amplitúda -e ž (ȗ)
1. fiz. največja vrednost nihajoče fizikalne količine: amplituda električne napetosti; amplituda nihanja; amplituda odmika nihala
2. razpon, razlika med najvišjo in najnižjo vrednostjo, mero česa: temperaturna amplituda; amplituda bibavice; pren. čustvena amplituda; široka amplituda umetnikovih interesov
♦ biol. ekološka amplituda obseg, v katerem se živo bitje zmore prilagajati različnemu okolju
ángel -a m (á)
1. rel. dobro duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave: čisti, dobri angeli; zbori angelov; lepa, dobra je kot angel / evfem. hudobni angel satan, hudič; angel varuh / angel gospodov zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko / pesn. angel miru; angel smrti smrt / angel iz belega marmorja
2. ekspr. zelo dober človek, navadno ženska: moja mati je bila angel; vidiš, tak je, ti pa si ga imel za angela / kot nagovor angel moj
antinómičen -čna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na antinomijo, protisloven: antinomična načela dobrega in zla / razkrivati človeka kot antinomično bitje
astrálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na nebesna telesa: astralni svet;
astralna megla / astralni kult pri starih narodih češčenje nebesnih teles2. knjiž. breztelesen, nesnoven: astralno bitje / astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa// ekspr. prosojen, nežen: njeno belo astralno telo
bába -e ž (á)
1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
● šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi na videz nerešljivo zadevo
// nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe
2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
♦ etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke
bajeslôven -vna -o (ȏ)
pridevnik od bajeslovje: slika bajeslovne vsebine; bajeslovno bitje
bavbáv -a m (ā)
otr. namišljeno bitje, ki vzbuja strah: če ne boš priden, te bo vzel bavbav; mati straši otroke z bavbavom; strašen bavbav / ekspr. rak ni več bavbav
bazilísk -a m (ȋ)
1. v orientalski mitologiji kači podobno bitje, ki ubija s pogledom: glava z očmi baziliska; gleda kot bazilisk
2. zool. tropski kuščar, ki živi v Srednji Ameriki, Basiliscus: bal se je gadov, baziliskov in druge golazni
3. v srednjem veku velik top: za napad niso imeli niti dovolj vojaštva niti baziliskov
bedánec -nca m (á) nar. gorenjsko, po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divji mož: strašen bedanec
bílo1 -a s (í) 1. zastar. utrip, bitje1,
pulz: zastrupljenec ima hitro bilo / potipal je bolniku bilo 2. priprava za bitje, udarjanje: tolči po bilu;
ura z bilom / električno bilo zvočna signalna naprava
♦ tekst. del statev, ki z grebenom pribija votek k že stkanemu blagu
bio... ali bío... prvi del zloženk (ȋ)
1. nanašajoč se na življenje, živo bitje, živo sploh: biograf, biološki; biogen, biofizika, biokemik; bioklimatski, biomehanika, biotehnologija / mikrobiologija
2. pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in materiali: biovrt in bio vrt, biokmetija in bio kmetija
bítje1 -a s (í)
glagolnik od biti bijem: bitje stolpne ure; bitje srca, žil
bítje2 -a s (ī) 1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo: bitja in predmeti;
človeško bitje;
človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje organizem / družbeno, socialno bitje človek2. ekspr., s prilastkom oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti: končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo;
bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje ženska3. knjiž. eksistenca, bivanje, življenje: mlad človek se veseli svojega bitja;
gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda 4. knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
♦ biol. enocelično bitje; rel. najvišje bitje Bog
bítjece in bítijce -a [prva oblika bitjəce] s (ī)
manjšalnica od bitje2: majhno živo bitjece / ekspr. bila je res mično bitjece
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogôvi; im., tož. dv. bogôva in bogá (ọ̑) 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga;
klicati boga na pomoč;
prositi boga za zdravje;
verovati v boga;
prisegati pred bogom;
kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče// v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju / ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izražaa) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal;
pojdi že, bog te nesi;
ali boš kar naprej počival, bog te nima rad;
bog nebeški, kaj sem jaz kriv;
kod si hodil tako dolgo, za bóga milega;
pustite me pri miru, za bóga svetega c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega;
moj bog, kako smo nesrečni;
o ti moj bog, saj ne bom zdržal č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res;
bog vedi, kod hodi;
če bog da, se bomo kmalu videli d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne;
bog varuj, da bi kaj takega storil;
bog ne zadeni, da bi pozabil na nas e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu;
bog plačaj za dar hvala;
elipt. vzemi ga, še bog če te mara;
še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje;
bog daj, da bi bilo res;
bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj;
»Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«;
vznes., ob slovesu bog s tabo h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj;
o njej ne vem nič slabega, bog varuj;
bog mi je priča, da ne lažem;
pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno;
to je gotovo kakor bog v nebesih 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini;
v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala// najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zasebóže ekspr.:
bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili;
prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
bogínja -e ž (í)
1. v mnogoboštvu žensko božansko bitje: boginja Atena, Venera; boginja smrti; gledal jo je ko boginjo / zastar. boginja petja muza pesništva
2. zastar. zelo občudovana, oboževana ženska: vsi vemo, kdo je vaša boginja
3. star. ženska, ki prerokuje, vedežuje:
božánstvo -a s (ȃ)
božansko bitje, bog: antična božanstva
// rel. narava, lastnosti boga: verovati v Kristusovo božanstvo
bóžica1 -e ž (ọ̑) star., v mnogoboštvu žensko božansko bitje; boginja: božica Afrodita;
božica ljubezni;
zdela se mu je kot mlada božica
brezgréšen -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. ki je brez greha: brezgrešno bitje / brezgrešna ljubezen
brezkŕven -vna -o prid. (ŕ r̄)
1. ki je brez krvi, brez zdrave naravne barve: brezkrvni obraz; brezkrvna dekličina roka; brezkrvne ustnice
2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: tekst je nepomemben in brezkrven; dolgočasna brezkrvna poezija / bila je kot nezemeljsko, brezkrvno bitje
breztváren -rna -o prid. (ā) star. brezsnoven: breztvarno bitje
brezúmen -mna -o prid. (ū) knjiž. 1. ki je brez uma, pameti: brezumno bitje;
kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost; blodne, brezumne sanje // ekspr. ki je brez razsodnosti, presoje: ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje 2. ekspr. ki zelo presega navadno mero: obšel ga je brezumen strah;
brezumna ljubezen, radost brezúmno prisl.:
ne govori tako brezumno; brezumno ljubosumen
brezvóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je brez volje, hotenja: brezvoljen, potrt človek;
postal je popolnoma brezvoljen;
bila je brezvoljno, tujemu hotenju podrejeno bitje / hodila je s počasnimi, brezvoljnimi koraki / brezvoljna topost, vdanost brezvóljno prisl.:
brezvoljno se je lotil dela; brezvoljno se je prepustila njegovemu vodstvu
čátež -a m (ȃ)
mitol. bitje, ki je pol človek pol kozel: škratje, vešče in čateži
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava;
človek se rodi, umrje;
te živali se bojijo človeka;
anatomija človeka;
razlika med človekom in živaljo 2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati;
ta človek ni priljubljen;
našel sem človeka, ki me razume;
bližal se je neki bradat, visok človek;
pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina;
to je človek, to je mož;
ni vreden, da se imenuje človek;
v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe;
človek mora potrpeti, pa gre;
star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
čúdo1 -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili;
želim si to čudo, da bi začel delati;
o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu;
ta človek je pravo čudo, vse si zapomni;
Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči;
na največje čudo otrok se je zvezda utrnila;
v veliko čudo vseh je zmagal;
v strahu in čudu so se spogledali 4. v členkovni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in – čudo – spregovori kot človek;
čudo božje, kaj si še živ;
čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
čudovíšče -a s (í) knjiž. nenavadno, fantastično bitje ali stvar; čudo1:
zbirka voščenih figur in raznih čudovišč;
ljudje so strmeli v čudovišče iz lesa in železa / ekspr. ta človek je bil pravo čudovišče
déklica -e ž (ẹ́) 1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice;
zgubila se je štiriletna deklica;
drobna deklica s črnimi kitkami;
prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri / včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki 2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam;
odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki
dimorfízem -zma m (ī)
biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki, dvoličnost: sezonski dimorfizem v barvi dlake; spolni dimorfizem; dimorfizem pri žuželkah
dívji -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec;
v starem štoru je našel divje čebele;
cepiti divjo češnjo;
jata divjih rac;
divje in gojene rastline;
divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo;
bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza;
ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis;
imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov;
divja gradnja črna gradnja;
divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gamsdívje prisl.:
divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
družáben -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast
♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi// ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt;
izpolnjevati družabne obveznosti;
oblike družabnega občevanja;
družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela;
v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.:
s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi
drúžben -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na družbo:a) družben pojav;
družbeni odnosi;
družbeni plan komune;
imeti visok družben položaj;
družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje b) družbeni problemi;
družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost;
družbena kontrola;
družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ;
družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.;
družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava;
družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije;
družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe;
družbeno varstvo otrok č) lanske družbene publikacije // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja;
družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor javni sektor
♦ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; pravn. družbena pravna oseba v socializmu pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni bitidrúžbeno prisl.:
družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo
♦ ekon. družbeno potrebno delo
drúžbenost -i ž (ȗ)
1. lastnost, značilnost družbenega: družbenost proizvodnje / fevdalna, razredna, socialistična družbenost
2. filoz. medsebojni odnosi ljudi, ki opredeljujejo bistvo človeka kot družbeno bitje: pravilno pojmovanje družbenosti
drúžen -žna -o prid. (ú ū) 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode;
pren. ustvarjena sta za družno pot // nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje // ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni
♦ zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus sociusdrúžno prisl.:
družno sva korakala po prašni cesti; družno se bomo lotili dela; čreda se družno pase ob gozdu
