bísovnica -e ž (ȋ) zool. žleza nekaterih školjk, ki izloča bisus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

češeríka -e ž (í) anat. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih; epifiza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

črnílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na črnilo: črnilni madeži / črnilni svinčnik tintni svinčnik
♦ zool. črnilna žleza žleza, ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

endokrín -a -o prid. (ȋ) anat., v zvezi endokrina žleza žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo, žleza z notranjim izločanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

epifíza -e ž (ȋ) anat.  
  1. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize
  2. 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

gólša -e [u̯š] ž (ọ́) 
  1. 1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste; golšo ima; velika golša
  2. 2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša; kokoši z velikimi golšami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

gonáda -e ž (ȃ) nav. mn., biol. del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolna žleza: razvoj gonad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

hipofíza -e ž (ȋ) anat. žleza z notranjim izločanjem pod velikimi možgani, možganski privesek: pomen hipofize za normalno rast organizma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

hormonálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na hormone: hormonalni sistem; hormonalne motnje; hormonalno ravnovesje / hormonalna žleza
♦ med. hormonalno zdravljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

hormónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na hormone: hormonska žleza / hormonski preparati; hormonska injekcija; hormonska in vitaminska krema
♦ med. hormonsko zdravljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

inkretóren -rna -o prid. (ọ̑) anat., navadno v zvezi inkretorna žleza žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; endokrina žleza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

izlóčanje -a s (ọ́) glagolnik od izločati: izločanje mleka iz mlečnih žlez; izločanje seča, znoja; izločanje organizmu škodljivih snovi / izločanje soli iz morske vode / izločanje tovornjakov iz prometa / izločanje igralcev iz nadaljnjega tekmovanja
♦ anat. žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; biol. notranje izločanje neposredno v kri ali mezgo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

jájce -a s (á) 
  1. 1. z lupino obdana spolna celica z dosti hranilnih snovi, iz katere se razvije nov organizem, zlasti pri pticah in plazilcih: leči, odlagati jajca; mladiči se izležejo iz jajc; aligatorjeva, golobja, želvina jajca / kobilica izleže med travo več jajc jajčec; mravljinčja jajca mravljinčje bube; žabja jajca žabja jajčeca, obdana s sluzjo
    // taka celica pri domači perutnini, zlasti kokoši: jajce se stre, ubije; kuhati, lupiti, vložiti jajca; nasaditi jajca koklji; nesti, valiti jajca; pobirati jajca iz gnezd; koklja sedi na jajcih; gnilo, pokvarjeno, staro, sveže jajce; kokošja, račja jajca; jajce z dvema rumenjakoma; embalaža za jajca; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; z njim ravnajo kakor z jajcem zelo obzirno; sedi kot koklja na jajcih zelo vztrajno; podobna sta si kot jajce jajcu / jajce zakrkne; izpihati, izpiti jajce; jajce ocvreti, raztepsti, razžvrkljati, stepsti / (v) mehko kuhano z nezakrknjenim rumenjakom, (v) trdo kuhano jajce z zakrknjenim rumenjakom; na (volovsko) oko ocvrto jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom; jajca v prahu posušena in drobno zmleta
  2. 2. nav. mn., pog. moška spolna žleza, modo: odstraniti jajca mladim samčkom; bikova jajca / nizko suni ga v jajca
  3. 3. kar je po obliki podobno jajcu: jajce iz sladkorja
    ●     vulg. zberi vsa ta jajca in jih prodaj nepomembne, malo vredne stvari; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; ekspr. Kolumbovo jajce navidez nerešljiv problem, enostavno in domiselno rešen; ekspr. kukavičje jajce problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega; iron. jajce več kot puta ve otroci si domišljajo, da vedo več kot odrasli; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol
    ♦     agr. prehladiti jajca med valjenjem predolgo pustiti jajca brez ogrevanja; čajna ali pitna jajca zelo sveža jajca, ki se morejo uživati surova; konsumna jajca namenjena prehrani; valilna jajca sveža, oplojena jajca, primerna za valjenje; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev; gastr. nadevano jajce razpolovljeno kuhano jajce, nadevano s pretlačenim rumenjakom in dodatki; med. jajce nastajajoči organizem v prvih mesecih nosečnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

jájčnik -a m (ȃ) 
  1. 1. nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja jajčeca: izrezati, odstraniti jajčnike; nerazviti jajčniki
  2. 2. jed iz jajc, ocvrta na maščobi: pripraviti jajčnik; jajčnik s sirom
  3. 3. posodica za serviranje mehko kuhanega jajca: porcelanast jajčnik
    ♦     med., vet. vnetje jajčnikov; um. jajčnik okras v obliki niza jajcu podobnih elementov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

lójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na loj: lojna snov
♦ anat. lojna žleza lojnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

lójnica -e ž (ọ̑) anat. kožna žleza, ki izloča loj: izloček lojnic; gnojno vnetje lojnice / žleze lojnice in znojnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

medóvnik -a m (ọ̑) nav. mn., bot. žleza, navadno v cvetu, ki izloča nektar: izloček medovnikov / cvetni medovniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

mehúr -ja m (ú) 
  1. 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči
  2. 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji
    // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji
  3. 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo
    // napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur
    // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka
    ♦     anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

mehúrčast -a -o prid. (ú) 
  1. 1. poln mehurčkov: ves je opečen in mehurčast; led je bil prevlečen z mehurčasto plastjo
  2. 2. podoben mehurčku: mehurčast izpuščaj; mehurčasta žleza / tkanina mehurčastega videza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

mléčen -čna -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na mleko:
    1. a) mlečne sestavine / mlečna maščoba
    2. b) trgovina z mlečnimi izdelki; mlečni kruh; mlečni riž riž, kuhan na mleku; mlečna čokolada; mlečne jedi
    3. c) mlečna posoda / mlečna farma; mlečna industrija
  2. 2. po barvi podoben mleku: mlečna svetloba svetilke; megla je postajala bolj mlečna in gosta / ekspr. ima mehek, mlečen obrazek / mlečno steklo belo, neprozorno
  3. 3. ki ima zaradi nezrelosti še mehko, kašasto vsebino: ajda je še mlečna; mlečna pšenična zrna so začela trdeti / peči mlečne koruzne storže
  4. 4. ekspr. mlad, neizkušen: bil je še ves mlad in mlečen; cvili kot kakšno mlečno dekle / vojno je doživljal v mlečnih letih
    ●     vznes. mlečni brat človek, ki ga je dojila ista ženska; mlečna kuhinja kuhinja, v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih izdelkov; mlečna restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami; njihove krave so zelo mlečne dajejo, imajo dosti mleka
    ♦     anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; biol. mlečno kisanje kisanje, pri katerem nastaja mlečna kislina; bot. mlečna pečenica užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom, Lactarius volemus; kem. mlečni sladkor disaharid, ki je v mleku; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

módo -a s (ọ̄) nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja semenčice, moška spolna žleza: odstraniti moda mladim samčkom; pasja moda; vnetje moda / nizko sunil ga je v moda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

môški -a -o prid. (ó) 
  1. 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je oplojevalna sposobnost: moški potomci / moški rod rodovine je izumrl / moški hormon; moški spolni ud; moško spolovilo / moško tele, žrebe / otroci moškega spola / ekspr. njegova moška moč peša sposobnost za spolno življenje
  2. 2. nanašajoč se na moške: moški glas; moška postava / moške hlače; moška obutev / moški ponos; moška čast / človek v moški dobi; naša moška leta / moška gimnastika / moško delo težje delo; delo, ki ga navadno opravljajo moški
    // ekspr. ki izraža odločnost, pogum: pošten moški odgovor; to je moška beseda; moško dejanje / moški značaj / v teh stvareh je prav moški; ona je zelo moška
    ●     ekspr. po vaseh je dosti moškega spola moških; ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; ekspr. moška voda mineralna voda z domnevnim spodbudnim učinkom na moško spolno moč
    ♦     anat. moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; biol. moška spolna celica; bot. moški cvet cvet, ki ima samo prašnike; moška rastlina rastlina z moškimi cveti; lingv. moški spol; lit. moška rima rima, ki obsega en zlog; muz. moški zbor zbor, sestavljen iz moških glasov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

mukózen -zna -o prid. (ọ̑) anat., navadno v zvezi mukozna žleza žleza, ki izloča sluz, sluzna žleza: slinavke in mukozne žleze

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

nàdledvíčen -čna -o prid. (ȁ-ȋ) anat., v zvezi nadledvična žleza parna žleza z notranjim izločanjem ob zgornjem delu ledvic: hormon nadledvične žleze

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

nàdobíst -i ž (ȁ-ȋ) anat. nadledvična žleza: delovanje nadobisti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

nàdobísten -tna -o prid. (ȁ-ȋ) anat., v zvezi nadobistna žleza nadledvična žleza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

nàdobístnica -e ž (ȁ-ȋ) anat. nadledvična žleza: hormon nadobistnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

nótranji tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 
  1. 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice
  2. 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke
  3. 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče
    // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve
    // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole
  4. 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda
  5. 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni
  6. 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma
    ♦     anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

nótranjica tudi notránjica -e ž (ọ́; ȃ) anat., rabi se samostojno ali kot prilastek žleza z notranjim izločanjem: žleze notranjice slabo delujejo
● star. notranjica ga lomi božjast

