álfa -e ž, tudi neskl. (ȃ) prva črka grške abecede: alfa [α], beta, gama
● ekspr. to je alfa in omega znanosti temeljna, glavna stranálfa neskl. pril. prvi po vrsti: kot alfa meri 45°; odstavek alfa
♦ fiz. žarki alfa in alfa žarki jedra helijevih atomov, ki jih oddajajo nekatere radioaktivne snovi pri razpadanju; metal. železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910°C
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
armatúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na armaturo: izdelovati armaturne dele / armaturna plošča plošča, na kateri so pregledno vgrajeni instrumenti za nadzorovanje delovanja stroja // računati in risati armaturni načrt; armaturna palica, zanka; armaturno železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
betónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na beton: betonski most, nosilec, temelj, zid;
betonska cesta, konstrukcija, zgradba;
betonska tla
♦ teh. betonski mešalnik stroj za pripravljanje betona; betonsko jeklo, železo jeklo, železo za v beton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
bogatíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati kaj bogato: kupčije in špekulacije so ga vedno bolj bogatile; z delom bogatiti podjetje / železo in premog bogatita deželo
- 2. številčno večati, množiti: bogatiti njegov besedni zaklad; bogatiti si znanje
- 3. izboljševati kakovost, vrednost: bogatiti časopis z ilustracijami; bogatiti izčrpano zemljo s humusom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec // uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
damascírati -am dov. in nedov. (ȋ) nekdaj s kovanjem vzorčasto okrasiti železo ali jeklo: damascirati oklepdamascíran -a -o: damascirano bodalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
dŕgnjenje -a s (ŕ) glagolnik od drgniti: odstraniti barvo z drgnjenjem;
drgnjenje s krtačo;
od drgnjenja vneta koža / slišalo se je drgnjenje čevljev ob železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
dvóvalénten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
ferít -a m (ȋ) - 1. nav. mn., kem. spojina železovega oksida in oksida kake druge kovine z izrazitimi magnetnimi lastnostmi: manganov ferit; proizvodnja feritov in magnetov; uporaba feritov v elektroniki
- 2. metal. čisto železo, obstojno pod 910°C
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
fosfatírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. s fosfatno prevleko zaščititi železo pred korozijo: fosfatirati vijakefosfatíran -a -o: fosfatirana žica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
gáma -e ž, tudi neskl. (ā) tretja črka grške abecede: alfa, beta, gama [γ]gáma neskl. pril. tretji po vrsti: stranica nasproti kota gama
♦ fiz. žarki gama in gama žarki elektromagnetno valovanje, ki nastane pri razpadanju mnogih radioaktivnih snovi; metal. železo gama in gama železo železo, ki nastane pri segrevanju železa alfa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
gródelj -dlja m (ọ́) metal. železo, ki pride iz plavža: po vpihavanju kisika se grodelj spremeni v jeklo / beli z belo, sivi grodelj s sivo prelomno ploskvijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
hematít -a m (ȋ) min. - 1. jekleno siva ali rdeča rudnina železov oksid: bogata nahajališča hematita; pridobivati železo iz hematita
- 2. neprozoren poldrag kamen sivo črne barve: prstan s hematitom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
hláden stil. hladán hládna -o tudi -ó prid., hladnéjši (á ȃ á) - 1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak; voda v reki je precej hladna / hladen dan; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke
// ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se po hladnem gozdu; hladen veter; hladna senca; prijetno hladna soba / ekspr. hladen blesk zvezd; pesn.: hladni grob; širno hladno prostranstvo
// ki ima temperaturo okolice: vsak dan se umiva v hladni vodi; mleko pije kar hladno; obdelovati hladno železo / štedilnik je še hladen nezakurjen
// postreči s hladnimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; hladna večerja večerja iz hladnih jedi - 2. ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje: hladen odnos do sodelavcev; hladen pogled, pozdrav, sprejem; bil je hladen do gostov; konferenca je potekala v hladnem vzdušju / po tem dogodku je postal do nje hladen
- 3. ki se ne da vplivati čustvom: hladen znanstvenik / hladen premislek; hladna presoja / vse je reševal s svojim hladnim razumom
// ki ne izraža čustev: hladna glasba, lepota; ima hladne oči / hladna barva neugodno delujoča
// hladna ženska; hladno občinstvo; čustveno hladen
● gledalci so ostali hladni se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili; tuje trpljenje ga je pustilo hladnega ga ni ganilo, prizadelo; hladne barve modra, zelena, siva barva; ohraniti hladno kri obvladati se, ne razburiti se; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev
♦ fiz. hladna svetloba svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe; friz. hladna trajna ondulacija, ki se napravi s kemičnimi sredstvi; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; med. (spolno) hladna ženska ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja; meteor. hladni val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen zrak; hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; rad. hladna vaja vaja v studiu brez priključenih aparatur; teh. hladno kovanje, valjanje kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja; hladno lepilo lepilo, ki lepi brez segrevanja; voj. hladno orožje orožje, ki rani z rezilom ali s konico
hládno tudi hladnó prisl.: hladno odgovoriti, pozdraviti; hladno premišljeno dejanje; hladno vljuden je bil z njim; ekspr. sprejeli so ga ledeno hladno / v povedni rabi: danes je hladno; v sobi je prijetno hladno; nekoliko hladno mi je
hládni -a -o sam.: rad bi popil kaj hladnega; ekspr. pijanca so postavili na hladno s silo so ga spravili ven; spraviti mleko na hladno v hladen prostor; pog., ekspr. pazi se, da te ne bodo spravili na hladno aretirali, zaprli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
izpodnében tudi spodnében -bna -o prid. (ẹ̑) ki pride, pade izpod neba: izpodnebna voda / rastline kljub pogosti izpodnebni moči slabo uspevajo
♦ min. izpodnebno železo meteorsko železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
izžírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. z žretjem uničevati: črvi izžirajo les
// uničevati sploh: rja izžira železo; pren., ekspr. tujina mu izžira dušo - 2. z žretjem delati: molji izžirajo luknje v blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
izžréti -žrèm dov., izžŕl (ẹ́ ȅ) - 1. z žretjem poškodovati, uničiti: črvi so izžrli hrastovo mizo
// poškodovati, uničiti sploh: rja izžre železo; pren., ekspr. skrbi so ga izžrle - 2. z žretjem narediti: ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička
izžŕt -a -o: od moljev izžrt plašč; roke je imela izžrte od luga / ekspr. zaradi bolezni ima izžrta lica udrta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
jêklo -a s (é) zelo trdna železova zlitina z majhno količino ogljika in drugih kovin: kovati, proizvajati jeklo;
veliki bloki jekla;
rezilo iz jekla;
železo in jeklo;
ima mišice, kot bi bile iz jekla / kaliti jeklo; nož iz nerjavečega jekla; pren., ekspr. poleg mehkobe ima v sebi tudi dosti jekla
♦ metal. elektro jeklo elektrojeklo; kromovo jeklo ki vsebuje od 4 do 30 odstotkov kroma; legirano jeklo; teh. hitrorezno jeklo; konstrukcijsko jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev; paličasto jeklo; plemenito jeklo; vzmetno jeklo // star. meč, nož: porinil mu je jeklo med rebra; žvenketanje jekel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
jésti jém nedov., 2. mn. jéste, 3. mn. jedó tudi jéjo; jéj in jèj jéjte; jédel jédla, stil. jèl jéla (ẹ́) - 1. dajati hrano, jed v usta in požirati: sedel je pri mizi in jedel; jesti jabolko, juho; večerjo so jedli brez besed večerjali so; iti jest; poklicati jest; začeti jesti; jesti hitro, hlastno, s tekom / bolnik že je in pije; po kosilu navadno jedo kompot; od skrbi ne je, ne more jesti; dosti, rad, zmerno je; ekspr. je za tri zelo dosti; star. je kot mlatič z velikim tekom; je kot ptiček zelo malo; je kot volk hlastno; z velikim tekom; drugega ne dela, kot je in spi; suh je, kot bi nič ne jedel zelo je suh