dúh1 -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen;
oblikovati duha človeka;
stremljenje duha k lepoti;
zadovoljiti potrebe duha;
sposobnost duha;
knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh;
takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi;
nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja;
nasprotovati duhu časopisa;
spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi;
tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove;
dobri in zli duhovi;
gozdni, vodni duhovi;
odšel je tiho kakor duh / ropotajoči duh paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija;
bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
dvólíčnost1 -i ž (ọ̑-ī)
biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake; spolna dvoličnost; dvoličnost pri žuželkah
dvóók -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄)
ki ima dvoje oči: dvooko bitje
♦ fot. dvooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje
dvórók -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄)
ki ima dve roki: človek kot dvoroko bitje
dvóspôlnik -a m (ọ̑-ȏ)
biol. bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati: polži so večinoma dvospolniki
enocéličar -ja m (ẹ̑)
nav. mn., biol. enocelično bitje: pri enoceličarjih opravlja vse življenjske funkcije ena sama celica
ênospôlnik -a m (ē-ȏ)
biol. bitje, ki ima samo moške ali samo ženske spolne organe: pri enospolnikih ločimo samce in samice
etêričen -čna -o prid. (é) ki učinkuje breztelesno, zelo nežno: eterična lepotica;
eterično bitje;
svetla obleka jo je delala eterično / eterična ljubezen duhovna, poduhovljena / eterična samota ki nima nobenih stikov z resničnostjo; eterično razpoloženje / eterične melodije
♦ kem. eterično olje hlapljiva tekočina prijetnega vonja, ki se pridobiva iz rastlin z destilacijoetêrično prisl.:
lik glavne igralke je učinkoval nekoliko eterično; eterično nežne barve
farónika -e ž (ọ́)
etn., v zvezi riba faronika, po ljudskem verovanju bitje v obliki ribe, ki nosi na hrbtu svet:
figúra -e ž (ȗ) 1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip1,
podoba: kipar je dokončal figuro borca;
slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami;
zbirka bronastih figur / voščene figure lutke / na vrčih so vrezane različne figure liki
♦ geom. geometrična figura geometrični lik2. nav. ekspr., s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: ta tvoj znanec je res simpatična figura / nikoli si ne bi mislil, da je ta človek tako klavrna figura / predsednik je v društvu čisto navadna figura njegove funkcije dejansko opravljajo drugi
● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi// oseba, lik, zlasti kot literarna upodobitev: centralna figura komedije; karakterna dramska figura; postranska figura v romanu / igralci so ustvarili res dobre figure 3. postava1:
kroj je primeren le za majhne figure 4. šah. vsak od različno izoblikovanih predmetov za igranje šaha, razen kmeta: dobiti, menjati, postavljati figure / igrati z belimi, črnimi figurami; eksponirana figura; težka figura trdnjava ali dama; blokada figure / šahovske figure // igr. igralna karta s podobo, navadno živega bitja: na sedmico je vrgel figuro 5. skupina med seboj povezanih gibov pri plesu ali nekaterih športih: drsalca sta izvajala zelo zahtevne figure;
plesala sta brez figur / godba igra zadnjo figuro četvorke / pilot je delal drzne figure obrate, akrobacije6. lit. posebej izbrani in uporabljeni glasovi ali besede za pesniško izražanje: govorna, pesniška, retorična figura / besedna, glasovna figura 7. glasb. skupina tonov, ki se ponavlja: klavirska spremljava iz enoličnih figur
genêričen -čna -o prid. (é) značilen za ves rod, vrsto: generične lastnosti;
generične sposobnosti človeka;
generično upodabljanje obrazov / posameznik kot generično bitje
♦ filoz. generični pojem pojem, ki označuje splošne značilnostigenêrično prisl.:
generično določen
génij -a m (ẹ́)
1. izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi: on je genij; literarni, pesniški genij; umetniški genij; spoznanje genija; zgodovinska vloga genija / iron. to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on
2. knjiž. najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh: verovali so v njegov iznajditeljski genij; izpričati svoj ustvarjalni genij; genij komponista
// bistvene značilnosti, značaj česa: avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije; to je tuje našemu narodnemu geniju
3. v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti: dobri geniji; pren., pesn. genij ljubezni, zvestobe
gigánt -a m (ā) 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad gigantov z bogovi // um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: portal nosita dva giganta 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je gigant // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi gigant umetnosti, znanja 3. publ., ekspr. zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: zgradili so hidroenergetski gigant;
obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov;
tehnični gigant
gíniti1 -em nedov. (í ȋ) knjiž. 1. slabeti, hirati: deklica je bolj in bolj ginila;
gine kakor sneg spomladi / njena moč hitro gine; volja mu gine; ekspr. kar ginila je od vznemirjenosti // umirati: množice ginejo od lakote; giniti za svobodo; v mnogih vojnah ginejo ljudje za tuje koristi 2. ponehavati, izgubljati se: strah v njem je polagoma ginil;
od dne do dne je bolj ginila sloga in ljubezen / postava gine v meglo, v megli / rdečica ji gine z lic; pesn. mladost, življenje gine ginèč -éča -e in ginóč -a -e:
gineč sneg; v trpljenju gineče bitje
hárpija in harpíja -e ž (á; ȋ)
1. nav. mn., v grški mitologiji bitje z žensko glavo in trupom jastreba: harpije so ugrabljale ljudi in jih izročale erinijam
2. knjiž., slabš. hudoben, grabežljiv človek, zlasti ženska: stari harpiji sta razgrabili njegovo zapuščino
♦ zool. velika ptica ujeda, ki živi v gozdovih Srednje in Južne Amerike, Harpya harpya
hermafrodít -a m (ȋ) biol. bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati; dvospolnik: nekatere ribe so hermafroditi
herój -a m (ọ̑)
1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje, junak: neznani ljudje so v bojih postajali heroji; heroji Sutjeske / ekspr. heroji vesoljskih poletov / ne delaj se heroja; iron. poglej heroje, kako so jo popihali / red narodnega heroja nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
2. v grški mitologiji bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti, polbog: heroj Prometej
hêros -a m (ȇ) v grški mitologiji bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti; heroj: nadnaravna moč herosov
heterotrófen -fna -o prid. (ọ̑) biol. ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih: heterotrofni organizmi;
človek je heterotrofno bitje / heterotrofni način prehranjevanja heterotrófno prisl.:
glive se hranijo heterotrofno
himêra -e ž (ȇ)
v grški mitologiji bitje z levjo glavo, kozjim trupom in zmajevim repom: motiv himere v antični literaturi / himere na gotski cerkvi; pren., ekspr. včasih je razločno zaznaval rast oblastniške himere v sebi in v tovariših
hipogríf -a m (ȋ)
mitol. bitje s konjskim trupom, ptičjo glavo in perutmi: motiv hipogrifa v latinskem pesništvu
hipokámp -a m (ȃ)
v grški mitologiji bitje s konjskim trupom in ribjim repom: na sarkofagu je vklesan hipokamp
hóbit -a m (ọ̑)
majhno, človeku podobno, zelo iznajdljivo bitje iz Tolkienovih literarnih del: film o hobitih; vilinci, orki in hobiti
homúnkulus -a tudi -la m (ȗ)
1. po verovanju alkimistov umetno narejeno majhno bitje človeških oblik z nadnaravno močjo: poskušali so ustvariti homunkulusa v retorti
2. slabš. majhen, suh človek: homunkulus je pogledal izza pulta
hudíč -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje;
angeli in hudiči;
imeti zveze s hudičem;
črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot vzklik: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli;
otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča;
kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedni rabi izražaa) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu;
hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v členkovni rabi izražaa) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli;
cesta se od hudiča vleče;
bilo je od hudiča vroče;
na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«;
to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izražaa) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«;
hudič (ga) vedi, kod se potepa;
kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red;
tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere;
da bi ga hudič
● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj na videz nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobitihudíča pog., ekspr.:
hudiča, bo mir ali ne
hudíčevka -e ž (í) 1. rel. duhovno bitje ženskega spola, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudiči in hudičevke / prikazovala se mu je celo kot hudičevka // star. čarovnica: hudičevke se zbirajo na Kleku 2. ekspr. zlobna, hudobna ženska: hudičevka uživa nad njeno nesrečo / ta ženska je prava hudičevka
igráčkast -a -o prid. (á) nav. ekspr. podoben igrački: v rokah je nosila igračkast pladenj;
igračkaste hiše / igračkasti modeli tankerjev / bila je igračkasto bitje / ta snov je za učence igračkasta zelo lahka / igračkast otrok ki se (rad) igraigráčkasto prisl.:
igračkasto razpostavljene hiše
individuácija -e ž (á) knjiž. individualizacija: individuacija in totalitarna struktura
♦ filoz. princip individuacije princip, po katerem nastaja posamezno bitje ali stvar
individualízem -zma m (ī)
1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: izogibati se individualizma; pristaš individualizma
// miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: razširil se je nebrzdan individualizem; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem
2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: gospodarski individualizem
♦ filoz. etični individualizem nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik; filozofski individualizem nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar
indivíduum -dua tudi -a m (ī) 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov;
boriti se za pravice človeka kot individua 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua;
miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem od kod;
s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov 4. knjiž. del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
♦ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj
ínkubus -a m (ȋ)
po verovanju v srednjem veku demonsko bitje, ki nadleguje ženske v spanju: divjanje inkubusov
inteligénten -tna -o prid., inteligéntnejši (ẹ̑) nadarjen za umske dejavnosti: inteligenten človek;
v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten;
nadpovprečno inteligenten dijak;
njegova mati je naravno inteligentna / kot inteligentno bitje se mora zavedati nesmiselnosti tega dejanja / v razredu je nekaj zelo inteligentnih učencev bistroumnih, bistrih / psi te pasme so zelo inteligentni
♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110// ki vsebuje, izraža inteligenco: lep in inteligenten obraz / zastavljati zahtevna, inteligentna vprašanja inteligéntno prisl.:
inteligentno govoriti, odgovarjati, ravnati
izrojênec1 -nca m (é)
knjiž. izrojeno bitje: ta mladič je izrojenec
// slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to so slabi ljudje, izrojenci
jága bába jáge bábe ž (á, á)
mitol. hudobno, ženski podobno bitje s čarovniško močjo: jaga baba in povodni mož
jáven -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi;
zadeva javnega pomena;
skrbeti za javno blaginjo;
ogroziti javne koristi;
brigati se za javne zadeve;
pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine;
javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun;
dati javen odgovor;
javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbeno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti policist; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; pravn. javni organ; javni pravobranilec nekdaj predstavnik javnega pravobranilstva; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnostijávno prisl.:
javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
jéhovec -vca m (ẹ̄)
