načeloma odgovarjajo le do višine svojega vložka
● 
dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
♦ 
rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli
dúh1 m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ)
1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / ropotajoči duh paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● 
knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ 
filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
elementáren -rna -o prid., elementárnejši (ȃ)
1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško
2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja
// ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo
3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni
4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami
♦ 
fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole
fízičen -čna -o prid. (í)
1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež / fizična ljubezen čutna, spolna / fizični dražljaj
// nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja
2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
3. star. fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
♦ 
geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; pravn. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura
humán -a -o prid. (ȃ)
1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja; humano čustvo / humani odnosi
// ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev
2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija
imanénten -tna -o prid. (ẹ̑knjiž.
1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države
// z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi
2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika
♦ 
filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti
imúnoglobulín -a m (ȗ-ȋbiol.
beljakovina, ki nastane v organizmu kot imunski odgovor ob stiku z neznanim antigenom: človeški organizem proizvaja imunoglobuline; vsebnost imunoglobulinov v mlezivu; zaščita z imunoglobulini
infêrno -a m (ȇ)
knjiž. pekel: v tistem infernu ni bil več odgovoren za svoja dejanja; človeški inferno; inferno taborišč / krvavi inferno vojne
inkarnácija -e ž (á)
1. knjiž., navadno s prilastkom pojavitev česa abstraktnega v materialni, konkretni podobi, utelešenje: glavna oseba v drami je inkarnacija etičnega življenjskega načela; inkarnacija zla / gledališka inkarnacija dramskega teksta
// uresničitev, uveljavitev: inkarnacija novih metod ni bila do kraja izvedena
2. v nekaterih religijah, zlasti indijskih pojavitev božanstva v vidni podobi, tudi v človeški: četrta Višnujeva inkarnacija
izpopolnjeváti -újem tudi spopolnjeváti -újem [ispopou̯njevati; spopou̯njevatinedov. (á ȗ)
1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval
2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / moštvo izpopolnjujejo z okrepitvami
3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati
iztrébek -bka m (ẹ̑)
nav. mn. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: pregledati bolnikove iztrebke; gosti, redki iztrebki / človeški, mušji, živalski iztrebki
jàz1 jáza m (ȁ ȃknjiž.
1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
// s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz
2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
● 
knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
♦ 
filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo
jêdro -a s (é)
1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
// notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu / oče in sin sta v jedru enakega značaja
// najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
// knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
// knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča / omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
● 
knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; v vsaki stvari je jedro resnice zrno
♦ 
arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astron. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
jêzik -íka m (é í)
1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni
2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko / pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem / kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav
3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti / angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil
4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni
5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v filozofskem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● 
ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ 
anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jezikosl. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; pravn. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; rač. programski jezik umetni jezik za pisanje računalniških programov; programski jezik fortran; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
kadáver -vra m (á)
knjiž. mrtvo telo, truplo: povsod so ležali človeški in živalski kadavri / slabš. zanj je svet samo še gnijoč kadaver
 
med., vet. secirati kadaver
klón1 -a in klòn klôna m (ọ̑; ȍ ó)
1. umetno narejen rastlinski, živalski organizem, ki je popolnoma enak drugemu organizmu: človeški klon; ustvarili so prvi klon iz odrasle celice sesalca
// kdor je komu podoben: novo dekle je popolni klon prejšnjega
2. agr. vegetativno razmnoženo potomstvo ene same matične rastline:
kostnják -a m (á)
zastar. okostnjak: izkopali so celo vrsto kostnjakov / človeški kostnjak
lás1 -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ)
1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo / umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
// mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih / stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave / krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