// jesti iz sklede zajemati jed iz (skupne) sklede; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; jesti z vilicami, z žlico z vilicami, z žlico zajemati jed in jo dajati v usta; ranjenec ni mogel sam jesti ni si mogel sam dajati hrane v usta
// v nedoločniku: dal mu je jesti hrane, jedi; prositi, vzeti si jesti / pog. ona je preveč tablet uživa
// rad bi kaj jedel
♦ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu
// nepreh. dobi(va)ti obrok(e) hrane: konji danes še niso jedli; jesti trikrat na dan / jesti doma, v menzi; pri njih je jedel zastonj - 2. preh. uporabljati, imeti za hrano, jed: govedo je rastlinsko hrano; v nekaterih deželah jedo celo mačke; nekaterih gob ne smete jesti / živali se je poznalo, da je jedla deteljo; jedli so pretežno krompir; jedo premalo sadja in zelenjave / za kosilo bodo jedli štruklje
- 3. z grizenjem uničevati: gosenice jedo repo; uši so začele jesti vrtnico / redko: rja jé železo razjeda; voda jé zemljo izpodjeda, odnaša
// ekspr., redko porabljati, zmanjševati: nizke amortizacije jedo osnovni kapital; neprestana skrb mu je moči / papir na oknih je jedel svetlobo - 4. redko povzročati neprijeten, pekoč občutek; gristi: prah ga jé; rese so ga začele jesti / bolhe me jedo pikajo
// ekspr. vznemirjati, mučiti: samota ga jé; brezoseb. jedlo ga je in peklo, ko je videl, kako se mu vse podira
● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; star. jesti komis biti pri vojakih; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, v pomanjkanju; ekspr. jé njegov kruh on mu daje sredstva za življenje; ekspr. dober sir lahko jeste samo v Franciji kupite, dobite; ekspr. tak je, da bi z roke jedel zelo je krotek, ubogljiv; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; niso imeli kaj jesti bili so brez hrane, živeža; nižje pog. kaj bo danes za jesti kaj bomo danes jedli; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); preg. kdor ne dela, naj ne je
jedóč -a -e redko: bil je tako utrujen, da je jedoč zaspal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kléšče kléšč ž mn. (ẹ́ ẹ̑) - 1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče; držati, prijeti železo s kleščami; s kleščami potegniti žebelj iz deske; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; koničaste s koničastimi, ploščate klešče s ploščatimi čeljustmi; kovaške klešče
// navadno s prilastkom kleščam podobna priprava: lesene klešče; klešče ščipalke za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice; klešče za kodranje las; klešče za orehe, pecivo - 2. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: dobila ga je v svoje klešče; biti v kleščah; držati, imeti koga v kleščah / z oslabljenim pomenom iztrgati se iz klešč imperializma
♦ elektr. izolirne klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa; med. ekstrakcijske klešče; porod s kleščami kleščni porod; teh. cevne klešče za prijemanje in vpenjanje cevi; razperilne klešče za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran; vet. kopitne klešče orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu; voj. klešče položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov; zool. klešče kleščam podoben prvi par nog pri rakih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kontákt -a m (ȃ) - 1. popolno približanje dveh ali več predmetov; stik, dotik: prišlo je do kontakta med površinama / razletel se je pri kontaktu z zemljo / železo v kontaktu z vodo oksidira v stiku
- 2. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima možno prehajanje česa, stik: prekiniti kontakt / dober, slab kontakt; električni kontakt / vključiti kontakt pri avtomobilu / delovni kontakt stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v delovnem stanju; mirovni kontakt / ima kontakte; vtičnica z varnostnim kontaktom
- 3. odnos, ki omogoča dogovarjanje, sodelovanje; stik, zveza: kontakti med njima so vzpostavljeni / izgubiti kontakt s poslušalci / direkten, indirekten kontakt / z njim je v osebnem, poslovnem kontaktu; biti v pismenem, stalnem kontaktu / mednarodni, politični kontakt; kontakt med znanostjo in prakso
// (neposredno) dogovarjanje, sodelovanje: že prvi kontakti kažejo, da so med njimi dobri odnosi
♦ avt. kontakt prekinjevalca kladivce in nakovalce pri motorju avtomobila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kot: dobili so kotne klopi, mize
♦ agr. kotni plug prevračalni plug s tremi ročicami za oranje nagnjenih površin; elektr. kotni jambor jambor, pri katerem električni vodnik spremeni smer; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; (kotna) minuta šestdeseti del (kotne) stopinje; (kotna) sekunda šestdeseti del kotne minute; (kotna) stopinja devetdeseti del pravega kota; teh. kotni ventil ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kováriti -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko - 1. spletkariti, rovariti: kovaril je proti njim
- 2. kovati: ravno je kovaril železo za ključavnico / vso pot je kovarila hude naklepe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kováti kújem nedov., kovál (á ú) - 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo
- 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev
// kaznjence kovati v verige uklepati - 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček
// sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše - 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe
- 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo
// redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna
● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri
kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kôven in kóven -vna -o prid. (ó; ọ̑) ki se da kovati: kovna litina, med;
kovno jeklo;
železo je kovno in magnetno
♦ ekon. kovna pariteta ali kovno razmerje razmerje med kovnimi stopnjami različnih valut; kovna prostost nekdaj pravica državljanov, da jim državna kovnica naredi iz kovine, ki so jo prinesli sami, ustrezno število kovancev; kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kovína -e ž (í) neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino;
primesi v kovinah;
prevleka iz kovine;
industrija za predelavo kovin;
les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; rdeča kovina baker; železne kovine železo in železove zlitine
♦ kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen; korozija kovin; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi; lahke, težke kovine; mehke kovine z majhno trdoto; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; redke kovine; lahko, težko taljive kovine; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah; min. samorodna kovina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
krivíti -ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ī í) - 1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo
// ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa
● ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren - 2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
krómanje -a s (ọ̑) glagolnik od kromati: izolirati železo s kromanjem / galvansko kromanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kúpolka -e ž (ȗ) metal. talilna peč za sivo litino: iz kupolke je priteklo lito železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
kupováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dobivati kaj tako, da se plačuje dogovorjena cena: kupuje samo knjige; zelenjavo kupuje od sosede; kupuje večinoma na trgu; pridelke kupuje pri kmetih / kupuje otrokom igrače / kupuje si za praznike / kupovati na debelo, na drobno / časopis kupuje že nekaj let je naročen nanj
// kupuje na deželi, v mestu pa prodaja
// odkupovati, nakupovati: kupuje staro železo in cunje; podjetje kupuje surovine od privatnika - 2. imeti namen kupiti: kupovala je čevlje, pa jih ni dobila; kupuje novo pohištvo; zemljo kupuje zaradi otrok / njegovih knjig ni nihče kupoval
- 3. ekspr., redko podkupovati: vedno je koga kupoval
// dobivati kaj s podkupovanjem: kupuje (si) otrokovo ljubezen - 4. igr. dobivati, jemati po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno: kupoval je same dobre karte