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

obséčnica -e ž (ẹ̑) anat. žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v sečnico; prostata: povečana obsečnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

obščítnica -e ž (ȋ) anat. žleza z notranjim izločanjem ob ščitnici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

obušésen -sna -o prid. (ẹ̑) anat., v zvezi obušesna slinavka žleza ob zunanjem ušesu, ki izloča slino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

ovárij -a m (á) nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja jajčeca; jajčnik: nerazviti ovariji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

pížmarjev -a -o (ȋ) pridevnik od pižmar: pižmarjeva žleza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

plodílo -a s (í) nav. mn., vet. organ za razmnoževanje; spolovilo: plodila pri kravah
♦ biol. moško, žensko plodilo moška, ženska spolna žleza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

podčeljústen -tna -o prid. (ȗ) ki je, se nahaja pod čeljustmi: podčeljustne bezgavke
♦ anat. podčeljustna slinavka žleza pod spodnjo čeljustjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

pótnica2 -e ž (ọ̑) 
  1. 1. obrt. posebno oblikovan košček tkanine, ki pod pazduho varuje obleko pred potom, znojem: na novo obleko je prišila potnice
  2. 2. anat. kožna žleza, ki izloča pot, znoj; znojnica: izločki potnic; lojnice in potnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

próstata -e ž (ọ̑) anat. žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v sečnico, obsečnica: hipertrofija prostate / operirati koga na prostati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

seménčnik -a m (ẹ̑) nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja semenčice: odstraniti semenčnike samčkom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

semenják -a m (á) 
  1. 1. agr. rastlina, zlasti drevo, izbrana zaradi dobrih dednih lastnosti za pridobivanje semena: gojiti semenjake; oreh semenjak
  2. 2. vet. plemenska žival moškega spola, katere seme se uporablja za osemenjevanje: vzrediti semenjaka; bik, merjasec semenjak
    ♦     anat. parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

seménski tudi sémenski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ́) nanašajoč se na seme: semenski ovoj; semenska vlakna / semensko olje olje iz semen oljnih rastlin
// pridelovati semenski krompir; semenska pšenica / semenski okoliš
♦ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; anat. semenska celica semenčica; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; biol. semenska tekočina izloček prostate in drugih žlez, ki omogoča gibanje semenčic; bot. semenska zasnova organ, iz katerega nastane seme; gozd. semenska plantaža plantaža cepljenih gozdnih dreves za pridobivanje semena; zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

slínavka -e ž (í) anat. žleza v ustih, ki izloča slino: preiskovati slinavke; vnetje slinavk; slinavke in sluzne žleze / obušesna, podčeljustna slinavka / ustna slinavka
// v zvezi trebušna slinavka za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone: obolenje trebušne slinavke
♦ bot. slinavka užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu, Suillus granulatus; vet. slinavka in parkljevka nalezljiva virusna bolezen z mehurjastimi izpuščaji v gobcu, na parkljih in vimenu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

slúzen -zna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sluz: sluzen ovoj; sluzna prevleka / redko sluzna riba sluzasta
♦ anat. sluzna žleza žleza, ki izloča sluz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

smráden -dna -o prid. (ā) nanašajoč se na smrad: smradno dno kanala / smradno ozračje
♦ zool. smradna žleza smradnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

smrádnica -e ž (ȃ) zool. žleza nekaterih živali, ki izloča smrdljivo snov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

sólzen tudi solzán sólzna -o tudi -ó [u̯z] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 
  1. 1. nanašajoč se na solzo: solzne sestavine / solzna tekočina / solzen obraz; brisati si solzne oči / solzna se je poslovila; solzen od veselja; biti solzen zaradi močnega vetra
    ♦     anat. solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; solzna žleza; solzna izvodila; solzno jezerce jamica ob nosnem delu očesa
  2. 2. ki izraža čustveno prizadetost, žalost kot pri joku: odgovoriti s solznim glasom
    ●     pesn. solzni biseri na trepalnicah solze; šalj. film je deloval zlasti na solzne mešičke ob gledanju filma so ljudje jokali od ganjenosti; šalj. saj to je pravi solzni potop jok z mnogo solz; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav; ekspr. že pred letom dni je zapustil solzno dolino je umrl; knjiž. poslušali so s solzno mislijo v srcu žalostni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

solzílo -a [u̯z] s (í) nav. mn., anat. solzna žleza s solznimi izvodili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

