Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ščipálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 
  1. 1. zastar. ščipalnik: z nosu mu je padel ščipalec
  2. 2. nav. mn., zool. pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu, Scorpiones: ščipalci, pajki in pršice / navadni ščipalec
škorpijón -a m (ọ̑) 
  1. 1. žival s strupnico in navzgor obrnjenim želom na koncu dolgega členastega zadka: škorpijon ga je pičil
  2. 2. slabš. hudoben, zloben človek: pravi škorpijon je / kot psovka ti prekleti škorpijon
    ♦     astr. Škorpijon osmo ozvezdje živalskega kroga; zgod. škorpijon biču podobna mučilna priprava s petimi ali šestimi verigami ali vrvmi s konicami na koncu; zool. škorpijoni pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu; ščipalec
Število zadetkov: 2