● evfem. kupujejo same deklice rojevajo se jim samo hčere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
lék1 -a m (ẹ̑) - 1. knjiž. zdravilo: ozdravel je brez lekov; močen lek / te besede so bile lek srcu, za srce; iskati lek za družbeno krizo
● knjiž., ekspr. za to bolezen ni leka ta bolezen se ne da ozdraviti - 2. nar., v prislovni rabi, v zvezi za lek malo, nekoliko: za lek prekratek / za lek poprimi / To je železni kršec, železo in žveplo. Zlata ni v njem, niti za lek (F. Erjavec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
líti líjem nedov., 3. mn. stil. lijó (í) - 1. silovito in v velikih količinah, močnem curku teči: voda lije; deževnica lije s strehe; potoki lijejo po pobočju / ekspr.: kri lije po roki; pot mu v curkih lije s čela, po hrbtu; solze ji lijejo iz oči, po licih; sveča dogoreva in vosek lije po svečniku se močno cedi, teče; brezoseb. tako se poti, da kar lije z njega zelo se poti
// knjiž., ekspr. usipati se, padati: zrna lijejo sejalcu iz rok / zlati lasje ji lijejo čez ramena, po vratu
// knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: luč lije iz okna na cesto; sonce lije skozi odprto okno; mesečina lije v sobo / veter lije skozi line - 2. preh., knjiž., nav. ekspr. izločati kaj tekočega v velikih količinah: oblaki lijejo potoke vode z neba; oko lije solze / vzdihovala je in lila solze jokala; mati lije solze po mrtvem sinu žaluje, toži; pren. svetilka lije rumeno luč; luna lije bledi svit na zemljo
- 3. knjiž., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda lije hlad; ubrana melodija lije iz sobe; iz grl lije pesem / mir mu lije v srce; nove sile mu lijejo v telo; strah ji lije v dušo
// ekspr. izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: pesem zvonov lije nad poljem; sladek vonj je lil po zraku; groza, ljubezen lije iz oči je opazna, vidna v očeh - 4. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premikati: z vseh cest lijejo množice; po vseh potih so lili begunci v mesto; nepretrgan tok ljudi in vozil je lil po cesti
- 5. brezoseb. zelo, močno deževati: že ves dan lije; lilo je v curkih; lije kakor iz škafa, vedra; lije kakor za stavo / v osebni rabi: dež lije iz oblakov, izpod neba; dež lije na zemljo; dež lije curkoma
- 6. izdelovati z zlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: liti krogle, zvonove
- 7. star. vlivati, zlivati: liti vodo v vino / liti žganje v grlo
● ekspr. na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; vznes. lili so kri za domovino bili so ranjeni, umirali so v boju za domovino; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; pog., ekspr. kar lilo je iz njega imel je hudo drisko; knjiž., redko glas je lil polno zvenel
lijóč -a -e: lijoč solze navdušenja, obupa; neprestano lijoči dež; pesmi, lijoče iz gozda
lít -a -o: liti svečnik; lite črke; lita med; kri, lita za svobodo; solze so bile lite zaman; lito železo železo, oblikovano z ulivanjem v forme; železo z višjim odstotkom ogljika za ulivanje
♦ grad. liti beton redkejši beton, ki se uporablja za betoniranje tanjših zidov; teh. lito steklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
livárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na livarje ali livarstvo: livarsko orodje;
biti zaposlen v livarskem podjetju
♦ metal. livarski grodelj grodelj, namenjen predelavi v lito železo; livarski lonec manjša posoda za prenašanje tekoče kovine; livarski pesek pesek za izdelavo form, navadno kremenov; livarska žlica orodje za oblikovanje form
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
magnét -a m (ẹ̑) predmet, priprava, ki privlači železo in nekatere druge kovine: pobirati žeblje z magnetom;
prizor je gledalce pritegnil kot magnet;
ta dežela kot magnet privablja turiste / naravni magnet; pren. zanj je največji magnet opera; znameniti pevci so na zabavnih prireditvah magnet za občinstvo
♦ fiz. paličasti, podkvasti magnet; trajni ali permanentni magnet ki trajno ohrani magnetne lastnosti; južni, severni pol magneta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
magnéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na magnet:- a) magnetne lastnosti / magnetna sila / magnetni zapis zvoka / magnetni vžigalnik / magnetna moč teh pesmi
- b) postati magneten / kristal je magneten
♦ elektr. magnetni dipol; magnetni krog sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok; magnetni pomnilnik del (elektronskega) računalnika, ki hrani informacije; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; magnetno zapisovanje postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik; fiz. magnetni pol; magnetni pretok ali magnetni fluks količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka; magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu; magnetna deklinacija odklon magnetne igle od smeri sever-jug; magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri; magnetne silnice; magnetno polje polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke; metal. magnetni ločilnik naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih; min. magnetni kršec pirotin; magnetni železovec magnetit; voj. magnetna mina mina z magnetnim vžigalnikom
magnétno prisl.: železo postane magnetno nasičeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
magnétičen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na magnetizerje ali magnetizem: z magnetično močjo kaj napraviti / magnetično stanje
- 2. magneten: magnetične lastnosti / magnetično železo
magnétično prisl.: njegove oči so nas hotele magnetično pritegniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
magnetít -a m (ȋ) min. temno siva rudnina železov oksid, ki jo magnet zelo privlači: pridobivati železo iz magnetita;
rudnik magnetita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
magnetízem -zma m (ī) - 1. lastnost nekaterih teles, da privlačijo železo in nekatere druge kovine: odkriti magnetizem; uporaba magnetizma; pren., ekspr. njegov nenavadni osebni magnetizem; ta človek izžareva magnetizem voditelja
♦ fiz. zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; navt. ladijski magnetizem ki ga dobi ladja pod vplivom zemeljskega magnetizma
// veda o pojavih, ki so v zvezi z magneti in magnetnim poljem: učbenik magnetizma - 2. domnevna energija, ki jo izžarevajo ljudje in z njo povzročajo hipnotične pojave: z magnetizmom uspavati živali; zdraviti z magnetizmom / animalni magnetizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
magnétovec -vca m (ẹ̑) min. magnetit: pridobivati železo iz magnetovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
méd -í ž, daj., mest. ed. médi (ẹ̑) zlitina bakra in cinka: vlivati med;
kovna, lita med;
verižica, vijak iz medi
♦ metal. livna med; rdeča med z majhnim odstotkom cinka; tombak; specialna med ki vsebuje nikelj, mangan, železo, aluminij, silicij in cin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
meteórski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na meteor: meteorski delec / meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev
♦ min. meteorsko železo železo iz meteoritov, izpodnebno železo - 2. publ., ekspr. zelo hiter, nepričakovan: meteorski vzpon tega nogometaša / naredil je meteorsko kariero: komaj je zablestel, že je izginil
meteórsko prisl.: meteorsko se je povzpel v svojem poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti - 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
- 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
// stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje - 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
namagnétiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) narediti kaj magnetno: namagnetiti in razmagnetiti železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
napádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. opravljati oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napadati mesto, utrdbo; znova so začeli napadati / bočno, čelno napadati / napadati zavezniške države
- 2. opravljati nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: napadali so ljudi in jih ropali / napadati banke, trgovine / fizično napadati