// star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk
2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič / za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl
b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
● 
šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje – kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
♦ 
agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche
materiál -a m (ȃ)
1. kar se uporablja za izdelavo česa; snov, tvarina: gorljiv, kvaliteten material; stvar iz lahkega materiala; laboratorij za preizkušanje materiala; raziskava materiala / umetni material / uporabljati umetne materiale vrste umetnega materiala
// navadno v zvezi gradbeni material snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važen gradbeni material; vaščani so tudi sami prispevali gradbeni material za šolo
// s širokim pomenskim obsegom snov, tvarina ne glede na uporabnost, namen: kamioni odvažajo material; bager je izkopal že veliko materiala
2. navadno s prilastkom predmeti, izdelki:
a) glede na nadaljnje uporabljanje pri izdelavi česa: zmanjkalo je materiala; material nabavljamo na različnih mestih; poraba materiala / inštalacijski, vodovodni material; material za električno napeljavo / odpadni material
 
ekon. reprodukcijski material
b) glede na uporabljanje pri kakem procesu, delu: osnovni, pomožni material / sanitetni, vojaški material / z oslabljenim pomenom:, publ. človeški material ljudje; pog. ta zbor ima dober pevski material pevce; police za notni material note
3. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa; gradivo: urejati, zbirati material; sodba je bila izrečena na podlagi obsežnega dokaznega materiala; knjiga vsebuje bogat fotografski material; ilustrativni, statistični material; material za razpravo, sejo / publ. predvolilni materiali
motíti2 in mótiti -im nedov. (ī ọ́)
1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
// vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
// ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / zastar. motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
● 
ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
♦ 
pravn. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad
nàdnaráva -e ž (ȁ-ȃ)
v krščanstvu kar je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: v tej dobi je bil človeški duh usmerjen le v nadnaravo; razmerje med naravo in nadnaravo
nèčlovéški -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih
nèhumán -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni human, ni človeški: do podrejenih je bil zelo nehuman / nehumani odnosi, pojavi, predpisi / evfem. ujetnike je čakal nehuman konec nasilna smrt
neoteníja -e ž (ȋ)
zool. pojav, da se žival razmnožuje na stopnji ličinke: neotenija pri človeški ribici in aksolotlu
nestorianízem -zma m (ī)
rel. nauk škofa Nestorija iz 5. stoletja o Kristusovi božji in človeški naravi: pristaši nestorianizma
obràz -áza m (ȁ á)
1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni; brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil
b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz slovenskega filma
3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
● 
ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je
odtujênec in odtújenec -nca m (é; ȗ)
nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci
okostnják -a m (á)
1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju: ogledovati si razstavljene okostnjake; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak
 
ekspr. bolnik je bil živ okostnjak zelo shujšan
2. ekspr. zelo suh človek: ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake
okrnélost -i ž (ẹ́)
stanje okrnelega: okrnelost zrkla pri človeški ribici / ekspr. duhovna okrnelost
organízem -zma m (ȋ)
1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi; organizem raste, se razvija, slabi, se stara; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere; razpad organizma / biološki, človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi; gensko spremenjeni organizem [GSO] katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije; pren. družbeni, državni organizem; ekonomski, mednarodni organizmi
 
biol. enocelični organizem ki je iz ene celice; mnogocelični organizem ki je iz več celic
// pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad; ima močen organizem
2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem; organizem romana
oséba -e ž (ẹ̑)
1. človeški posameznik ne glede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto evrov na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
2. s prilastkom človeški posameznik
a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba / kontaktna oseba ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi partnerji, sodelavci
3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
4. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe
6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
7. zastar. postava1njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● 
star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ 
filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jezikosl. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; pravn. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; rel. druga, prva, tretja božja oseba
otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó)
1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci / otrok s posebnimi potrebami ki zaradi motnje v razvoju, bolezni potrebuje pomoč, prilagoditev programa pri vzgoji in izobraževanju
2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav; otrok iz epruvete spočet z zunajtelesno oploditvijo / nedonošen otrok
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci / nav. mn., ekspr. otrok cvetja hipi
4. knjiž., ekspr., z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● 
evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic – kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci – majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
♦ 
med. debilen otrok nekdaj lahno duševno nerazvit; defekten otrok nekdaj telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji; pravn. legitimirati otroka pozakoniti
plód -ú in -a m, mn. plodôvi stil. plódi (ọ̑)
1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra
 
bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; enosemenski plod ki ima samo eno seme; glavičasti plod podolgovat ali okrogel mnogosemenski suhi plod; mnogosemenski plod ki ima več semen; sedeči plod brez peclja; suhi plod s suhim osemenjem
// ta del rastline glede na užitnost; sad: jablana ima letos debele plodove; okusen, sočen, zrel plod / gozdni, poljski plodovi / koščičasti, mesnati, pečkati plodovi / zastar. polja so prinašala leto za letom mnogo plodu pridelka
2. med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva: razvoj plodu / donošen, nedonošen plod; glavična, nožna lega plodu / človeški plod
3. knjiž. rezultat, dosežek: razprava je plod večmesečnega raziskovanja / prilaščati si plodove tujega dela; izkazalo se je, da je dogodek plod njegove domišljije / neuspeh je plod njegove nedelavnosti posledica
● 
knjiž., ekspr. plod ljubezni otrok
podóba -e ž (ọ̑)
1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
// s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza / zunanja podoba predmetov
// zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila
4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem
6. zastar. postava1, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
● 
star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
♦ 
rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba
pól1 -a m (ọ̑)
1. geogr., navadno v zvezi zemeljski pol točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os, (zemeljski) tečaj: povezati zemeljska pola z umišljenim polkrogom; območje okrog zemeljskega pola / južni, severni pol
2. elektr. elektroda za odvajanje ali dovajanje električnega toka: zvezati pola; priključiti na pol / istoimenski poli; nasprotnoimenska pola; negativni, pozitivni pol / električni pol
3. knjiž., navadno s prilastkom kar je od česa drugega istovrstnega različno ali nasprotno: v njegovi umetnosti prevladujeta dva pola; miselni in čustveni pol sta pri njem v ravnovesju / to je drugi pol njegovega življenjskega spoznanja; med seboj bojujoča se politična pola; živalski in človeški pol človeka živalske in človeške značilnosti
♦ 
astron. nebesni pol točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. magnetni pol del magneta, okoli katerega je gostota magnetnega polja največja; južni, severni magnetni pol; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
povódenj -dnji ž (ọ̑)
1. razlitje, razširjenje velike količine vode po kaki površini: nastopila, prišla je povodenj; suše in povodnji jim uničujejo pridelke; katastrofalna, velika povodenj; pomladanske povodnji
// voda ob takem razlitju, razširjenju: povodenj je odnesla, odtrgala most; povodenj se širi, uplahne; kakor povodenj so preplavili vasi / samo dimniki so se videli iz povodnji; pren., ekspr. počutil se je kot kapljica v brezimni človeški povodnji
2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: povodenj besed, vprašanj; povodenj pisem, spominov
požívljati -am nedov. (í)
1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum
2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo
3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi
práópica -e ž (ȃ-ọ̑)
knjiž. prvi, najstarejši prednik (človeku podobne) opice: človeški prednik se skoraj ni razlikoval od praopice; lastnosti praopic
prečlovéški -a -o prid. (ẹ́)
preveč človeški: biti prečloveški s kom / gledati na probleme s prečloveškimi očmi
predréti -drèm tudi -dêrem dov., stil. prederó; predríte tudi prederíte; predŕl (ẹ́ ȅ, é)
1. navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
a) skozi kaj: s svinčnikom predreti papir; okroglo predreti tkanino; gleda, kot bi ga hotel z očmi predreti / predreti zamašeno cev odmašiti; pren., knjiž. bridkosti meč je predrl srce
b) skozi ovoj, steno česa: predreti bulo; predreti gnojni mehur; žulj se mu je predrl / predreti kolo; pren., ekspr. predreti mejo znanega; hotel je predreti krog danih možnosti
2. priti skozi kaj ovirajočega: lava je predrla zemeljsko skorjo; kal je predrla zemljo; mladi so kot hudournik, ki predre vsako oviro / sonce ni moglo predreti goste megle; blisk je predrl oblake / ekspr. bila je tema, da je pogled ni predrl / ogenj je predrl skozi špranjo
// ekspr. priti iz česa, razširiti se: njegov sloves ni mogel predreti krajevnega okvira; pren. skozi temo človeški um ne more predreti
3. nav. ekspr. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje v njegovo zaledje: naše sile so predrle nemške obrambne čete; predreti levo krilo fronte / ženske so predrle kordon
4. knjiž., s prislovnim določilom prodreti: v diru je predrl do poveljnikovega šotora / do tu so predrli predniki današnjih Slovencev
● 
ekspr. nasprotja so predrla preveč v globino so postala zelo velika
♦ 
petr. pojaviti se na zemeljski površini
prísten -tna -o prid., prístnejši (í ī)
1. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na izvor, sestavine: pristna slivovka; pristna svila; pristna domača vina / pristna domača beseda / ekspr. pristen učenjak
// nav. ekspr. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: ostal je pristen Gorenjec; pristen hribovec; pristna Slovenka
2. ki izvira od avtorja: pristen rokopis, spis; pristno besedilo
// ki ni ponarejen: pristni dokumenti, viri; listina je pristna / pristni biseri
3. ki izraža, kaže resnično razpoloženje: pristna žalost; pristno sočutje, veselje / po licih so ji tekle pristne solze / pristni odnosi
privzéti -vzámem dov., privzêmi privzemíte; privzél; nam. privzét in privzèt (ẹ́ áknjiž.