pripadnik verske skupnosti, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje: napovedi jehovcev
jéhovka -e ž (ẹ̄)
pripadnica verske skupnosti, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje: bila je navdušena jehovka
Jehôvov -a -o prid. (ȏ)
rel., v zvezi Jehovova priča pripadnik verske skupnosti, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje: gradnja izobraževalnega centra Jehovovih prič; zemljišče v lasti krščanske verske skupnosti Jehovovih prič; zborovanje Jehovovih prič / predstavniki Jehovovih prič
jéti1 -ja m (ẹ̑)
domnevno bitje, ki živi na Himalaji: dvomiti o obstoju jetija
jéži bába jéži bábe ž (ẹ̑, á)
mitol. hudobno, ženski podobno bitje s čarovniško močjo: prepoditi ježi babo
kardiográf -a m (ȃ)
med. aparat, ki grafično prikazuje bitje srca: rentgenski aparat in kardiograf
kentáver -vra m (á)
v grški mitologiji bitje, ki je od pasu navzdol konj: lokostrelci kentavri; kentavri, favni in satiri
kíp1 -a m (ȋ) delo, izdelek iz trdnega materiala, ki navadno predstavlja živo bitje ali predmet: delati, izklesati kip;
bronast kip;
kip boginje;
kip iz belega marmorja;
sedi, stoji kot kip negibno, togo / postaviti komu kip spomenik / Dolinarjev kip ki ga je naredil, izdelal Dolinar / doprsni kip // knjiž. podoba, slika, lik1: Da kip njegov [pesnikov] bi vam podal, raztresene sem ude zbral (S. Gregorčič)
kreatúra -e ž (ȗ) 1. knjiž. bitje2,
človek: življenje ljudi in drugih kreatur v naravi / smilijo se mu uboge človeške kreature // narava, stvarstvo: duh daje sijaj vsej kreaturi 2. slabš., navadno s prilastkom človek, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja prezir, zaničevanje: to ti je prava kreatura;
bedna, klavrna, zlobna kreatura / iz njega je naredil kreaturo
kresník3 in krésnik -a m (í; ẹ̑)
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu: verovati v kresnike
krivopêta in krivopéta -e ž (é; ẹ̑)
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki nastopa v podobi hudobne ženske z nazaj obrnjenimi stopali: v gorah so domovale krivopete
lík1 -a m (ȋ) 1. oseba kot literarna, dramska upodobitev: podati življenjsko pristen lik;
igralec je ustvaril prepričljiv lik te zgodovinske osebe;
filmski, igralski, odrski liki;
to je najlepši ženski lik v njegovih romanih;
liki v tragediji;
ekspr. Shakespearova galerija človeških likov / dramski lik // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: igralec je dobro predstavil lik gizdalina; lik človeka iz ljudstva; junaški lik iz naše revolucije; lik borca in heroja 2. knjiž., navadno s prilastkom likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip1,
podoba: lesen lik sejalca;
lik zveri;
lik iz kamna;
lik na kovancu;
znamke s pesnikovim likom;
pren. duhovni lik pesnika
● knjiž. njen lik mu je vedno pred očmi obraz, podoba, postava3. kar je likovno upodobljeno sploh: risati po pesku nekakšne like;
okrasni liki na ploskvi 4. geom. tvorba, sestavljena iz točk, premic in ravnin: izračunati ploščino lika / enakokotni lik; ploskovni, prostorski lik; podobni, skladni liki; raznostranični lik / geometrijski lik 5. igr. obrazec, razdeljen v kvadrate, v katere se vnašajo določene rešitve: vpisati besedo, črko v lik / magični lik pri katerem se iste besede ponovijo vodoravno in navpično tako, da se križajo
♦ šport. lik kar nastane ob spremembi smeri na smučeh; skupina med seboj povezanih elementov umetnostnega drsanja; obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani
malikováti -újem nedov. (á ȗ) 1. za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane častiti malike: ta ljudstva še malikujejo 2. ekspr. zelo občudovati in želeti posnemati: svojega voditelja malikujejo // imeti za najvišji vzor, ideal: malikovati moč; malikuje preteklost in njene predstavnike / včasih niso tako malikovali črne kave malikován -a -o:
malikovano bitje
mársovec -vca m (ȃ)
1. domnevno človeku podobno bitje, ki živi na Marsu: zgodba o marsovcih
2. obl. kratek plašč s kapuco in navadno s podolgovatimi gumbi, okrašen z vrvico: obleči marsovca
mèdspôlen -lna -o prid. (ȅ-ȏ)
1. ki je, obstaja med spoloma: medspolni odnosi; medspolne razlike
2. biol. ki ima (bolj ali manj) razvite organe in druge znake obeh spolov: medspolno bitje
menáda -e ž (ȃ) v grški mitologiji žensko bitje, ki spremlja boga Dioniza: raztrgale so ga menade;
blazna, divja menada // knjiž. bakhantka, bakhantinja: ples menad
mesén2 -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz mesa: mesena gmota;
ekspr. ni vedel, ali vidi duha ali meseno bitje / mesene klobase 2. ekspr. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost; čuten1:
mesena in duhovna ljubezen / to je zelo mesena ženska / meseno poželenje / mesen pogled meséno prisl.:
meseno rdeča halja
mitolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na mitologijo: slika mitološke vsebine / mitološko bitje
mnogolíčnost -i ž (ī) knjiž. mnogovrstnost, raznovrstnost: mnogoličnost pojavov / njegov značaj je v svoji mnogoličnosti zelo enoten; obravnavati svet v vsej njegovi mnogoličnosti
♦ biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike; min. pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah
monêra1 -e ž (ȇ)
biol., po Haecklu najpreprostejše enocelično bitje brez jedra: razpravljati o monerah
môra3 -e ž (ó)
1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora
// narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak
2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more
3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge
4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora
môrski1 -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv;
morska obala;
morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morski sadeži užitni morski organizmi, razen rib; morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica morski pes z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculatamôrsko prisl.:
morsko modra barva; morsko modra ovratnica
móž -á m, mn. možjé (ọ̑)
1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave policist; možje v modrem policisti
3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. pog., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
mrák -a stil. -ú m, mn. mrakôvi stil. mráki (ȃ) 1. čas, ko prehaja dan v noč: mrak je že / mrak se dela mrači se; knjiž. na zemljo je legel, padel mrak zmračilo se je; gost mrak; prvi, pozni mrak; ekspr. počakal je do trdega mraka / jutranji mrak zora, svit; večerni mrak / pri označevanju časovnosti: proti mraku je odpotoval; knjiž. pod mrak se je vrnil; delal je dolgo v mrak; pred mrakom so vojaki odšli na položaje; z mrakom je legel 2. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana: v globeli, gozdu, kleti je mrak;
oči so se svetile iz mraka;
sobni mrak;
mrak ječe mračnost;
mrak pred nevihto / mn., pesn. mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami; pren., ekspr. mrak nevednosti, obupa, samote 3. ekspr. stanje, ko so ljudje žalostni, potrti: v vsej vasi je takrat vladal mrak;
živeti v mraku 4. ekspr. stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: boriti se proti mraku, za svobodo;
srednjeveški mrak 5. zastar. mrk1:
lunin, sončni mrak
● knjiž. mrak mu izgine z obraza žalosten, potrt izraz; knjiž. pred oči mu je stopil mrak izgubil je zavest; ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. ti dogodki so že utonili v mrak so pozabljeni; knjiž. bloditi v mraku biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju; ekspr. duševni mrak duševna bolezen; zaostalost, nevednost; ekspr. mrak davnine neraziskana, nejasna preteklost
♦ etn. mrak po ljudskem verovanju bitje, ki zvečer škoduje otrokom; meteor. astronomski mrak ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem; rib. loviti ob mrakih v nočeh brez mesečine
narcístičen -čna -o prid. (í)
knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: narcističen človek; narcistično bitje / narcistično čustvo
naték -a m (ẹ̑) 1. etn., po ljudskem verovanju bitje, ki povzroča, da človeku jed ne tekne; netek2:
radi so poslušali pripovedovanje o vilah in nateku 2. zastar. vsiljiv, nadležen človek: že spet je tu ta zoprni natek
nèsnôven -vna -o prid. (ȅ-ō)
ki ni snoven: duša je nesnovna; nesnovno bitje
neték2 -a m (ẹ̑)
1. etn., po ljudskem verovanju bitje, ki povzroča, da človeku jed ne tekne: večkrat jim je pripovedoval o mori, čarovnicah in neteku
2. zastar. nenasiten, požrešen človek ali žival: nikoli nima dosti, ta netek; mladiči so navadno veliki neteki
// vsiljiv, nadležen človek: ta netek bi nam rad še ukazoval
nèzemljàn -ána in nèzemlján -a m (ȅ-ȁ ȅ-á; ȅ-ȃ)
bitje, ki ni prebivalec zemlje: morda so nezemljani nezainteresirani za raziskovanje vesolja in ne želijo vzpostavljati stikov z drugimi civilizacijami; vprašanje o obstoju nezemljanov; stiki z nezemljani
nímfa -e ž (ȋ)
1. v grški mitologiji lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: v teh gozdovih so živeli satiri in nimfe / gozdne, vodne nimfe
2. knjiž., ekspr. lepo, mlado dekle: ni mogel pozabiti nimfe z Bleda
♦ zool. ličinka, ki se brez zabubljenja spremeni v razvito žuželko
očlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo očlovéčen -a -o:
očlovečen človek; očlovečeno bitje
odgovóren2 -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičiloa) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih;
starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo;
za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči / odgovorni urednik ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacijeb) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi;
učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo volitev na tem območju; starši so odgovorni za otrokov razvoj // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg;
zaupali so mu odgovorno nalogo;
opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: vlada je odgovorna državnemu zboru;
žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem 5. publ. pooblaščen, pristojen1:
obrniti se na odgovorni forum;
odgovorni organi;
stiki z odgovornimi predstavniki // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
♦ pravn. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanjaodgovórno prisl.:
odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili
oduhôviti -im dov. (ō ȏ) knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: oduhoviti pravljično bitje oduhôvljen -a -o:
oduhovljena narava
● star. imeti oduhovljen obraz poduhovljen
opredelíti -ím dov., opredélil (ī í) 1. navesti bistvene značilnosti pojma: opredeliti delo;
opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem definirati
♦ geom. opredeliti kroglo 2. določiti: opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti ugotoviti// ovrednotiti, okarakterizirati: nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika // razložiti, pojasniti: opredeliti razmerje do življenja; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje 3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti: to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij;
novo odkritje je opredelilo vojskovanje
● zastar. za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo dodelili, dali; publ. opredeliti slikarja na konec 16. stoletja postaviti; publ. vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov uvrstimoopredelíti se
1. izraziti, pokazati svoje stališče, svojo pripadnost: pri popisu prebivalstva se ni nihče dolžen opredeliti; narodnostno, politično, razredno se opredeliti / ni se opredelil na nobeno stran / opredeliti se za Slovenca
2. izraziti, pokazati svoje stališče do česa: hoteli so, da se v sporu opredeli; javno se opredeliti do vseh problemov / opredeliti se proti rasni diskriminaciji izraziti, pokazati negativen odnos do nje, odkloniti jo; opredelil se je proti njemu; opredeliti se za socialno in nacionalno osvoboditev izraziti, pokazati pozitiven odnos do nje
opredeljèn -êna -o:
časovno in prostorsko opredeljene situacije; jasno opredeljene pravice; levičarsko opredeljen kulturni delavec; ko sem ga spoznal, je bil svetovnonazorsko že jasno opredeljen
organízem -zma m (ȋ)
1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi; organizem raste, se razvija, slabi, se stara; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere; razpad organizma / biološki, človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi; gensko spremenjeni organizem [GSO] katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije; pren. družbeni, državni organizem; ekonomski, mednarodni organizmi