- 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: žalili so ga in napadali; napadati koga v tisku; napadal ga je z žaljivimi izrazi / napadati čast, ugled; napadati vodstvo, zakone
- 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: bolezen, slabost ga napada / pogosto ga napada hud kašelj / dvomi ga napadajo / železo napada rja
- 5. šport. biti v fazi športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: v drugem polčasu so gostje ves čas napadali
napadajóč -a -e: napadajoča zver; sam.: odbiti napadajoče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
obróčen2 -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obroč: obročni prerez / obročne vitre; obročno železo
♦ elektr. obročno magnetno jedro magnetno jedro v obliki obroča; strojn. obročno mazanje mazanje vodoravnih drsnih ležajev z oljem, ki ga dovaja nanj nataknjen obroč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
okrógel -gla -o [əu̯] prid. (ọ́) - 1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi; plošča je okrogla; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike
// ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber / okrogel šotor / okrogla soba / okrogli oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic
// ki ima obliko krogle ali dela krogle: okrogel kamen, sad; zemlja je okrogla / ta človek ima okroglo glavo / okrogel knjižni hrbet / ekspr. zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet navzven ukrivljen, zaobljen - 2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: ta obleka je primerna za okrogle ženske; biti okrogel kot sodček / biti okrogel v telo / ima lepe, okrogle roke / ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla
- 3. nav. ekspr. ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič: tri tisoč petsto je okroglo število
// pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto: to so bolj okrogle, orientacijske številke / deset dolarjev je okroglih dvesto dinarjev nekako, približno
// ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote: imela je okroglih tisoč zlatnikov dote - 4. ekspr. precej velik, precejšen: plačati je moral okrogel znesek / poneveril je precej okroglo vsoto
● ekspr. on je večkrat okrogel (nekoliko) pijan, vinjen; ekspr. kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla njena nosečnost je že zelo vidna; ekspr. zardeva pri vsaki okrogli besedi nespodobni; publ. konferenca finančnikov za okroglo mizo konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu; ekspr. peti okrogle pesmi vesele, razposajene; ima okroglo pisavo pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami; ekspr. igrati okrogle skladbe živahne, poskočne; ekspr. biti okrogle volje dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti; ekspr. rad pripoveduje okrogle zgodbe nespodobne; šaljive; žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati
♦ adm. okrogli žig; gozd. okrogli les les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; strojn. okroglo brušenje brušenje okroglih teles, ploskev; teh. okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga
okróglo prisl.: lani je kraj obiskalo okroglo deset tisoč turistov
okrógli -a -o sam.: igrati, peti okrogle; rad pove kako okroglo; ekspr. pije, dokler ima kaj okroglega v žepu dokler ima kaj denarja; to je na okroglo tisoč dinarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
oksidírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. spreminjati lastnosti, značilnosti pod vplivom kisika: železo rado oksidira
- 2. kem. odvzemati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim: kisik oksidira železo
oksidírati se kem. oddajati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim: nekatere organske snovi se oksidirajo
oksidíran -a -o - 1. deležnik od oksidirati (se): oksidirana kovinska površina
- 2. friz., v zvezi z lasje beljen, pobeljen: dekle z oksidiranimi lasmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
orgánski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe; organske motnje; delovanje organskih sistemov / organski občutki
- 2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava
- 3. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine
- 4. knjiž. skladen, utemeljen: organska povezanost med besedilom in melodijo; organska rast literature iz življenja; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost
♦ ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno
orgánsko prisl.: organsko misliti, rasti; spomenik, organsko povezan z okoljem; organsko prizadet človek; organsko vezano železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
páličen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na palico: palični material / palične sponke za papir
♦ elektr. palični izolator izolator, izdelan iz enega kosa, za visoke napetosti; grad. palični nosilec nosilec, sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; strojn. palični mlin mlin na palice; teh. palično jeklo, železo jeklo, železo v obliki palic; palično šestilo šestilo, ki se rabi za risanje večjih krogov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
plénast -a -o prid. (ẹ́) teh. pokrit s pleno: plenasto železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
plenív -a -o prid. (ī í) teh. ki se rad pokriva s pleno: plenivo železo
♦ min. pleniva rudnina luskasta rudnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. imeti vsebino
- a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
- b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
- 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
- 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
- 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
- 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
- 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
porjavéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati rjav: listi so že porjaveli in odpadli / obraz mu je na soncu hitro porjavel
- 2. postati rjast; zarjaveti: ključavnica je porjavela
porjavèl in porjavél -éla -o: porjavela koža; trava je že porjavela; porjavelo železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
prèdgréti -gréjem nedov. in dov. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̑) teh. ogrevati pred uporabo ali predelavo do določene temperature: predgreti železo / predgreti zrak pred zgorevanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
pregrévati -am nedov. (ẹ́) segrevati skozi površino, v celoti: pregrevati železo / sonce je pregrevalo mravljišče // nav. ekspr. preveč segrevati: pregrevati jed; mleka ni treba pregrevatipregrévan -a -o: pregrevan zrak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
pretaljeváti -újem nedov. (á ȗ) ponovno taliti: pretaljevati staro železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
privlačeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. vzbujati pri kom željo, da se z njim zbliža, vzpostavi stike: šele zdaj je spoznal, kako zelo ga dekle privlačuje / k nam ga je privlačeval moj oče k nam je prihajal zaradi očeta
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: gledališče ga je že v mladosti privlačevalo; življenje v mestu ga ni nikoli privlačevalo - 2. vzbujati pri kom zanimanje: pogovori o književnosti ga privlačujejo
- 3. fiz. delovati na drugo telo s privlačno silo: magnet privlačuje železo; telesa se medsebojno privlačujejo in odbijajo
● to privlačuje strelo v to pogostoma udari strela; ekspr. gore so ga vedno privlačevale rad je zahajal tja; nasprotja se privlačujejo
privlačujóč -a -e: privlačujoč pogled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
púdlanje -a s (ȗ) glagolnik od pudlati: železo za pudlanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razbelíti in razbéliti -im dov. (ī ẹ́) - 1. močno segreti: razbeliti olje, železo; razbeliti peč za peko; razbeliti v ognju; s kurjenjem razbeliti; pečnice so se razbelile / ekspr. poletno sonce je razbelilo ozračje
- 2. nav. ekspr. povzročiti občutek velike toplote: pripeka mu je razbelila glavo
razbéljen -a -o: hladiti si razbeljen obraz; od sonca razbeljene skale; razbeljeno jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razbéljati -am nedov. (ẹ́) močno segrevati: razbeljati železo;