1. sprejeti, prevzeti: priseljenci so privzeli jezik in navade domačinov; privzeti evropsko kulturo; privzeti mnenje koga / privzela je možev priimek; pesnik si je privzel nov psevdonim začel je nastopati pod novim psevdonimom
2. dodatno, zraven vzeti, sprejeti: privzel je še dva pomočnika
● 
knjiž. v pravljici žival privzame človeško podobo se pojavi v človeški podobi; knjiž. tudi njega je privzel k temu delu pritegnil
projicírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. geom. s projicirnimi žarki skozi točke tvorbe presekati projekcijsko ploskev: projicirati kvadrat, piramido, premico; projicirati na krivo, ravno ploskev
2. z optično pripravo prenašati sliko na (projekcijsko) platno, steno: projicirati diapozitive, fotografije / projicirati celovečerni film
3. psih. podzavestno prenašati kaj iz lastne duševnosti na druge osebe, na predmete: projicirati neuresničene ambicije v sina; projicirati svoje želje v igro, sliko / nanjo projicira lastnosti, ki jih sam nima
4. publ. prenašati, prikazovati: projicirati na oder zapleten človeški lik / pisatelj je projiciral zgodovinski dogodek v živalski svet / projicirati svoja doživetja na papir zapisati
prótipostávljanje -a s (ọ̑-á)
knjiž. postavljanje česa proti čemu drugemu: protipostavljanje objektivne stvarnosti človeški subjektiviteti
razbŕzdati -am dov. ()
1. sneti, odstraniti brzdo: razbrzdati konja
2. knjiž. sprostiti: igra jih je razbrzdala / razbrzdati domišljijo
● 
knjiž. v teh razmerah se je človeški egoizem zelo razbrzdal povečal, razmahnil
razúzdati -am dov. (ȗ)
sneti, odstraniti uzdo: razuzdati konja; pren., knjiž. razmere so razuzdale človeški egoizem prim. razuzdan
ród1 -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodôvi (ọ̑)
1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
// ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu
3. značilnost glede na prednike
a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet
c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini
// ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno
// čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu
5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod
6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod
// z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga
7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu
● 
ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
♦ 
agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom
rudimènt -ênta m (ȅ é)
1. knjiž. ostanek: stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe / rudimenti stare miselnosti
// zametek, zasnova: te zgodbe so rudimenti romana
2. biol. zakrneli organ: oko pri človeški ribici je primer rudimenta / rudimenti okončin pri kačah
séč1 -a m (ẹ̑)
tekočina, ki jo izločajo ledvice: izločati seč; smrdeti, zaudarjati po seču; kalen, krvav, svetlorumen seč; preiskava seča / človeški, konjski seč
skálp -a m (ȃ)
koža z lasmi na človeški glavi: kirurg je odrezal košček skalpa in ga presadil / Indijanec je premaganemu sovražniku vzel skalp
// ta koža, odstranjena z glave sovražnika, kot trofeja: ob sedlu so Indijancu viseli skalpi / indijanski skalp
spolovílo -a s (í)
človeški, živalski organ za razmnoževanje: bolezni spolovil / moška, ženska spolovila; notranje, zunanje spolovilo
sredíšče -a s (í)
1. točka, ki je enako oddaljena od točk na obodu, robu zlasti pri okroglih predmetih: označiti središče plošče; središče cevi, kolesa, luknje / zemeljsko središče
// kraj, predel, ki je enako oddaljen od obrobij: zemljepisno središče Slovenije; v središču naselja je trg
2. del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami: preseliti se v središče (mesta); publ. stanuje v strogem središču (mesta) / oblikovanje mestnega središča / publ.: udeležil se je srečanj v raznih evropskih središčih; državno središče glavno mesto
3. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost: gospodarsko, industrijsko, upravno središče; kulturno, športno središče; nakupovalno središče veliko omejeno območje z različnimi trgovinami, poslovalnicami, restavracijami / delavsko središče; odpreti novo izobraževalno središče
4. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavi v veliki meri in od koder se širi: središče potresa / središče germanizacije; to območje je bilo središče vstaje / nastanek prvih naselitvenih središč
5. navadno s prilastkom najvažnejši, najpomembnejši del: bil je središče te vesele družbe / postati središče dogajanja / biti v središču pozornosti
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: središče dramskega dogajanja; središče pogovora; otrok je središče družine / središče vprašanja
6. knjiž., s prilastkom bistvo, jedro: prodreti do človekovega središča / Prešernov svet je v svojem središču globoko človeški
♦ 