♦ biol. enocelični organizem ki je iz ene celice; mnogocelični organizem ki je iz več celic
// pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad; ima močen organizem
2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem; organizem romana
órk -a m (ọ̑) pri J. R. R. Tolkienu
nasilno, umsko pogosto nekoliko omejeno bitje z grobo zelenkasto ali sivkasto kožo, ki je navadno nesnažno in ne trpi sončne svetlobe: orki imajo črno kri; potuhnjeni orki
osében -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost;
osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe; osebni računalnik [PC] z operacijskim sistemom za enega uporabnika2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja;
publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:a) pripisovati komu osebne motive;
osebni in družbeni standard;
podrejati osebne koristi javnim;
osebne pravice;
pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje;
publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala;
osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi;
reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike:a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil;
osebni vlak;
osebna tehtnica;
osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo;
opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek zakonsko določen najnižji osebni dohodek; zajamčeni osebni dohodek znesek, ki se uporablja kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jezikosl. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; pravn. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralcaosébno
1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le na videz; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, gospa Sonja osebno
// izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo
osébni -a -o sam.:
pog. policist je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; šport. žarg. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega
pacemaker -ja [pêjsmêjker] m (ȇ-ȇ)
med. priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca, srčni spodbujevalnik: vstavitev pacemakerja
pálček1 -čka m (ȃ)
1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje: začaran je bil v palčka; sedem palčkov; palček krojaček
2. kip ali podoba, ki tega predstavlja: kupiti palčka / vrtni palčki
3. ekspr. zelo majhen človek: proti meni je on palček
♦ zool. zelo majhna ptica pevka z rjavkastim kratkim repom, Troglodytes troglodytes
pálčica2 -e ž (ȃ)
v pravljicah zelo majhni deklici podobno bitje: prišli so palčki in palčice
pasjeglávec -vca m (ȃ)
1. etn., po ljudskem verovanju bitje s človeškim telesom in pasjo glavo: pripovedke o pasjeglavcih
2. slabš., navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: boj se tega pasjeglavca / kot psovka kako si upaš, pasjeglavec; pren. fašistični pasjeglavci spet požigajo
♦ zool. pasjeglavci opice s podaljšanim gobcem, podobnim pasjemu, Cynopithecinae
péhtra -e ž (ẹ̑)
etn., po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke: jaga baba in pehtra
péhtra bába péhtre bábe ž (ẹ̑, á)
etn., po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke: preganjati pehtro babo / dvojnost pehtre babe
pesján -a [pəsjan] m (ȃ)
slabš., navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: kdo bi se upiral takemu pesjanu / ozmerjati koga s pesjanom / kot psovka: kako si upaš, pesjan; pesjan stari, tatinski; pren. napasti postojanko fašističnih pesjanov
♦ etn. bajeslovno bitje s človeškim telesom in pasjo glavo; psoglavec
peslájnar -ja [pəslajnar] m (ȃ) star. pesjan: izogibajte se teh peslajnarjev / luterani in drugi taki peslajnarji krivoverci
♦ etn. bajeslovno bitje s človeškim telesom in pasjo glavo; psoglavec
podmének -nka m (ẹ̑)
etn., po ljudskem verovanju otrok, ki ga bajeslovno bitje podtakne namesto ukradenega otroka: verovanja v podmenke / šele po dolgih letih, pravi pesem, se je razkrilo, da je podmenek
pojàv1 -áva m (ȁ á)
1. kar se kaže in je čutno zaznavno: opisati, razčleniti pojav; pogostnost pojava; preprečiti širjenje kakega pojava; predmeti, pojavi in pojmi / bolezenski, starostni pojavi; naravni pojavi / družbeni, jezikovni, kulturni pojav / narod in razred sta zgodovinska pojava
2. navadno z rodilnikom izraža obstajanje česa: pojav fašizma, migracij; dvoličnost je pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki
3. glagolnik od pojaviti se: pojav sovražnikovih enot; pojav letala na nebu / obdobje pred Prešernovim pojavom v slovenski literaturi / nenaden, silovit pojav bolezni
♦ elektr. kožni pojav povečana gostota toka na površini vodnika; jezikosl. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov
pôlbóg -á [pou̯bog-] m, mn. pôlbogôvi; im., tož. dv. pôlbogôva in pôlbogá (ȏ-ọ̑)
1. mitol. bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti: pragozdni Indijanci so raziskovalce imeli za polbogove; bogovi in polbogovi / polbog Prometej heroj
2. ekspr. človek, ki ima
a) izredne sposobnosti, uspehe: življenje tega vojskovodje je življenje polboga / zgodovina je tega pisatelja naredila za polboga
b) precejšnjo veljavo: politični bogovi in polbogovi mislijo drugače
polimorfízem -zma m (ī)
biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike, mnogoličnost: polimorfizem pri žuželkah
♦ min. pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah, mnogoličnost
pôlkònj -kônja [pou̯konj] m, mest. ed. pôlkônju in pôlkónju, rod. mn. pôlkónj tudi pôlkônjev, mest. mn. tudi pôlkónjih (ȏ-ȍ ȏ-ó)
človeku podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol konj: psoglavci in polkonji
popôln -a -o [popou̯n] prid., popôlnejši (ȏ) 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema;
ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je do zdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem;
njegov načrt je zelo popoln;
popolne oblike;
tehnično popolna letala / to je do zdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna // ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec
♦ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jezikosl. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; pravn. popolni preklic; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnjepopôlno prisl., star.
popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen
poslúšati -am, in poslúšati tudi poslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) 1. zavestno, hote s sluhom zaznavati: sedel je mirno in poslušal;
poslušati bitje srca;
poslušati hrup;
poslušal sem, kako je pokalo v daljavi;
gledati in poslušati;
molče, napeto, pazljivo poslušati;
pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo// s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: prebral bom članek, poslušajte; poslušati glasbo, radijsko oddajo, pogovor; poslušal je, kaj govorijo; z zanimanjem poslušati / poslušati govornika, pevca njegov govor, petje; ekspr.: saj me sploh ne poslušaš; samo napol me poslušaš nepazljivo; publ. poslušajte nas spet danes teden ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na programu danes teden ob isti uri2. pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: poslušala je, a vse je bilo tiho;
poslušal je, kdaj bo zaslišal zvonec / poslušal je proti postaji, če se že bliža vlak; knjiž. poslušati v temo 3. prisluškovati: poslali so ga tja, da bi poslušal;
ali ste poslušali za vrati 4. upoštevati pri svojem ravnanju: poslušati nasvet / žena je ugovarjala, on pa je ni poslušal; ko bi bil mene poslušal, bi vsega tega ne bilo; ne poslušaj takih svetovalcev / ekspr. poslušati pamet, razum; knjiž. poslušati glas srca // ubogati: reci ji ti, mene ne posluša; poslušati starše / poslušati povelje, ukaz; njegova dolžnost je bila poslušati, kar so mu ukazali 5. udeleževati se kot slušatelj predavanj na visoki šoli: poslušati svetovno književnost / poslušati predavanja iz slavistike / poslušal je še Ramovša njegova predavanja6. ekspr. izraža negativen, odklonilen odnos osebka do govorjenega: tvojega zmerjanja ne bom več poslušal;
nerad, težko poslušam tako govorjenje;
zoprno mi je poslušati te neumnosti;
zabavljanja nisem mogel več poslušati / nehajte, kdo vas bo poslušal 7. v medmetni rabi izražaa) željo, prošnjo: poslušaj, mama, ali mi boš kupila čevlje;
poslušajte, pridite jutri, pa se bova dogovorila b) nejevoljo, nestrpnost: poslušaj, zdaj te imam pa dosti;
poslušaj, ali me imaš za norca;
tako res ne gre, poslušajte c) ugovor: poslušajte, to je vendar zlagano;
ampak poslušajte, jaz sam ne morem nič urediti č) začudenje, presenečenje: poslušaj, ali je kaj takega mogoče
● rad bi ti nekaj povedal. Poslušam govori, povej; ekspr. pazi, tukaj stene poslušajo verjetno tukaj kdo prisluškuje; ekspr. vsak dan poslušam pritožbe proti vam se pritožujejo proti vam; knjiž., ekspr. poslušati naravo, nočno tihoto doživljati jo, vživljati se vanjo; pog. še dolgo je potem poslušal, da je tat so mu očitali, so ga zmerjali; pog. vedno poslušamo, kakšna je mladina se govori; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. poslušal ga je s srcem ne samo z ušesi vživel se je v njegovo govorjenje; ekspr. poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ne morem mu pojasniti, ker ne zna poslušati z govorjenjem ne da sogovorniku možnosti, da bi govoril, povedal svoje mnenje; ekspr. on se rad posluša veliko govori in ima to, kar pove, za zelo pametno; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. tako lepo govori, da bi ga kar naprej poslušal zelo lepo govoriposlušáje star.:
sedela je pri oknu, poslušaje fantovsko petje; napeto poslušaje, je gledal v daljavo
poslušajóč -a -e:
otroci sedijo okoli nje, poslušajoč pravljico; predavati pazljivo poslušajočim udeležencem; sam.: poslušajoči so se ob teh besedah vznemirili
poslúšan -a -o:
publ. zelo poslušana radijska oddaja
postáva1 -e ž (ȃ) navadno s prilastkom 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo;
kljub porodom ima še lepo postavo;
popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem;
kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave / z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek// neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik1:
igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka;
žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem;
moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje
povôden -dna -o prid. (ó)
ki je, se nahaja na vodi ali ob vodi: različne povodne trave / povodne živali
♦ etn. povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; zool. povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius; povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus; povodna bolha droben rakec, ki živi v stoječih vodah, Daphnia pulex
prečúti2 -čújem dov., prečúl in prečùl (ú ȗ) nar. preslišati: zaradi hrupa so prečuli bitje ure / veliko jih je moral prečuti od nje
predíhniti -em dov. (í ȋ) knjiž. napolniti, prepojiti: svojo pripoved je predihnil z liričnostjo predíhnjen -a -o:
z ironijo predihnjena komedija; vse njeno bitje je predihnjeno z otožnostjo
premŕl -a [preməru̯ tudi premərəl tudi premərl] m (r̄ ŕ)
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki se lahko spreminja v razne živali:
príča -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo;
zapriseči pričo;
zaslišati priče;
soočiti obdolženca s pričami;
nezanesljiva, pristranska priča;
opirati se na izjave, navedbe prič;
stranka in priče;
biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo;
narediti oporoko pred pričami;
podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle;
v tej samoti se ni bilo bati nobene priče;
imeti priče in dokaze;
ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe;
s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti;
ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz// kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj)
● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo
♦ pravn. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; kronska priča ki lahko v sodnem ali upravnem postopku odločilno vpliva na izid postopka; rel. Jehovova priča pripadnik verske skupnosti, ki Jezusa Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo
prikázen1 -zni ž (ȃ) 1. po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v čutno zaznavni obliki: prikazen izgine, se prikaže;
videti prikazen;
verjeti v prikazni;
grozljiva, polnočna prikazen;
bil je videti kakor prikazen;
gledala me je, kot da sem prikazen zelo začudeno; zelo prestrašeno;
izginil je kot prikazen neznano kam, brez sledu / knjiž.: imeti prikazni privide; prikazen lepega mesta je izginila / kot vzklik o ti prikazen ti, kako sem se ustrašil 2. star. podoba, videz, zunanjost: njegova prikazen vzbuja grozo / povečanje telesne teže in sprememba celotne telesne prikazni v zrelih letih; od drugih se je razlikovala tudi po zunanji prikazni
● star. ta človek je nenavadna, simpatična, žalostna prikazen pojava; star. to je ena najbolj posrečenih prikazni v romanu oseb3. zastar. pojav1:
v nekaterih deželah so potresi vsakdanje prikazni / lepota naravnih prikazni 4. zastar. prikazanje: zgodba o prikazni duha
prikázenski -a -o [prikazənski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na prikazni: prikazensko bitje / prikazenska grozljivost / knjiž. prizor je bil prikazenski nenavaden
● ekspr. premagati je moral prikazenske težave zelo velike, hude
prikazováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazovati postavljanje šotora;
nazorno prikazovati / manekenka na modnih revijah prikazuje obleke / slika prikazuje lepo plavolasko na sliki je lepa plavolaska; papir preganite, kot prikazuje skica kot je narisano na skici// z določenimi sredstvi, na določen način delati, da kdo lahko kaj spozna, izve: pisatelj prikazuje sodobno velemestno življenje; s skicami prikazovati; grafično prikazovati; poskušala se je prikazovati dobronamerno / z oslabljenim pomenom: prikazovali so ga kot nesposobnega človeka; prikazoval se je za bolehnega / film prikazuje trpljenje v taboriščih // biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca prikazuje izgubo / podatki najbolje prikazujejo gmotno stanje 2. s posebnimi napravami povzročati, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: novi slovenski film že prikazujejo v kinematografih;
javno prikazovati / na televiziji pravkar prikazujejo oddajo o športu je na sporedu, jo oddajajo3. dajati podatke, informacije o čem: semafor prikazuje, koliko točk ima vsako moštvo / diagram prikazuje rast proizvodnje prikazováti se
1. s prihajanjem na določeno mesto biti za koga viden, opazen: gams se je skrival in se spet prikazoval; utapljajoči se se je sem in tja prikazoval na površju / izza gore se je že prikazovalo sonce je vzhajalo; ekspr. iz hiše se je le redko prikazoval prihajal
// pojavljati se, začenjati obstajati kje (vidno, opazno): na svetli površini se prikazujejo temni madeži; na nebu se že prikazujejo zvezde
2. po ljudskem verovanju večkrat se pojaviti v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: pravi, da se ji prikazuje pokojni mož; nekdanja lastnica gradu se prikazuje na samotnih krajih; pogosto se prikazovati / v sanjah se ji je prikazovalo nenavadno bitje
♦ rel. Jezus se je prikazoval apostolom
prikazujóč -a -e:
prikazujoč svoje poglede, se je zelo razvnel
prikazován -a -o:
to obdobje je v književnosti pogosto prikazovano
psíhofízičen -čna -o prid. (ȋ-í)
duševen in telesen v medsebojnem odnosu: psihofizični razvoj otroka; psihofizične sposobnosti ljudi / psihofizično bitje / psihofizični zakoni
♦ filoz. (psihofizični) paralelizem po Descartesu vzporedno, ne pa vzročno delovanje duha in materije
psíhosociálen -lna -o prid. (ȋ-ȃ)
duševen in družben v medsebojnem odnosu: človek je psihosocialno bitje / psihosocialni vidiki dela
psoglávec -vca m (ȃ)
1. etn. bajeslovno bitje s človeškim telesom in pasjo glavo: pripovedke o psoglavcih
2. slabš., navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: izogibajte se teh psoglavcev / turški psoglavci so spet ropali po deželi
púlz -a m (ȗ) 1. med. širjenje in krčenje žil zaradi ritmičnega dotekanja krvi; utrip, bitje1:
otipati, zaznati pulz;
hiter, neenakomeren pulz / imeti pulz sedemdeset; izmeriti pulz; pren., publ. pulz gospodarskega življenja 2. fiz. pojav, ki nenadoma nastopi in v kratkem času poneha, sunek: pulz radijskih valov
pulzácija -e ž (á) 1. med., navadno v zvezi z žila širjenje in krčenje zaradi ritmičnega dotekanja krvi; utripanje, bitje1:
pulzacija žile;
pren., publ. pulzacija gospodarstva 2. knjiž. pojavljanje v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in ponehavanje, utripanje: pulzacija svetilke, svetlobe
♦ elektr. pulzacija električnega toka
raznolíčnost -i ž (ī) knjiž. raznovrstnost, mnogovrstnost: raznoličnost stvari / narodnostna raznoličnost prebivalstva / raznoličnost obeh pesnikov različnost
♦ biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike
razodévati -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka;
nemiren bolnik se je vso noč razodeval 2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte;
ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena;
njegov obraz je razodeval grozo, žalost;
v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek razodévati se nav. ekspr.
biti viden, kazati se: v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem
// postajati jasen, očiten: v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje
razodevajóč -a -e:
stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost; obraz, razodevajoč trpljenje
razúm -a m (ȗ)
sposobnost vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave: razum je njegova odlika; zaradi starosti mu peša razum; imeti, izgubiti razum; vsi so občudovali očetov razum / delati z razumom; vse presoja s hladnim razumom; ekspr. preblisk zdravega razuma / ekspr.: vse to je ustvaril človekov razum; z razumom obdarjeno bitje človek
● ekspr. če je malo več pil, mu je razum ovila megla ni mogel več logično misliti, trezno presojati
♦ filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev
// miselno-spoznavna stran človeka: pri njem razum prevladuje nad čustvom; ekspr. poslušati razum; uskladiti čustva in razum
reaktíven -vna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na aktivnost kot posledico določenega dejstva, odziven: v prvih mesecih je dojenček predvsem reaktivno bitje; gledališko občinstvo je bilo zelo reaktivno / reaktivna sposobnost tkiva
2. nanašajoč se na silo, ki deluje v nasprotni smeri od smeri curka iztekajočega plina, tekočine: reaktivni pogon / reaktivni motor / reaktivno letalo
3. kem. ki (lahko) povzroči (kemično) reakcijo: reaktivni elementi; snov je reaktivna / reaktivno barvilo barvilo, ki se brez dodatnih snovi spoji s (tekstilnimi) vlakni v obstojno spojino / kemično reaktiven
réč -í ž, daj., mest. ed. réči (ẹ̑) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: za vsako reč ne obstaja beseda 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: reči, pojavi in pojmi // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: na cesti je ležala čudna reč; zavreči neuporabne stare reči; pripeljali so sladkor, moko in take reči; naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: rad bere, gleda humoristične reči; kakšno reč še napiše, dosti pa ne; gradijo same moderne reči; odvzeti komu osebne reči; pobrati svoje reči in oditi 3. ekspr., s prilastkom bitje2:
tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati / vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka reč ima svoj vzrok;
on si to reč razlaga drugače / vsako reč opravi hitro / pog. najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo uradne zadeve / kakšna reč je že bila danes zjutraj doma; nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč // kar je táko in je predmeta) govorjenja, pisanja: govoril mu je prav hude reči;
iron. lepe reči sem bral o tebi b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih reči 5. ed., star. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja; stvar: biti vnet za narodno reč 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek: njegova žena je krhka, majhna reč / letalo je čudovita reč; gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek; oditi iz domovine ni majhna reč; umetniku je človek prva reč 7. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izražaa) omiljevanje, neprizadetost: nismo še končali. Prava reč b) omalovaževanje: prava reč, če ima avto c) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: lepa reč, zdaj ga pa ni doma;
ti presneta reč, le kako bi prišli tja;
tudi ključa ni. Ti reč ti // izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna, razumljiva reč, vroče mu je 8. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja reč / kaj je fant delal? Fantova reč // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: vse sem naredil. Tvoja reč
● evfem. dekle že ima svoje reči menstruacijo; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (tako) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč to ni kaj posebnega, težkega, hudega; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; evfem. zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči spolno občevala; ekspr. nasekal je celo reč drv zelo veliko; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; ekspr. vsaka reč ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno
♦ rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje
repoštèv in repoštév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
v pravljicah staremu moškemu podobno bitje z dolgo sivo brado, ki živi v goratih predelih: pravljica o repoštevu
ríba -e ž (í)
1. vodna žival, ki diha s škrgami in se premika s plavutmi: v potoku plavajo ribe; riba se je ujela na trnek; loviti ribe; ploščata, rdečkasta, spolzka riba; gojenje, pogin, predelava rib; jate, vlaki rib; molči, plava kot riba; to potrebujem kot riba vodo zelo; premetaval se je kot riba na suhem, v mreži; gladek, nem, zdrav kot riba / čistiti, otrebiti ribe; peči ribe; konzervirane, sveže, užitne ribe / jesti ribe; pog. iti v gostilno na ribe / akvarijske, morske, rečne, sladkovodne ribe; leteče ribe z zelo povečanimi prsnimi plavutmi, ki se lahko premikajo, letajo nad vodno gladino / kit je največja morska riba morski sesalec
2. ekspr., navadno s prilastkom oseba, ki ima v kaki organizaciji, dejavnosti, zlasti negativni, pomen, vlogo, kot jo določa prilastek: pri kontroli so ujeli nekaj mednarodnih rib; velike ribe se obdavčenju izognejo
3. meso z zunanjega dela govejega plečeta brez kosti: razrezati ribo v zrezke / plečna riba
// meso s svinjskega hrbta brez kosti: pripraviti ribo kot pečenko
4. kdor je rojen v astrološkem znamenju rib: ribe so intuitivne in optimistične; samske, vezane ribe
● rojen je v znamenju ribe v času od 19. februarja do 20. marca; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat in ribam gost bi umrli, se ubili; ekspr. to je mrzlokrvna riba (spolno) hladna ženska; ekspr. kakšna računarska riba si hladen, brezčustven človek; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo, v vodi ugodno, prijetno; riba mora plavati (trikrat: v vodi, v olju in v vinu) kadar se jedo ribe, se pije vino; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
♦ astron. Ribi dvanajsto ozvezdje živalskega kroga; etn. riba faronika po ljudskem verovanju bitje v obliki ribe, ki nosi na hrbtu svet; gastr. bela riba morska riba boljše vrste; plava riba morska riba navadno slabše vrste; rib. ribe prijemajo; tisk. riba znak, črka neustreznega tipa v stavku; zool. električne ribe ribe, ki v telesu ustvarjajo električno napetost; riba selivka riba, ki se ob drsti seli
rusálka -e ž (ȃ)
mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v vodi: povodni mož in rusalke
samostójen -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek;
lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo;
pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija;
ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno območje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi// ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino
♦ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jezikosl. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; pravn. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le onasamostójno prisl.:
narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje
sátan -a m (ȃ)
1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: satan ga je obsedel; angel in satan; hudoben, zvit kot satan / izganjati satana / kot vzklik o ti satan ti!