pečnice so se hitro razbeljale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razjédati -am nedov. (ẹ́) - 1. z grizenjem uničevati: molji razjedajo volnene tkanine; nekatere mravlje razjedajo les / ekspr. težko delo mu razjeda zdravje uničuje; pren. sovraštvo mu razjeda srce
- 2. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: rja, sol razjeda železo / ta plin razjeda kožo, sluznico
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: ledeniki razjedajo zemeljsko površje; valovi razjedajo obalo - 3. ekspr. vznemirjati, mučiti: domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda; zakaj bi se razjedal s takimi dvomi; ne razjedaj si duše
razjedajóč -a -e: razjedajoča morska voda; razjedajoče hrepenenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razmagnétiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) narediti, da kaj ni več magnetno: namagnetiti in razmagnetiti železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razplôščiti -im tudi razploščíti -ím dov., razplôščil tudi razplóščil (ō ȏ; ī í) knjiž. narediti kaj plosko, sploščeno: razploščiti kroglice;
razploščiti kaj z udarcemrazplôščen -a -o tudi razploščèn -êna -o: razploščeno železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) z rezanjem narediti kose, dele: razrezati jabolko, kruh;
razrezati zaklano žival;
razrezati z nožem, s škarjami / razrezati na koščke, krhlje, rezine; razrezati počez, podolgem; pren. reke so razrezale ravnino
♦ navt. razrezati ladjo za staro železo // narediti več urezov, zarez: rano so mu razrezali in izžgali; stopila je na črepinjo in si razrezala stopalorazrézan -a -o: razrezani kosi mesa; na koščke razrezana limona; razpraskane in razrezane roke
♦ bot. dlanasto, pernato razrezani list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razváljati -am dov., tudi razvaljájte; tudi razvaljála (á) z valjanjem narediti tanko, tanjše: razvaljati testo;
razvaljati železo / razvaljati v ploščerazváljan -a -o: razvaljano testo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
razžárjati -am nedov. (á) - 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: razžarjati železo; razžarjati na žarečem oglju / sonce je razžarjalo skale
// z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: razžarjati oglje - 2. ekspr. razsvetljevati: plameni so razžarjali hiše; okna so se razžarjala od bliskov
- 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžarjati poželenje, strasti
● ekspr. razžarja ga ljubezen do nje ljubezen ga dela srečnega; ekspr. vino jih je začelo razžarjati zaradi popitega vina so postajali živahni, zgovorni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
reducírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino, število; zmanjšati, omejiti: reducirati izdatke, uvoz; reducirati na najmanjšo mero; tlak se reducira z ventilom / reducirati vojaštvo / reducirati besedilo skrajšati
- b) glede na možni razpon: reducirati moč, vpliv koga
- 2. narediti, povzročiti, da ima kdo česa manj; omejiti, odvzeti: reducirati elektriko, hrano
- 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: svoja raziskovanja je reduciral na žuželke / govornik je vseh pet problemov reduciral na enega samega; življenje se ne da reducirati na mehaniko
- 4. kem. oddati kakemu elementu ali spojini elektrone: ogljik reducira bakrov oksid; reducirati in oksidirati
// metal. odvzeti kisik kovinskim oksidom: v plavžu reducirati železovo rudo / reducirati do železa, v železo
● nekdaj reducirati koga odpustiti ga zaradi zmanjšanja števila zaposlenih
♦ lingv. reducirati samoglasnike izgovoriti jih brez kake izgovorne prvine ali jih opustiti; mat. reducirati izraz, enačbo spremeniti izraz, enačbo v poenostavljeno obliko; meteor. reducirati vrednost pritiska na morsko gladino preračunati z merjenjem ugotovljeno vrednost pritiska v ustrezno vrednost glede na morsko gladino
reducírati se kem. sprejeti elektrone od kakega elementa ali spojine: v tej reakciji se je žveplo oksidiralo in dušik reduciral
// metal. z oddajanjem kisika preiti iz kovinskega oksida v kovino: reducirati se v železo
reducíran -a -o: reducirani samoglasniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
réna2 -e ž (ẹ̑) žarg., metal. staro, odpadno železo: zbirati reno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
samoróden -dna -o prid. (ọ̄) - 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorodna rastlina; samorodno drevo
♦ agr. samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; samorodno vino vino iz grozdja samorodne trte - 2. knjiž. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: samorodna kultura naroda
// izviren, originalen: samorodne ideje - 3. min. ki se dobi v naravi in je skoraj brez primesi: samorodno srebro, zlato, železo; samorodno žveplo
● knjiž. samorodni prebivalci in priseljenci avtohtoni prebivalci
samoródno prisl.: rasti samorodno po gozdovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
sípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: sipati moko v skledo; sipati žito v vrečo / sipati čokolado v mleko / sipati zrnje kokošim trositi
- 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim; posipati: sipati cesto s peskom / sipati sladkor po potici / sipati prašek na rano
- 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: veter je sipal porumenelo listje na zemljo; vodomet sipa vodo v zrak / strojnice sipajo ogenj na vse strani; na hišo so se sipale bombe / žareče železo sipa iskre; sonce je sipalo žarke skozi okna / jezno je sipal bliske iz oči
// z glagolskim samostalnikom dajati kaj v večji količini: jesen je sipala svoje sadove / njene dlani so sipale dobroto
// veliko, hitro govoriti, kar izraža samostalnik: sipal je očitke, vprašanja na vse strani / besede je kar sipala iz ust / brezoseb. to ni res, se je sipalo iz njega - 4. ekspr. gosto in na drobno padati: začel je sipati dež; sneg se sipa iz oblakov / brezoseb. začelo je sipati (sneg) snežiti
● knjiž. blisk sipa ogenj v gozdove povzroča gozdne požare; sipati komu pesek v oči metati komu pesek v oči; ekspr. spet sipa denar razsipava, zapravlja; sipati odgovore iz rokava stresati odgovore iz rokava
sípati se - 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: pesek se sipa; ob vrtanju rova se je zemlja sproti sipala
- 2. ekspr. drug za drugim hitro prihajati: delavci so se sipali na dvorišče / slabe novice so se kar sipale
● knjiž. listi se že sipajo odpadajo, se usipajo; knjiž. sipati se s pepelom posipati se s pepelom
sipajóč -a -e: sipajoč kletvice, je odšel; nenehno sipajoča se vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
skákati in skakáti skáčem, stil. skákati -am nedov., skáčite, tudi skákaj, tudi skakájte (á á á; á) - 1. z odrivi, zlasti z nogami, se oddaljevati od podlage: skačem, da si okrepim noge; skakati pol metra visoko; skakati in tekati; skače kot žrebe / skakati na mestu / otroci skačejo čez potok; ptič skače z veje na vejo; skakati na vlak je nevarno / kopali so se in skakali v vodo / skakati na glavo, noge / skakati s padalom; skakati s smučmi; skakati z vrvico / pes je kar skakal, ko je zagledal gospodarja / skakati od veselja
// s takimi odrivi opravljati določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skače trikrat / skakati na sedemdesetmetrski skakalnici / skakati daleč
// gojiti skakanje, ukvarjati se s skakanjem: ta padalec, smučar skače že več let - 2. z odrivi se premikati: kenguru ne teče, ampak skače; skakati proti domu; skakati po eni nogi
// ekspr. razposajeno, živahno tekati, navadno ob igri: otroci skačejo na dvorišču - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi se hitro pojavljati: napadalci so skakali izza dreves / otroci radi skačejo pred avtomobile
- 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi zelo hitro vstajati: vojaki so že ob prvih strelih skakali z ležišč / skakati na noge; skakati kvišku
- 5. nav. ekspr. z odrivi, z določenim namenom se premikati v položaj, kot ga izraža določilo: kričali so in skakali nanj / pes je besno skakal v tujca / sovražnik jim je skakal v hrbet
- 6. ekspr., s prislovnim določilom v kratkih časovnih presledkih, z določenim namenom hitro opravljati kake poti: skakati od urada do urada; ves dan sem skakal po trgovinah
- 7. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljevati od podlage: iskre so skakale na vse strani / plameni so skakali s strehe na streho / njeni spretni prsti so vedno hitreje skakali po klavirju