sólznica -e [u̯z] ž (ọ̑) anat. solzna žleza: solznice stalno vlažijo oči / žleza solznica
♦ anat. parna kost nosu pri očesni votlini s solzovodom; arheol. posodica za shranjevanje dišav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

spôlen -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na spol: spolni razvoj; spolne razlike; spolna zrelost / spolni nagon; spolni organi rastlin, živali; moški spolni ud; spolna nezmožnost / spolni odnosi; spolna ljubezen; spolna morala, vzgoja
♦ biol. spolni hormoni hormoni, ki usmerjajo razvoj in delovanje spolnih žlez; spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; moška, ženska spolna celica; spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolno razmnoževanje razmnoževanje z oploditvijo; med. spolne bolezni nalezljive bolezni, ki se večinoma prenašajo s spolnimi odnosi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

strúma -e ž (ū) med. bolezensko povečana žleza ščitnica, golša: imeti strumo / maligna struma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

strúpen -pna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na strup: strupne sestavine
    ♦     anat. strupni zob strupnik; strupna žleza strupnica
  2. 2. zastar. strupén: strupna tekočina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

strúpnica -e ž (ȗ) anat. žleza, ki izloča strup: strupnika sta povezana s strupnico; strupnica kače / žleza strupnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

ščíten -tna -o prid. (ȋ) ki ščiti: ščitni zid / ščitni ovitek; ščitni trak trak, ki ščiti robove hlač, kril; ščitna očala zaščitna očala
♦ anat. ščitna žleza ščitnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

ščítnica -e ž (ȋ) anat. žleza z notranjim izločanjem v vratu pod ščitastim hrustancem: bolezensko povečana ščitnica; motnje v delovanju ščitnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

téstis -a m (ẹ̑) nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja semenčice, moška spolna žleza: vnetje testisov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

trebúšen1 -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na trebuh: trebušna stran telesa / trebušni organi; trebušne mišice; trebušna votlina votlina, v kateri so prebavni organi
// trebušni ples ples, pri katerem se ritmično premikajo zlasti trebuh, boki
♦ anat. trebušna mrena mrena, ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; (trebušna) prepona mišična pregrada med prsno in trebušno votlino; trebušna slinavka za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone; med. trebušni tifus bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju; trebušno dihanje dihanje, pri katerem se širi in krči trebušna prepona; zool. trebušna plavut parna plavut pri ribah, ležeča na trebuhu; trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

tŕtičen -čna -o prid. (ŕ) nanašajoč se na trtica1: trtični del hrbtenice / trtična vretenca
♦ anat. trtična kost trtica; zool. trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

víme -na s (í) 
  1. 1. mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti prežvekovalcev: teliček, žrebiček sesa iz vimena; kozje, kravje vime; nabreklo, težko vime; vime, polno mleka; vime z velikimi seski; umivanje vimena / krava že dela vime vime se ji napenja pred porodom; krava ima tele pod vimenom doji; jagnje od vimena ki še sesa
    // redko mlečne žleze samic sesalcev: mačka ima vime na prsih in trebuhu; vime psice
  2. 2. nizko dojka: ženska si je razkrila vimena
    ♦     bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; vet. kužna presušitev vimena vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

vóskoven in voskóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na vosek: voskovni ostržki
♦ čeb. voskovna žleza; voskovno ogledalo vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

znôjen in znójen -jna -o prid. (ó; ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na znoj: znojne kaplje / bil je vroč in znojen od strahu; obrisati si znojne roke; znojno čelo
    ♦     anat. znojna žleza znojnica
  2. 2. knjiž. ki povzroča, da se kdo znoji: zbudil se je iz znojnih sanj; opravljati znojno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

znójnica -e ž (ọ̑) anat. kožna žleza, ki izloča znoj: povečano delovanje znojnic; izločki znojnic / žleza znojnica
♦ obrt. trak iz umetnega usnja, blaga na notranji strani oboda klobuka za vpijanje znoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

zunánji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
    // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo
  2. 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega
    // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke
    // zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi
  3. 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
    // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram
  4. 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav
    // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve
  5. 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
    // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic
  6. 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
  7. 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti
    // realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
    // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila
  8. 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
    ●     zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
    ♦     anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

žénski -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili
  2. 2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja
    // ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske
  3. 3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko
    // tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi
    ●     sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom
    ♦     biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lingv. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga; muz. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

žléza -e ž (ẹ́) 
  1. 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza
    ♦     anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja
  2. 2. zastar. sluz: iz kože se izloča žleza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

žlézica -e ž (ẹ́) nav. ekspr. manjšalnica od žleza: izloček žlezice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.

Število zadetkov: 65