anat. motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam; geom. projekcijsko središče točka, skozi katero gredo vse projicirne premice; središče elipse presečišče njene velike in male osi; središče kroga točka, ki je enako oddaljena od vseh točk krožnice; središče krogle točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na površju krogle; središče simetrije točka, glede na katero so si točke tvorbe ali točke dveh tvorb simetrične; meteor. središče nizkega zračnega pritiska se je premaknilo nad Skandinavijo območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; min. središče simetrije točka, skozi katero gredo vsi elementi simetrije; šah. (ožje) središče vsako od štirih polj v sredini šahovnice
straníščnica -e ž (ȋ)
knjiž. človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici: gnojiti travnike s straniščnico
straníščnik -a m (ȋ)
knjiž. človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici: gnojiti s straniščnikom
stvòr stvôra m (ȍ ó)
1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni človek, to je stvor
2. slabš. stvaritev, delo, ki zaradi svojih značilnosti vzbuja odpor: njegove slike so nemogoči stvori; to pisanje je stvor brez pravega namena / stvor človeške domišljije
3. zastar. (ustvarjeno) bitje: zasmilil se mu je droben stvor, ki je ostal brez matere; stvori in predmeti / človeški stvor
stvóriti -im dov. (ọ̄)
zastar. ustvariti: pesnika je zanimalo vse, kar je stvoril človeški duh / stvoriti v domišljiji / stvoriti nove besede
● 
zastar. nikoli mu ni stvoril nič hudega storil; zastar. to se je stvorilo v njegovi glavi nastalo
svét1 m (ẹ̑)
1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo / v različnih religijah stvarjenje sveta
// nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi
2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
// s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika / zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu
3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
// tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav / ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom
5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
// del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
// tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča
6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
// celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
// celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij
8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
// nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet
9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske / temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki / črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje / slovanski svet Slovani
12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
// življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
// življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta
14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
// ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje / pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi / cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
● 
ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; ekspr. svet se mu je sesul doživel je pretres zaradi nepričakovanega dogodka, ki je bistveno vplival na njegovo nadaljnje življenje; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih območij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju; onstranstvo; onostranstvo; ta svet zemeljska stvarnost kot kraj človekovega bivanja do smrti; tostranstvo; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Pariz ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
♦ 
filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila
trúp -a m (ȗ)
1. osrednji, največji del človeškega ali živalskega telesa, s katerim se vežejo glava in okončine: upogibati, sukati trup; žival z dolgim, okroglim trupom; glava, trup in okončine / človeški, živalski trup
2. s prilastkom osrednji, največji del nekaterih vozil, posod: tovor v ladijskem trupu; trup letala, rakete / trup vaze / trup kitare, violine
♦ 
glasb. resonančni trup; um. trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom
učlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
ustváriti -im dov. (á ā)
1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
// narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
// uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
● 
ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
ustvárjati -am nedov. (á)
1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
 
publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo
// delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
// uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like
3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino
4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti
utŕgati -am stil. utŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet
// s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo
2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek
4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec
● 
ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
vékomaj prisl. (ẹ̄)
1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj
2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen
3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati
// izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj
4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad
5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj
// v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj
vírus -a m (ȋ)
1. nav. mn., biol. zelo majhen organizem, ki se razmnožuje le v živih celicah in povzroča nalezljive bolezni: virusi se razmnožujejo; okužiti se z virusi; prenašalec virusov / bakterijski virusi bakteriofagi; človeški, rastlinski virusi; virus gripe, stekline; pren., ekspr. okužiti se z virusom ošabnosti, razvrata
2. rač. računalniški program, ki se je sposoben razmnoževati in širiti z enega računalnika na drugega, pogosto z namenom povzročati škodo: v računalniku se je pojavil virus; iskati, odpraviti virus / računalniški virus
vôlk -a [vou̯km, mn. volkôvi, im. mn. stil. volcjé (ȏ)
1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
// volčji samec: volk in volkulja
2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi
3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
// vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
7. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
8. glasb. žarg. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
● 
ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v človekovi naravi je, da je pogosto nasilen, neuvideven do drugega človeka
♦ 
bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji morski pes; polarni volk; prerijski volk kojot
vsèobjemajóč tudi vsèobjemajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́knjiž.
1. ki zajema, zaobjema vse: vseobjemajoči razvoj gospodarstva; vseobjemajoča reforma / ne znajo ceniti njegove vseobjemajoče dobrote; vseobjemajoča materina ljubezen
2. ki ima vse rad: bil je človeški, vseobjemajoč in vserazumevajoč; vseobjemajoča mati
zákon2 -óna tudi -a m (á ọ́; á)
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● 
ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ 
biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
zaplòd -óda m (ȍ ọ́)
knjiž. zaploditev: zaplod številnih potomcev
● 
zastar. ohraniti človeški zaplod človeštvo
zarájati1 -am nedov. (á)
delati, povzročati, da se rojevajo, začenjajo obstajati novi zlasti človeški osebki: zarajati številne potomce
● 
knjiž. neodpornost zaraja bolezni povzroča
zárod -óda tudi -a m (á ọ́; á)
1. živalski potomci, mladiči: samec in samica skrbita za svoj zarod; volčji zarod; zdrav zarod; zarod sinic; zarod iz prvega gnezda
 
biol. jajca, ličinke, mladiči zlasti tistih živali, ki odlagajo jajca; deli rastlin za vegetativno razmnoževanje
2. star. rod1mlajši zarod že pozablja stare običaje / bil je prvi iz zaroda, ki se je naselil v teh krajih / človeški zarod človeštvo
● 
star. na trti je veliko zaroda nastavkov grozdov
zaródek -dka m (ọ̑)
1. biol. iz oplojene jajčne celice nastajajoč organizem: razvoj zarodka / človeški zarodek
2. začetna oblika kakega organa v razvoju organizma, biol. zasnova: zarodek cveta, semena
3. knjiž. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati; zametek: ustanova je zarodek sedanje knjižnice; naselja ob prometnih križiščih so bila zarodki bodočih mest / razvoj obrti je šele v zarodku
// prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnost za razvoj: iskati zarodke pesnikovega pesimizma; zarodki bolezni; skromni zarodki gledališča
zarodíti -ím dov., zaródil (ī í)
1. začeti dajati sadeže, plodove: češnja zarodi v petem ali šestem letu; ta vrsta hruške kmalu zarodi / trta je letos slabo zarodila obrodila
2. narediti, povzročiti, da se rodi, začne obstajati nov zlasti človeški osebek: zaroditi številne potomce / knjiž. ni ji bilo dano, da bi sama zarodila rodila; pren., ekspr. nova miselnost je v ljudeh zarodila drugačno gledanje na svet; ostre besede so zarodile odpor
zložênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zloženega: zloženost opeke, perila / zloženost stavka
● 
knjiž. razmišljati o človeški zloženosti zapletenosti, kompliciranosti
zvér ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑)
1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano lovi in ubija druge živali: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
// ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver
2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna
3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
● 
ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben
Število zadetkov: 82