dráma dráme samostalnik ženskega spola [dráma] 1. literarno delo v obliki dialogov ali uprizoritev tega dela1.1. tako literarno delo z resno vsebino ali uprizoritev tega dela
3. ekspresivno zelo napeto, razburljivo dogajanje, dogodek; SINONIMI: ekspresivno dramatika, ekspresivno dramolet
4. ekspresivno dogajanje, dogodek, ki vzbuja močne občutke strahu, tesnobe, negotovosti
STALNE ZVEZE: absurdna drama, drama absurda, glasbena drama, poetična drama FRAZEOLOGIJA: cela drama, delati dramo (iz česa), drama absurda, kraljica drame, uprizoriti pravo dramo ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Drama in poznolat. drāma iz gr. drãma ‛gledališka igra’, prvotneje ‛delo, dejanje’, iz drā́ō ‛delam, delujem, učinkujem’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dramátski dramátska dramátsko pridevnik [dramátski] 2. ki je v zvezi z glasom, ki je bogat, močan, čustven in se uporablja pri igranju herojskih, tragičnih opernih vlog; SINONIMI: dramski
ETIMOLOGIJA: ↑drama
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
drámski drámska drámsko pridevnik [drámski] 3. ki je v zvezi z glasom, ki je bogat, močan, čustven in se uporablja pri igranju herojskih, tragičnih opernih vlog; SINONIMI: dramatski
STALNE ZVEZE: dramska pesnitev ETIMOLOGIJA: ↑drama
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
melodráma melodráme samostalnik ženskega spola [mẹlodráma] 1. iz glasbene umetnosti, iz gledališke umetnosti drama, pri kateri govorjeno besedilo spremlja, dopolnjuje glasba
2. filmsko, dramsko, literarno delo z manjšo umetniško vrednostjo, za katero sta značilni preprosta karakterizacija likov in ganljiva, pretirano čustvena vsebina
3. ekspresivno dogajanje, dogodek, ki vzbuja pretirano čustven, sentimentalen odziv
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Melodrama) iz frc. mélodrame iz ↑melos + ↑drama
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
ovčár ovčárja samostalnik moškega spola [ou̯čár] 1. kdor se ukvarja z rejo, pašo ovc, navadno poklicno
2. pes, izhodiščno vzrejen za vodenje, zganjanje ovc, goveda; SINONIMI: ovčarski pes
STALNE ZVEZE: avstralski ovčar, belgijski ovčar, beli ovčar, beli švicarski ovčar, bernski planšarski ovčar, borderski ovčar, hrvaški ovčar, kavkaški ovčar, kraški ovčar, mejni ovčar, mejni škotski ovčar, nemški ovčar, pirenejski ovčar, shetlandski ovčar, srednjeazijski ovčar, šetlandski ovčar, škotski ovčar, valižanski ovčar ETIMOLOGIJA: ↑ovca
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
róbček róbčka samostalnik moškega spola [rópčək] izdelek iz manjšega kosa blaga ali mehkega papirja zlasti za osebno higieno
FRAZEOLOGIJA: Pripravite robčke! ETIMOLOGIJA: ↑robec
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.