2. ekspr. zloben, hudoben človek: ta satan je zmožen vsega / gospodar je bil pravi satan
3. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo nad kom: da bi te satan
sátanka -e ž (ȃ)
1. rel. duhovno bitje ženskega spola, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: satan in satanka
2. ekspr. zlobna, hudobna ženska: satanka uživa nad njeno nesrečo / ta ženska je prava satanka
sébstvo -a s (ẹ̑) filoz.
kar bitje, stvar določa samo po sebi, ne po lastnostih: telesno sebstvo; simboli sebstva; srečanje s sebstvom v dimenziji kulture
selenít -a m (ȋ)
domnevno bitje, ki živi na luni: zgodbe o selenitih / knjiž. selenita z vesoljske ladje sta varno pristala na luni vesoljca
sfínga -e ž (ȋ)
mitol. bitje, ki ima levji trup in človeško glavo: kip sfinge pred egiptovskimi piramidami
// v grški mitologiji tako bitje s krili, ki zastavlja težko rešljive uganke in usmrti vsakogar, ki ne ugane: ukaniti sfingo
sfíngast -a -o prid. (ȋ)
podoben sfingi: sfingasto bitje
sílf -a m (ȋ)
knjiž. lepemu mlademu moškemu podobno bajeslovno bitje, ki živi v zraku: silfi in silfide; silf Oberon
silfída -e ž (ȋ)
knjiž. lepi mladi ženski podobno bajeslovno bitje, ki živi v zraku: silfide in silfi; lepa kot silfida
skulptúra -e ž (ȗ)
um. delo, izdelek iz trdnega materiala, ki navadno predstavlja živo bitje ali predmet, kip: bronasta skulptura; skulptura sedeče ženske; skulptura iz kamna; razstava skulptur in grafik / skulptura prikazuje uporne kmete / kapiteli s skulpturami z reliefi
// umetnost, ki se ukvarja z delanjem, izdelovanjem takih del, kiparstvo: poznorimska skulptura; skulptura in arhitektura
skúpnosten -tna -o prid. (ū)
nanašajoč se na skupnost: upoštevati koristi posameznika in skupnostne koristi; skupnostna zavest naroda / človek je skupnostno bitje družbeno
slabôten -tna -o prid., slabôtnejši (ó) 1. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel, zlasti zaradi bolezni: po gripi je bil še ves slaboten;
slaboten je od starosti / bolnik je s slabotno roko komaj držal žlico // nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti ne dosega navadne stopnje: otroci v razredu so večinoma krepki, nekaj pa je slabotnih; njegova mati je slabotna ženska 2. nav. ekspr. ki dosega nizko stopnjoa) glede na učinek, posledico: slaboten stisk roke, udarec / sedel je pred slabotnim ognjem; skozi okna je prihajala slabotna svetloba b) glede na obseg, količino: slaboten curek vode c) glede na čutno zaznavnost: spregovoril je s slabotnim glasom / slaboten srčni utrip 3. ekspr. neodločen2,
omahljiv: človek je slabotno bitje / to je ženska bolestne občutljivosti in slabotne volje
● star. letošnje vino je slabotno in kislo vsebuje malo alkohola; bil je slabotnega zdravja rahlegaslabôtno prisl.:
slabotno je kriknil od presenečenja; slabotno se je smehljal
sòbítje -a s (ȍ-ī)
1. bitje v razmerju do drugega bitja: brezobzirno ravnanje človeka s sobitji
2. knjiž. skupno bivanje, skupno življenje: navaditi mlade ljudi na sobitje
sociálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose;
socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom / socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen;
socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje
● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer
♦ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbesociálno prisl.:
socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan
sociálni -a -o sam., pog.:
vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
soródnica -e ž (ọ̑)
ženska v razmerju do človeka, iz katerega izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: pomagati sorodnici / bližnja, daljna sorodnica
// bitje ali vrsta bitij v razmerju do bitja, iz katerega izhaja, ali glede na skupnega prednika: brusnica je sorodnica borovnice; ti dve živali sta sorodnici
// ekspr. kar je v razmerju do česa drugega z določenimi enakimi, podobnimi lastnostmi: RNK je po svoji zgradbi bližnja sorodnica DNK
soródnik -a m (ọ̑)
človek v razmerju do človeka, iz katerega izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: obiskal jih je sorodnik; biti sorodnik koga, star. komu; pomagati sorodniku; sorodnik po materini, očetovi strani / bližnji, daljni, najožji sorodniki; krvni sorodnik
♦ pravn. krvni sorodnik ali sorodnik po posvojitvi; sorodnik v ravni, stranski črti
// bitje ali vrsta bitij v razmerju do bitja, iz katerega izhaja, ali glede na skupnega prednika: tudi orangutan in gibon sta človekova sorodnika; morski zvezdi je najbližji sorodnik morski ježek; izumrli sorodnik medveda / tudi Germani in Romani so jezikovni sorodniki Slovanov / paprika je sorodnik paradižniku in tudi tobaku
// ekspr. kar je v razmerju do česa drugega z določenimi enakimi, podobnimi lastnostmi: železo in njegovi sorodniki; ta strup proti sadnim škodljivcem ima več kemičnih sorodnikov
soródstvo -a s (ọ̑) 1. razmerje do človeka, iz katerega človek izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: veže nas sorodstvo;
ugotoviti sorodstvo koga s kom;
stopnja sorodstva;
sorodstvo in svaštvo / pog. stopiti s kom v sorodstvo postati sorodnik glede na določeno zakonsko zvezo; biti v sorodstvu / bližnje sorodstvo; sorodstvo do drugega, tretjega kolena; sorodstvo po materini, očetovi strani / jezikovno sorodstvo narodov / krvno sorodstvo / med njima je duhovno sorodstvo // razmerje do bitja, iz katerega bitje izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: razdeliti živali po njihovem sorodstvu; sorodstvo med človekom in opico 2. sorodnost: notranje, oblikovno sorodstvo teh pesmi je zelo opazno 3. sorodniki: kaj misli, poreče sorodstvo, me ne skrbi;
moževo, tetino sorodstvo;
del sorodstva je proti njegovi odločitvi / v osmrtnicah žalujoča žena, otroci in drugo sorodstvo
● publ. razvojno, tehnično je ta tip avtomobila v sorodstvu z audijem 80 ima zelo podobne razvojne, tehnične značilnosti
♦ pravn. pravno sorodstvo sorodstvo po posvojitvi; sorodstvo v ravni, stranski črti; vet. parjenje v najožjem sorodstvu
spàk spáka m (ȁ á) 1. v pravljicah majhnemu moškemu podobno bitje spačenega, nenaravnega videza: pripovedovali so mu o spakih in vilah;
gleda grdo kot spak;
graščak je bil hudoben kot sam spak / vodni spak 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: najrajši bi ga našeškal, a je spak tako priliznjen, da tega ne moreš;
pipa mi nagaja, ne morem prižgati tega spaka 3. ekspr. neprijetnosti, težave: s kolenom je spak, ne morem ga upogniti 4. ekspr., v medmetni rabi izražaa) začudenje, presenečenje: ti spak, saj ste res vi;
glej ga spaka, zdaj je pa še slabše b) prepričanost o čem: ni spak, da ga ne bi našli c) jezo, nejevoljo nad kom: da bi ga spak;
ti spak ti
● zebe me kot spak(a) zelo
spodbujeválec -lca [spodbujevau̯ca in spodbujevalca] m (ȃ) 1. kdor koga spodbuja: bil mu je spodbujevalec in svetovalec pri delu;
spodbujevalec mladine // kdor ali kar kaj spodbuja: glavni spodbujevalci gospodarstva, turizma; ključni, pomembni spodbujevalci napredka, rasti, razvoja / spodbujevalci kulturnega življenja / šport. spodbujevalec ritma športnik, ki spodbuja tempo teka na tekmovanjih / vonj in zvok sta močna spodbujevalca spominjanja; učinkoviti naravni spodbujevalci prebave 2. med., navadno v zvezi srčni spodbujevalec priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; (srčni) spodbujevalnik: vsaditev, vstavitev srčnega spodbujevalca;
bolniki s srčnim spodbujevalcem
spodbujeválnik -a m (ȃ)
med. priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca: bolniku so vstavili spodbujevalnik / srčni spodbujevalnik
sŕčen1 -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srce: srčni utrip;
srčna mišica / srčni bolnik; srčno-žilne bolezni; dobiti srčni napad / srčni kirurg; srčno-žilna kirurgija / srčna bolečina, rana; srčne skrivnosti / knjiž. srčni izlivi; srčne težave ljubezenske; srčne vezi; rad se pogovarja o srčnih zadevah o ljubezenskih čustvih; srčno nagnjenje / srčni mir; srčna dobrota; to je moja srčna želja; srčno veselje / srčna kultura / srčna devetka
● srčna kri pesn. žrtvovati srčno kri za domovino življenje; pesn. s srčno krvjo je rosil zemljo bil je smrtno ranjen; ekspr. sedi na mojo srčno stran levo
♦ anat. srčni prekat vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin; srčni pretin mišična pregrada med levim in desnim delom srca; bot. srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; glavna korenina; srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; igr. srčna desetica, osmica; med. srčni infarkt; srčni kolaps; srčni krč angina pectoris; srčni spodbujevalnik priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; srčna kap; srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; srčna nevroza sŕčno
1. prislov od srčen: srčno se vam zahvaljujem za prijaznost
2. ekspr. izraža veliko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: srčno ljubiti koga; biti srčno dober; srčno rad jo ima
stráh -ú stil. -a m, mn. strahôvi (ȃ)
1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
// tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega / bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je / bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega
2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo / hiša strahov v cirkusu
// nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas
3. ekspr., v povedni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog ga pa nič ni
♦ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha
stvár -í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja 3. ekspr., s prilastkom bitje2:
tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati;
ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala;
gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok;
niti ena stvar ni ušla njegovim očem;
v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čim prej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj// kar je táko in je predmeta) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari;
pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditveb) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar;
braniti stvar delavstva;
biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari svobode 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebeka) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa;
končna odločitev je stvar vas samih 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čim prej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izražaa) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je;
za to ni navdušen, razumljiva stvar b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj;
presneta stvar, spet me boli zob
● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari menstruacijo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava
♦ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja
stvarítev -tve ž (ȋ) navadno s prilastkom
1. umetniško delo kot rezultat ustvarjanja: ta ep je njegova najpomembnejša stvaritev; kipar je večino svojih stvaritev poklonil domovini; domače dramske stvaritve; filmske, operne stvaritve