// poskakovati: žaga skače / ob udarcih so krožniki na mizi kar skakali - 8. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se zelo hitro premikati iz določenega položaja: kazalec, priprava skače sem in tja
// tako se premikati iz določenega položaja zaradi ohlapne namestitve: ni dobro pritrjeno, zato vijak, železo skače / noge mu skačejo v prevelikih čevljih - 9. ekspr. hitro, naenkrat v visoki stopnji se spreminjati, naraščati in upadati: cene skačejo / temperatura skače gor in dol
- 10. ekspr. nenadoma prehajati z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: preveč skače, nič ga ne razumem / v svojih mislih, vprašanjih skače; skakati stran od snovi pogovora / ta film zelo skače od enega prizorišča na drugo
● ekspr. kako bo skakala, ko bo to izvedela zelo bo jezna; ekspr. skakati čez ojnice, čez plot biti nezvest v zakonu; ekspr. skakati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; ekspr. črke mu skačejo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru; ekspr. njene misli so skakale druga čez drugo si hitro sledile in bile med seboj nepovezane; ekspr. skakati si v lase prepirati se; tepsti se; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ šah. skakač skače se premika za dve mesti naprej in eno vstran; šport. skakati čez konja, kozo; skakati v daljino, višino; skakati v vodo; skakati s palico
skakáje: ptički žvrgolijo, skakaje z veje na vejo; otrok je zbežal, skakaje čez luže
skakajóč -a -e: skakajoč oditi; prišla je s skakajočim korakom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
skováti skújem tudi izkováti -kújem dov., skovál tudi izkovál (á ú) - 1. s kovanjem narediti, izoblikovati: skovati denar; skovati orodje, orožje; skovati iz zlata, železa / skovati železo; pren., ekspr. življenje ga je skovalo v moža
- 2. ekspr. z določenim ravnanjem pripraviti, ustvariti kaj: skovati bratstvo in enotnost; v težkih dneh se je skovalo njuno prijateljstvo; sam si je skoval nesrečo / iz tega je skoval lep denar, dobiček
// sestaviti, narediti kaj, navadno s težavo: dolgo se je trudil, da je skoval primeren govor; skovati ime za nov izdelek; skovati domač izraz za tujko / slabš. v tem času je skoval svojo prvo pesem sestavil, napisal - 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, osnovati kaj: nihče ni vedel, kdo je skoval zaroto / skovati podroben načrt
skován tudi izkován -a -o: skovan meč; načrt je bil skrbno skovan; ti zlatniki so bili skovani v petnajstem stoletju; skovan iz železa; skovana beseda; enotnost narodov je bila skovana v narodnoosvobodilnem boju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
soródnik -a m (ọ̑) človek v razmerju do človeka, iz katerega izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: obiskal jih je sorodnik;
biti sorodnik koga, star. komu;
pomagati sorodniku;
sorodnik po materini, očetovi strani / bližnji, daljni, najožji sorodniki; krvni sorodnik
♦ jur. krvni sorodnik ali sorodnik po posvojitvi; sorodnik v ravni, stranski črti // bitje ali vrsta bitij v razmerju do bitja, iz katerega izhaja, ali glede na skupnega prednika: tudi orangutan in gibon sta človekova sorodnika; morski zvezdi je najbližji sorodnik morski ježek; izumrli sorodnik medveda / tudi Germani in Romani so jezikovni sorodniki Slovanov / paprika je sorodnik paradižniku in tudi tobaku // ekspr. kar je v razmerju do česa drugega z določenimi enakimi, podobnimi lastnostmi: železo in njegovi sorodniki; ta strup proti sadnim škodljivcem ima več kemičnih sorodnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
speciálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih; nenavaden, poseben: specialne barve, kreme; specialna jekla / dobiti specialno dovoljenje / obravnavati tudi specialne primere / specialna vozila / specialna vojaška enota
- 2. poseben, ne splošen in zato navadno podrobnejši: specialni pregled avtomobila; generalen in specialen / splošni in specialni izrazi / obča in specialna zgodovina
- 3. poseben, na manj ljudi omejen in navadno zahtevnejši, težji: on ima specialno nalogo; opravljati zelo specialno delo / specialno šolanje
- 4. pog., navadno v povedni rabi izvrsten, odličen: res, pečenka je specialna
♦ metal. specialna med med, ki vsebuje nikelj, mangan, železo, aluminij, silicij in cin; ped. specialna pedagogika veda, ki se ukvarja z razvojno motenimi osebami; voj. specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi
speciálno prisl.: specialno se ukvarja s francoščino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
splôščiti -im tudi sploščíti -ím dov., splôščil tudi splóščil (ō ȏ; ī í) narediti kaj plosko, ploščato: iz testa oblikovane kroglice pred pečenjem sploščimo;
sploščiti žico;
pri gledanju na daleč se leča splošči / pritisnil je nos na šipo, da se je sploščil / sploščiti robove z vročim likalnikom
● prostor na njegovih slikah se je sploščil ne daje izrazitega prostorskega vtisa; ekspr. od strahu se je sploščil k steni stisnilsplôščen -a -o tudi sploščèn -êna -o - 1. deležnik od sploščiti: sploščena leča; sploščena žica; sploščeno železo
- 2. ki ima razmeroma majhno debelino: sploščen kamen; sploščen prsni koš; sploščena oblika gomoljev; sploščeno telo nekaterih živali / sploščen nos nos z malo izstopajočo nosno kostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
stalíti -ím dov., stálil (ī í) - 1. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: staliti baker, svinec, železo / pri hitri vožnji se ležaji stalijo / staliti vosek stopiti
- 2. stajati: sonce je stalilo led; sneg se je že stalil
staljèn -êna -o: staljena kovina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
stàr stára -o stil. -ó prid., staréjši stil. stárji stil. stárši (ȁ á) - 1. ki je v zadnjem obdobju življenja: star človek; žival je bila že stara; ni si mislil, da je star
// ki je v poznem obdobju rasti: star radič je grenek; kosili so že staro travo; posekati staro drevje - 2. ki nima več potrebne, ustrezne kakovosti za uživanje: imeli so samo star kruh; star sir; krompir je že star; staro kislo mleko ni več okusno
// ki že ima vse ustrezne značilne lastnosti: gnojiti s starim gnojem; stara slivovka - 3. ki ima razmeroma veliko let, ant. mlad: ima starega moža; fant je že precej star; po videzu je že star; star kot Metuzalem, kot svet zelo
// gozd starih hrastov / pog. za to vlogo je bila igralka že stara prestara - 4. značilen za starega človeka, zlasti po videzu: njegov obraz je postal star; ima staro, nagubano kožo / ostre poteze na obrazu so jo delale staro / redko spregovoril je s starim, tresočim se glasom starčevskim
- 5. z izrazom količine izraža število časovnih enot, preteklih od rojstva koga ali od nastanka česa: midva sva enako stara; koliko si star; star je pet let; stroji so stari že več kot petdeset let; zadosti je stara, da bi to morala vedeti
- 6. ki obstaja že dolgo časa: stari običaji; šah je že stara igra / razvaline starega gradu; kupiti staro hišo; obiskovati stara mesta / mladi in stari narodi; izvira iz stare rodbine / poravnati stare dolgove; njuno prijateljstvo je že staro / te metode so že stare
// ki je po času nastanka (zelo) oddaljen od sedanjosti: zbirati stare rokopise; proučevati stare kamnine; zapela jim je več znanih starih pesmi; to gorovje je zelo staro
// ki je dalj časa v uporabi: kupil je star avtomobil; obleki se pozna, da je stara / doma imajo dragoceno staro pohištvo starinsko
// odkupovati star papir, staro železo / slabš. na podstrešju je polno stare šare - 7. ki se že dalj časa ukvarja s kako dejavnostjo: kot star matematik bi moral to znati; je že star mizar, ribič, voznik / star partizan je in ve, kako je treba ravnati
// nav. ekspr. ki je to, kar je, postal že pred daljšim časom: stari prijatelji so se zbirali v mestni kavarni / star član društva dolgoleten
// on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; je star znanec miličnikov miličniki imajo mnogokrat opraviti z njim - 8. ki je obstajal, bil narejen pred drugim iste vrste: preklicati stare dogovore; proslavo je pripravil še stari odbor; prodajati po stari ceni; v veljavi so ukrepi stare vlade / stari in novi del mesta; na nekaterih mestih se nova cesta zelo približa stari / stari način dela / stari dinar ob denominaciji dinarja 1965 v razmerju do novega 100 : 1; stari Grki Grki do začetka 5. stoletja; stari Rim Rim do propada rimskega cesarstva; stari Rimljani Rimljani do propada rimskega cesarstva; stara Avstrija Avstrija do 1918; stara Jugoslavija Jugoslavija od leta 1918 do 1941
