ávra -e ž (ȃ)
1. med. neugodni občutek pred napadom epilepsije, migrene: migrena z avro
2. energijsko polje, ki obdaja telo živega bitja ali predmet: slikovne upodobitve prikazujejo avro kot sij ali žarenje okrog človeka / ekspr. avra skrivnostnosti; v njihovih očeh je izgubil avro vsevednega filozofa
1. med. neugodni občutek pred napadom epilepsije, migrene: migrena z avro
2. energijsko polje, ki obdaja telo živega bitja ali predmet: slikovne upodobitve prikazujejo avro kot sij ali žarenje okrog človeka / ekspr. avra skrivnostnosti; v njihovih očeh je izgubil avro vsevednega filozofa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
jéša -e ž (ẹ́)
nar. ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarevajo kosi kovine pred kovanjem; kovaško ognjišče: žarenje oglja na ješi; vroč ko ješa
nar. ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarevajo kosi kovine pred kovanjem; kovaško ognjišče: žarenje oglja na ješi; vroč ko ješa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ôgenj ôgnja m (ó)
1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju nasprotnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj
6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; do zdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju nasprotnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj
6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; do zdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
ôgenj ôgnja m (ó)
1. pogasiti ~; nalagati na ~; metalec ~a; prakt.sp. izbruh ~a |požara|; števn. olimpijski ~; stražni ~i
2. pojm. proti ~u odporna snov; ustavitev ~a |obstreljevanja|; elijev ~ |svetlikanje|; kuhati na slabem ~u |pri nizki temperaturi|; neobč. ~ večerne zarje rdeča svetloba, žarenje; poud.: poslati vojake v ~ |v oborožen spopad, boj|; žareti od ustvarjalnega ~a |od ustvarjalnosti|; ~ navdušenja |velika navdušenost|
1. pogasiti ~; nalagati na ~; metalec ~a; prakt.sp. izbruh ~a |požara|; števn. olimpijski ~; stražni ~i
2. pojm. proti ~u odporna snov; ustavitev ~a |obstreljevanja|; elijev ~ |svetlikanje|; kuhati na slabem ~u |pri nizki temperaturi|; neobč. ~ večerne zarje rdeča svetloba, žarenje; poud.: poslati vojake v ~ |v oborožen spopad, boj|; žareti od ustvarjalnega ~a |od ustvarjalnosti|; ~ navdušenja |velika navdušenost|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
sòj1 sôja m (ȍ ó)
knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja
// sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi / ekspr. sonce je žarelo v krvavem soju
● knjiž. soj v njenih očeh je zbledel njene oči niso več izražale veselja, pričakovanja; knjiž. oči se mu bleščijo v mrkem soju mrko gleda
knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja
// sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi / ekspr. sonce je žarelo v krvavem soju
● knjiž. soj v njenih očeh je zbledel njene oči niso več izražale veselja, pričakovanja; knjiž. oči se mu bleščijo v mrkem soju mrko gleda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žarênje -a s (é)
glagolnik od žareti: žarenje je postalo izrazitejše; močno žarenje žerjavice / segreti kovino do žarenja / žarenje sonca, zvezd / žarenje večernega neba / žarenje jesenskega gozda
glagolnik od žareti: žarenje je postalo izrazitejše; močno žarenje žerjavice / segreti kovino do žarenja / žarenje sonca, zvezd / žarenje večernega neba / žarenje jesenskega gozda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žarênje -a s
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024
žarẹ̑nje, n. 1) das Glühen, Mur.; — die Strahlung, Jan.; — 2) = žerenje, das Ranzigsein, das Räßen, Mur.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žaréti -ím nedov. žári -íte, -èč -éča; -èl/-él -éla, -èt/-ét; žarênje; (-èt/-ét) (ẹ́ í) Oglje ~i; poud. žareti od česa ~ ~ sreče |biti zelo srečen|; brezos. Na pobočju je žarelo od resja |je močno cvetelo resje|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žarína -e ž (í)
1. kem. snov, ki ostane po žarjenju: stehtati žarino; sestava žarine
2. knjiž. žar, žarenje: žarina lic vročičnega bolnika; žarina ognja / opoldanska žarina sonca pripeka
1. kem. snov, ki ostane po žarjenju: stehtati žarino; sestava žarine
2. knjiž. žar, žarenje: žarina lic vročičnega bolnika; žarina ognja / opoldanska žarina sonca pripeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žarína -e ž, snov. (í) stehtati ~o; pojm., neobč. ~ ognja žar, žarenje
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žarjáva -e ž (ȃ)
knjiž. žarenje: žarjava sonca / večerna žarjava osvetljuje vrhove zarja
knjiž. žarenje: žarjava sonca / večerna žarjava osvetljuje vrhove zarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.