// uprizoritev dramskega dela kot rezultat umetniškega ustvarjanja: videli smo zelo dobro gledališko, odrsko stvaritev
// upodobitev dramskega lika kot rezultat umetniškega ustvarjanja: njegov Hamlet je nedvomno prepričljiva igralska stvaritev; v spominu nam bodo ostale različne stvaritve te znane igralke
2. kar je rezultat ustvarjanja, razmišljanja: te nenavadne besede so njegove stvaritve / zdel se ji je bolj stvaritev domišljije kot živ človek / publ. na svetovnem avtomobilskem salonu je tovarna predstavila svoje zadnje stvaritve modele
● knjiž. to dekle je zanj najlepša stvaritev na zemlji najlepše bitje; knjiž. človek je stvaritev narave je rezultat razvoja narave; bistvene lastnosti, značilnosti človeka določa narava
stvárnik -a m (ȃ) 1. v različnih religijah bog, božansko bitje glede na stvarjenje: moliti k stvarniku;
stvarnik vesolja
♦ rel. Stvarnik Bog2. knjiž. ustvarjalec: umetniški stvarniki / Prešeren, stvarnik slovenskega pesniškega jezika
stvòr stvôra m (ȍ ó)
1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni človek, to je stvor
2. slabš. stvaritev, delo, ki zaradi svojih značilnosti vzbuja odpor: njegove slike so nemogoči stvori; to pisanje je stvor brez pravega namena / stvor človeške domišljije
3. zastar. (ustvarjeno) bitje: zasmilil se mu je droben stvor, ki je ostal brez matere; stvori in predmeti / človeški stvor
svét3 -a -o prid., svetêjši (ẹ̑ ẹ́) 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef / sveta brata Ciril in Metod // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov Katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v Pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov Katoliške cerkve2. v zvezi Sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno judovske vere: brati, razlagati Sveto pismo / Sveto pismo Nove, Stare zaveze 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč;
sveti hrast;
indijske svete krave // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko / sveto število 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet;
zakon jim je bil svet in nedotakljiv;
izgubil je vse, kar mu je bilo sveto 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir;
bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo;
obšla ga je sveta groza;
sveto spoštovanje // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena / kot vzklik o sveta preproščina
● ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
♦ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopicasvéto stil. svetó prisl.:
sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan
● ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo
svéti -a -o sam.:
vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega
♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo
škópnik -a m (ọ̑)
1. snop urejene slame za pokrivanje streh: delati, pripraviti škopnike / prekriti streho s škopniki / za ležišče je imel škopnik slame
2. etn., po ljudskem verovanju šopu goreče slame, goreči ptici podobno bitje, ki leta ponoči: škopnik naznanja nesrečo; videti škopnika
škorpijónski -a -o prid. (ọ̑) 1. tak kot pri škorpijonu: na sliki je bilo bitje s škorpijonskim repom 2. slabš. hudoben, zloben: škorpijonski človek
škràt škráta m, im. mn. tudi škrátje (ȁ á) 1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje, navadno nagajivo: škrat je živel v votlem drevesu;
poreden škrat;
zgodbe o škratih;
bila je nagajiva kot škrat / gorski, gozdni škrat; dežela škratov 2. kip ali podoba, ki to bitje predstavlja: škrata bom postavil zraven gredice z vrtnicami / vrtni škrat 3. ekspr. zelo majhen človek: proti meni je pravi škrat 4. ekspr. poreden, neugnan otrok: pri hiši ni več miru, odkar imamo tega škrata 5. evfem. hudič: menda mu pomaga sam škrat / kot vzklik o ti škrat ti
● šalj. v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat je tiskarska napaka, so tiskarske napake
škrátast -a -o prid. (á)
ekspr. podoben škratu: prikazalo se je škratasto bitje / bil je škrataste postave
škratíca tudi škrática -e ž (í; á)
v pravljicah zelo majhni deklici podobno bitje, navadno nagajivo: škrati in škratice
škrátovka -e ž (á)
v pravljicah zelo majhni deklici podobno bitje, navadno nagajivo: škratje in škratovke
titán1 -a m (ȃ) 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad titanov z bogovi // um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: vrče nad fontano držijo titani 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je titan // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi titan znanja; povzpel se je do titana v industriji
♦ astron. Titan največji in najsvetlejši Saturnov satelit
tórka -e ž (ọ̑)
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni: ponoči pride torka prest
tórklja1 -e ž (ọ̑)
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni: bajke o vilah, rojenicah in torkljah
tríton -a m (ȋ)
v grški mitologiji moško bitje, ki je od pasu navzdol riba: tritoni in nereide
tról -a m (ọ̑)
1. v germanski mitologiji škratu ali velikanu podobno bitje: jamski trol; lovci na zlobne trole; palčki, škratje in troli
2. rač. žarg. kdor v spletnih klepetalnicah, na forumih, blogih in v podobnih skupinah postavlja izzivalna ali zastranitvena vprašanja, sporočila z namenom doseči čustven odziv pri drugih članih take skupine ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora: v klepetalnici je bilo veliko trolov; polpismeni forumski troli
učlovečeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati 2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati: umetnost človeka učlovečuje
učlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika;
učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti 2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka 3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo učlovéčiti se
pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦ rel. Kristus se je učlovečil
učlovéčen -a -o:
v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje
ukrépati -am nedov. (ẹ̑) delati kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: položaj je resen, začnite ukrepati;
hitro, odločno, pametno ukrepati;
treba je takoj ukrepati, sicer bo prepozno;
ukrepati v skladu s predpisi;
ker ni dobil nobenih navodil, je začel ukrepati po svoje // v zvezi s proti, zoper delati, povzročati komu kaj neugodnega zaradi njegovega nepravilnega, nezakonitega ravnanja: do nekaterih so popustljivi, proti drugim pa takoj ukrepajo; zoper kršilce bo ukrepala inšpekcija / proti pobeglim ujetnikom so ostro ukrepali so jih kaznovali// star. sklepati1, odločati: vsak mesec so zborovali in ukrepali pomembne stvari; ukrepati o novih dajatvah ukrepajóč -a -e:
človek je svobodno ukrepajoče bitje
úmen úmna -o prid., úmnejši (ú ū) 1. nanašajoč se na um: človek je umno bitje / knjiž. umni in čustveni razlogi razumski / trdil je, da je svet umen z umom spoznaven, doumljiv2. star. pameten, inteligenten: potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave bister, nadarjen3. star. preudaren, pameten: umen človek ne bi ravnal tako;
umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo 4. star. razumljiv, umljiv: vsem umna razlaga úmno prisl.:
umno govoriti, kmetovati; sam.: umni si zna pomagati
undína -e ž (ȋ)
mitol. ženski podobno bitje, ki živi v vodi in s svojo lepoto in petjem vabi, mami ribiče in mornarje: rusalke in undine
ustváriti -im dov. (á ā) 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero;
pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih;
ustvariti roman v modernem slogu;
ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje;
ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zaseustváriti si
na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo
ustvárjen -a -o
1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje
2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega
vekovít -a -o prid. (ȋ) star. 1. veke dolg, trajajoč: vekovito izročilo 2. večen: vekovito bitje / vekovito življenje / negibne, vekovite gore / vekoviti zakoni sveta 3. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva; epohalen: vekoviti dosežki;
odkritje vekovite vrednosti
velikán -a m (ȃ)
1. v pravljicah nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: stooki velikan; velikani in palčki
2. ekspr. nenavadno velik in močen človek: zrasel je v pravega velikana
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: duhovni, znanstveni velikan; športni velikani; velikani slovenske kulture
3. ekspr., s prilastkom zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: gradnja novih hotelskih velikanov / vodstvo tekstilnega velikana velike tekstilne tovarne, trgovine
// kar je veliko sploh: s snegom pokriti gorski velikani / pristanek zračnega velikana
vès vsà vsè [vəs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ə̏ ȁ ȅ) I. v pridevniški rabi 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek;
pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja // ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi// ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzemaa) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom;
vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke;
govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil 4. poudarja polno mero, stopnjoa) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel;
vsi razburjeni so se začeli prepirati;
tako vsa mlada se je poročila;
od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem;
ekspr. vsa se je posvetila družini 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov;
oklepati se grunta z vsemi štirimi 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel II. v samostalniški rabi 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči;
ne trudite se, tu je vse zaman;
med njima je vsega konec;
naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen;
biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja / dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton // v zvezi vse v enem ki lahko opravlja več različnih funkcij: računalniki vse v enem / čistilo vse v enem večnamensko / piše se tudi z vezajem rešitev vse-v-enem 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali;
dosti dreves je ohranil, vseh pa ne;
posloviti se od vseh / mi vsi to vemo III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli;
koliko si naredil? Vse
● na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno
véšča -e ž (ẹ́) 1. nočni metulj, ki rad leta okoli ognja, luči: vešče letajo, ekspr. plešejo okoli luči, ognja;
krila vešče;
moški plešejo okoli nje kakor vešče okoli luči
♦ zool. vešče majhni metulji, katerih gosenice se hranijo z različnimi rastlinskimi in živalskimi snovmi, Pyralidae; moknata vešča katere gosenice živijo v moki, uskladiščenem žitu, Pyralis farinalis; velika voščena vešča katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in čebeljim zarodom, Galleria mellonella// evfem. vlačuga, prostitutka: (nočne) vešče se že nastavljajo po ulicah 2. slabš. ženska, sposobna vplivati na koga, da ne ravna razumno, razsodno: vešča ga je očarala s svojo lepoto;