// vključen v kako skupnost pred drugim: stari in novi člani organizacije; stari sodelavci
// ki je od prejšnje letine, zaloge: jedo še stari krompir; pokurili so skoraj že ves stari premog; prodati staro vino - 9. že od prej znan, poznan: pri ponovnem zagovoru je navajal stare dokaze; na sestanku so se pogovarjali o starih, a še nerešenih problemih / obvladati staro učno snov / ne more se odreči staremu načinu življenja
// tak kot je bil prej, nekoč: vrniti predmetu staro obliko; čez nekaj trenutkov je njen obraz dobil stare poteze / želel si je, da bi se vrnili stari časi - 10. ki je po izvoru od tam, kjer živi; prvoten: novi naseljenci so premagali stare; stare rastlinske vrste so na tem ozemlju počasi izginjale
- 11. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od sedanjega: star kroj obleke; star način izdelave / ima zelo stare nazore; premagati staro miselnost
● stari cent 56 kg; v starih časih je bilo tukaj jezero nekoč; na stare dni je moral beračiti na starost; naš oče je človek starega kova, stare šole v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. v teh zadevah je star maček izkušen, spreten, prebrisan človek; nar. stari mesec ali stara luna zadnji krajec; stari oče oče očeta ali matere; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno; stari starši starši očeta ali matere; publ. stari svet Evropa, Azija in Afrika; žarg. stara bajta študent z mnogo semestri; ekspr. ostala je stara devica neporočena; nekateri izseljenci so se vrnili v staro domovino v kraje, kjer so bili rojeni, so prej živeli; ekspr. on je stara korenina krepek, trden človek; stara mati mati očeta ali matere; pog., ekspr. to je pa stara pesem to ni nič novega; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo; ekspr. stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš; dolgoletni znanec, tovariš; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; varčevati za stara leta starost; preg. stara navada železna srajca stare navade človek zelo težko spreminja
♦ geol. stari zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi praveku; lingv. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 8. do 11. stoletja; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju; rel. stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; zgod. stari vek obdobje sužnjelastniške družbene ureditve; boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
stári -a -o sam.: stari so posedli okrog peči; mnogo starega je že izginilo; vse novo raste iz starega; želela je, da bi se vse vrnilo na staro; delati, sklepati po starem; vonj po starem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. kaj pa pravi na to tvoj stari oče; mož; šef; prim. starejši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
stík -a m (ȋ) - 1. popolno približanje dveh ali več predmetov: prišlo je do stika med površinama, žicama; stanjšati rob deske za stik z utorom / les pod linolejem ne pride v stik z zrakom; železo v stiku z vodo oksidira / prepovedati vsak stik z bolnikom
- 2. mesto, kjer se kaj stika: stiki med lobanjskimi kostmi zatrdijo; prekriti stike z letvami; zaliti, zamazati, zatesniti stike; zvariti stike kovinskih delov / za raztezanje pustimo centimeter široke stike presledke; opeke z rdečimi stiki stičnimi ploskvami
- 3. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima mogoče prehajanje česa: prekiniti stik; dober, slab stik / električni stik
// v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: preobremenitev je povzročila kratki stik; prišlo je do kratkega stika; pren., ekspr. v njegovih možganih je prišlo do kratkega stika - 4. nav. mn. kar omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: imeti stike z drugimi organizacijami; državi sta pretrgali, vzpostavili stike; gospodarski, kulturni, politični stiki; odbor za stike s tujino / zapornikom so onemogočili stik z domačimi; iskati stike s sosedi; biti s kom v osebnih, pismenih, poslovnih, stalnih stikih; neposreden stik prodajalca s potrošnikom / vtisi ob prvem stiku obisku, srečanju
// odnos, ko je mogoče medsebojno vplivanje: starši ne smejo izgubiti stika z otroki; vzpostaviti stik s poslušalci - 5. lit. ujemanje glasov: stik in druge glasovne figure / polni stik ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje; rima; samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca; soglasniški stik ujemanje soglasnikov ali soglasniških skupin v zaporednih besedah; aliteracija
● redko imeti radijski stik radijsko zvezo; najti stik z moderno glasbo začeti jo dojemati, sprejemati; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; priti v stik z novimi kraji videti, spoznati jih; biti v tesnem stiku z naravo biti zelo povezan z njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
suròv -óva -o prid., suróvejši (ȍ ọ̑) - 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker; surovi diamant; surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena
- 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov; surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane
- 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina; stavba v surovem stanju / surov zid neometan
// ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo - 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo
// ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov - 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost
♦ agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojena
suróvo prisl.: surovo ravnati; surovo obtesan ploh; sam.: pojesti kaj surovega; delo je v surovem gotovo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
talíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: taliti svinec, železo; ruda se tali; taliti se pri zelo visoki temperaturi / vosek se tali topi
- 2. tajati: sonce je talilo led; sneg se tali
talèč -éča -e: taleči se baker
taljèn -êna -o: voda je bila gosta kot taljen svinec raztaljen, staljen
♦ metal. taljeni magnezit magnezit, ki je pripravljen s taljenjem; taljeno jeklo jeklo, ki se pridobiva v staljenem stanju iz surovega železa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
telúrski -a -o prid. (ū) knjiž. nanašajoč se na zemljo (kot nebesno telo), zemeljski: telurski izvor
♦ min. telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
tráčen -čna -o prid. (ȃ) teh. nanašajoč se na trak: tračni meter / tračno jeklo, železo / tračni prenos / tračni brusilnik brusilnik z brezkončnim brusilnim trakom, navadno gumijastim; tračni transporter transporter z brezkončnim trakom
♦ agr. tračni obračalnik obračalnik z vilami na brezkončnem traku; avt. tračna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; elektr. tračna enota enota (elektronskega) računalnika z magnetnim trakom; les. tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
vgradíti -ím dov., vgrádil (ī í) - 1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali
// celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja
● publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela
♦ kem. kalcij se vgradi v kosti - 2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal
// knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem
vgrajèn -êna -o: plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
vjédati se -am se nedov. (ẹ́) knjiž. zajedati se, prodirati: rja se vjeda v železo / svedri se vjedajo v skale / pas težke torbe se vjeda v ramena / njive so se vjedale vse globlje v travnike so segale // mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
vròč tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) - 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo
// ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo - 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka
// ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha - 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub
// ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv
// navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar - 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija
// ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja - 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan
- 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče
- 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje
● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju
vróče - 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza
- 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče
● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste
♦ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta
vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
zaklíniti -im dov. (í ȋ) knjiž. - 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod
- 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče
- 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp
♦ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda
zaklíniti se prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko
zaklínjen -a -o: zaklinjen hlod
● knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
zapêči -pêčem dov., tudi zapekó; zapêci zapecíte; zapékel zapêkla (é) - 1. s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja: zapeči že pripravljeno jed v pečici; premalo, preveč zapeči kruh; zapeči pečenko, da nastane skorjica / pazi, da ne zapečeš potice preveč zapečeš
- 2. povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote: vroče železo ga je zapeklo v dlan
- 3. povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen, poper zapeče / solze so ga zapekle / oči so ga zapekle; brezoseb. v prsih ga je zapeklo
// ekspr. povzročiti duševne bolečine: izrečena beseda ga je zapekla; krivica ga je zapekla; to ga je hudo, v dno srca zapeklo
● ekspr. vest ga je zapekla dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde
zapečèn -êna -o: zapečen kruh; lepo zapečeno meso
● ekspr. zapečeni hrbti turistov temno rjavi; star. bolnik je zapečen zaprt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
zbírati -am nedov. (ī í) - 1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene
// delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave - 2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
- 3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
- 4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
- 5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
● bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest
zbírati se - 1. prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom: na tej gori se zbirajo planinci; okrog njega, pri njem se zbirajo otroci; ob nedeljah se zbirajo v kavarni, pod lipo; množično se zbirati / družina se je ravno zbirala h kosilu; gostje se že zbirajo prihajajo
// zbirati se v skupine, po skupinah - 2. prihajati skupaj, na eno mesto: na nebu se zbirajo temni oblaki; odvečna voda se zbira v kanalu / v ustih so se mu začele zbirati sline
- 3. ekspr. pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo: grenkoba, maščevalnost se ji je zbirala v srcu / v njem se zbira jeza
- 4. prihajati v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar: dolgo se je zbiral, preden je kaj povedal
● ekspr. nad deželo se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. okrog cerkve so se zbirale kmečke hiše so bile, nastajale; šalj. babe se zbirajo, dež bo
zbirajóč -a -e: na trgu zbirajoči se ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
zêmeljski tudi zémeljski -a -o [məl] prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer;
zemeljska površina;
proučevati zemeljsko zgodovino;
zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga // zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje
● zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je
♦ fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudninzêmeljsko tudi zémeljsko prisl.: na smrt gleda precej zemeljsko; sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
zrcalovína -e ž (í) metal. - 1. bron srebrno bele barve z visokim sijajem za izdelavo zrcal: nanašati zrcalovino na steklo
- 2. surovo železo z veliko mangana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
žágati -am nedov. (ȃ) - 1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom
- a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati
- b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati
- 2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati
- 3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo
- 4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička
- 5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal
- 6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado
● žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev
♦ etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj
žagajóč -a -e: žagajoča pesem škržatov
žágan -a -o: žagana veja
♦ les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
želéznat -a -o prid. (ẹ̑) ki vsebuje železo: železnata zemlja / voda je imela železnat priokus
♦ min. železnati kremen rudnina rjavkasto rdeči različek kremena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
želézo -a s (ẹ́) najbolj razširjena težka kovina srebrno bele barve: pridobivati železo;
rja razjeda železo;
taliti železo;
krhko, lomljivo, trdo železo;
vroče železo;
livarna železa;
zlitine železa in drugih kovin;
predmeti iz železa;
ekspr. tega pa ne bo vzdržal, saj ni iz železa;
železo in jeklo / kovati, piliti, stružiti, valjati železo / lito železo oblikovano z ulivanjem v forme; z višjim odstotkom ogljika za ulivanje // pog. železen predmet: udaril ga je z železom; z razbeljenim železom vžigati znamenja // predmeti, izdelki iz železa: topot konj se je mešal z žvenketom železa / zbirati staro železo
● ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ta avtomobil je za (med) staro železo je dotrajan, neuporaben; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ metal. surovo železo ki pride iz plavža; železo alfa in alfa železo čisto železo, obstojno pod 910° C; min. meteorsko ali izpodnebno železo iz meteoritov; telursko železo železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo; teh. betonsko železo za v beton; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L; okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga; palično železo v obliki palic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
železo... prvi del zloženk nanašajoč se na železo: železobeton, železobetonski, železokrivec, železoobrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
železostrugár -ja m (á) delavec, ki struga železo: železostrugar in rezkar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
želézov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na železo: železovi drobci;
železov prah / železove rude, spojine
♦ kem. železov oksid; železov silikat; železov sulfat; železova sol; min. železov kršec pirit; železova sljuda hematit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
želézovec -vca m (ẹ́) min. rudnina, ki vsebuje železo: kopati železovec / rusi železovec hematit
♦ petr. rjavi železovec limonit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
žréti žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ) - 1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo
// nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati
// pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli - 2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale
// uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša
// ogenj žre že streho / vojna žre ljudi - 3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo - 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo
- 5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti
- 6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga
// zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt
● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše
žréti se pog. prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.
žvála -e ž (á) nav. mn. - 1. železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu; brzda: odpeti žvale; konj je prhal in grizel žvale
- 2. med. boleča razpoka v ustnem kotu: namazati žvale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.