dekle je nevarna, pretkana vešča 3. slabš. hudobna ženska, navadno stara: kaj vse je ta vešča lagala o meni / kot psovka molči, vešča stara 4. etn., po ljudskem verovanju žensko bitje, ki se kot luč prikazuje ponoči nad močvirjem in zavaja ljudi: nad močvirjem mežikajo, se prikazujejo vešče / blodne vešče; pren. za svetlo veščo sreče blodim (A. Medved) 5. star. čarovnica: vešča dela točo;
vešče jezdijo na metlah po zraku / sežigati vešče na grmadah ženske, obdolžene čarovništva6. zastar. padarica, mazačka: vešča je pripravila zdravilo
víla2 -e ž (ȋ)
mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: vile so plesale v mesečini; dobra, prijazna, zla vila; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila
vilínec -nca m (ȋ)
1. lepemu, mlademu moškemu podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi: zmaji, vile in vilinci
2. nav. mn., pri J. R. R. Tolkienu tako bitje, ki kot prvorojeno izmed vseh zemeljskih bitij varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo: v Srednjem svetu vilinci (prvorojeni) že od samega začetka bijejo boj z zlom; hobiti, orki in vilici
vilínka -e ž (ȋ) 1. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi zlasti v gozdu in ob vodi; vila2:
naša mlada vodička je spominjala na vilinko;
nakit gozdnih palčkov in vilink 2. pri J. R. R. Tolkienu prvorojeno zemeljsko bitje, ki varuje tisočletno modrost in je načeloma neumrljivo: vilinki Arwen in Galadriel
vodnár -ja m (á)
1. prodajalec vode: kupiti vodo pri vodnarju; poulični vodnarji; vodnarji v Trstu
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju vodnarja: samski, vezani vodnar
● rojen v znamenju vodnarja v času od 20. januarja do 18. februarja
♦ astron. Vodnar enajsto ozvezdje živalskega kroga; etn. vodnar po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; povodni mož
volkodlák -a [vou̯kodlak] m (ȃ) po ljudskem verovanju
1. bitje, ki je po sprednji polovici človek, po zadnji pa volk: psoglavci in volkodlaki / ureči koga v volkodlaka
// človek, ki se lahko spremeni v krvoločnega, maščevalnega volka: napad volkodlaka je preživel, nato pa sam postal volkodlak; filmi, zgodbe o volkodlakih; boj, spopad z volkodlaki; čarovnice, vampirji in volkodlaki / volkodlak mu hodi pit kri
2. krvoločen in maščevalen človek, poraščen z volčjo dlako: ženski se je rodil volkodlak
votlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ekspr. ki gleda z globoko udrtimi, praznimi očmi: votlogledo bitje
● knjiž., ekspr. votlogleda žena smrt
vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila;
otroci so naredili vrsto;
poravnati vrsto;
stopiti iz vrste;
vključiti se v vrsto;
dolga, ravna vrsta;
stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran;
pri branju je izpustil, preskočil vrsto;
nečitljive, slabo odtisnjene vrste;
presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico// tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov;
sledila je vrsta odločitev;
vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste;
te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti// vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se nasprotnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga;
uporabiti dve vrsti črk za tiskanje;
vrste energije, postopkov;
govedina in druge vrste mesa;
predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden// z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste;
spreminjanje rastlinskih vrst;
iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte// biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno območje7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto;
biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste;
prenočevati v hotelu druge vrste slabšem;
človek je bitje najvišje vrste najvišje;
bila je šivilja prve vrste zelo dobra// v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / ne kupujem ženskih revij, v prvi vrsti, ker me dolgočasi moda / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red2:
raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
♦ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; glasb. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; jezikosl. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti
vzbujeválnik -a m (ȃ) med. priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; spodbujevalnik: imeti vzbujevalnik / srčni vzbujevalnik
začárati -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je začarala, zato se samo smeje // s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: začarati princa v žabo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je čisto začarala / njena lepota jih je začarala začáran -a -o
1. deležnik od začarati: začarano mesto; to bitje je začarano; gledala sta se kakor začarana
2. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: rešiti se iz začaranega kroga; biti ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu / začarani krog misli
zajédniški -a -o prid. (ẹ̑) zastar. skupnosten: zajedniška miselnost / človek kot zajedniško bitje družbeno
zavésten -tna -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje // zastar. ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten 2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib;
zavestna kršitev, odločitev;
zavestno dejanje, ravnanje;
avtomatičen in zavesten / zavestno učenje 3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter;
zavesten graditelj miru // ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora zavéstno prisl.:
zavestno sodelovati, se upirati
zmenè2 -éta s (ȅ ẹ́) slabš.
1. bitje s prirojeno telesno napako, posebnostjo: njen sin je zmene / skotilo se je zmene
2. ničvreden človek, slabič: namesto njega so poslali to zmene; postal je sprijeno zmene
zómbi -ja m (ọ̑)
1. po nekaterih verovanjih mitološko bitje, ki je s pomočjo magije oživelo, v filmih pogosto upodobljeno kot razpadajoče bitje, ki deluje pod nadzorom koga: spremeniti se v krvoločnega zombija; vudujski čarovniki naj bi s svojim čarobnim napitkom povzročili nastanek zombijev; film o vampirjih, volkodlakih in zombijih
2. ekspr. kdor je počasen v svojih reakcijah, brezvoljen in neobčutljiv na dogodke v okolici: on je zombi na dveh nogah, ki dela dve ali tri izmene zapored
zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano lovi in ubija druge živali: zveri so ga napadle, raztrgale;
zver rjove, tuli;
krotiti zveri;
krvoločna zver;
pobili so ga kot divjo zver;
počuti se kot preganjana zver;
slabši je od zveri;
pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben
žálik žêna žálik žêne ž (á, é)
etn., po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške: v nedostopnem skalovju so živele žalik žene; zaljubiti se v žalik ženo / bele žalik žene
žêna -e tudi -é ž, rod. mn. žên in žená (é)
1. poročena ženska v odnosu do svojega moža: ima ženo in dva otroka; izgubiti, zapustiti ženo; skrbeti za ženo; prišel je z ženo; bila mu je dobra žena / postala sta mož in žena poročila sta se; dati komu hčer za ženo privoliti v njeno poroko s kom; za ženo ima Korošico njegova žena je Korošica; vzel jo je za ženo oženil, poročil se je z njo
2. dorasla oseba ženskega spola, zlasti starejša: ta žena je njena mati; plemenita kmečka žena; usmiljene žene so poskrbele zanje / publ.: upoštevati iniciativo žená žensk; osvajalec žená
// dorasla oseba ženskega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: popisal je več znamenitih žen / skrb za žene matere; moralna podoba žene zdravnice
● šalj. biti blažen med ženami biti edini moški med ženskami; nar. koroško bela žena lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi; vila; pesn. bela žena smrt; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje z moškim, poročenim z drugo žensko; zastar. porodna žena porodnica; dan žená praznik mednarodnega ženskega gibanja 8. marca; bila sta kakor mož in žena živela sta skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
♦ etn. bela žena po ljudskem verovanju mladi, lepi ženski podobno bitje, ki pomaga ženam pri porodu in varuje njihove otroke pred zlim; žalik žena po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške; rel. svetopisemske žene
žítje -a s (ī) 1. knjiž. življenje: konec, kratkost žitja / mestno žitje; mirno žitje / žitje in bitje naroda 2. lit., v pravoslavnih deželah življenjepis svetnika, svetega človeka: brati, izdati žitje;
žitje sv. Metoda / žitja srbskih vladarjev
žív1 -í ž (ȋ) knjiž. 1. živo bitje: s prostim očesom nevidne živi;
razvoj živi 2. protoplazma: sluzasta živ
● knjiž. semenska živ semenska zasnova
živál -i [živau̯] ž (ȃ)
1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; lov. žarg. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; male živali hišni ljubljenčki; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in judovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori
♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival
// ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč
2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike
3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo
// bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so včasih pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna
4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil
5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš
6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj
živéti -ím nedov., žível (ẹ́ í) 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja;
prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe;
take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi;
samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi;
raki živijo v potokih;
na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti;
Eskimi živijo daleč na severu 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded;
živeti na deželi, v hribih, v mestu;
ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši;
živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju / v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti;
asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / kako živiš // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem;
z njimi se da živeti;
ne more živeti skupaj z njo // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje brez zakonske zveze9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti;
z invalidnino bo težko živeti;
koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja / ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke;
živi se s tem, kar zasluži;
s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel;
pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali / z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik;
naj živi svoboda
● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjoživèč -éča -e:
še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor
živét -a -o:
predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice;
prim. živel